List 27.
Politiški oddelek.
Zaybuzs in Celje.
Pred okrožnim sodiščem v Wadowicah je bila te dni obravnava zaradi nekega dogodka v Zaybuszu, ki vzbuja veliko pozornost v političnih liberalnih krogih. Ves Izrael je vznemirjen in v liberalnih krogih se pa slišijo tožbe, da se ne spoštujejo ustavne pravice.
Mesto Zavbusz je imelo na podlagi neke gubernijske naredbe iz 1809. leta predpravico, da v njem ne sme bivati noben Žid. Meščani se še dobro spominjajo, da so jim njih predniki pripovedovali o tej stari predpravici. Ta predpravica je preminula, ko je vpeljala se decem-berska ustava, v kateri je zagotovljeno vsem jednakost pred zakonom in pa to, da se vsakdo lahko naseli, kjer hoče v naši državi. Vrli Zayluszani pa menda dosedaj niso izvedeli o teh ustavnih določbah.
V Zaybusz prišel je bil neki dr. Leser, odvetniški kandidat židovske vere. Nastanil se je pri neki vdovi. Prihod zida je hudo razburil Zaybuszane. Nekega večera so napah hišo omenjene vdove pod vodstvom občinskega ajnika Jankovvskega. K sreči tedaj odvetniškega kandidata ni bilo doma. Razgrajalci so pobili okna, vdrli v stanovanje in mnogo razbili.
Postopanje Zaybuszanov se pač ne da opravičevati. Sodišče jih je pa zaradi tega obsodilo v ječo do šestih tednov. Oziralo se je na to, da so morda zapeljani, če tudi zapeljivcev ni bilo mogoče dobiti.
Izrek sodišča je vsekako opravičen in utemeljen v zakonih. Židovski časopisi so veseli, da je ustava našla zaščitnika pri kazenskem sodišči. Kričanje nemških listov zaradi teh dogodkov se pa nam zdi smešno. Če so Zay-buszani teptali z nogami ustavo, so zato imeli že pri nemških liberalcih dobre vzglede. Sicer mi ne vemo, v koliko so Zaybuszani poučeni o ustavnih zadevah v naši državi, in če  poznajo  kaj razmere  zunaj  svojega  ožjega
mesta, če jih poznajo, potem pač ni čuditi se jim, če so mislili, da ustava za njih slučaj nima veljave.
Ustava določuje narodno jednakopravnost, a vendar se še ni izvela v' naši državi. Posebno Slovenci smo v tem oziru že mnogo skusili. Z ustavo so ravno tako dosledno morale zgubiti veljavo prejšnje jezikovne določbe, kakor zgorej omenjena zaybuška predpravica. Vendar so se proti slovenščini sklicevali celo na dvorne dekrete iz prejšnjega stoletja. Tega pa niso storili morda priprosti ljudje, temveč gospodje po državnih uradih, ki bi morali ustavo bolje poznati, nego občinski tajnik v malem ga-liškem mesteci.
Tudi je v ustavi zagotovljeno, da morajo uradi biti vsem jednako pristopni. To vse je pa le v teoriji, v resnici se pa pri nastavljanji višjih uradnikov ozira pred vsem na Nemce. Če pride kak Slovenec na kako višje mesto, kakšen krik je po vsem nemškoliberalnem taboru. Koliko se je kričalo, ko je neki Slovenec bil poklican v pravosodno ministerstvo. Napele so se bile vse sile, da bi se preprečilo to imenovanje. Tedaj se nemški liberalci niso prav nič spominjali na ustavo, po kateri ima Slovenec ravno tako pravico do ministerskega svetništva, kakor kak Nemec.
Tudi ima po ustavi vsaka narodnost pravico, da se izobrazi na podlagi maternega jezika. Po šolah bi torej tudi slovenščina morala imeti jednako veljavo z nemščino. Dolžnost vlade je poskrbeti, da Slovenci dobimo potrebnih učilnic v svojem jeziku. To se pa še do sedaj ni zgodilo. Na Koroškem in v Trstu ni skoro nobene javne slovenske šole. Popolne slovenske srednje šole Slovenci tudi ni-, mamo še nobene. Vse to je protiustavno, a vendar se nikdo nad tem ne izpodtika v nemškoliberalnem taboru. Celo tedaj kriče, kadar mi Slovenci zahtevamo uvedenje narodne jednakopravnosti.
Celje je središče popolnoma slovenskega okraja in je torej le pravično, da se ondu osnuje slovenska gimnazija. To bi bilo popolnoma v duhu ustave. Nemci so se pa postavili v tem vprašanji popolnoma na stališče zay-buških razgrajačev.   Kakor ondu ne puste vzlic ustavnim
-------264------
določbam, da bi se smel naseliti kak Abrahamov potomec, tako v Celji ne puste slovenskega zavoda. Postopanje obojih je protiustavno, a Zaybuszani se morejo vsaj sklicevati na staro predpravico, dočim bi zastonj kaj podobnega iskali v arhivu celjskega mesta. Nemški Celjani pa tudi drugi štajarski Nemci so že opetovano se postavili na to saybuško stališče. Na vso moč so se branili slovenskega beležnika, slovenske posojilnice in hranilnice, slovenske tiskarne. Ko bi imel odločevati o tacih stvareh jedino celjski magistrat, ga bi do dandanes nobena taka naprava ne skrunila nemškega značaja celjskega mesta.
Zastopnik celjskega mesta je v državnem zboru že neštevilnokrat o tem se pritoževal. Ta mož je dosledno tako postopal, kakor bi za Celje ne veljala ustava. Ko bi Zaybuszani se bolj pečali z javnimi zadevami, gotovo bi se bili nanj sklicevali pri svoji pravdi in morda tega njih somišljenika celo imenovali za svojega častnega meščana.
Jedna razlika je pa mej Celjem in Zaybuszem. Prebivalci poslednjega mesta bodo morali v ječi se pokoriti za to, da so se ustavljali ustavnim določbam glede je-dnega samega Žida, nemški Celjani pa popolnoma nekaznovano lahko kratijo pravice več tisočem Slovencev. Zanje se ne najde noben paragraf, ki bi jih silil, da priznajo državne temeljne zakone. Mi ne želimo, da bi morda Celjane z ječo učili ustave, kakor Zaybuszane, a le to želimo, in zahtevamo, da se za Slovence v celjskem okraji tudi izvrši popolna narodna jednakopravnost in nemškim Celjanom, ko bi kaj ugovarjali odločno pove, da tudi v Celji velja ustava in da proti temu nimajo nič ugovarjati