Glasnik SED 17 (1977) 2
24
redno. (Za nagrado dobijo knjige, srebrne žlice in manjše denarne nagrade.! Rezultat je spet odličen. Arhivi se Stalno polnijo,
V zadnjem času so se zbiralci osredotočili predvsem na snemanje glasu pripovedovalcev in pevcev ali glasbenikov. To ni ntč novega, saj so snemali že na začetku stoletja, le da so zdaj to močno povečali. (Armas Launis, Vaino Salminen in A. 0. Vaisanen so s seboj nosili fonograf že pred desetletji). Plošče so izdelovati v arhivu tudi tik pred drugo vojno. Danes uporabljajo Seveda tudi rnag neto (one. Imajo okrog 1000 po 9 minut trajajočih plošč in tisoče magnetofonskih posnetkov. Vsega skupaj je posnetkov za 2550 ur (legende, pesmi, instrumentalna glasba, žalostinke itd I SKS je podelila nekaj Štipendij, da bi sc lahko izkušeni zbiralci naučili ravnati z aparaturami in tehnikami snemanja. Zdaj tudi transkribirajo posnetke v pisano obliko.
Zbrano folklorno gradivo je bilo v začetku v lasti Eliasa Lijnrota. kasneje pa na različnih provizoričnih mestih L. 1886 so bili zato napravljeni prvi koraki, da hi SKS dobila svoje poslopje. Zgradba je imela pod stieho knjižnico, arhive, pisarne in skladišče za publikacije društva, Prostor je dala tudi drugim institucijam, ki se ukvarjajo s problematiko nacionalne kulture, L. 1950 je bila Stavba modernizirana. Inštitut za folkloro pa dobi leta 1965 svoje lastne prostore v drugi zgradbi in Spada poti helsinško univerzo pod okriljem SKS, Pod isto streho spada danes še sploška etnološka knjižnica, ki je bila ustanovljena v okviru lastnega oddelka.
Priložen je še indeks posameznih področij, ki jih karto tečno obravnava arhiv Finskega literarnega društva: Ljudske pravljice Legende svetnikov Mitične pripovedke Zgodovinske in lokalne pripovedke Etiološke pripovedke
Posnemanje glasov i i narave (v finskem jeziku obstaja ogromno besed, ki tvorijo glagol ali samostalnik ali pa kar oboje in ki natančno posnemajo naravne zvoke in šume, največ jih je zaživalske zvoke, npr. šumi, ki jih povrzočajo žuželke z letom ali drgnjenjem kril ipd. op. p.) Stare pesmi v metriki Kalevale
Lirske in epske ljudske p«mi v kasnejših metričnih oblikah Ljudska medicina Koledarske šege
Magična praktika, vraže in verovanja
Verovanja in vraže, ki se tičejo živali
Didaktične izmišljotine
Igre in športi
Pregovori
Uganke
Glasba
Etnografski opisi Fotografije
Kopije zbirk estonske folklore
Finska literarna družba izdaja redno naslednje znanstvene publikacije: ljudske pripovedke, legende, stare pesmi v metriki Kalevaie, koledarske šege. magične praktike, glasbo, pregovore, gramofonske plošče ipd,
Damjan Ovsec
KNJIŽNE NOVOSTI
Deutsche Volkslieder aus Siebenbürgen, Neue Reihe I, aus dem Nachlass von Gottlieb Brandsch hrsg. von Walter Brandsch. Regensburg 1974. S. XXI 4- 188, mus.
Zbiranje ljudskih pesmi sedmograških Sasov se ¡e začelo pred več kot sin leti, saj je prva zbirka, ki jo je pripravil Fr. Wilh. Schuster, izšla I, 186b, Njegovo delo se je I. 1895 namenil nadaljevati G. Brandsch in objavil L 1931 prvi zvezek, v I. 1936/38 pa drugega. Vojna je preprečila izdajo preostalega gradiva. Medtem ko je bilo v Schusterjevi zbirki vsaj nekaj melodij, se je Brandsch omejil na besedila Izdajatelj Brandschove zapuščine pa upošteva melodije, kjerkoli je bilo mogoče. Kot pravi v predgovoru, je sicer skušal ohraniti prvotno razdelitev gradiva, opustil pa je odbiranje primerov po estetskih načelih Oa bi zbirka ne bila preveč obsežna, se je odrekel obiavi vseh variant in splošno znanih pesmi, marveč jih je navedel v seznamu na koncu knjige.
Knjiga se začne s seznamom večkrat navedenih virov m literature ter z abecednim seznamom začetkov. Vseh pesemskih tipov je 147, oct tega 45 nabožnih, 53 poučnih ter 49 zgodovinskih in domoljubnih. Pesmi je v resnici več, ker variante niso oštevilčene, upoštevani niso samo zapisi po petju, temveč tudi primeri iz r3znih rokopisov rn pesmaric, pri nabožnih celo z latniskimi besedili, se pravi vse. kar so peli Nemci na Sedmogra-škem. Opombe so povsod, kjer je imel izdajatelj kuj podatkov o vlogi pesmi, načinu petja, objavi, viru ali literaturi. Prav bi bilo. da bi tujejezič™ (Jela najprej navedel v izvirniku, šele potem v prevodu, vsekakor bibliografsko ne približno (prim, na str. 25 pomanjkljivo navedbo variante nekaterih pri nas znanih Inpr. o Mariji in treh grešnih dušicah, o oživitvi mrtvega Lazarjal. Ker je o razvrstitvi odločata vsebina pesmi, se med „poučnimi" tudi take, ki jih pojo na svatbi, pri pogrebu ali v zvezi z drugimi običaji.
Glede na to, da hoče biti i?daja znanstvena, se ne bi smela zadovoljiti s seznamom začetnih verzov, marveč imeti vsaj še splošno kazalo. Prav bi tudi bilo, da bi ji bil dodan kratek prikaz območja, od kocier so pesmi, da bi bralec kaj zvedel o geografskem pofožaju Sedmograškega, o njegovi zgodovinski usodi, etnološkem značaju ipd Dobro je, da so pri nekaterih pesmih podatki, do kdaj so bile še v rabi, nekaj več besed o običajih, ki jih spremljajo, pa tudi ne bi škodovalo. Kot dopolnilo splošnemu prikazu bi bila zelo primerna lotografija.
Končno sodbo o zbirki bo mogoče izreči šele po izidu nadaljnjih zvezkov.
MEGAS, Georgios A., Di Ballade von der Arta-Brücke. Eine vergleichende Untersuchung. (Aus dem Griechischen Ubersetzt von Frau Hedwig Schwent-ßertos unter Mitwirkung von Frau Vita Xanthaki - Kalopissi.) Thessaloniki 1976. 204 S., 6 S. fotografij, zemljevid.
Knjiga, ki je najbrž zadnje objavljeno delo (končano 19711 lani umrlega raziskovalca grškega ljudskega izročila, obravnava eno najbolj znanih grških balad, ki že 100 let zaposluje folkloriste. ne da bi bilo doslej reäeno vprašanje njenega izvora. Snov te balade |e razširjena po vsej |užni Evropi in temelji na ljudskem verovanju, da ie treba v temelj stavbe vzidati živo bitje, ker more le žrtev potolažiti demonske site v zemlji ali voda ki bi sicer sproti podirale človeško delo. V uvodu avtor navaja dokaze, po katerih je običaj stavbne žrtve znan po vsem svetu, pri narodih različnih stopenj civilizacije in kulture; ohranila se namreč niso samo pričevanja v izročilu, marveč resnični ostanki zazidanih ljudi in živali.
V prvem delu, ko obravnava avtor grško batado o stavbni žrtvi pri gradnji mostu na reki Arta, našteva najprej motive. Ugotovil jih je devet: 1. uvodni (začetek zidanja; ponoči se podre, kar sezidajo podnevi znano tudi iz slovenske legendarne balade o sv. Volbenku. Strekelj št. 630), 2, oznanilo žrtve, 3. sklep zidarjev, kdo bodi žrtev, 4. povabilo stavbni žrtvi, 5. zvijača 5
Glasnik SED 17 (1977) 2
24
prstanom, 6. zazidanje žrtve, 7. usoda treh sestra, 8. zakletev in odkletev, 9, naročila umirajoče žrtve.
Razprava upošteva vse doslej zbrane grške variante, zapisane v Epiru (121, Makedoniji 1161, Trakiji (35), Tesalijt 19). na celinskem ozemlju Grčije (181, na severnih Sporadih (45), na Peloponezu (39), na Jonskih otokih (IG), no Kikladih |12), na Kreti (78), na Trakijskih otokih (1), na maloazijskih otokih (6), na Dodekanezu (19), v zahodni Mali Aziji (71, v Pontu (27), v Kapadokiji (17), v Likaoniji (11, na Cipru (301, vsega 318 primerov, Priloženi zemljevid zgovorno prikazuje razširjenost balade med Grki.
Pri podrobni analizi posameznih motivov je avtor pritegnil tudi variante drugih narodov, saj se pokažejo skladnosti z grškimi že pri imenu zidarskega mojstra, ki se npr. pri romunskih in bolgarskih imenuje skoraj zmeraj z grškim imenom Manole, kar pa ni nič čudnega, če vemo, da so grški mojstri nekoč zidali po deželah južne Evrope. Zanimivo je, da pojo to balado na Kreti kot mrliško žalost in ko, v Pontu in po nekaterih drugih območjih je plesna pesem na velikonočni ponedeljek ali na praznik rusalij (dan mrtvih). Ples je vselej brez instrumentalne spremljave.
Po avtorjevem mnenju, podanem v povzetku izsledkov, je balada nastala na podlagi ljudskega verovanja, rta je za irdnost stavbe potrebna človeška žrtev, zazidana v temelj. Njena domovina je grška pokrajina Epirus, od koder se je razširila povsod, kjer So prebivali Grki in z grškimi zidarji v druge južnoevropske dežele, V Epiru teče reka Arta, čez katero se v tretjini vseh variant gradi most. Ker je bila balada zpisana tudi v Mali Aziji, avtor domneva, rta je morala nastati v času, ko Grčija še ni bila razcepljena, pred vdorom Turkov, tj. v dobi razcveta bizantin skega cesarstva, najverjetneje v 11. stol. Med druge narode Balkana so jO zanesli zlasti epirski in zahodnomokedonski zidarji, ki so organizirani v cehe hodili zidat vse do Donave in Karpatov, sicer pa so k razširitvi pripomogli grški kolonisti, ki so se že v 14. Stol. naselili med južnimi Slovani, Romuni in Madžari.
Ponekod se jo balada ohranila Še v prvotni preprosti obliki, ki je bila — tako trdi avtor — razširjena z motivi iz drugih pesmi. Odlomki, ki jih avtor navaja, pa hkrati dokazujejo, da obstajajo v oblikovanju ljudskih pesmi zakonitosti, ki no poznajo etničnih meja in rta tudi nekaterih motivov ni mogoče etnično opredeljevati. Ko se mora npr. mojster odločiti, koga od svojcev naj žrtvuje, uporabi skoraj iste besede, kot jih pozna slovenska balada (Štrekelj št. 711- 714), le d3 lam izbira dekle meci bratom ali ljubim, tu pa mož med bratom in ženo (prim. Če brata dam Izgubim), nikdar drugega ne dobim, če ijube;;a (ženol zgubim Idami, drugih pet (boljšo) dobim.) Ali pa ko prirte (v rtvflh variantah! sel po mojstrovo ženo, da bi jo odpeljal k mostu, se podobno sprašuje, kaj naj obleče, kot razbojnikova žena v slovenski baladi (ko naj bi šla na svatbo, a v resnici na pogreb umorjenega brata; Strekelj št, 99). Na str. 91 avtor navaja, du so besede o oblačilu mojstrove žene (ne preširoko, ne preozkol vzete iz pesmi o plemeniti Arodalni, (oda pozna jih tudi slovensko izročilo (npr. v variantah balade o umrli nevesti, Strekelj št. 225). Prošnjo vetru, naj ziba dete, ki ga zazidana mati zapušča, najdemo v variantah balade o nevesti rtetomorilki, tako pri Slovencih kot drugod (prim. str. 43—46 v razpravi Z. K., Balada o nevesti detomorilki, Ljubljana 1963, SAZU) in spadajo v Splošno izročilo ljudske pesmi, tako kol so nekatere formule značilne za način izražanja (npr, na str. 76 je uporabljena „<\li to ali ono? Ne to, ne ono, marveč . .", za katero je mogoče najti ¿glede povsod). Prav tako ni nujno, da hi bil motiv zvijače s prstanom izvirno grški, vzet iz pesmi o mladeniču, ki utone, ko se spusti v vodnj3k, da bi našel prstan in za plačilo dobil lepo dekle. V baladi o mostu na Arti naj hi mojstrova žena poiskala prstan, ki je možu padel pod most v vodo. Ta motiv vsebuje tudi ena od slovenskih variant balade o ženinu, ki utone, ko skoči v morje, da bi izmeril njegovo globino, tačas, ko je sel s svati po nevesto, je bilo namreč naraslo (prim. Strekelj, št. 203).
Drugi del knjige vsebuje poročilo o raziskovanju balade pred 'zidom avtorjevega dela. Izčrpno in natanko pretresa domneve in trdit,,,; svojih predhodnikov ter navaja ugovore, kadar se z njimi "e strinja. Nazadnje še enkrat povzame svoja glavna dognanja in odločno zavrne domnevo o poligenezi balade, češ da je osrednja tenifl pri vseh južnoevropskih narodih enaka in je torej morata nastati le na enem mestu. Po avtorjevem mnenju je domovina alade nesporno grška pokrajina Epirus, čas nastanka pa zgodnje obdobje bizantinskega cesarstva.
» dodatku so še fotografije raznih mostov, ki jih izročilo Povezuje i balado, najdišča stavbnih žrtev in izbor grških variant v nemšekm prevodu.
Zmaga K umer
SMIRNOV J.: Pesni južnih Slavjan. Perevod s bolgar-skoto, serbskohorvatskogo i slovenskogo; Biblioteka vsemirrtoj literaturi. Serija pervaja. lidafstvo: Hudožestvennaja literatura, Moskva 1976, str. 478
Vsakega glasu v tujem tisku o južnih Slovanih, posebno o Slovencih, smo izredno veseli, zlasti kadar zasledimo članke in znanstvene prispevke o naši literaturi in kulturi. Toliko bolj nas razveseli vsak prevod in obširnejša antologija. Zato ni čudno, da smo z velikim pričakovanjem vzeli v roke izhor južno slovanski h ljudskih pesmi J. Smirnova.
Ta izbor obseba 145 pesmi, ki so razdeljene po tematiki. Prvo skupino obsegajo mitološke pesmi (mifologičeskie pesni), 36 po številu. V drugem razdelku so junaške pesmi ljunackie pesni), ki jih ¡e 35, 32 hajduških pesmi (gajduckie pesni) pa sestavlja tretji razdelek. V najštevilnejšem četrtem razdelku (42) so zbrane balade (balladi). Vse pesmi imajo najpotrebnejše opombe, spremlja pa jih še 15 strani obsegajoči uvod. Uvod v zbirko je zasnovan tako, rta nepoučenega bralca seznani z okvirom, v katerega sodijo izbrane ljudske pesmi, oz. z narodi, ki so zastopani v antologiji. V „zgodovisnkem" delu spremne besede je Smirnov posegel daleč nazaj do naselitve Slovanov, omenja tudi njihove najstarejše zgodovinske spomenike spomenike ljudske kulture. Opoziri na slovanske stike s sosednimi narodi, medsebojna vplivanja in vojne. Iz Splošnih razmer v Evropi preide na razmere na Balkanu, z nekaj stavki zajame zgodovino juznoslovanskih narodov in se ustavi pri njihovi kulturi. Zaradi značaja zbirke se pač osredotoči le na ljudsko kulturo, posebno še pri poeziji. Pomudi se pri zbiralcih ljudske pesmi, razpiše pa se o motiviki v juznoslovanski ljudski pesmi. Potem spregovori o hajduih in njihovem boju, nakaže razliko med hajduki in Uskoki in označuje razmere na Balkanu, ki so botrovale nastanku epskih pesmi. Južnoslovanski epski pesmi išče skupne točke z vzhodnoslovansko ljudsko pesmijo, hkrati pa opozarja na specifičnost južnoslovanske epike, O značilnosti noše epike spregovori seveda o reprezentativnih primerih, ki jih je avtor vključil v svojo antologijo. Čeprav je zbirka zasnovana predvsem s tekstovnega stališča, pa v spremni besedi najdemo tudi nekaj o značilnostih petja južnoslovanskih epov.
Smirnov pa ne govori le o epskih—junaških pesmih, marveč se ustavi še ob naši baladi in jo skuša pojasniti. Ponovi že znano resnico, da je za balado pomembna snov in ne oseba. Pogostnost balade v izročilu južnih Slovanov ni nekaj izjemnega, kar kaže najbrž tudi zadnji razdelek v antologiji, ki je po številu pesmi najobšimejši. Zgleda, da je Smirnov hotel dati poudarek tudi tej zvrsti ljudske poezije, ne samo standardni junaški in hajduški pesmi. To je zelo hvalevredna poteza, toda prav tu ]e Smirnov naredil neodpustljivo napako. Slovenci imamo med pripovednimi pesmimi največ balad, veliko več kot katerikoli drug juznoslovanski narod, v Smirnovi antologiji pa smo skoraj pozabljeni, saj smo predstavljeni z dvema balartama, a še od teh je ena kajkavska. Med junaškimi pesmimi Slovenci s svojim minimalnim prispevkom tej zvrsti res nimamo kaj iskati, toda neodpustiljvo je, če je najreprezentativnejši južnoslovanski „baladni" narod odpravljen z enim samim primerkom. (Mrtvec pride po ljubico, S 63, iz begunjske okolice.)
Gre torej pri izboru slovenskih primerov za spodrstjaj ali nepoznavanje našega materiala? To bi skoraj dvomil, saj je Smirnov vendar imel v rokah Štreklja in če mu prva knjiga Štreklja ni ničesar pokazala in razodela (saj prinaša predvsem balade), se mi zdi, da gre za neke vrste ignoranco. To je tista splošno znana Inelznanstvena ignoranca, ki manjše jezike in narode Ičeprav z bogato kulturo) odpravi z drobtinicami. S temi drobtinicami je Smirnov sicer pokril narortnostno zastopanost v svoji antologiji, ni ji pa dul duha in tako kljub „teritorialnemu principu" pesemsko gradivo v antologiji nima svoje zaokroženosti in podobe. To je najbrž posledica preveč avtomatičnega delo in poti najmanjšega odpora, saj je jasno, da je srbohrvaški material botj poznan in prevajan kot slovenski. Morda, znanstveno pa to ni. Svojo trditev o znanstveni ignoranci lahko potrdim tudi z dejstvom, da je do takih „pozab" že prišlo. Ni prvič, da smo Slovenci v takih izborih pozabljeni, saj je bilo prav slovensko pesništvo naše NOB. (mimogrede; to je bilo eno najbogatejših odporniških literatur v Evropi), v sovjetskem pregledu odporniške poezije kratko in malo prezrto. Kljub vsem opravičilom, ki bi jih lahko upoštevali pri Smirnovu, pa vseeno ostane vprašanje, zakaj se ravno slovenska literatura tako rada „izyubi" v tujih antologijah?
Marko Terseglav