Moja

Pa se drobiva

v ribiški prstan

v čmrljev med

leteče preproge

ter popihan čaj

čakajoč da znova

čudežno priraja

gorko iz snega

da bo vrh glave

kot spozabe

ki se jih odkrade

 

Peter Kolšek

VIDKE

 

Milan Vincetič si je že zdavnaj izdelal eno samo pesniško obliko, ampak tisto do popolnosti. »Drobno in gibko, navzven enostavno, navznoter večglasno. Obliko, ki jo vrti med prsti kot pastir piščalko,« sem zapisal pred dvanajstimi leti ob zbirki Tanin. Glede tega njegovim Vidkam ni kaj dodati, čeprav so se vmes rodile štiri zbirke, ena od njih je prinesla nagrado Prešernovega sklada. Tudi zdaj sta tu obvezna uvodna in zaključna pesem, med njima pa sedem razdelkov, vsak ima po sedem pesmi, vsaka pesem stalno število verzov (tokrat jih je manj kot v prejšnjih knjigah, komaj enajst) in vsak verz največ deset zlogov, še raje pa manj, okrog pet. To je majhna pesem.

Kako velik svet gre vanjo? Na to vprašanje po eni strani odgovarja ciklična zasnova te poezije. Ista pesniška snov je namreč razlita po celi površini zbirke in najbolje zadenemo, če v vseh sedmih ciklih prepoznamo eno samo pesniško sporočilo, ki ga beremo skozi (sedem) plasti. Po drugi strani pa je tu skrajno – kaj skrajno: rudimentarno! – gost jezik, ki ga je pesnik izumil hkrati s to drobno formo. Bistvo Vincetičevega izuma je prav to: komaj nekajzložni verz, ki mu ni treba imeti stavčne strukture, a mu uspe zadržati pomensko samostojnost, podprto z ritmično enoto. Kako mu to uspe? Z jezikom, ki se je oprl na elipso, na opuščanje »nepomembnih« semantičnih vmesnosti. Gledano s strogo sintaktičnega stališča se dogaja tole: dejanje, ki ga zaznamo v povedku, ponikne prej, preden ugotovimo, kdo je osebek, ki ga sproža, in na kateri predmet se nanaša. Toda brez skrbi: morda se je oprijelo katerega od prilastkov ali prislovnih določil – ali pa se sonči na kakšni zaumni obali jezika.

To pomeni, da govori Vincetičev jezik predvsem s presejanostjo, z izbranostjo semen, ki klijejo v neizrekljivost ali v zamolčanost. Med obojim je v tem primeru velika razlika. Eno je namreč, če pesnik ne more izreči, kar bi rad, ker je tisto prehudo ali prelepo, drugo pa je, če bi povedal prav lahko, pa raje noče, ker hoče, da bralec sam potežka večinoma sladko težo zamolčanega. Z Vidkami smo sredi najbolj žive, studenčne ljubezenske poezije (v Prekmurju, od koder je pesnik doma, očitno ne teče samo Mura!), ki svojo čustveno in eksistencialno zgovornost razodeva skozi zamolk in premolk; na ta način so Vidke – in morda tudi tisto, kar jih poraja – po tihem odrešujoče. So kot obredne besede, ki imajo največjo moč, kadar se šepetajo.

Poezija v tej knjigi je svetla, svetlejša od dosedanje Vincetičeve. Njeno drobno žarenje je posuto po vsej zbirki, oko pa posebej težko spregleda bliskavice verzov, kakršni so na primer v pesmi Razkošje: Svoja sva si/ svoja kot lešnik/ med tvojimi koleni (...) svoja kot sva si/ moja in tvoja/ in od nikogar/ za radost ki si. Kako biti v ljubezni najtesneje skupaj, kako iz večno dveh dobiti Eno? To ni enostavno, tudi v ljubezenski poeziji ne. Ampak Vincetič ima tisto piščalko, ki sem jo omenjal na začetku.