\ • v ■ .V- ;' 5 • •• 1 i i fe; v,«; ■/''(■.'»■V«;;. ;y < •> 'V 1 r , y . 'ti *' ' J r t •■■:' .J’. ..»-'f."■ -i ; V- * / '.v, i. P j: • ’ I' ■ , . ;; v v-V :^vetfV-; •.f .'"'V.. , -f- h' r, I, ‘ •;• . ‘ —jv. •> '■ ..... V • . 1 ' ■ ' V/. • . : »i ; y : rv .. Vy . M i ./' r v v^V^' i:, ' ; "/"'A /'?-;■ ■■ - • ■ , >' v i 1 •;,'•• # .<■ 1 • . . ■ . .'r ■ ' < i ‘M' 1 />» - V'' "S ■ ' . • . Hj" 1 ; ' 'V, 'tj ■ , , «A r- . y v- jš® •!'. V . .V- . . • • : -:v / < \ t - 'i ' *' 'v 1 - ) :,V, ■■ ■ , . r 1 v . -• K «• '• ]:^A Ji,*. »• ' • ! I • .f I : ’■/. :'■■ " t. . '-. V' .'V. ( y..\ • :: VV l " ^ v V ■ ■ . ' •' V' ; v.' . r ’ • ‘ ... :N-r;v: %mVL. ii ■/•fe'- V iv'■ S? 'ft, i i k : v%Sf U . '.<*;■ ?A; : i i.' k" ir* . ■ r - . A- ■ / '■ vy» ; T& tt^h «: r>1t V': ■ti m o . r' ■ . ./r./;' - 'V: ■ .■'•■i . ; r. , . .... - 'v ■■ v; ■ ■"-V ; ; . .-r a ; -V' m ■ .--'j f' . ! ;-j C : f - ■ -X: ^;V ( . . V: ' ■ 5 : j : 33 .4' V '.i:-■' i . "'5 v ' v J ■' ■. 1 ' ■- ,-'i'- ■ VRTNARSTVO s posebnim ozirom na obdelovanje in oskrbo¬ vanje šolskih vrtov. Po naročilu vis. c. kr. kmetijskega ministerstva spisal GUSTAV PIRC, k-"' tajnik c. kr. kmetijske dražbe kranjske in popotni učitelj. S 180 podobami. V LJUBLJANI 1888. Založila c. kr. kmetijska družba kranjska. Sdč'ko I Vrt, a Natisnili J. Blaznikovi nasledniki v Ljubljani. Predgovor. \/isoko c. kr. kmetijsko ministerstvo mi je naročilo, naj spišem navod, kako je obdelovati šolske vrte. Kako sem rešil to častno nalogo, videti je iz knjige. Ene reči mi je pa vender tu v predgovoru omeniti. Dal sem knjigi naslov „Vrtnarstvo“ ne pa „Solsko vrtnarstvo 41 ; to pa zato ker menim, da naj bode šolski vrt v obče enak vsakemu preprostemu, domačemu vrtu, razločuje naj se pa le toliko od njega, kolikor je zaradi šolskega pouka drugače raz¬ deljen in uravnan. Pričujoča knjiga more zatorej tudi biti navod k obdelovanju domačih vrtov sploh. To pa je go¬ tovo prav. Saj je ta knjiga prva slovenska, ki razpravlja vse stroke vrtnarstva in ki bode zato gotovo ustrezala vsem, ki se bavijo ž njim, zlasti pa našim gospodinjam, v ka¬ terih področje navadno spada vrt. Pa tudi poglavje o sadjarstvu, ki je v Slovencih prevažna kmetijska stroka, bode dobro došlo ne le učiteljem, ampak tudi drugim. Takisto bode tudi lepotično vrtnarstvo, na šolskem vrtu sicer ne¬ potrebno, služilo oskrbovateljem ne le domačih, ampak tudi šolskih vrtov, saj si šolskega vrta brez cvetlične olepšave niti misliti ne moremo, in to toliko bolj, ker narod naš ljubi liže od nekdaj cvetice in kar je ž njimi v zvezi. Knjiga ni obširna, ker mi je prostor bil omejen, vender menim, da sem vse zapisal, kar je potrebno vedeti za oskrbovanje preprostega šolskega ali domačega vrta. Kdor se pa nikdar ni praktično učil najnavadnejših opravil vrtnih, temu seveda ne bode zadostovala ta knjiga, pa tudi ne ka- kova druga, bodi še tako obširna. Samo iz knjige se nihče ni še naučil niti kmetovati niti vrtnariti. V Ljubljani, junija meseca 1888. Gustau Pirc. Obseg I. Splošni del. Predgovor. III I. Splošne opomnje. 1. Namen šolskega vrta. 1 2. Kedo naj šoli vrt priskrbi , . 2 3. Poravnava stroškov za obdelovanje šolskega vrta. 2 4. Velikost šolskega vrta. 3 II. Razdelitev šolskega vrta. 1. Risanje načrta. 4 2. Katere stroke kmetijstva naj bodo zastopane na šolskem vrtu. ... 5 3. Razdelitev vrta . .. 6 III. Vrtna ograja in pota. 1. Zgradba ograje .. 12 2. Narejanjc žive meje. 13 3. Zgradbe leseno ograje . 10 4. O zidani ograji. 17 5. Pgraja od žične mreže. 17 0. Poti na šolskem vrtu . 18 IV. Zboljšavanje zemlje. 1. Gnoj in gnojenje. 20 2. Globoko prekopavanje (rigolovanjo) zemlje. 22 3. Odpeljavauje vode. 23 V. Za obdelovanje vrta potrebno orodje in gradivo. 1. Orodje. 24 2. Gradivo . 27 — Vl¬ il. Sadjarstvo. • I. Splošne opomnje o sadjarstvu na šolskem vrtu. II. Vzgoja sadnega drevja. 1. Vzgoja visokedebelnih jablan in hrušek. 30 a) Drevesnica v obče. 30 b) Vzgoja divjakov iz semena. 32 c) Vzgoja podlog s potaknenci. 35 d) Drevesnica v ožem pomenu besede. ... 3(5 e) Zasajanje drevesnice. 37 f) Oskrbovanje drevesnice v prvem letu. 41 g) Oskrbovanje drevesnice v drugem letu. 45 h) Oskrbovanje drevesnice v tretjem letu. 48 i) Oskrbovanje drevesnice v četrtem letu. 48 k) Oskrbovanje drevesnice v petem letu. 50 2. Vzgoja visokodebelnih črešenj, češpelj, sliv, marelic, breskev, orehov, kostanjev, ribeza in bodečega grozdičja... 51 a) Vzgoja visokodebelnih črošenj. 52 b) Vzgoja visokodebelnih češpelj in sliv. 52 c) Vzgoja visokodebelnih marelic in breskev. 52 d) Vzgoja visokodebelnih orehov. 53 o) Vzgoja visokodebelnih kostanjev. 53 f) Vzgoja visokodebelnega ribeza in bodečega grozdičja. 53 3. Vzgoja pritličnega drevja. 54 lil. Gojenje sadnega drevja na stainem mestu. 1. Saditev drevja na stalno mesto. 59 2. Obrezovanje visokodebelnega drevja. 69 3. Obrezovanje pritličnega drevja. 60 4. O posebni rezatvi pri posameznih sadnih vrstah. 62 5. Splošna načela o rezatvi pritličnega sadnega drevja. 63 .6. Priporočene sadne vrste. 67 a) Jabolka. 67 b) Hruške. 68 c) črešnjo. 68 d) Marelice. 68 e) Breskve. 68 f) češplje. 68 lil. Vinarstvo 1. Vinarstvo na šolskem vrtu. 69 2. O trtah, ki kljubujejo trtni uši. 69 VII — 3. Naprava trtnice za vzgojo ameriških trt. 70 4. Cepljenje ameriških rezani c. 71 5. Cepljenje ukoreninjenih ameriških podlog. 74 0. Zasajanje vinogradov s cepljenimi ameriškimi trtami. 75 7. Vrste trt, s katerimi naj se cepijo ameriške trte. 7G 8. Vzgoja trtnih špalirjev . 76 9. Vrste grozdja, ki zore na špalirji tudi po nevinskih krajih .... 82 IV. Zelenjadarstvo. I. Splošno zelenjadarstvo. 1. Kolobarjenje na zolenjadnem vrtu. 84 2. Razdelitev zelenjadnih rastlin. 85 I. Skupina. 85 II. Skupina. 85 IH. Skupina. 85 IV. Skupina. 80 3. Razdelitev zelenjadncga vrta. 86 4. Obdelovanje zemlje za zelonjad. 80 5. Setev zelenjadnega semena. 87 6. Gorka greda. 89 7. Presajanje zelenjadnih sadik. 92 8. Bledenje zelenjadnih rastlin. 92 9. Zalivanje zelenjadnih rastlin. 93 10. Pridelovanje semena . .. 93 11. Kako zelen j ad hraniti. 95 II. Posebno zelenjadarstvo. 1. Enoletne in dvoletne zelenjadno rastline, katere sadimo na svežo po¬ gnojeno zemljo. 96 a) Listne rastline. 96 h) Koreninske rastline. 98 c) Dišeče rastline .. 99 d) Kumaram podobne rastline. 100 e) Čebulnate rastline. 101 2. Enoletne in dvoletno zelenjadne rastline, katere sadimo v napol po¬ gnojeno zemljo. 101 a) Listne rastline. 101 b) Koreninske rastline. 102 c) Dišeče rastlino. 104 d) čebulnate rastline. 105 3. Enoletne in dvoletne zelenjadne rastline, katere sejemo ali sadimo v negnojeno zemljo. 106 a) Listne rastline. 106 — VIII — b) Koreninske rastline. 100 c) Dišeče rastline. ioo d) Sočivje. 107 4. Večletne zelenjadne rastline. 108 V Lepotičuo vrtnarstvo. I. Splošni del lepotičnega vrtnarstva. 1. Splošne opomnje o lepotilnih nasadih na vrtu. 112 2. Trata. 115 3. Cvetice na vrtu. 117 II. Vzgoja lepotičnih rastlin. 1. Razdelitev lepotičnih rastlin. 120 2. Splošna vodila o vzgoji lepotičnih rastlin. 121 3. Poseben popis nekaterih cvetic., ki jih jo lahko vzgojovati na vsakem vrtu. 135 a) Enoletne cvetice. 135 b) Večletne ali trpežne cvetice. 138 c) Vzgoja vrtnic ali rož. 141 I. Splošni del. I. Splošne opomnje. 1. Namen šolskega vrta. Namen šolskega vrta na kmetih je ves drug nego v mestu. "Vrt mestne šole bodi učno sredstvo za naravoznanstvo, vaški šolski vrt pa učno sredstvo za umno kmetijstvo, o ka¬ terem poučuje učitelj na podlogi naravoznanstva. Šolski vrtna kmetih bodi praktična vadnica za umno zvrševanje nekaterih strok kme¬ tijstva in sicer v pouk učencem in v spodbujo odraslim va¬ ščanom. Zaradi tega mora biti vrt vzoren, in izključeni naj bodo z njega kmetijski poskusi, katere je pravilno zvrševati uže samo na sebi težko celo strokovnjaku. Eden nesrečen tak poskus škoduje veljavi učiteljevega kmetijskega znanja bolj, nego ko¬ risti drugih deset srečno zvršenih. Sicer pa tudi srečno zvršen poskus nima največkrat nobene splošne vrednosti. Za vzorno obdelovanje šolskega vrta mora imeti učitelj toliko popolnega znanja o onih strokah kmetijstva, katere hoče na vrtu svojem razkazovati, kolikor gaje treba za njih praktično zvrševanje. Tist učitelj pa, ki se hoče od vaščanov učiti obde¬ lovati vrt, ne ve, kaj je pravi pomen šolskega vrta; kajti kar vaščani uže sami vedo o kmetijstvu, o tem ne potrebujejo pouka od učitelja, ampak njim treba pouka o tistem, česar še ne znajo in kar jim utegne koristiti. Iz tega izhaja, da bode z vrtom dosegel pravi namen le tist učitelj, ki je popolnoma vešč šol¬ skemu vrtnarstvu. Ker je torej namen šolskega vrta na kmetih (in temu je namenjena ta knjiga), pospeševati umno kmetijstvo, gojijo naj 1 — 2 se na vrtu le one stroke kmetijstva, katere je moči pravilno in s koristjo razkazovati, opuščajo naj se pa igrače s poskusi, in skušajo- naj učitelji navaditi mladino opazovati naravo, katera je prva in najboljša učiteljica kmetovalčeva. Šolski vrt ima pa ob enem prelepo in prevažno nalogo, napeljevati mladino k redu in k varčnosti, temelju gospodarskega napredka; in veliko more učitelj koristiti, ako ve s pravim pedagoškim razumom porabiti šolski vrt tudi kot vzgojno sredstvo. Lep šolski vrt budi čut za vse, kar je lepo, in pospešuje olepšavo vasi in kraja. V lepi, snažni vasi stanuje dobro, napredno in za vse lepo vneto ljudstvo, katero ve ceniti zasluge učiteljeve, ki je povzdignil občini blagostanje in bil vedno pravi ljudski učitelj. 2. Kedo naj šoli vrt priskrbi, Mnogo šol nima še svojih vrtov, a želeti je, da jih kmalu dobodo. Vrt je dolžna priskrbeti občina, oziroma krajni šolski svet. Kdor pa pozna razmere po naših kmetskih občinah, ta ve, kako težko je nagniti može, da bi si napravili šolski vrt. Tudi tukaj bode mogel učitelj mnogo storiti. S taktnim vedenjem, s poukom ob vsaki priliki in zlasti pa s tem, da bode kmetijstvu vešč učitelj pokazal svoje praktično znanje ob prilikah, katerih se mu vedno dosti ponuja, prepričal in preveril bode občane o potrebi šolskega vrta. Nekateri učitelji so tako srečni, da službujejo v občini, ki ima vplivnih in razumnih mož, kateri pomagajo učitelju, da kmalu ljudstvo ustreže njegovi želji. Po drugod si bode pa učitelj moral mnogo prizadevati, predno se mu bode izpolnila želja. Ljubezen in veselje do kmetijstva ima učitelj, ki zna pra¬ ktično kmetovati; kdor pa nima veselja, naj rajši niti ne prične vrt¬ nariti. Posebno vnet šolski vrtnar bode pa skušal dobiti potrebnega prostora v najem ter bode tako deloval med občani za nakup stalnega šolskega vrta, ker je uže dejanski pokazal, kaj zna. 3. Poravnava stroškov za obdelovanje šolskega vrta. Kjer so glede poravnave stroškov, ki jih ima učitelj z obdelovanjem šolskega vrta, veljavne naredbe, tam se je tistih naredeb tudi držati. Isto velja tudi o dohodkih. Pravilno je, da poravnava vse stroške krajni šolski svet, čigaver je potem — 3 — vse vzgojeno drevje v drevesnici, vse drugo bodi pa učiteljevo. Ako ima pa učitelj vrhu truda še stroškov z vrtnim delom, povrnejo naj se mu vsi, ali pa morajo tudi vsi dohodki z vrta biti učiteljevi. Ker nastaja zaradi tega mnogo prepirov, pri¬ poročam urediti reč pri seji krajnega šolskega sveta, da pride potem v zapisnik, na katerega se stranke lahko sklicujejo. Napačna je misel, da se da šolski vrt dobro obdelovati brez denarnih žrtev, vsaj v začetku ne, zato moramo skrbeti za potrebni denar uže takoj od kraja, kadar smo si omislili vrt. Res je pa zopet, da morejo dohodki pravilno obdelovanega vrta sčasoma žaleči za vse stroške. Učitelj pa mora tudi dosledno zahtevati, da krajni šolski svet nikdar ne sega neposredno v delovanje njegovo na šolskem vrtu. Ako ima krajni šolski svet pravico do dohodkov z vrta v denarju, odrajta naj jih učitelj na podlogi računa, ki ga po¬ loži. Ako ima pa krajni šolski svet pravico do dohodkov z vrta „in natura 11 , tedaj mora imeti učitelj kot strokovni ravnatelj vrtni, pravico odločevati, kedaj so razne reči godne, da jih da z vrta. 4. Velikost šolskega vrta. Velikost šolskega vrta je pravšna, če je v pravem razmerji z denarnimi sredstvi, ki so na razpolaganje za obdelovanje vrta, in če je primerna krajevnim kmetijskim razmeram. Na prav majhnih vrtovih ne more učitelj mnogo razkazovati, in uspeh je vsled tega neznaten; velike vrte je pa težko dobre ohraniti. Ako more torej učitelj določiti velikost vrtu, določi naj mu srednjo t. j. kakih 5 do 8 arov, ali največ do 10 arov. Največkrat pa učitelj niti prilike ne bode imel izraziti želje svoje o tej reči, vzeti bode moral to, kar se mu ponuja. Ravno tako je, ako je prostor uže odločen ali kupljen, ali če je vrt uže dlje časa pripravljen. Velikost bodo sicer vrtnemu prostoru določevale razne krajevne razmere, vender bi svetoval, naj kolikor more odločuje učitelj, vender ne sme s trdovratnostjo zaprečiti naprave šolskega vrta. Kdor je kedaj živel na kmetih, ve, na koliko reči se je ozirati človeku, če hoče kaj doseči. Po naših razmerah moremo imenovati vrte, ki ne merijo niti 5 arov, majhne šolske vrte, take s 5 do 8 ari srednje in od 8 arov naprej velike. Z umno razdelitvijo vrta in z inten- l* 4 — zivnim gospodarstvom da se tudi na najmanjšem prostoru, kaj uspešnega storiti, na primerno velikem prostoru pa je moči tako urediti delovanje, da more učitelj izhajati s sredstvi, ki so mu na razpolaganje. II. Razdelitev šolskega vrta. 1. Risanje načrta. Praktičen vrtnar izdela si uže v mislih načrt, kako bode razdelil vrt. Predno pa ga res razdeli, izdela si načrt na pa¬ pirju in od tod ga prenese šele na vrt. Tako mora postopati tudi šolski vrtnar. V ta namen mora učitelj najprvo zmeriti prostor bodočega šolskega vrta in ga na papirju zrisati. To delo zvrši najlaže s pomočjo učencev takole: Recimo, da je vrt nepravilen mnogo- kotnik. S primernim merilom zmerijo učenci posamezne črte vrtnega obsega in vse dvokotnice (diagonale), katere si pa je misliti po- tegnene vse iz enega kota. Z dvokotnicami se razdeli ves pro¬ stor na več trikotnikov, katerih stranske dolžine so znane. Kadar uže poznamo dolžino vseh trikotovih strani, sestavimo lahko na papirju dotični trikot s pomanjšanim merilom. Najboljša razmera merilu za načrte šolskih vrtov je 1 : 100, ker je najpri- kladnejša šolskim razmeram; en meter v naravi je po tem takem 1 % na papirju. Merjenje šolskega vrta pa daje sploh mnogo različnih nalog za matematični pouk. Dalje more učitelj sam izdelati kotno deščico, s katero potem lahko sestavi navpične črte na vrtu, in s temi se da zmeriti visokost trikotov. Visokost trikotov moramo poznati, če hočemo zračuniti na preprost način površje trikotov. Sicer se pa da zračuniti površje trikotovo, če so nam znane dolžine vseh treh strani njegovih, t. j. če raču- nimo po znani formuli [/ s (s—a) (s—b j (s—c). Tedaj nam ni treba poznati trikotove visokosti. Glede dvokotnic omenjam, da jih je meriti ob napeti vrvici, kor je drugače v naravi težko zmeriti pravilno dolge ravne črte. Kadar je uže na papirju zrisan obseg vrtni, načrtamo vanj, kako menimo vrt razdeliti. Predno pa ga prične dehti, od- ločiti se mora učitelj, katere stroke kmetijstva in koliko in kako jih bode razkazoval na vrtu svojem. 2. Katere stroke kmetijstva naj bodo zastopane na šolskem vrtu. Katere stroke kmetijstva naj učitelj razkazuje na šolskem vrtu, zavisno je od velikosti vrta, od krajevnih razmer in od sredstev, ki jih ima šolski vrtnar na razpolaganje. Na majhnem prostoru moči je uspešno razkazovati le sadjarstvo ter zelenjadarstvo, in ker je sadjarstvo sploh naj¬ važnejša kmetijska stroka za šolski vrt, smem trditi, da mora biti zastopana na vsakem dobro urejenem šolskem vrtu. Ker ostaja, če se pravilno obdeluje drevesnica, vedno nekaj praznega prostora, ki vsled umnega kolobarjenja počiva, porabi se ta prostor najbolje za zelenjadarstvo. Na večem vrtu odmeri se pa sicer lahko za to stroko še kak poseben prostor. Po vinorodnih krajih, zlasti sedaj, ko je pričela trtna uš tako grozovito uničevati trsje, dolžan je najbolje učitelj, da kaže na vrtu svojem, kako s trto ravnati, da se obrani uši. Po takih krajih je za šolski vrt vinarstvo ravno tako važno, kakor sadjarstvo ali pa morda še važneje. Koder so vinogradi okuženi, svetujem učitelju, ki mu je premajhen vrt na razpo¬ laganje, naj se izključljivo peča le z vinarstvom. Imel bode pa tudi tako zaradi kolobarjenja vedno prostora za zelenja¬ darstvo. Po krajih, koder je gozdarstvo važno (in kje ni pri nas?), poprime se učitelj lehko tudi vzgajanja gozdnih sadik. Na velikem šolskem vrtu, ali sploh v kraju, kjer so raz¬ mere ugodne, bavil se bode šolski vrtnar tudi z vrbarstvom. Iz mnogih ozirov priporočam učitelju lepotično vrt¬ narstvo, bodi si da vzgaja le cvetice, ali pa na velikih vrtih da napravlja veče nasade, kakor n. pr. kak majhen botaniški vrt v obliki skromnega parka. Ker je šolski vrt zelo primeren prostor za čebelnjak, in ker je učitelju prikladno pečati se z čebelarstvom, bodi tukaj omenjena tudi ta stroka kmetijstva. Predno torej prične učitelj razdeljevati vrt, naj natanko preudari, katere stroke kmetijstva bode uvedel na svojem vrtu, zlasti naj se ozira na krajevne in podnebne razmere ter na sredstva, ki so mu na razpolaganje. Bolje je vrt preprosto urediti, pa umno obdelovati, nego pa mnogo hoteti, a ničesar ne zvršiti. 3. Razdelitev vrta. Rekel sem poprej, naj učitelj najprvo zvrši razdelitev na papirju in potem šele prenese dovršeni načrt v naravo. Pri tem naj se drži podanih vodil. Razdelitev vrta obsega določitev potov in stez, prostorov za posamezne kulture (za drevesnico, trtnico, vinograd, zele- njadni prostor, gozdno drevesnico i. t. d.) in za slučajne vrtne stavbe (za lopo, čebelnjak, gorko gredo, cvetličnjak i. t, d.). Kakšna naj bodo pota in kako jih delati, popisano je na drugem mestu; tu le omenjam, da jemljejo poti mnogo prostora, zato jih kaže malo narediti, zlasti na majhnih vrtih. Lepa pota dajejo vrtu lepo obliko, a njih vzdržavanje je drago in zahteva mnogo dela. Vsak vrt naj ima velik pot, ki mora biti na. majhnem vrtu vsaj 125 m / širok, na srednjem L25 do L5 m / in na velikem vrtu od L5 do 2 n J širok. Oži potje naj se nikar ne delajo. Stranskih potov nikar ne delati veliko! Za posamezne slučaje zadostujejo steze med gredami, ki se narede, kadar treba. Z velikim potom, oziroma z velikimi poti razdeljen je vrt na več ali manj kosov, ki so enako ali pa razno veliki. Na teh kosih je prostor odmenjen za posamezne nasade ali kulture. Omenjam, da sta prostor, koder imajo biti pota, in pa množina potov tudi zavisna od načina, po katerem se bode vrt obdeloval. Zato se mora učitelj uže naprej odločiti, katere stroke bode vzprejel na vrt in koliko prostora bode pojedinim strokam odmeril. Če je vrt posebno majhen (200 — 300 m /‘ 1 ), obsezal bode razen potov samo drevesnico ali po potrebi samo trtnico ali ne¬ koliko vinograda. Zaradi kolobarjenja bodo rabili prazni prostori t. j. tisti, ki še niso prišli na vrsto, oziroma, počivajo, za pri-, delovanje zelenjadi. Na takem vrtu mora biti tudi nekaj mater¬ nega drevja ali pa trtnih špalirjev. Na večih vrtih združi se lahko uže več strok skupaj n. pr. zelenjadarstvo s sadjarstvom in vinarstvom ali z gozdarstvom i. t. d. Sicer pa lahko ostane učitelj, ako se mu zdi primerno, tudi na — 7 — velikem vrtu le pri eni stroki kmetijstva (pri sadjafstvu ali vi¬ narstvu), združeni z zelenjadarstvom. Vedno naj gleda učitelj na to, da hodi na posamezne stroke toliko prostora, da je moči kaj uspešnega narediti in pokazati. Na premajhnih prostorih je malo pokazati in premalo prilike za pouk, in delo, ki bi moralo biti resno, postane igrača. Igračanje s kmetijstvom na šolskem vrtu je pa proti namenom šolskega vrta. Do lepe vnanje oblike vrta bodi učitelju mnogo, kajti ogromna večina tistih, ki so poklicani ali nepoklicani, da pre¬ sojajo šolske vrte, gledali bodo le na vnanjost, a nikakor ne na strokovnjaški pravilno obdelovanje. V korist bode učitelju, ako se bode oziral tudi na te vrste presojevalce. Sicer pa mora šolski vrt biti v vseh ozirih vzoren, torej tudi lep. Za olepšavo vrta more šolski vrtnar mnogo storiti in to brez posebnih stroškov. Ozira naj se uže, kadar sestavlja in zvršuje obdelo¬ valni načrt, tudi na lepoto vrta. Vrtu povzdigajo lepoto zlasti lično urejene rabate, to so po 1 "j široki obrobki (Rander) okoli večih vrtnih kosov. Na teh rabatah je primerno stališče mater¬ nemu drevju, visokodebelnim vrtnicam ali drugim lepotnim rastlinam. Kako treba te rabate ravnati, pisal bodem še večkrat v tej knjigi, ravno tako se hočem posebno ozirati na vse, kar utegne vrt lepšati. Za lepotično vrtnarstvo bode učitelj odločil na velikem vrtu posebne cvetlične grede ali celo majhen park, kateremu da lahko podobo botaniškega vrtca. Na posebnem prostoru more učitelj saditi in vzgajati strupene rastline domače. Tak prostor pa bodi primerno zavarovan, da ne bodo mogli otroci nanj. Dalje je na vrtu določiti prostor, kjer ima stati vrtna lopa ali le sama klop, potem prostor za gnojno ali gorko gredo, za čebelnjak, za gnojni kup i. t. d. Čebelnjak naj se postavi na vrtu na takem mestu, da ima sicer primerno lego, da se pa čebele ne motijo in ne dra¬ žijo z delom. Splošnega pravila, kako šolske vrte razdeliti, ni mogoče podati, kajti vsak vrt ima drugačno obliko ter različno velikost, in vrhu tega so druge odločilne razmere, na katere se je ozirati. Izrečene opomnje naj bodo le nekako vodilo, kajti le temeljita 8 — strokovna vzobraženost bode pomagala učitelju, da primerno raz¬ deli vrt. Da bode laže in bolje razumeti povedani nauk, podam v naslednjih vrsticah popis in podobe treh vzornih vrtov. Ti vzgledi so narejeni za majhen, sredenj in velik vrt.*) /. Vzgled. Podoba 1. kaže majhen in sicer 200 ")'- velik vrt. Ob treh straneh drži P25 m [ širok pot, in vštric pot je pa 1 m j široka rabata od trate. Na rabati je vsa¬ jenih 9 pritličnih drevesec, ki so materna dreves¬ ca vrtu. Prostor, ki je v obdelo¬ vanje, meri 120 m /' 1 Če se porabi ves ta prostor za drevesnico, razdeli se v deset gred po 12 m /‘ l . Ena teh gred bode rabila za sejališče, druga za presajanje divjakov, ostalih osem pa za dre¬ vesnico v besede ožem pomenu. Če se pravilno kolobari delo v drevesnici, zasadi se vsako leto en del drevesnice, torej v tem slučaji osmi, oziroma deseti del. Ako se računijo na štirjaški meter drevesnice po štiri drevesca, moči je na takem vrtu po tem vzgledu vzgojiti na leto 48 visokodebelnih drevesec. Ker je pa na tako majhnem prostoru moči z intenzivnim obdelovanjem vzgojiti na štirjaškem metru tudi po šest drevesec, vzraste torej lahko na takem prostoru tudi 72 drevesec na leto. Koliko je naših šolskih vrtov, ki so po petkrat veči, na katerih bi vzgajali toliko dreves?! Navedeni vzgled velja pa le za vzgojo visokodebelnega drevja> kajti za vzgojo pritličnega drevja ter nekaterih sadnih plemen treba je druge razdelitve, ker so potem razmere vse drugačne. Omenjam, da mi rabi v tej knjigi izraz drevesnica, ako ne pri¬ stavim ničesar, vedno le za prostor, na katerem se z umnim kolobarjenjem vzgaja visokodebelno sadno drevje tistih plemen, katerih vzgoja potrebuje enako dolgo časa. Sicer je podrobnosti o drevesnici na drugem mestu brati. *) Vedno sem pripravljen sestaviti načrte za šolske vrte, a poslati mi treba v to svrho podatke o velikosti vrta, o njegovi obliki in o tem, katere stroko kmetijstva sc nameravajo na vrtu razkazovati. Pisatelj. 9 — Naravno je, da se da ravnokar popisani vrt še drugače razdeliti, na pr. če hočemo prostor hraniti, opustimo stranska pota in rabati ob širokih straneh, ali pa naredimo le po sredi pot in ob vsaki strani rabato. Na večem vrtu naredimo lahko pot ob vseh štirih straneh in morda poleg ograje še preko metra široko gredo. Ker rabate niso neogibno potrebne, ampak so največ le zaradi olepšave, smemo jih tudi opustiti. Materno drevje naj iz znanih vzrokov nikdar ne stoji preblizu ograje. Če tudi je na šolskem vrtu samo drevesnica, vender še ostaja praznega prostora, ki rabi najbolje za zelenjadarstvo. Če se umno kolobari, ostane namreč tudi potem še, kadar je uže vsa drevesnica pravilno zasajena, 3 /, 0 drevesnice, polovico se- jališča in ravno toliko prostora za presajanje divjakov praznega, torej skupaj 4 /, 0 vse drevesnice; v navedenem vzgledu torej 48 w /-, to je prostor, ki zadostuje v pridelovanje navadne ze- lenjadi za dva človeka. Razvidno je uže iz tega vzgleda, kako različno more biti vrt razdeljen uže na majhnem prostoru. 2. vzgled. Podoba ž. predočuje 600 “j- t. j. srednje velik vrt. Tudi tak vrt se da seveda razdeliti po prvem vzgledu; hočem pa drugo razdelitev opisati. Podoba 'Z. Dobre tri četrtinke prostora (na desni strani) je odločenega za obdelovanje, drugo odpada na pota, rabate in majhen park. Zemlja za obdelovanje je razdeljena z dvema potoma, ki se kri¬ žata, v štiri velike kose. Ako si mislimo vsak tak kos še v štiri grede razdeljen, lahko rabijo grede obeh kosov na desni strani, ki so po 20 6- velike, za drevesnico. V taki drevesnici da se na leto 80, oziroma 120 visokodebelnih dreves vzgojiti. 10 — Grede drugih dveh kosov so le po 18 5 m /- velike. Teh gred po¬ rabi se ena na pr. za sejališče, druga za presajanje divjakov in ostale pa za različne kulture. Razkazuje se na vrtu na pr. vzgoja pritličnega drevja, za kar zadostujeta dve gredi, ali vzgoja drevja, katero se zaradi kolobarjenja ne more vzprejeti v dre¬ vesnico i. t. d. Po vinorodnih krajih bode kazalo porabiti cel tak kos s štirimi gredami za trtnico. Za zelenjadarstvo porabi se, kakor sem uže spredaj omenil, ves nezasajeni drevesnični, prostor ki počiva, ali se pa tudi lahko odločijo za pridelovanje zelenjadi posebne grede. Seveda morajo tedaj odpasti druge kulture. Z ozirom na prostor, ki je na razpolaganje, uvede se na vrtu pridelovanje gozdnih sadik ali celo vrbarstvo. Iz podobe je dalje razvidno, da so pota obrobljena z ra- batami od trate, po katerih je posajeno materno drevje. Drevesa so največ pritlična le na rabati, ob parku so štiri visokodebelna. Tu bodi omenjeno, da mora biti pritlično drevje najmanj po tri metre narazen posajeno, visokodebelno pa najmanj po štiri metre. Na šolskem vrtu bode ugajalo za materno drevje najbolj pritlično, ker so šolski vrti navadno majhni in treba prostor hraniti. Ako sadimo visokodebelno dvevje, paziti nam je, da ne bode škodo¬ valo s senco svojo. Samo ob sebi je umevno, da se tudi pri tej za vzgled po¬ stavljeni razdelitvi vrtni lahko rabate opuste in ravno tako tudi okrožek na križpotu. Tak okrožek je primeren v nasaditev lepe cvetlične skupine, sredi katere stoji kako lepotno drevo ali visoko¬ debelna roža. Posebno olepšava vrt, če se posade po rabatah med vsaki dve materni drevesi lepe visokodebelne ali pa pritlične rože. Rože je lahko in vredno vzgojevati, kajti jako hvaležne rastline so, in ni brž kaj lepšega na šolskem vrtu nego lepa zbirka žlahtnih rož. Z lepimi cveticami si pridobi šolski vrtnar vaškega ženstva naklonjenost za vrt svoj in potem gotovo tudi priznanje moških prebivalcev.*) Na levi strani podobe je videti majhen park, sredi katerega stoji čebelnjak. Park je prav preprosto narejen, na lepi trati namreč so vsajene različne rastline brez posebnega reda t. j. po angleškem ali pokrajinskem vrtnarskem slogu. Rastline morejo biti različne: domače, tuje, navadne in lepotične i. t. d., bodi si *) Znana sta mi na Slovenskem dva šolska vrta, ki sta zaslovela najbolj zaradi lepih vrtnic. Sicer sta pa vrta tudi drugače vzorna. Pisatelj. 11 le zaradi lepšega ali v pouk; za pouk ima park pomen majhnega botaniškega vrtca. V našem primeru je ob ograji pri parku nasajeno nizko grmovje in na obeh voglih pa bolj visoko rastoče drevje, na eni strani namreč listnato, na drugi strani pa igličasto drevje. Spredaj na trati je posajeno različno grmičevje, rast¬ line, enoletne in trpežne cvetice i. t. d. Namestu čebelnjaka postavi se lahko vrtna lopa, gnojna greda ali celo cvetličnjak i. t. d. 3. vzgled. Podoba 3. predstavlja veči vrt, ki meri preko 1100 "J 't Oblika vrtu je nepravilen mnogokotnik. Razdeljen Poclvba 3 je vrt tako, da je največ pol prostora za obdelovanje. S tako razdelitvijo si more učitelj prihraniti v poznejših letih mnogo truda in stroškov, kajti vsi stalni nasadi zahtevajo le prvo ali prva leta stroškov in dela. V desnem kotu spodaj je gnojna ali gorka greda, na levi strani pa je z grmovjem in drev¬ jem zaraščen prostor za narejanje mešanca. Vse drugo je raz- videti iz podobe, in ravno tako more vsak na podlogi uže prej povedanega presoditi, kako bi se dal tak vrt drugače razdeliti in porabiti, katere grede so primerne za drevesnico, katere za trtnico i. t. d. Z podanimi pojasnili menim da sem vsaj idejo označil, kako si mislim razdelitev in ureditev šolskega vrta. Pravila, 12 — katerega se je držati pri razdelitvi, ni moči podati; pravo vodilo pri razdelitvi vrta bode učitelju edino le temeljito, praktično in teoretično znanje onih strok kmetijstva, katere hoče na vrtu svojem razkazavati. III. Vrtna ograja in pota. 1. Zgradba ograje. Ograje je šolskemu vrtu neogibno treba. Ker pa ograja ne¬ posredno ne prinaša nobenega dobička, zato šolska občina kaj nerada seže v žep in ščedi, kolikor le more. Ako je imel učitelj uže veliko truda, da je pridobil šolski vrt, imel ga bode še več, predno dobode vrt primemo ograjo. Zaradi ograje še marsikje nimajo šolskega vrta. Omenjal sem, naj šolski vrt ne bode samo vzoren s strokovnjaškega stališča, ampak da mora biti tudi lep. Lepoto šolskega vrta močno povzdiga čedna in lična ograja, in skoraj smem reči, da brez lepe ograje si ni niti misliti lepega šolskega vrta. Lepa ograja pa ni vselej tudi draga, kajti za ist denar naredi se lahko iz istega materijala lepa ali pa grda ograja, kakor zna človek delo zvršiti. Od učitelja je zavisno, kako bo ograja narejena, kajti on lahko vpliva na zvršitev dela in nadzira delavce. Ograja mora biti tudi trdna, to pa tako, da ni moči čez njo ali skozi njo lahko na vrt, pravim lahko, ker zlobnež, ki hoče na vsak način priti na vrt in tam kaj pokvariti ali po¬ krasti, pride čez vsako ograjo, bodi še tako trdno narejena. Dobro je, če je ograja toliko nizka, da je preko nje videti, ali pa da se sploh skqzi njo vidi. To pa zato, ker naši kmetje navadno ne za¬ upajo dosti kmetijskemu znanju učiteljevemu in šele tedaj, kadar se mimogrede in od strani prepričajo, da’ zna učitelj nekatere stroke morda bolje nego oni sami, pridejo tudi na vrt in se dade poučiti. Uspešen pa bode kmetijski pouk na ljudski šoli le tedaj, ako se ga bodo tako ali tako tudi odrasli kmetje ude¬ leževali. Ograje so različne, seveda drage in po ceni. Od denarnih in drugih razmer bode zavisno, kakšno ograjo bo najbolje delati. — 13 — Najcenejše so žive meje ali seči, imajo pa te velike napake, da preteče več let, predno so gotove, da je treba dobro poznati njih vzgojo in da jih je težko vedno dobre ohraniti. Zraven tega je pa tudi pomisliti, da mora vrt imeti vsaj za prva leta nekako začasno ograjo, katera tudi nekaj stane. Ker je živo mejo težko narediti tako, da bi je ne mogle predreti živali in tudi ljudje ne, zato se dela živa meja najčešče poleg druge ograje. Lesene ograje so različne; cena jim je zavisna od načina in oblike dela ter gradiva. Najboljše so zidane ograje, a so zelo drage. Ograje delajo tudi od litega in kovanega železa, dalje iz mreže od pocinjenih žic, ki so napete ob hrastovih stebrih i. t. d. Narediti se morejo tudi ograje, ki so sestavljene iz več imenovanih snovi. V nastopnih vrstah hočem popisati nekatere ograje in njih napravo podrobneje, ker se mi važno zdi učiteljem podati o tej stvari nekaj navoda. 2. Narejanje žive meje. a. Trnova ograja. Živih mej imamo več vrst, najboljša je trnova. Trnova ograja naredi se najbolje iz belega trna, ki ga po nekaterih krajih imenujejo tudi glog. Druge vrste trnje ni za nič. Ugovor, da se v belem trnju radi zarejajo mrčesi, ne velja, ker se na vsaki živi rastlini zaredi mnogo mrčesov, ako jih ne pokončujemo pridno. Najprvo treba pripraviti glogovih sadik. Po gozdu in po pašnikih jih ne kaže nabirati, ker ni dobiti lepih in enako starih. Bolje jih je v kaki drevesnici kupiti*) ali pa doma vzgojiti. Pri¬ mernih sadik si vzgojimo v dveh letih. Kdor si hoče glogovih sadik iz semena vzgojiti, delaj tako le: vsej semena na gredo, ki si jo prej 30 do 40 % t globoko pre¬ kopal. Sej pa v vrste (glej vzgojitev sadnih divjavkov), ki so po kakih 30%,, narazen. Vsejano seme poteptaj dobro in po vrhu grede potrosi komposta ali čresla. Trnovo seme požene in ozeleni šele drugo pomlad. Ozelenele rastline naj rasto dve leti, gredo pa treba pridno pleti. Prst debele rastline so godne za saditev. *) Klenert & Geiger v Gradcu prodajata 1000 glogolovih dvoletnih sadik prve vrste po 15 gld., druge vrsto po 10 gld. Tudi v c. kr. osrednji gozdarski drevesnici v Ljubljani se dobivajo take sadike, a ne vsako leto. — 14 — Trnova ograja zasaja se takole: Prostor, na katerega ima priti živa meja, prekoplje se na jesen dobrih 50 c j m globoko in en meter na široko. Prekopava naj se tako, da se zemlja po¬ polnoma obrne t. j. da pride zgornja živa ali močna plast spodaj in spodnja mrtva ali pusta pa na vrh. Zasajati se prične spomladi, dokler sadike niso še muževne. V ta namen se iz¬ koplje na prekopanem prostoru 30 globok in 60 % širok jarek. V ta jarek se sadijo trnove sadike toliko na gosto, da jih pride preko 6 na meter daljave. Sadikam se prirežejo korenine in vrhovi, da so potem kakih '35%,, dolge. Vsajene rastline se zaspo tako visoko, da gleda kakih 5 c j m debelca iz zemlje. Sploh se je pri saditvi držati pravil, katera podajem pri zasaditvi drevesnice Sadi naj se pa lepo v vrsto po napeti vrvici, in rabijo naj se vedno le enako debele sadike. Novo zasajenim rastlinam prilije se toliko vode, da se je vsa prst dobro napije. Prvo leto se meja po potrebi pleve in nekaterikrat okoplje. Ob suši ji je pa treba prilivati. Drugo leto spomladi porežejo se trnove rastline do 5% nad zemljo ter ob enem odstranijo vse mladike. Podoba 4. kaže rast¬ lino, kakeršnaje spomladi drugega leta, poprečna črta pa, kje je rast¬ lino spomladi odrezati. Rana naj se gladko poreže z nožem. Ako se katera rastlina ni prejela, za¬ sadi se na njeno mesto druga. Po leti t. j. med prvo in drugo muzgo (okolo kresa) preglej vse rastline ter jim poreži vse poganjke razen dveh najlepših (glej podobo 5.). Če je na kakem deblu samo en poganjek, odreži še tega do dveh ali treh očes, katera bodo potem pognala gotovo po dve mladiki. Tudi v drugem letu se meja okoplje in opleve. V tretjem letu spomladi (predno je trnje muževno) prireži prejšnje leto vzrasli mladiki. Močnejše mladike naj bodo daljše, slabejše pa krajše (glej podobo 6.). Uže sedaj je dobro prive¬ zovati mladike k stoječim kolom, da rastejo tako, kakor želimo. Okopavati in pleti treba kakor prejšnja leta. V četrtem letu spomladi prirežejo se z ostrim nožem vse stranske nepotrebne mladike tako, da' obdrže še po 2 do 4 popke. Potem se zabijejo v zemljo poldrugi meter visoki količi po en — 15 — meter narazen, in k tem se pritrde po '/ 3 metra od tal ravne late. Ob to ograjo vzplete se trnje. Pleteta pa dva delavca. Eden poklada mladike navzkriž, drugi pa jih privezuje k latam. Mladike ne smejo biti pretrdo privezane, da se vez ne zaje vanje. Tako se opleta vsa¬ ko leto, dokler ni meja dosti visoka. Pod.T.kažekakšen je povezan plot spomladi četrtega leta. Drugače se ob¬ deluje meja kakor , . Podoba 7 . prejšnja leta. V petem letu plete se meja naprej kakor v četrtem letu in tudi obdeluje kakor prejšnje leto. če kaže plot slabo rast, natrese se na jesen k rastlinam gnoja, ki se podkoplje spomladi. Gnoj pa ne sme priti preblizu korenin. V šestem letu vzraste meji toliko stranskih mladik, da jih ni moči več z nožem porezati, zato naj se postrižejo s pri¬ mernimi škarjami in sicer toliko, da je meja, na vsako stran od srede ograje merjena, kakih 5 do 8 % široka.. Plete se v tem letu po potrebi naprej, ali pa tudi ne, če je meja uže dovolj visoka. Kadar je meja primerno visoka, striže se po dvakrat na leto. Prvikrat, predno ozeleni, drugikrat, kadar se ustavi muzga t. j. okolo kresa. Meja se prirezava ali s posebnimi škarjami ali pa se seče s samo ostrino kake ostre kose, ki se drži v roki kakor sablja. Tudi je v ta namen dobro orodje kaka ostra sablja ali.kakov meč. Sploh naj se pa meja lepo ravna in toliko prirezava, da je kakih 10 do 16%i, široka, ker le taka postane lepa in silno gosta. Trnova meja se da zelo olepšati, če se po sredi nje po kaka dva metra narazen cepi požlahtnjeni glog, na pr. vijolično cvetoči, ki se vzgojuje za majheno drevesce. b. Smrekova živa meja. Smrekova živa meja je slabša nego trnova, pa vender boljša od gabrove. Koder ima biti smre¬ kova ograja, naredi se 35 % globok in 15 % širok jarek. Ta jarek se zaspe z dobro, rahlo prstjo ter v njega nasade po \b% narazen dve- do triletne smrečice. Na korenine smrečic je po- — 16 — Sebno paziti, kajti smreke s poškodovanimi koreninami se redko- krat primejo. Smrekova seč se zasaja pozno na jesen ali prav zgodaj na pomlad. Kadar mraz poneha, treba jej dobro prili¬ vati. Kadar so smreke dosti visoko vzrasle, prično se prirezo- vati. Smreke se prirezavajo vedno pozno v jeseni, kdor jih pri- rezava ob drugem času, videl bode, da se prično sušiti. Pra¬ vilno zasajena in ravnana smrekova seč traja do 50 let. c. Gabrova seč. Za sajenje gabrove seči naredi se 60% širok in 30 % t globok jarek, v katerega se vsade mladi gabri po 15%,, narazen. Eden do dva % debeli gabri so najprimernejši. Mlade gabre je dobro h količem privezati. Vsako leto v jeseni treba pa gabrovo seč obrezati, drugače se ne da lepo vzgojiti. Boljša je gabrova seč, ki je vzgojena iz semena. V posebnih gredah se vzgojijo rastline, in kadar so kakih 25%» visoke, tedaj se presade. Potem naj rastb do visokosti, katere treba plotu, potem pa se prično obrezovati. Za gabrovo seč je slabo, da jo živina rada objedava. 2. Zgradba lesene ograje. Lesene ograje so najnavadnejše. Kakor so zgrajene in od kakeršnega gradiva so, po tem takem so zelo drage ali pa tudi zelo po ceni. Ako hoče občina kaj. več žrtvovati za šolski vrt, dala bode narediti lično ograjo; največkrat pa hočejo vrt ogra¬ diti s kolikor le moči majhnimi stroški, in tedaj izdelajo tesarji leseno ograjo, ki je pristojna pašniku, ne pa šolskemu vrtu. Tu učitelj lahko mnogo vpliva, kajti pod pravim vodstvom naredijo tesarji od istega materijala in z istimi stroški vender primerno lično ograjo. Menim pa ograje, ki se izdelujejo iz krajnikov (mužlarjev). To pa tako: Stebri, kateri se postavijo po tri do štiri metre narazen, naj bodo čedno obsekani in vrhove naj imajo lepo odžagane. Taki naj bodo tudi poprečni drogi. Na te droge se pribijajo po znanem načinu krajniki. Da je graja lična, važno je in odločilno, da so vsi krajniki enako široko obtesani, da je lubad olupljena, in da so vrhi lepo ravno ali še bolje nekoliko okroglo prižagani (glej podobo 8..). Posamezni krajniki — 17 morajo biti tudi natanko enoliko eden od drugega oddaljeni. .Taka lesena ograja je najbolj v ceno in tudi dovolj lična. Vse to velja tudi ob ograjah od desek. Zlasti naj se pa opusti tisto pri¬ ljubljeno in za oko tako grdo špičenje na kvišku stoječih desek (plank). Lesene ograje, katerim se deska deske dotika, imajo to prednost, da ob taki ograji lahko vzgojujemo na vrtu sadne in trtne špalirje. Borovih drogov imajo po nekaterih krajih mnogo, zlasti po tistih, koder čistijo mlade bo¬ rove gozde, ali koder je sneg polomil mlado borovje. Borovi drogi dade se tudi porabiti za lično ograjo (glej podobo 9.). Taka ograja se dela tako, kakor krajniška, samo da ni treba '- ^ lupiti lubadi. Podoba 9. Vsakeršna lesena ograja trpi mnogo dlje časa, če je na¬ mazana. Navadno mazanje z oljnato barvo dela sicer ograjo trpežnejšo, ker pa mora biti les poprej ostružen, in ker je barva draga, zato pa učinek ni v nobenem pravem razmerji s ceno barvanja. Izdatno bolje je vsekakor impregnovanje lesa. Im- pregnuje se pa les najbolje, najlaže in najceneje s karboline- jem. *) S karbolinejem more vsak mazati. Les obdrži naravno vnanjost in zadobi najmanj dvojno trpežnost. Namazati je zlasti tist les, ki pride v zemljo. Za deset metrov navadne ograje za¬ dostuje 1 kg. karbolineja. 3. 0 zidani ograji. Kjer ogradijo vrt sč zidom, izdelajo ga navadno tudi lično, zato o grajenji te ograje ne bodem pisal. Zid posebno ugaja, ker vrt dobro varuje, in ker so notranje stene jako primerne za vzgojo lepih sadnih in trtnih špalirjev. 4. Ograja od žične mreže. V novejšem času izdelujejo s posebnimi stroji iz železnih žic mreže, ki izvrstno rabijo v ograjanje. Te mreže se napno *) Karbolinej sc dobiva užo skoraj povsod ali pa se naravnost iz tovarno naroča z naslovom: „Avenarius & Schranzliofer na Dunaji III.“ Več skupaj na¬ ročenega stoji kilo preko 18 kr. 2 — 18 — in pritrdijo k hrastovim stebrom, ki so po kake štiri metre narazen postavljeni. Stebre je impregnovati. Žice morajo biti pocinjene, da jih ne uniči rja. Taka ograja (glej po¬ dobo 10.) stane ravno to¬ liko, kolikor boljša lesena o- graja, ali je dosti ličnejša in dokaj trpežna. 5. Poti na šolskem vrtu. Poprej sem uže omenil, da lepi poti olepšavajo vrt, da pa stane njih vzdržavanje mnogo truda in denarja, zato naj se na- rejajo le najpotrebnejši poti. Čepa ima učitelj velik vrt ter zadosti denarja, potlej seveda naredi lahko tudi več potov. Lep pot imenujemo tist, ki je primerno širok, prijeten za hojo, brezi plevela in lepo obrobljen. Glede širokosti je omeniti, da delajo sploh preozka pota po vrtih. Na majhnem vrtu je primerna širokost pota l'25 m /, na srednjem Po ”) in na velikem vrtu 1‘5 do 2 m /. Oža naj se nikdar ne delajo pota. Hoja po potu mora biti prijetna; taka je pa le tedaj, če so tla dovolj trda, da se ne dela ob dežji blato, ali da ni pot posut z debelim gruščem, po katerem človek komaj hodi. Res stoji nekaj denarja, če se dade pota posuti s peskom, zato so pa potem lična in prijetna za hojo. Veliko stane truda, da se pota ohranijo čista, zlasti če niso posuta. S plevelom zaraščena pota delajo na ogledovalca slab vtis, in o dotičnem vrtnarju sme si človek misliti isto, kar o gospodinji, ki nima sob svojih pometenih. Z ostrgavanjem potov se plevel najhitreje zatira. Strgajo naj se pota ob suhem vremenu, čeravno je težavneje nego ob. vlažnem vremenu, a po¬ škodovane plevelne rastline poginejo tem gotoveje. Pota morajo biti nadalje lepo obrobljena t. j. vstrični črti, kateri mejita pot, morata biti lepo ravni ali zaviti, nikdar pa ne lomljeni. Zemlja se ne sme posipati s sosednih gred na pot, ravno tako tudi ne smejo rastline segati nanj. Da se zemlja ne bode posipala na pot, in da ne bodo rastline vanj rasle, pri- — 19 zadeva naj si vrtnar s posebnimi napravami preprečiti. Pota treba namreč obrobijevati. Obrobljuje se pa najpreprosteje, a najdraže z lepo obsekanim kamenjem, vender pa je tak obrobek z druge strani zopet naj¬ bolj v ceno, ker je posebno trpežen. V enak namen rabijo na¬ dalje skrili, opeka i. t. d. Tudi z nekaterimi rastlinami obrob¬ ljajo pota, te pa delajo toliko neprilik, da jih ni svetovati, izimši zeleniko. Izmed navadnih rastlin za obrobke je še najboljša obče po¬ znana zelenika, pa domače pušpan, latinski buxus sempervirens. Od te rastline je lep in trpežen obrobek, kateri brani, da se ne posiplje zemlja; ostane pa vsako leto, ako ga meseca maja po¬ strižemo, ozek in nizek. Slaba stran zelenike je, da je dobro za¬ vetišče polžem. Za Zelenikov nasad naredi se primerno globok in širok jarek, katerega zunanja stena, t. j. ob gredi ležeča se naredi poševna. Sadike se polože ena zraven druge v jarek ter se na poševno steno tako pritisnejo, da korenine molijo proti potu. Tako saditi zeleniko je dobro, ker ji rastejo korenine potlej bolj v pot nego v gredo, ter se pri obdelovanji ne morejo poškodovati. Za šolske vrte priporočam zelo preprosto, lahko in v ceno obrobljenje z rušino, in sicer tedaj, kadar ima biti tik pota ob¬ delan svet. Rušina se dobi na kakem pašniku, ki ima lepo gosto in nizko travo. Razreže se pa v kolikor si bodi dolge in kakih 10%» široke kose. Ti kosi se postavijo ob robu pota eden zraven drugega nekoliko poševno proti gredi. Pri tem delu je paziti, da se ne lomi robova črta. Ob potih z ravnimi robovi pokladati je rušino ob napeti vrvici. Kadar je rušina tako položena, zalije se dobro z vodo in, če treba, zaliva se tudi še prihodnje dni. Na rušini, ki je prenesena na vrt ter položena na gnojen svet, raste trava bujno, zato jo je treba večkrat nizko požeti ali pa pokositi. Tudi se trava rada razrasta na pot, zato se mo¬ rajo potovi robivečkrat z lopato obrezati. Najlaže, najbolj v ceno in najlepše se delajo pota, če se naredijo ob obeh straneh rabate od trate. Tako delati pripo¬ ročam živo vsem šolskim vrtnarjem. Pota sama se tako le delajo: Kadar je uže določeno, kje ima biti pot, zaznamenata se roba z nekaterimi količi, ki se zabijejo v zemljo. Na vrtih, ki imajo slabo, zlasti gruščasto prst, 2 * — 20 — dobro je vrhno plast odvzeti ter jo na grede zmetati ali za pla- novanje porabiti, pot pa potem s peskom posuti. Na mehkem, ilovnatem in sploh ob dežji blatnatem svetu naj se delajo pota bolj pozorno. V ta namen se zmeče zemlja s pota kakih 15 do 20%, na globoko. Na ta nova tla naspe se 10%, na de belo grušča in potem 5 % na debelo peska. Nasipni pesek ne sme biti predroben, zlasti je dober tist, ki ima nekoliko ilovice primešane. Ilovnat pesek naredi jako dober pot. Pot naj bode nekoliko sedlana t. j. na obe strani viseča, da more voda ž nje odtekati; tudi mora imeti zaradi tegh strmec po dolžini, ter skrbeti je sploh za odtok vode z vrta. Omenjam še, da sploh ne sme biti pot pre¬ globoko vrezan, ampak posrednja črta gotovega pota bodi zelo tako visoka, ka¬ kor poleg ležeče zemljišče. Podo¬ ba 11. predstavlja Podoba u. vertikalni prerez dobro urejenega pota, ob katerem so rabate, kakeršne priporočam za šolske vrtove. Pot je 1 '25 širok, spodaj je nasut z gruščem, zgoraj pa s peskom. Na vsaki strani sta po 2 m / široki in s travo zasejani rabati, na katere se vsadi materno drevje. Kako trato narejati, popisano je na drugem mestu. IV. Zboljšavanje zemlje. L Gnoj in gnojenje. Zemlja novo narejenega vrta je ali uže od narave slaba ali pa je pusta in surova, če tudi drugače dobra. Šolski vrtnar mora zatorej skušati zemljo zboljšati ter jo od leta do leta plod¬ nejšo narediti. Razen umnega obdelovanja ima v to svrho dve sredstvi na razpolaganje t. j. gnojenje in globoko preko¬ pavanje ali rigolovanje. 21 — Gnoj more učitelj dobivati od drugod, vender treba da večino gnoja doma prideluje. Z dobrimi besedami priprosi sicer učitelj od nekaterih gospodarjev nekoliko hlevskega gnoja za prvo in najsilnejšo potrebo, za poznejši čas mora se pa sam z gnojem preskrbeti. Hlevski gnoj ne dela posebno dobro na vrtu, učitelj mora skrbeti za prikladnejši gnoj, in to je gnojnica in mešanec (kompost). Gnojnice je dovolj v šolskem stranišči; nikdar naj se straniški gnoj ne prodaja, ker on je zlato za šolski vrt. V stranišče naj ne prihaja nič drugega, nego samo človeški odpadki in k večemu še voda in pomije, pa brez no¬ bene trde primesi. Straniška jama mora seveda biti zidana in zaprta, to uže s higijenskega stališča. Iz primerno zidane jame je lahko gnojnico jemati. Mislim, da ne bode težko tam, koder šole nimajo še takih jam, prisiliti občine, da jih narede. Gnojnica rabi, a vedno močno z vodo razredčena, z naj¬ boljšim uspehom v gnojenje obzelenelim rastlinam. Z gnojnico naj se poliva le ob deževnem ali vsaj oblačnem vremenu. Zelo mokro zemljo ali s snegom odeto polivati treba z manj ali čisto nič razredčeno gnojnico. Če gnojimo z gnojnico zelenim rast¬ linam, treba da stoji, z vodo razredčena, najmanj en dan, da se dobro prekuha, ker drugače posmodi rastline. Narejanje mešanca je za šolskega vrtnarja zelo važno opra¬ vilo. Sicer je znano, kako se mešanec dela, vender hočem tudi o tem nekaj besedi izpregovoriti, in sicer ozirajoč se na razmere na šolskem vrtu. Mešanec imenujemo gnoj, ki je napravljen iz mnogih in na razne načine skupaj zbranih gnojilnih tvarin. Te gnojilne reči naj na kupu leže toliko časa, da popolnoma zgnijejo in strohnijo t. j. sprstene. Sprstene pa v dveh letih. Vsak tak kup leži torej dve leti, in ker vsako leto skrbimo za nov kup, treba je za narejanje mešanca toliko prostora, da na njem lahko stojita dva kupa, ki ja tudi treba premetavati. Moremo pa v ta namen tudi dva prostora določiti. Mešanec narejajmo blizu vrta ali na vrtu samem; če ga narejamo na vrtu, res zgubimo prostora, zato imamo pa gnoj pri rokah. Za narejanje mešanca na vrtu odloči se prostor v kakem kotu, če mogoče, proti severu. Ta prostor je dobro z drevjem in grmovjem obsaditi. Če je na vrtu malo prostora ali ga sploh nič ni, narejati bode mešanec zunaj kje. Kar rabi za mešanec, zmeče se vse na kup, na pr. — 22 blato s ceste in iz vaških jarkov, rušina, smeti iz šole in sta¬ novanj, kuhinjski odpadki, pomije, pepel, žaganje, gnoj, gnojnica i. t. d. Vse to se celo leto zbira na kup ter nekaterikrat dobro premeče in z gnojnico zalije. Kup naj se ne dela čez meter visok. Drugo leto ni temu kupu novih tvarin dodajati, ampak premeče naj se vsake 3 do 4 mesece in dobro zalije z gnojnico. Ob enem se pa na omenjeni način prične delati nov kup. Konec drugega leta je mešanec goden ter najboljši vrtnarski gnoj, bo¬ disi za zelenjad, cvetice ali pa drevje. Koder je lahko dobiti apna, mavca, laporja, primeša naj se tudi nekaj teh tvarin. Vrtna zemlja zboljšava se tudi z dovažanjem plodne zemlje. Sicer ne bode učitelj tako popravljal vrtne zemlje ob navadnih razmerah, vender utegne prav v ceno ali pa zastonj dobiti takih gnojilnih tvarin. Omenjam še, da se zboljšava pretežka, ilovnata zemlja s sviščem ali drobnim peskom, prelahka in prerahla pa z ilovico. Naravno je, da je tako zboljšavanje težavno in drago. Prst (humus) ali sploh hlevski gnoj in mešanec zboljšujejo itak vsako zemljo tudi v fizikalnem obziru. 2, Globoko prekopavanje (rigolovanje) zemlje. Prekopavanje sploh zboljšava zemljo; zemlja se zrahlja, prezrači ter postane vsled tega plodnejša. Plitvo prekopavanje ali „štihanje“ zemlje je redno delo vrtnarjevo, globoko prekopavanje ali rigolovanje je pa izvenredno opravilo in se šteje med zbolj- ševalna ali melijoracijska opravila. Globoko se prekopuje v to¬ likih in tolikih letih zelenjadni vrt, in vselej tist kos drevesnice, ki se novic zasadi. Prekopava se jeseni, ter površje naj ostane čez zimo neporavnano, da laže vplivajo na prekopano zemljo mraz, toplota, dež in sneg. Koplje naj se vsaj 50%» globoko in po potrebi tudi globoče. Globokega prekopavanja ne bodem obširno popisoval, saj znajo delavci na kmetih to delo na ta ali ta način zvršiti, in tudi na šolskem vrtu ni nikdar posebno ve¬ liko tega opravila, vender hočem v na¬ stopnih vrstah ob kratkem popisati delo: Ob robu in sicer ob široki strani zemljišča, ki ga menimo prekopati, naredi se preko 40 % n širok in to- 23 — liko globok jarek, a (glej podobo 12.), kolikor ima biti zemlja globoko prekopana. Tla se potem jarku še kolikor moči pre¬ kopljejo t. j. prerahljajo. Tik tega narejenega jarka prične se potem drug enako širok pas zemlje prekopavati, in sicer tako da se z dobljeno zemljo zasipa poprej narejeni jarek. Zgornja plast tega pasu pride torej na dno prej narejenega jarka, spodnja pa na vrh. Kadar je to zvršeno, zasut je prejšnji jarek, poleg njega pa je nastal drug. Tudi temu jarku se dno prerahlja, in potem tako dalja dela, daje ves kos rigolovan. Nazadnje se naredi jarek b , kateri se zaspe z zemljo, ki je ostala od prvega jarka. Na majhnih prostorih se hitro prenese zemlja prvega jarka v zadnji jarek, drugače je pa pri rigolovanju velikih pro¬ storov. Da ni treba zemlje tako prenašati, razdeli se ves prostor po dolgem na dva dela, katera se posebe prekopujeta. Kadar je prva polovica prekopana, začne se z drugo na tisti strani, na kateri se je pri prvi nehalo. Zemlja, ki se dobi iz prvega jarka c druge polovice, rabi za nasipanje zadnjega jarka b prve polovice. Zadnji jarek druge polovice d se pa zaspe s poleg ležečo'zemljo prvega jarka prve polovice a. Tako na jesen pre¬ kopani prostor počiva potem in se šele na spomlad poravna, če treba, tudi nekoliko zrahlja. 3. Odpeljavanje vode. Voda, ki nam utegne pri obdelovanji vrta nagajati, je ali nadanja voda ali pa podzemeljska. Nadanje, zlasti deževne vode se je lahko ubraniti, in celo močvirno zemljišče, če ni veliko, in če niso razmere posebno neugodne, da se lahko in hitro usušiti. Veliko več sitnosti pa dela stoječa podzemeljska voda. Ona dela zemljo mrzlo in za obdelovanje malo sposobno. Tako vodo treba odpeljati z zaprtimi podzemeljskimi jarki t. j. z drenažo. Drenaža se da zvršiti bolj v ceno ali bolj drago, t. j. kolikor popolnejšo hočemo imeti. Obširno o tej reči pisati ne pristoji tukaj, ker je o tem lahko brati v vsaki boljši knjigi kmetijski. — 24 — Y. Za obdelovanje vrta potrebno orodje in gradivo. 1. Orodje. Za obdelovanje šolskega vrta ni treba nikakeršnega po¬ sebnega orodja; kolikor ga učitelj potrebuje, kupi si ga lahko za majhen denar, ali pa ga<Š& celo na posodo dobi. Lopate, motike, grablje ne stoje veli¬ ko, posodijo jih tudi šolski prijatelji, ali jih patudissaboj prineso učenci nadaljevalne šole. Nož, če ni dru¬ gače, žepen ima vsak človek; kdor zna vrt¬ nariti, izhajal, bode ž njim. Da nimamo orodja, ne smemo nikdar izgovarjati se, če je vrt slabo obdelan ali celo neobdelan. Vender se pri nas mnogokrat tako izgovarjajo, češ, da ni moči vrta obdelavati brez zbirke vrtnarskega orodja. No, in te zbirke vrtnarskega orodja, ki se navadno nahajajo po naših šolah, imajo mnogo nepotreb- Poddba 15. nega v sebi in takšnega, ki ni za drugo, nego za zameček. Skoraj je potrebno, da ima šola svoje orodje, kar ga pa ima, naj bo rabno in dobro. S tega vzroka navajam v nastopnih vrstah najpotrebnejše orodje ter njegove podobe, ki kažejo, kakšno naj bode. Za obdelovanje zemlje ra¬ bijo težka kopala (krampi), po¬ doba 13., motike podoba 14., za¬ ostrene (špičaste) lopate, po¬ doba 15., in zravnim rezilom, podoba 16. Grablje so prav dobre navadne lesene, ako pa hoče kedo boljše, kupi naj si •jeklene ameriške grablje, po¬ doba 17. Za obrezovanje žive meje služijo škarje, podoba 18. in za striženje trave ob potih in po robih škarje, podoba 19. Izmed vrtnarskega orodja treba imeti drevesno žago, podoba 20. (ki je pa le potrebna, če je na vrtu staro drevje), njo pa lahko nadomestuje tudi navadna žaga; dalje močnejši vrt¬ narski nož, podoba 21., in nož z rezilom za cepljenje ter z rezilom in kostjo za okulovanje, podoba 22. Dobro rabijo vrtnarju tudi vrtne škarje, podoba 23., katere mora imeti trtogojec. Za ravnanje starega in visokega drevja ^ Podoba 20. Podoba 21. Podoba 22. Neogibno je potrebna na šolskem, kakor na vsakem drugem vrtu, vrtna vrvica. To je vrvica, ki naj bode vsaj 10“/ dolga in toliko močna, da se ne utrga ob vsaki priliki. Vrvica bodi z našitimi majhnimi koščeki rdečega sukna razdeljena v četr- *) Vse to imenovano in drugo orodje dobiti je pri administraciji ,,Wein- laube' 1 v Klosterneuburgu, od koder se dobi zastonj ilustrovan cenik. — 2G — tinke metra, da ti more rabiti ob enem za mero. Konca vrvice priveži na preko 30% dolga, na enem konci zaostrena klina iz trdega lesa, na katera navijaj vrvico, kolikor treba. Kadar hočeš vrvico napeti ob kaki črti, zatakni-klina na obeh koncih črte v zemljo ter sukaj toliko časa ta ali on klin, da je vrvica dovolj napeta. 2. Gradivo. Za vzorno obdelovanje šolskega vrta potrebuje učitelj nekaj raznovrstnega gradiva, katero .si mora kupiti ali pa sam narediti. Semkaj spada vse, česar je treba za cepljenje, t. j. vezivo in cepilna smola. Za vezivo rabi bombaž (pavola), a bolj debel nego za pletenje nogavic. Ni treba, da je bombaž beljen. Za okulovanje pa bombaž, tudi če je zelo debel, ni nič kaj dober. Veliko boljše vezivo je ličje od rafije. Rafijevo ličje (pravijo mu tudi japansko ličje) je lovanji najboljše. To ličje sploh dobro služi za vsako vrstno prive¬ zovanje rastlin, pose¬ bno pri špalirjih. Kilo¬ gram rafijevega ličja stoji preko 1 gld. 20 kr, in zadostuje šolske- Podoba 25. poleg drugega ena veziva zlasti pri oku- mu vrtnarju za več let. Cepilna smola je za sadjarja važen materijal. Za ce¬ pljenje rabi sicer raznovrstno mazivo, a vsem boljšim sadjarjem in vrtnarjem rabi dandanes izključljivo le cepilna smola, katera je tudi ob navadni toploti tekoča. Cepilno smolo je sicer lahko 27 kupiti, vender priporočam učiteljem naj jo sami delajo, ker jo ravno tako dobro narede, in to dosti bolj v ceno. Mrzlo te¬ kočo smolo za cepljenje delaj tako le: Vzemi smrekove smole (nikakor pa ne borove) ali pa kolofonije ter jo zgrej pri ognji, da se raztopi. Če si vzel s trskami in z drugimi rečmi one- čiščeno smolo, precedi jo skozi primerno redko tkanino. Raz¬ topljeno smolo odmakni od ognja ter ji prilivaj počasi in pazljivo, da se ti ne vname, za osmi del smolne teže dobrega špirita. Vse to mešaj, ter, kadar je pomešano, naj se shladi. Nekateri pridevajo na kilogram te zmesi še kake tri žlice lanenega olja. Vrtnarji hranijo tako cepilno smolo v ploščevinastih posodah, ki imajo kakih 7 % premera in ki so preko lO c / m globoke. Da je posodo lahko nositi ali kam obesiti, ima kambico od žice. Cepilna smola se maže s primerno narejenim klinčkom. Posoda seveda mora imeti pokrov, ki je pa preluknjan, da mazalni klinec lahko skozi moli. Cepilna smola se sčasoma tako strdi, da ni moči mazati, takrat treba doliti nekoliko špirita in oboje dobro pre¬ mešati. Na šolskem vrtu ne sme biti nobene vsajene ali vsejane rastline brezi tablice, na kateri je zapisano njeno ime. Pri sadnem drevji mora biti zapisana sorta. V ta namen rabijo 1 e- sene tablice, katere se ali v zemljo vtaknejo ali pa z žico obesijo na rastline. Tablice, ki se obešajo, dolge so G do 8%i in kaka 2% široke ter imajo na enem konci po dve zarezi, okoli katerih se pritrdi žica. Vtične tablice so enoliko široke in preko 10 % dolge. Na enem konci so priostrene, da se laže vtikajo v zemljo. Debele naj bodo tablice največ 2%. Predno rabi, namaže naj se tablica z belo ali svetlo rumeno oljnato barvo prav malo (barva se namreč na tablici le s prstom zdrgne), in potlej piši precej še na mokro tablico s primerno mehkim svinčnikom. Pisanje na taki tablici poznati je najmanj eno leto. Take lesene tablice izdeluje učitelj lahko sam in pa tudi učenci njegovi, vzorce pa lahko dobi zastonj od tistega vrtnarja, pri katerem naroča rastline. V novejšem času izdelujejo take tablice ali etikete iz kositarjeve ploščevine. Na te tablice se piše s posebno kemiško tinto. Take etikete in takova pisava na njih imajo neomejeno trpežnost. 100 ploščevinastih etiket stoji po kakovosti od 70 kr. do 1 gld., steklenka kemične tinte pa 40 kr. - 28 — Za obešanje etiket, dalje v napravo stojal za razne špalirje je najboljša pocinjena žica, razno debela. En kilogram de¬ bele take žice (preko 28™/) stoji 50 kr., in en kilogram žice za etikete (preko 100 m f) pa 70 kr,*) Šolski vrt močno olepšajo večje tablice, katere se postavijo maternemu drevju. Te tablice se namažejo z belo oljnato barvo, in na nje se zapiše s črno oljnato barvo sorta drevesa, potlej se pribijejo na količe ter postavijo pod drevo. Tablice naj bodo 12 do \b% dolge in 6—8 W / široke. To more učitelj vse sam narediti. <_ fr® j *) Ves potreben materijal za vrtnarje prodajata Klenert & Geiger v Gradcu. Na zahtevanje pošljeta svoj ilistrovani cenik zastonj. — 29 — II. Sadjarstvo. I. Splošne opomnje o sadjarstvu na šolskem vrtu. Sadjarstvo, bodi si vzgoja sadnega drevja ali ravnanje z 'drevjem na stalnem mestu, je poleg vinarstva po vinorodnih pokrajinah najvažnejša stroka kmetijstva na šolskem vrtu. Sad¬ jarstvo je postalo po vseh slovenskih pokrajinah prevažno, in ravno za to stroko ima učitelj največ prilike uspešno delovati. Na šolskem vrtu treba vzgojevati v umno urejeni drevesnici lepo in dobro sadno drevje pravih plemen in vrst, bodisi mla¬ dini in odraslim ljudem v pouk ali tudi zato, da se občina preskrbi s primernim sadnim drevjem. Na šolskem vrtu bode pa vsadil učitelj tudi drevje, ki bode na njem stalno, in sicer zato, da bode poučeval, kako takšno drevje oskrbovati, ter zato, da bode dobival potrebnih cepičev ter sadja. Tako drevje ime¬ nujemo materno drevje. Koliko prostora bode učitelj od¬ ločil drevesnici, zavisno je od uže prej povedanega namena, ki naj ga ima drevesnica, ali pa od volje učiteljeve ter od razmer, kakeršne so. Priporočam, da se odloči za drevesnico najboljši prostor na vrtu. Isto velja tudi o maternem drevju. Na šolskem vrtu naj se vzgajajo samo tista sadna plemena in vrste, ki so šolskemu okraju primerne z gospodarskega in kupčijskega sta¬ lišča in ki ugajajo podnebnim razmeram. Nepotrebnih sadjar¬ skih igrač naj se učitelj dosledno ogiba na šolskem vrtu. Veda o sadjarstvu je jako obširna, in naravno je, da more biti v to knjigo vzprejet le majhen nje del. Takisto mi tudi ne dopušča prostor, da bi utemeljeval navedene izreke in tam, koder vodi več potov do uspeha, tudi navajal vse. Razložil 30 — bodem le tisto, kar se mi za šolske vrtnarje zdi vredno. Sicer bode pa postal dober sadjar in sploh dober šolski vrtnar le tist, ki se bode z drugimi strokovnimi knjigami še nadalje iz¬ obraževal. Knjiga pa bodi kratko ali obširno pisana, brez praktičnega pouka ni nihče še postal v res¬ nici umen kmetovalec, niti ne bode nikoli. Knjiga je in ostane le nekak navod. II. Vzgoja sadnega drevja. 1. Vzgoja visokodebelnih jablan in hrušek. a) Drevesnica v obče. Drevesnico imenujemo prostor, ki je namenjen za vzgojo sadnega drevja. O njej velja isto, kar o ljudeh: kakeršna vzgoja, tako življenje. Le pravilno vzgojeno drevje bode raslo dobro in rodilo obilo na stalnem mestu ter povračalo trud in stroške, ki smo jih imeli z vzgojo njegovo. Drevje je različne visokosti, in uže v drevesnici mu jo bode sadjar določil. Drevje, ki ima krono pri tleh, imenujemo pri¬ tlično drevje, drevju pa, kateremu se tedaj, kadar se vzame iz drevesnice, pričenja krona 180 do 200 cm. visoko, pravimo visokodebelno drevje. Vzgojuje se pa [tudi drevje z de¬ blom 1 do 1'5 m. visokim, to je pa na pol visokodebelno drevje. Ker je vzgoja pritličnega in visokodebelnega drevja raz¬ lična, ni moči obojega drevja v umno urejeni drevesnici vzgo- jevati na istem prostoru, ampak na raznem, zato imamo po¬ sebne drevesnice za visokodebelno in posebne za pritlično drevje. Vse sadno drevje, ki je večega gospodarskega pomena za kmetovalca, ima z malo izjemami to posebnost, da se ne da pomnoževati in vzgajati samo iz semena, ampak da se morajo sadne vrste pomnoževati po nespolskim potu, kamor tudi spada pomnožitev vrst s cepiči, t. j. cepljenje. Ker dajemo iz drevesnice z malimi izjemami le cepljeno drevje, naravno je, da bode umno urejena drevesnica ločena v dva dela; na enem se bodo pridelovali potrebni divjaki ali podloge, ki se — 31 bodo pozneje cepile, na drugem delu pa se bode vzgojevalo cep¬ ljeno drevje, dokler ni sposobno, da pride na določeno stalno mesto. Drevesnica pa mora biti tudi še v drugem smislu razde¬ ljena. Ako ves prostor precej prvo leto zasadimo s cepljenim drevjem, ostane na njem, recimo, pet let. V petem letu oddamo ali prodamo vse vzgojeno drevje. Novic ne moremo precej za¬ saditi drevesnice, ker je prostor izsesan; počivati bode moral, če tudi morda z zelenjadjo obdelan, tri leta. Gez osem let vzgojili bodemo torej na tak način zopet novega drevja. Tako ravnanje v drevesnici ima pa razen drugih neprilik tudi to, kar je za šolski vrt jako važno, da ni moči vsako leto razkazovati vseh opravil v njej. Vsaka drevesnica, bodisi šolska ali ka¬ tera druga, mora biti tako urejena., da se vsako leto en kos drevesnice vnovič zasadi, z druzega kosa pa vzgojeno drevje izprazni. To se pa doseže, če se drevesnica razdeli v toliko delov, kolikor treba let za vzgojo drevja, zraven se pa prištejejo še leta, ki jih mora vsak del počivati, kadar je uže izpraznjen. Drevesnica za vzgojo visokodebelnega drevja razdeli se najprej v dva glavna dela. Eden, ki naj ima preko petine vsega pro¬ stora, bode za pridelovanje divjakov (podlog), drugi, t. j. dreves¬ nica v ožjem pomenu besede, pa za vzgoje vanj e cepljenega drevja. Za vzgojo visokodebelnega cepljenega drevja treba pet let, počivati pa mora dotični prostor pravilno tri leta, torej obo¬ jega skupaj osem let, in v toliko delov je tudi drugi del raz¬ deliti. Ves prostor za pridelovanje drevja (drevesnica v širšem pomenu) priporočam torej razdeliti na deset delov. Dve desetinki, oziroma ena petinka prostora služi za pridelovanje divjakov, drugih osem desetink pa za vzgojo visoko¬ debelnega drevja. Naravno je, da ni treba, da bi ležali vsi ti kosi drug poleg drugega. Kdor pa sploh ne misli divjakov (podlog) pridelovati, ampak jih meni kupovati ali kje drugje, na pr. zunaj vrta pridelovati, ta bode seveda razdelil potem drevesnico le v osem delov. Tudi ne de nič, če je en del nekoliko veči ali manjši, zlasti glede prostora za pridelovanje divjakov, kajti jaz priporočam eno petinko vse drevesnice za njih pridelovanje zato, ker se na tolikem prostoru pridela potem vsako leto ravno zadosti podlog. Pravilno saditev in vsakoletno menjavo prostora zaznamenujcmo z besedo kolobarjenje, ki mora seveda biti umno. 32 — h) Vzgoja divjakov iz semena. Divjaki se pridelujejo s semenom (s spolskim potom) ali s potaknenci (količi) in s koreninskimi vzrastki, t. j. z nespolskim potom. V pridelovanje divjakov rabi, kakor sem uže omenil, poseben prostor v drevesnici. Ker pa jabolčni ali hruškov divjak, kakeršen je vzrastel iz semena, ni dober za rabo, ampak mora biti presajen (prešolan), zato ločimo prostor, ki je za vzgojo div¬ jakov namenjen, v dva dela. Na enem delu sejemo peške in koščice, t. j. sejal išče, na drugem delu pa vzrasle divjake presajamo, prešolavamo ali, kakor vrtnarji pravijo, pikujemo, in zato imenujemo drugi del pikovalnico. Ako smo torej od¬ ločili za vzgojo divjakov 2 desetinki cele drevesnice, razdelimo ta prostor potem v dva dela, in torej je vsak tak del ena de¬ setinka cele drevesnice. Ena desetinka bode sejališče, druga pa pikovalnica. Tolikšen prostor zastuje popolnoma za pridelovanje divjakov, katerih bode še ostajalo, kar mora na šolskem vrtu biti, da jih moremo deliti učencem ali pa kmetom. Ako se pa za divjake ne določi na vrtu nobeden stalen prostor, naj bo tist prostor, ki ravno rabi za sejališče, eno če¬ trtino tako velik, kakor je en del drevesnice v ožem pomenu besede. Enolikšna naj bo pikovalnica. To velja seveda za vsako leto posebe. Hruškove in jabolčne divjake vzgajajmo iz semena tako le: Četrti del sejališča ali ves tist prostor, ki je za enoletno sejališče namenjen, prekoplje se jeseni 20 do 30 cm. globoko. Čim globoče, toliko bolje. Ako svetujem četrti del se¬ jališče prekopati, to zato, ker moramo tudi v sejališča uvesti umno kolobarjenje. Divjaki, iz semena vzgojeni, močno izmolzu- jejo zemljo, zato pa obsejemo vsako leto po eno četrtino seja¬ lišča, da more potem tist prostor tri leta počivati. Prostor, ki počiva, naj pa ne bode neobdelan, ampak bodi s primernimi rastlinami, na pr. z zelenjadjo, zasejan ali zasajen. Gnojiti se¬ veda ne smemo pozabiti. Najboljša setev je jesenska. Preko¬ pano in poravnano sejališče razdeli se v preko meter široke grede. Na te grede vseje se seme. Seme je toliko boljše, od ko¬ likor manj žlahtnega sadja prihaja. Učitelj si lahko doma za¬ stonj priskrbi semena ali ga pa more tudi kupiti. Sejati pa treba zaradi lažega obdelovanja v vrstah, ki se narede vprek po 33 — gredah kakih 20 do 25 e / m narazen. V ta namen naredijo se po teh vrstah 3 do 5 c j m globoki jarki, v katere se primerno na redko vsejejo peške, a jarki se potem poravnajo z grabljami. Ce je sejalniška zemlja pusta, priporočam precej po setvi seja- lišče posuti z mešancem ali pa s čreslom, ki naj se kakih 5 % t na debelo naspe. Spomladi škoduje nežnim rastlinicam prav zelo nočni mraz, po dnevi pa vroče solnce. Zlasti hruške pripo¬ ročam, naj se pokrivajo z vejevjem vsaj prva dva tedna, kader pridejo iz zemlje. Jesenski setvi škodujejo po zimi posebno miši, teh se je pa najbolje s strupom odkrižati. Mlade jabolčne in hruškove divjake treba vse leto pridno pleti in po potrebi jim tudi prilivati. Konec jeseni, kadar je uže listje odpalo, iz¬ kopljejo se divjaki, zvežejo v šope po 100 in 100 skupaj ter zagrebejo s koreninami na primernem kraji v zemljo. Na iz¬ praznjeni kos sejališča naj se potem vsaj tri leta ne seje sadje. Ako se sejejo jablane ali hruške spomladi, ravnati je sicer vse enako, samo treba da seme poprej vzkali, kar imenujejo vrtnarji s.tratificevanj e. Stratificuje se pa tako le: Primeren majhen zaboj ali lonec napolni se z mokrim in prav drobnim peskom (sviščem) kakih 5 % na debelo. Na ta pesek se naspo redkoma peške, in potem zopet pesek. Tako še dela toliko časaj dokler je posoda polna, ali da je vse seme poshranjeno. Posoda se nese v primerno toplo klet ali se pa zakoplje v zemljo. Ko¬ likor prej se stratificuje, na toliko mrzlejši kraj je dejati posodo. Kadar so kali nekaj milimetrov dolge, pod. 20. in 27., in kadar je uže spomladi vreme primerno, tedaj se pa vseje vzkalivše seme. fod. 26. Pod. 27. Jabolčni in hruškovi divjaki morajo biti pi¬ ko v a ni. Pikuje se pa zato, da se divjakom in poznejšim dre¬ vesom pomnožijo korenine. Le z dobro ukoreninjenimi podlo¬ gami da se vzgojiti lepo sadno drevje, ki je kaj vredno. Sloveči sadjar N. G-aucher pravi: Slabo ukoreninjeno drevo je predrago, če ga tudi zastonj dobimo, ker nikdar ne povrne truda, ki ga imamo ž njim. Pikuje se v pikovalnici. Tudi v njej mora uve¬ deno biti umno kolobarjenje. Ker pa v pikovalnici zadostuje, da počiva rabljeni prostor vsaj dve leti, pikovani divjaki pa v 3 — 34 njej dve leti ostanejo, to zadostuje, abo jo tudi le v štiri dele razdelimo. Za pikovanje se pripravijo grede ravno tabo, kakor za setev. Divjaki se vsadijo v vrste, ki so po 25 % narazen. Pikuje se pa tako le: Enoletnemu divjaku, iz semena vzgoje¬ nemu, ki ima, kakor kaže podoba 28., le eno glavno, a dolgo korenino, od¬ reže se toliko debelca, da ostanejo naj¬ več še štirje popi ; korenine odreže se pa polovico. Divjak je potem takem takšen, kakeršnega kaže podoba 29. Skrajšuje se najlaže in najhitreje z vrtnarskimi škarjami. Pri tej priliki naj omenim, da je korenine v vseh slučajih tako rezati, da leži potem v zemlji ploskev rane vedno vodoravno. Rana bodi vedno gladka, zato naj ima sadjar zmerom prav ostra rezila. Jarki, kamor se vsadijo tako obrezani divjaki, na- rede se dobrih 10 e f m globoki, ter po njih se napne vrtna vr¬ vica. Preko te napete vrvice sade se divjaki pravilno navpik, po kakih 10 % narazen, z roko se pa zemlja pritiska k njim ter prisiplje. Pri pikovanji je važno, da je divjak vselej tako glo¬ boko vsajen, kakor je prej rastel. Po konča¬ nem pikovanji se dobro prilije divjakom. V pikovalnici ostanejo divjaki dve leti. Prvo leto se pridno plevejo in, če treba, tudi zalivajo. Dobro jih je kakih 10 % na debelo s čre- slom posuti. Na spomlad drugega leta, predno ozelenijo, skrajšajo se jim poganjki. Tudi v drugem letu jih je pleti ter vsaj enkrat oko¬ pati. Konec drugega leta je pikovani divjak tak, kakeršnega kaže pod. 30. Jeseni drugega leta, kadar odpade listje, izkopljejo se ti div¬ jaki, povežejo v butarice ter s koreninami v zemljo zagrebejo. Omenjam, da so pikovani divjaki, zlasti hruške, včasih prvo leto prav žalostni, no, to nič ne škodi, da le ostanejo živi, ker se hitro opomorejo v drugem letu. Češpljevi divjaki se vzgoje iz semena ravno tako, kakor hruškovi ali jabolčni, samo da ostanejo v sejališči dve i i» — 85 — leti in se ne pikujejo. Eni priporočajo jesensko setev, drugi pa spomladanjsko. Če se sejejo češplje jeseni, namočijo naj se kakih štirinajst dni poprej v redkem beležu, ki se naredi iz ravno uga¬ šenega apna. Koščice se sejejo z apnom, ki se jih drži. Ako se češpljeve koščice sejejo na pomlad, stratificujejo se precej na jesen ter zakopljejo toliko globoko v zemljo, da ne zmrzavajo. Semenske koščice naj bodo od navadne domače češplje, posebno pa hvalijo rast vrste, ki se imenuje „St. Julien“. Črešnjevi divjaki se vzgojujejo ravno tako iz semena kakor češpljevi, ostajejo pa le po eno leto v sejališči in se tudi ne pikujejo. Za seme rabijo izključno le koščice divjih, t. j. ne¬ cepljenih črešenj. c) Vzgoja podlog s potaknenci. Pritličnemu drevju ne rabijo v podloge vedno divjaki, vzgo¬ jeni iz semena, ampak podloge, ki se vzgoje z nespolskim potom, bodisi s potaknenci ali z grebenicami. Šolski vrtnar bode vzgajal na ta način Ivanovo jabolko (latinski pirm malus praecox) in jabolko „doucin“ (latinski pirm malus frutescens ) za podlogo pritlični jablani ter kutno za podlogo pritlični hruški. K ut n e za podlogo se vzgojujejo s potaknenci, in sicer v pikovalnici ali pa na drugem primernem mestu. Potaknenci se delajo iz enoletnih kutnovih silnic, predno se umuži kutna. Potaknenci se naredijo kakih 20 % dolgi, ter naj imajo ti¬ koma obeh koncev pope (pod. 31). V primerno zrahljani zemlji na- rede se v vrsto poleg napete vrvice do 20 % globoke luknje, in sicer poševne. Luknje se de¬ lajo z železnim ali lesenim kli¬ nom. En pop potaknenčev naj gleda iz zemlje, katera bodi od vseh strani dobro pritisnena k njemu. Potaknenci ostajajo v zemlji po dve leti in se obde¬ lujejo kakor divjaki. Pod. 32. kaže, kakšen je v zemlji po- 3 * — 36 — taknenec, ki se je prijel. Dobro pa uspevajo potaknenci le v rodovitni zemlji, zato naj se jim dobro zagnoji z mešancem, ni¬ kakor pa ne s svežim hlevskim gnojem, kateri jim škoduje. Da pridobimo kutnovih mladik, treba imeti na vrtu ali pa kje v soseščini kutno. Kutna ljubi rahlo ter rodovitno zemljo, zato je treba prostor okoli nje okopavati in vsaj vsakih pet let dobro zagnojiti. Podloge Ivanove in douci- nove (beri dusenove) jablane vzga¬ jajo se z osipanjem, in sicer tako le: Na primernem kraji se zasadi te vrste materno drevje, ki se vsako drugo leto obreže blizu zemlje. Kadar poženejo iz debla Pod. 33. mladike, ospe se pa prihodnjo po¬ mlad drevo, pod. 33., in mladike narede ob spodnjem delu ko¬ renine. Na jesen se žemlja odspe, in ukoreninjene mladika se porežejo. d) Drevesnica v oženi pomenu besede. Drevesnico v ožem pomenu besede imenujemo prostor, kjer se vzgojuje cepljeno drevje. V nastopnih vrstah bodemo imeli v mislih le drevesnico za vzgojo visokodebelnih jablan in hrušek. 0 drugem visokodebelnem drevji. bodemo govorili v dodatku in ravno tako v posebnem poglavji o vzgoji pritličnega drevja. Vzgojevanje visokodebelnih jablan in hrušek je najvažnejše opravilo šolskega vrtnarja. Ta drevesnica zavzema na šolskem vrtu najvažnejše mesto, ker je največkrat vzgoja vsega drugega drevja nepotrebna ali vsaj zelo omejena. Uže poprej sem imel priliko pisati, da se ta del vse dre¬ vesnice ali drevesnica v ožem pomenu besede mora razdeliti na 8 delov. Vsako leto se zasadi s cepljenim drevjem en del, na katerem se potem to drevje pet let vzgojuje v visokodebelno. Konec petega leta izprazni se popolnoma tak del drevesnice, ki ga imenujemo drevesničen letnik ter ga potem skozi tri leta ob¬ delujemo kot njivo ali zelenjaden vrt. Vsaj tri leta mora tako počivati vsak letnik, drugače v novič zasajeno drevje slabo — 37 — uspeva. In celo, kadar počiva, naj se letnik tako obdeluje, da prihaja v tem času dovolj redilnih snovi v zemljo. Če se pra¬ vilno prideluje zelenjad, zgodi se to itak, če pa obdelujemo letnik kot njivo, moramo pa po pravilih umnega kmetovanja izbrati tako kolobarjenje in obdelovanje, da se letnik dobro ugnoji. V novi drevesnici seveda je prvo leto le en letnik na¬ sajen, drugih sedem je pa praznih; drugo leto sta dva zasajena, in šest je praznih, i. t. d., in od petega leta nadalje postane kolobarjenje šele redno, ker vsa leta potem je pet letnikov za¬ sajenih, trije so pa prazni. V devetem letu se prvi letnik zopet v novič zasadi. Načinov za vzgojevanje visokodebelnega drevja je več; jaz priporočam in se sam dosledno držim vzgojevanja z dvoj¬ nim cepljenjem, kajti ta način ima premnogo prednosti pred drugimi. Ta način pa je ob kratkem tak le: V drevesnico se vsadijo uže požlahtnjena drevesca, in sicer požlahtnjena s tako sorto, ki raste močno, hitro in lepo. Iz te sorte se vzgoji deblo, in četrto leto spomladi se pa šele cepi na deblo za vzgojo krone tista sorta, katero želimo imeti. S tako vzgojo do- bomo najhitreje močno in nadvse lepo drevje znaj- manjšim trudom in brezvseh dragih in grdih kolov, kakoršne rabijo po nekaterih starošegnih dreves¬ nicah ter privezujejo k njim mlado drevje. V nastopnih člankih bodem podrobno popisal visokodebel¬ nega drevja vzgojo na omenjeni način, ter živo priporočam vsem šolskim vrtnarjem, naj se izključno ravnajo po njem. e) Zasajanje, drevesnice. Dotični prostor ali del drevesnice, ki se bode na spomlad zasadil s cepljenim drevjem, mora uže na jesen biti globoko prekopan (rigolovan) in sicer po načinu, ki je v članku: „Glo- boko prekopovanje 11 popisan. Drevje, ki pride na ta letnik, cepi se uže po zimi, zato se to cepljenje glede na čas imenuje zimsko cepljenje. V ta namen treba pripravljene imeti divjake, cepiče ter potrebno cepivo in orodje. Ako so se doma pridelali divjaki, potem so uže od je¬ seni sem pripravljeni, in sicer prisuti v zemlji. Kdor mora div¬ jake kupovati, priskrbi naj si jih tudi uže jeseni, če tudi spo- — 38 — mladi ni še prepozno, ako jih ima le malo pocepiti. Zimsko cep¬ ljenje zvršuje se v roki, in zato, ker držimo podlogo in cepič v roki, imenujemo tako cepljenje „ročno cepljenje 11 . Cepljeno drevje se sadi sredi meseca aprila, in glede na ta čas treba odločiti, kedaj se bode pričelo cepiti. Kedor ima le nekaj sto divjakov poce¬ piti, kmalu konča delo; ako začne marcija, izhajal bode lahko. Kedor pa jih mora na tisoče pocepiti, ta naj kmalu po novem letu prične. Jaz sem izkusil, da cepljeno drevje uspeva toliko lepše, kolikor manj časa preteče med cepitvijo in saditvijo, zlasti velja to o hruškah. Na drugo stran se je tudi ozirati na spomla- danjska dela na vrtu, katera se vsa snidejo ob enem času, zato je bolje, če se ročno cepljenje konča, predno se prično spomla- danjska dela na vrtu. Ako se je na šolskem vrtu šele pričelo delo, ne svetujem čakati, da doma vzrastejo divjaki, ampak kupujejo naj se prva tri leta, t. j. dokler niso domači rabni. Kupijo naj se vselej najboljši divjaki, prve vrste in pikovani; 100 takih hruškovih divjakov stoji 2 gld. 20 kr., 100 jabolčnih pa 2 gld. *) Ako si hočemo z zimskim cepljenjem iz divjakov vzgojiti visokodebelnih jablan in hrušek, to so izključno rabni cepiči le od takih vrst, ki rastejo hitro, močno in lepo navpik. Taka jabolčna vrsta je „angleška zimska zlata parmena 11 (nemški : englische Wintergoldparmane ) in hruška »normanska mošt- nica“ (nemški: normdnische Cyderbirne); priporočam samo ti dve vrsti. Cepiči se dobijo pri vsaki boljši vrtnarski tvrdki *) (seveda precej drago) in na poskusnem vrtu c. kr. kmetijske družbe kranjske v Ljubljani. Na tem mestu hočem nekaj splošno veljavnih opo- menj o cepičih podati. Cepiči za zimsko in spomladanjsko cepljenje režejo se lahko ves čas, dokler miruje drevesna rast, torej od novembra do marcija; najprimernejši čas pa je februvarij. Kadar se je pa popje uže napelo, dobri so cepiči le tedaj še, ako se precej porabijo. Cepiči, narezani v brezrastni dobi, ohra¬ nijo se, pravilno shranjeni, lahko več mesecev. Shranijo se pa cepiči, ako jih, v zvežnje povezane, s spodnjimi konci kakih 10 globoko zagrebemo v zemljo, in sicer na vrtu na hladnem in senčnem kraji, ali še bolje v kleti, kamor se nanese zemlja. Kolikor hladneje so shranjeni cepiči, tem dalje se drže. *) Pri Klenertu & Geigerju v Gradcu. 39 — Zimsko ročno cepljenje zvršuje se pa tako le: Ob primernem času proti koncu zime prinesejo se v sobo priprav¬ ljeni divjaki, in sicer se jih prinese toliko, kolikor jih je le moči v eni ali dveh urah pocepiti. Več jih ni dobro, ker se lahko zasuše; zato naj tudi soba ne bode premočno zakurjena. Naj prvo se divjak prikrajša, koreninam se pusti dobro polovico dolgosti, in deblo se naredi dobrih 10 % dolgo. Divjake lahko skrajšujemo s škarjami, a rano na deblu moramo potem z nožem gladko in ravno obre¬ zati. Kako je korenine rezati, povedal sem uže. Tak prikrajšan divjak kaže pod. 34,- Sedaj se pripravi cepič, in sicer za jablane od angleške zimske zlate parmene, za hruške pa od normanske cidrovke. Cepi se po načinu, ki ga imenujemo „sed- lanje". V ta namen naredi se cepič s tremi popi. Pri naj višem popu se cepič tikoma odreže. (Glej cepič na desni strani pod. 35.) Na spodnjem konci se cepič ta^o odreže, kakor kaže ta podoba. Cepič pa mora biti tako izbran, da je spodnji pop (glej a. na pod. 36.) vedno vzadi za odre¬ zano ploskvijo, srednji b. pa nad povprečno zarezo, ki dela stopnjo ali sedlo cepiča. Stopnja ali sedlo naj gre največ za tretjino debe¬ losti cepičeve v cepičev les. Na deblu divjakovem naj se sedaj naredi rez, ki naj bode popol¬ noma enaka rezi cepičevi (glej deblo na levi strani podoba 33). Kadar sta podloga in cepič pri¬ pravljena, pritisne se ta tako na podlogo, da pride, če le rao- na lubad. Potem se cepič in divjak zvežeta, ter vse rane na deblu in cepiču dobro zamažejo s cepilno smolo. Pod. 36. kaže dovršeno cepitev. Mazati je najnatančneje, kajti najmanjša rana, do katere more zrak, dela, da slabo uspeva Pod. 35. goče, lubad Pod. 36. — 40 — cepljenec. Vem, da je popis tega cepljenja le površen, a jaz sem prepričan, da se tist, ki se ni praktično učil cepiti, ne nauči iz knjige cepiti, bodi si popis eno stran ali pa deset strani dolg. V roki cepljeni divjaki nesejo se v toliko toplo klet, da ne zmrzujejo; tam se na nanošeno prst v vrste pokladajo eden zraven drugega, in korenine zaspo z zemljo. Vezi ne smejo biti zasute, da ne zgnijejo. Spomladi se začne saditi na tistem drevesničnem letniku, ki pride tisto leto na vrsto. Letnik je bil uže jeseni globoko prekopan, spomladi se mu pa zemlja še poravna, in če treba, tudi zrahlja. Drevje se vsadi v vrste; jaz priporočam narediti vrste po 50 % narazen, drevesa pa v vrsti tudi po 50 c / m drugo od drugega saditi. Ako je pa drevesnica majhna in njeno ob¬ delovanje intenzivno, sme se v vrsti drevje tudi le po 33 % ali y 3 ‘ m j narazen saditi. V prvem slučaji pridejo na štirjaški meter štiri drevesa, v drugem jih pride pa šest. Z ozirom na to se da uže prej zračuniti, koliko cepljenega drevja se bode za ves nasad potrebovalo. Zvršitev saditve. V drevesnici mora biti drevje z vso natančnostjo v vrste posajeno. To pa zaradi tega, da je obde¬ lovanje laže, in ker je taka redno zasajena drevesnica posebno lepa in močno krasi vrt. Red je glavni pogoj vsakega podjetja, in drevesnice oblika kaže, koliko je vreden sadjar. Na majhnem prostoru je redno saditi laže, nego na velikem. Sadi pa drevje tako le: Napni po sredi in sicer po dolgem vrtno vrvico, katera je razdeljena v 50 % dolge dele (glej članek o potrebnem orodju na šolskem vrtu!) Po široki strani ob kraju napni natanko na¬ vpično pri vrvici drugo, ki je razdeljena v tako velike dele, ko¬ likor ima drevje narazen stati v vrsti. Vrvici se morata križati natančno ob enem razdelnem znamenji zgornje in spodnje vr¬ vice. Prvo vrvico napni tako, da pride druga toliko od kraja, kolikor je polovica vrstne širokosti. Dobro je vrvici tako napeti, da je vsaj ena vštric letnikovega roba. Sedaj stopi pred drugo vrvico tako, da gledaš proti robu in da imaš vrvico pred saboj. Pod vsakim znamenjem te vrvice naredi z lopato toliko globoko jamico, kolikeršna je za saditev cepljenca potrebna. Zemljo po- kladaj na drugo (zunanjo) stran vrvice. Kadar so po vsej širo¬ kosti letnika narejene jamice, prični drevje saditi. Vzemi cep- 41 — Ijence, ki se v kakem košku sproti nosijo iz kleti, ter jim po¬ reži korenine (najbolje s škarjami) še za kakega pol centimetra. Sedaj poklekni na tla, vzemi v levo roko tako pripravljeni cep- ljenec in ga postavi natančno navpik prav tikoma razdelnega znamenja na vrvici v jamico. Ko tako držiš z levo roko drevesce, po¬ tegni z desno roko zemlje v jamico; glej, da pride zemlja povsod pod korenine, in da so te v naravni legi. Kadar je drevesce toliko podsuto, da stoji samo, sadi drugo i. t. d. po vrsti ob vrvici, potem pa zaspi z motiko popolnoma vse jamice in pritisni ne¬ koliko zemljo k vsakemu drevescu. Če je potrebno, poravnaj tudi zemljo z grabljami. Sadi z naj večjo pozornostjo, kajti od saditve je zavisen ves uspeh, zlasti pa glej, da pridejo cepljenci tako globoko v zemljo, kakor so prej rasli kot divjaki. Kadar je cela vrsta dokončana, prenesi vrvico za eno vrstno širjavo naprej in sadi od novega, kakor v prvi vrsti. Vrvico napni vselej natanko vštric prejšnje vrste. Ker delavec različno močno napenja vr¬ vico, ker jo vlažnost in suša krčita ali raztezata, glej, da njeno napetost tako uravnaš, da pride vsako razdelno znamenje na¬ tanko pred prej vsajeno drevesce. Če se bodeš držal tega na- voda, stalo bode drevje v vrsti, glej ga, od katere koli češ strani. Novo vsajenim drevescem ne prilivaj sproti, drugače se ti dela blato. Če sadi več delavcev, morejo si delo deliti; eden dela jamice, drugi sadi in tretji dosiplje jame in poravnava zemljo. Kdor ima na razpolaganje čresla, ki ga usnjarji proč me¬ čejo, ta naj na novo zasajeno drevesnico proti koncu maja, najbolje po kakem hudem dežji, čez in čez pospe s čreslom kakih 10 % na debelo. V tako nasuti drevesnici ne raste plevel skoraj nič, in zemlja ostane pod čreslom rahla in toliko vlažna, da ne more škodovati drevesnici najhujša poletnja suša. Cep¬ ljenci uspevajo izvrstno, narede hitro debele in dolge poganjke, korenine se pa čudovito razrastejo. Iz tega je razvidno, koliko prednost ima tako posipanje s čreslom, in jaz je priporočam prav živo iz svoje večletne izkušnje. f) Oskrbovanje drevesnice v prvem letu. Kadar je cepič uže pognal, prično se odstranjevati poganjki, ki rastejo iz divjaka. Tega dela ni hitro vr- — 42 — siti, temveč polagoma, in sicer zato, ker drugače sili obilica soka, ki bi imela iti v divjakove poganjke, med podlogo in cepič, dela tam preveč tvorne tvarine in odvali tako cepič. Najbolje je tem divjim poganjkom vrhe priščipati (vrtnarji pravijo „pinsovati“) in šele ob koncu prve muzge, t. j. okoli kresa jih popolnoma tik debla porezati. Prihodnje delo je prerez o vanj e vezi. To delo je zvr- ševati z vso pozornostjo, in sicer še le takrat, kadar je gotovo, da se je cepič prejel, t. j. kadar je lepši poganjek njegov uže vsaj kakih 15 % dolg. V ta namen prereži na nasprotni strani cepičevi z ostrim nožem na enkrat vse vezi, in nič ne de, ako narediš zarezo tudi v lubad, še dobro je. Ker ne poganjajo vsi cepiči enako, naravno je, da se morajo vezi prerezovati v različ¬ nih časih različno rastočim drevesom. Vezi se prerežejo najbolje z rezilnikom (z zaokroženo ostrino) za okulovanje (glej pod. 22). K prvim opravkom v dreves¬ nici pripada tudi oščipovanje žlahtnih poganjkov. Na¬ vadno ne požene samo en ce¬ pičev pop, ampak največkrat dva ali pa vsi. Ker pa rabi za vzgojo debla le en poganjek, izbere se v ta namen najlepši, drugi se pa celo leto toliko oščipavajo, da ohranijo po tri ali največ po pet listov. Pod. 37. kaže tako ošči¬ povanje ; povprečni črti čez spod¬ nja poganjka zaznamenuje mesto, kje je poganjka odščipniti. V prvem letu ni pravilno nobenega drugega opravila več, razen p 1 e t v e, okopavanja, in, če je potrebno, prilivanja. Drevesnica ne sme nikdar biti zaraščena s plevelom, kajti slabo opleta drevesnica kaže vedno za- nikarnega gospodarja. Sicer pa ovira plevel tudi rast drevju in daje drevesnici grdo lice. Tudi okopavati je treba drevesnico; eno okopavanje zaleže za eno — 43 slabo gnojenje. V drevesnici, potreseni s čreslom, pa odpadejo vsa ta opravila; plevel, ki prihode skozi čreslo, da se z roko izpuliti. Če še tako pozorno cepiš, vender se nekaj cepičev ne bode prijelo, bodi si, da si slabo cepil, da je podloga slaba, ali pa ker ni bil cepič za nič. Ako podloga tudi usahne, izruje naj se, a drugo drevo naj se ne podsaja. Sploh ni priporočati v drevesnici podsajanja. Ako se je pa samo cepič posušil, divjak pa ostal živ, potem naj raste v miru, ob drugi muzgi se pa z imenovano sadno vrsto okuluje ali z očesom cepi. Okuluje se tako le: Najvažneje je, da se določi pravi čas za okulovanje. Ta čas je, kadar pride drevje dobro v drugo muzgo, t. j. od srede julija do konca avgusta. Za cepljenje rabijo očesa, ki so na poganjkih, kateri so tisto leto zrasli. Naj¬ boljša so sredi teh poganjkov ležeča očesa, vrhnja niso pa za nič, ker še niso dozorela. Poganjek, ki bode rabil za cepljenje, odreže se malo pred porabo, listje se mu poreže, in ostanejo naj le preko 1 % dolgi listni peclji. Ako tako pripravljenega cepiča ne utegneš precej porabiti, zavij ga v mokro ruto ali v moker mah. Pod. 38. Pod. 39. Oko za okulovanje dobiš tako: Naredi z rezilnikom. za okulovanje pol % nad očesom, ki ti bo rabil, skozi lubad zarezo, ki naj bode pičlo polovico cepičevega obsega dolga. Potlej naredi z istim rezilnikom na desni in na levi strani očesa po dve zarezi. S temi tremi zarezami je obrisana okoli očesa po¬ doba ščita, glej pod. 38. Sedaj vzemi, kakor kaže pod. 39., cepič v desno roko, s palcem in kazalcem leve roke pa skusi okrog in okrog zarezano oko odkrhniti. Ako se ti je to posrečilo, — 44 — vzemi dobljeni ščitek ter ga poglej, če ima vzadi pod očesom tudi tako zvani vegetacijski stožec (Vegetations-Kegel). To je silno majhen košček lesa, ki polni luknjico pod očesom. Ako je pa pod odkrhnenim očesom ta luknjica ostala prazna, ni pa oko za nič. Podloge za o k ul o vanj e ni treba posebno pripravljati; bodi takšna, kakeršna je vzrasla do tistega časa. Prične se precej z vdevanjem očesa. Jaz odločno priporočam okulovati v deblo divjakov, a nikakor ne v tistega leta poganjke. Da se oko vdene, naredi podlogi v lubad zarezo v podobi črke T, glej pod. 40. Zaradi lažega okulo- vanja zvežejo nekateri sku¬ paj divjakove poganjke, glej pod. 43. Kadar si uže od¬ krhnil oko in pripravil pod¬ logo, prični vdevati oko. V ta namen odlušči ob vo¬ glih zareze na podlogi ne¬ koliko lubadi, in sicer z ro- JW. 40. Pod. 41. Pod. 42. g en } m rezilnikom za okulo- vanje, ter vtakni oko za kožo, kakor se vidi na pod. 41., katera kaže, kak¬ šen je divjak z vdejanim očesom. Po okulaciji priveži odkrhneno lubad z rafijevim ličjem ali pa z debelo volneno nitko, kakeršne predejo doma iz ovčje volne, glej pod. 42. Rana se ne sme zamazati. Čez kakih štirinajst dni preglej okulovano drevje. Očesa, katerim so peclji uže odpadli ali katerim odskočijo precej, če se nekoliko pomajejo, tista so se pri¬ jela. Očesa pa, katerih se peclji drže trdo, niso se prijela; divjake s takim očesom okuluj še enkrat in sicer ne- Pocl 43 - koliko više. Čez dobre štiri tedne pa odveži vezi, in sicer jih odvozlaj. Vezi prerezati, kakor pri sed- lanji, ne smeš. V prvem letu ni z okulovanimi divjaki nobenega opravila več. — 45 — g) Oskrbovanje drevesnice v drugem letu. Delo v prvem letu meri na to, da vzgojimo poganjek, iz katerega imamo drugo leto vzgojiti lepo, ravno in močno deblo. Najprvo si ogledajmo cepljena drevesca, če nismo slučajno pozabili odrezati prejšnje leto ka¬ kega divjega poganjka. Če je potrebno, naredi se to sedaj. Ravno tako odreži tudi tikoma cepiča lansko leto pinsovane ali oščipane poganjke. To vse pa opravi, predno pride drevje v muzgo. Pod. 44. ti kaže pravilno vzgojeno drevesce, ki je bilo prej¬ šnjo spomlad cepljeno in vsajeno, kakeršno je drugo leto spomladi. Z o k ul o v a n i m i d i vj a k i ravnaj v drugem letu tako le: Nad vdejanim očesom, iz katerega pa sedaj postane lesni pop, poreži vse divje mladike in toliko divjaka, da ostane nad popom še kratek klin. Črta na pod. 45. zaznamenuje, kje in kako je divjak odre¬ zati. Poganjek iz okulovanega popa pa raste vedno^ od začetka poševno; ker nam pa mora biti do tega, Podoba te. da si vzgojimo lepo kvišku rastoče deblo, priveže se poganjek (glej pod. 46.) h klinu, ki smo ga pustili. Kadar se je uže spodnji del poganjka toliko ukrepil, da se ni več bati poševne rasti, od¬ reže se tudi klin pri črti na pod. 46. S poganjkom iz okulo¬ vanega popa ni v drugem letu nobenega opravila več. Primeri se, da ostane iz raznih vzrokov spomladi drugega leta vender še nekaj divjakov, ki niso požlahtnjeni. Včasih se cepič šele pozneje posuši, ali pa se okulacija ni prijela. Te div¬ jake počepi spomladi sedlajoč, seveda jablane z angleško zlato parmeno, hruške pa s normansko moštnico. S temi cepljenci ravnaj v tem letu, kakor z onimi prejšnje leto. Podoba 44. predočuje torej, kakšno je pravilno drevesce spomladi drugega leta. Večina sadjarjev nemških in po njih tudi naših, priporoča, kakor je drevesce krepko, odrezati tret¬ jino ali celo polovico vzrasle mladike. To imenujejo Nemci „nazaj rezati 1 ' (zuriickschneiden). Drevje v drevesnici nazaj rezati učijo iz raznih vzrokov, ki pa pri vzgoji visokodebelnega drevja z angleško zimsko zlato parmeno in normansko moštnico niso 46 utemeljeni, in jaz se skladam vsled svoje izkušnje popolnoma z Francozom Gaucher-jem, kateri je odločno proti takemu skraj¬ ševanju. Jaz zatorej odločno priporočam, naj se, dokler se v drevesnici vzgojuje deblo z imenovanima sadnima vrstama, popolnoma opusti skrajšavanje. Vrhnji popek (terminalni popek) je najrastnejši, iz njega se naredi le lep, kvišku rastoč poganjek. Če je mladika še toli tanka, imenova¬ nima sadnima vrstama se nikdar ne šibi in to tudi ne, če vzraste na njej še tako dolg in tanek poganjek. V drugem letu ima mladika celo preveč prilike, da se še podebeli. Tako ravnanje ima pa tudi to prednost, da se vzgoji brez nobenega kola po¬ polnoma ravno drevje. Kdor ne verjame besedam, prepriča naj se sam v drevesnici c. kr. kmetijske družbe v Ljubljani, kjer vzgajamo najlepša in najmočnejša debla na ta način in sicer v slabi, izsesani, prodasti zemlji, ki je gotovo najslabša zemlja, katero si moremo misliti za drevesnico. Res je, morajo se včasi mladike skrajšati, to pa le v tem redkem slučaju, če jim po- zebejo vrhovi. Tedaj se pa skrajšajo do najvišjega živega popa. Podoba ib. Podoba ib. — 47 Vse nadaljuje gojenje drevja v drugem letu ima namen, mladiko, ki je v prejšnjem letu vzrasla, zdebeliti in vzgojiti lep nov in močen poganjek, ki podaljšuje deblo. Lanski poganjek je sedaj mladika, in očesa na njem so lesni popi, ki poženejo nove poganjke. Najčvrstejšega in najlepšega požene vrhovni popek; ta poganjek služi tudi za podaljšanje. Poženo pa mla¬ dike tudi drugi, zlasti vsi više ležeči popi. Te mladike so pa prav za prav nepotrebne, a vender je treba da rasto, zato da se debeli les prejšnjega leta (mladika), in da ne raste prehitro poganjek iz vrhovnega popa in zategadelj ne ostane pretanek. Če pa teh poganjkov ne motimo v rasti, to ovirajo uspešno rast vrhovnega poganjka, in zato jih moramo oščipavati. Te poganjke pa oščipavaj toliko, da močnejšim puščaš do pet ali več listov in sicer po toliko več listov, kolikor šibkejši je lanski les. Sla¬ botnih nižih poganjkov ni treba ravno oščipovati. Podoba 47. kaže drevo v drugi spo¬ mladi, dokler je še neoščipano. Oščipavaj pridno skozi celo leto, nepotrebne mla¬ dike pa poreži popolnoma tik debla šele prihodnjo spomlad. Divji poganjki, ki utegnejo v tem letu pognati iz podloge, morajo se vedno tikoma debla odstraniti. Ako si prisiljen v drevesnici z nožem kaj rezati, zamaži rano vselej s cepilno smolo. S poganjki iz okulovanega očesa ni v tem letu ničesar opraviti. Pletev in okopavanje, kakor sploh obdelavanje drevesnične zemlje je v dru¬ gem letu isto, katero je bilo v prvem. V slabi zemlji se večkrat primeri, da kaže vse drevje ali le posamezne sku¬ pine slabo rast. V tem slučaju je dobro gnojiti. Gnoji se najbolje, ako se po zimi polije po snegu gnojnica, ali pa zgodaj spomladi natrosi kompost. Drevju v dre¬ vesnici gnoji z dušikovim gnojem, ker ta pospešuje lesu rast; kalijev gnoj, n. pr. pepel, ni dober, ker pospešuje, kakor sploh rudninski gnoji, le — 48 — rodovitnost drevja. Ako kažejo slabo rast le posamezna dre¬ vesa, ne gnoji jim, ker tedaj je vzrok drugje. h) Oskrbovanjo drevesnice v tretjem letu. Tudi tretje leto je namenjeno le vzgoji debla, zato je oskr¬ bovanje drevja v tem letu skoraj po vsem enako prejšnjemu. Podoba 48. kaže drevo, kakeršno je po zimi iz drugega v tretje leto. Zgodaj spo¬ mladi, ali vsaj dokler drevo ni še muževno, odreži tikoma debla vse poganjke, ki si jih prejšnje leto oščipaval. Kadar si to delo zvršil, podobno je drevo dolgi, ravni palici (glej po¬ dobo 44.). Vrhovne mladike ne skrajšuj, o njej velja vse tisto, kar prejšnje leto. Debla od mladik, ki so vzrasla iz oku- lovanega popa, vzgojujejo se v tem letu na¬ dalje tako, kakor so se vzgajala v prejšnjem letu debla, ki so vzrasla iz cepiča. Na dobri podlogi dohiti poganjek iz okulovanega popa poganjek iz cepiča, če ne uže v prvem letu, pa vsaj v drugem, t. j. v tretjem dre- vesničnem letniku. V tretjem letu se narede iz očes na po¬ ganjku prejšnjega leta zopet lesni popi, kateri poženo. Poganjek vrhovnega popa naj raste, kakor je rastel prejšnje leto, kajti on deblo podaljšava. Vsi drugi poganjki se pa oščipa- vajo, kakor sem učil pri vzgojevanju debel v drugem letu. Druga opravila ostanejo v dre¬ vesnici vsa tista, katera so bila prejšnje leto. i) Oskrbovanje drevesnice v četrtem letu. Konec tretjega leta je vzgoja debla završena, in v četrtem letu se prične vzgoja krone. Če hočeš vzgojiti krono iz parme- novega lesa, to je tudi prav, vsaj je angleška zimska zlata par- mena sama na sebi najizvrstnejše jabolko. Ker pa samih zim¬ skih parmen tudi ne bodeš hotel imeti, moral bodeš za vzgojo — 49 — druge vrste deblo cepiti in iz tega cepiča vzgojiti krono. Nor- mansko moštnico vselej cepi, ker ona ni rabna za sadno drevo; sicer rodi obilo, ali kot lesnike droben sad. Prvo delo v četrtem letu je kakor prejšnja leta odstranje¬ vanje oščipanih mladik. To delo se zvrši, predno se drevo vzmuži. Visokodebelnega drevja debla treba da so visoka 2 m j ali nekoliko centimetrov manj. Kadar so toliko visoka, prični krono vzgojevati. V drevesnici se ti pa ne posreči, da bi vzgojil tako dolga debla vsem vsajenim drevesom, nekaj bo vedno krajših. Ta moraš cepiti 1'2 do P b m j visoka ter vzgojiti pol visokode¬ belno drevje. S hruškami moraš tako ravnati, s parmeno pa ne, ker še eno leto lahko podaljšuješ deblo po danih navodih, in v petem letu vzgojiš ‘krono, ki mora seveda biti od parmene same. Vzgojujemo li na pol visoko ali visokodebelno drevje, to moremo imeti dva slučaja in sicer: ali vzgojimo krono iz tistega lesa, od katerega je deblo, ali pa iz druge sadne vrste, ki jo moramo šele na deblo cepiti. Vzgojevanje krone iz tistega lesa, od katerega je deblo, vrši se tako le: Najprvo določi visokost prihodnjega debla na pr. 200% l . Od te višave dalje štej štiri ali pet popov in nad četrtim, oziroma petim, odreži mladiko. (Splošna pravila o režnji sadnega drevja glej na drugem mestu). Čez leto ti bodo pognali ti popi, pa tudi vsi niže ležeči na tej mladiki. Mirno naj rasto samo poganjki iz omenjenih štirih ali petih popov, vse druge pa močno oščipavaj. Neoščipani poganjki so glavne veje za prihodnjo krono. Krona imej vedno obliko krogle. Poganjek iz najvišega popa naj raste kvišku, ker on bode služil kot pri¬ hodnja mladika v razrastanje krone v višavo. Ta mladika je nekaka os kroni in se imenuje vodilna mladika ali glavna vo¬ diteljica (Hauptleitzweig). Drugega ni v četrtem letu opraviti s takim drevesom. Če pa ima biti krona vzgojena iz lesa druge sadne vrste, nego je deblo, moraš pa s cepičem tiste sadne vrste deblo cepiti v oni višavi, v kateri se ima krona pričenjati, pri visokodebelnem drevju 180 do 200 %*, pri na pol visokodebelnem pa 120 do 150 % visoko. Cepiti je ravno tako kakor v prvem letu, seveda ne v sobi in sicer šele takrat, kadar je moči delati 4 50 zunaj. Ako cepiš deblo sedlaje, oziraj se na vse uže omenjeno. Poganjke iz cepiča puščaj v miru, poganjke iz debla pa ošči- pavaj in sicer ob začetku manj, pozneje pa močno. Spomladi, kadar je treba cepiti drevje v četrtem dreves- ničnem letniku, primeri se pa večkrat, da ni moči z enega ali druzega vzroka v pravem času cepiti, a drevje se je uže močno omužilo ali celo ozelenelo. Tedaj pa ne bodemo cepili sedlaje, ampak za lubad. Za lubad pa cepi tako le: Pripravi cepič kakor za cepljenje s sedlanjem (glej podobo 49.). Podlogo pri¬ reži tudi tako, le na strani ne odreži lubadi, ampak prereži jo na gladkejši strani navpik po dolgosti od vrha doli tako daleč, kakor je dolga zareza na cepiču (glej podobo 50.). Na to privzdigni nekoliko lubad s koščenim rezilom ter zatakni med njo in les cepič do poševne za¬ reze (glej pod. 51.). Cepljeno drevo poveži ter zamaži rane njemu in cepiču kakor pri sedlanju; vsa druga opravila se ravno tako zvršujejo kakor pri cepljenju s sedlanjem. Pod. 51. Pod. 50. Pod. 4!). k) Oskrbovanje drevesnice v petem. letu. Peto leto je namenjeno izključno nadaljnji, vzgojitvi krono. Spomladi se najprvo odrežejo tikoma debla vse oščipane mladike. Krono, ki je vzgojena iz tistega lesa, od katerega je deblo, obreži tako le: Glavno voditeljico reži na štiri do pet popov, iz katerih bodo v petem letu vzrasli trije do štirje stranski poganjki in ena glavna voditeljica. Stranske mladike pa reži na tri do štiri pope; iz najvišega bode zrastel poganjek, ki podaljšuje veje in ki je tedaj nekaka stranska voditeljica. Glej podobo 52. — 51 — V četrtem letu obreži v krono cepljena drevesa tako le: Izberi izmed cepičevih poganjkov (sedaj mladik) najlepšega, ki raste lepo na kvišku. Navadno je poganjek iz vrhnjega popa najlepši, kar je tudi najbolje. Izbrani poganjek skrajšaj toliko, da ostanejo še štirje ali pet popov, iz katerih se bode vzgo¬ jila prihodnja krona. Vse druge poganjke pa odreži tikoma debla, iz katerega so vzrasli. Ako si vzgojeval zaostalemu drevju deblo še v četrtem letu, vzgajal bodeš v petem letu tako drevje seveda tako, kakor je popi¬ sano v četrtem letu. Drevje, ki se ga spo¬ mladi četrtega leta ni prejela cepitev, lahko okuluješ po leti istega leta in, če je potrebno, cepi ga še enkrat spomladi petega leta. Tudi v petem letu je drevesnico enako obdelovati, kakor prejšnja leta. Jeseni petega leta, kadar je uže popa¬ dalo listje z drevja, izkoplji vse drevje v dre¬ vesnici ter je shrani s prisutimi koreninami v zatišji. Drevje izkopavaj varno, da mu ne raniš debla in korenin, izkoplji pa brez izjeme vse, bodi si lepo ali slabo, ker v petem letu je konec vzgojevanja, in dotični drevesnični letnik mora potem tri leta počivati, da je Podoba 52. zopet sposoben za drevesnico. Ako prodajaš drevje, loči vi¬ sokodebelno od poldebelnega, lepo od slabšega) vrsto od vrste 1. t. d. Iz drevesnice oddajaj le tako drevje, ki ima pravilno zaznamenovano vrsto, zato pa obesi uže, kadar cepiš, na drevo etiketo z imenom vrste, katero >ob enem zapiši v vrtno knjigo ali pa v drevesnični načrt. Tako knjigo ali tak načrt moraš imeti, da veš za vrsto, če se ti izgubi tudi etiketa. 2. Vzgoja visokodebelnih črešenj, češpelj, sliv, marelic, breskev, orehov, kostanjev, ribeza in bodečega grozdičja, Za drevesnico na šolskem vrtu sta najvažnejši sadni ple¬ meni jabolko in hruška. Vsa druga sadna plemena postanejo le sem ter tja v kakšnem kraju toliko važna, da jih je vredno 4 * na šolskem vrtu po več gojiti, nekaterih se pa vzgojuje le zaradi učencev po nekaj dreves od vsakega plemena. Najbolje je določiti za to drevje poseben prostor zunaj drevesnice. a) Vzgoja visokodebelnih črešenj. Visokodebelne črešnje se vzgojujejo ponajveč ravno tako, kakor jablane in hruške. Kako je črešnjeve koščice sejati, pove¬ dal sem uže. Iz sejalnice pa se presadi enoletna črešnja narav¬ nost v drevesnico, a nič v pikovalnico. Za presajanje se skraj¬ šajo sicer korenine, debelca pa prav nič, ker drugače postanejo kljukasta. Deblo in krono jim je enako vzgajati kakor jablanam ; le to naj omenim, da je vselej slabo skrajšavati deblo v prvih treh letih, čeravno je včasih treba. Deblo za črešnjo se vselej vzgoji iz divjaka. Za cepljenje naj rabijo, če je le moči, cepiči z vrhovnimi (terminalnimi) popovi, drugače pa cepiči s petimi do šestimi popi. Redna vzgoja črešenj v preplodni zemlji je te¬ žavna, ker sok preveč nagaja. Nasledek tega je bolezen na čreš- njah, ki jo imenujemo smoliko. Od smolike ozdraviš črešnjo, če jej puščaš, t. j., če jej narediš na bolnem deblu ali na bolni veji v lubad podolžne zareze, ki gredo čez smolnato rano, in ravno tako tudi vzadi. Iz svoje izkušnje vem, da je to najboljše zdravilo. b) Vzgoja visokodebelnih Češpelj in sliv. Vzgoja visokodebelnih češpelj in sliv je taka, kakeršna črešenj, ako vzameš za podlogo enoleten, iz koščice vzgojen divjak. Divjaki, vzgojeni iz navadne češplje, rastejo pa kaj grdo, veliko boljši so divjaki, vzgojeni iz vrste „St. Julienk Češpljeve divjake vzgojiš tudi lahko od koreninskih vzrastkov iz starega drevja, katerih dobiš polno okoli starih češpljevih nasadov. Najlepše češpljevo drevje, ki ob enem tudi obilno rodi le¬ pega pitomega sadu, vzgojiš pa z dvojnim cepljenjem. V ta namen cepi na divjak vrsto „Belle de Louvain", iz katere vzgojiš deblo, na to pa cepi za krono vrsto, katere želiš. Vse, kar je povedanega o češpljah, velja tudi o vsakovrst¬ nih slivah, mirabolanah i. t. d. c) Vzgoja visokodebelnih marelic in breskev. Marelice se ne sejejo, ampak cepijo na češplje, zato velja o vzgoji marelic vse tisto, kar o češpljah. Če hočeš vzgojiti — 53 visokodebelne, prav lepe marelice na zdravih, gladkih in ravnih deblih, rabi za vzgojo debla češpljevo vrsto »Belle de Louvain 11 , katero cepi na češpljev divjak. Vzgoja visokodebelnih breskev je enaka marelični, le za vzgojo debla je prikladnejša 'češpljeva vrsta „Hallaras“, ker te se najraje prime okulovanje. Okulovanje je najboljša cepitev za breskve. d) Vzgoja visokodebelnih orehov. Orehi se vzgajajo iz semena, a se ne požlahtnjujejo. Orehi za seme se z zeleno lupino vred stratificujejo na jesen in sade spomladi precej na tist kraj, kjer jih bodemo vzgojevali. Za sa¬ ditev naredi 3—5 % globoko jamico, v kateri še naredi posebe s kakim lesenim klinom majhno luknjico. Stratificevanemu orehu odščipni potem nekoliko kali in ga tako postavi v jamico, da ostala kal moli v majhno luknjico. Potlej ga pokrij z rahlo zemljo. Vzgoja orehovega drevesa je prav preprosta. Deblo naj raste brez prikrajšavanja, in tudi stranskih poganjkov ne ošči- pavaj, ampak odrezuj jih po potrebi na jesen. Oreha nikdar ne obrezuj na pomlad, drugače postane rakov. e) Vzgoja visokodebelnih kostanjev. Za podlogo rabi divjak, vzgojen iz semena navadnega ko¬ stanja. Iz semena se vzgoji podloga tako, kakor sem povedal pri orehu. Deblo naj raste brez vsakeršnega prikrajšavanja, stranske poganjke je pa po potrebi oščipavati. Kostanj se cepi le za lubad, in sicer, kadar je uže ozelenela podloga. Zato je treba ob pravem času pripraviti cepiče ter jih dobro in pri¬ merno hraniti. j j Vzgoja visokodebelnega ribeza in bodečega grozdičja. Visokodebelni ribez (glej podobo 53.) in bodeče grozdičje (agras) (glej pod. 54.), katera sta na 1 — 2 m / visoki debli cep¬ ljena, prelepega sta nekaj za sadni kakor tudi za lepotni vrt. Za podlogo rabi obema pravi zlati ribez (ribes aurenum) , kate¬ rega vzgajajo iz potaknencev. V novejšem času rabi za podlogo bodočemu grozdičju neka vrsta te rastline, ki' jo prodajajo z imenom „ribes uva crispa — 54 — arborea“. Ta vrsta bodečega grozdičja se da vzgojiti iz semena, pa tudi iz potaknencev. Podoba 53. Podoba 54. 3. Vzgoja pritličnega drevja. Pritlično drevje je v drevesnici šolskega vrta veliko manjše važnosti nego visokodebelno drevje, zato naj šolski vrtnar za vzgojo pritličnega drevja odloči manjši prostor in sicer na po¬ sebnem kraji. Navadno pa šolski vrtnar niti vzgajal ne bode pritlikavcev, če ne za svojo potrebo, ker materno drevje bode na šolskem vrtu moralo zaradi prostora mnogokrat biti le pritlično. Pritlično drevje imenujemo tisto, ki ima le kakih 30 do 60 % dolgo deblo, okoli katerega so okrog in okrog veje, ta- košno je na pr. piramidno drevo; ali pa so veje le ob dveh straneh, tak je pa na pr. špalir. 00 Jabolčni in hruškovi pritlikavci so le tisti pravi, ki so cepljeni na Ivanovo jablan, oziroma na kutno. Pri tistih sadnih vrstah (jabolkih in hruškah), ki se nečejo na teh podlogah pri¬ jeti, cepi se pa na podlogo vrsta, ki se rada prime, in potem precej nekaj centimetrov više dotična vrsta, iz katere se bode vzgojila krona, Pod. 55. Pod. 50. Pritlično drevje se vzgaja v prvem letu tako. kakor vi-, sokodebelno; pozneje pa se je ravnati po pritlikavčevi obliki. Nekateri mu začenjajo obliko dajati uže v drevesnici, drugi še le na mestu, kjerjaode pritlično drevo stalno vsajeno. — 56 — Glavne oblike, v katerih se vzgojuje pritlično drevje, so francoska piramida (glej pod. 55.), vretenasta piramida (glej Pod. 57. < * Pod. 58. Pod. 59. pod. 56.), razni špalirji, in sicer je pod. 57. palmeta, pod. 58. pa Verrierova palmeta, pod. 59. navpični kordoni in pod. 60. in 61. vodoravna kordona. 57 Pod. 60. Pod. 61. Oblika francoske piramide je najnaravnejša ob¬ lika pritličnemu drevju in rabi najbolj jablanam in hruškam. Vzgoja piramide je prav preprosta. Spo¬ mladi skrajšaj enoletno mladiko na 4 do 5 popov. Vsled tega skrajšanja poženo vsi popi. (Glej pod. 62.). Najviši poganjek, ki je navadno najlepši, nameni za glavno voditeljico, druge za stranske vejice. Glavna voditeljica srka največ soka vase, zato jo je treba po leti z oščipavanjam v rasti zavirati ter spomladi močno skrajšavati. Stranskih vejic ne oščipavaj, spomladi jih pa le prav malo obrezuj. Sploh je gledati, da so si stranske vejice v rasti enake. Tistim, ki so preslabotne, pomagaš, če jim narediš nad izvirom zarezo (glej pod. 63.), potem dobivajo več soka in se okrepe. Ako pa raste stranska vejica premočno, naredi zarezo pod njenim izvirom (glej pod. 64.), in učinek je nasproten. Tudi stranske podolžne zareze v vejično lubad (glej pod. 65.) jej po¬ zive rast. Vse zareze naj sezajo do lesa. Špalirne oblike (razne palmete) delimo v take, ki imajo po dve, in v take, ki imajo po tri glavne veje. V obeh slučajih skrajšaj eno¬ leten poganjek na 3 — 4 pope; od poganjkov, ki poženo iž njih, izberi dva, oziroma tri, ki najprimerneje rasto. Posebno pospešuj rast stranskim poganjkom (pod. 66 in 67.). Šele kadar je spodnja dvojica vej primerno vzgojena, prični s prihodnjo višo dvojico. Mladike in poganjke privezuj k lesenemu ali žičnatemu stojalu. Pri vzgoji špalirjev je zlasti gledati na enolično rast obojih, stranskih in glavnih vej. Tako rast je laže mladim nego starim dati. Pripo- Pod. 62. 58 — močki v ta namen so popisani pri splošnem navodu za obre¬ zovanje drevja. Za kordone, ki jih novejši čas močno sadijo, rabi enoleten cepljenec; enoletno mladiko mn pripogni precej na stalnem mestu ali jo sploh z rezatvijo prisili, da raste v pravo mer. Vse stranske poganjke,, ki vzrastejo prva leta po mla¬ dikah in vejah in kateri imajo roditi, oščipavaj večkrat po leti zato, da se bolj razvijajo popi ob njih izvirih (pod. 68.). 59 — III. Gojenje sadnega drevja na stalnem mestu. Na šolskem vrtu raste tudi sadno drevje, kateremu bode vedno na njem stati. To drevje daje učitelju sadja in cepičev ter služi učencem v pouk, kako z drevjem na stalnem mestu pravilno ravnati. Tako drevje imenujemo tudi materno drevje. 1. Saditev drevja na stalno mesto. Drevje sadi na stalno mesto z največo pozornostjo, ker od saditve zavisna je vsa prihodnost drevesna. Najprvo naredi jamo, ki je preko 1 m / dolga in široka ter 0 6 do 1 m / globoka. Kadar koplješ jamo, loči boljšo zemljo od slabše in slednjič pre- rahljaj jami še dno. Najugodneje je drevje saditi pozno jeseni; ako pa je sadiš zgodaj spomladi, naredi jame, če ti je moči, vender le jeseni. Kadar začneš saditi, zabij najprvo v jamo kol, h kateremu bo drevo privezano. Na to začni jamo zasipati, in sicer naj pride boljša zemlja na dno, najboljše si pa prihrani za nasipanje okoli korenin. Kadar je jama toliko zasuta, da stoji vanjo postavljeno drevo nekoliko više, nego hočemo, da bode stalo, tedaj pa prični saditi. Tako pripravljeno drevo postavi na pravo mesto tik kola, z rokama daj koreninam naravno mer in ravno tako obsuj z rokama korenine z najboljšo zemljo. Glej, da pride zemlja povsod pod korenine, in da ne bode praznih prostorov. Kadar je uže to delo opravljeno, zasuj drevo popol¬ noma z vso zemljo, kar ti je je še ostalo. Okoli drevesa naj bode nekoliko neobdelane zemlje, ki imej preko 1 m j premera. Ta okolek bodi vedno brez plevela ter naj ima strmec od roba preko debla, večkrat ga je tudi treba zrahljati. Vsajenega dre¬ vesca pa ne privezuj precej trdo h kolu, ampak počakaj, dokler se popolnoma posede zemlja. Glavno pravilo pri saditvi sad¬ nega drevja je: Vsadi drevo toliko globoko, kolikor je prej raslo. Glede obrezovanja novo vsajenega drevja je povedati: Peš- kasto sadno drevje, t. j. jablane in hruške, obreži ob saditvi tako, da ostane mladiki nad tistim mestom, do katerega jo misliš prihodnje leto skrajšati, še 4 do 6 popov; koščičasto — 60 sadno drevje pa skrajšaj uže prvo leto prav močno. *) Tako je treba obrezati drevje seveda precej ob saditvi, vsekakor pa, predno se omuži. 2. Obrezovanje visokodebelnega drevja. Visokodebelno drevje, ki raste na stalnem mestu, obrezu¬ jemo zato, da vzgajamo dalje v drevesnici pričeto krono. To obrezovanje traja le 2 do 6 let, t. j., dokler ne rodi drevje. Za obrezovanje veljajo naslednja pravila: Peškastemu sadnemu drevju skrajšuj prvih 5 do 6 let vse voditeljice glavnih in stranskih vej, in sicer ob začetku na 4 do 6, po¬ zneje na 6 do 8 popov. Voditeljice stranskih vej naj ohranijo po ■ nekaj popov manj, nego voditeljica glavne veje, zlasti če rasto slabo. Stranske mladike glavnih in stranskih vej skrajšavaj le prvi 2 do 3 leta glede na rast za polovico ali tretjino. Zadnji pop, pri katerem odrežeš mladiko, mora vedno biti obrnen ven iz krone. Vsaka stranska veja je mlado deblo, katero krepijo stranske mladike. Koščičastemu visokodebelnemu sadnemu drevju, izimši črešnje, skrajšavaj le prav neznatno voditeljice in še to le prvi 2 do 3 leta. Pozneje pa odstranjuj vedno le samo nepotrebni les iz krone, katerega se pri tem drevju seveda nareja veliko. Črešnjevo drevje se navadno ne obrezuje. 3. Obrezovanje pritličnega drevja. Pravilno obrezavanje pritličnega drevja je kaj težavno; za to treba le praktičnega pouka in izkušnje. Določenih pravil o rezatvi pritličnega drevja ni moči podati, ker bi bila potem re- zatev vsakega drevesa posebe izjema takih pravil. Splošna na¬ čela o rezatvi drevja podajam v naslednjem članku; tu hočem le o rezatvi pritličnega drevja v obče pisati. Vsako pritlično drevo je treba obrezavati. Z obrezavanjem dosezamo različne namene. Narejajo se tako lesne mladike, na katerih so organi, t. j. listje, da vzprejemajo hrano iz zraka. V obče smemo trditi, da se, kolikor več listja ima drevo, toliko bolje hrani in da je toliko krepkejše. Kako se torej delajo lesne mladike, kijrazvijajo samo listje ? Z močnim skrajšavanjem na *) Glej: Gaueher, Winke zur rationellen Obstkultur. — 61 dva do tri pope! Zakaj ? Drevesne veje so v popolnem soglasji s koreninami. Vsaka veja ali mladika ima svoj delež od ko¬ renin ; če mu tega vzameš, ne more uspevati, t. j. ne more no¬ vega lesa delati, dokler se ne nadomestijo korenine. Če torej skrajšamo mladiko na dva popa, dobodeta ona dva od njima namenjenih korenin ves sok, ki ga je imela do¬ bivati vsa mladika. Kaj se zgodi? Iz teh dveh popov vzrasteta močna poganjka, katera povečata drevo. Kaj se pa zgodi, če ne skrajšamo mladike? Mladiki namenjene korenine bi morale po¬ tem 20 ali še več popov preskrbovati s sokom, vzrasli pa bi le kratki in slabotni poganjki, in ker tišči sok le proti vrhu, ostali bi spodnji popi gluhi. Ti kratki poganjki so potem na¬ vadno sadni les ali se vsaj v kratkem izpremene v takega. To je prav, rekel bi marsikedo. Ne, to ni prav, ker tako neobre¬ zano drevo bi kmalu poginilo. Zakaj ? Te kratke mladike, ki imajo uže cvetne pope, porabijo ves sok za se, a drevo ne more tvoriti novega lesa. Vsled tega izgubi drevje listje, zato pa ne more iz zraka jemati dovolj živeža niti si ne more soka upo¬ dabljati (asimilovatij, in slednjič pogine. Vzlic gnojenju? Vzlic! Kajti vsako drevo jemlje hrano iz zemlje in iz zraka. Ako ne more hrane jemati iz zraka, mora poginiti, če raste v še tako plodni zemlji. Ako bi kedo pritličnega drevesa, ki ima uže lesno obliko, ne obrezaval, zgodilo bi se to le: V prvem letu bi drevo ne¬ koliko rodilo, a razvilo bi prav malo lesnih poganjkov. V dru¬ gem letu bi bilo obsuto s sadnim lesom, cvelo bi močno, rodilo pa ne, ker bi mu vsled slabosti odpadalo cvetje. V tretjem letu bi pa začeio hitro hirati ter potlej bi tudi kmalu poginilo. Sadjarju, ki goji pritlično drevje, tvoriti je drevesu z rezatvijo les in sadje. To je najvažnejše pra¬ vilo! Ako ni moči uže lesa tvoriti, potem je drevo izgubljeno; rešiš je le, če je prav močno skrajšaš, s tem pa izgubi obliko, ki si mu jo prej pridobil z velikim trudom. Kratka rezatev (na dva ali tri pope) dela les, dolga (na pet do šest popov) dela pa sad. Zakaj ? Ako krajšamo na pet popov, dasta zgornja popa kakega močnega drevesca dva kratka lesna poganjka, iz tretjega popa naredi se sadni les, četrti pop izpremeni se v cvetni, pop, in peti pop ostane gluh. Pri slabem drevescu se naredi morda poganjek samo iz zgornjega popa, — 62 — drugi se izpremene v sadni les, ki prihodnje leto rabi toliko soka, da zelo oslabi drevo. Za rezatev je rabiti vedno le dober in oster nož. Kadar obrezuješ drevje, bodi si na vrtu ali v drevesnici, pritlično ali visokodebelno, odreži mladike vselej tikoma enega popa. Podobi 71. in 72. kažeta nepravilno rezatev, pod. 70. pa pravilno. Tudi kadar odrezuješ les tikoma kakega debla, moraš pravilno re¬ zati. Podobi 74. in 75. kažeta ti nepravilno odrezano mladiko pod. 73. pa pravilno. Pod. 70. Pod. 71. Pod. 72. Pod. 73. Pod. 74. Pod. 75. Glede dobe, v kateri se obrezuje pritlično drevje, imamo 1. spomladanjsko, 2. majnikovo, 3. poletnjo in 4. jesensko rezatev. Spomladanjska rezatev, ki se opravlja, dokler ni drevo še muževno, namerava drevo prisiliti, da poženo vsi ostali popi, naj viši pa da narede krepke poganjke. Majnikova rezatev je prav za.prav oščipavanje zelenih poganjkov; vsled tega zaostane njih rast, pod njimi ležeči drugi neoščipani poganjki se pa okrepijo. Po leti (od julija do avgusta) se obrezuje le ko- ščičasto sadno drevje v ta namen, da prisilimo z oščipavanjem vršičkov tištoletnih poganjkov niže ležeča očesa, da se izpre¬ mene v sadne pope. , Jesenska rezatev (konec septembra in ob začetku oktobra) ima namen, lesne pope izpremeniti v listne in sadne ter prisiliti, da se nakopiči več reservnih tvorin. Oščipani po¬ ganjki se skrajšajo glede na sadno vrsto in vreme na štiri do šest popov; vsled tega dozori ob enem les bolje. 1 0 posebni rezatvi pri posameznih sadnih vrstah. Pritlične jablane in hruške je obrezovati prav po popisanih pravilih. Najboljše so piramidne oblike, ker rodijo dobro in jih je ob začetku najlaže vzgajati. Hrušek ni treba posebno skrajšavati ker na kutno cepljene delajo same precej rajše les, nego jablane, cepljene na Ivanovo podlogo. Hruške so boljše za vretenaste piramide (glej pod. 50.), nego jablane, kajti te rasto raje v širjavo. Koščičasto sadje dela pri rezatvi izjeme. To sadje rodi navadno uže iz onih debelih popov, ki so se naredili še-le prejšnje leto; sadni les jablan in hrusek pa potrebuje dve do tri leta, predno rodi. Sadni popi koščičastega sadnega drevja rodijo le enkrat, a odmerjejo potem, sadni les jablan in hrušek pa vztraja po več let. Zaradi tega treba pri koščičastem sadju vedno na to gledati, da naredi drevje dovolj sadnih popov (z dolgo rezanimi voditeljicami), ali pa da se tikoma debla napra¬ vijo nove veje, katere potem drugo leto rodijo. Omeniti je pa, da dela rezatev tako sadno drevje smolikavo, in da je bolje de¬ lati sadni les s poletnjim oščipavanjem stranskih poganjkov. Črešnjevo drevo cvete rado, a cvetje tudi rado od¬ pada. Kadar je krona vzgojena, skrajšavajo se voditeljice le malo. Kadar je marelicam krona gotova, skrajšajo se ji spo¬ mladi voditeljice na štiri do pet popov, stranske mladike pa na sedem do osem popov. Sploh treba dajati marelici več prostosti nego drugim plemenom. Marelico in breskvo je vedno rezati le na lesni pop; to dosežeš najlaže, če režeš na tri skupaj ležeče pope, od katerih je gotovo srednji lesni pop. Breskvi skrbimo na dva načina za sadni les. Ali odre¬ žemo vsako leto polovico vej, da dobimo dva nova poganjka, ali pa oščipavamo potem, kadar je uže krona vzgojena, po leti stranske poganjke, kakor sem uže poprej popisal. O.ščipani po¬ ganjki narede sadni les, zato pa ni treba skrbeti za mnogo novih namestnih mladik. 5. Splošna načela o rezatvi pritličnega sadnega drevja, *) 1. Vse oblike kron, kakeršne koli vzgojujemo pritličnemu drevju, morajo biti somerne ali si¬ metrične. 2. Da ohrani drevo trpežno obliko, potrebno je najbolj, da mu kroži sok po vseh delih enako. To je doseči tako le: *) Po Gauchorjevcm „Allgcmemo Grundsatze des Baumsclmitta“. — 64 — a) Mladike in veje krepko rastočih delov je treba bolj na kratko rezati, nego slabotno rastočih. Kolikor veča je razlika, toliko bolj na kratko je rezati krepkejše dele. b) Slabejši deli naj rastejo kvišku, močnejše pa treba pri¬ pogibati. c) Vse nepotrebne poganjke treba je po krepkih delih prej ko moči odstraniti, po slabotnejših pa kar najdlje puščati. d) Krepke dele prični prej ko mogoče oščipavati, slabotnim pa odlašaj. Po slabotnejših delih zadostuje oščipavati le tiste poganjke, ki kažejo premočno rast ali pa se uteg¬ nejo izpremeniti v zajedalce (šeškarje). e) Mladiko in poganjke krepko rastočih delov moraš prej ko mogoče k stojalu privezati, slabo rastočih pa ni treba tako brž. f) Nad izvirom slabo rastoče veje, mladike ali slabo rasto¬ čega poganjka treba je narediti povprek v lubad zarezo (glej podobo 63.), močno rastočim pa pod izvirom (glej pod. 64.). g) Po vseh voditeljicah in vejah preslabo rastočih delov je narediti v lubad podolžne zareze, katere se podaljšajo še 2 do 5 % pod izvirom mladike ali veje. (Glej pod. 65.). h) Po slabih vejah je vse ali malo da ne vse sadje zatirati, po močnejših naj pa vse raste. i) Po prerastnih delih pohabiš nekaj listja s tem, da od¬ strižeš polovico vsakega lista. k) Slabotne dele poškropi precej, kadar se je razvilo listje, z raztopljenim železnim vitrijolom (1 — 2 gr. na liter vode). l) Špalirjem ob stenah odmakni veje in mladike s slabšimi poganjki od stene. m) Dele špalirja, ki premočno rasto, obsenči spomladi. 3. Poganjki, ki rastejo na kratko rezani mla¬ diki, so močnejši, nego na dolgo rezani. 4. Sok razvija zvečo silo naravne alikombi- novane vrhovne pope nego pa stranske. 5. Kolikor bolj je oviran soku tok, toliko slabše so mladike, in toliko več sadnih popov se naredi po n j ih. To dosežeš tako le: a) Voditeljice nej ostanejo dolge. b) Poganjke po voditeljicah in po sadnih mladikah treba oščipavati. c) Vse stranske poganjke po sadnih mladikah, kateri so nad 10 — 15%» dolgi, obreži vsako leto, najmočnejše pa odlomi na pol. d) Na veje ali sadne mladike vcepi nekaj sadnih popov. e) S pomladansko rezatvijo čakaj toliko časa, da postane drevo muževno in da vzrastejo poganjki po vrheh 2 do 5 % dolgi. f) Od jeseni do pomladi, t. j. dokler ,ne raste drevje, pri¬ pogni voditeljice tako, da so proti tlom nagnene. g) Kakor hitro se spomladi ni več mraza bati, in predno prične drevo poganjati, naredi z drevesno žago tikoma zemlje zarezo okrog in okrog debla. Zareza ne sme biti čez 3 , % n široka in ne čez 1 %» globoka. h) Drevesa eno leto ne obrezuj nič, ampak zatiraj mu k večemu one mladike, ki hočejo prebujno rasti. i) Spomladi odkoplji nekoliko korenine, ter naj bodo vse poletje tako odkopane. k) Izkoplji spomladi jarek okoli drevesa ter poreži ali po¬ sekaj koreninam konce. 1) Manjše drevje vzemi jeseni prav varčno iz zemlje ter je potem zopet z vso pozornostjo vsadi. 6. Vse, kar ovira razvijanje poganjkovin po¬ spešuje pritok soka k sadju, po'spešuje razvitek sadja. Ta namen dosežeš z naslednjimi pripomočki: a) Drevje cepi na podloge, ki rastejo slabo: jabolka na Ivanove podloge, hruške na kutno in črešnje na maha- lebovo višnjo. b) Ob pomladanjski rezat vi odstrani vse mladike ali dele mladik, kateri niso potrebni. c) Obrezavati moraš tako, da se delajo sadne mladike na¬ ravnost po voditeljicah, ter moraš izkušati, da kolikor mogoče ostanejo kratke, t. j. po 10 — 15%,, dolge. d) Kadar je oblika drevesu gotova, in so uže naredili se cvetni popi, skrajšuj prav močno voditeljico. — 66 — e) Vse poganjke, ki niso sadnim mladikam potrebni za razvoj ali voditeljicam za podaljšanje, odlomi prej ko mogoče. f) Vse poganjke po sadnih mladikah, zlasti tiste tikoma sadu, moraš precej, kadar postanejo 15 % dolgi, oščipati. g) Sadje mora, dokler raste, obsenčeno biti ali z listjem ali kako drugače. h) Na drevesu pusti le primerno število sadov, druge pa odstrani, in sicer šele takrat, kadar je uže gotovo, da sa.m od sebe ne odpade nobeden. i) Naredi pod izvirom cvetja in sicer precej, kadar se je oplodilo, kaka 2 m f m široko zarezo okrog in okrog veje. k) Vcepi cvetne pope meseca avgusta in septembra. l) Sadje omij kake tri krate z raztopljenim železnim vitri- jolorn. (1 '/o 9f na liter vode.) 7. Listje je za to, da prireja iz korenin sok, s katerim se hrani drevo, in da pomaga, kadar se delajo popi in mladike. Vsako drevo, ki izgubi listje, mora poginiti, in sad njegov je majhen, malo sladak in neokusen. 8. Kadar postanejo veje dve leti stare, ožive do¬ slej gluhi popi le, če jih prav močno skrajšavaš. Breskvi pa navadno tudi to nič ne pomaga. 9. Vsakoletne voditeljice smeš toliko močneje obrezavati, kolikor navpičneje rastejo. 10. Daj drevesu katero koli si obliko, vender naj se razvije na konci voditeljic vsako leto krepek poganjek. Isto velja tudi, če je oblika uže gotova. 11. Peškasto sadje smeš prvikrat obrezati šele, kadar se je popolnoma zaraslo t. j. konec jeseni prvega leta po saditvi. Koščičasto sadje moraš pa uže ob sa¬ ditvi obrezati, zlasti pa breskve. 12. Da se bode gotovo prijelo presajeno drevo, moraš je presaditi, kadar mu preneha rast, t. j. kadar je brez listja. — 67 — 6. Priporočene sadne vrste. Izmed glavnih nalog učiteljevih je poleg pouka o sadjarstvu tudi skrb, da odpravi nepremišljeno in škodljivo pomnoževanje sadnih vrst, ki niso kraju in razmeram primerne. S stališča sadne kupčije je tudi škodljivo pomnoževanje premnogih, če tudi dobrih vrst v eni občini ali v enem okraji. Ako so uže v okraji lokalne vrste, katere je vredno pridelovati, pomnožujejo naj se te. Vsakterega sadnega plemena t. j. jabolk in hrušek zadostujejo za razširjanje po dve do tri vrste, črešenj, češpelj, marelic, breskev seveda pa še po manj vrst. Sadne vrste delimo glede porabe v tri skupine: Namizne vrste so tiste, ki ugajajo posebno zaradi finega okusa svojega in lepe oblike. Kupčij s k e vrste so tiste, ki so sicer tudi prav dobre, pa jih, ker so trpežne in priljubljene, lahko prodajamo in daleč na okoli razpošiljamo. Gospodarske vrste imenujemo one, ki so posebno rodo¬ vitne, ter se dade umetno porabiti, t. j. za suho sadje, za mošt i. t. d. Kmetovalcu ugajajo najbolj vrste, ki imajo kolikor mogoče vsa svojstva vseh imenovanih skupin združena. Pomnoževati in razširjati take vrste je učiteljeva naloga. a. Jabolka. Jabolka so najvažnejši sad. Za navadnega sadjarja imajo prednost tiste vrste, katere lahko primerno dobro prodaja, ali pa katere se dado doma s pridom porabljati. Najboljše jabolčne vrste, ki so ob enem namizne, kupčijske in gospodarske ki rastejo povsod ter so najmanj občutljive, in najrodovitnejše, z eno besedo najizvrstnejše so te le tri: Zlata zimska parmeua, velika kaselska rej n e ta iii Blenlicinova zlata rejneta. Za slovenske pokrajine so priporočena naslednja jabolka: Maršlanček (gambovec), zimsko tafetno (tofelj), štetinec (hlebčar ali Čebular) in dolenjska voščenka za gorkejše kraje. Prav izvrstne vrste so naslednje: kanadska rejneta, šam¬ panjska rejneta, siva jesenska rejneta, rdeči jesenski kal vil, rdeče deviško jabolko, ananas rejneta, pisani Kardinal, carja Aleksandra o* — (18 jabolko, orleanska rejneta, danciški robač, Parkerjev peping, beli astrakanec in pa dobro poletnje jabolko virginsko rdeče. b. Hruške. Namizne in kupčijske vrste so: Postrvenka (najmanj občutljiva), dobra Lujiza pl. Avranches, Boskova ste¬ klenka, Napoleonova maslenka, Sieglova zimska ma¬ slenka, Clairgan-jeva maslenka in zimska nelis. Bolj izbirčne glede lege so te le hruške: Bela jesenska maslenka, siva jesenska maslenka, Hardepontova zimska ma¬ slenka, Josipina pl. Mecheln, zimska tehantovka, virgoullaise, Colornajeva jesenska maslenka. Gospodarske vrste, zlasti mostne so: domača tepka, Knav- sovka, Weilerjeva moštnica in velika mačja glava. c. Črešnje. Najzgodnjejša klosterneuburška, zgodnja rifenberška, zgodnja dornberška, rdeča mehkužnica, črna mehkužnica, pisana liru- stavka, črna hrustavka. Cepiče teh črešenj je dobiti pri vsakem boljšem vipavskem gospodarji. d. Marelice. Šijo, klosterneuburška, debela vipavska in drobna vipavska marelica. e. Breskve. Najzgodnjejša Lujiza, Magdalenka, Kraljica Sofija, belordeča koščenica, rumena koščenica in golica. f. Češplje. Najboljše so domače debele jesenske. Razen navedenih vrst je še na tisoč drugih, zlasti jabol¬ čnih in hruškovih. Vnet sadjar se bode poučil o vrednosti po¬ sameznih vrst iz specijalnih knjig in časnikov. Navedene vrste so sploh za najboljše priznane, njih cepiče je dobiti pri vsa¬ kem boljšem, kupčijskem vrtnarji. Iz svoje izkušnje morem vsaj za sedaj najbolj priporočati tvrdko „Klenert & Geiger “ v Gradci. Pozneje bode mogla s cepiči in drevjem teh vrst postreči c. kr. kmetijska družba v Ljubljani in pa deželna kmetijska šola v Grmu pri Novemmestu. — 69 — III. Vinarstvo. 1. Vinarstvo na šolskem vrtu. Veliko slovenskih gospodarjev se peča z vinarstvom. Ža- libog propada ta stroka kmetijstva vedno bolj, in sedaj jo hoče trtna uš celo uničiti. Ako ne zatremo kmalu uničevalke, zašel bode naš vinščak v neizmerno bedo. Kakor vsaj sedaj kaže, more vinarstvo ohraniti edino le ameriška trta. Nekatere vrste ameriških trt napade namreč sicer trtna uš, a jih ne uniči. Da bi pa pri nas od teh trt pridelovali vino, skoraj misliti ni, ker rodijo ali grozdje, ki ni rabno, ali pa grozdje, ki po naših krajih nedozoreva. Vzlic temu rabijo nam ameriške trte vender le lahko proti trtni uši, ker lahko cepimo domačo trto na ame¬ riško, kajti trtna uš škoduje trti le na koreninah. Zasajanje novih vinogradov z domačimi trtami, ki so cepljene na ameriške, in pa vzgoja takih trt ni ne le našim vinščakom popolnoma nova, nego tudi težavna reč. Navadnemu kmetu pomagati, svetovati mu in ga poučiti, kako mu je ravnati glede tega, dolžan je najprvo učitelj. Šolski vrt je pa najboljši kraj, kjer je moči dejanski razkazovati, kako je vzgajati trte, ki jih ne more trtna uš uničiti. 2. 0 trtah, ki kljubujejo trtni uši. Da si ohranimo po naših vinskih goricah vinarstvo, ni nobenega drugega pripomočka, nego če sadimo trte, ki kljubu¬ jejo trtni uši. Take trte rasto v Ameriki ter dajejo, požlaht- njene z domačimi trtami, vino, kakeršno pridelujemu sedaj. V Ameriki pa raste mnogo vrst trte, a vse nimajo moči, da bi se upirale uši, zato so za naš namen rabne le tiste, katere so tako močne. Novejše izkušnje so nadalje pokazale, da tudi take trte le tedaj kljubujejo uši, ako rastejo v prikladni jim zemlji. Ako- ravno ni še vse dognano, uči in poskuša naj učitelj na šolskem vrtu — 70 — po tem, kar je znanega, da bodo vinščaki vsaj nekoliko pri¬ pravljeni na boj proti trtni uši. Iz med ameriških trtnih vrst, ki kljubujejo uši, in na ka¬ tere po naših krajih najbolje kaže cepiti naše domače trte, sta vit is riparia in vit is aestivalis. Izmed vrste riparia hvalijo najbolj riparia sauvage (beri suvaž). Tudi je ameriških trt, ki rodevajo rabno grozdje, a zorijo zelo pozno. Vender ne škoduje poskušati jih, zato jih hočemo našteti. Vrste s črnim grozdjem: Bachus, canada, cunningham , cyntiana, herbemont, higkland, nortonvirginia in jacquez. Vrste z belim grozdjem: Pocklington, preutihs, triumph, noah, irving in duchess. Ameriška trta, ki se uže nahaja pri nas in ki se imenuje izabela ali katavba, ne kljubuje trtni uši. C. kr. kmetijska družba, podružnice društva za varstvo avstrijskega vinarstva in nekoliko tudi okrajna glavarstva da¬ jejo pojasnila o ameriških trtah, o njih dobavi in ceni. 3. Naprava trtnice za vzgojo ameriških trt, Prej je bil trtnici namen vzgajati domače ukoreninjene trte, sedaj ji pa je povsem enak kakor drevesnici. V trtnici moramo namreč sedaj vzgajati ukoreninjene ameriške trte (te so podloge), katere smo cepili z domačimi trtami, ter jih do- gojimo toliko, da jih moremo presaditi v vinograd. To se zgodi najpreprosteje, ako cepimo ameriške rezanice v roki, potem jih pa vsadimo v trtnico, kjer se podloga ukorenini, cepič pa pri- — 71 raste k podlogi. Drugi pa ravnajo tako, da se ameriška rezanica ukorenini v trtnici, čez leto dni jo cepijo in potem zopet nazaj vsade v trtnico, kjer raste potem še eno ali dve leti. Ako imaš prostora za trtnico na izbiro, izberi tistega, ki ima najrahlejšo, nekoliko peščeno in močno sprsteninsko (hu- mozno) zemljo. Trtnico je tako le delati: Naredi do 75«/» globok jarek, preko njega napni vrvico ob tisti strani, ob katero bodeš rezanice pokladal. Tisto stran naredi tudi nekoliko poševno. Nanjo pokladaj rezanice po 10%t drugo od druge, in sicer tako, da gleda vsaki samo vrhno oko iz zemlje. (Glej levo stran podobe 76.). Kadar so trte po vsej prvi vrsti položene, zaspi jih, in sicer tako, da nastane poleg njih drug jarek za novo vrsto. Vrste so dosti po 30 % narazen. i. Cepljenje ameriških rezanio. Cepljenje ameriških podlog ne dela sedaj nobenih težkot, tako, da nam sedaj niti ni treba misliti več na neposredno pri¬ delovanje vina z ameriškimi trtami. Kaj preprosto, gotovo in ceno je cepiti ameriške rezanice ter jih poveznavati. Vsak količkaj izurjen delavec more na dan pocepiti najmanj po 200 rezanic. Cepimo pa od meseca ja- nuvarija do aprila, to je, dokler pride čas, ko treba trte povez¬ niti. Cepiče in, ako imamo doma ameriške trte, tudi njih re¬ zanice lehko napravimo uže pozno jeseni ali pa še bolje febru- varija meseca. Zategadelj je najbolje s cepljenjem pričeti v tem meseci. Ameriške podloge, zlasti riparije, so pa zelo tanke, zato moraš dobiti tudi tankih cepičev Dobrih tankih cepičev je dobiti po vinogradih, ki so uže okuženi po trtni uši, ker je po njih rast zelo slaba, les pa dobro dozorel. Tudi dobiš tankih cepičev po trtnicah od domačih trt, ki se nalašč v ta namen narede, in pa na vseh drugih trtah sploh v podobi onih poganjkov, ki se imenujejo zalistniki. Najboljše cepljenje je tako zvano angleško cepljenje z na- kladom. Na ta način cepimo tako, da odrežemo podlogo na vrhu nad enim očesom poševno in ravno tako tudi cepič spodaj. Na podlogi in na cepiči razkoljemo tikoma nad str- ženom nekoliko les, tako da imamo na obeh razkolini in klina, katere vtaknemo tako drug v drugega, da sta podloga in cepič kakor iz celega. (Glej podobo 77.). Kolikor bolj enako debela sta podloga in cepič, in kolikor bolj enaki sta odrezani ploskvi, tem bolj, gotovo je, da se cepitev sponese. Kedor tako cepi, naj bode zelo učen temu, da odreže z enim potegljajem podlogo ali cepič poševno, drugače sta odrezani ploskvi neravni, in cepitev se ne sponese. Napravi si uže poprej, predno cepiš, zalogo cepičev, katere razreži s trtnimi škarjami ali pa kar z nožem na kose po dve očesi. Ves les nad zgornjim očesom moraš odrezati, pod spodnjim očesom pa ga pusti toliko, kolikor ga le moreš, ker na tem lesu je narediti po¬ ševno ploskev. . Da sta ploskvi na podlogi in na cepiči enaki, naredi najprvo ploskev na cepiči, odmeri isto dolžino na podlogi in od¬ reži potem to„ Kedor rezanice kupi, dobi uže tako primerno dolge, kedor si jih pa dela sam, naj naredi toliko dolge, da imajo po štiri očesa. Kadar sta cepič in podloga pripravljena, zvezati ju treba precej dobro skupaj. Za ve¬ zivo rabi najbolj droben motvoz debel.). Da vezivo ne zgnije v zemlji prehitro, na¬ močijo ga nekateri poprej v vodi, v kateri je nekaj bakrenega vitrijola raztopljenega. Cepič priveži k podlogi le toliko, da se je dobro drži; napačno je cepič in podlogo z vezivom popolnoma in tesno obviti. Cepljene trte ne maži s cepilno smolo ali z voskom, ampak pomoči jo v vodeno, mastno ilovico, kakeršna ^IllliiH rabi lončarjem. Te po zimi cepljene trte poveži v bu¬ tarice po sto in sto tako skupaj, da so spodnji Podoba 77. konci podlog v eni ploskvi. Butarice postavi tesno eno k drugi v klet na moker pesek, ki bodi kakih 20 % na debelo nasut. Ako je klet topla, napela se bodo očesa, ako. je pa mrzla, ostanejo speča. Vsekakor pa mora biti zrak v kleti toliko vlažen, da se trte ne posuše. Ako klet ni dovolj vlažna, tedaj polivaj tla z vodo. V kleti ostanejo trte do sredi meseca aprila, kadar postane solnce Solj toplo, da moremo cepljene trte z uspehom povezniti. Povezni pa tako le: Povezni butarice prav pazljivo, cepiče navzdol, v primerno globoko jamo. Spodnji konci butaric treba torej da so na vrhu ter vsi skupaj da delajo ravno ploskev. Po vrhu deni potem \ 0 % na debelo zmočenega, pa ožetega mahu, ter ž njim zamaši tudi vse luknje med butaricami in med zemljo in butaricami. Na mah naspi tudi toliko na de¬ belo svišča. (Glej podobo 78.). Tako poveznene trte naj leže kake tri tedne, potem pa po¬ glej, če so naredile na spod¬ njem konci podloge (sedaj na vrhu) kalus. Katus je rumen¬ kasto bela, gobi podobna tva¬ rina, iz katere prirastejo pozneje korenine. Kadar ima velika ve¬ čina vseh trt uže kalus, tedaj jih začni saditi v trtnico. Poveznene trte sadi tako le: Jemlji posamezne butarice iz jame; ker je pa kalus zelo občutljiv ter se kmalu posuši na zraku, zato deni butarico s tistim koncem, kjer so ka- lusi, v kebelj vode. V keblji razveži butarico, polagaj potem posamezne trte v trtnico, ter jih precej pokrivaj s prstjo. V trtnici naj bodo trte toliko glo¬ boko vložene, da gleda cepiču le najviše oko nekoliko iz zemlje, in še ta bodi pokrit z rahlo prstjo. (Glej pod. 79.) Po leti okoplji večkrat trtnico; tedaj pa poreži vse ko¬ renine, ki so morda vzrasle iz cepiča, in tudi ameriške po¬ ganjke, katere je naredila podloga, ter so pribodli iz zemlje. — 74 — 5. Cepljenje ukoreninjenih ameriških podlog. Kakor sem omenil uže prej, podloge. Tako ravnanje ima to Pedoba SO. Podoba 81. cepijo nekateri ukoreninjene prednost, da se cepič veliko rajši prime na ukoreninjeni podlogi nego na rezanici; slabo je pa zopet to, da je več dela in da treba cepljeno ameriško trto vzgajati, dokler ni sposobna za presaditev v vinograd. Ob kratkem je vzgoja taka le: Rezanice ame¬ riških trt vsadimo v trtni- co. Konec prve jeseni ali pa, če je bila rast slaba, konec druge jeseni, izkopljemo uko¬ reninjene trte iz zemlje ter jih zaspemo za zimo tako v zemljo, da ne zmrzujejo. Ce¬ pimo jih potem po zimi v roki ter jih shranimo v klet tako, kakor cepljene rezanice. Cepi pa tako, kakor rezanice. V ta namen skrajšaj podlogi najspodnjejše korenine do ka¬ kih 6 centimetrov, vse druge korenine in vrh pa poreži. Potlej zbriši gornji konec podloge do prvega kolenca dobro s kako ruto, ker semkaj pride cepič. Podoba 80. ti kaže, kako pri¬ rediti podlogo in cepič, po¬ doba 81. pa cepljeno in po¬ vezano ukoreninjeno ameriško trto. Tako cepljene in po zna¬ nem načinu v kleti shranjene ukoreninjene trte vsadi meseca maja v trtnico, kakor to kaže podoba 82. V trtnici ostanejo po onem ali tem načinu vzgojene ce¬ pljene ameriške trte eno ali dve leti, kakor so rasle bolj ali — 75 manj čvrsto. Naravno je, da se mnogo cepičev ne bo prijelo, in tudi dosti podlog se ne bo hotelo ukoreniniti. Med letom Podoba 82. Podoba 83. je trtnico pridno okopavati ter porezavati korenine cepičeve in iz zemlje rastoče poganjke ameriške podloge. 6. Zasajanje vinogradov s cepljenimi ameriškimi trtami. S cepljenimi ameriškimi trtami, katere smo vzgojili v trt- nici, zasajamo vinograde ravno tako, kakor z domačimi trtami. Zemlja se namreč kolikor mogoče globoko vzrigola, poravna, vrste se zaznamenujejo, in potem se začne saditi. Trte, ki jih tako sadimo, rasle so uže v trtnici in imajo olesenel žlahten po¬ ganjek. S takimi trtami je ravnati, kakor je bilo poprej navada. Pusti jim le en poganjek iz cepiča in še tega skrajšaj do enega očesa (glej pod. 83.). Po vinogradih s cepljenimi ameriškimi trtami je vedno gledati, da se domača, na ameriško podlogo cepljena trta ne ukorenini, ker domače korenine ne kljubujejo trtni uši. Pri tej priliki je vredno omeniti, da ne bode velika nesreča, ki nas j e zadela s trtno ušjo, brez sreče. Pametni vinščaki bodo, iz nova 7G zasajajoč vinograde, cepili ameriške podloge samo s takimi ev¬ ropskimi (domačimi) trtami, ki so našemu podnebju primerne. Našim krajem so pa primerne tiste trte, ki dajejo mnogo do¬ brega pridelka ter rodevajo grozdje, katero tudi ob manj ugodnih letinah vender še dozori. V tem smislu delati je sveta dolžnost učiteljem in razumnikom sploh. Seveda je pa v to svrho treba posebnega strokovnega znanja, katerega pridobiti si živo pri¬ poročam vsem učiteljem, ki služijo po vinskih krajih, zlasti pa tam, koder uže imajo trtno uš. 7. Vrste trt, s katerimi naj se cepijo ameriške trte. Z ozirom na gori navedena svojstva, ki naj jih imajo trte, s katerimi bodemo požlahtnjevali ameriške podloge, priob¬ čujem vrste, katere priporoča strokovnjak vodja R. Dolenc. Le te so: A. Za bela vina: Belina, črni burgundec, grganja, beli javor, kraljevina, muškat, ribola, italijanski rizling, rulandec, sipa, beli in rdeči španjol in zgodnji rdeči veltlinec. B. Za črna vina: Črni burgundec, bfelinska črnina., črna frankinja., črna kavščina (na Dolenjskem žametasta črnina ime¬ novana.), črna portugalka, črna ribola in Vrhpoljec (na Dolenjskem tičenska črnina.). 8. Vzgoja trtnih špalirjev. Ker trtni špalirji ne olepšava,jo samo šolskega vrta, ampak prinašajo tudi, če so pravilno gojeni, lahko dobiček, in sicer tudi po pokrajinah, ki niso vinorodne, zato jih učiteljem živo pripo¬ ročam tembolj, ker ne jemljejo prav za prav nič prostora, ampak rasto na prostoru, ki sicer niti zasajen ni. Da pa vinska trta tudi rodi in zori po severnih in visokih krajih, mora biti pa prav sajena, pravilno gojena ter prave vrste. V naslednjih vrstah podajam popis pravilne vzgoje špalirja po spisu strokovnjaka R. Dolenca. Trtne špalirje vzgojujemo prosto ali pa ob stenah. Ako hočemo dobivati lepo, zrelo grozdje v krajih, ki niso vinorodni, tedaj naredimo špalir preko kakove južne stene, ali ki je vsaj nekoliko obrnena proti jugu. Trte naj bodo vsajene po 4 ”] 77 — narazen. Sadi pa tako le: Na mestu, kamor pride trta, na¬ redi kubičen meter veliko jamo. V to jamo zasadi tam, kjer bo trta rasla (t. j. dobro ped od zidu), toliko dolg drog, da moli vsaj en meter iz zasute jame. K temu drogu pristavi, a nekoliko poševno, trtno sajenico. Sajenica more biti neuko- reninjen količ (ključ, potikovalec, glej stran 35.) ali pa ukoreninjena trta (bilfa.). Akoje sajenica krajša nego je jama globoka, potem moraš jamo zasuti toliko z rahlo zemljo, da postane ravno prav globoka. Več nego za eno oko ne sme sajenice moleti iz zemlje, tudi to naspi nazadnje s pestjo zemlje. Ako sadiš trto za špalir prosto, tedaj postavi sajenico sredi jame. V prvem letu nimaš z tako trto drugega opravila, nego da jo pleveš, ob suši zalivaš in da privežeš s slamo, v vodi na¬ močeno, mlade poganjke h kolu. V drugem letu imaš ta le opravila: Ako si zaradi var¬ nosti namesto ene trte vsadil dve ali tri, pognale pa so ti vse, tedaj odstrani slabejše in pusti le najlepšo. To storiš, ako od¬ koplješ trte ter jih kar odrežeš. Presajati jih ni vredno, ker utegneš pokvariti ostalo. Ostala najlepša trta ali edina vsa¬ jena pognala je pa mladiko, ali pa tudi dve ali več. Odstrani te mladike, pusti le najlepšo, skrajšaj pa jo na dve ali naj¬ več na tri očesa. Ta skrajšani poganjek z dvema ali tremi očesi imenujemo palček. Obreži pa trto, dokler ni še mu- ževna. Obrezano trto okoplji in ji odreži rosne korenine, to so tiste, ki rastejo tik pod zemljo. Obrezano in okopano trto pri¬ vezi tesno pod palcem h kolu. Kadar je pognala in naredila dobro ped dolge poganjke, takrat jo oščipaj (omandaj). Pusti namreč dva, največ tri najlepše poganjke iz palca, vse druge pa odščipni tik lesa. Ostale poganjke iz palca pri¬ veži z mokro slamo (ali pa z rafijevim ličjem) k drogu in stori to vse leto tolikokrat, kolikorkrat se ti bode potrebno videlo. V tretjem letu obreži trto tako le: Ako je pognala prav močne, na pr. mezinec debele in po več metrov dolge mladike, pusti le naj lepšo, slabše pa odreži tik starega lesa. Ostalo lepo mladiko pa skrajšaj toliko, da je ostane nad zemljo preko 30 % dolg kos, katerega imenujemo napenjal e c (šparon, Strecker). Ako je pa trta pognala slabe, drobne in kratke mladike, tedaj pa ne delaj napenjalca, ampak palec s štirimi očesi. Na- 78 — penjalec ali palec priveži k drogu, prej paše okoplji trto. Tudi v tretjem letu oščipaj trto, katera v tem letu uže pričenja ro¬ diti, zlasti če je bila vsajena ukoreninjena sajenica, Oščipavaj tako le: Najlepši in najviši štirje poganjki naj rasto mirno naprej, če imajo zarod ali ne, priveže jih pa navpik h kolu. Vse druge niže poganjke pa odlomi ali odščipni, in sicer, ako imajo zarod za četrtim listom, nad najvišim zarodom, ako pa nimajo zaroda, tedaj pa za četrtim listom, štetim od mesta, s kate¬ rega rastejo. Poganjke iz starega lesa odreži popolnoma. V četrtem letu šele pričenjamo špalirju obliko vzgajati. V ta namen obreži naj prvo spomladi trto tako le: One trte, katere si rezal preteklo leto na palec štirih očes, reži jih sedaj na 30%,. dolg napenjalec. Trte, katere so bile rezane uže minolo leto na napenjalec, to so namreč pravilno rastoče, prineso v četrto leto štiri močne mladike. Te mladike rastejo v četrtem letu na dvoletnem lesu, namreč na napenjalcu prošlega t. j. tretjega leta. Ta napenjalec je rabil leto dni, da je sam vzrastel, in leto in dan, daje pognal mladike. Vse mladike, rastočena dvo¬ letnem lesu, so rodne, na starejšem lesu pa niso. To imej vselej v čislih, kadar obrezuješ trto, drugače se ti pripeti, S S' z m S” da odrežeš rodni les, nerodovitnega pa hraniš. Kadar je na¬ penjalec dve leti star, tedaj ga imenujemo stegnec (Schenkel). V četrtem letu naredi iz mladik tri po 50 %,. dolge napenjalce, in sicer enega na najvišem mestu lanskega napenjalca, sedaj (v četrtem letu) stegenca, drugega in tretjega pa takoj spodaj. Zadnjih dveh eden naj bo na desni, drugi pa na levi strani. Vse druge mladike pa gladko poreži. Četrtega leta trt, kadar — 79 — si jih nže pravilno obrezal, pa ne moreš več vezati k drogom, narediti jim moraš stojalo. V ta namen postavi zadi za trto primerno močen steber in ravno tako tudi na desno in levo stran trte po 2 ^ od nje proč druga dva stebra. Da ti ni treba strebrov zabijati v zemljo, moreš jih tudi pritrditi z že¬ leznimi kljukami k steni. Prek teh stebrov pribij drobne late ali pa napni pocinjene žice, kar je še boljše. Najnižo lato ali žico deni 30 c j m od tal, ostale pa po 50 % narazen. Med te žice ali late pritrdi druge, ki so drobnejše. Pod. 84. ti kaže jasno, kakovo je tako stojalo. Črke S . značijo stebre, črke D debelejše žice in črke d drobnejše žice. K temu stojalu priveži trto tako le: Najviši napenjalec N (podoba 84.) pri¬ veži navpik k stebru, stranska napenjalca N‘ in N" pa vsa¬ kega na svojo stran k debeli spodnji žici. Te napenjalce ime¬ nujemo glede gotovega špalirja voditelje, kateri so navpični N in vodoravni N' in N Vodoravne voditelje imenujejo tudi etažne voditelje, kajti vsaka debela poprečna žica ali lata za- znamenuje eno etažo ali polico. Kadar je pravilno povezana trta pognala, pride na vrsto oščipavanje. Najviše tri zelene po¬ ganjke navpičnega voditelja N priveži neskrajšane tako na drugo polico, kakor si spomladi obrezane napenjalce na prvi po - lici. Najviši poganjek p priveži navpik k stebru, sosedna dva Podoba 85. najmočnejša p‘ p“ pa kolikor mogoče vodoravno na desno in levo stran na debelo žico D‘ druge police. Vse druge niže poganjke iz navpičnega voditelja oščipaj za četrtim listom nad naj visim zarodom, brezzarodne pa odlomi kar vse. Zelene po¬ ganjke vodoravnih voditeljev skrajšaj in poveži tako le: Naj- 80 — močnejši poganjek na konci obeh vodoravnih voditeljev poveži neskrajšan vodoravno ob žici (glej p‘“ in p““ na podobi 84). Vsi ostali zeleni poganjki iz vodoravnih napenjalcev naj prirastejo do drobne žice, kamor jih potem priveži, kedar pa dosežejo drugo polico D', poščipaj jim pa kar vrhe kake tri prste pod njo. V petem letu obreži zgodaj spomladi trto tako le: Naj- višo navpično mladiko (p na podobi 84.) skrajšaj pod žico 1)“ tretje police (glej podobo 85.), vsled česar postane navpičen napenjalec ali voditelj (N na podobi 85.). Ravno tako skrajšaj desno in levo vodoravno mladiko (p 1 in y“ na podobi 84.), vsled česar postaneta vodoravna napenjalca ali voditelja (Ni in N a na podobi 85.). Vse te voditelje priveži seveda k stojalu. Na spodnji t. j. prvi polici bodeš pa drugače rezal, ker tu ti je skrbeti za na¬ daljnjo vzgojo špalirjeve oblike in za rodovitnost trte. Glede na nadaljnjo vzgojo špalirjeve oblike naredi iz obeh vodoravnih mladik (p‘“ in p““ na podobi 84.) vodoravne napenjalne ali vo¬ ditelje (N 3 in N na podobi 85.). S temi napenjalni si tako podaljšal na obe strani prvo polico. Za rodovitnost pa pričneš skrbeti v petem letu s tem, da pustiš na lanskih napenjalcih (N, in N„ na podobi 84.), ki so pa v petem letu uže dvoletni, torej stegnenoi (S in S, na podobi 85.), samo napenjalne ali pa samo palce, kakeršne vrste je namreč trta. Nekatere trte rodevajo namreč samo na palcih (na pr. burgundec, portugalka, španjol), druge, kakor n. pr. avguštana, pa ne rodevajo samo na palcih. Ne smemo pa delati iz vseh mladik na stegnencih palcev in napenjalce, kajti zahtevali bi preveč od trte glede njene rod¬ nosti, nastala bi pa tudi velika goščava, v kateri ne bi grozdje dozorevalo. Ravnaj zatorej tako, da ti rabi vsaka druga ali tretja mladika za ■ napenjalec ali palec, ostale pa kar poreži. Da bodeš pri tem delu odbiral samo močnejše, razume se samo ob sebi. Misliti si hočemo trto, ki noče roditi na samih palcih. Naj se torej na stegnencih (S in S, na podobi 85.) menjavajo palci 1, 1, 1, in 1 z napenjalni 2 in 2. Napenjalce reži 30 — 40 % dolge, palce pa na dve očesi. Napenjalce priveži potem vzločene k žici ali k lati police same, to pa zato, da narede vsa njih očesa enake poganjke. Čemu pa imamo palce in napenjavce? Odgovor je: palci bodo delali les za prihodnje — 81 — leto, napenjalci pa grozdje za letošnje leto. Kako oščipati v petem letu ozelenele trte za nadaljnjo vzgojo špalirjevo, to je lahko posneti s tega, kar smo dosedaj povedali. Vrhu navpičnega napenjalca voditelja pustimo tri najviše in najlepše poganjke ( d, p, in p. 2 na podobi 84.) neskrajšane ter jih tako privežemo na tretjo polico, kakor smo preteklo leto s takimi tremi poganjki na drugi polici. Po en neskrajšan poganjek pa pustimo tudi na vsakem konci vsake police (glej p a , p t , p. t in p 6 na po¬ dobi 85.). Sicer pa ostane tudi na novih stegencih zelo vse pri starem. Priveži vse poganjke iz napenjalcev, ki podaljšu¬ jejo polico, kakor tudi vse take po palcih in lokih navpik k drobni žici in poščipaj popolnoma le tiste, kateri so prav slabi in brez zaroda ali pa za prihodnjo režnjo brez vsega pomena. V šestem letu ostane glede vzgoje špalirjeve oblike vse pri starem, povečavamo ga na vse strani po danem navodu z napenjalci voditelji. Za rodnost pa skrbimo in delamo z no¬ vimi stegenci tudi ravno tako, kakor smo prejšnje leto. Tudi s stegenci prejšnjega leta je ravnati ravno tako, glejmo pa, da puščamo loke vselej le na dvoletnem lesu. Palci morejo rasti tudi na starejšem lesu, saj njim je delati samo nov les. Nadaljnje vzgoje špalirjeve ne bodemo popisovali, ker ga je po popisanem načinu vedno enako naprej ravnati toliko časa, da dobi svojo velikost. V toliko in toliko letih Podoba 86. si vzgojimo špalir, kakeršnega predočuje podoba 86. Vender moramo še nekaj v obče opomniti: Kadar je špalir uže gotov, moramo vender vsako leto narediti na konci vsake uže dovršene 6 — 82 — police napenjalec ali vsaj palec s 3 — 4 očesi, drugače opeša polica. Ako špalir opeša v rasti in rodnosti, tedaj mu pognoji. Naredi ob deblu en meter na okoli 30 —40 c / m globoko jamo, naspi vanjo gnoja in jo zopet zaspi z zemljo. S takimi špalirji moremo prevleči stene povsod, celo med okni gori do strehe in tudi še čez. Taki špalirji so najlepši lišp šolam po vinskih in nevinskih krajih ter kažejo najbolje izven- redno marljivost učiteljevo. Da špalirji po zimi ne pozebejo po prav mrzlih krajih, po¬ krije naj se na jesen zemlja okoli debla z gnojem, špalir pa s slamo ali pa s smrečjem. 8. Vrste grozdja, ki zore na špalirji tudijpo nevinskih krajih. Ako hočemo tudi po nevinskih, t. j. severnih in visokih krajih dobivati dobro, sladko in zrelo grozdje, ni še dovolj, da pravilno vzgojimo trten špalir ob kaki steni, ki ima primerno lego, ampak vsaditi moramo tudi prave vrste trto. Izmed takih trt so zelo dobre naslednje, in to tudi za vinske kraje, ker da¬ jejo najlepše in najzgodnjejše namizno grozdje. 1. Avguštana (gelbe Seidentraube). Zori avgusta me¬ seca in daje lepo, veliko, debelo in trdojagodasto grozdje. Ker rodi avguštana dobro le v dobri zemlji in na dolgo razpeljanem lesu, zato je kaj primerna vrsta za špalir na vrtu. Za vino ne rabi to grozdje. 2. Rumeni in rdeči spanj ol (Gutedel). Zorita precej po avguštani. Grozdje je lepše in boljše nego avguštane in je najbolj čislano namizno grozdje. Španjol je veliko rodovitnejši, nego avguštana in ni izbirčen glede vzgoje. Španjol daje pri¬ ljubljeno vino. 3. Zgodnja modra portugalka (friiher blauer Por- tugieser). Zori zelo ob enem z avguštano, daje črno in zelo sladko grozdje. Iz tega grozdja delajo voslausko vino. 4. Zgodnji črni burgundec (friiher blauer Burgunder). Rodoviten je posebno zelo, daje sicer male grozde s črnimi ja¬ godami, a jih je mnogo na trti. Vino je izborno. IV. Zelenjadarstvo. Med kmetijske stroke, ki so za šolski vrt važne, in katere je sploh moči na šolskem vrtu razkazovati, pripada vsekakor zelenjadarstvo. Kakor je velikega narodnogospodarskega po¬ mena umno sadjarstvo, takisto je tudi zelenjadarstvo. Zelenjad pa žalibog ljudstvo naše še vse premalo ceni, dasi je zdrava in po ceni hrana. Kmečko ljudstvo naše pa nima zelenjadi tako malo v čislih zato, ker je ne mara, ampak ker je največkrat niti pridelovati ne zna. Zelenjad pa ni le za dom koristna, ampak daje kmetovalcu blizu mest, trgov in letovišč tudi lep zaslužek. Iz vseh teh razlogov in ker ima tudi učitelj od po- vrtne zelenjadi sam veliko koristi, priporočam prav živo učite¬ ljem, naj se bavijo na šolskem vrtu z umnim zelenjadarstvo m ter si prizadevajo v veliko korist občini uvesti po pripravnih krajih tudi bolj zgodnjo in fino namizno zelenjad. Zelenjadar¬ stvo je pa kmetijska stroka, katera je zlasti za ženstvo na de¬ želi važna, zato more učitelj k praktičnemu pouku o zelenja- darstvu z največo koristjo tudi dekleta iz ponavljalne šole pri¬ puščati. Glede prostora., ki se določi za zelenjadarstvo na šolskem vrtu, pisal sem uže v splošnem delu nekoliko. Za zelenjadar¬ stvo more učitelj odločiti na šolskem vrtu poseben prostor, ki rabi potem izključno le v ta namen, ali pa upotrebi v trtnici in drevesnici tist prostor, ki je namenjen počitku. Ta počitek seveda je le relativen, ker na tistem prostoru ne bode namreč nekaj let raslo drevje ali trsje, zato pa bode rasla zelenjad, ka¬ tera dela, če jo pravilno prideluješ, zemljo še boljšo in ugod¬ nejšo za drevesnico ali trtnico. O posebnih primerljajih more učitelj seveda tudi ves vrt le za pridelovanje zelenjadi odmeniti. Če odloči učitelj prazne drevesnične prostore za pridelo¬ vanje zelenjadi, treba da zelenjadarstvo zavzema vedno drugo mesto glede važnosti in zato' mora zmerom tako ravnati, da dobi drevesnica po dobi, ki je počitku namenjena, zboljšano, 6 * — 84 — plodno in rahlo zemljo nazaj. Zato bodi kolobarjenje tako ure¬ jeno, da prihaja v zemljo več redilnih snovi, nego jih pa more zelenjad iz zemlje jemati. Opozarjam, da je treba s premislekom ravnati, kajti ravno zelenjad potrebuje veliko dušikove hrane, katera je tudi za mlado drevje v drevesnici največe važnosti. I. Splošno zelenjadarstvo. 1. Kolobarjenje na zelenjadnem vrtu. Pravo kolobarjenje je prvi pogoj primernemu obdelovanju zelenjadnega vrta, da zelenjad dobro uspeva ter daje reden in obilen pridelek. Različne rastline so različno sestavljene, zatorej potrebujejo različnih redilnih snovi. Zemlji, ki je nosila več let zaporedoma isto rastlino, zmanjka tej rastlini potrebnih redilnih snovi, in rastlina prične pešati, ko morda druga rastlina še vedno dobro uspeva. Poleg tega pa so nekatere rastline za gnoj še zelo iz¬ birčne, hočejo namreč veliko sveže hrane in obilo gnoja, druge pa so manj izbirčne, ne zahtevajo toliko ter izgu¬ bijo svoj dobri okus po svežem gnoji, neizbirčne rastline pa gredo na gnojni zemlji celo preveč v listje in vsled tega ne za¬ dostujejo namenu, zaradi katerega jih sadimo. Pa tudi korenine je v čislih imeti. Nekatere rastline imajo namreč korenine, ki rastejo tik pod zemljo; te morajo torej tudi tod hrano svojo dobivati. Potem so rastline, ki iščejo hrane svoje globoče, in slednjič take, katerim segajo korenine globoko pod zemljo. Dalje imamo rastline, katere s svojim gostim list¬ jem zagrinjajo zemljo ter tako zavirajo, da se ne razpuhtevajo zračne redilne snovi, da se ne razsuša zemlja in ne raste plevel, rahljati pa jim je treba zemljo, kakor na pr. krompirju. Tudi so rastline, ki ljubijo bolj trdo zemljo, ki pripuščajo solnce in zrak do sebe, pa vender ne dado rasti plevelu, kakor na priliko čebula. Naposled je tudi omeniti škodljivih gliv, katere najrajše pre¬ ganjajo kulturne rastline onod, koder so jih uže kedaj napadale. Tudi proti takim glivam si je najlaže s kolobarjenjem pomagati — 85 2. Razdelitev zelenjadnih rastlin. Zelenjadne rastline delimo v štiri skupine. V prvo sku¬ pino štejemo enoletne in dvoletne zelo izbirčne zelenjadne rast¬ line, v drugo skupino enoletne in dvoletne manj izbirčne, v tretjo skupino enoletne in dvoletne neizbirčne in v četrto sku¬ pino večletne zelenjadne rastline, ki bivajo po več let na istem prostoru. Le tem je gnojiti precej vrhu zemlje, pri okopavanji pa gnoj podkopati. Zaradi teh lastnosti, po katerih so zelen¬ jadne rastline tako razdeljene, dobro je zelenjadni prostor, ki je izključno v ta namen odločen, razdeliti v štiri, oziroma v pet delov: trije deli bodo za prve tri skupine, en del za četrto sku¬ pino, in ako je potem še peti del na razpolaganje, porabi se za izvenredno obdelovanje in pridelovanje rastlin, morebiti tudi za setev cvetičnih sajenic ali za vzgojo drugih lepotnih rastlin. V pojasnilo tudi omenjamo tu, da so enoletne rastline tiste, ki prvo leto vzrastejo in so tudi precej užitne ter nare¬ dijo cvetje in seme; dvoletne so pa tiste, ki so sicer prvo leto užitne, pa cveto in narede seme šele drugo leto. Najnavadnejše zelenjadne rastline, razdeljene po gori nave¬ denih načelih, so naslednje: I. Skupina. a) Listne rastline (to so rastline, katerih listje je užitno): Karfijol, brokoli, zelje, kolaraba, glavnata salata, špi¬ nača, artičoka, ubeljena zelena, b) Koreninsko rastline (to so rastline, katere pridelujemo zarad njih korenin): Mala retkvica, zelena, hren. c) Dišeče rastline: Times, majaron, petršil. d) Kumaram podobne rastline: Kumara, me¬ lona, buča. e) Čebulnate rastline: Por. II. Skupina. a) Listne rastline: Ohrovt, endivija, b) Korenin¬ ske rastline: Korenje, petršilova korenina, cikorija, rdeča pesa, črna retkvica, krompir, c) Dišeče rastline: Korijan- der, paradižnik, d) Čebulnate rastline: Navadna čebula, čebuličica (šalota), česen. III. Skupina. a) Listne rastline: Motovilec, b) Koreninske rast¬ line: Vrtna repa. c) Dišeče rastline: Kumin, janež, dil, goru- šica. d) Sočivje: Grah, fižol, leča. — 86 — IV. Skupina. a) Listne rastline: Kreša, rabarbara, kislica, b) Ko¬ reninske rastline: Špargelj. c) Dišeče rastline: Pelin, lavendel, melisa, žajbel, drobnjak (šnitlih). d) Glive: Šampinjon. 3, Razdelitev zelenjadnega vrta, Da se je mogoče ravnati po pravilih umnega kolobarjenja, dobro je, da imajo posamezni oddelki na zelenjadnem vrtu pra¬ vokotno in podolgasto obliko, med njimi pa naj bodo pri¬ pravna' pota za hojo in za dovažanje gnoja. 0 napravi potov sem govoril uže na drugem mestu. Vsak oddelek zelenjadnega vrta razdeli se pa šele tedaj, kadar je prekopan in poravnan v grede, ki naj bodo preko P3 m j široke. Med gredami narede se steze, ki naj bodo 20—25 ši¬ roke. Zarad lažega obdelovanja priporočajo grede delati počez. Ako je potrebno, narede se grede s terasami popolnoma vodoravne. Če hočemo nekatere zelenjadne rastline prav zgodaj pridelovati, naredimo gredam strmec proti jugu. 4. Obdelovanje zemlje za zelenjad. Zemljo rahljamo redno na zelenjadnem vrtu z lopato (s štihanjem). Prekopavamo pa bolj površno ter po večkrat na leto na enem in istem prostoru, vselej pa, kadar pospravimo z gred dozorelo zelenjad. Vsaka greda mora vse leto biti obsejana ali zasajena, kajti praha škoduje, ker solnce in veter jemljeta zemlji jako važne razhlapajoče se redilne snovi. Na neobdelani zemlji zaredi se hitro tudi plevel, ki je iz mnogih znanih ozirov zelo škodljiv. Prekopavanje z lopato rahlja zemljo preko 20 % globoko; s tem delom moremo tudi, če je potrebno, gnoj spraviti pod zemljo. Kadar gnojimo grede, treba, da gnoj precej čez ves pro¬ stor raztrosimo, in sicer je najbolje, malo prej, predno ga pod- kopljemo. Takoj podkopavati gnoj, priporočam zato, da ne iz¬ gubi na zraku razpuhtljivih snovi. — Ako lahke peščene zemlje ne obdelamo pred zimo, potem ne smemo tudi pred spomladjo gnojiti z mešancem, ker se uže čez zimo brez vse koristi pogubi v spodnjo plast. — 87 — Ako ni izpraznjenega prostora precej mogoče obsejati ali zasaditi, treba ga vender prekopati, ker zrahljana zemlja se laže navzema vlage in ker se v taki zemlji razkrajajo redilne snovi hitreje. Tako prekopane zemlje ni treba nič poravnavati. Le prav zelo peščeno, apneno in šotasto zemljo je precej tudi po¬ ravnati in, če treba tudi, nekoliko poteptati; take zemlje ni še enkrat pred setvijo prekopavati, pač pa bolj težko zemljo. Zemljo nadalje rahljamo z okopavanjem. Kolikor teža je zemlja, toliko večkrat mora okopana biti, prav zelo lahke peščene zemlje niti ne kaže okopavati. Okopuje in rahlja se zemlja zlasti po obilnem deževji, kakor hitro se je dovolj osušila. Večkrat, kadar okopavamo, osipamo ob enem tudi take zelenjadne rastline, katere delajo stranske korenine ob deblih, kakor hitro pridejo debla pod zemljo. Take osipane rastline na- redč torej več korenin, vsled teh použivajo več hrane ter se uspešneje razvijajo. Rastline je osipati, kadar rasto najživahneje. Osipaj tudi take rastline, katere narede nekoliko korenin nad zemljo, kakor na pr. repa, pesa i. t. d., zategadelj, da ohra¬ nijo boljši okus. Tudi kolarabe so okusnejše, če je gomolja z zemljo pokrita. Samo ob sebi jo umevno, da je treba tudi pleti. Plevel je vselej s koreninami izruvati, drugače se razraste, in le težko se ga je potem iznebiti. Tudi ga je pleti, predno plevelne rastline odcveto in narede seme. 5. Setev zelenjadnega semena. Seme se seje precej na tistem prostoru, koder hočemo ze¬ lenjadne rastline vzgojevati, ali pa na posebnih sejalnih gredah, od koder se potem presajajo sadike. Sejalne grede branimo na poseben način mrazu ali pa jih še celo grejemo. Sejalne grede, ki dobivajo umetno narejeno toploto, imenujemo „gorke grede' 1 ali tudi „gnojne grede", ker se toplota z gnojem dela. O gorki gredi in o njenem obdelovanji je brati na drugem mestu. Zelenjadne rastline, katerih ne presajamo ali jih sploh ne smemo presajati, sejati je treba tam, koder bodo tudi rasle. Te rastline so za sušo dosti manj občutljive, nego iz gorkih gred presajene. — Za setev mora biti zemlja prekopana, lepo poravnana, dovolj zgreta in primerno vlažna, nikakor pa ne mokra. V taki zemlji seme hitro vzkali, v mrzli in mokri pa zgnije. Sejati je vedno v vrste. V ta namen je nare¬ diti preko grede ob napeti vrvici primerno globoke jarke, vanje potresti semena ter jih potem zagrebsti z grabljami. Setev v vrste je zelo boljša nego navadna. Seješ namreč gosteje, a vender prihraniš semena; seme kali rajše, ako je gosto sejano> ker toplota, ki se dela pri kaljenji, podpira le to; rastline, ki so v vrsto sejane, razredčijo se laže, če so pregoste; slednjič je pa vse obdelovanje rastlin med vrstami izdatno laže in zato tudi ceneje, tako da o drugi setvi niti pisati nečem. Za setev velja pravilo, da je jarke narediti tako globoke, da je seme trikrat do petkrat tako na debelo z zemljo pokrito, kakor je semensko zrno debelo, in sicer v lahki zemlji bolj, v težki manj globoko. Prav drobno in zato navadno tudi težko kaljivo seme sejati je tako gosto, da pride skoraj zrno do zrna, tako da pospešuje vsled tega razvijajoča se toplota kaljenje. Seveda treba potem rastline kmalu razredčiti. Debelo seme, iz kate¬ rega vzrastejo takoj uže velike rastline, na pr. fižol, grah, po- takniti je tako narazen, kakor imajo rastline rasti. Staro seme ali sploh seme,, ki nerado kali, more se tudi tako stratificirati, kakor sem pisal o sadnem semenu. Stratificirano zelenjadno seme pa ne sme predolgo na zraku in solncu ležati, ampak treba, da je takoj vseješ, kakor hitro si je vzel iz posode, v kateri je bilo vloženo. V težki in prav posebno pusti zemlji pospešimo kaljenje in sploh rast, ako natrosimo v jarke mešanca. Posejano gredo povaljamo, ako je treba z valjarjem (če ga imamo) ali pa jo s kako desko ali lopato poteptamo. V težki ilovnati zemlji na- rede se po vsakem dežji ali močnem škropljenji razpoke, katere ovirajo uspešno rast. Tako razpokanje pa zabranimo, ako pokri¬ jemo gredo s kako rahlo in temno tvarino, n. pr. z gozdno ali šotno zemljo, z gnojem i. t. d. Čas setve naših zelenjadnih rastlin je zelo različen. Mnogo težko kaljivih semen treba zgodaj spomladi sejati; vender je včasih' celo taka setev prepozna, ker jo razne vremenske nezgode zavirajo. Tako seme je najbolje jeseni sejati, a vender toliko pozno, da ne more še pred zimo vzkaliti. — 0 semenih, ki jih je jeseni sejati, citati je pri dotičnih zelenjadnih rastlinah. 89 Prej sem priporočal na prostem gosteje sejati, ker s tem pospe¬ šimo kaljenje in rast mladih rastlin. Ali gosto rastoče rastline se pozneje v rasti med saboj ovirajo, zato jih je treba razredčiti in sicer toliko, da ima vsaka rastlina svoj primem prostor. 6. Gorka greda. Gorka ali gnojna greda je umetno prirejena greda, ki rabi na šolskem in sploh na domačem vrtu za vzgojo zgodnjih ze- lenjadnih sadik, katere, potem gojimo na prostem; dalje rabi za setev prav drobnega ter težko kaljivega semena, katero po¬ trebuje mnogo vlage in toplote. Pa tudi marsikatero zgodnjo zelenjad moremo, če jo količkaj pripravno obdelujemo, vzgojiti ob času, ko se zunaj še nič ne da vzgojiti, n. pr. sa- lato, mesečno retkvico, karfijole, kumare i. t. d. Gorka greda rabi tudi za prezimovanje nekaterih rastlin. Majhne gorke grede naj zatorej ne manjka na nobenem večem šolskem vrtu, če se meni učitelj resno z zelenjadarstvom pečati, saj nje naprava ne stoji mnogo. Sicer pa za navadne razmere uže zadostuje gorka greda, ki je toliko velika, da jo je mogoče pokriti z nekoliko starimi, navadnimi okni, kakeršnih je povsod dobiti v ceno. Za narejanje umetne toplote v gorki gredi rabi svež konjski gnoj, ki je nekaj dni ležal in se zgrel. Ravno tako rabi tudi, če ravno ne ta'ko dobro, listje ali mah, žaganje, odpadki od volne in bombaža in čreslo. Za gorke grede brez posebne ve¬ like gorkote rabi tudi govej gnoj, ki ga je v ta namen zelo z mahom ali listjem pomešati. Kolikor porabimo , več ali manj teh tvarin, toliko je toplota v gredi veča ali manjša ter traja manje ali dalje časa. Konjski gnoj se zgreje hitro in močno, a toplota traja le malo časa, zategadelj mu primešavajo drugih tvarin, ki se pozneje vnamejo in dalje časa hlape, n. pr. listja ali maha. Ako so tvarine suhe, poškrope se z gorko vodo ter se, kakor hitro prično kipeti, porabijo. Kolikor bolj zgodaj napravimo gorko gredo, tem več mo¬ ramo upotrebiti gnoja, in tem globoča treba daje jama, v kateri naredimo gredo. Za navadno gorko gredo zadostuje 60 % globoka jama, ker je dosti zgodaj februvarija pričeti gredo delati. — 90 Stalne gorke grede so tiste, katerim so tla in stene zi¬ dane ; premične gorke lehe pa one, ki so lesene in se dado prenašati (glej p. 87.). Da se notranje stene gorke lehe ne posipajo, naredijo se poševne ali pa iz desek. Za na- rejanje gorkote name- Podoba 87. njeni konjski gnoj se v jamo rahlo naspe in potem plast za plastjo močno potepta. Pri tem je paziti, da se različna gnojila: listje, mah i. t. d. dobro med saboj pomešajo (Glej c v podobi 87.). Ko je jama polna, postavi sena gnoj lesen oboj (pod. 87.), nanj pa okna ali deske (glej e v pod. 87.). Na gnoj se natrese le nekaj prstov na debelo zemlje, drugače se gnoj ne zgreje. Čez en dan ali dva dni prične gnoj kipeti, greda se nekoliko prezrači, in šele čez kakih štiri do pet dni naspe se zemlje 25 do 35 % na debelo (glej c v podobi 87.). Za gorke grede najugodnejša prst je kaka rahla travniška, pomešana s prav dobro razkrojenim mešancem. Nerazkrojen gnoj dela v zemlji koreninsko gnilobo. Čez dva dni, kadar mine najhujša toplota, treba pa pri- č četi s setvijo. Da se toplota v gorki gredi ohrani, naspe se tudi okoli le¬ senega oboja gnoja, ki se pre- menja, kadar ponehava v gredi cC J oC ? S ^ s Podoba 88. toplota (glej b v podobi 87.). Oboj za gorko gredo se naredi na majhnem vrtu samo za eno okno ali pa tudi za več. Oboj je napravljen iz štirih, če mogoče, macesnovih plohov; spodnja stena je 25 do 30 %, zgornja pa 45 do 50 % visoka. Plohi se pritrdijo na vogalih k 10 %, debelim stebričkom (glej d v podobi 87.). V podobi 88. e, e so povprečni drogi, ki so z zagozdami d, d, d, d pritrjeni, ob enem podloge oknjom. Na zgornji, desni in levi strani so f’ f’ tudi podloge za okna; g’ g’ g’ g’ g’ g’ so pa železni klini, ki držijo okna, kadar se pridvigujejo. Če je gorka greda tako urejena, odteka se deževnica zunaj nje, ne more 91 se pa, ako je tudi na spodnji strani taka podloga za okno, ka- keršna je na gornji. Podoba 89. predstavlja boljše okno za gorko gredo. Steklo je položeno v okno kakor opeka na strehi, da se voda laže odteka. Kolikor manjše so šipe, toliko manj se jih pobije, in toliko manjša je škoda. Najvažneje je gorko gredo zračiti, in to treba kar največkrat storiti. Zrači se gor¬ ka greda, kadar je zunanja toplota saj 3° čez ničlo, ali če sije solnce na gredo. Podoba 90. predočuje les, ki se vtakne pri prezračevanji pod okno. Okno se, kakor treba, privzdigne ter opre na eno zarezo na tem lesu. 1 Za varstvo proti mrazu služijo deske ali slam¬ nate blazine, ki se polože čez okna. Na gorki gredi sejemo v vrste ali pa kar počez in sicer vsako zelenjadno vrsto za se. Seme pokri- p 0 ,j_ < J0 jemo s tanko natrošeno zemljo, vsakemu vsejanemu semenu pa naredimo tablico. Ker kali seme v temini hitreje, bodi greda z deskami ali slamo pokrita. Vender treba gredo vedno zračiti. Kadar se pa rastlinice prikažejo, mora pa svet¬ loba popolnoma prosto prihajati. Kadar se ugreje, snemati je okna po dnevi popolnoma in le po noči zopet nazaj polagati in še tačas s podloženim prezračevalnim lesom. Glede setve v gorke grede je še opaziti: Zemlja mora biti rahla in primerno vlažna ter mora po¬ polnoma ravno ležati. Sejmo pa zelo redko, ali, če se rastline pregoste, razredčimo jih, izrovane rastline pa lahko na drugo gredo pijsiramo, kar je za nekatere zelenjadne vrste, kakor n. pr. za zeleno, zelje i. t. d. posebno dobro. Kakor hitro se zemlja, ki naj bo kolikor mogoče peščena, pa vender rodovitna, osuši, zalijmo jo dobro do dna, in sicer z vodo, ki je zgreta ter ima preko 40° C toplote. — Glavni pogoji za vzgojo zdravih in krepkih sadik v gorki gredi so : hritro razvijanje, razstop, lahka, peščena in rodovitna zemlja ter mnogo zraka in svetlobe. 92 — 7. Presajanje zelenjadnih sadik. Za presajanje v sejalni gredi vzgojenih sadik veljajo na¬ slednja pravila: Rastlinice treba porovati prav skrbno iz zemlje, poprej pa sejalno gredo dobro poškropiti. Porovanim rastlinicam po- ščipaj preko polovico korenin, katere je ob suhem vremeni najbolje pomočiti v zmes, narejene iz vode, ilovice in kravjaka. Tako prirejene rastline položi v košku na moker mah, ter jih varuj vetra in solnca. Sadike naj bodo močne in krepke, da se mo¬ rejo ob svoji moči toliko časa ohraniti, dokler ne narede novih korenin, kar se zgodi v lahki, rodni zemlji hitreje nego v težki. Listje nekaterih sadik zelenjadnih vrst, n. pr. kolarab, zelene, česna, treba do polovice skrajšati, drugače izgube rastline vsled izpuhtevanja preveč vode. Saditi j ih je s sadilnim klinom, ki je kakih 30% t dolgin primerno zaostren ter ima roč. (Glej pod. 91.) S tem klinom na,redi luknjo in vanjo vtakni sadiko. S klinom porineš korenino tako v luknjo, da raste tako, kakor je prej rasla, potem pa pritisni ž njim od vseh strani prst dobro k sadiki. Sadike je saditi nekoliko bolj globoko, nego so prej rasle in sicer toliko, da pride listje do tal. Vsajenim rastlinicam treba potem dobro priliti. Najboljši čas za presajanje je pred solnčnim za¬ hodom ; zemljo pa poprej dobro poškropi. Novo vsa¬ jenim rastlinam prilivaj prve dni po trikrat, potem po dvakrat in slednjič po enkrat na dan, potem jih pa redno škropi. Presajanje večletnih rastlin je bistveno drugačno, nego enoletnih in dvoletnih. Večletne rastline treba namreč tudi večkrat presaditi, ker začenjajo, če so po p i b 9I več let na istem prostoru, slabo uspevati, ter jih plevel preveč ovira v rasti. Take rastline treba pazljivo izkopati, če je treba, razdeliti in na nov, prekopan in pognojen svet vsaditi. Vsade se le mlajši in krepki deli, stari se pa proč zaženo. Zemljo, na kateri so rasle večletne rastline, treba potem globoko prekopati (rigolati). 8. Bledenje zelenjadnih rastlin. Nekatere rastline postanejo bolj okusne ali sploh šele užitne, ako jim vzamemo zeleno barvo, t. j., če obledijo, n. pr. zelena, — 93 endivija, cikorija, špargelj i. t. d. Taka zelenjad postane dobra, če ji odtegneš zrak in svetlobo, in to imenujemo bledenje. To se zgodi, če povežemo rastlini ob suhem vremeni zunanje listje čez notranje skupaj, ali pa pokrijemo rastlino s prstjo ali s kako posodo. Obledele rastline moremo v hladni shrambi za dalje časa shraniti, nekatere pa največ za šest do osem dni. 9, Zalivanje zelenjadnih rastlin. Zalivanje, t. j. škropljenje zelenjadnih rastlin z vodo, je mnogokrat neogibno potrebno, ker je voda rastlinam, posebno zelenjadnim, neposredna redilna snov, vrhu tega pa jemljejo korenine le v vodi raztopljeno hrano vase. Voda izpuhteva iz zemlje ali pa se izgublja v spodnjo plast. Kakor hitro ima zemlja manj nego tri odstotke vode, treba jo je namakati t. j. škropiti. Rastline škropimo s sploh znano škropilnico (z zahvalnim vrčem). Vsaka voda pa ni enako dobra za škropljenje zelenjadnih rastlin. Vsekakor je najboljša deževna voda, zato priporočam vsem, ki imajo priliko, naj si narede priprave za kapnico. Voda iz potokov, rek, zlasti takih, ki teko skozi mnogo krajev, in iz ribnjakov, je dobra. Vode, ki imajo v sebi mnogo apna, to so zlasti vode iz vodnjakov, niso dobre za škropljenje. Ako ni druge vode, stoji naj taka voda kakih 24 ur v odprti po¬ sodi na zraku, da se nepotrebno in škodljivo apno v nji obori. Tudi se taka voda popravi, ako ji dolijemo nekoliko pokipele gnojnice. Škropiti smemo le z vodo, ki je dovolj topla, spomladi naj bode voda nekoliko gorkejša, nego je večerni zrak, ki ob¬ kroža rastline. Bolje je škropiti redkokrat, pa takrat zadosti, nego pogostoma, pa le površno. 10. Pridelovanje semena. Za tistega, ki ne misli semena zelenjadnih rastlin kupovati, ampak doma pridelovati ga, važno je zelo pravilno pridelovanje zelenjadnega semena. Za seme odberimo le one rastline, ki imajo svojih plemen svoj st va posebno razvita. Enoletne so tiste zelenjadne rastline, katere 94 — uže prvo leto cveto in seme rode, dvoletne pa tiste, katere so sicer uže prvo leto užitne, a cveto in rode seme šele v drugem letu. Večletne rastline dajo navadno od drugega leta naprej redno seme. Enoletne rastline izberimo najlepše za seme, zore naj pa tam, koder so vsajene bile. Te semenske rastline zaznamenu- jemo z paličico, h kateri tudi privežemo cvetne štible. Vender so tudi izjeme, tako n. pr. moramo mesečno retkvico presaditi z mesta, na katerem je rasla, na drugo mesto, kjer naredi seme. Izmed dvoletnih semenskih rastlin so nekatere take, ki ostanejo po zimi kar zunaj na svojem mestu. V ta namen je uže prvo leto nekaj boljših odbrat.i ter bolje gojiti. Dvoletne semenske rastline pa, katere ne smejo čez zimo na mrazu biti, tiste treba da jih izkopljemo, a korenine in srčno listje jim pustimo, drugo pa odstranimo. Tako prirejene rastline prispemo, a ne zaspemo na vrtu na kakem bolj zavetnem kraji ter jih po zimi s kakim pokrivalom s slamo varujemo mraza. Dvo¬ letnih rastlin seme, ki se naredi uže prvo leto, ni za nič, odstranimo pa tudi tiste dvoletne rastline, ki hočejo delati seme v prvem letu. Semenske rastline vsadimo spomladi z vsemi koreninami na kako solnčno gredo, in sicer toliko narazen, da se posamezne rastline lahko razvijajo. Kraj mora biti sicer rodoviten, a ne pognojen s svežim gnojem. Semenskih rastlin, ki so različnih vrst, pa istega plemena, ne smemo skupaj saditi, da se ne oplode med seboj ter ne narede potem nerabnega semena. Ravnokar vsajenim rastlinam prilijmo ter jih potem, kadar treba, škropimo. Vsaka vrsta mora z imenom biti zazname- novana, da je pozneje ne zamenjamo. Semenskih štibel ohra¬ nimo vsaki rastlini le toliko, kolikor jih more dobro hraniti; vse druge in tiste, katere pozneje poženejo, moramo odstraniti. Seme poberimo, kadar je uže popolnoma zrelo; kajti zrelo seme kali dobro in daje krepke rastline. Ker se pa semena, ki je na rastlini popolnoma dozorelo, veliko raztrese in pogubi, zato priporočam semenske rastline požeti, predno popolnoma dozore. Najpazljiveje porezano, potrgano ali osmukano seme hraniti je, da popolnoma dozori, na kakem suhem in zračnem kraji, potem pa je ob primernem času oluščimo ali omlatimo ter očistimo plev. Očiščeno seme shranimo na kakem suhem in nezaduhlem kraji tako, da ne morejo miši do njega. 95 — 11. Kako zelenjad hraniti. Zelenjad pobirajmo raz grede od spomladi do poletja, in sicer, kadar je najbolj razvita. Popolnoma naj pa dozore samo semenske rastline. — Sveže ne moremo zelenjadi po leti dolgo ohraniti, le malo dlje vztraja na prav hladnem prostoru, na pr. v ledenici. Zelenjad, katero spravljamo jeseni v zimske shrambe, mo¬ ramo dobro očistiti vsake nesnage ter nepotrebnega listja. Z vodo pa izperimo rastline šele, predno jih rabimo. Korenin¬ skim rastlinam odrežimo listje tik gomolje, tako, da še lahko poženejo. V zimski shrambi naj bodo rastline zavarovane proti mrazu in toploti ter proti vlagi. Zavarujemo jih pa tako: a) Na piano zemljo položimo rastline drugo poleg druge, tako, da jim so korenine obrnene navzdol, pokrijemo jih z listjem in ob hudem mrazu tudi z zemljo. b) Okoli kola, zabitega v tla in s slamo ovitega, naložimo zelenjadi na kup v stožec. Kup pokrijemo, kakor sem gori povedal. c) Glavnato zelje zložimo na zemljo, ki je s slamo pokrita, in sicer na kup, ki je za dve do tri glave visok. Kup pokrijemo, kakor sem uže povedal, okoli njega pa nare¬ dimo jarek, po kateremu se deževnica odteka. d) V zelenjadno klet prenesemo ob kopnem le tisto zelenjad, katero menimo kmalu porabiti. Klet bodi sicer hladna, a zmrzovati v njej ne sme, ter mora za prezračevanje biti prirejena. Listje tiste zelenjadi, ki je v kleti v zemljo ali v pesek prisuta, moramo pridno prebirati in, kar je gnilega, odstranjevati. e) V suhe shrambe shranjujemo osobito čebulo in česen. Čebulo ali češenj moramo vsekakor mraza varovati. Ako nima shramba oken, položimo čebulo na slamo ter jo ž njo tudi pokrijmo. — ge¬ li. Posebno zelenjadarstvo. 1. Enoletne in dvoletne zelenjadne rastline, katere sadimo na svežo pognojeno zemljo. a. Listne rastline. K ar lij dl a (brasSica oleracea bctrijtis) (glej podobo 92.) je dvo¬ letna, mnogovrstna rastlina. Najzgodnjejše vrste so po redu: Erfurtska malolistna pritlična karfijola, potem zgodnja berolinska in ciprska. Seme teh kar- fijolnih vrst sejemo od marcija do oktobra (se¬ veda tudi poprej na gorko gredo) ter v tem času tudi presajamo dorasle sa¬ dike na grede. Karfijolo sadimo v četverokotnik katerega strani so glede na velikost karfijole po 0'5, 0'G5 ali 125 m j dolge. Največe vrste so laška zgodnja velikanska kar¬ fijola, non plus ultra, in laška pozna velikanska karfijola. Obe dve vrsti sejemo spomladi na gorko gredo, na ka¬ teri jih enkrat presadimo in potem šele na prosto vsadimo. Po¬ trebujeta pa veliko vode in tudi razredčene gnojnice, zato pa tudi vzrasteta velikanski. Med nji ni ničesar saditi. Prva vrsta je za štirinajst dni zgodnjejša. Karfijolo moramo osipati. Brokoli (brassica oleracea botryti$ italica tuberosa) z vrst kar¬ fijole , katero pridelujemo kakor to ter za jed pripravljamo kakor šparglje. Brokoleve vrste so: Sivocvetni, vijoličasti, beli in vztrajni brokoli. Brokolaja so užitne tudi omajene štible. Seme zori negotovo. Glavnato zelje (brassica abracea cafuta) (glej pod. 93.), je dvo¬ letna rastlina z zgodnjimi, srednje zgodnjimi in poznimi vrstami — 97 — Zelje sejemo od začetka marcija do aprila meseca, zgodnje vrste na napol gorke grede. Podoba 93. Sadike sadimo v četverokotu, glede na velikost vrste po 50 do 80 % narazen. Zgodnjim vrstam treba manj prostora nego velikim poznim. Zimske¬ ga zelja ne smemo pred sredo junija saditi. Pred zeljem in med zeljem smemo na gredo saditi špinačo, mesečno ret- kvico, glavnato salato i. dr. zelenjadne rastline, ki dora¬ stejo kmalu. Drugače je zelje obdelovati tako kakor karfijolo. Koloraba (brassica oleracea caulorapa) (pod. 94.) je dvo¬ letna rastlina z zgodnjimi, srednje zgodnjimi in poznimi, z belimi in višnjavimi vrsta¬ mi. Prezimuje pa najbolje ve¬ lika bela koloraba. Kolorabe sejemo po večkrat, prav zgodnje vrste marcija in februvarija na napol gorko gredo. Da kolo¬ raba dobro raste, treba jo zelo škropiti, zalivati z gnojnico in osipati ji gomoljo. 7 — 98 — Glavnata salata (laduca sativa capitata ) (pod. 95.) je eno¬ letna, zelo mnogovrstna rastlina. Obdelujemo in pridelujemo jo sicer kakor kolorabe, samo da je ne osipamo. Salato sadimo pred drugimi rastlinami in med druge rastline, katere rastejo potem na gredi kot glavne rastline same za se. Špinača (spinacia oleracea) (pod. 96.) je enoletna, mnogo¬ vrstna rastlina, katero sejemo po večkrat na gredo v vrsto. Prvi¬ krat sejemo špinačo avgusta meseca za zimsko in spomla- danjsko porabo, potem pozno jeseni in spomladi za spomladanjsko porabo. Tudi pred dru¬ gimi in med druge rastline sejemo špinačo. Za pridelovanje semena puščamo samo ženske rastline, moške pa odstranimo precej, kadar se oplode. Po leti ne raste navadna špinača, na njeno mesto pride neuseelandska špinača. Seme te špinače namočimo dan poprej, potem je pa sejmo pozno jeseni ali spo¬ mladi na grede tako kakor navadno špinačo. Tudi seme pridelujemo takisto. Za rabo režemo listje te špinače po večkrat na isti rastlini. Ublejena zelena ( apium graveolens var. dulce ) je dvoletna rastlina, ki nareja mnogo sočnih štibel, katere pa bledimo. Da zeleno ubledimo, osipljemo jo 30 % na debelo. Sejemo jo na napol gorko gredo febru- varija meseca do srede aprila, potem jo enkrat pikiramo in proti koncu maja pre¬ sadimo na grede po 35 % na¬ razen. Najboljše rastline iz¬ kopljemo jeseni neublejene, Podoba 96. prispemo na prostem ter po¬ krijemo z listjem ali s slamo. Spomladi vsadimo te semenske rastline, a ločene od navadne zelene in petršilja. b) Koreninske rastline. Mesečna retkvica (raphanus sativus var. radiculus) (pod. 97.) je enoletna rastlina, katero sejemo po večkrat na leto bolj na redko Podoba 95. — 99 — in jo, če vzraste pregosta, razredčimo. Mesečne retkvice so zgodnje, srednje zgodnje in pozne vrste. Za seme sejemo vse vrste uže jeseni. Gomoljasto ali navadno zeleno (apium graveolem) (pod. 98.) pridelujemo sicer kakor ublejeno zeleno, samo treba, da jo zelo zalivamo z razredčeno gnojnico, da ji avgusta meseca do dve tretjini od¬ kopljemo gomolje ter toliko odkopanim go- moljam trebimo stranske korenine. Seme njeno pridelujemo, kakor ublejene zelene. Hren (cočhlearia armoracia) je večletna rastlina, katero pa pridelujemo kakor eno¬ letno. Spomladi vsadimo na nekoliko vzvi¬ šene in po 35 %, široke grede po 30%, na¬ razen stranske korenine hrenove. Te ko¬ renine naj bodo po 25%, dolge in trebljene vseh lasnih koreninic ter poševno v zemljo vsajene. Meseca avgusta privzdignimo gornji del hrenove rastline, da ji moremo potrebiti vse stranske korenine, potem jo pa zopet pokrijmo z zemljo in ji prilijmo. Semena nam ni treba pridelovati. c) Dišeče rastline: Timijan (thi/mus mlgaris) je večletna rastlina, katero sejemo ali sadimo meseca aprila na stalno mesto. Posamezne rastline naj bodo po 20 %, narazen. Za rabo porežemo štible z listjem vred ter jih v butarice povezane posušimo. Za seme pa ne pore¬ žemo dotične rastline. Majal 1 «« (origanum maj orana) sejemo meseca marcija na napol gorko gredo; sadike sadimo v vrsto na gredo ali pa tudi ob njenem robu. Kadar začne cvesti, porežimo ga in ravnajmo tako ž njim kakor s timijanom. Za seme izberimo lepše, neporezane rastline, katere posadimo jeseni v lonce, spomladi pa jih presadi Podoba 98. na solnčno gredo. 7 * 100 Večletni majaron (origanum vulgare) raste po več let na Petr.šil (apium petroselinum) (glej pod. 99.) sejemo jeseni tam, koder ima rasti. Za zim¬ sko rabo vsadimo petršil v kak lonec ali zaboj ter ga po¬ stavimo na svetel pa mrzel kraj, kjer pa ne sme zmrzo¬ vati. d) Kumaram podobne rastline. Kumara (cucumis sativus) (glej pod. 100.) je enoletna ra¬ stlina z mnogimi zgodnjimi in poznimi vrstami. Da pridelamo zgodnje kumare, sejemo jih meseca aprila v majhne lončke, in Podoba 100. istem mestu, porežemo pa ga vsako leto. Podoba 0!>. sicer po eno ali dve skupaj ter jih hranimo na svetlem in toplem kraji. Rastline pa moramo presaditi iz teh loncev s prstjo vred, ker kumarne rastline, presajene kakor druge sadike, ne rastejo. Za presajanje takih rastlinic naredimo vzvišeno — 101 — gredo, pod katero denemo precej na debelo dobro stlačenega gnoja. Sadimo jih pa konec maja ali začetek junija po 40—50 % narazen. Ako pa hočemo kumare takoj na prosto sejati, sejemo jih v začetku maja me¬ seca na enako prire¬ jeno gredo v jarek ter jih pozneje razredčimo toliko, da so po 15 do 20 % narazen. Za seme izbere¬ mo naj lepše kumare ter jih položimo za to¬ liko časa na deščico ali opeko, da vzrumene, potem jih pa porežemo in pustimo, da dozore na kakem solčnem kraji. Iz kumar po¬ brane peške operemo v vodi ter jih posušimo in shranimo. Melona (cucumis melo) (glej pod. 101.) je rastlina za po¬ sebno toplo podnebje, pridelujemo pa jo kakor kumaro, le da morajo imeti rastline dosti več prostora. To velja tudi o vodenih melonah ( eucurbita citrullus) in o užitni buči (cucurbita pepo.) e) Cebulnate rastline. Por (alliurn porrum) je dvoletna rastlina, katere imamo po- letnjo in zimsko vrsto. Seme poletnjega pora sejemo marcija meseca na gorko gredo, zimskega pora seme pa aprila meseca na prosto na kako solnčno gredo. Zadosti dorasle rastline presa¬ dimo na grede po 15 — 18 %, narazen, in sicer v vrste, ki so preko 20 c j m druga od druge. Por ostaja čez zimo zunaj. Seme jemljemo od najlepših dvoletnih rastlin. 2. Enoletne in dvoletne zelenjadne rastline, katere sadimo v napol pognojeno zemljo. a) Listne rastline. Ohrovt (brassica oleracea sabauda) (glej pod. 102.) je dvoletna rastlina z zgodnjimi, srednje zgodnjimi in poznimi vrstami. Ohrovt Podoba 101. — 102 — b) Koreninske rastline. Korenje (daucus carota) (glej pod. 106.) sejemo po večkrat v letu, ako ga hočemo češče svežega imeti. Za zimsko rabo sejemo je majnika mesesa. Korenove vrste naj bodo na gredi po 30%i narazen. Pregosto korenje moramo polagoma razredčiti. Za sejemo aprila ali maja meseca na solnčne grede, oziroma uže meseca marcija na gorko gredo. Kadar sadike dorastejo, pre¬ sadimo jih na grede po 35 — 50%» narazen in sicer glede na velikost sorte. Vrste naj bodo po 40 do 60 % narazen. Za seme izberemo rastline z naj¬ lepšimi glavami, katere čez zimo prispemo v zemljo ter pokrijemo z listjem in s slamo, maja meseca jih pa vsadimo, ločene od drugih zelnih rastlin. Drugače obdelujemo ohrovt tako kakor glavnato zelje. Endivija (cicliorium endivia) (glej pod. 103.) je enoletna in tudi dvoletna rastlina, ki je lahko poletnja in zimska. Zimska vrsta je važnejša ter jako mnogovrstna. Endivijo sejemo po večkrat in sicer uže od maja. Sadike sadimo v 40 % široke vrste po 30 % narazen. En¬ divijo (zimsko) shranimo jeseni v kak hladen, a ne mrzel kraj, ter jo pokrijemo s slamo,da obledi. Poletnjo endivij o (glej pod. 104. in 105.), t. j. sploh salato, ■ katera ne dela glav, obdelujemo ravno tako kakor zimsko endivijo, samo da ji potem, kadar je uže popolnoma razvita, skupaj zvežemo perje. Poletnja endivija je enoletna, zim- Podoba 103 . ska endivi j a pa dvoletna rastlina. Podoba 102. 103 — seme spravimo pod listje na prostem najboljše rastline ter vsa¬ dimo prihodnjo spomlad. Rdeča pesa (beta vulgaris) (glej podobo 107.) je dvoletna ra¬ stlina, katero sejemo v 30 % široke vrste. Peso moramo razred¬ čevati in sicer več¬ krat, kajti iz vsakega zdravega semenske¬ ga zrna vzraste po pet do šest rastljjiic. Ob¬ delujemo pa peso in pridelujemo nje seme kakor korenje in njega seme. Retkvica (raphanus sativus) (glej pod. 108.) ima štiri vrste: 1. rumeno in črno majnikovo retkvico, 2. črno, sivo ali belo poletnjo retkvico, 3. rdečo kineško jesensko retkvico in 4. črno in belo zimsko retkvico. Vse te vrste imajo okroglo ali pa podolgasto gomoljo. Sejati začnemo redkvico v aprilu z maj¬ nikovo redkvico, nehamo pa v juniji z zimsko retkvico. Ret- Pocloba 105. Podoba 106. kvično seme potikamo po 3 ■ — 4 zrna skupaj v luknjice, ki so pri poletnji redkvici po 15 %, pri zimski pa po 30% narazen. Pozneje razredčimo vzkalivše rastline tako, da ostane samo po Podoba 104. 104 — ena na vsakem, mestu. Sicer pa obdelujemo redkvico kakor korenje. Krompir (šolanim tuberosum) nas zanima v zelenjadarstvu le tedaj, kadar ga ravnamo za prav zgodnji krompir. Podoba 107. vati in osipati. Pozni krompir je na njivo sa¬ diti. Da mu pospešimo rast in zorenje, položimo krompir zraven krompirja z očesi navzgor na vlažen mah na kakem primerno gorkem in svetlem kraji (n. pr. na okni). Tukaj vzkalivše krom¬ pirje vsadimo sredi maja prav skrbno na bolj vlažno prisojno gredo, in sicer v vrste po 35 ‘j) L narazen. Posamezne krompirje vsadimo po 15 c / m globoko. Sča¬ soma pričnemo krompir okopa- c) Dišeče rastline. Paradižnik (solanun lycopersicum) (glej pod. 109.) je eno¬ letna rastlina, ki se ob kaki steni ali palici vzpenja in ovija. Podoba 108. Podoba 109. Sadike vzgojimo na gorki gredi, konec maja jih pa posadimo ob kako steno ali stojalo iz palic. Paradižnik potrebuje precej 105 prostora, veliko vode in razredčene gnojnice. Ker dozorijo najviši paradižniki redko kedaj, porežemo 50 % visoko vse štible, in sicer tako, da ostanejo še po trije listi nad zadnjim plodom. Za seme vzamemo popolnoma dozorel plod, ki naj morda na solnci še nekoliko pozori, ter ga potem zmečkamo v vodi, da se semenska zrna operejo. Seme potem razprostremo in posušimo na papirji. d) Čebulnate rastline. Čebulo (alliurn cepa) (glej pod. 110.) lahko pridelujemo kot enoletno ali pa kot dvoletno rastlino. Ako hočemo čebulo pri¬ delati v enem letu, sejemo jo v vrste in sicer precej redko zgodaj spomladi. Seme bodi tanko pokrito s prstjo, in gredo poteptajmo po setvi. Ob suhem vremeni moramo dobro škropiti in pregoste, rastline razredčevati. Konec julija ali začetek avgusta meseca pritisnemo čebulno listje z rokami ali z grab- Podoba no. Ijami k tlom, tako da se listne cevi tako rekoč ulomijo. Po konci vstavše rastline pritisnemo v novic k tlom. Tako se čebula debeli in zori bolj zgodaj. Če pridelujemo čebulo dve leti, sejemo jo v bolj pusto zemljo precej na gosto ter jo pustimo, da raste. Kadar se listje posuši, po¬ beremo čebulice, posušimo ter shranimo na suhem kraji. Prihodnjo spomlad vsadimo te čebulice po 18 — 20 % na¬ razen in sicer le toliko globo¬ ko, da jim še vrhovi gledajo ven. Obdelovati jih je potem tako kakor enoletno čeublo. Podoba m. — 106 — Za seme nam rabijo lepe čebule, katere vsadimo spo¬ mladi, da narede štible s semenom. Čebulo najbolj shranimo česen je boljši od rdečega. (najdlje in tudi najzdraveje za seme) v dimniku, seveda ne pre¬ blizu ognja. Česen (allium sativmn) po- množujemo navadno z stran¬ skimi čebulicami, ki se narejajo na glavni čebuli. Te čebulice sadimo septembra meseca ali spomladi na grede v 30 % ši¬ roke vrste po 15 % narazen. Kadar se listje posuši, poberemo česnove čebule iz zemlje ter jih posušimo in shranimo. Beli 3. Enoletne in dvoletne zelenjadne rastline, katere sejemo ali sadimo v negnojeno zemljo. a) Listne rastline. Motovilček (mleriana olitoria) (glej pod. 111.) je enoletna salatna rastlina, katero sejemo po večkrat jeseni ali spomladi pa tudi po leti in sicer na nepresolnčne grede. Kadar naredi motovilček na enem mestu seme, razplodeva se potem sam. b) .Koren mast e rastline. Navadna repa (braska napa) (glej pod. 112.) je le tedaj za vrt, ako jo hočemo zgodaj vzgojiti, drugače pridelujemo repo na njivi; kako, znano je sploh. c) Dišeče rastline. Tu sem spadajo kumin (carum carvi), janež (pimpinella anisum) in gorušica (sinapis alba). Teh rastlin pridelujemo na šolskem in na domačem vrtu le malo, zato ne bodem o njih kaj več pisal, le to omenjam, da se pomnožujejo s semenom, in da je prva dvoletna, drugi dve pa enoletni rastlini. — 107 — d) Sočivje. Grah (pisum sativun) (glej pod. 113.) imamo na vrtu troj: cukrasti grah, majnikov grah in pozni grah. Cukrasti grah se¬ jemo večkrat od februvarija ali marcija meseca pa do konca maja. Dober pa je v stročji. Majnikov grah sejemo ravno tedaj, v jed rabi pa samo zrnje. Pozni grah sejemo od začetka ju¬ nija do konca julija me¬ seca, najbolje vsakih 14 dni, in sicer bolj pozne vrste z manj poznimi skupaj. Tako si pridelujemo svež grah do pozne jeseni. Zgodnji grah sejemo zaradi vrabcev v 10%t globoke jarke, pozni grah pa smemo bolj plitvo saditi. Visoki natiski grah sadimo v 33 % n široke vrste ter ga potem nekoliko ospe- mo in potaknemo ob vejevje Podoba ii3. (ali natiče), ob katerem se opleta. Za seme je od- brati boljše rastline, ka¬ tere naj popolnoma do¬ zore. Pozni grah moramo sejati za seme tudi precej spomladi. Podoba 114. Fižol (phaseolus vul- garis) je enoletna rastlina, ter je nizek, pritličen (glej pod. 114.) ali pa visok (glej pod. 115.) natiski ali nakol- ski fižol. Nizki in natiski fi¬ žol je raznovrsten, in nekatere vrste imajo v stroku vlaknato nit, druge pak ne. Prve vrste rabijo za fižolove jedi s stročjem vred. 108 Fižol sadimo v začetku maja meseca, in če prvikrat pozebe, zopet čez nekaj časa. Nizki fižol smemo poprej saditi. Natiškemu fižolu pridenemo kolce ali natiče, kakor hitro se dobro iz zemlje prikaže. Za seme moramo posamezne vrste, da se med saboj ne oplo¬ dijo, vsako za se saditi. 4. Večletne zelenjadne rastline. Izmed listnatih zelenjadnih rastlin štejemo k tej skupini krešo (nasturtium officimle), rabarbaro (rheum rhaponticum) in kislico (ritmex acetosa). Ker so te rastline za naše kraje brez vsake veče važnosti, ne bodem popisoval njih pridelovanja. Ravno to velja tudi o duhtečih zelenjadnih rastlinah te skupine, ka- keršne so pelin (artemisia absinthium), meta (,'meniha p iperita), lav endel (lavundula špica), melisa (melissa offi- cinalis), žajbel (salvia offi- cinalis) in rutica (ruta gra- veolens. Važnejši izmed duh¬ tečih rastlin te skupine je drobnjak ali šnitlih (al- lium schoenoprasum), ka¬ teri zelo rabi v kuhinji. Drobnjak pomnožujemo z razdelitvijo starejših ra¬ stlin; potrebuje pa zelo rodovitne, s sajami po¬ mešane zemlje. Vsako drugo ali tretje leto ga moramo na drugo mesto presaditi, vsako zimo pokriti z gnojem in, če ga hočemo po zimi rabiti, presaditi ga moramo v lonec ali zaboj, katerega potem postavimo na svetel in precej topel kraj. 109 — V skupino večletnih rastlin pa spada tudi špargel (aspa- racjus officimlis), ki jeena najfinejših innajdragocenejših zelenjadnih rastlin. Špargla ni nikakor težavno pridelovati, a daje kmeto¬ valcem lep dobiček, naj si bodo blizu mest ali daleč od njih, saj ga je lahko razpošiljati. Cena pa mu je vedno primerno visoka; zato ga priporočamo učiteljem, ki imajo veselje do zelen- jadarstva, ker ž njim morejo občini lep dohodek zagotoviti. Pridelovati in obdelovati moremo špargel na mnogo načinov, razložiti pa hočem 'le O. Huttigov način, ki je osnovan na podlogi šparglove narave, in po katerem ravnajo po vzornih in slovečih švedskih šolskih vrtih. Šporgel ima v zemlji veliko korenin, katere rastejo in se pomikajo naprej, od zadaj pa odmirajo. Na kvišku se pa razvi¬ jajo popi, in njih poganjki so ravno špargli, ki nam rabijo v jed ter se iz njih pozneje narede vejaste šparglove rastline z listjem, cvetjem in semenom. Ob korenu narede se uže jeseni bolj spodaj, prav za prav na stran rastoče stranske korenine (zato je najbolje špargel saditi jeseni), ki postanejo slednjič podobne dolgim vrvicam. Te korenine se narejajo iz reservnih korenskih snovi, srkajo iz zemlje vodo in redilne tvari katere jih potem odda¬ jajo rastlini. Vsako leto se napravijo nove korenine, ki hranijo rastlino, stare pa se izvotle ter ji ne rabijo več. Na jesen mo¬ ramo tak koren presaditi, starejšim rastlinam pa tudi le en del vsega korena. V jed rabijo mladi poganjki iz korena, ki pa morajo biti ublejeni, da so okusnejši. Zategadelj sadijo špargel zelo globoko in ga na debelo osipajo z zemjo, zato pa kmalu jenja rasti, ker je tako obdelovanje proti njegovi naravi. Špargel postane lahko 150 let star, a treba da ga pravilno obdelujemo; zato mu moramo, pravi 0. Hiittig, uže ob začetku dati dovolj pro¬ stora, saj lahko sadimo po presledkih prvih 15 do 20 let druge rastline. Nove šparglove grede delamo tako le: Svet, ki ga od¬ ločimo v ta namen (najboljša je rahla, plodna in peščena zemlja) razdelimo v 1'5 ®y (če je dovolj prostora, bolje v 2 v f) široke kose. Obrneni naj ti kosi bodo, če je mogoče, od severa proti jugu, da dobivajo solnca, tudi tiste rastline, katere sadimo vmes. Kose zaznamenamo samo s količi. Po sredi vsakega takega kosa na¬ redimo vzdolž 25 % globok in 30 % širok jarek, v njem pa 110 — zaznamenamo s količi mesta, kamor imajo priti špargli, in sicer po 30 % narazen. Okoli vsakega teh na vpile postavljenih količev nasadimo 15 % visok kup prsti ter postavimo nanj šparglov koren; stranske korenine mu položimo lepo v naravno lego po kupu navzdol, korenov vrat pa naj pride tik količa. Tako postav¬ ljeno šparglovo sadiko, oziroma koren, pokrijemo s prstjo od mešanca (komposta) ali pa, če je zemlja iz jarka dovolj rahla in plodna, kar s to. To delo opravljamo najbolje jeseni, a ko pa sadimo spomladi, moramo skrbno ravnati, da zrak in solnce ne škodujeta mladim koreninicam; tudi moramo prilivati. Jarek zaspemo potem z ostalo zemljo , in tako je napravljena špar- glova greda. Količi lahko ostanejo prvo leto v zemlji, da pri¬ vežemo k njim šparglove štible. Šparglovih sadik, oziroma korenov, dobimo za saditev, če razdelimo stare šparglove rastline ah pa če jih vzgojamo iz semena. Iz semena vzkalivše rastline razredčimo ter jih dve leti pridno okopujemo, plevemo, gnojimo i. t. d., konec drugega leta pa jih posadimo. Špargel potrebuje mnogo hrane, ako hočemo, da se tako nežno in krepko razvije, kakeršnega radi jemo. Gnojiti mu pa ne smemo, kakor so poprej priporočali, pod rastline, ampak poleg njih, t. j., koder rastejo korenine. Precej kadar je špar- glova greda dogotovljena, natrosimo na debelo gnoja med špar¬ glove vrste in ga z lopato prav globoko podkopljemo. Drugo spomlad potem, ko smo naredili šparglovo gredo, uže smemo pričeti špargle rezati, ako smo sadili močne sadike in naredili vse prav. V jed rabijo pa prav za prav le ublejeni špargli; takih pa dobimo, ako rasto na temnem. Špargle ble¬ dimo s cevmi ali pa s prstjo. V ta namen nam rabijo iz mehkega lesa narejene cevi, ki imajo kake 3 — 4% svetlobe in so preko 30 %, dolge. Cev je na enem konci tako prirezana, da jo lahko čez špargel vtaknemo v zemljo. Zgornjo luknjo cevi pokrijemo z majhno skrilco ali deščico, in kadar jo skozi cev rastoči špargel pridvigne tedaj ga je čas odrezati. Špargle pokrivamo, kadar pribodejo iz zemlje. S prstjo bledimo špargle tako, da jih takrat, kadar pri¬ čenjajo iz zemlje bosti, pa ne prej, zagrebemo s prstjo, in sicer 30 — 35 %n na debelo. Šporgle izrezujemo potem iz zemlje ven. 111 Konec junija jenja prva šparglova rast, in tedaj jih je tudi nehati rezati za kuhinjo. Do tačas morajo tudi porabljene biti zelenjadne rastline, katere smo med šparglove vrste sadili. Ako smo špargle bledih s prstjo, moramo jo zopet nazaj med vrste zgrebsti in potem v tem času (konec junija) vsako leto gnoja natrositi in podkopati ga. Šparglova rastlina mora biti po svoji naravi le tanko s prstjo pokrita, ker debela prstena plast ovira nje razvijanje ter nabiranje reservnih snovi ob drugi rasti. Če tako ravnamo, tedaj je pridelek vsako leto obilnejši in boljši. Šparglu ne prija debela prstena plast, zato moramo vselej, ako smo ga bledili s prstjo, še do konca junija t. 1. pred drugo rastjo proč jo zgrebsti. Ob enem tudi vedno gnojimo v tem času. Iz nova pognojeni prostor smemo z zeljem zasaditi. Presledki se pri takem obdelovanji od leta do leta ožijo, špar¬ glove vrste pa širijo. S tem prihaja šparglov pridelek vedno obilnejši, pridelek rastlin, katere rabimo vmes, pa vedno manjši in slednjič poneha popolnoma. Šparglove rastline, tako obdelo¬ vane, ne poginejo 20 do 25 let, ampak vztrajajo do 150 let. 112 V. Lepotično vrtnarstvo. Nikakor ne mislim, da je lepotično vrtnarstvo važno na šolskem vrtu, ampak smatram je za celo nepotrebno glede na¬ mena, ki ga ima šolski vrt. Vender pa je v mnogih ozirih tudi ta stroka vrtnarstva dobra in koristna, saj olepšava ves vrt, dela vrtnarju največ veselja, vzbuja učeči se mladini čut do na¬ ravne lepote in rabi učitelju v mnogih rečeh za učen pomoček. Povedal sem uže na drugem mestu v tej knjigi, kaj menim o lepotičnem vrtnarstvu na šolskem vrtu. Vzprejel sem pa v knjigo svojo i to stroko vrtnarstva tudi zato, ker je učitelju mo¬ goče z lepotičnim vrtnarstvom baviti se na takem majhnem prostoru, na katerem niti ne more z uspehom razkazovati sad¬ jarstva ali zelenjadarstva, cvetice pa lahko celo tedaj ravna in vzgaja, če nima niti pedi prostora na razpolaganje. Ker je pa ta knjiga, ako' .izpustimo popis drevesničnega obdelovanja, ravno tako rabna kot navod k obdelovanju domačih zasebnih vrtov, zato pišem tudi o lepotičnem vrtnarstvu, do katerega imajo Slovenci veliko veselja, a nimajo o njem še nobenega pisanega navoda in zatorej še malo, malo znanja. Omenjam pa, da morem o lepotičnem vrtnarstvu, ki je najobširnejša stroka vrtnarstva, podati le splošen navod, iz katerega naj si vsak sam poišče, kar je rabnega za razmere njegove. L Splošni del lepotičnega vrtnarstva. 1. Splošne cpomnje o lepotionih nasadih na vrtu. Lepotični nasadi na vrtu so cvetice, grmovje in drevje, ki rabijo v olepšavo potov, raznih gred, zelenjadnega vrta i. t. d,, ali pa so posebni prostori, ki so odmenjeni samo lepotičnemu 113 — vrtnarstvu. Taki prostori so posamezne cvetične grede ali pa s trato zaraščeni prostori, ki so prepreženi z lepimi poti in za¬ sajeni z lepotnimi rastlinami: s cve¬ ticami, z grmovjem in drevjem. Pro¬ stor, ki je odločen le za lepotično vrtnarstvo in ki je na omenjeni način zasajen, imenujemo park ali perivoj. Ako je park s poti razde¬ ljen v enake pravilnokotne kose, ako so nasadi vsi simetrični, drevje umetno prirezano i. t. d., pravimo, da je vrt urejen po francoskem vrtnarskem slogu. Ker se pa tak vrt vidi, kakor da je vse na njem nekako prisiljeno in protinaravno, zato je ta vrtnarski slog proti lepotnim zakonom in v novejšem času so ga tudi popolnoma opu¬ stili. Lepotične nasade pa, kateri so tako ure¬ jeni, da je vse kakor naravno, samostvarno koder se pota križajo brez vsakega pravila, in raste drevje naravno kakor zunaj v pokra¬ jini, — take nasade imenujemo kar narav¬ nost parke ali vrte, urejene po angleš¬ kem ali pokrajin¬ skem vrtnarskem slogu. Tak park kaže Podoba m v malem podoba 3. v gornjem delu svojem. 0 potih sem pisal uže na drugem mestu. Podoba 116. 8 114 — Podoba 120. Podoba 11S. Vsak park, bodisi še tako majhen, obrobljen naj bode z visim drevjem, nego je ono, ki raste po trati ob robu. Prvo drevje, t. j. drevje ob robu, imenujemo mejne nasade, drevje pred temi, ki je lahko tudi le grmovje ali cvetje, pa sprednje nasade. Mejni nasadi mo¬ rejo sestavljeni biti iz do¬ mačega ali tujega lepotnega drevja. Ob enem la,hko rabi jo za botaniški vrt. Podoba 119. Mejni nasad mora prikrivati neprijeten razgled ali pa biti okvir lepemu razgledu na pokrajino zunaj vrta; vselej pa bodi tako urejen, da vzbuja v človeku, ki si ogleduje vrt, — 115 — 2. Trata. Najlepši kras vrtu je trata ter vredna, da jo uravnamo kar najskrbneje. Dobra in lepa trata misel, da se še daleč razprostira in da je sploh le del lepe pokrajine. Sprednji nasadi, ki morejo ravno tako rabiti za botaniški vrt, obstoje iz nizkega drevja, raznega grmovja in cvetic. Lepotični nasadi, naj si bodo taki ali taki, morajo biti v svoji sestavi, bodisi glede ureditve ali glede cvetnih boj, vedno okusni ter urejeni po estetiških pravilih. Na šolskem vrtu ne bodi nobena rastlina brez lepe tablice, ki ji zaznamenuje ime in vrsto. Podoba 121. Podoba 122. naj bode samo od trave, naredimo jo pa tako le: Prostor, ki smo ga prekopali uže na jesen, prerahljamo v novič zopet spo- 8 * — 116 — Podoba 123. mladi ter posejemo z ječmenom, ki ga podvlečemo z grabljami. Po ječmenu vsejemo in z grabljami plitvo podvlečemo zmes raznih trav, ki je sestavljena: iz 26% trpežne ljulike (lolium perenne), 42 % ljulike, katero imajo vrtnarji v cenikih svojih zaznamenovano z latinskim imenom „ lolium perenne tenue“, in iz 16% trde bilni- ce (festuca duriuscula). Kadar smo to vsejali, vsejemo pa na¬ slednjo travno zmes, ne da bi jo kaj podvlekli: 4 % boljke (anthoxanthum odoratum), 6 % šopulje (cynosurus cristatus) in 6 % latovke (poa pratensis). Posejani prostor povaljamo po¬ tem ali pa poteptamo z des¬ kami, katere si privežemo na nogi. Ječmen ozeleni kmalu in naredi uže zgodaj spo¬ mladi lepo trato; vrhu tega pa vleče iz zraka vlago, po¬ spešuje roso, obsenčuje zem¬ ljo in varuje občutljive travne rastline, katere počasi lezejo iz zemlje. Kadar je ječmen dober decimeter dolg, po¬ kosi ga ter zopet in zopet od deset do deset dni. Po tretji košnji izgine ječmen malo da ne popolnoma, travne rastline so uže dovolj močne ter se razrastajo od leta do leta bolj. Na prav senčnih prostorih rabi za trato zmes od trpežne ljulike in od svinjskega repa (phleum pratense), to pa moramo vsako leto v novič sejati. Podoba 124. m Glede množice semena opominam, da zadostuje za štirjaški meter 20 gramov ječmena in ravno toliko travnega semena. Po navedenem načinu narejena trata ostane pa le tedaj mnogo let trpežna in lepa, ako jo vsak teden kosimo in precej potem valjamo ali teptamo. Od drugega leta naprej za¬ dostuje, ako jo teptaš na mesec le po enkrat. Ob suši treba trato do¬ bro in globoko zalivati. Pokošene trate ne grabi, ampak pometi jo z mehko metlo. Kadar trato teptaš, ne pri¬ tiskaj deske preveč k tlom, da ne zmečkaš rastlin zadostuje uže, ako le stopaš na desko. Trato moraš tudi pleti, zlasti trebi regrat, marjetice in trpotec. Trato kosi do pred zime, ker drugače gnije. Trato kosimo z navadno koso, ob voglih, kotih in robih jo pa strižemo s škar¬ jami. Podoba 125. 3. Cvetice na vrtu. Podoba 126. Cvetice sadi na trato, le tukaj je njih naravno mesto. Pa tudi semkaj jih sadi pri¬ merno malo, drugače je vrt prepisan in gotovo nelep. Dve ali tri preproste cvetlične grede, nekaj skupin lepotnih rastlin, tu in tam posamezne lepotne listne rastline, obrobek od pisanih rastlin, zadi pa grmovje in, če treba, ob meji veče drevje: to zadostuje na šolskem in tudi — 118 — domačem vrtu. Toliko more učitelj sam obdelovati, oziroma obi- telj njegova. Kadar pa sadiš cvetice, oziraj se na harmonijo barev. O tem se mi zdi zelo potrebno nekaj besedi izpregovoriti. V naravi poznamo le tri prvotne barve: rdečo, modro in rumeno barvo. Mislimo si te tri barve na enem krogu enako¬ merno razdeljene (glej pod. 116 .). Te tri barve so si med soboj k a- rakteristično nasprotne ali kontrastujejo, za¬ to so v taki se- Podoba 127. . . stavi neprijetne očesu. Postavimo pa okoli kroga me¬ šane barve, t. j. iz rumene in modre barve narejeno ze¬ leno, iz modre in rdeče narejeno vijo¬ lično in iz rdeče in rumene narejeno oranžno, izgubi se za oči vsako na- sprotstvo. Drugače je pa, če postavimo Podobu 128 . prvotno barvo krož¬ ne ploskve tik mešane barve nasprotne strani, na pr. rumeno tik vijolične, rdečo tik zelene, modro tik oranžne, potem na¬ stane skladno harmonično različje, ki je očem prijetno. Teh pravil se drži pri vsakeršni sestavi cvetic, kadar jih povezuješ v kite ali šopke, ali pa jih sadiš na vrtu. Ker se je 119 — težko ravnati popolnoma po teh pravilih, rabi vmes tudi belo barvo, katera odpravlja vsako neprijetno nasprotstvo med bar¬ vami. Preveč pa tudi ne jemlji belih cvetic, ker potem druge izgubijo svit svoj. Cvetlične grede morajo imeti rahlo zemljo, katero gno¬ jimo, predno sadimo cvetice. V pregnojni zemlji delajo rastline mnogo listja, a malo cvetja. Ra¬ stlinam, katere sadimo posamezne na trato, naredimo jame ter jih napolnimo s prikladno zemljo. Za rastline, ka¬ tere sadimo zaradi njih lepega in bujnega listja, moramo vzeti zelo rodo¬ vitne zemlje. Po primernih kra r jih, t. j. ob vrtnih lopah, Ob vratih, ob zidu i. t. d., Podoba 129. sadimo rastline, ki se vzpenjajo ali ovijajo. Te sadimo za senco, ali pa zarad olepšave. Olepšav- ne vzpenjave rastline naj se ne odlikujejo samo po listji, ampak tudi po svojem cvetji. Umetno skalovje naredi le tedaj na vrtu, če je okolica taka, da si moramo misliti, daje tudi skalovje nastalo na vrtu naravno. Drugače je umetno skalovje le smešno. Zasaditi pa ga moremo lepo z raznimi Podoba 130. rastlinami, zlasti z mnogirhi domačimi, kakor na pr. s praprotj o (filices), s homuljico (sedam acre), z nat res kom (seinpervivum) i. dr., 120 — dalje s kaktejami, katere postavimo z loncem tako med skale, da ga videti ni. Čez zimo moraš seveda kakteje shraniti kam, kjer je sicer hladno, a ne zmrzuje. II. Vzgoja lepotičnih rastlin. 1. Razdelitev lepotičnih rastlin, Lepotične rastline delimo razen drevja v cvetoče grme ter trpežne in poletnje rastline. Cvetoče grme ime¬ nujemo tiste rastli¬ ne, katere imajo tr¬ pežna ste¬ bla ali de- belca, ki vzraste iz njih vsako leto listjem cvetje, ka- keršni so na pr. fuh- sija, pe¬ largonij a, helitropi- jum in dr. Trpež- Podoba 131. ne lepo- tične rastline imenujemo tiste večletne rastline, katerim od- merjejo vsako leto nadzemeljski deli, korenine pa drugo leto iz nova poženo. Poletnje rastline, tudi enoletnice imenovane, so tiste, katere sejemo spomladi, cveto po leti ali jeseni, po zimi pa od- merjejo s korenino vred. Med trpežne in poletnje rastline moremo vdejati še sku¬ pino dvoletnih rastlin, katere potrebujejo za vzgojo dve leti. V prvem letu vzkalijo in razvijajo listje, čez zimo ostanejo žive, drugo leto pa cveto, rode seme, a potem poginejo. 2 . Splošna vodila o vzgoji lepotionih rastlin. Glavna naloga vrtnar¬ jeva je, da ravna s premno¬ gimi cveticami, ki so mu na razpolaganje, tako, da ne mine noben dan brez cvetja od spomladi do pozne jeseni. V ta namen treba primerno razdeliti cvetice, ki cveto ob različnih dobah. Le posamez¬ ne skupine na trati sestavi rajši le iz ene vrste cvetic, ki neprenehoma in dolgo cveto na pr. od vrben, geranija, heliotropai. t. d. Za izpremembo napra¬ vimo po nekaterih mestih skupine listnatih rastlin ali pa jih vsadimo posamezne. Ozirati pa se moramo ne le na barvo in na čas, ob katerem rastline cveto, ampak tudi na njih viso- čino, katero imajo ob cvetji.. Cvetlične grede zasajajmo tako, da so po sredi naj- veče, proti robu pa vedno manjše rastline. Rabato lah¬ ko tako zasadimo, da so po sredi nje najviše, proti obema stranema pa vedno niže rastline, ali pa, da so po ra¬ bati tik pota najniže proti drugemu robu njenemu pa najviše Podoba 132. Podoba 133. 122 _ rastline. Oboje more biti prav. Prvi način rabi tedaj, ako je videti rabato od več stkani, drugi pa tedaj, če je le s pota vidna. Vse cvetoče rastline moremo iz semena vzgojiti. Ta vzgoja pa ni vsegdar enaka. Podoba 134. Podoba 135. Podoba 136. Trpežne in dvoletne rast¬ line sejemo ju¬ nija meseca na solnčne grede v zatišji. Seme spravimo prav plitvo pod zem¬ ljo, katera bodi to¬ liko časa vedno enako vlažna, do¬ kler seme ne vzkali do dobra. Zemlja na taki gredi naj bo dobro predelana rahla in gnojna. Kakor hitro narede rastline četrti list, presadimo jih na drago enako gredo. Na tej gredi jih ravnamo prvo leto, tukaj tudi prezimujejo, spomladi jih pa presa¬ dimo na določeno mesto. Grede, na katere sejemo rastline, imenujemo se¬ menske grede, tiste pa, na katere jih presajamo, vzgojne grede. Ker žive trpežne rastline mnogo let, ni jih nam treba vsako leto vzgojevati. Dvoletne rastline moramo pa vsako leto sejati, ako hočemo vsako leto imeti cvetočih. Semkaj spadajo: Mačehe (viola tri- color) (glej pod. 117.), razni kineški klinčki (didnthus cliinensis) navadni klinčiči ( dianthus caryoj)hyUus (glej podobo 118.), tur- — 123 ški klinčiči (dianthus barhatus ) (glej pod. 119.), odolin (anthir- rhium ) (glej pod. 120.), zvončice (carnpctnula) (glej pod. 121.) kineški ostrožnik ( delphinimn chinense), škrlatni naprstec (digitalis purpurea), planinska potočnica (: tmjosotis alpestris) (glej pod. 122.) i. t. d. Vrtnarji priporočajo kineške. klinčiče in odolin vzgojevati kot enoletne rastline, tedaj jih pa moramo prav zelo zgodaj sejati. Enoletne cjvetice sejemo na mesto, kjer imajo rasti, vender sejemo nekatere na semenske grede, da jih potem pre- 124 — sadimo. Sejemo konec aprila ali ob začetku maja, kadar je zemlja dosti pregreta. Nekaterim tem rastlinam pa treba, da kale, veče toplote, nego je je navadno ob tem času. Zaradi tega moramo imeti posebne naprave. Vrtnarji rabijo v ta namen gorke (ali gnojne) grede, kamor sejejo uže konec marcija ali pa še poprej. Kdor pa nima gorkih gred, pomagati si more tudi drugače. Vzamemo na¬ mreč lonce, kakeršni so navadni za cvetice, ali pa lesene zabojčke, ki so preko 30%, dolgi, 20% t široki in 10 % visoki. Dna teh posod morajo imeti luknje, da se skozi nje odteka voda. Rabiti nam morejo v ta namen tudi lesene škatle od smodek. Posode napol¬ nimo malo da ne do vrha poz dobro, rahlo peščeno zemljo, vsejemo vanje seme ter je pokrijemo primerno z zemljo. O setvi volja sploh pravi¬ lo, semensko zrno naj bode največ toliko na de¬ belo pokrito, kolikor iz¬ naša trojna debelost nje¬ gova. Posejano zemljo zalijemo potem dobro, a vender ne toliko, da bi se delalo blato okoli seme- Podoba ui. na. Tako prirejene po¬ sode postavimo na sobna okna, skrbimo da so vedno enako vlažne, kadar je solnce vroče, pa jih spravimo v senco. Zalivati jih smemo le z mlačno vodo. Ako pokrijemo posode s šipami, to je še ugodneje. Šipe pa moramo vsak dan pridvigniti, da se posode prezra¬ čijo. Tudi treba kaplje brisati s šip, ker so strup mladim rast¬ linicam, ako padejo na nje. Prezračevati pričnemo precej, kadar — 125 — seme vzkali. Ko so rastline uže veče, odstranimo popolnoma šipe. Rastoče rastline vzdržujemo enakomerno vlažne, navajamo jih počasi zraku in solncu, ob lepem vremenu jih postavljamo na prosto, razredčamo jih, če so pregoste, ter jih pazimo, da ne zmrznejo. Konec maja ali kadar še ni bati uže mraza, presadimo jih pa na prosto. Rastline, ka¬ tere izruj emo, ker so pregoste, lehko na drugo mesto pikiramo. Na ta način vzgojujemo tele cvetice: Nebine {aster chinensis) (glej pod. 123.), poletnji vrtni Šebenik (cheiranthus annuus), kineške klinčiče (dianthus chinensis), slamnate cvetice (helichrijsum) (glej pod. 124.), balzamino {impatiens halsa- mina), gajlardko (gaillardia pida) (glej pod. 125.), lobelijo (lobelia) (glej pod. 12G.), mošu- sovo zel (mimulus) (glej pod. 127.), petunijo (petimia), pla- menovo cvetico (j phlox Dr n- Podoba 142, Podoba 143. mondii) (glej pod. 128.), piretrum (pgrethrum parthenifolium) (glej pod. 129.), kloščevec (ricinus), statico (statice), tagetes (tagetes) (glej pod. 130.), cinijo {zima degans), cinerarijo (cineraria) (glej pod. 131.), petelinov greben (celosia) (glej pod. 132. in 133.). 12G — Seme poletnjih cvetic, katere sejemo precej na prosto, razdelimo primerno na mestu, kjer bodo rasle. One, katere bodo za t obrobek, sejemo v jarček, ki ga naredimo vštric potnega roba. Druge sejemo za skupine na majhne prostorčke, ki naj Podoba 144. Podoba 145. imajo premeroma preko 20 Visoke in najviše cvetice ter de- belosemenske potikamo kakor fižol. Po setvi pokrijemo seme z zemljo po danem navodu, ter posejani prostor pa vzdržamo toliko časa vlažen, da vzkali seme. Na ta način vzgajamo nastopne Podoba 146. Podoba 147. 127 — rastline: (K imenom rastlin je pridejana, kakšne barve je cvetje, koliko je rastlina visoka in kedaj cvete.) Abronijo (abronia umbellnta) (glej pod. 134.), lila, 20%,, julija; akroklinij (acro- clinium roseum ), rožnato, 40 % t , julija; agerat (age- ratum mexicanum) (glej pod. 135.), modro, 20%, junija; rdeči ščir ali tratos (ama- ranthus caudatus), rdeče 1 ’"/, avgusta; bartonijo (barto- niajturea), rumena, 20%, ju¬ lija; brahikomo (hrahgcome iberidtfolia), modro in belo, 10 %,, junija; godecija (go- detia amoena) (glej pod. 136.), rožasto 30%, julija; lepo oko (i calliopsis bicolor) (glej Podoba 148. pod. 137.), rumeno, 60%, julija; zvončiče (campcmula speculum) (glej pod. 138.), modro 15%, junija; plavico ali modriš ( centa,uren cganus) (glej pod. 139.), 60 %, julija; krsnico (chrifsomthemum cnri- natum) (glej pod. 140.), rumeno, 60%,, julija; klarkijo (clarkia — 128 elegans), rdeče, 00%,, junija; klarkijo (clarkia pulchella) (glej pod. 141.), rdeče, 30 %,, junija; kolijuzija (colitisia bicolor), vijolično in belo, 30 %,, junija; pasji jezik (cgnoglossum linifolium), belo, 20%,, julija; ostrožnik (delphinum ojads consolida) (glej pod. 142.), 00%,., julija; emilijo (emilia sonchifolia), rdeče in rumeno, 30 »%, julija; evka- ridij ( eucharidium grandi- florurn), rdeče, 20 %,, junija; gilija (gilia tricolor ) ; modro in belo, 15 %, junija; kaul- fusija ( kaulfussija amelloi- des), modro, 15%,, julija; ešholcijo ( eschscholcia cali- fornica), rumeno in belo, 30 %,, junija; senožetno Podoba 152. Podoba 153. krešo (erisimum peroffskianum), oranžno, 50 %, julija; duhteči čistnik ( lathgrus odorathus), 1'25 m /, julija; madronščico (linaria) 3Q c /m julija; ncmofilo ( nemophila ), 15 %, junija; rumeno zajčjo — 129 — deteljo ( oxalis tropaeoloides), rumeno, 10%», julija; vrtni mak (papaver), 1 avgusta; retlak (portulaca) (glej pod. 143.), 50 %,, julija; resedico (reseda) (glej pod. 144.); 30 %, junija; skizant (shizanthui), rožasto, 50%,, julija; visečo pokalico (silene pen- dida) (glej pod. 145.), rožnato, 15%,, junij; kapucinsko krešo i tropaeolum majus Tom Thumb) (glej pod. 146.), 20 %,, junija]; vi- Podoba 154. Podoba 155. skarijo viscaria oculata), rožnato, 20 %,, junija; slamnico (xeran- themum annuum), rdeče in belo, 40 c jm, julija; slenovec ( maha crispa (glej pod. 147.), rdeče, 40 %,, julij in dr. Izborno lepe trpežne cvetice: (cvetoče marcija in aprila) Vetrnica ( anemone hepatica), modro, belo in rdeče, 10%,; polno- cvetoča marjetica (. bellis perennis) (glej pod. 148.), rdeče in belo, 10%,; divjakovec (doronicum austriacum) rumeno, 47 %,; svi (gentinna acaulis), modro, 8 %,; talog ali teloh (helleborus ni- ger), belo, 30%,; pritlična p e r u n i ka (iris punila) (glej pod. 149.), modro in škrlatasto, 10%,; torilnica (omphalodes verna), modro, 30%,! vijolica (viola odorata), 10 %,; (cvetoče v maju:) orlica ( aguilegia canadensis) (glej pod. 150.in 151.), rdeče, 20%,; planinska nebina 9 130 — (aster alpinus), modro in belo, 10 % t ; srček , (Jicentra spedabilis), rdeče 10%j; kavkaški divjako vec (doronicum cciucasicum), rumeno, 47%,; peonija (paeonia officinalis), rdeče in belo, GO %; jesenovka (polemonium caeruleum), modro in belo, 47 < f m ; (cvetoče v juniji:) laški volovski jezik (anchusa italica), modro, 1”); navzkriž- nica (crucianella stglosa), rdeče, 10%,.; peresasti klinčič (dianthus plumarius), 10%*; jesenjak dictamnus albus), rdeče in belo, 47 c / m ; sadrika (ggpsophila pan,kidata), belo 1 m j\ nočnica (hesperis ma- tronalis\ belo, G0 c / m ; volčji bob (lupinus pohgphijllus), modro, 1’^; razne lučice (k/chnis), rdeče in belo, 30%,. do 1 m j ; petoprstnik ( pontentilla ) (glej pod. 152.), 00%»; —(cvetoče julija:) omej ( aconitum ), 1'2 do 1 • 5; rman ( achillea), belo, 60%jj polnocvetoča ka¬ milica (matricaria parthenium), bela, GO c / n ; j etični k (veronica in- cana), modro, GO % — (avgusta cvetoče:) slez {althaed resea), \ m / do 1'6™/; japonska vetrnica (anemone Japonka), rdeče, 30 c / m ; — (v septembru cvetoče:) različne nebine (aster), 1 ”j do 1 • 5 w /5 jesenski omej < aconitum autumnale), belo 1 m j ; — (v oktobru cve¬ toče:) velika nebina (aster grandiflorus) in (aster Novi Belgii), 1-2 do 1-5 m j. Grmovje in trpežne rastline se s časoma razširijo prav zelo, zato jih moramo v nekaj letih presaditi in ob enem razdeliti. Ob tej priliki jih tudi lahko razmnožujemo. Nekatere trpežne rastline z gomoljasto ali čebulasto korenino vzamemo, kakor hitro jim listje ovene, iz zemlje ter jih razdelimo, brž potem pa zopet vsadimo glede na njih velikost 2 do 8%, globoko. Semkaj spadajo nastopne rastline: Podoba 150. Podoba 157. — 131 Zvonček ali soldatek (galcmtlius nivalis), gladijola (me- ček) (gladi' luš) bela lilija (lilium candidum) (glej pod. 153.), hruščica (muscari), narcisa (narcissus) in dr. Druge čebulaste rastline pa poberemo iz zemlje, shranimo ter jeseni zopet posadimo; tako ravnamo z nunkami (ali žefranom) ( crocus ) (glej pod. 154.), s tulipami in hijacintami. Rastline pa, kakor gladijolo, georgino (glej pod. 155.) in mirabilis, shranimo čez zimo kam, kjer ne zmrzuje, Glede pomnoževanja gomoljastih in čebulastih rastlin ome¬ njam to le : Mnogih večletnih rastlin vidimo le vrhove, ker pravo deblo jim ostane kakor korenine vedno pod zemljo. To deblo, ki se loči od prave korenine po luskah, listom podobnih, po listnih obrunkih in po brstji « (pod. 156.), imenuje se korenika ( rhiznma ); ona poganja nekoliko vlaknatih korenin. Iz takih korenik vzrasto vsako leto na pr. šmarnice iconvallaria), (pod. 157.). Čebula je, kakor kaže pod. 158. v podolžnem prerezu, ploščnato prikrajšano steblo b z mesnatimi listi, katerim vzrasto v pazuhah popki v podobi malih čebulkov aa, kateri služijo v pomnožbo rastlin čebulnic. Gomolj se naredi, če s silnim nakopičenjem skrobastih snovi zelo udebelimo podzemeljsko deblo ali tudi postranske odrastke njegove (glej pod. 159.). Na gomolji je komaj najti 9 * 132 — sled kakemu listu, pač pa popom ali očesom. Kakor čebule so tudi gomolji pripravni za pomnožbo zelišč. Če gomolj nasadimo v zemljo, razvijo se mu popi, poganjajoč stebla in vlaknate ko¬ renine, rabi pa mu za prvi živež bogata zaloga škroba v staničji. Samo tiste podzemljice, ki so vzrasle iz semena, imajo, dokler so mlade, pravo srčno korenino. Gomoljaste korenine raznih vrst kukavic ali ceptecev ( orchideae), ki so okrogle ali roki podobne (pod. IGO. in 161.) so gomoljasto odebelela kore¬ ninska vlakna. Tudi georgine pomnožujemo razdeljujoč gomolje, a vsaka oddeljena gomolj mora imeti nekaj stebla s popom. Izbrane lepotične rastline, ki jih vzgojujemo zaradi njih listja (zato jih imenujemo listnate rastline) so tele: Poletnji pelin (i artemisia annua), 1'2 “J ; velikanska konoplja (canabis gigantea), 3 m j ; solnčnica ena največjih in najbolj vredjenih ») v Avstriji.) p © Priporočamo veliko in izborno zalogo vrtnic, visokodebelnatih v in pritličnih, sadnega drevja, vi- & sokodebeln . '\7' &;-r -■• >• 7- '• •V '' ■ ■ ■ ' ■>v 7- vd ■ ■ -7 ■’ '• 'f. : '■?' 7 T- ’ ‘‘v: 7,4'7V...V.7- 'v ., ; :7V { ~ r - : '•"'•7 : 7' .7'77 " 'X:7 ? V:>. "./■/ ' />, ( ’ '‘v’.v ' - f );^v • 1 7 ir.-.//" ’ ' V \ - ■ V L’ ‘ •; < M; -• ■ ■■ '-••v J • 7 ■ • ■ jv/ .. ■/. ■ >, • .. ;v ; . ’ ,7\ S .'7- ■ 7 7.77777 - iv • - ■ .-.Vr 7/. 'iv M7 .7.' - e : 7"7/ : ;7''7 . r. -fA v V-V ■>- v'7; ■7 ■V'v - i . -..-.v,'- i; '- / ' • ; . , v. . - :]•> 'r i'7 :7 ;7'7-- . . ^ -7;7.' v 77'; ; - 7' > - - ' ‘ - .7 7 't > v/. /V,; / 4 'v'-- J'.-;' ■' . ,5w»* ■ S 1 ; s, -. , v -. ■ - V-iV"' .' -. ' H* ^ ,;v' -v v.v- ; . ; ■■ ' ■i 0 -;. 1 /: 'K.v v*/-. . /'? ■■- V r ;'7 ? : ; ’ .7 V :, '7'-7^ vv; v/.:.': Xv \ -'v - - .'■'v' .■■ SS . '-v; V' ‘ '*■ w< ,..7 - er ■ j ■■.> 7 'Iv . ,7\ ; A; 7 . 7 ' ' '7 1 •!' • 7 - A; 1 v . % ■\\ r c . •> '0k • ir- ‘t * / ■ v/w. ■■ r \ ■ <„ , ' 4 $k ki i? j. > (y- ■m K*# v ■ : : ” ■ x i 1 (<:; ;i ■ .' !M V . , . '/• , ' ■, 7 ■ V***^‘A . •- 'l if •' /■ -.-k-t ' ;■ (, v: • v ■ 'X •' 1 ■7 ■*-■■ .. ■ ■ - ; ■ ■ ■ u. W1 ■ ' ffi ’■ $? . 7 j 7 .. ’ y, i y-f 7 : • • '‘C-t ■>'• :Mkkm ■ ; A ?j ■■ . ; ■ - , ■ : <; T; ■ • : ■ " 7. ■ .:■ ; -P >k\; ./ ■ f' 77 '■■■. ,, 77- ' ' ' ■ ■’ . ■ 1 ; ' 7 • S ? ‘ . ■ ' v,m >:; ■ * Pr) •" r .. 77 -tV V/T,*’ .rvt "* ' •' '7 :// '• • ... i Cii . . 7 , 7 ' < 7 i:■ ;; . ■ . /'V; ' . 1 7 .;"v ■ ' ■t 7 ; 75 ; 7 v p ' . ?y l, '7 : ,' V 7. 7 ; ;■ "77/yfi : v;. 7': .!;; ;?■ ■, ■ ;/77v| v>';/; ; o /•' ' : ■ >. /V v '. :< -■ 7 -:. 7 . v . f 7'77 ,7 •' ■' 7 h,v,S- V'v ; ' 7 . - . ‘ V. // ^ -U-; >-,/7 ' P/k.ki „ °'X ' > ••• -;• / ' 7 , 7 ; k 'k j x-A k /r . ; vv.'7 •■d,*! V>/ ..Z'. •7' 7 _ ; ; . -®' '•. 7\j w.y y ^7.- . 7 ' • :'7 - ;■ 7 ,.■7'; :7'» . ' < 7 : /.7 %;' ■ 7 'v^, -7- 7 r7 ■:\ '■ J . , :-}7' \ i'' 7V ‘ 77. .¥,M, '7 ’7 'v' 7 . ./k’ %■ 7 ■:,7 '■ ,7 7;, '.7 7 1 • ■ . :; i' 7o7<'. *'Vv^'KA-'-Sy 7 r ;i v v ’ 1 ■7 ■ 7 7,;>. 7' r /' f -./.v ^ /7- ■' .. <' - ">'■» ' ' ’ ■■ ; . ■ J ■ (■■ ■ ■' V ■ • ■<. ' ... ; I. ■. 7 .V: 7 v 7 ikfi Vi-'. '5 :!7 v . '7, ■- -7 , s>f«v 4 k 7 ,-v V. !m 7 ;-. > t . sc, V.;