m. O. ILAUNIG: 29 ^ATENBAH ŽGODOVINSKA POVEST. Največja moč na svetu je krepost, ona ostane celo v smrti zmagovalka. Tako močna je bila osebnost žene, ki seje Cutila rojeno za vladanje na svetu, in to je bila Ana Katarina Zrinjska. Bila je, kakor o njej pišejo kronisti, vlade Željaa, strastna gospa, zato so se je bali podložniki. Bila je poučena o vseh tajnostih svojega soproga in njegovih zaveznikov. Kljub temu se ni niogla ta žena, ki je sanjala o kraljevski kroni, ustavljati vplivu čednosti, ki ji je stopila naproti v osebi plemenite grofice Ane Tatenbahove. Ponižana od veličine svoje nasprotnice se je vrnila Ana Katarina Zrinjska na svoj grad v Cakovec. Sklenila je, da noče zaostajati za velikodušno ftasprotnico ter da bo vrnila pravi ženi njenega soproga, državi pa zvestega služabnika. Hotclal je raztrgati mrežo, ki jo je že razpredla okolif grofa Tatenbaha. r V Čakovcu pa jo je čakal drug mož, tam v veliki dvorani je stal mlad, lep plemenitaš v krasni, z zlatimi nitmi pretkani obleki, nose. grb na ročaju svojega meča. Bil je to mladi obmejni grof Franjo Frankopan, ki je prišel v Čakovec s svojim spremljevalcem plemičem Mihaelom Bori, bivšim dvornim hišnikom pri palatinu Wesseleny in njegovi soprogi Juliji rojeni grofici de Naro iz Benetk, in s hrvatskimi plemiči Gottal, Genozi in Mulicios. -^ Mladi obmejni grof stopi k svoji sestri ter jo vpraša, ali ne bodo kmalu zleteli nemški klobuki na Ogrskem kvišku. To edino vprašanje bi zadostovalo, da bi razvnelo iznova ogenj navdušenja za svobodo domovine, ki je še vedno tlelo v njenem srcu, odkar se je sešla z grofico Ano Tatenbahovo ter se ni dal pogasiti. Ko je nato Franjo Frankopan opominjal z vsp močjo svojega govorniškega daru k dejanjem ter kazal na priprave, ki so se že izvršile za ta veliki boj, je grofica Zrinjska hitro pozabila na vse one lepe besede, ki jih je govorila z grofico Tatenbahovo. Pred njenimi očmi je stala v vsej velikosti in slavi podoba osvobojene Ogrske in zraven nje podoba moža, ki si ga je izbrala za boritelja, stoječega v prvih vrstah boja za svobodo — grofa Tatenbaha. Toda ta izvoljenec, ki je bil ravno tako ponosen in slavohlepen kakor grofica Ana Zrinjska, je dospel na razpotje življenja. Kam naj krene? Ali naj gre po poti, na kateri ga vodi Ana Katarina Zrinjska, koje narava diha ljubezen in koje besede obljubljajo vojvodsko krono, moč in slavo? Ali pa naj se oklene Ijubeče in plemenite soproge ter postane zopet zvest služabnik cesarja in države? Odločitev je bila za grofa Tatenbaha pretežka. Ana Katarina Zrinjska je imela v primeru z grofom Tatenbahom predmet odločnega, trdnega značaja. Vendar pa je z njim delila slabost, da je verovala v neizprosljivo usodo ter se posluževala praznovernih sredstev. Čim bolj se je bližala odločitev v velikem boju za svobodo doraovine, kjer je hotela biti v prvi vrsti, tem bolj jo je prevzemalo hrepenenje, da bi pogledala v bodoCnost, ki krije v svojem naročju zmago ali pa neuspeh. Ona, ki je v Račju zasmehovala malo- dušnega grofa Tatenbaha zaradi njegovega praznoverstva v čudodelno moč vedeževalke na Ptujskem polju, se je sedaj večkrat spomnila njegovih besed ter je želela gledati skoii zrcalo vedeževalke, pogledati v bodočnost in to kar je skrito v njenem okrilju. V temnih gozdovih Ptujskega polja med vefi sto let starimi hrasti je stala v drugi polovici sedemnajstega stoletja ob malem hribčeku kočica z malo kovačnico. Z mahom poraščena slama je pokrivala skromno bivališče. Nizka vratca so bila trdno zaprta, skoz okence je brlela slaba luč, da se je komaj videl zunaj sneg, kl je pokrival ravan. Bil je ravno večer pred godom sv. Antona Puščavnika v letu 1670. Ta noč je veljala pri ljudeh posebno na Štajerskem kot takozvana Carovniška noC, - v kateri uganjajo čarovnice in škrati svoja čarodejstva. V tej noCi je mnogokateri zemljan skušal doznati, kaj mu prinese prihodnjost. Bil je silno mrzel večer in vsak Clovek je, kakor tudi vsaka žival, iskal prostor, da se zagreje. Tudi v tej kočici se je netil ogenj in gost dim se je dvigal iz črnega dimnika proti jasnemu nebu. V večerni url sta korakala dva samotnft potnika po tem gozdu v smeri proti tej koči. Bil je mož vitke postave, ogrnjen v kratek plašC, Izpod katerega se je videl meč, na glavi mu je čepela visoka kapa. V desnlci je nosil svetilko, od koje je padala svetloba na njegov bledl obraz. V levi je držal za uzdo vranca, na katerem je sedela ponosna gospa, ogrnjena v plašč, ki je bil obrobljen z dragoceno kožubovino. Drugi manjši konjiček, bržkone določen za voditelja, je letel ^adaj kakor psiček. Mož se je ustavil pred kočo. Potrkal je trikrat na okenska vratca, ki so se takoj odprla. Rahel: Kdo je, se sliši in s črno ruto pokrita glava ženske se prikaže. Ko je zagledala gospo In njenega spremljevalca pred kočo, je takoj zaprla okno in šla k vratom, da jih odpre. Medtem se gospa obrne k svojemu spremljevalcu ter mu reče: »Jezdi k bližnji gostilni tam ob bregu, Rudolfi, v eni uri pa pridi po me.« Rudolfi, kajti on je bil, pokima z glavo ter Egine z obema konjema v gozdu, gospa pa stopi v kočo. Soba je bila mala, stene so bile zbite lz llovice, mala miza, postavljena ob steni, dva skoraj na pol polomljena stola in stara omara, to je bilo *¦• pohištvo. V enem kotu je bilo ognjiSče, na katerem je bll kup žerjavice, poleg katere je sedela velika črna mačka ter pazljivo gledala gospo. Prebivalka koče je bila mala, precej debela ženska v starostl približno Stirldeset let, bledega obraza, ob katerem so se vsipali rdeči dolgi lasje; v okroglem obrazu se je svetilo dvoje nenavadno velikih oči, katerih zelenici sta škilili na dve strani. Kratek nos je imel grd izrastek, ki ga je pokrlvala črna ruta. Ta ženska je bila znana med ondotnimi prebivalci po imenu Pribta Rosenberger. Bila je na glasu kot prebrisana, v marsikaterib stvareh izkušena ženska. Njen sloves kot poznavalke zdravilnih rastlin in kot vedeževalke je bil daleč razširjen, zato se je marsikateri zglasil pri njej, bodlsi bogat ali reven, ki je iskal pomoči. Glas o tej izkušeni ženski se je raznesel tudi Crez meje Štajerske. Zato je prišla k njej tudi ta gospa, ki Je dopotovala iz daljnega kraja, da se pouči pri vedeževalki o vsem, kar ji teži srce. Vedeževalka se ji približa ter jo vpraša: »Kaj želite?« Gospa pogleda po sobl ter odgovorl: »Mislim, da me je moj sluga pripeljal na pravo mesto. Ali sem v hiši znane zdravnice, ye- deževalke in čarovnice Prihte na Ptujskem polju?« Nagovorjena povesi oči in neka plahost se ji trenutno pokaže na cbrazu. Čez nekaj časa spregovori z rahlim nasmehom: »Tako me imenujejo ljudje. Jaz pa nisem zdravnica, ne vedeževalka, še manj pa čarovnica. Naj me Bog obvaruje pred takim počenjanjem!« »In vendar,« poseže vmes gospa, »je zdravilo, napravljeno iz zelišč v tein kraju, rešilo grofa Tatenbaha gotove smrti, katero so mu zdravniki že napovedali.« Ženska je gledala mrko pred se ter reče: »Ni prav, da je grof povedal, česar bi ne smel. V bodoče Prihta ne bo nobenemu več skuhala takega zdravila, namreč se bo še bolj zaprla pred nehvaležnimi ljudmi.« »Ne delajte tega,« reče gospa, »kdor zna vliti tako tekočino v žile bolnega človeka, da ozdravi, ta ne sme zapreti svoje hiše onim, ki trpijo in prosijo.« »Rekla sem vam že,« reče vedeževalka nevoljno, »da ne kuham nobeno čarovniške pijače. Kar sem dala grofu Tatenbahu, je navadno zolišče, ki ga najdete tudi pri vas.« »Pomirite se, dobra žena,« reče gospa, »ue bojte se m6. Nisem prišla kot vohunka krvne šodnije v Gradcu ali Celju, da bi vas obtožili čarovništva ali drugih prepovedanih stvari.« Vedeževalka pogleda gospo z dolgim in ostrim pogledom, nato pa reče z mirnim glasom, iz katerega je odmevalo zaupanje: »Od vas, plemenita gospa, se nima prebivalka te koče ničesar bati. Ana Katarina Zrinjska je preveč ponosna in vzvišena, da bi bila ovaditeljica uboge kočarice, katero so razvpili kot vedeževalko in čarovnico, ker ne poznajo njenih čisto naravnih sredstev. Sicer pa je,« pripomni Prihta s posebnim naglasom, »tudi soproga prevzvišenega hrvatskega bana stopila v to ubogo kočo, da dobi nasvet od mirne kočarice.« »Vi me že poznate,« vpraša gospa presenečena. »Poznam vas, grofica Zrinjska, in tudi vem, zakaj ste prišli v mojo kočo.« Na obrazu grofice Zrinjske — kajti ona je toila, ki je prišla s konjušnikom Rudolfijem — se je bralo veliko začudenje; stopila je korak nazaj in je pozorno opazovala priprosto postavo vedeževalke, ki ui imela ničesar nenavadnega na sebi, ...¦,". . - "-¦ ¦-¦ v' - -;