sLov>ensk\ Sveta vera bodi vam luč, materin jezik pa ključ do zveličavne narodne omike. Antonius Martinus Slomšek LETO IL (49) JULIJ - OKTOBER 1999 S t. No. 7- 10 PAPEŽ JANEZ PAVEL II. JE 19. SEPTEMBRA 1999 PROGLASIL A.M. SLOMŠKA BLAŽENEGA SVEČAN PRAZNIK Predsednik Slovenske Akademije Znanosti in Umetnosti Dr. France Bernik je s kratkim stavkom označil dan proglasitve blaženim božjega služabnika Antona Martina Slomška s povdarko, da je letošnji 19. September praznik, ne le večinskega dela Slovencev, to je verujočih, med katere odločno priSteva tudi sebe, marveč je praznik vseh Slovencev. Nedelja, ko je prišel v Maribor papež Janez Pavel II., da razglasi SlomSka za blaženega, je bil pretežno sončni dan; že ko je bila zgodovina slovenskega naroda oblačna je za Slovence ta dan zasijalo sonce, tako je povedal radijski napovedovalec. Prišel je papel in ravno takrat je posijalo sonce, kar je povzdignilo slavnostno razpoloženje. Razpoloženje je bilo veselo in svečano od jutrajnih ur, smo slišali po radiju s povdarkom, da radijo pač ne more prikazati impozantnosti dneva kot prav tako ne tole poročilo, ki se naslanja na to, kar je bilo slišati od radijskih napovedovalcev. Lahko pa je povzeti nekaj osnovnih dejstev in celo številk. Na slavje je prišlo nekako 200 tisoč romarjev, med njimi tudi okoli 3000 iz Hrvaške in majhna skupina iz Zambije, ki je s spremljavo bobnov zapela "V nebesih sem doma". Seveda so prišli tudi iz sosedne Avstrije, Italije, Madžarske in Poljske, ki jih je sv. Oče ob koncu maše pozdravil v njihovih jezikih. Bili pa so romarji tudi od drugod. Vabilu na slavje se je odzvalo 5 kardinalov, (med njimi tudi kanadski kardinal, njegova Eminenca dr. Alojzij Ambrožič) 50 škofov, in 800 duhovnikov, ki so somaševali s papežem pri maši, katero so darovali v čast blaženemu Antonu Martinu Slomšku. Slavnostno razpoloženje je povečalo zvonenje zvonov, ki so se ustavili na Betnjavski poljani, predno jih prepeljejo k farni cerkvi Sv. Petra na Kronski gori, kjer bodo še naprej zvonili Slomšku na Čast. MARIBOR- BETNAVA, 19.9.1999. Danes je papež med sveto mašo ob Betnavskem dvorcu pri Mariboru uresničil tople želje Slovencev, ko je pred množico 200.000 vernikov proglasil prvega Slovenca k občestvu blaženih. Istočasno je razglasil 24. september, dan Slomškove smrti, za obhajanje Slomškovega godu. Papež je v svojem govoru takole ocenil blaženega A. M Slomška: ŠKOF A. M. SLOMŠEK JE BIL: * mladika, ki je obrodila obilne sadove krščanske svetosti, * visoke omike in ljubezni do domovine, * sijajen vzgled življenja po evangeliju, * po vzoru Kristusa usmiljeni Samarijan slovenskega ljudstva * pozoren skrbnik za oblikovanje duhovnikov in vernikov, * zvest in predan Cerkvi, * široko odprt za ekumenizem, * eden prvih, ki se je v Srednji Evropi zavzel za edinost kristjanov VSEH SLOVENCEV Svečano razpoloženje so predvsem ustvarili pevski zbori in pevci, 2500 po Številu; med zbori so izstopali zbori iz ljubljanske in mariborske stolnice ter zbori iz zamejstva in zdomstva, tako zbor iz Celovca, Zgornjega Senika in zbor Korotan iz Clevelanda. Poleg nekaj znanih slovenskih nabožnih pesmi so peli Slomškovo mašo skladatelja Jožeta Trošta ob orgeljski spremljavi Toneta Potočnika; solo petje, ki mu je skladatelj dal pomembno vlogo, je izvajal baritonist Juan Vasle iz Argentine. Da, zunajne okoliščine so bile mogočen odraz slovesnosti: 7000 rdečih rož ob oltarju, slika Slomška in Ptujskogorske Marije, delo Staneta Kregarja, zasnova bogoslužnega prostora ob Betnavskem gradu, Število častnih gostov -samo rektorjev podonavskih univerz je bib 22; prišli so čelni možje iz krajev, s katerimi ima Maribor tesnejše in prijateljske vezi, med njimi Marburg na Lahni; prišlo veliko županov, izmed katerih izstopi predvsem župan mesta Maribor, prišli so zastopniki oblasti. Janez Drnovšek je menda moral na službeni obisk v tujino; prišli so predstavniki slovenskega kulturnega življenja, ki so na zelo primeren način obogatili razmišljanja radijskih napovedovalcev o pomenu in pomembnosti velikega zgodovinskega dogodka. Preveč osebno bi bilo povdariti, katero teh razmišljanj je pomembnejše. Prepričljivo je izpovedal predsednik SAZU, da je proglasitev Škofa Slomška blaženim predvsem važna zato, ker je bil on Človek, ki se je ukvarjal s kulturo, s poezijo in pedagoškim pisateljevanjem. Podobno se ie izrazil rektor mariborske univerze Dr. Toplak, za katerega je poleg Slomškovega svetništva najbolj pomembno dejstvo, da je Slomšek postavil temeljni kamen (tako on) visokemu solstvu, utrdil slovensko kulturo ter tako doprinesel edinstveni prispevek k dalje na str. 2 slovenska DRZAVA FOR A FREE SLOVENIA > i Subscription rates: $15.00 per year $1.50 single issue Advertising: $0.45 per agate line •T*«. m Member of Multilingual Press Association of Ontario Member of Canadian Multilingual Press Federation Owned and published monthly by Slovenian National Federation of Canada Marta Jamnik-Sousa, President 79 Watson Ave. Toronto, On. M6S 4E2 Lastnik in izdajatelj Slovenska Narodna Zveza v Kanadi ga. Marta Jamnik-Sousa, Predsednica Edited by Editorial Board Urejuje konzorcij Slovenska Država Zastopnika: Slavko Skoberne Espana1316 Castelar (1712) Prov. Buenos Aires Argentina Avguštin Kuk 16 Northfield Rd. Scarborough, Ontario M1G2H4 Canada T/FAX (416) 439-8387 TELEPHONE # (416) 766-4848 FAX # (416) 766-7088 Letna naročnina: Za Kanada in ZDA $15.00. Za Argentino in Braziljo po dogovoru; Anglija, Avstrija, Avstralija, Francija in druge države $12.00 U.S. Po letalski pošti po dogovoru. Za podpisane članke odgovarija pisec. Ni nujno da bi se avtorjeva naziranja morala skladati v celoti z mišljenjem uredništva In izdajatelja. Svečan Praznik Vseh Slovencev nadaljevanje s str 1 evropski in krščanski kulturi in utrdil prizadevanja v zaščito malih narodov. Da, Slomšek je bil, kot je rekel Mencinger, praktičen človek, ki seje zanimal za šolstvo in med prvimi ki ni izhajal iz plemiških rodbin; predvsem pa je pomemben njegov nauk, nauk katoliške cerkve, in naročilo živeti Kristusov evangelij, česar se mora človek naučiti in privaditi v zgodnji mladosti in v času svojih šolskih let. Ta duh, ki je preveval Slomškovo šolo, danes povsem manjka v Soli, kar je pribil znani pesnik Tone Kuntner. S Kuntnerjem bi lahko rekli, da je v tem bistvu marsičesa, če že ne vsega, kar nam Slomšek mora pomeniti danes. Potek beatifikacije je bil določen v naprej in se je odvijal povsem v skladu sestavljenega programa. Pozdrav škofa Krambergerja, ki je bil papežev gostitelj in prvi somaševalec, je bil hkrati strnjena podoba Slomškovih vrlin, katere so mu zagotovile cerkveno priznanje blaženega. Višek vsega je bila seveda proglasitev Slomška za 140 let visokega šolstva v Mariboru 4. septembra 1859. leta je svetniški škof Anton Martin Slomšek prenesel sedež lavantinske škofije iz podeželskega trga St. Andraž v razvijajoče se industrijsko in trgovsko mesto Maribor ob južni železnici ter istega leta ustanovil Bogoslovno učilišče, ki je kasneje preraslo v Visoko bogoslovno šolo v Mariboru. Odlomek z nagovora prof. dr. Ludvika Toplaka, rektoija Univerze v Mariboru na slovesni akademiji ob 140 - letnici visokega šolstva v Mariboru. "Ko ocenjujemo razsežnosti in pomen Slomška za razvoj Univerze v Mariboru, za razvoj kulturne in narodne identitete Slovencev ter etike in vzgoje nasploh, moramo ugotoviti naslednje: 1. Bogoslovno učilišče, ki je kasneje preraslo v Visoko bogoslovno šolo, katere kontinuiteto po krajši prekinitvi (po letu 1941 do 1959) predstavlja popolni oddelek Teološke fakultete v Mariboru, je spremljal razvoj kulturnih in znanstvenih institucij v Mariboru. To predstavlja temeljni kamen današnje Univerze v Mariboru. 2. V okviru dejavnosti Bogoslovnega učilišča so se razvile znanstvene in kulturne ustanove v Mariboru, kot so Univerzitetna knjižnica, Teološka knjižnica, Zgodovinsko društvo, Zgodovinski muzej in Pokrajinski arhiv; vse to predstavlja humanistično jedro Univerzitetnega mesta Maribor. 3. S prestavitvijo škofije leta 1859 je Slomšek utrdil narodnostno mejo, kot jo je državotvorno utrdil general Maister leta 1918 in ki je po letu 1991 na severovzhodu državna meja Republike Slovenije. Maribor je postal versko, kulturno in gospodarsko središče slovenske Štajerske. Z ustanovitvijo prve slovenske založbe, Družbe Svetega Mohorja v Celovcu, pa je razvijal narodno in kulturno zavest ter omogočil vsestranski razvoj kulturne in narodnostne identitete vseh Slovencev. 4. S teološko tezo, da je "materni jezik prvi pred Bogom", je po logiki naravnega prava utijeval zavest enakopravnosti vseh jezikov, vseh narodov in vseh kultur ter pravico do lastnega razvoja tudi malih narodov v Evropi. Upravičeno bi ga šteli za zaščitnika malih narodov v Evropi. Šele v 20. stoletju je bilo to spoznanje splošno sprejet princip mednarodnega prava kot enakopravnost narodov ter pravica do samoodločbe narodov. Danes je to nepreseženi cilj OZN in EU. 5. Ustanovil je bratovščino Sv. Cirila in Metoda, ki predstavlja temelje ekumenizma, to je gibanja za popolnejšo edinost, zlasti z vzhodnimi cerkvami. Ekumenizem, ki je sicer gibanje v cerkvi, seje razširil v drugo polovico 20. stoletja in je prav danes v jugovzhodni Evropi osrednje vprašanje. 6. Na stičišču romanskega vpliva iz Ogleja, germanskega vpliva iz Salzburga, slovanskega kulturnega izročila solunskih bratov Cirila in Metoda ter na stičišču političnih interesov porajajočih se nacionalizmov, tudi madžarskega po letu 1848, je Slomšek na doslednem spoštovanju principov naravnega prava ter etičnih norm oblikoval novo kulturo sožitja med verami, narodi in socialnimi sloji. 7. Prav zaradi doslednega spoštovanja etičnih norm se je soočil z revolucionarnimi gibanji komunizma, militantnega nacionalizma in anarhičnega liberalizma. Bil je veijetno prvi intelektualec v Evropi, ki je literarno, vzgojno in politično prepoznal in bičal "tri velika zla", ki so se pokazala kot velike ideologije 20. stoletja. Te velike ideologije so teoretično in praktično zavračale principe naravnega prava, predvsem, da pravico enega omejuje enaka ali višja pravica drugega, posameznika, naroda ali vere. Zato je bil Slomšek v 20. stoletju zamolčan v javnem življenju. 8. Slomšek je sredi 19. stoletja z ustanovitvijo Bogoslovnega učilišča izpolnjeval lokalno poslanstvo tistega časa. S kulturnim, izobraževalnim in narodno buditeljskim delom je izpolnjeval narodno poslanstvo Slovencev. Z moralnim naukom in dosledno držo ter kot zaščitnik malih narodov je izpolnjeval mednarodno blaženega, ko je sv. oče na osnovi dane mu avtoritete razglasil Slomška za blaženega in za njegov god določil 24. september (dan Slomškove smrti). Poleg tega vzvišenega trenutka pa je za nas vse pomembna pridiga ali nagovor sv. očeta, ki je vanj nanizal vrsto tez, doživljajev in naukov Slomškovih, ki so važni tudi za današnji čas. Iz primerov, ki jih je papež podčrtal, izstopa njegovo globoko poznanje prilik, v katerih je Slomšek živel, ter le-teh razvoj skozi čas vse do danes. Morda je presenetil, ko je rekel, da je Slomšku pripisati tudi neodvisnost Slovenije. Slomšek naj bo, tako je rekel papež, vzor pristnega domoljublja, ki zavrača kratkoviden nacionalizem in zahteva, na eni strani, ljubezen do naroda, na drugi pa iskreno sodelovanje z ljudmi drugih narodnosti. V tej zvezi je sv. oče obžaloval razmere nat Balkanu in zdi se, da njegova obtožba in obžalovanje pokolov Hrvatov na Teznem, ki so bili nedavno potrjeni, ni in ni mogla prijati sedanjim slovenskim oblastnikom. Gotovo le-ti niso prezrli opomina, da morajo družina,šole, cerkev in država združiti svoje napore in se ozirati na skupne vrednote in - po Slomškovem zgledu - ustvarjati kulturo, iz katere bo narod črpal prvine potrebne za čast in razvoj. Beatifikacija Slomška je seveda odjeknila tudi med Slovenci v zdomstvu, ki so, ali bodo slavili ta dogodek v svojih središčih. Naj spomnim primer v VVashingtonu, kjer je isti dan prav tako ob 11. uri bila sv.maša na Čast Slomšku v slovenski kapeli. Ravnatelj Bazilike Narodnega Svetišča kjer je Slovenska kapela, je ta dan v cerkvenem glasilu opozoril na to pomembno slovesnost, in pozval vernike, naj molijo Slomšku na čast. Nedelja 19. septembra je tako zares "Dan, ki ga je naredil Gospod". globalno poslanstvo visokega šolstva. Danes moramo na Univerzi v Mariboru z zadovoljstvom ugotoviti, da so pionirji obnove porušene domovine po 2. svetovni vojni pod vodstvom prof. dr. Vladimirja Bračiča. točno 100 let po Slomšku, leta 1959, ustanovili višje šole, ki so vse prerasle v visoke šole in fakultete. Zato danes na Univerzi v Mariboru praznujemo tudi 40-letnico Ekonomsko-poslovne fakultete, Fakultete za elektrotehniko, računalništvo in informatiko, Fakultete za strojništvo, Fakultete za gradbeništvo ter Fakultete za kemijo in kemijsko tehnologijo. Vsem jubilantom čestitam, se zahvaljujem in želim uspešno delo. V naslednjem letu bomo praznovali 25-letnico obstoja študija Pedagoške fakultete, Pravne fakultete, Fakultete za organizacijske vede, Fakultete za kmetijstvo in Visoke zdravstvene šole. Univerza v Mariboru se je tako razvila v moderno, mednarodno primerljivo, odprto in znanstveno orientirano univerzo, ki v novem času in v novih pogojih izpolnjuje svoje lokalno, nacionalno in globalno poslanstvo za 21. Stoletje." Slovanske BPA7DF 26. november 1800: rojen na Slomu pri Ponikvi 1811: učenec v Prašnikarjevi nedeljski šoli jesen 1814: vpis v latinske šole v Celju jesen 1820: vpis bogoslovja v Celovcu 8. september 1824: posvečen v duhovnika v Celovcu 26. september 1824: nova maša v Olimju 28. julij 1825: kaplan na Bizeljskem 1. maj 1827: kaplan pri Novi Cerkvi 1. november 1829: spiritual v Celovcu 27. oktobra 1838: dekan in nadžupnik v Vuzenici 1. oktober 1844: stolni kanonik pri Št. Andražu januar 1846: izid prve številke Drobtinic 3. marec 1846: celjski opat 30. maj 1846: salzburški nadškof Friedrich Shcvvarzen-berg ga imenuje za 54. lavantinskega škofa 5. julij 1846: v Salzburu posvečen v škofa 1851: Društvo sv. Mohorja v Celovcu maj 1857: papež Pij IX. potrdi Maribor za novo prestolnico lavantinske škofije pomlad 1859: začetek selitve iz Št. Andraža v Maribor 19. avgust 1859: Slomškov prihod v Maribor 24. september 1862: umre v Mariboru 27. september 1862: pogreb na pokopališču v Strossmayerje-vi ulici 21. junij 1941: na pritisk Nemcev prenesejo Slomškove posmrtne ostanke v frančiškansko cerkev, mašuje mariborski škof dr. Ivan Tomažič 7. oktober 1978: prenos Slomškovih posmrtnih ostankov v Mariborsko stolnico, svečanost vodi škof dr. Vekoslav Grmič Anica Resnik sO t KONCERT MATJAŽA ROBAVSA. Sredi poletja, ko je sonce iz dneva v dan žarelo na brezoblaČnem nebu, v času velikih počitnic, ko ljudje hite k poletnim hišicam ob kanadskih jezerih ali k znancem in domačim v Ameriko in preko morja, ko se vrtovi kopljejo v bogastvu zelenja, cvetja in zorenja in v opoldanski tišini Še ptički utihnejo in se poskrijejo v senčnatih vejah, nas je iz slovenske Ljubljane obiskal mladi Matjaž Robavs in nas s koncertom v petek 30. julija zvečer v cerkveni dvorani pri Brezmadežni v New Torontu očaral s svojim petjem. V šestih letih študija na Visoki glasbeni šoli na Dunaju je izoblikoval svoj talent - bariton -do izredne glasovne lepote in kvalitete, ki ga je po raznih nastopih in tekmovanjih povzdignil na prvo mesto v svetovnem pevskem tekmovanju v Tokiju na Japonskem. Pred dunajsko šolo je Matjaž študiral pri profesorju Marku Bajuku v Ljubljani, ki smo ga srečali v Torontu. Matjaževa prvotna ambicija je bila trobenta. S pomočjo učiteljev je odklril drugi Čudoviti dar svojega glasu. Njegova mama pripoveduje, da je Matjaž že v zgodnjih otroških letih stal na stolčku in igral dirigenta ali pevca. S sedemnajstimi leti je vodil cerkveni pevski zbor na Jezici pri Ljubljani. V skupini dvesto priglašencev na dunajsko glasbeno šolo je bil Matjaž četrti najboljši kandidat za sprejem. Stroga poklicna disciplina, zmernost in red v osebnem življenju so poroštvo za dosego njegovega cilja - operni pevec, koncertni solist. Na koncertu 30. julija smo zaslutili utrip višjega kulturnega doživetja, ki smo ga v kanadski slovenski skupnosti redkokdaj deležni. V prvem delui se Matjaž predstavi s skupino ciganskih pesmi češkega skaladatelja Antonina Dvoržaka, ki otožno pripovedujejo o preprostem življenju in izzvene kot nekatere slovenske ljudske popevke. V drugem in tretjem delu se vrste pesmi slovenskih skladateljev B. Ipavca, E. Adamiča, M. Vilharja, F. Gerbica, A. Lajovica. V razgibani dinamiki žametnega baritona doživljamo pevsko romantiko slovenske zemlje in vsega njenega utripa. V dveh A. Mozartovih opernih arijah -Papagen iz opere "Čarobna piščal" v nemškem jeziku in Figaro iz opere "Figarejeva svatba"v italijanščini - solist Matjaž razodene vso veličino in obseg svojega glasu. Z glasovno interpretacijo vsake pesmi se tako močno vživi v vsebino vsake pesmi, da dvigne poslušalce v tišini v svoj vzvišeni svet, kjer v trenutkih molka zaveje dih božanskega preko pevčevega obraza in razgrne po širni dvorani. Na klavirju je celotni program spremljala torontska Slovenka Marjeta Adamič Skubic. Predstavila se je kot nadarjena,vestna in vzorna Matjaževa spremljevalka. V letih 1965-1975 je s klavirjem spremljala koncerte mladinskih zborov č.g. Toneta Zrneca pri Mariji Pomagaj. (dalje prihodnjič) 4 .00% YEAR 1 Series 60 4.65% 4.85% 5.00% 1 YEAR 1 YEAR 2 YEAR 3 Series 9. Annual compound rate of 4.83% for C-bond if held for 3 years. Series 60 and 9 are available until November 1,1999. With New Canada Savings Bonds you always know where you stand. And there's never been a better time to buy them than right now. As always they're perfect for the secure part of your savings, but now there are even more choices and more options than ever before. • Original Canada Savings Bond • New higher interest Canada Premium Bond The new Canada Premium Bond is cashable once a year on the anniversary date and 30 days thereafter while the original Canada Savings Bond is as flexible as ever and cashable at any time. With our no fee RRSP option, you'll receive all the security of New Canada Savings Bonds . New bond series on sale each month for 6 months combined with all the benefits of an RRSP. No fee RRSP and RRIF options Start investing with as little as $100 No fees, ever Both bonds are 100% guaranteed by the Government of Canada, have absolutely no fees of any kind, and are easy to buy wherever you bank or invest. JY( ZOPO NEW CANADA SAVINGS BONDS [ YOU'RE ON SOLID GROUND. Canada For more information call 1-800-575-5151 or visit our web site at www.cis-pec.gc.ca *This rate also applies to Canada Savings Bonds Series 50 and Series 54, issued November 1, 1995 and November 1, 1998 respectively for the year beginning November 1, 1999. Né O dvojni identiteti Nadaljevanje iz prejšnje št. Odnos med narodnim ponosom in identiteto Dr. Edi Gobec Mislim, da je potrebno opozoriti še na zelo pomemben dejavnik v pogledu ohranjanja slovenske identitete, kije važen posebno v modernih časih, ko so ljudje zapustili hnetije in stopili v tehnološko razviti babilon. Tako je že leta 1929 slovenski ameriški pesnik in skladatelj Ivan Zorman v Zarji, glasilu Slovenske ženske zveze v Ameriki, zapisal: »Kako naj bodo naši mlajši Slovenci ponosni na naše velike može in žene, če jih sploh ne poznajo!?« Podobno lahko vprašamo, kako naj nas Neslovenci spoštujejo, če ne vedo ničesar pozitivnega o našem narodu? Kot so pokazale razne študije, dobršen del ljudi, ki niso nikdar slišali nič pozitivnega o kakšnem narodu ali narodnostni skupini, enostavno misli, da tako ljudstvo pač nima kakih pozitivnih lastnosti ali dosežkov, torej je v njihovih očeh manjvredno. Tak primer sem sam doživel, ko sem se pred več kot 40 leti kot študent preživljal s težaškim delom pri zidarjih in v tovarnah. Najbolj me je bolelo posmehovanje in zbadanje sodelavcev, ki so nas radi poniževali z očitki, da Slovenci nimamo uspešnikov in zvezdnikov kot drugi narodi. Do smrti utrujen sem poleti 1951 po delu pri zidarjih zahajal v knjižnice, da bi kje našel kaj lepega in močnega o Slovencih in njih prispevku Ameriki in svetu. Odbil sem nekaj povsem neresničnih in ponižujočih trditev (recimo, da nas je 86 odstotkov nepismenih in sploh nimamo svojega pismenega jezika), pa domala nič res močnega, kar bi mogli s ponosom pokazati drugim. Takrat sem sistematično začel z zbiranjem dokumentacije o Slovencih, predvsem še o slovenskem prispevku Ameriki in svetu in polagoma so se odzvali še drugi z vseh celin. Danes imamo najbogatejšo zbirko te vrste kjerkoli, iz katere smo že črpali snov za več knjig, vsaj nekaj močnih pa bomo, upam. šc izdali, preden po en izvod zbirke poklonimo Sloveniji, duplikatc pa ohranimo za zanamec v Ameriki. Zdrav (ne pretiran) narodni ponos je vsaki skupnosti prav tako potreben, kot je zdrava samozavest (self-concept and self-fccling) nujno potrebna za zdravo osebnost in značaj posameznika. Naklonjeni tujci so v preteklosti spoštovali naše delavce po poštenju in pridnosti in to je zadoščalo v kmečkih in tovarniških okoljih, čeprav tudi tam ni manjkalo prezira nenaklonjenih Neslovencev. V zadnjih časih pa so se merila močno dvignila in vsak pričakuje od etnične skupine ali naroda tudi kaj nadpovprečnega, zgodovinsko pomembnega. Ko sem kot študent nosil malto, so kričali name v angleščini: »Pokaži nam enega samega Slovenca, kije kdaj kaj izrednega dosegel - velikega izumitelja, filmsko zvezdo, športnega pn'aka, po vsej Ameriki znanega politika, industrialca ali kar že!« Težko je ohranjati identiteto, če se je drži stigma. Zelo dolgo sem spraševal in iskal, predno sem našel podatke o pivem slovenskem izumitelju v Ameriki. Danes vemo za več tisoč slovenskih patentov in izumov - vsaj kak proizvod slovenske iznajdljivosti pa uporablja skoraj vsak Amerikanec! Domala na vsakem področju laliko pokažemo tudi kakega svojega velikana! Vsaj drobec tega danes ve več in več ljudi po vsej Ameriki. Vendar se je v neugodnih razmerah tudi prenek Slovenec marsikdaj potuhnil in zatajil slovenstvo, ker se je bal, da ga bo to stigmatiziralo v očeh tujcev, ali pa da se Dalje na str. 6. PAPEŽ JANEZ PAVEL II. Dragi udeleženci evharističnega slavja in srečanja s papežem Janezom Pavlom II. ob Slomškovi beatifikaciji! Četrtega septembra je minilo natanko 140 let, odkar je svetniški škof A. M. Slomšek prenesel škofijski sedež iz Št. Andraža na Koroškem v Maribor, v mesto, "ovenčano z vinsko trto", kakor ga je sam imenoval. Maribor je postal škofijsko mesto in s tem tudi "prestolnica" Štajerske. V nastopnem govoru je Slomšek dejal: "Trije kra ji so mi najljubši in najdražji: 1. Starodavni Oglej, zibelka krščanstva za naše dežele; 2. Staročastiti Solnograd (Salzburg), drevesnica apostolskih mož in 3. Novovstali Maribor za prelepo Lavantinsko škofijo." Maribor - štajerski Oglej in Salzburg - bi mogli poimenovati tudi mesto ob Dravi, mesto pod zelenim Pohorjem, Maistrovo mesto, med drugo svetovno vojno najbolj porušeno mesto na Slovenskem, mesto številnih povojnih pobojev in skupnih grobišč; od leta 1975 ga imenujemo "univerzitetno mesto", kar povedo vidni napisi ob glavnih vpadnicah. Kaj vse je skrito v imenu mesta! Toda od letošnjega 19. septembra bo Maribor mesto prvega slovenskega blaženega, razglašenega pred vesoljno Cerkvijo, pred vsem svetom. Da, človek piše zgodovino, Bog daje naslove. Maribor - mesto blaženega Antona Martina Slomška. Pričujoči Vodnik, ki ga je za to priložnost izdala Družina, daje navodila in nasvete vseh treh pripravljalnih odborov: državnega, mestnega in cerkvenega; slednjega sestavljajo člani vseh treh slovenskih škofij. Papežev obisk je namenjen celotnemu narodu in Slomšek je slovenski svetnik. Namen knjižice je, da bi bili udeleženci tega izjemnega in enkratnega dogodka z vsem seznanjeni, da bi se po navodilih ravnali in tako dostojanstveno, v miru in globoko doživeli ta neponovljivi dogodek. ;-ra v Mariboski Škof dr.F.Kramberger ob spremstvu je prosi Sv. očeta naj razglasi A.M.Slomška obeh postulatur blaženega. Paoežev prihod je naznanilo pritrkavanje zvonov. „To je dan, ki ga je naredil Gospod" poje zbor medtem, ko prihajajo škofje k oltarju. Oltarni prostor je zasnoval arhitekt prof. Jože Marinko. V žarišču dogajanja je bil oltar in za njim podoba Ptujskogorske Matere božje. Na desni strani pa podoba blaženega škofa Slomška, ki je bila v začetku še zakrita in je bila odL. notem, ko je sveti oče izrekel besede beatifikacije. Oltarni prostor je krasilo 12 mi?je -horskih gozdov. mmmmm Fotografije Marko Juvancic m dr S.Sustersic Foto: Tajnino Petelinšek Betnavski grad Zbor 2500 pevcev poje ob prihodu papeža.kardinalov Škofov in duhovni kov:"To je dan,ki ga je naredil Gos pod" . PONOVNO OBISKAL SLOVENIJO Škofje na levi strani in 7 predstavnikov drugih verskih skupnosti odhajajo od veličastnega bogoslužja. Dijaki šentviške gimnazije pod sliko blaženega Antona Martina Slomška ob beatif ikacij i na Betnavi pri Mariboru 19.septembra 1999. Zavedajmo se, da bodo 19. septembra oči vsega sveta uprte v nas, v naš narod in našo domovino. Vsi nas bodo gledali, opazovali, spoznavali našega duha, naš odnos do dogodka, našo obzirnost, pričevanje naše vere, našo povezanost s Petrovim naslednikom in s Cerkvijo po vsem svetu. Za en dan bo Slovenija v središču pozornosti vesoljne Cerkve. Prav bo, da knjižico pozorno pregledamo, preberemo, navodila upoštevamo, da ne bo nepotrebnih zapletov in da bomo znali drug drugemu pomagati, če bo potrebno. Iskreno se zahvaljujem trem pripravljalnim odborom, vsem komisijam, katerih člani so odgovorni za čisto določene naloge od začetka pripravljalnih del na samem prizorišču do pospravljanja in ureditve prostora v prvotno stanje po končanem dogajanju. V mislih imam vse službe in vsakega posebej. Vsem in vsakemu bi želel podati desnico v zahvalo in izreči priznanje za opravljeno poslanstvo. Zahvaljujem se Družini, ki nas že od lanskega julija pripravlja na papežev obisk in Slomškovo beatifikacijo; podobno poslanstvo opravlja tudi radio Ognjišče. Ob koncu Vodnika so predstavljena podjetja, ustanove, donatorji, sponzorji, pokrovitelji, skratka tisti, ki so finančno podprli izvedbo papeževega obiska in beatifikacije. Vsem se zahvaljujem za njihovo razumevanje in odločitev. Zahvalo izrekam v imenu cerkvenega pripravljalnega odbora, v imenu Slovenske škofovske konference in v svojem imenu. Vsem želim bogato in nepozabno doživetje srečanja s papežem Janezom Pavlom II. In beatifikacije častitljivega božjega služabnika, škofa Antona Martina Slomška. - Na svidenje 19. septembra na Betnavi pri Mariboru! Maribor, na god sv. apostola Jerneja, 24. avgusta 1999 Dr. Franc Kramberger mariborski škof predsednik cerkvenega pripravljalnega odbora J&Ll -/—j. IL 7 Nadaljevanje s str. 3. bomo skušali potem z njim samim in »edinim« postavljati in bi ga tako spravili pred Amerikanci v zadrego. Kaj če bi npr. rekli: »Poglejte, kako uspešni smo, saj imamo slovenskega kongresnika, gospoda X!« - a nič več. Tako se mi je npr. en slovenski ameriški kongresnik (Mi: X) par let izmikal in na moje prošnje za gradivo ni niti odgovoril. Leta 1969 pa sem mu poslal kratek angleški članek, kjer sem naštel nekatere bleščeče slovenske dosežke v Ameriki in v svetu. Čez nekaj dni dobim njegov telefonski klic na Kentsko univerzo. »Tako ponosen sem, da sem Slovenec,« je po angleško na ves glas zatrjeval. »Ali je tudi v IVashingtonu še kak drug Slovenec?« Povedal sem mu najprej ime še enega od več kongresnikov. »Philip?« se kar ni mogel načuditi. »Z njim skoraj vsako jutro skupaj jeva zajtrk, pa nisem vedel, da je tudi on Slovenec!« Kmalu sem imel presenetljivo bogato gradivo tudi za ta dva kongresnika - skupaj s slikami, kako jesta zajtrk ne le skupaj, ampak tudi z več ameriškimi predsedniki. Podobno seje odzval admiral, kije bil večkrat Trumanov gost, in znanstvenik, slednji še s sliko, ko razkazuje svoj laboratorij belgijskemu kralju - in filmska zvezda in lepotna kraljica z angleškim imenom, za katerim bi pač nihče ne slutil Yericheve ali Jeričeve hčerke, itd., itd. Ostanem prepričan, da je posebno v novejših modernih in tekmovalnih časih poznavanje dokazanih slovenskih uspehov, predvsem še izjemnih, silno močen (čeprav nikakor edini) dejavnik pri ohranjanju slovenske zavesti in identitete. V knjigi »From Carniola to Carnegia Hali« omenjam primer slovenskih priseljencev, kijih je utrujal prezir tujcev. Drugače bi bilo, če bi bili vsaj Nemci ali Švedi! Pa je prišel v njihovo mestece slovenski operni pevec Anton Subelj in več dni zaporedoma je ameriški tisk na prvih straneh hvalil njegove koncerte in tudi slovenske pesmi. Nemudoma se je priseljencem dvignila samozavest in začeli so pripovedovati Amerikancem, da so tudi oni - kakor Šubelj - Slovenci. Izjemno važna je gotovo zavednost družine, važne so ustanove, kot šole, cerk\'e in društva, dobra slovenska družba, tisk in seveda stik z domovino. Pomemben pa je tudi psihološki prijem. Primer iz slovenske šole: ko je moja ženka poučevala Prešerna, kar ni mogla zc\nj navdušiti učencev. Potožila mi je in sem ji rekel: »Poskusi naslednjo soboto najprej z Adamlctom. slovitim ameriškim nogometašem, ki ga otroci poznajo, in jim povej, da je Slovenec in je kot otrok živel prav na ulici poleg šole.« Storila je tako in otroci kar niso mogli verjeti, potem pa so komaj čakali, da bodo to v ponedeljek povedali svojim ameriškim sošolcem. Ko se je nato vrnila k Prešernu kot drugemu zelo pomembnemu Slovencu (zgodovinsko neizmerno bolj. a psihološko v začetku za te otroke mnogo manj), so začeli prav pazljivo poslušati in se zanimati. Vsaj v začetku identiteta potrebuje tiste objekte, ki uživajo posebno spoštovanje ali priznanje v a meriški (ali drugi »tuji«) družbi, pri otrocih so to mnogokrat ljudje kot Adamle ali slavni, delno slovenski drsalec Eric Heiden, ki je bil na eni naših mladinskih anket na pn'em mestu; za verne odrasle so magneti škof Baraga ali senator Lausche; za znansfrenike slavni rojaki v znanosti, za marsikoga polka in potica; različni sloji rabijo večkrat različne korenčke, vsi pa nekaj močnega na vsej fronti! Mešani zakoni praviloma slabijo slovensko identiteto slovenskega zakonskega draga in še posebno otrok, zlasti še, če je mati Neslovenka. Opazne pa so tudi izjeme, kadar je slovenski zakonski drug nadpovprečno zaveden in zmožen pridobiti naklonjenost do slovenske skupnosti pri neslovenskem zakoncu. Poznam primer, ko se je Neslovenka zelo dobro naučila slovenščine in pustila daleč za sabo moža, sina slovenskih priseljencev. Žal so to le izjeme, medtem ko je hitrejše padanje slovenske identitete v mešanih zakonih pravilo. Presenetljivi so tudi primeri, ko se včasih šele na starost močno dvigne slovenska identiteta. Pomembni so stiki z domovino, kjer se razmere počasi boljšajo. Ker so prvi priseljenci največkrat prišli iz revnih in tehnološko nerazvitih vasic, so to podobo, kije bila recimo pred koncem stoletja precej podobna razmeram revnih naselbin (in vse bolj pošastnih ulic) v Ameriki, posredovali otrokom in vnukom, ki so si še 50 ali sto let pozneje predstavljali Slovenijo takšno, iz kakršne so se izselili njih ekonomsko siromašni dedje in babice in jo primerjali s svojim sedanjim, mnogo bolj razvitim in bogatejšim ameriškim okoljem. Mnogi niti na slikah niso nikdar videli slovenskih lepot, niti razvitega turizma, kulture, razvoja tehnologije itd. Zdaj vedno več ljudi potuje in ve, da je Slovenija lepa in napredna dežela. Pa vendar prenekokrat Slovenci doma ne vedo, kako prikupno predstaviti slovenske lepote, zanimivosti in bogastvo tujini z vidika psihologije tujcev. Govor dr. P. Urbanca v Midlandu 12. Sept 1999 Dalje prihodnjič Dragi rojaki, sorodniki, Častilci domobrancev: Enkrat na leto se zberemo ob tem spomeniku. To se dogaja Že 24 let. Zakaj smo tukaj? Živo Čutimo globok čut spoštovanja, živega spomina do pokojnih, ki so v revoluciji in po njej izgubili svoja življenja. Drugi razlog je nedvomno, da je ta kraj za nas do nedavnega bil edini, kjer smo mogli imeti to komemoracijo brez tveganja za našo varnost. Te komemoracije doma, na kraju trpljenja, mučenja in moritve niso mogli imeti vse do propada komunizma. Slovenska skupnost, po iniciativi društev Vestnik in Tabor, je postavila ta lepi spomenik, 5000 Km proč od naše domovine. Teško je reči, koliko Časa se bomo še tako redno, na tem kraju, spominjali domobrancev in množice ostalih žrtev komunizma Nedvomno do momenta dokler ne bo, zgodovina pisala resnico o tem največjem zločinu in številnih krivcih. Teža tega zločina bo ostala zapisana v našem narodu za vedno iz razloga, da so ga izvedli rojaki nad svojimi lastnimi brati! Krivci so se zavedali teh strašnih zločinov. Skušali so jih prikriti, še najbolj povojni holocaust. Vsi, ki so vedeli za ta grozodejstva, so bili pod kaznijo smrti zavezani molčati. Ko je veliki zločin pronical v javnost, je tovariš Mitja Ribičič, spomladi 1945 drugi Človek OZNE, zapovedal "Nihče ne sme kritizirati načina, našega obračuna z opozicijo". Genocid sam je Ribičič razlagal kot "zadnje vojaške operacije NOB". Pritisk javnosti vesti je tekom let postal tako močan, da so končno priznali in celo dopustili, da so bile "napake". Nikjer pa še ni priznanja in resnice o nedolžnih medvojnih žrtvah. Obdobje rdečega terorja iz let 1941/42 je 100% krivo in odgovorno za začetek državljanske vojne. Samo to obdobje more predstavljati predmet sprave. Vse, kar je sledilo kasneje, tudi nekaj preostrih samoobrambnih posegov, je samo posledica primarne krivde in odgovornosti. Dejstvo, da je narod mirno, potrpežljivo, predolgo brez, po Bogu, naravi in Človeških zakonih opravičene samoobrambe, prenašal rdeči teror je neizpodbitno. Levičarji poskušajo to fazo enostranskega terorja, ublažiti s navajanjem nemogočih političnih in gospodarskih prilik v Jugoslaviji, s klerikalizmom. Navajajo njihove prve žrtve maja in junija 1942, to je eno leto po začetku terorja in kaosa. Govore o delovanju KA, ki naj bi komuniste in njihove zaveznike ovajala okupatorju. Argumenti so deloma zmisljeni, pretirani, nesmiselni. Takoj po napadu dotedanjega zaveznika Hitlerjeve Nemčije na Sovjetsko Zvezo se je odprl pekel v naši domovini Od takrat so padali bivši politiki, občinski funkcionarji, duhovniki, oficirji, podjetniki, tovarnarji. Njihova krivda, iz stališča KPS in pokornih zaveznikov je bila, da pač niso bili dostopni za revolucijo in komunizem. Najbolj vplivni, najboljši so prišli prvi na vrsto. Velja povdariti, da pomorjeni niso bili aktivni v kaki akciji proti partiji, še najmanj proti NOB. Biti neutralen, nepovezan ni zadostovalo za preživetje! Levičarji so se držali pravila, kdor ni naš mora umreti. Teške Čase, je narod preživljal v tej prvi fazi na Dolenjskem, Dolomitih in deloma že na Gorenjskem. To je bilo od 22 Junija 1941 do dne 17 Julija 1942 ko je preko 60 vaških fantov, kmetov v St. Joštu organiziralo samoobrambo. Akcija je bila spontana brez pomoči politike in cerkve! Se pred St. JoŠtom so se uprli fantje v Loškem potoku in prve praske na terenu so že imeli v maju 1942 prvi četniki. Dejansko je to bila prva vstaja našega naroda to je zgodovinsko dejstvo, ki bo preje ali sleje za večno zapisano v našo zgodovino. Vstaja je bila uperjena proti revoluciji, našim rojakom, ti so bolj kot okupatorji ogrožali naša življenja. Doma, kot veste, so si tovariši zmišljevali razne datume uporov in vstaje. V samostojni Sloveniji niso našli boljšega, kot, da so za dan upora in vstaje proglasili 27 April 1941, to je datum ustanovitve komunistične Anti-imperjalistiČne fronte, ki je bila naperjena predvsem proti Angliji. To je norčevanje iz zgodovine in komaj v ponos Republike Slovenije. V tej kratki dobi je VOS, prednica Ozne, likvidirala, mnogokrat s strašnim mučenjem in v pričo družin, v kolikor niso pobili tudi otroke in žene, približno 1000 naših rojakov. Seznami bodočih 25,000 žrtev so bili pripravljeni! V Ljubljani, razen streljanja posameznikov, partija ni mogla mobilizirati rojakov, zato so ovajali ljudi Italjanom. Poznan je slučaj 600 častnikov in podoficirjev. Ker se niso pridružili revoluciji, so dobili OFarski mobilizacijski nalog kar po pošti. Italjani so imeli lahko delo vse te ljudi odvesti v taborišča. Se huje je bilo junija 1942. Z dezinformacijo, nalašč podtaknjeno, predano okupatorju, da bo upor izbruhnil v Ljubljani, so dosegli, da so Italjani odvlekli poleti 1942 v internacijo 25,000 ljudi. Ta dokument sem odkril pred 2 leti v Italjanskem Generalštabu v Rimu. Na drugi strani je bil okupator. Izzivalne akcije, kot streljanje iz zased, rusitev nepomembnih prog, kakega malega mostu, telegrafskih, telefonskih drogov, napadi na kako orožniško postajo so izzvale grozne represalije. Vse to ni imelo niti najmanjše povezave z NOB, ta bi morala pokazati vojaške akcije, ki bi v okviru sprejemljivih izgub primerno oslabila vojaško silo okupatorja. Tega enostavno ni bilo. Italjansko vojaštvo je pridrvelo v vasi, pobrali so orožja sposobne moške in jih postrelili, velikokrat so požgali celo vas. To je bil čas, ko je Mussolini zagovarjal najhujše represivne mere in preselitev celotne ljubljanske pokrajine. Tajnik fašistične partije Vidussoni je v tem obdobju zagrozil s streljanjem 1 miljona Slovencev! MoŠki od 15 do 50 let na deželi so bili vsi v smrtni nevarnosti! Če jih partizani niso našli doma, so izropali njihove domačije in zagrozili domačim s smrtjo, ako se ne javijo. Ob bližanju okupatorskih vojakov je vprašanje bilo ali ga počakati in tvegati, da jih postrelijo pred vasjo, ali se zateči v gozd, kjer so jih pričakali partizani. Na tem mestu imamo označeno približno deset morišč. Nova odkritja postavljajo število množičnih morišč na 110, kjer naj bi ležalo 180,000 pobitih ljudi v glavnem Hrvatov, Srbov, Nemcev in 20 tisoč Slovencev. Po okrutnosti je na prvem mestu Barbarin rov v Hudi jami pri Laškem. Partizani so v zapuščeni 72m globoki jarek zmetali 8000 živih ljudi, med njimi starčke, žene otroke in domnevno tudi 800 domobrancev. Po okrutnosti je ta dogodek v svetovnem merilu verjetno najbolj okruten. Izenači ali celo prekaša grozote Atile, Mongolov, Rimskega kaznovanja upornikov sužnjev, Dracule, turških vpadov. Niti v Sovjetiji ni bilo take okrutnosti, vrnjene Kozake, Beloruse so z izjemo ustreljenih častnikov poslali v taborišča! Večina teh je preživela. Civilizacija pogojuje preiskavo morišč, primeren pokop in spomenik, s podrobnostimi poboja, mrtvaške liste z obsodbo in obžalovanjem. Slovenija je na tem področju odpovedala. O grozodejstvih molči, v zgodovinskih knjigah blešči samo pravljična, izmišljena NOB. Odlašati ne bodo več mogli dolgo. Na pritisk tujcev Italije, Hrvaške so se zganili. Pred kratkim so v Teznem pri Mariboru iz 100 metrov zasutih protitankovskih rovov ob graditvi autoceste izkopali 1197 žrtev Hrvatov. Vlada je hitro organizirala prekop na Mariborsko pokopališče na Tezenski dobravi s primerno komemoracijo ob prisotnosti skoraj 1000 Hrvatov in 16 Hrvaških funkcionarjev. Na grobu je govoril Dr. Janez Podobnik. Ta gesta naših oblasti je prava, primerna, toda kako sramotno, poniževalno, da ni še nič podobnega urejeno za slovenske žrtve! Še huje se je naša vlada osramotila, ponižala v zadevi morišč, kjer so zakopani Italjani. Ti so zahtevali, da bodo sami preiskali ta morišča na ozemlju RS. Ta tajni sporazum, ki hudo krši načelo suverenosti naše države, je bil podpisan in tuji, italjanski funkcionarji že razkrivajo ta morišča na slovenski zemlji! Nova morišča odkrivajo. Stanko Novak iz Prihove je v vasi ŠpitaliČ v Tuhinjski dolini naletel in odkopal 86 okostij. Isti g. Novak je odkril okostja v kartuziji Zičah. Na Štajerskem so pobili leta 1945-6 preko 3000 trgovcev, podjetnikov, oseb nemškega pokoljenja. V velikanskem taborišču za prebivalce Slovenije nemškega pokoljenja, blizu Maribora so bili naši Knojevci in partizani tako neusmiljeni, da bivanja v taborišču ni preživel noben otrok do 2 let starosti. Komandant je z motorjem, prikolico vozil preko bežeČih ujetnikov. Hrvatje so napisali, da je v teh akcijah kot OznaŠ sodeloval oče premiera Drnovška g. Viktor Drnovšek! Doma o popravi krivic do naših pokojnih nočejo nič slišati. Vse bi dali, da se o tem ne bi več pisalo in govorilo. Nasprotno, da ublažijo svojo vest, grozoto njihovih zločinov si doma izmišljujejo grehe naših pokojnih. Padajo očitki nedovoljene kolaboracije. To je eden največjih nesmislov, ki ga režimski zgodovinarji vedno in povsod povdarjajo. Kolaboracija je povsem legitimna, predvidena v mednarodnih odnosih, uzakonjena v haških konvencijah, v Nuerbefekih sodbah. Za obdržanje reda na zasedenem ozemlju je odgovoren okupator, po potrebi, tako Mednarodna zakonodaja in tradicija ta organizira domače policijsko vojaške enote. Pri nas doma je veljal še naravni, božji zakon opravičene samoobrambe. Vse zasedene dežele v Evropi so kolaborirale, še najbolj Angleži na zasedenih rokavskih otokih. Angleži so te svoje kolaboratorje po vojni dvignili v rank plemstva! Bolj kot v letih 1941-46 očitajo sedaj domobrancem izdajo. Ubili so jih fizično, sedaj bi jih radi še moralno. Zadeva je višek podlosti, Čisti nesmisel, nevreden zagovora. Neverjetno netočno govori, povsem blokira spravo predsednik Milan Kučan. V tujini je v intervjuju označil domobrance kot nacistkno vojsko, število teh po vojni pobitih je postavil na poldrug tisoč, to je kakih 15% dejanske številke. Do danes ni tega še preklical! Mimogrede Kučanov oče, je na zasedenem Prekmurju, prostovoljno sprejel mesto vojaškega inštruktorja okupatorjev vojske. Pred dobrim mesecem je Civilna družba za demokracijo, Društvo zamolčanih grobov, Združeni ob lipi sprave naslovila na driavno tožilko Zdenko Cerar prošnjo, naj nemudoma začne s kazenskim pregonom proti storilcem pobojev, z revizijo Rožmanove obsodbe. Marjan Podobnik, podpredsednik vlade, je obljubil izdajo mrliških listov, označbo grobov, zavarovanje poznanih morišč. NaŠ znanec grof Tolstoj, je vložil pri Angleških oblasteh vlogo, zahtevo za popravo škode za zločin stoletja, prisilnega vračanja iz Vetrinj. Osebno sem tozadevne vloge redno pošiljal Angleškemu zunanjemu ministrstvu. Letos je poslalo enako vlogo društvo Tabor. Hitrega uspeha ne bo, toda začetek je napravljen. Naše zunanje ministrstvo je bilo zaprošeno za intervencijo, toda v sedanjem političnem okviru nove levice se ne bodo zganili. Komunizem je skoraj povsem propadel, nekaj sprememb, premalo je tudi pri nas. Doma se počasi zaključuje akcija farnih plošč, naše žrtve ne bodo pozabljene. Resnica in pravica bodo triumfirale v celoti. Naša domovina bo svobodna in demokratična, takšna kakršno so si zamišljali naši domobranci, vaške straže, četniki in mnogi drugi. Zgodovina bo Vas pokojne preje ali sleje postavila na častno mesto. Slava Vam, počivajte v miru! IDEJE IN DEJSTVA Koliko jezikov govorijo evropski narodi? Jezikoslovci zatrjujejo, da v Evropi govorijo prebivalci 46 evropskih držav 26 romanskih, 18 germanskih, 16 slovanskih, 2 grška, 4 keltske, 2 baltska, 2 indobranska, 14 ungarofinskih jezikov, albanski, malteški, baskovski. Petnajst jih je povezanih v EU, njih uradni jezik je angleščina, francoščina pa v diplomaciji. EVROPA V PRIHODNJEM STOLETJU Svobodni svet se sprašuje, ali bo nova Evropa složna v novem stoletju. Tudi v albanskem vprašanju in na Kosovem. Slobodan Miloševič je pod silo letalskih bombnih napadov pristal na umik srbske vojske in politične policije. Z ustanovitvijo NATO bombnih napadov se začenja novo obdobje, nova faza vojnih napadov v katerih se je večji del Nato sil 1,100 letal umaknilo že na svoja oporišča. V Italiji so ostala le izvidniška letala. Velesile so si s tem zagotovile pravico nastopati pomirjevalno povsod, če bi prišlo do novih spopadov na Kosovem ali kjerkoli bi se n.pr. Jugoslavija znova vdala umišljenosti, da bi okrepila sovjetske želje, obvladati Balkan svojemu vojaškemu in političnemu sistemu. NATO in zavezniki ne bodo nikoli pristali da bi jim Rusija zaprla pot v Bližnji Vzhod do Bakuja, središče naftinega bogastva. Tako lahko razumemo nastop ZAD v balkanski vojni. S. Miloševič je že izgubil večino v beograjskem parlamentu . Poročila navajajo o novih vojaških uporih vojske v Novem Sadu, Valjevu in Nišu. Upornikom so se pridružili tudi že civilisti. V Kragujevcu so vojaki s tanki preprečili krvavo klanje, končno so podprli vladi nasprotujoče civiliste. Protivladno manifestiranje je podprla končno tudi Pravoslavna Cerkev. Srbski narod, posebno Črnogorci, še niso pozabili, kako so komunisti že po končani vojni pobili 80 pravoslavnih duhovnikov. Zahod si prizadeva doseči z Rusijo slogo, če te ne bo mogoče oveljaviti, obstoja nevarnost vojne. Svet Še ni pozabil usode Hirošime in Nagasakija, prav tako tudi ne Nemčija strašno maščevalnih napadov na nemška mesta. V zborniku "Črna knjiga", izšla je v Španiji na 885 straneh, navaja številčno tisoče ton bomb v pretekli svetovni vojni. Karel Bartošek posveča posebno pozornost skupini držav, ki so poslale svoje vojske proti Sovjetski zvezi. Dežele srednje in vzhodne Evrope so po Hitlerjevi zasedbi doživele totalitarno vojno. Tako kot jo je napadal nemški general Ludendorf. Poljska je imela 320 tisoč vojaških žrtev, civilne so presegale nad milijon. Madžarska je imela 140 tisoč, Čehoslovaška 300 tisoč'. Bolgarija je za zavezništvo z Nemci plačala 10 tisoč žrtev. Jugoslovanski narodi so utrpeli mnogo več. Komunisti so po zasedbi 1.1941-1945 strahovali ljudsvo v vseh okupiranih deželah,da se je množično umikalo pred sovjetsko vojsko.Vse pogrone so vodili bivši španski "borci": Bela kun, Jones Kader, Tito, Kidrič in še nekateri v španski revoluciji preiskušeni zločinci...NKVD je v kratkem času pobila v deželah nekdaj priključenih Nemčiji vse vodilne politike in vojsko. Evropski politiki že desetletja načrtujejo povezavo vseh evropskih držav v gospodarski in politični Združeni Evropi. Stotera politična razpravljanja in prizadevanja za uresničitev nam vsiljujejo veliko nezaupanje. Nemški kancler Schroeder domneva, da je uresničenje ideje že še daleč, po njegovem mnenju vsaj še tri leta. Ali je v novem stoletju mogoča sloga med Novo Evropo in Rusijo? Ali bodo n.pr. Nemci pozabili grozna zverinstva z milijoni ujetnikov, saj še danes tisoči umirajo v Sibiriji? Ali se bo nemški narod privadil nasilne izselitve ^stotisočev nemških rojakov, ki so v Češki dvignili industrijo tako, da je Čehoslovaška postala največja orožnarna? Ali bodo Poljaki pristali na priklučitev dežel na Vzhodu, Severu in tudi z zasedbo Šlezije k Poljski. Kdo bo rešil vprašanje Moravije, danes del Rusije, kdo tisoče Slovakov na Madžarskem? Najnovejša poročila iz Prištine in Beograda ne prikrivajo, da je Kosovo še vedno nemirno. ZRJ je zadnje junijske dni zahtevala od VS OZN delno vrnitev vojske in policijskih ednot na Kosovu. Nasilnemu Miloševiču se je porodila želja s srbsko policijsko silo zaščititi pravoslavne cerkve in samostane.Nato je odločno zavrnil željo Moskve, da bi sovjetska letala lahko uporabljala zračni prostor. Srbi se, tako poročila, že poslužujejo Črnega morja (Odese) in Donave, po kateri bi dovažali na Balkan nujno potrebni bencin. Srbija je doživela tako upostošenje, da bo narod moral leta delati da bo popravil ogromno škodo povzročeno po Natovih bombnih napadih. Srbija je sicer agrarna dežela, Črna Gora in Kosovo pa sta popstali velik glavobol za Srbijo in tudi za ZE. Slobo Miloševič je, da bi se končali bombni napadi pristal na mirovne pogoje, zgleda pa, da se noče odpovedati oblasti. Prvi znaki nevolje srbskega naroda so dokazali upori vojstva v Čačku in zahteva srbske pravoslavne cerkve, da se čimprej sporazume s Clintonovo zahtevo Organizacije za človekove pravice, so na srečanju v Berlinu objavili seznam 65 množičnih grobišč na Kosovem, 42 v britanskem sektorju, 22 v nemškem in enega v italijanske sektorju ZRJ je dejansko pred monetarnim zlomom. Jugoslovanski dinar se je po industrijskem kolapsu otepal inflacije, vse kaže, da bo dinar ostal plačilno sredstvo le Še v ožji Srbiji, drugod, tudi po Kosovem, albanski leki dolar za Euro. Predsednik RS. Kučan je v razgovoru s časnikarji svetoval Srbom in Črnogorcem, da se ne odpovedujejo jugoslovanski federaciji. Praktično je po nasvetih poslal v Novi sad, kjer je bil letni sejem, suho sadje. V Srbiji je vedno več zahtev po Miloševičem odstopu. Srbski patriarh Pavle je v Priznenu pozval Miloševiča, naj odstopi v dobro srbskega naroda. Zavzel se je za ustanovitev začasne prehodne vlade, ki naj bi spet postavila dialog s svetom . Pavle je pozval KFOR da naj bolj zaščiti Srbe, ki so še ostali na Kosovem. Po vsej Srbiji se nadaljujejo podpisane zahteve v katerih ljudje zahtevajo Miloševičev takojšnji odstop, med njimi n.pr. dr. Vuk Obranovič. Z Miloševičem se je sestal tudi Aleksander KaradjorceviČ, ki je predsednika pozval naj omogoči ustanovitev vlade narodne rešitve. Princ se je zadrževal v Srbiji le tri dni. K novici dodajamo novico, da bo RS do septembra zgradila na Kosovem slovensko vas. Zaključek Vsebina našega razglabljanja: Zahod in Rusija v novem stoletju je nekoliko pojasnil Čas, v katerem živimo.Razglabljanju bi prej pripadalo mnenje o Evropi in Rusiji . Komunizem je povzročil toliko gorja in zločinov proti univerzalni kulturi, da kulturi da bodo pretekla desetletja, da se ta gnila ideja izloči iz človeškega duha in zaživi svobodno, -erne. ZLATA POROKA Blaž in Angela (Škerl) POTOČNIK Oba spadata v generacijo beguncev iz leta 1945. Po težkem, usodapolnem obdobju na Koroškem sta pristala v Kanadi. Blaž je bil eden redkih, ki se je rešil iz transportov smrti. V Kanado sta potovala ločeno v ladjah s kabinami za 50 in več oseb. Kot večina Slovencev sta za novi dom izbrala Toronto. Po težkem, vendar že bolj veselem obdobju prvih skromnih, napornih služb, sta se poročila v Torontu, dne 15. oktobra 1949. V zakonu sta imela 2 sinova in dve hčeri, ti pa tri vnuke in Štiri vnukinje. Potočnikova mlada generacija zna slovensko in so vedno blizu naše skupnosti. Slavljenca sta bila od vsega zečetka člana premnogih naših župnijskih in drugih organizacij. Delokrog je Šola, pevska kultura in društvo domobrancev Tabor. To jima ni prineslo nobenih materijalnih koristi, toda množico resničnih prijateljev. Blaž je talentiran pevec, kot tak je bil od leta 1950 član naših malih in velikih pevskih zborov, vodil je mladinski zbor z 72 pevci. Tako je ljubil petje, da je dobro obvladal operne arije. Skupno z Vilmo Bukovec v, Jože Osano je posnel samostojno ploščo. Blaž in soproga verjetno najbolj poznata življenje naše diaspore, še posebno one povojne. Nas slavljenec je dve generaciji pel, občasno še danes na 1032 slovenskih porokah in preko 600 pogrebih. Drugo področje, ki ga pokriva Blaž, je ravnateljstvo slovenske dopolnilne šole pri župniji. Ta šola ima, poleg one v Argentini največ dijakov v diaspori. Blaž z uspehom poučuje slovenščino za odrasle. Njegovi učenci so naši rojaki, ki so pozabili, ali se niso nikoli dobro naučili slovenščine in celo nekaj pravih Kanadčanov. Potočnikova sta tudi močno povezana z našo Koroško. Po njegovi zaslugi je prišlo do intenzivne kulturne izmenjave. Korošci so se mu zahvalili za njegovo veliko delo s podelitvijo prestižne Tischlerjeve nagrade. Leta 1989 mu je ZHP v Torontu podelila kulturno nagrado. Blaž je zadnja leta močno aktiven v našem domobranskem društvu Tabor, predsednik od 1995. leta naprej. Z odborom organizira vsakoletno komemoracijo za padlimi domobranci in žrtvami komunizma na kraju kanadskih muČencev v Midlandu. Letos je v tem okviru s sodelavci organiziral nepozabni slavnostni večer. Rojaki, predvsem oni rešeni iz Koroške, smo počastili 93 letnega Kanadčana majorja Barreja, ki je eden od glavnih rešiteljev slovenskih civilistov v Vetrinju. Prisotni so še bili grof Nikolaj Tolstoj s soprogo, poznan po razkrivanju vetrinjske tragedije, naš kardinal dr. Alojzij Ambrožič, Ambasador RS dr. Božo Cerar in končno vsi trije slovenski Lazarji iz Roga, domobranci Milan Zaje, Franc Kozina in F. Dejak. Večer je bil nepozaben, edinstven po pomenu in obisku. Rojaki v Torontu smo ponosni in hvaležni Blažu in Angelci. Na mnoga leta! Dr. Peter Urbane, Toronto. MARTIN GLOBOCNIK 80 LETNIK. Ivo Bergant. 1. avgusta 1919 so pri "Ajdovčevih" v vasi Pozenk-občina Cerklje na Gorenjskem -pozdravili novega Slana - sina Martina. Ce ravno iz družine s skromnimi sredstvi, je dosegel, kar mu je bilo najbolj pri srcu - učiteljsko diplomo. Na pomoč od staršev se v študentovskih letih v Ljubljani ni mogel zanašati. Preživljal se je z ministriranjem v Ljubljanski stolnici, z inštrukcijami, hrano pa je dobival zastonj pri uršulinkah. V veliko oporo mu je bil rojak g. Miha Jenko - župnik v Mostah. Pri njemu seje spoznal s Francetom Kremžarjem in s Francetom Balantičem - oba žrtvi revolucije. V dijaških letih je srečal velikega narodnjaka prof. dr. Lambert Ehrlicha. Na njegovo pobudo in pod njegovim vodstvom je organiziral Slovensko Dijaško Zvezo na učiteljišču. Ob koncu njegovega študija je bilo v njej včlanjenih 70% učiteljišcnikov. Marca, leta 1941 je nastopil prvo učiteljsko službeno mesto na osemrazredni šoli v Mokronogu na Dolenjskem. Že naslednji mesec, aprila 1941 je izbruhnila vojna na domačih tleh. Italijani so zasedli Mokronog. Zaradi začetka komunistične revolucije so Martina Italijani skupno z drugimi učitelji aretirali in poslali v internacijo. Ko je bil marca 1934 izpuščen, seje vrnil v Mokronog, kjer so ga kmalo po povratku partizani mobilizirali v GubČevo brigado. Po nekaj mesecih je od tam pobegnil z namenom, da se pridruži domobrancem v Ljubljani. Na poti so ga Nemci prestregli in ga poslali v Avstrijo na prisilno delo. Po Šestih mesecih je tudi od tam pobegnil nazaj na Dolenjsko in vstopil v domobranstvo, ne kot vojak, ampak kot propagandist in prosvetni delavec. Ob koncu vojne je nameraval iskati zavetje na Koroškem, a mu je bila pot zaprta. Štiri mesece je preživel kot "skrivat" okoli Mirne peci. Čeprav so partizani obljubljali amnestijo, jim ni zaupal in seje čudežno umaknil v Trst, od tam pa v begunsko taborišče Riccione, kjer je našel precej znancev. Življenje v taborišču je bilo živahno - nic poležavanja. Martin je bil eden prvih organizatorjev slovenske šole, orkestra, pevskega zbora in kulturnih prireditev. Poleti leta 1946 je dr. Srečko Baraga iskal učitelje, ki bi pomagali obnoviti slovensko šolstvo na Goriškem in TržaSkem. Martin se je takoj javil in dobil mesto upravitelja petrazredne šole v Kobaridu, kjer je naletel na precejšnje težave s strani terencev. Martin pa je vztrajal. Ko so Zavezniki odšli in so ta del Primorske zasedli Jugoslovani seje spet umaknil v Trst, kjer je najprej poučeval na osnovnih šolah, pozneje pa kot profesor na slovenski gimnaziji. V osmih letih bivanja v Trstu je bil zelo aktiven pri raznih kulturnih in prosvetnih prireditvah. Leta 1954 seje poročil s prof. Vero Martelanc. Že naslednje leto sta emigrirala v Združene države Amerike, kjer je bil nov začetek zelo težak. Končno je Martin opravil izpite in dobil "teacher's certificate". Dobil je službo profesorja na katoliški gimnaziji, kjer je poučeval 20 let. Kljub težkemu Življenju - selitev za selitvijo, beg za begom, ni nikoli obupal. Močno je zaupal v božje varstvo in bil vadno uslišan. Za duhovno življenje gaje pripravil mučenec dr. Ehrlich, za poklic učitelja pa mu je bil vzornik - blaženi A.M.Slomšek. Svojo vlogo: "bodi učitelj narodu" je Martin odlično končal, za kar zasluži naše čestitke. Za Martinovo 80 letnico sta prišla Martin in Vera v Vancouver. V krogu moje družine smo proslavili ta pomemben dogodek. Ob zdravici se je Martin zahvalil Gospodarju življenja in se Mu priporočil v nadaljnje varstvo. Naše prošnje pa so se dvignile k Njemu, da bi Martin Še dolgo vrsto let nazdravljal ženi Veri in vsem prijateljem. Martin, Bog Te živi! OBVESTILO V SPOMIN SMRTI PIONIRJEV SLOVENSKE DRŽAVNOSTI Univ. prof. dr. Lambert Ehrlich 18.9.1878 - 26.5.1942 Abs. iur. Viktor Roje padel skupno s prof. Ehrlichom 26. maja 1942 Moje delo je knjiga ljubezni - odpri jo, domovina, da bo's videla, kdo ti je pravičen sin! Dal sem ti, kar sem imel; če je bilo veliko ali malo - Bog je delil, Bog razsodi! Dal sem ti svoje srce in svoj razum, svojo fantazijo in svojo besedo, dal sem ti sv oje "življenje -kaj bi ti se dal? Ivan Cankar. V ČAST IN SPOŠTOVANJE DR. EHRLICHU NSZ bo skladno z letošnjim planom uredila oskrunjen in zapuščen grob dr. Lamberta Ehrlicha in Emila Rojca, ki sta bila ubita 26. 5. 1942 v Ljubljani. Po vojni sta bila izkopana in zakopana neznano kje. Vse od izkopa sta ostala grobova prazna in ne oddana drugim. Grobova pa sta ostala porušena in zarastla s plevelom in travo tako, da sta v pravo sramoto pokopališču, Ljubljančanom in prizadetim institucijam. To Ifc zlasti, ker so po vsej verjetnosti v grobovih ostali se določeni deli okostja pokojnih. Zato se oba grobova še vedno lahko smatrata za grobova pokojnih ^rtev. NSZ bo do 1. novembra ustrezno obnovila grobova in postavila skromni spominski plošči z identifidacijskim napisom. Prevzela bo tudi dolžnost plačevanja najemnin grobov in skrb za redno vzdrževanje. NSZ čuti dolžnost, da stori to dejanje in vrne dr. Ehrlicha in Rojca v slovenski spomin. Vabi pa vse prijatelje in somišljenike obeh zamolčanih žrtev, zlasti pa bivše preživele Stražarje, da po možnosti pri tern^ pomagajo in prispevajo skromen dar za pokritje stroskov postavitve in vzdrževanja grobov. Ze vnaprej hvala lepa. Tamisel /e> hvalevredna m