Dušan Ludvik I Naša zemlja
(Fragment)
Skozi oddaljil j očo se godbo večera v oblakov spremljavi z juga na sever so breskvine cvete odnesli žerjavi.
Vsako poletje na podvečer vrti se kolo na vodnjaku, spet so zaljubljeno odgrulili golob je na golobnjaku... S pokošenih travnikov veje v delopust omamljajoči vonj sena, lipa plaho pošumeva v drhtenju cvetočih veja, kresnicam, nočnim metuljem in fantom vasujocim se nagelj krvavo
razcveta, na zapražju pod zastrtimi okni domače dehtita rožmarin in meta.
Ure nepovratno in neslišno drsijo po gostih kolobarjih zvezda, črički med travo sinkope drobijo pod nebo, vesela kapela žab nekje za vodo podoknico luni regija.
V zraku razširja okus se po dimu, novo pečenem kruhu in roki, ki ga razlamljajoč potepuhu
i
1
je dala za daljno in trnovo nočno pot. Sedaj kot njegove hvaležne dlani mehkobo dobe v mesečini stvari in zde se, da niso od tod.
Prešerno fantovsko petje in vriski
se kradejo v sanje kot nežni obiski
deviško ljubečih deklet.
Po prstih odhaja mrak čez prelaz.
Ob zaprtih oknicah meglice jutranje hodijo v vas,
kjer kleplje koso že nekdo in poje, v zarjo ujet.
Prihaja dan. Z vihrajočimi robčki oblaki mu mahajo v pozdrav.
Odmeva v rožljanju ognjišč, ščebeče s škorci preko rosnih dobrav,
prepeva s kristalnim glasom izpodrecanih žanjic,
trobi v trobente vetrov, ki s smehom zdravih peric in teric
na periščnih plohih, pri terilnicah in mikalnikih vežejo preko gričev
udarjanje cepiče v, cviljenje mlatilnic, pokanje bičev,
odnašajo topot govedi pri koritih in napajališčih,
razkrope v vse smeri se razhajajoče škripanje voz na križiščih.
Drugod se zasanjal bo v pravljično vijolično orhidejo,
pri nas pa pobožal pšenici rumeno valujočo odejo,
pozlatil si stare prste pri dotiku hmelj evih kobul,
povsod bo barve otrl, da zažari na večer v stoterih odtenkih
kot mavrično pisan metulj.
Prihaja dan. Vonja po vlažnem kmečkem znoju, po sušečem se perilu, po zasopli sapi vprežne živine, po gostem puhu ovca, po brinju
in smolnem kadilu, dehti po škapulirjih, razgretih na dekliških grudih,
po znojnotoplih svetinjah, po zgibanem, obeljenem platnu v pisanih skrinjah med trpko vsiljivim vonjem sivke, brežiljke in rožmarina, tako nepozabnem kot si ti, plodna — ozka domovina.
Odhaja dan. Živina se vrača od broda po vsakdanji poti, obstale so ptice, zadnjikrat zrak upognivši pod peroti.
Skozi bližajočo se godbo večera v oblakov spremljavi s severa na jug se vračajo jesenski žerjavi.
2