Izhaja vsakega 1. v mesec«
Ljubljani, 1. oktobra 1917,
Vi« m • pvan *
Nedostavjene številke ie poslati administraciji „Etsenbahner‘
Dunaj V. Brauhausgasse 84.
mm mm
?0TK ■ SVOBOD! I
ZECEZHICAR
GLAIILO SLOVENSKIM ŽELEZNIŠKIH NAHAVUCHCIV
UREDNIŠTVO se nahaja v Ljubljani, Šelenbur-gova ulica 6/1. j UPRAVNIŠTVO Dunai V. — BrSuhausgaSse 84.
Naročnina: za celo leto	.... 4‘40 K
Nefrankirana pisma se ne sprejemajo. za pol leta................2-20	K
Rokopisi se ne vračajo.
za četrt leta. . . . . 1-10 K Posamezna številka 18 vin.
. 19 in 20.
X.
Pisarna železničarskega dežeErsega talniitva se nahaja odslej: Šel@n8»&srg©¥a
uUm & ¥ Ljubljani._____________________
Kapitalizem in vojna.
Brezštevilni nacionalni ekonomi razširjajo po meščanskem časopisju trditev, da ima delavstvo od vzdržavanja močnih stalnih armad in vojnih mornaric dobiček. Prav nič se ne bi čudili, če bi. se ti veleučeni možaakrji povzpeli do trditve, da se države medseboj vojskujejo edinole radi ljubezni do delavstva. Da je neresnična ta rditev in da ie nasprotno resnica, to ve delavstvo predobro. V vseh državah, kjer obstoji stalna armada in vojna mornarica, imajo v prvi vrsfi kapitalisti dobiček, kar pričajo letne bilance orožarn.
Vojni dobavitelji so od nekdaj vsled sleparskega načina obogateli, dočim je delavstvo obo-žalo vsled neizmernega navijanja cen. Še nikdar ni bilo toliko pomanjkanja kakor v času vojne v delavskih družinah. 2e v 16. stoletju v dobi razvoja kapitalizma je bilo sleparstvo vojnih liferan-tov vir dobička. Jezuitski pater Scherer je v svoji propovedi iz turških vojn tega stoletja prav poučljivo opisal kapitalistične navihanosti.
Kdo vojaštvu prodaja slab kruh, pokvarjeno vino in plesnjevo moko, ta je turek, ki pospešuje bolezen in ubija vojaštvo. Dajatveno sleparstvo se je šele razvilo z naraščajočim kapitalizmom za časa francoske revolucije.
To trditev dokazuje zgodovina revolucijske vojne. Se v času najstrožijh zakonov, ko je bila pot od revolucijskega soda pa do quilotine le tre-notna, so si znali skopuhi, špekulantje in borzne hij“,ne pridobiti visoke dobičke. To so bili dnevi Carnotovih množic, ddejanja razdrapanih junakov. Konvertski komisar je nekoč dejal »z železom in kruhom se pride okoli sveta«. In še celo ti raztrgani junaki revolucijskih bojev, kateri so tvorili armadni temelj feudalne protirevolucije na deželi, so bili izkoriščani od teh krvosezov in je n. pr. nek Espagnac dal v najem njeum izročene vojne vožnje banki Deusson za Odnevno 10.000 irankov. Kako visoko ceno je morala firam Deusson in drugi vojnemu vodstvu računati, da je mogla prislepariti poleg teh ogrominh stroškov še visok dobiček.
Za časa Napoleona, sc ie na tej podlagi stopnjevalo sleparstvo, vojnih dajateljev, katerim so pomagali pri tem nečednem delu visoki dostojanstveniki in generali. Maršalu Massenu je sledilo krdelo intendantov, vojnih dajateljev, komisarjev in agentov v vojsko in ti vsi so pomagali ubogega vojaka oslepariti za kruh, menažo in dnino. Ali ta »poštenjakovič« ni bil osamljen, marveč le eden izmed tolikih. Poleg označenih sleparjev so delali industrialci neizmerno visoke dobčke. V času prvega cesarstva je bila potreba za nešte-vitno armado, ki se je pretepala na vseh koncih sveta, obuvala, obleke in orožja.
Ker se lahko primerja drugo Napoleonovo cesarstvo k prvemu kakor borka k žaloigri, je
bilo tudi čisto pravilno, če se je neposredno na-rekalo kapitalistične interese maršalom in generalom in še celocesarju predpisavalo politiko. Krimsko vojno se je splošno že eno leto prej pričakovalo, kakor je res 'izbruhnila. S Bonapart-sko cesarsko proklamacijo katerem priznanju se je obotavljal ruski diplomatični zastopnik. Ali francoski ministri, ki so bili zapleteni v borznih šepkulaci;ah, so se bali poloma, vsled česar so še tudi neradi sprejeli deklaracijo ruskega poslaništva. Ali kakor se je v tem slučaju Bonapar-te izognil iz nečednih vzrokov vojni, tako je dru-gikraat izval vojno iz zgolj kapitalističnih interesov. Pretveza iii povod za mehikansko pustolo-virio ste bili neizmerno visoko posojilno oderu-štvo genfskega bankirja Jeckerja, pri katerem je vojvodt Morny zastopal cesarsko družino, katera je bila udeležena pri tej goljufiji.
Kolikor modernejša je vojna, toliko večja je dobičkamožnost kapitalizma. V rusko - japonski vojni se je to pokazalo v' klasični iormi. Mesto Charbin je štelo leta 1900. 5000 prebivalcev. Večji del mesta so tvorile lesene koče. Ali vojna je predrugačila gospodarsko razmerje tega mesteca.
Poldrug miljon ljudi in triinpolmiljard rubljev se je razlilo po Mandžuriji. Ljudje so pustili ob svojem pohodu tam svoj denar in blago. Mesto Charbin je postalo torišče vojnih dajateljev, pustolovcev in hudodelcev. Nad 20.000 lahkoživk raznih kožnih barv in dežel, je triumfiralo v vrtincu kapitalistične razuzdanost}. V Charbiim se je ctvorilo 12 razveselišč, v katerih so bile neverjetno visoke cene. Najbolj pridne obiskovalke so bile lahkoživke, ki so izvabile pijane druhali Nekaj teh dam je poročilo oficirje, druge so ostale vslužbene v podjetjih, ostale so odpotovale v tujino.
Vse tvrdke, ki so nastale ob izbruhu vojne, so ostale v mestu. Prvih 10.000 rubljev se ie porabilo za skladiščne stavbe, s kreditom pa so delal kupčije. V vojni se mnogo zasluži, vsled česar se je zapravilo velikanske svote, misleč, da bode ta vojan večno trajala in nosila neizmerne dobičke vojnim pijavkam.
Poraza ruskih armad na jugu so se veselile te vojne higijene, ker so se pričele neštevilne armade pomikati proti severu, vsled česar so bili ostali trgi izločeni iz trgovine. Mesto Charbin je bilo pripravljeno za obsedo in so se tam nakopičile velikanske blagovne rezerve. Šestnajst mlinov vrednih 14 miljonov, je pričelo svoj obrat.
Cena moki je poskočila od 80 kopek na 4 rublje in 20 kopek, vsled česar so nosili mlini velikanski dobičke.
Marksov citat v njegovem glavnem delu pravi, da aptal se ogiblje vstaje in prepirov, ker je bojazljiv. Takoj pa postane predrzen, če se mu nud primeren dobiček. 10 odstot. siguren in povsod se agnajde; pri 20 odst. ie živahen; za 100 odst. potepta vse človeške obzire, če se nudi prilika zaslužiti 300 odst., pa sklene kupčijo in če pride vsled tega tudi na vislice. Ce mu uosita upor in prepir dobiček pa je vaš z dušo in tetoni. Ni se toraj čuditi, če je povzročil kapital naj-ostudnejšj upor in krvno prelitje.
Delavci in zajedači.
Na svetu je dvoje vrste ljudi: delavci in zajedači. Delavci groidja stavbe, železnice, ladje, proizvajajo silo, da goni kolesovje v tovarnah. Delavce najdemo na polju ki orjejo, sejejo in žanjejo, da zalagajo človeštvo z živežom. Učitejl podučujejo mladino v šoli, zdravniki zdravijo ljudi, učenjaki študirajo in rešujejo nerešene probleme in ostalo človeštvo seznanijo z resultati svojih raziskovan; 'inženirje izdeljujejo načrte za razne gradbe itd. Tako bi lahko našteli še celo vrsto poklicev, ki s svojim ročnim ali umsktim delom koristijo človeški družbi. Ali to bi nas privedlo predaleč. Vsakdo, ki dela s svojim umom ali rokami, ta je koristen delavec za človeško družbo. Za človeško družbo je delo profesorja, k!i podučuje mladino v šoli ravno toliko vredno kakor delo železničarja, rudarja itd. Moderna človeška družba ne more ostati brez modernih šoL Poleg koristnih delavcev imamo v človeški družbi tud zajedače, ljudi, ki živijo o delu druzih in ne storijo nič koristnega za človeško družbo. Med obema vrstoma se vrši boj, ki se bo nadaljeval, dokler se vsi delavci — ročni in z umom — ne organizirajo kot razred in proglasijo vse za svojo lastnino, kar proizvajajo in zajedaštvu v človeški družbi ne naredijo konec. Danes smo sredi tega boja, v katerem bodo zmagali delavci, ker je pri njih več inteligence kakor pri zajedačih.
Boj med delavci in zajedači je star. Delavci so bili prej kakor zajedač. Delavd so bili predobri, zato so danes sužnji zajedačev. Ko se je pričela razvijati človeška družba v nedogledni preteklosti, so delavci s svojim delom ustvarili vsega preveč in dovolili lenuhom, — zajedačem, da so Sedli in preživljali se s tem, kar je njim ostalo. Kmalo so pa lenuhi in zajedači v svoji domišljiji zahtevali, da imajo pravic do vsega, kar so delavci pridelali in hranili zaze in svojo družfino za slbaejše čase. Od tistega časa pa do danes se delavci niso mogli ostresti lenuhov-zajedačev. Danes ko so delavci spoznali na kak način so nastali zajedači, je dolžnost delavcev, da se otresejo svojih pijavk.
Najboljše sredstvo zato je organizacija. Organizacija pomeni v današnjem času vse! Brez smotrene organizacije ni mogoč noben napredek. Združenje vseh tistih, ki enako mislijo in hočejo doseči isti cilj, zlasti pa še združenje vseh stiskanih, je za delavstvo življenske važnosti.
Kakor je stal človek v davnih časih slaboten nasproti naravnim silam, prav tako je tud slaboten in brez moči, akd stoji osamljen v človeškem vrvljcnju. Tudi najmočnejši človek se mora udati, če stoji sam v boju življenja. Toda kar si človek pomaga v boju proti naravnim silam, dandanes predvsem s tehniko, tako mu je najkrepkejša opora — organizacija:	5 organizacijo si lahko
uredi življenje.
Največjega pomena pa je organizacija za re-štev ocialnega vprašanja. V njem je rešitev raznih nasprotstev našega gospodarskega življenja. Najhujši nesmisel sedanjega družabnega reda ie ta, da mora devet desetin človeštva kljub trdemu delu živeti klaverno življenje, medtem ko
ena desetina, ki zanjo dela devet desetin, kljub svoemu brezdelju živi jako razkošno in si kopiči največja bogastva. Ali mora to tako biti? Ali nimamo pravico, da se temu upiramo?	t
Cilj vseh tistih, ki nimajo ničesar razven svoje delavne moči in svojih zmožnosti, mora biti torej ta, da so tudi oni sodeležni svetovnega bogastva, lepot in blagostanja Sn, da imajo dovelj časa za uživanje lepote tega sveta. Vsak delavec mora imeti to stremljenje, ako hoče iz današnje klavernosti povzdigniti svoje življenje. Današnjemu kapitalističnemu gospodarskemu razvoju morajo zastaviti pot nasprotno delujoče sile. Te nasprotno delujoče sile pa izvirajo edino le iz organizacije in pa iz pravične socialne zakonodaje.
Delavska organizacija mora delati na to, da skuša svojim članom pripomoči do boljšega življenja. Prazno je, upanje, da posameznik lahko na svojo pest doseže 'izboljšek svojega življenja. Ce prav se tu in tam kakemu izvoljencu to posreči, kaj je s tem pomagano množici? Ce ne bi bilo ogromno število revnih, ne bilo bi mogoče majhne množice bogatih.
Svojo samostojnost in moč si delavec lahko osvoji šele v bojni vrsti organizacije. Združena množica delavstva je vedno močnejši kakor združena množica podjetnikov. Vsaka močna organizacija lahko uresniči azhteve svojih članov.
Vez, ki veže člane organizacij med seboj, je skupnost koristi vseh članov. Njih stremljenje je enako in sredstva za dosego so enaka. Posameznik se da voditi od skupnosti in skupnost dela zanj. Temveč članov ima organizacija, tem močnejši je. Iz tega pa izhaja, da je vsak posamezni delavec toliko časa škodljivec svojih in skuprtih interesov, dokler ne pristopi organizaciji. Mnogo je delavcev, ki zavzemajo povsem napačno stališče in trdijo, da ni treba organizacije, saj če doseže ka kuspeh, ga bodem dosegel tudi jaz. Koliko več bi se doseglo, če bi vsi oni, kateri roke križajo, sodelovali za dosego skupnega cilja. Največkrat se ne da nič doseči, radi že omenjenih brezbrižnikov.
Zatoraj bodi delavcem geslo: Brez organizacije ni napredka!
Strokovne organizacije in svoboda.
V	glasilu švicarskih železničarjev »Signal« je nedavno 'izšel člaenk, v katerem člankar zanimivo razpravlja o tern, zakaj mora delavec iskati zavetje v strokovni organizaciji, če si hoče priboriti več svobode. »Signal« piše:
Ce vprašamo tega ali onega člana našega, zakaj se delavec organizira, odgovarja jih mnogo: Zato, da krepimo svojo moč, da moremo svoje gosopdarske interese braniti s čim večjim uspehom. Ta odgovor je dober. Gotovo, za delavca, ki ima le malo socialnega vpliva, dandanes velike vrednosti, če poveča svoj vpliv. Še ivažneje pa je,hvala delavski združitvi, da ustvari obsežen organizem, ki je sposoben, da izboljša delavski položaj in si pribori večjo uglednost. Tudi namene in voljo strokovnih organizacij moremo presojati z različnih stališč. Največkrat jih presojamo s stališča maksime (viška zahteve): Svoboda je namen Sile. S tem označujemo dolžnosti, ki jih delavec rad prevzema z vstopom v organzacijo. Ne samo, da se odreče svoji osebni svobodi, seže marveč tudi svojim sodrugom v roko, da obenem poveča skupno svobodo. Nedvomno je ta trenotek najvažneji v vsem bistvu strokovne organizacije.
Pokazali smo že mnogokrat — in vsakdo utegne najti dokaze za to vsak dan —, da je delavec, ki resno dela za svojo organizacijo, popolnoma drugačen človek. V sebi čuti moči, ki jih prej ni poznal ali jih je le slutil, izrabiti jih pa ni znal. Kakor se je na primer v starem veku osvobojenemu rodu podelilo povsem drugačno veljavo, enako se izvrši nedvomno v tem primeru pri delavcu v notranjosti in tudi zunanje, čim začne resno sodelovati pri strokovni organizaciji. Čut lastne vrednosti se mu poveča sam, če skuša uveljaviti svojo osebnost in vedno btjlj se ga zaveda. Zaraditega tudi ne morejo takozvane rumene strokovne organizacije nikdar 'imeti toliko
veljave kakor prave strokovne organizacije, ker v njih ni najvažnejega principa moderne delavske organizacije in se v njej tudi ne more razvijati. Rumene organizacije ne spodbujajo delavca k inicijativi, v njih je marveč nemogoče vsakršno svobodnodelovanje, ker je s smotri rumenih strokovnih organizacij nezdružljivo, zakaj njim je najvažneji namen ta, da se podrede popolnoma interesom podjetnikov.
Glede na načela organizacije s stališča strokovnega organiziranca kot osebe, kakor tudi glede na nje praktično vrednost v borbi za svobodo v okviru kolektivnosti, ni brez pomena, če smatramo strokovno organizacijo za organizem. Če jo presojamo s tega stališča, ni poklicna zveza nič manj važna. Organizacija je organizem, v katerem skupina samozavestnih delavcev ne varuje po gotovem redu in v gotovi meri več le koristi posameznih oseb, marveč interese celotne korporacije. Sila začenja postajati potreba. Treba se je vedno zavedati tega, da strokovna organizacija ni le prosta tolpa posameznih individi-jev, marveč da iz te združitve nastane nov pojav; zastopajo namreč združenci nove smotre in naloge skupno ob enakih pogojih in v enaki meri. Prednosti nima pri tem predvsem zadovoljitev posameznikov in varstvo njih interesov, marveč le splošni blagor delavskega razreda. Vemo in vsi smo prepričani, da ima strokovno gibanje značilno vlogo v socialnem in kulturnem življenju naroda. Zato porabljamo v strokovni organizaciji vse združene slile v prilog kulturnega napredka. Kaj hočemo s tem doseči je itak jasno.
Kdor presoja stvari tako, spozna prav lahko, da dobi vsako dejanje posamezniak po delovanju strokovne organizacije povsem drugačen značaj. Vzemimo kot primer napore strokovne organizacije za dosego boljših mezd. Dasi ni vob-če nikdar gotovo, da utegne mezdna doklada delavcu pomagati trajno do socialnega napredka, se ipak mora kot taka smatrati, če se je doseglo zvišanje mezde potom strokovne organizacije. Način, kako smatra ta tako zvišanje, pa kaže seveda naravno popolnoma drugačno lice. Tukaj gremo vedno s stališča, da je zvišanje mezde ne-obhodno potrebno za podlago, na kateri sedViga gospodarsko in socialno delovno ljudstvo.
Drug zgled, ki to vprašanje še bolj pojasnu-jejo. Tarifna pogodba je, če jo opazujemo od zunaj, sad napora delavske plasti, s katero si zagotovi delavstvo za določeni rok in v določerii izmeri dogovorjene delovne pogoje. S stališča strokovne organizacije je tarifna pogodba videti izraz delavčeve volje, s splošnega kulturneag stališča pa je temeljni kamen pri gradbi novega delavskega prava. Tu vplivamo naravnost na pra-vorin moralnost in strokovna organizacija si pridobiva prostor na programu družabne ureditve, in imajo nalogo, da podpirajo družben razvoj k civilizaciji.
Vse strokovno delovanje se da skoro spojiti v označenih dveh primerih. Utegnili bi pa to dokazovati še z mnogimi zanimivimi dejstvi. Najvažneje je, da smo sami jasni v tem. Kdor presoja vprašanje s tega stališča, mu ne bo težko prilagoditi se mnogim nalogam, ki jih nalagajo strokovne organizacije članom. Razumel bo tudi, zakaj ne smemo strokovne organizacije nikdar zapustiti, če doseže za člane kake ugodnnsti. Razumel bo tudi, da tarifne pogodbe ne morejo izpolniti želja posameznikov, marveč da gre tukaj kolikor mogoče za pravično zenačenje mezd in delovnih pogojev množice delavstva sploh.
Zdramite se delavci!
Da so kapitalisti praktični ljudje, katere nikdar ne vodi sentimentalnost, ampak vedno le svoj cilj — dobiček, to je resnica. Vse njih mišljenje in stremljenje je osredotočeno v želji, da obogate v najkrajšem času. Pot do prvega mi-ljončka je trnjeva, potem pa kaj rado gre. Nič čudnega ne bi bilo, če bi se tudi delavstvo zdramilo iz dolgoletnega spanja in bi v tem oziru posnemali kapitaliste. Ali na žal popusti delavstvo v trenotku, ko bi moralo ščititi svoj interes in nima praktičnega smisla za zvršitev. V tem smislu so kapitalisti spretnejši kakor delavci. Medtem ko grmijo topovi na bojišču in teka delav-
stvo obupano od vasi do vasi, od hiše do hiše, da poišče svojcem živež, sedijo dobro rejeni kapitalisti v živahnem razgovoru po kavarnah, kako bi si zasigurali bodočnost.
■Vojne grozote trajajo dalje in nič ne kaže kar • bi nam zbudilo upanje, da bode skorajšnji konec tega človeškega klanja. V zaledju ima ljudstvo vedno hujše skrbi kako se bode preživelo prihodnji dan. Ali podjetniki imajo povsem druge skrbi. Oni so že izrabili vojno konjunkturo in jo še zelo temeljito izrabljajo. Poleg tega pa neprestano iščejo nove dobička vire, po končani vojni. Kar nič jim ni po volji, da je vlada morala pod pritiskom razmer izločiti glavne življenske potrebščine iz proste trgovine in zbrati v gospodarskih centralah. Posledica te naredbe je omejitev zelo škodljivih izrastkov oderuštva. Želeti bi bilo, da vlada izvrši celotno delo in vojni mdo-bičkarjem tudi nekoliko ogreni življenje.
Danes je človek to najpopolnejše bitje nevaren konkurent živalski prehrani, ker poje konju oves, psu kosti in loj, prešiču koruzo, kravi travo iz travnikov in kokošim proso in druga zrna; človek opustoši gozdove, da dobi stavbinski les in s tem uganja najhujše skopuštvo. Državna uprava je torej prisiljena organizirati oddajo konzumentom.
Taki ukrepi, če tudi niso po volji delavcem, ker prehranilna nadomestila ne nadomestijo vsled dela izdano moč, vendar isto potrpi, vedno upajoč, da bode kmalo tega trpljenja konec. Ali kapitalisti se ne udajo hitro. Oni si sicer sedaj tudi ne morejo pomagati, vendar pa pobijajo ta »državni socializem« ob vsaki priliki in komaj čakajo, odpravo te vladine naredbe. Tako si je naročila centralna zveza žitnih trgovcev, naročila predavanje univerzitetnega profesorja dr. Karl Hofftneicrja in je ponatisnjen njegov govor razposlala na vsa merodajena državna, deželna in občinska mesta, s zahtevo, skorajšnje odprave vsled vojpe nastalih central in prehod v svobodno gospodarstvo. Ti gospodje hočejo odpravo žiten centrale, da bi lahko svojelastno zviševali cene na žitu in krmilih. Ljudje, kateri so vsled vojne delali najboljše kupčije, se bojijo, da ne bodejo po vojni delali več tako izbornih kupčij, pa že sedaj skrbijo, da ne izostane po vojni njih dobiček.
Kako se pa delavstvo pripravlja za čas, ko zopet nastane tako zaželjeni mir? Ali pripravlja delavce, kateri so za časa vojne vstopili v podjetja za organizacijo? Ali so delavci prepričani o potrebi organizacije? Ali je delavstvo učlanjeno v strokovnih organizacijah? Ne! — delavec se ne more ojunačiti, pa bi plačal borih par vinarjev, kateri mu nosijo bogate obresti za organizacijo. Stotero izgovorov najde samo zato, da se otrese agitatorjev, ki ga skušajo pridobiti za organizacijo. Delavec plačuje za za surogate, ki služijo v nadomestilo njegovim življenskim potrebščinam, plačuje četvero ceno in molče plača. Da za-more tako visoke cene plačati, ima zahvaliti organizacije. In ravno za organizacijo, za to najzvestejšo prijateljico in posvetovalko v ačsh potrebe nimajo mnogi delavci smisla, če bi tudi brez nje ubožnejše živel. Ali ni to indolenca ali pa le-nuška brezmiselnost. Prišel bode čas, ko bode podjetništvo udrihalo po delavstvu, z znižanjem mezde, kar niti ne prikriva v svojem časopisju.
S čemur se bode proti atkim nakanam branilo neorganizirano delavstvo? Ne z stanovsko, ne z organizacijo konzumentov se bodejo mogli obraniti kapitalističnega nasilja.
2e danes popolnoma podrejeni, telesno oslabeli delavci, ne bodejo imeli po vojni niti toliko časa, da okrepčajjo svoje telo, tako hitro bodejo občutili pritisk podjetnikov. Dva sežna globoka jama bode posledica prenapornega čezurnega dela in višjega zaslužka. Tovariši, agitirajte za organizacijo in podučujte sodelavce, da ne bode prekasno! —
Vojno gospodarska oskrba za železničarje.
Kakor je čitateljem našega lista znano, se peča organizacija od začetka vojne z vprašanjem kako zasiguriti preživljanje železničarjev in njih družin. Organizacija je že
leta 1915 izdelala obširen načrt za preskrbo železničarjev za časa vojne, in je ta načrt predložila železniškemu ministrstvu. Ti predlogi so se tikali obširnega nakupa živil, katere ima preskrbeti železniško ministrstvo za vse železnice in se imajo v svrho razdelitve namestiti oddajalna mesta za živež po raznih krajih. Taka organizacija konsumentov se ima ustanoviti na najširši podlagi samouprave vsled česar se morajo obstoječa konsuinna društva tako reformirati, da stoje pod stalno kontrolo železničarstva. Ti predlogi so bili premišljeni in bi zagotovili točno funkcioniranje železničarske aprovizacije in zabranili pomanjkanje in v glad železničarskih družinah. Tem predlogom pa ni polagalo železniško ministrstvo važnosti, ker prejšnji železniški minister ni bil za take novotarije, pač pa za starokopitne šablone. S tužnim srcem smo opazovali kako je životarila ta aprovizacija še za časa Stiirgkhovega nesrečnega vladanja. Neizmerno veliko dela in skrbi nam je povzročila aprovizacija, če tudi je bila dolžnost železniških uprav, da skrbijo za njeno redno poslovanje. Še posebno se je ministrstvo upiralo predlogu organizacije, da naj izvoljeni osobni zaupniki sodelujejo pri preskrbi z ži-vežom. Vsled neodpustljivega gospodarstva v treh vojnih letih so občutili tudi višji železniški predstojniki veliko pomanjkanje živ-Ijenskih potrebščin. Prva njuna skrb je bila, da se sami zadostno preskrbe z vsem potrebnim — to delo izvršiti ni bilo težko. Moč s katero razpolagajo v službi so prenesli tudi v aprovizacijo. Brezkontrole so izvrševali svoj posel v aprovizaciji, zato se pa ni čuditi, če nekateri vodje pošiljajo na razna mesta meso, jajca, mast, moko in druge take aprovizacijske predmete privatnikom in svojim predpostavljenim. Za vboge delavce in vslužbence je pa primanjkovalo najpotrebnejših živil. Glej W i e s e r v Ljubljani, Griill in višji nadzornik Paravalli na Opčinah. Griill je izjavil na nekem shodu na Opčinah, da je poslal v Line v 6tih zabojih ure •— res pa je, da je pošiljal razne aprovizacijske predmete. To Griill tudi še danes nemoteno dela, vkljub temu, da so bile kompetentne oblasti nato opozorjene. Dne 15. IX. je poslal 2 zaboja s številko 37 označeno 48 klg.; 16. IX. 1 zaboj štev. 38. teža 38 klg.
Ta zaboj smo si ogledali natančneje. V temu zaboju pa niso bile ure, pa tudi ne kraški kamen, marveč dragocena k a v a, mast, slanina, moka in sladkor in še več drugih dobrih stvarij. Kaj ni nobenega javnih funkcionarjev več, da bi naredil tem škandaloznim razmeram konec. Zakaj pa je gospod Paravalli na Opčinah, li zato, da reže salam ? — Ali je zato tam, da nadzoruje železniške naprave in promet. Če je tako samomočen, da izreka disciplinarne preiskave nad uslužbenci, ki se pritožujejo radi aprovizacije. Pa kaj se bodemo spore-kali z gosp. Paravallijem! Griill — Paravalli sta sicer 2 telesa ampak ena sama duša.
Morda spregovorimo v državnem zboru ob priliki nekaj več o tem javnem škandalu.
Zjednjačenje železničarjev smunicijskimi delavci glede a-p r o v i z a c i j e.
Znano je, da zahtevamo zjednjačenje v aprovizaciji s municijskimi delavci. Nikakor ne gre, da bi železničarji, pri svojem napornem in odgovornem delu, po dnevu in po noči, bili glede aprovizacije zapostavljeni napram municijskim delavcem. Taka preskrba je bila že neštetokrat obljubljena železničarjem, ali do danes se §e niso uresničile te obljube. Meseca avgusta so dobili municijski delavci 7'< kg moke v nadomestilo za krompir, železničarji so izšli zopet praznih rok. Sodrug poslanec Tomschik je po naročilu organizacije v prehranjevalnem uradu urgiral to zahtevo.
V	raznih dnevnikih je bilo čitati:
Da se zagotovi preskrba železničarjev s potrebnim živežem in stein zasiguri točno
funkcioniranje avstrijskih železnic v tem tako kritičnem času se je prehranjevalni urad odločil upeljati za železničarje isto preskrb-nino kakor jo imajo municijski delavci.
27. avgusta t. 1. se je vršilo na Dunaju o prehranjevalnem uradu posvetovanje, katerega so se udeležili sledeči zastopniki:
Za prehranjevalni urad: sekcijski načelnik dr. Gstettner; za žel. ministrstvo baron Bannhaus; predsednik vojnožitnega urada gospod sekcijski načelnik vitez Schonka. Poleg teh gospodov so bili tudi navzoči zastopniki raznih vojnih central. Po predlogu referenta so se zjedinili, da vstanovijo za 1 milj. in sto tisoč oseb na državnih železnicah posebni prehranjevalni urad, kateri bode dobival ves potrebni živelj naravnost od centralnih mest. Glavni predmeti ki se bodejo tam dobivali so: moka, mast, meso, divjačina, krompir, sladkor, kavina primes, sočivje, marmelada, suho sadje, zelenjava, sir, milo, sveče, špirit in dr. Začasno se ne daje, mleko, jajca, sveže sadje in sveže zelenjavo.
Ker so preddela za to gospodarstvo že dokončana, je upati, da prične v najkrajšem času poslovati ta vstanova.
Uradno kljuse je zopet prestopilo za en korak.
Razno.
Voli in lev.
(Poučna bajka za delavce in delavke).
Štrje voli se pasejo skupaj na travniku. Dobri prijatelji so in vedo Si pomagajo med seboj, kadar so v potrebi. Nekega večera se priplazi k njim lev in hoče napasfi enega izmed njih; na njegove klice na pomoč prihite drugi trije in napadejo leva tako besno, da je vesel, ko se rnu posreči ubežati. Po tem dogodku so voli vedno skupaj, nikdar ni videti katerega samega. Prihodnji večer pride lev zopet na travnik, zakaj nadejal se je, da naleti tega ali onega vola na samem. Toda bridko je razočaran, komaj se prikaže, pa planejo vsi štirje voli nanj. Lev, ki ga skele še včerajšnji udarci in sunki, ne čaka, da bi se ga lotili, marveč jo urno popiha. Od takrat se ne upa-več prihajati niti blizu travnika, opazuje vole le zdaleka in premišljuje, kako bi jih razdružil in bi vsakega posameznega lažje premagal. Nekega dne sreča lisico in jo vpraša, če bi mu ne vedela svetovati, kako naj razdruži prijatelje. »Nič lažjega kakor to,« pravi lisica, »daj, napravim to jaz!« Lisica gre na travnik, kjer se voli pasejo, pokliče enega na stran in mu pripoveduje vsakovrstne slabe stvari o njegovih bratih. Enako napravi pozneje tudi pri drugih treh, pri vsakem posamezno. Od tedaj si voli več ne zaupajo med seboj, jamejo se kmalu prepirati, vsak se umika v svoj kht travnika in lepega prijateljstva je konec. »Poglej,« pravi lisica levu, »kako lahko je bilo zasejati med nje sovraštvo, sedaj pojdeš tja in jih požreš, pa tudi meni kaj pusti« »Seveda«, pravi lev velikodušno in odide. Kajpak, sedaj Prav lahko premaga posameznega vola in ga umori, se dobro gosti, pa še za zvito svetovalko je nekaj ostalo. Ce bi bili voli ostali združeni, bi bili nagnali marsikaterega leva, ker pa niso bili združeni, niso bili kos niti enemu.
Vojna bilanca francoskih železnic. Primanjkljaj francoskih železnic iznaša za državne železnice od 18. avgusta 1916 — konca leta 1916 — 272 milijonov frankov, primanjkljaj privatnih železnic pa 83 milijonov frankov. V tekočem letu bode še izdatnejši ta primanjkljaj, vsled česar se zvišajo železniški tarifi.
Prva železnižka prometna nradnica je postala gdč, Andrejina Tomažičeva, bivša ii-cejska abiturientka, hči nadučitelja v Lokavca. Pri železniškem ravnateljstvu v Trstu je naredila izpit za prometno uradnico.
Kakor poroča kor. biro iz Petrograda je ruski minister zunanjih zadev naznanil, da skupno število volilcev za ustanovni zbor znaša 90 miljonov ljudi. Volilve bodo stale sto miljonov lir.
Ko so ga ustrelili, je bil poiniloščen. „Lidove Noviny“ poročajo: Domobransko divizijsko sodišče v Krakovu je obvestilo te
dni člane družine bivšega urednika nacio-nalno-socialnega lista „ Straž “ Josip Kotika, da je Kotek vsled amnetijskega odloka z dne 2. julija t. 1. pomiloščen. Kotek je bil obsojen 23. decembra 1914 zaradi veleizdaje na smrt na vešalih, milostnim potom so spremenili kazen v toliko, da ga niso obesili, ampak ustrelili. In sedaj ko je mrtev, so ga pomilostili.
Svetnik Gutmann pred sodiščem. Naš stari znanec upokojeni načelnik ljubljanske postaje južne železnice se je moral zagovarjati pred dunajskim sodiščem radi predolgega jezika. Tožil ga je železniški uradnik Klopčič radi razžaljenja časti. Pri sodišču se je dosegel med prepirajočima strankama sledeči sporazum. Gospod ces. svetnik Gutmann Evgen, odtegne vsa očitanja in obdolžitve, katere je v inkriminirani vlogi kot odgovor na dopisnico gospoda nadporočnika Klopčiča vsled njegovega bolestnega stanja in razburjenosti izvršil, odkritosrčno obžaljuje to svoje dejanje. Iz kazenskega postopanja se je prepričal, da so popolnoma neutemeljena njegova očitanja. Gospod ces. svetnik Gutmann se zahvaljuje gospodu nadporočniku Ludovik Klopčiču, da se je oziral na njegovo starost, bolehnost, njegovo razmerje z rajnkim tožnikovim očetom in da je vsled teh okolnosti odstopil od nadaljnega kazenskega postopanja. Gospod svetnik Gutmann se zaveže gospodu privatnemu tožitelju povrniti štiristo kron sodniških stroškov v teku 14 dni proti eksekuciji. — Dr. Habe m. p. Fiala m. p. •Daninger m. p. Dr. Hahn m. p. — Stara navada železna srajca. Gutmann je ob vsaki priliki naznanjeval zahrbtno svoje uslužbence, saj je bilo to prav lahko, ker je bil tedanji generalni ravnatelj Pfeifer njegov botrček. Organizacija je bila v tedanjem času še v povojih in denuneijantstvo je cvetelo, katerega je vzgojeval ta vzor postajenačelnika. Sestavil si je takoimenovani zbor kozakov, ki je bil 'vedno pripravljen, da zatre s kru-mirstvom vsako gibanje na južni železnici. Ko so se v Nabrežini uprli železničarski uslužbenci radi nečloveškega ravnanja enega mestnega mojstra in ostavili delo, je poslal Gutmanu tja svoje kozake, da zatro to gibanje, kar se pa ni posrečilo. Ljubljanski železničarji so bili tako na slabem glasu, da se jih je povsod imenovalo ljubljanske kozake. Ali organizacija je tudi tukaj zmagala. Vkljub njegovi glavni opori, katero je dobival v klerikalni stranki, je mož neslavno zginil in se pogreznil v pozabljenost. V zgodovini železničarskega gibanja bode ostalo njegovo ime zabeleženo ined najhujšimi preganjalci svobode in napredka in prokletstvo uničenih železničarskih eksistenc mu bode sledilo v grob.	Dixi.
Čuvajte se pred grižo! Griža zahteva letos, zlasti med delovnim ljudstvom, zopet mnogo žrtev. Mnogo teh žrtev utegnemo preprečiti, če se skrbno ravnamo po nasledn ih zdravniških nasvetih. S paznostjo ohranimo sebi in svojcem življenje in zdravje. Griža je nalezljiva črevesna bolezen. Nalezemo jo, če pridejo grižni bacili v čreva s hrano, 'ki jo uživamo, in povzročajo tam vnetja. 1. Pojavi bolezni. Griža pričenja z lijavico (drisko) in močnim tiščanjem na potrebo, ki ga večkrat spremljajo krči v trebuhu. Blato je sluzno in veškrat pomešano s krvjo. 2. Prenos bolezni. Povzročitelj bolezni (grižni baci) se odloča v velikanskih množinah z blatom in se prijemlje vseh stvari, s katerimi prihaja naravnost ali posredno v dotiko in jih umaže (roke, perilo, umivalne in jedilne posode, nočno posodico, stranišče itd.). Muhe, ki sedajo na blato, morejo prenesti kali bolezni
ne le na vsakovrstne rabljive stvari, nego tudi na živila. Z umazanimi prsti, jedilnim orodjem ali živili se morejo zanesti kali bolezni v prebavila zdravega človeka, da oboli. Po zraku se bolezen ne prenaša. Slabo prebavljanje pospešuje nalezljivost. 3. Kako se varuj5mo pred obolenjem. Vsakdo se mora čuvati pred obolenjem za grižo po tehle navodilih: a) Vzdržavati se moi’a predvsem težko prebavljivih živil, zlasti takih, pri katerih je nevarno, da so nesnažna! Torej: Ne jejmo nikakršnega neolupljenega sadja ! Ne jejmo kumar, solate, buč! Ne pijmo neprekuhanega mleka! Ne uživajmo neprekuhanih jedil sploh, če je le mogoče! b) Največja čistota v strani-ččih in zahodih! c) Očisti roke po vsaki rabi stranišča in pred vsako jedjo! č) Ob sumljivih bolezenskih pojavih (driski, bljuvanju, koliki) obvesti takoj zdravnika. Navadna driska pa ni v nobeni zvezi z nalezljivo grižo. Pri griži je pomoč nujna.
Ustanove za vpokojene, podpore potrebne železničarje. Dohodki naslednjih ustanov za vpokojene, podpore potrebne železničarje so razpisani: „Avstrijski železniški podporni sklad, Moritz baron Konigswarterjeva ustanova, ustanova za železniške invalide, Ferdinand Linderjeva in S. Hahuova ustanova le za uradniške vdove, Friedrich Avgust Bir-kova ustanova za vdove po prožnih preglednikih in čuvajih, Josip Dorrekova ustanova, Franc Riesnerjeva* ustanova za vdove po čuvajih, Elizabetna ustanova za uradniške vdove in Basie Koturova ustanova za vdove po sprevodnikih. Prošnje je vlagati najkasneje do 10. oktobra pri istem predstojništvu, kateremu je bil prosilce pred vpokojitvijo dodeljen, ter morajo nositi župnikovo in županovo potrdilo o ubožnosti.
Položaj južne železnice. V poslanski zbornici je poslanec dr. Schurf iuterpeliral železniškega miuištra glede finančnega položaja južne železnice. Z ozirom na velik deficit in z ozirom na nameravano znatno zvišanje tarifov je poslanec izjavil, da bi ponovno zvišanje tarifa za vse gospodarsko življenje v oremlju južne železnice imelo skrajno slabe posledice, ker so tarifi itak že neznosno visoki.
Izmeček moškega spola. Na prvi seji poslanske zbornice so vložili socialno demokratični poslanci interpelacijo na ministra za deželno brambo, v kateri navajajo dnevno povelje 7 zbornega poveljstva, skupina feld-cajginajstra Kraussa, vojna pošta 281, z dne 12. julija 1917. To povelje se glasi: Ob zadnji izmenjevalni akciji je bilo odposlanih 51 za fronto sposobnih mož v zbirališče De-brečin. V izmenjavo smo dobili 51 mož, ki jih moramo označevati naravnost kot izmeček moškega spola. Med tem ko se izvajajo izmenjave tako strogo, da je komaj mogoče dobiti potrebne pisarje, risarje, litografe in tudi za dobrobit oficirjev potrebne oficirske kuharje in menažne podčastnike, pa ne pošiljajo za fronto sposobnih k nadomestnim zborom, temveč ostajajo v etapnem ozemlju. — Interpelacija vprašuje: Ali je gospod minister za deželno brambo pripravljen poskrbeti zato, da izostane vbodoče tako psovanje mož, ki so bili prisiljeni k vojni službi vsled nabora in vpoklica. Ali je po treh letih vojne res edina skrb armadnega poveljstva, da skrbi zato, da ne trpi dobrobit oficirjev nobene škode ?
Odprava pravice stavkanja vsled pogodbe. Švedska železničarska zveza je s delodajalskim odborom privatnih železnic sklenila tarifno po-Kodbo z določili, da je nepustno stavkati ali pa delavstvo izpreti in bodisi zato še tako tehten vzrok. Vsi nastali spori se bodejo v bodoče ko-nečno reševali potom razsodišč.
Društveni vestnik.
Železničarji ogibajte se demagogov. Nekaj dni pred izbruhom italijanske vojne je juž. železnica svojemu delavstvu v južnih okrajih odpovedala službo. Predstojniki so mu prečitali ukaz ravnateljstva, izplačali mu
14 dnevno mezdo in mu zaukazali, da morajo vsi oni delavci kateri še niso dopolnili 50. leto starosti odriniti s vlakom ki je peljal evakuirano osobje v Ljubljano, ostalim se priporoča, da se peljejo tudi v Ljubljano, ker je to v njih interesu. Dospevši v Ljubljano so bili razdeljeni po postajah in izplačevalo se je prizadetim navadno mezdo; če je bila krajevna mezda manjši kakor v domači postaji, pa mezdo domače postaje. Delavci so ostavili svoje družine ker niso vedli kateri postaji bodo dodeljeni.. Večina teh družin je iskala zavetišča pri sorodnikih. Ali gorje tistemu ki je imel revne sorodnike, ker tudi tam ni našel zavetišča. Povprečni dnevni zaslužek je bil 3 K 50 vin.; in s tem zneskom naj prežive sebe in svojce v delnem gospodarstvu. Draginja je tako naraščala, da ta pičli zaslužek ni zadoščeval niti za eno osebo, kaj še za družino. Delavstvo je poslalo svoje zaupnike na Dunaj k ravnateljstvu južne železnice, da izprosi pomoč. Ali gosp. generalni ravnatelj je zavrnil vse zahteve, češ, da tudi pri državni železnici ni boljše. Konečno je izjavil če mu zastopniki dokažejo, da je pri kaki drugi železnici boljše, bode tudi on izplačal razloček. Depu-tacija je preskrbela dokazilno gradivo, pa hajd na Dunaj. Ali ravnatelj je pogoltnil besedo in ostal figavec. Tožite ako mislite da imate prav, se je na kratko odrezal. Delavci so tožili — ali zaman. Sodišče prve in druge instance je razsodilo v prilog železnici.
V	petek 21. septembra je sklical delavski odbornik Bahun shod, da poroča o izidu tožbe katero so delavci naperili proti južni železnici. Govornik je pričel zelo stvarno razlagati ves započetek, ali nažal, je bil konec njegovega izvajanja skrajno demagogičen. Ce je sodišče v obeh instancah razsodilo, da je bila železnica upravičena odpovedati delavcem službo v smislu obstoječih predpisov in, da je bila odpoved pravilno naznanjena prizadetemu delavstvu. Sodišče se je postavilo na stališče, da je južna železnica privatno podjetje ki ni navezana, da uredi pre-hranino po vzorcu državne železnice.
Ali namesto bi zlil jezo nad južno železnico, je udrihal po organizaciji, da se je premalo brigala za celo zadevo. Resnici na ljubo moramo konstatirati, da je organizacija trikrat posredovala pri generalnem ravnateljstvu v tej stvari, ali vsikdar brez vspeha. Če pa B. ni dobil pravovarstva je bil za to dvojen vzrok. Prvič ker je bilo malo upanja na vspeh in drugič ker je bil B. v tem času ko se je zahtevalo pravo-varstvo s članskimi prispevki zaostal 6 mesecev. Drugo organizacijo si moramo vstano-viti in sicer socialno demokratično, ker do centrale nimamo nobenega zaupanja. Kdo pa tvori centralo? Ali niso to železničarji kateri so bili izvoljeni na občnem zboru in za katere je glasoval tudi B. ? Ali misli B., da bode imela skupina ki lahko v najboljšem slučaju šteje kakih 800 članov, pri železnici več upliva kakor mogočno 55.000 članov broječa organizacija ? Smelo trdimo, da kdor prinaša take zadeve na shod, pa obenem zamolči izvršeno delo organizacije, ta uganja demagogijo.
Zakaj pa ni naštel vspehe katere je dosegla organizacija v času vojne ? Kdor ima poštene namene, ta bode tudi objektivno poročal o vsemu kar je dobro in kar je slabo. To pa B. ni storil. Glede bodoče organizacijske forme, se bode razpravljalo na kakem inerodajnejšem mestu. Kar pa je delavski odbornik Ambrožič poročal, ni vredno polemike. Skrajna netaktnost pa je, če kdo govori v imenu ljubljanskega delavstva brez tozadevnega pooblastila.
Dvojici A. in B. svetujemo, da vstavijo to organizacijo škodljivo početje ker s takim postopanjem škodujejo sebi in delavstvu.
Vodstvo krajevne skupine Ljubljana II sklicuje v pondeljek dne 1. oktobra t. 1. izredfeni občni zbor s sledečim dnevnim redom: 1. Poročila predsedništva. 2. Volitev novega odbora. 3. Predavanje. Shod se vrši v gostilni gospoda Poljšaka na Martinovi
cesti 22. Začetek ob 7 uri zvečer. Dolžnost vsakega člana je, da prisostuje občnemu zboru svoje krajevne skupine. Vodstvo.
Pozor slovenski železničarji!
Tudi letos bode izšel slov. žel. koledar za leto 1918. Da se ugotovi naklada, se nujno poživljajo vodstva kr. skupin, da sporočijo takoj deželnem tajništvu v Ljubljani, Šelen-burgova ulica 6,1. nadstropju. Vsak sodrug ki želi koledar naj hiti z naročilom.
Izplačane posmrtnine.
Od 7. do 31. avgusta 1917 so se izplačale sledeče posmrtnine:
201. Wanner Marija, Kreibitz . . K	100
202. Leinweber Robert, Bodenbach „	300
203. VVaschiček Marija, Iglau . . „	50
204. Borovnig August, Maribor II. „	100
205. Klohs Fran, Schonbrunn . „	100
206. Klametz Karol, Schreckenstein „	300
207. Zlepnik Frančiška, Celovec . „	150
208. Schmidt Ana. St. Polit . .	.	„	150
209. Rieger Karl, Floridsdorf II.	.	„	ioo
210. Lorenz Ivan I., Neudek ..	.	„	100
211. Prieger Genoleve, Friesach	.	„	100
212. Habner Berta, Dobling . .	.	„	150
213. Morgenstern Jakob, Gorkau . „	100
214. Passecker Marija, Matzleinsd. „	100
215. Herschmann Wilhelm, Aussig „	300
216. Furst Annay Schmiedeberg . „	100
217. Schaller Alojzija, Inomost I. .	50
218. KoAaličko Ana, Neusandec . „	100
219. Jurkovič Anton, Meidling . . „	200
220. Neukamp Anton, Waidhofen „	250
221. Szcotka Olga, Teschen . . . „	150
222. Oberreiter Ana, Mauthausen . „	50
223. Pergl Marija, Laun............„	150
224. Formanek Fran, Lann . . .	100
225. Popelka Juliana, Alsergrund ■ „	150
Skupaj K 3.500 Prenos od 6. Augusta 1917 „ il2.575 Skupaj K 36.075 Umrlo je 11 članov in 14 žen, skupaj 25. Od 1. januarja do 31. avgusta 1917 je umrlo 123 čtanov in 102 žen, skupaj 225.
Železničarji naročajte in razširjajte našo strankino glasilo »Naprej “ vsaka krajevna skupina bodi naročnik lista. Naprej bode nevstrašeno branil železničarje pred izkoriščevalci in zastopal interese [delavnega ljudstva. Na delo za naš dnevnik!
Uredništvo.
Izdajatelj in odgovorni urednik Josip Kopač. Tiska »Učiteljska tiskarna* v Ljubljani.
Adalbert
Kassig
Ljubljana,
Židovska ulica,
Zavod za uniformo, krznar in izdelovatel) čepic priporoča svojo veliko zalogo v sakovrstnih uniform-skih predmetov za železničarje, kakor: čepice, gumbe, rosete, žnore, piščalke i. t. d. Cepiče zimske in letne za strojevodje, kurjače itd. v raznih oblikah po najnižji ceni. — Postrežba točna.