126 Glasnik SED 63|1 2023 Društvene strani Irene Rožman Pišek* * Irene Rožman Pišek, doc dr. etnologije in kulturne antropologije v pokoju, Breg 5, 8000 Novo mesto; jelene.rozman@gmail.com Rajža je 11. novembra 2022, ob priložnosti svečane pode- litve Murkove nagrade, Murkovih priznanj in Murkovih listin, nosila poveden naslov, ki opiše mojo življenjsko in raziskovalno pot – S Kranjske na Štajersko in nazaj. Ra- jžo smo začeli na Kranjskem, natančneje v župniji Velike Brusnice, katere prebivalci so me kot raziskovalko gostili celih 18 let! Kot gosti presenečenja so pri ekskurziji sodelovali še na- ša kolegica, etnologinja Marinka Dražumerič, domačin iz Gabrja, sicer novinar pri časopisu Dolenjski list, Martin Luzar, in Marko Kragelj, ki je v istoimenski vasi pri starih starših preživljal svoje šolske počitnice. Pot smo začeli pri gostilni Hudoklin; pred njo sva z Marin- ko Dražumerič pričakali udeležence in udeleženke. Ta go- stilna je znamenita po tem, da so po krstu otroka radi zavili vanjo in na otrokovo zdravje spili kakšen glaž vina ali dva. To in še več mi je povedala pokojna gostilničarka, s katero sem opravila veliko uradnih in neuradnih intervjujev, obi- čajno takrat, ko sem prišla v gostilno na delavsko malico. V gostilni smo spili kavo in pojedli rogljičke, tu se je zače- la naša rajža, ki smo jo tudi zaključili v gostilni Hudoklin, tokrat v Gabrju. Takšen itinerar odlikuje vsakega pravega dolenjskega etnologa. Tudi jaz sem mu sledila. Saj kolegic in kolegov in drugih udeležencev nisem imela kam peljati po ogledih; po mojem védenju se ta župnija ne ponaša s kakšnim kulturnim spomenikom. V vasi Gorenji Suhadol pa je mogoče videti še tri lesene vrhkletne hiše in samostojno stoječe, lesene svinjake, ki bodo, kot je bilo videti, kmalu podlegli zobu časa. Škoda, pa tako so mi všeč. Ker nas je preganjal čas, kot to pritiče sodobnemu člove- ku, si teh znamenitosti nismo šli ogledati. V 20 letih so nekatere znamenitosti izginile, druge pa čakajo dan, ko bodo postale znamenite. Zgradili so pločnik, napeljali jav- no razsvetljavo, postavili bankomat, na mestu, kjer je stala Cerkev sv. Družine s fresko na zunanjem zidu, pa sedaj stoji gigantsko, prav neokusno razpelo. Čemu in komu? Družine so si v novem tisočletju začele postavljati hi- še čudnega izgleda, ki se ponašajo z nekakšnim oglatim izbočenim prostorom, ki me spominja, recimo, na sodobno družinsko kapelico. Tu in tam se je za okras ohranila prit- lična prazna hiša s tridelnim tlorisom. Verjetno jih bodo kaj kmalu porušili, kot so ne hišo, ampak dom gospoda Mihe Rukša, ki jo pogreša, tako kot svojo ženo, ki mu je lansko leto umrla. »Sedaj živim v gradu, poglejte, kavč, hladilnik, samo žene nimam več,« se mi je potožil. Pred S KRANJSKE NA ŠTAJERSKO IN NAZAJ Rajža ob podelitvi Murkove nagrade na martinovo 2022 Irene Rožman Pišek govori zbranim v gostilni Hudoklin v Velikih Brusnicah (foto: Zora Slivnik Pavlin, 1 1. 1 1. 2022). Vrhkletna hiša v Gorenjem Suhadolu (foto: Zora Slivnik Pavlin, 1 1. 1 1. 2022). Glasnik SED 63|1 2023 127 Društvene strani Irene Rožman Pišek kratkim pa je izdal svojo pesniško zbirko. Prebrala sem pesem Božična, glede na to, da se je bližala prva adventna nedelja. Največ pesmi je posvetil naravi, svoji mami in že- ni. Vas Velike Brusnice je postala predmestje gospodarsko uspešnega mesta – Novega mesta. Matičnega urada, kjer sem prepisovala podatke iz rojst- nih, poročnih in smrtnih matičnih knjig, ni več. Tako vam nisem mogla pokazati prostora, v katerem sem preživljala ne samo ure in ure, temveč leta in leta! Na podlagi teh podatkov sem opravila demografsko analizo rodnosti, po- rok, umrljivosti in drugega. Teh »dolgočasnih« podatkov ni kazalo razgrinjati v znameniti Hudoklinovi gostilni, na- mesto tega sem vsem razdelila svoj članek, v katerem sem priobčila osnovne izsledke moje večplastne demografske analize. Rada bi zapisala, da sem imela pred predavanjem o demografski podobi župnije tudi tremo: prišla je namreč tudi moja mentorica pri doktoratu, demografinja in geo- grafinja dr. Milivoja Šircelj, ki številke zelo dobro obvlada in kroti. Še ohranjava stike. Pošte tudi ni več, kjer so v 90. letih prejšnjega stoletja do- mačini še opravljali svoje telefonske pogovore, jaz pa sem tja hodila klepetati s poštarico Marijo Sitar. Marija še živi, čeprav, kot pravi, bi že rada kar umrla. Želela sem si, da bi se nam pridružila in nam kaj povedala, saj je tudi ona prispevala k uspehu moje raziskave. Večkrat mi je spekla jajce, pri njej sem kdaj pa kdaj celo prespala, posodila mi je kolo, poslušala je moje takšne in drugačne težave, zašila mi je nahrbtnik. Kaj ne sodi to v terenski dnevnik? »Hvala Irena, zelo si me počastila!« je dejala opravičujoč se, da tako šolanim ljudem ne bi znala nič pametnega poveda- ti, in v zadregi odklonila udeležbo. Čudno se mi je zdelo, da lahko koga počastim. Perspektive na stvari, dogodke in ljudi so pač, kot vemo, različne. V preteklih 20 letih se je tu življenje ljudi zelo spremenilo. Vse to in še kaj sem povedala, tudi to, da sem na teren prišla z namenom, da zberem »material« za članek o ljud- skem verovanju; ljudje so mi povedali, da »tukaj ljudje še verjamejo v coprnice«. Saj vsi poznamo Bajke in povesti o Gorjancih našega pisatelja in etnologa Janeza Trdine, verjetno bo na tem kaj resnice, sem si mislila. Potem pa – človek obrača, bog obrne. Izpostavila sem še nekaj dejstev o tem, kako sem razis- kovala, s kakšnimi težavami sem se spopadala, ko sem ženske zasliševala o njihovem spolnem življenju. To sploh ni bilo lahko podjetje. Po končanem predavanju smo si ogledali župnijsko cerkev povišanja sv. Križa. Ogled je vodila kolegica Marinka Dražumerič, ki je tudi umetnost- na zgodovinarka. Iskreno priznam, nikoli si nisem mogla zapomniti, po čem je cerkev v arhitekturnem in še kakš- nem pogledu znamenita. Vem pa, da so bile otročnice v njej vpeljane, odslej so bile spet normalne matere, ki jim je bilo dovoljeno težko delati. Kot nam je povedala kolegi- ca Marinka, je bila gradnja cerkve, ki stoji na močvirnem svetu, velik podvig v vsakršnem pogledu. Le kako so jo zgradili? Na moje vprašanje je Hudoklinova teta tako- le odgovorila: »Spominjam se pogovora s taščo, ki je na moje vprašanje, koliko je stara, odgovorila, da je bila ob gradnji cerkve stara trinajst let. Spominjala se je, da so cerkev gradili s podajanjem opek, 'kot pr štafet'.« Pot smo nadaljevali v vas Gabrje. Zopet smo šli naravnost v gostilno. Tu smo si že privoščili malo žganega – za bolj- šo voljo. Besedo sta dobila moja gosta presenečenja, Mar- tin Luzar in Marko Kragelj. Martin je začel prvi. Najprej je izpostavil, da ne bo nič govoril, koliko je prebivalcev, kakšne so bile v preteklosti hiše, kako so ljudje živeli, ker to lahko tudi preberemo. S tem sem se zelo strinjala. Je pa prebral svojo pesem z naslovom Češnja. V njej opisu- je poučen dogodek, ki bi ga kazalo upoštevati. Martin je Marku zavidal njegovo nobel obleko, čevlje. Sam je bil poleti vedno bos, to je krivica. Nekega dne je Martin pasel krave. Marko, ki se je prav tistega dne, sicer ne ve, kako, pasel na Luzarjevi češnji (Po domače, rabutal je!), je padel z drevesa. Martin je priletel, gledala sta si iz oči v oči. Ali bova preizkusila prebujajočo možatost in si skočila v lase ali izrabila priliko in postala prijatelja? Postala in ostala sta prijatelja. Prijatelj Marko danes živi v Bratislavi, a ga močno vleče nazaj, v Gabrje, k svojim koreninam. Sedaj tu gradi majhno brunarico. Marko Kragelj se ukvarja z ge- nealogijo, napisal je knjigo Kronika vasi Gabrje in Jugorje pod Gorjanci: 1229–2021, ki je s podporo KS Gabrje izšla 2022. Sedaj si dopisujeva, imamo veliko skupnih tem. Seveda, še o češnjah. Omeniti moram praznik češenj, ki ga obeležujejo približno 20 let. K imenitnosti praznika svoj de- lež prispeva še Kraljica češenj. Šalo na stran, s češnjami so trgovali, baje so jih izvažali celo na Dunaj. Tega še nisem Marinka Dražumerič, etnologinja in umetnostna zgodovinarka, predava o zgodovini župnijske cerkve Velike Brusnice (foto: Zora Slivnik Pavlin, 1 1. 1 1. 2022). Glasnik SED 63|1 2023 128 Društvene strani Irene Rožman Pišek preverila, Martin v to celo dvomi. Še ena kost za glodanje. Sedaj lahko že sklepate, da tu ni ne vem kakšnih zname- nitosti, niti pomembnežev, nihče ni ničesar izumil ali česa velikega napisal. Predvsem so se ukvarjali z izumljanjem tega, kako bi preživeli; mar ni to umetnost? Tu pa tam izvem, da je ta in ta umrla ali umrl. Lani sem v reviji Vzajemnost zasledila novičko, da je Marija Brulc praznovala 90 let. V mislih sem ji iskreno čestitala za ta visoki jubilej. Dosti mi je povedala o kmečkem delu, kako so ženske garale, rojevale in skrbele za otroke. Nismo imeli več časa, natančneje, zamujali smo! Kakšna groza! Odpravili smo se v vas Podbočje. Tu je bila doma Alenka Černelič Krošelj, predsednica našega etnološkega društva, jaz pa sem v Podbočje vsak dan, iz štiri kilometre oddal- jene Dobrave, hodila v osnovo šolo. Najraje po gozdnih bližnjicah, ki so bile daljšnice. V znani gostilni Gadova peč – v svojem krimiču jo omenja pisatelj Tadej Golob; še ena znamenitost – smo imeli kosilo. Dobro, vsak je pojedel svoje in odpeljali smo se naprej, v Posavski muzej Brežice. Sledila je svečana podelitev Mur- kove nagrade, Murkovih priznanj in Murkovih listin, tej pa veličastna pogostitev. Mize so se kar šibile od dobrot. Udeleženci in udeleženke so mi povedali, kako jim je bi- la moja ekskurzija všeč, da bi me še kar poslušali. Lepo! Veselila sem se z lanskoletno Murkovo nagrajenko, dr. Marijo Mojco Terčelj, in z vsemi, ki so na ta svečani dan prišli v muzej, kjer sem opravila svojo prvo prakso pod mentorstvom kolegice dr. Ivanke Počkar. Nedvomno, ta dan bo grel moje srce še dolgo, dolgo let – če bo bog dal. Hvala vsem. V okrepčevalnici Hudoklin v Gabrju, na sliki z leve proti desni: Irene Rožman Pišek, ter gosta presenečenja Martin Luzar in Marko Kragelj (foto: Zora Slivnik Pavlin, 1 1. 1 1. 2022).