159
Spomin na staro mater
Igo   Gruden
Od stare matere po njeni smrti prešla v naš dom je starodavna skrinja: na nji so nageljni temno razprti, v kovanju vsi kot z žalostjo zastrti, a solncnih dni mladosti me spominja.
O Sveti križ v okolici tržaški, v njem hiša stare matere ponosna: po bregu pnejo se zidovi vaški, na vrhu se odprejo hribi kraški, mornarjem vidni skozi jutra rosna.
Zdaj  mrtva je Terezija Košuta, a jaz jo gledam sklonjeno nad skrinjo: pred praznikom zvečer nad njo zasnuta. a komaj mine noč napol prečuta, šumenje svile spremlja nje stopinjo.
V procesiji z molitvami in petjem brez diha je Terezija Košuta: za sliko gre  z Brezmadežnim spočetjem, vsa vas posuta z žajbljem je in cvetjem, na prsih v križ je speta njena ruta.
Ko pa sedeli v noč pri medli luči
hčere in zetje^O o svetem Petru,
hitela v klet je polnit prazni buči,
pred njo sem jaz s svetilko šel in ključi,
ves svet se zdel mi je kot drevje v vetru.
O Sveti križ, ti sen mladosti moje, ki  dal polet  si  v dalje  mi brezkrajne: zavzet poslušal  sem z  obale tvoje, in ko da skozme širna zemlja poje, v šumenju morja cul sem njene tajne.
Vsega sem žejen pil iz čaš radosti, brezmejen bil, ko da me svet objemi je: zvenele v jadrih so daljin skrivnosti, odpeval sem jim s pesmijo mladosti in s tiho žalostjo slovenske zemlje.
Zdaj mrtva je Terezija Košuta,
ž njo legle v grob so davne, mlade sanje:
s kamenjem moja pota so nasuta
v življenju bežnem brez srca in čuta,
ki človek vero je izgubil vanje.
A v moji pesmi njena je beseda kot klic iz groba nad zemljo nesrečno, in v hčerki moji topli sij pogleda od nje se brez miru naprej razpreda, iz roda v rod njen duh živel bo večno.
160