Revija SRP
junij 2013 shtevilka 113/114
Revija SRP
/Svoboda, Resnica, Pogum/
Letnik 21, junij 2013 shtevilka 113 - 114
Izdajatelj revije
Naslovnica Izbor likovnih del Tisk
Urednishtvo Urednishki odbor
Revija SRP, zavod za zalozhnishtvo, Ljubljana m.sh.1339427, d.sh.71461965, b.r. 10100-0038333910
e.m. urednishtvo@revijasrp.si i.a. http:/ / www.revijasrp.si
Janez Hafner: Rdecha, 2008
Damir Globochnik
NTD d.o.o., Ljubljana
Revija SRP, Prazhakova 13, 1000 Ljubljana ?
Matej Krajnc — odgovorni urednik Ivo Antich Lev Detela Damir Globochnik
Narochila, prodaja Izposoja na dom
Knjigarna KONZORCIJ, Zalozhba Mladinska knjiga, Slovenska 29, 1000 Ljubljana
Slovanska knjizhnica, Einspielerjeva 1, p.p. 2670, 1001 Ljubljana
Izdajo omogochajo ISSN 1318-1912
sodelavci v reviji
Vsebina
Marko Kravos	Chevlji	4
Matej Krajnc	Slovenska popevka	6
Alenka Kveder	Modus vivendi	13
Dani Bedrach	Kavke v pavkah	16
Luka Hrovat	Vstajenje chasa	19
Blazh Bo%hich	Podrzhati jezik /pesmi/	21
Sara Shpelec	Kdo s srcem si danes napolni chrevo?	24
Ivo Antich	Pravljica napredka /epigramizmi/	27
Lev Detela	Zadnja igra	29
Anja Mugerli	Mehanik za dusho	35
Matej Krajnc	AAARGH! /novelet/	41
Prevajalnica		
Ambrose Bierce	Zapiski /izbor iz misli in aforizmov/	58
Georges Brassens	Veseli raj kletvin	61
I%et Medoshevich	Vse se vracha na zachetek	63
Djordje Balashevich	Che bi o meni naredili film ...	67
Vittorio Bodini	Le svoje roke poznam	74
Nick Cave	Do konca sveta	82
Ivan Andrejevich Krilov	Prashich pod hrastom/basni/	86
Pavol Rankov	Light my fire	89
Likovna priloga		
Damir Globochnik	Strateg slikarske poteze	99
Janez Hafner	Likovna dela /slike/	102
Esejnica
Ivo Antich Damir Globochnik
Matej Krajnc
Za zgodovinski spomin
Matej Krajnc
Iz zgodovinskega spomina
Lavo Chermelj
G. Brodnik
Chitalnica
Lev Detela
Lev Detela Matej Krajnc
Vprashalnica
Ivo Antich Dokumenti
Dokument 1
Matej Krajnc
Trije filmski vidiki zhrtvovanja	111
Prvi slovenski satirichni list Brencelj in mladoslovenci	118
Razmishljanje o aspektih prevajanja netipichnih zhanrov ob prevodu knjige Zapiski Boba Dylana	126
Kratka zgodovina satirichne epske pesnitve v Sloveniji od Presherna do Roze	131
»Fashisti prinesli shtevilo, nacionalisti pa doktrino« / O knjigi Miodraga T. Risticha: Italijanski nacionalizem/	152
»Nova« Avstrija in koroshki Slovenci	155
Nemshka knjiga o cesarski cesti od Dunaja preko Ljubljane do Trsta /Beppo Beyerl/ 161
Pesnishki izziv Janija Oswalda	164
Vechina ljudi zhivi od rojstva do smrti
/Marko Kravos/	167
Zona	169
Svoboda, Resnica, Pogum	171
Marko Kravos
CHEVLJI
Moje telo
Koliko je mojega telesa povrhu? zunaj? Ga ne znam izmerit. Je pravi obseg takrat, ko sem uraden? ohlapen? utrujen? ko spim brez sanj? ali ko se ljubim in sem ozek kot riba in trd?
Jezik, s katerim drsim po tvojem vratu, je tudi povrshina telesa?
Kdaj je telo najgostejshe? pri zhenski?
che se skrchi pred ognjem? od mraza? od straha in smrti? kdaj ga je najvech? kdaj je najbolj moje?
O zvestobi
Senca dreves, v kateri sva lezhala
in trk trk nad nama,
bog ve che je zholna nashla chrva,
ali je drevo odmrlo,
kot vse,
ko so pokosili prezrelo travo zhe naslednji dan in je potok odtekal kot nikoli prej in sva tezhko spet nashla kraj,
kot tezhko najdem vse, tudi tebe, vedno je vse drugache, spet je vse tu, mislim, pa je vse drugache,
ko lezhi tu tvoja dolga roka in je trava zhe odcvela, in she trka zholna v zhili na zapestju.
She mislim, da se s tabo pogovarjam in ti odpirash usta, jaz jih tudi, glasu pa ni, cheprav so gibi znani in jaz krichim in zadrzhujem dih.
Vse je negibno, samo potok teche v napachno smer in ptice so zdaj ribe.
Chevlji
Na chevlje sem privezan,
ki hodijo po svetu kar tako,
brez prave misli.
Stojim v njih malo zachuden
in malo v zadregi.
Nich si ne morem pomagati:
spotikajo se,
in jaz v njih,
hotel bi se ustaviti,
in oni hitijo,
hotel bi plesati,
oni pa ishchejo svoj par.
Bos sem prishel na ta svet, v chevljih pa pojdem po gobe.
Matej Krajnc
SLOVENSKA POPEVKA
zemlja pleshe
zemlja pleshe in nihche ji nich noche. svoj ropot pospravi v predale. nadnjo ni nikogar vech. vrag je pobral vse plashche in shale. kar je bilo vchasih kratko in jedrnato, zdaj tava brez priporochil. zemlja pleshe. noch in dan. dokler ji kdo ne porezhe kril.
bedanci trohnijo pod koreninami. izrazni plesi jim ne kratijo sna. svoje so naredili. mirno vest imajo. baje je vech vredna kot kupi zlata.
zemlja pleshe in njeni navdusheni kriki se lepijo na nekdanjo mlechno pot. cesta je zhe zdavnaj nehala biti. mrtvim rekam se je prodala za prod. zemlja pa ploska orkestru, ki ga je pokopala zhe pred milijardami let. vchasih je bil orkester, danes je zgolj she kvintet ...
mandolina
mandolino dobish za dva kovacha. dva kovacha podkujeta dva konja. dva konja sta slabo podkovana. izkrvavita zhe pred obzorjem.
stecheta mleko in med. kdo bo prvi prispel na cilj? kdo bo prinesel medaljo, che na poti umre buffalo bili?
pa se oglasi mandolina. razbije konjem kopita. v mraku se na razpotju sten chudni senci lovita.
stecheta mleko in med. kdo bo prvi prispel na cilj? kdo bo prinesel medaljo, che na poti umre buffalo bill?
malokdaj se srechava
nisem si na ti s tishino. malokdaj se srechava. malokdaj me oplazi s pogledom ali pobara, che sem doma.
malokdaj treshchi kozarec ob steno, ko se zmrachi. malokdaj reche kaj tehtnega, che zhe spregovori.
nisem si na ti s tishino. medalje od mene ne bo dobila. naj z lastnim denarjem placha, che je zhe sedla in narochila ...
orion
dosezhek je zhe, che se naplahtam vsaj toliko, da lahko zaspim. mraku se nasmiham. shtetja ovac se bojim.
zhaluzije skochijo z oken in hochejo vrechi tarok. senca na steni se premakne. pridruzhi se jim she bog.
chez tisoch let, ko she vedno bom, bom pustil prizhgano luch do jutra. orion mi je pricha, bratje! moja neoporechnost je absolutna.
vidim jo, ko se lichi. vidim jo, ko zaspi. v mrak vrzhe stare brisache. shtetja ovac se ne boji.
zhaluzije skochijo z oken. kakshen bo nochni izplen? blazen? izprijen? omagan? mrtvorojen?
poletna noch
strese se gora, rodi se mish, je mar navadna, je cerkvena? nabiram pesmi kot drobizh, take, ki nimajo imena.
poletna noch se zahahlja,
njej ni vech treba chakat mraka,
ni treba v strahu trepetat,
kdaj kak strazhmojster prikoraka ...
luchi se majejo, no ja, vsaj mislijo, da so prizhgane in sredi ulice morda pogine pes in znova vstane .
in najdihojca, palchek nash, ob krizhanki hlasta za zrakom; je dva navpichno zgolj namig, namenjen cipam in prostakom?
nad vodo pa lebdi labod, saltan mu trikrat pomezhikne; ploshcha se znova odvrti, zajavka she, nato utihne ...
trideset let
kaj, che se branjevka konchno zbudi in menja trideset let za trideset dni?
che veter potegne, zhalujko podre, in je danes heroj in jutri pezde?
grobovi zhe vejo, kje je toplo, kje zemlja zasope in vse, kar je pod njo.
kaj, che se konchno zaziba na vrvi vsak, ki bo zadnji in vsak, ki je prvi?
bo delal kojot razliko med njima? se bo hranil drugje, che pritisne ga zima?
che veter potegne, zhalujko zbudi in zraven she branjevki izkoplje ochi?
vsak je sam
pilat se odkashlja
in veli suzhnjem, naj pognejo mizo. strashne sanje je imel, a ne prizna.
ujelo ga je dezhevje, tam, kjer teche bistra zila, tam, kjer je ljubo doma, a bolj malo ima.
vsak je sam, ki sam robanti, ki postopa ob rekah in jim veli prestopiti; tovarnishko sonce lezhe s tovarnishkim dimom in nobenemu od njiju ni treba zaiti.
shtudent naj bo, che zhe hoche biti, che pa noche, mu dajte doto; pilat se nasmehne: mar mu je za izobrazbo!, kegljal pa bo vsako drugo soboto!
uspavanka za mrtve vagabunde
trohnijo,
kot bi jim shlo za glavo. danes
niso chasi za slavo. slava
bezhi v druge kraje. smrt
sproti radira postaje. lutnje
hochejo spod gomil. spod
rozhmarina in potentil.
kdo bi spal, ko se rushi svet. treba
ga je prezhivet.
murnovi vlahi rohnijo. ochi
se jim v glavah vrtijo. stopajo
v bioloshke odpadke. zmage
so vedno sladke. trohnijo,
kot bi jim shlo za slavo.
pod zemljo
je vse manj krvavo ...
bel dezhnik
je bel dezhnik, je chrn plashch, pa pade tema, zanalashch, pa pride sedem suhih let, a shirancem ne gre verjet.
tiralice
so razdeljene, odpira lov se na poshtene, sezona si ureja krilo; na, spet do jutra bo snezhilo.
je bel dezhnik, je nujni delezh, grmade so zhe dogorele, krvniki so pred tujim pragom, en doktor bednik, drug Zhivago.
in grejo dnevi, kot za stavo, kdo zanje pisal bo prijavo in kdo sedel do polnochi z majo in tudi z biseri ...?
Alenka Kveder
MODUS VIVENDI
Modus vivendi
modrozhilna senca se je podrgnila ob zachasnost in se zataknila tam nekje na poti med tukaj in spalnico
(pod vekami so se pojavili prvi brsti)
ves chas se je zgostil v megleno gmoto z vonjem po tic tac-u
nato pa zdrknil naravnost med cip(res)e
plot se je ovil z odpornostjo proti vlagi zato so pomladi zvishali nalet
(nihche nikoli ne odmahne z zastavo)
tripolen je ta krog in vedno se najde nekdo ki z notranjo stranjo stegen zashepeta: reshite vse nezhne zajchke in
lahko noch
Amorchki
nekje sem videla frfotati majhne pajacke z napetimi loki vedno pripravljenimi na milostni strel
(bi znalo biti
da gre za pomembne podaljshke)
ko izvlechejo pushchice v klobchiche navijejo hrepenenja in zhe spomladi jih vzorno napnejo med drogove
(drage ranjenke
na njih lahko brez zadrzhkov
sushite svoje perilo)
Dolga sreda
sopara mehcha otrdelo kozho podplatov
in ti si ves zajchji
le da ti iz glave
namesto ushes
rastejo bibe
(mrazi me njihovo migetanje)
lahko bi jih obliznil
s svojim razcepljenim jezikom
na katerem obchasno svaljkash zablode
che ne bi bil z mano bi lahko iz njih oblikoval majhne kroglice takshne trde kot so iztrebki glodalcev
in bi ostajale na povrshju in jih naliv ne bi odplaknil do morja do alg do rib
in do tistega kita
ki s svojim mogochnim telesom
obvladuje neskonchno modrino
lahko bi pa ne gre
ujetega v neskonchni vozel te namrech vedno znova dohiteva moira
Ure izparevanja
na dolzhino vezalk od dveh parav shkornjev so se razvlekle ure izparevanja
okolishchine niso bile prave da bi lahko zhabi porezala ritne dlake in do gojishcha podmornic je bilo she dalech
nekdo je lansiral novico ki se ni zgodila
utripajoche luchi so presekale konzerve in to v trenutku ko je s chistilk she vedno kapljala sol
in se iz drobnih nastavkov she niso uspeli razviti periskopi
a she preden je zagorel vecher sva vsemu navkljub obrisala peno z najinih ustnic
Dani Bedrach
KAVKE V PAVKAH
PAN
v rdechem mulju na dnu lobanje chrn pes gloda okostje drugega psa. pod tvojimi vekami usiha studenchnica, med tvojimi prsti
je lepljiva pajchevina: nor si, pan, in tvoja pishchal je iz mastne prsti! tvoja vestalka hodi po prstih in vsako noch ji vroche polizhesh srce.
MIRNO SPI, TORPEDO!
pishche je mrtvo padlo vznak, otrobi so shli pod obok: z otrdelim cucljem si je vrecharica zrahljala metaforo.
noch je bila fuch, mish je shla (cipi capi) spat brez hlachk: pod gluhim nebom ni bilo niti mecharice, niti nobenih
bib. pod blazino so hlipale mantre, vsemogochni si je poravnal hrbtenico in z levico molche loshchil svoj torpedo.
MARCHEVSKE IDE
noch se je spremenila v limuzino in gole vestalke so na rob jutra nachipkale lichinkast tepih zvezd.
zelenilo je zadrhtelo kot nora strast in polzhi so v zhametnem grozdju rose brezskrbno dochakali nov sonchev vrisk.
zeleni jurij je prodal kachjo kozho in brutusu tiho obril helebardo: v pompeje je shinila slina kolin!
v katedrali so plaho ovulirale ribe in samovshechni nadlegovalec besed je z nohti iztrgal iz zajca chrno srce.
v mishnici je molil brazgotinec in s trpkim pomladnim zhelejem poliral odresheniku hrbtenjacho:
podmornice so se spreminjale v pirhe in maziljenec je prhutal med skalovljem, dokler ga ni usekala lastna neizbezhnost.
iz rumenjakov je domovina spletla potico in polozhila na tnalo svojo socialno sekiro: sneguljchici so shkrati zachasno odklopili plin.
vse nesrechne babe so postale poetese in tik pred prichakovanim klimakterijem zakinkale v ushesih zanemarjenih barab.
pod chrnimi talarji so chivkali zheljni shtrclji, tam so bila sochna liturgichna prichakovanja in upogljivi dechki se jim niso vech izogibali.
majhni pederastichni slonchki so dozhiveli svoj pohod chez alpe in hanibal si je kupil televizijo.
madonna je pogledala v kavno usedlino in preprichljivo oznanila (urbis et orbis): vse pesnike je treba takoj javno usmrtiti.
BLUES ZA SHIBRE
obsidian, betonski molk, rja, kavke v pavkah: jesen mrgoli, mongoli jedo ptiche. na vratih kak ukaz, na luni zajec: obrit.
beseda je barva, ki pride iz grla: pastelna kot akril, kot sok rilchkarja. trpezhna! molk jo zhre kot soldat: z naslado.
za kosilo bo danes svezha mumija: goloroka, sanjsko pochena, vesela kot krota. v luki uka hun, ud mu
dishi kot kruh: trdo, zhivo. le muh ni in ni shiber, ni dima, ne milosti bozhje, da bi mu nabrusila sidro.
STANISLAV, KROTILEC KURB
v izoli je tripal astronavt in ni mi ga bilo mar. izolacija ni za nore mornarje, nihilizem je iz mode: v kopru je poper!
cela obala hreshchi kot paluba, meduze mi gredo v slast le kadar me ni, menihi pa so opolnochi zhe zapustili ladjedelnico.
mi boste zloshchili frnikule, zamorci? mi bodo sestre prebarvale klobuk, ko me bo strela z jasnega, ko bom jezdil
okobal skozi vesolje? za rep rakete si bom privezal sviloprejko in lahkotno shel na pot, ne da bi poprej obstal nad piranom.
Luka Hrovat
VSTAJENJE CHASA
Petri Hribar
1.
Vstajenje chasa vzburja ustnice v shchegetanju —: tako si v poljubih in vetrnih jezikih ishchejo dotikov, da bi brez padcev zazhiveli pri stvaritvi, kjer mrtve zhivali ukradejo luno in v zgodnjem jutru cepitve ozhivijo v zasledovanju in pobegih: kot mravlje triogelnih teles, katerih zadki se izmikajo nastavljenim mrezham obupa. Prehodi skozi topolove gozdove se v letnicah razocharanj in izgub razpustijo v svoje slinaste niti in chakajo novih lovilcev in zhrtev spomina. Prisilne poti pa z rdechimi ograjami in s chrnimi oznakami dolochajo krozhnost vrachanja nerojene smrti.
2.
V strahu vodnih kapljic, ki padajo na rane ljubezni, prihajam k tebi, v avgustovski nochi, ko drevesa pochivajo in njihove kroshnje ujamejo dih, v katerem je ujeta prispodoba jutra. V odhajanju, v pogledu ochi, ki ti sledijo, se prepoznavajo anatomski obrisi tvojih senc, ki bezhijo vstran. Tesnoba prihaja! Kot oddaljen spomin, potlachen in hladen — nedosegljiv. Kot par starikavih rok, ki ishchejo opore v znanih obrazih; kot strgani zemljevidi, kjer prekinjene poti prechijo sanje drugih golih teles: s hrbti obrnjenimi od prebujenih poshasti. Z roko v roki jih stiskava in poljubljava v smrtni tishini nochi, ki prehaja v jutrishnji dan.
3.
Kraji spominov odtekajo med prsti kot vode peska, ki jih lovim in pomnim z vonjem, z dotiki bitja. Grabim jih v prehajanju, da bi tvoje telo le za trenutek ujel: — in prisilil skupno preteklost k mirovanju: — temu chutnemu ledishchu. Izginjajoche, pozabljene pripovedi pa plavajo kot ribe, ki ne zaznavajo muh sedanjosti. V pretakanju zhivljenja vstajajo simboli, ki mi ne
dovolijo umreti:--in se konchno ulechi na zemljo
ter pochakati, da mi temnina zagrne ochi. Mirovanje postaja tako mrezha chasa, ki tiktaka za nekega drugega gospodarja.
4.
Pokanje srca krichi v bolechini ne-imenovanja; bozhanje in dotikanje rok je obchuteno kot rechno valovanje, ki brani v svoji ranljivosti prestrashenost in strahopetnost splavarjev. V valovih krika se tako skriva tujost glasu, ki mi pripada: jok se slishi kot cvrchanje masti v ponvi, solze pa postajajo vnetljivo gorivo telesa, ki obupano prehaja skozi trzavice in pretrpljene rane. V odmikanju
se skusha iskati pretekle poljube:--kot verige ladij,
ki objemajo in vezhejo razprshene ude trupov. V sedanjem trgovanju pa chutim glasove, ki vabijo na osamljene cheri zhivljenja, ki se ne ozirajo po krvavih sledeh in vabijo k svoji iznichenosti in pushchavi, kjer telo pokoplje svojo telesnost: nich vech ni mrmranja siren in tudi njihove pesmi se izgubijo v potopljeni nochi.
Blazh Bozhich
PODRZHATI JEZIK
(pesmi)
podrzhati jezik zadrzhati govorico izposoditi si jezik zadrzhati govor drzhati vkope pridrzhati polozhaj v mochvirnatih ljudeh
chez dan bili v sadovnjaku prezgodaj umrlemu na chast zhvechili sladke kose suhih koshar Reci
»zmeraj« preden zavijesh stran prosim te zavoljo zarachunane pristojbine zelo bili zelo tam
desno in levo letalo preleti rapa nui preden spet kaj ponevedoma ohranish bom zate unichil ravno smer Razjasnjeno smer iz strahu pred rdecho nitjo
sledi v prodajalno tam Zjutraj telefoniral poskusil hlad s fazenbrifrjem
potem samo she z zobmi dushevni zlatar kot se na teh dveh ulicah dela z materialom zashepeche nujnost drzhati shchip ptichja hishica obrusi krmo, semena in loj, pogovori pogovoru z dodano vrednostjo
naposled obrusijo koso; zashchito iz chistke, nevarnost iz preprostega — za kar ko nikoli ne bi smel
zatrditi stvari oklestiti s stanovitnim prijemom zaradi chesar koli zamenljivo nasilje ki mu ni para.
Na koncu sem bil jaz tisti Ki je odprl cevi Ki si je razbijal glavo Ki je ubil rozho
izzval cesarjevo ljubosumje, rumenjak izlil nad nebo; belezhi tresoche anale zapravljanja nebesni oche; poodmev deloma slishen — linearna rast za vsako ceno konvencija; cipresni spodrs ki je spravil pod vodno gladino ki je odprl cevi ki je sanjal razbijanje steklenic na glavi ki je ubil rozho
nikoli obstala rumenila so bila
s chimer so ushli timi^oari na slepchevih konicah prstov —
ni bilo ne signalov pregorelih gum niti urnega pokopalishcha
vesh da na mejni postojanki ni bilo omochenih licih, ker kdo pa she uposhteva
Uro
v budni uri, ki jo je opisal strah, ki jo je zlizalo golo in osamelo hrepenenje, zrak presekan z obrushenimi listi jekla predvidi vprashanje: kdo bo komu blagoslovil orozhje —
vstopi skozi mene v svet in zapusti ta svet ob koncu mene, bodi mochan kondenz ki razshteje vse izginulo
predvidevamo se v nekakshen topel objem — vsi ki smo bili skupaj, da bo lazhje. skupaj s preostankom rodovja vsi vrochichni in slikani ob pochitku na fotelju tolazhimo zabuhlo chelo meseca
sneg zaradi katerega so bile potrebne roke; s Slepim oblozheni izpovedni vzorci — kako dobro odstranjen madezh grozhnje
ki naj bi skupaj s prvim taljenjem spravil budno uro na najnizhjo raven. sveti mozhje iz timi^oare pritovorijo vsa mozhna nadaljevanja
shushlja se o podatkih iz prve roke
legije bodo piskale tanko in v prvem delu nochi
tvegale primik k mejni postojanki, in tudi ti — v tem zhivljenju
bosh pozvan k potezi.
nikoli obstala rumenila so bila
s chimer so ushli timi^oari na slepchevih konicah prstov v drugem delu jutra se bo zhivo srebro povzpelo na + 3 stopinje celzija kako mochan »zhe« si obljubljal?
za kako oslabljen »she« bosh moledoval po priporocheni poshti? sloka pahne vcherajshnje drobtinice chez rob, ogromni slap sveta, rani izvir krvi; kot pravijo, na predvidevanju.
ne govori mi o toku stvari, ko je mozhno in popolnoma verjetno — se spomnish-
da se ti ochi - v gubanju hrbtishcha - namnozhijo
ne dovoli, da te she enkrat preprichajo o nichevosti zhivljenja.
kajti je vedno postanek, je res vedno samo strah, ki spremlja tvoje dneve-
in obdobje, ko gre dan h koncu? ali resnichno ni dvoma o tem, da chutish- da ko
udirash livarsko cesto, se tezhishche spet premakne, se verz ponovi,
-da dihanje lahko postane shtevilno, da ti odmiranje —postane mnogo?
skozi huda zimovanja stegujejo tovarne svoje chlenke
potem sem bil za nekaj chasa spet pepel
ali si videla ta pepel
potem sem bil nekaj chasa spet prah, prahu nisi videla, zagotovo,
she manj pa je bilo razumeti to modrino neba potem, ko me je spet postalo strah
in tebe
Sara Shpelec
KDO S SRCEM SI DANES NAPOLNI CHREVO?
LITERARNI MENTOR
Stran s srcem in dusho ipd. navlako!
Kdo bere to, prosim lepo! Kdo to sploh razume, kdo s tem se ukvarja, kdo s srcem si danes napolni chrevo?!
Ceneno, ceneno, (sr)CE, (ah, pa) NE, NO! Patetichno: tich, tich!, (PATE)TICH? (Oh), NO!
Vsi jetre imajo (oh, jetra, pardon — (mi to gre na jetra!)), nosove (ta verz mi gre v nos!), vratove, ki z njih od prezira kar teche, jezike strupene, da orng zapeche, (kje pa, ne pri srcu — v vitalnem organu!) pogled prezirljiv, chesh: »Prihodnjich vech sreche!«
Tu manjka opisov, (zakaj je tu rima?), tu kar naprej gonish »srce«, o, kaj ne povesh, da vse vodi do Rima? (aja — da je rima pase?!) »N'ch nov'ga, kolega,« mi modro odkima. »Prechrtajte . to . Hm . An ban pet podgan .«
Kdor je zheljan, da umetnishka srenja vselej namenja mu gromek aplavz:
preklinjaj, shokiraj, blefiraj, sharmiraj ... le z dusho in srcem nemudoma
RAUS!
AKAKIJ AKAKIJEVICH
V neki pisarni neki uradnik
she sedi .
Vse dni prepisuje,
napenja ochi:
svet chrka velika
se mu zdi.
In a%buka ne%hno mu bo%ha mo%hgane, njegovo srce na listih ostane.
Ulica polna
vedno prazna se mu zdi. Nikogar ne vidi, nikamor ne gre: ne, nich mu ni vazhno, razen nje.
In a%buka ne%hno mu bo%ha mo%hgane, njegovo srce na listih ostane.
Mraz je pritisnil -
naj se stradanje zachne:
brez sveche bo pisal
in jedel bo zrak,
da kupi nov plashch, tak no,
pa kak!
In a%buka ne%hno mu bo%ha mo%hgane -njegovo srce kmaluplashchpostane.
PRAH NA GOGOLJEVEM PLASHCHU Stric Gogolj ...
Prah se na tvojem plashchu nabira ...
Kihnil je nos
in v uho se ti skril ...
She strashni Vij na skrivaj je zajokal
in v obrvi mrtve dushe ovil.
Le neki uradnik ponochi postopa .
»Kam, drzhavljan? Brez plashcha ni vstopa! «
»Jaz . Mmm . A. Ka... Ki.?"
»Pa kaj she! Ma kaki!
Izgini in se ne prikazhi mi vech! « Stric Gogolj!
Prah se na tvojem plashchu nabira!
A strichek nevoljno si brke zaviha:
»Kdo blagovolil je dvigniti prah? Tu je po starem, v slogi zhivimo -vas, dragi moji, je strah! «
Prah si in v prah se povrnemo vsi!
Nad nami le
plashch,
nos,
bele nochi .
Ivo Antich
PRAVLJICA NAPREDKA
(epigramizmi)
»VRAG NA VASI«
Chasi v vasi so resni, ljudje revni in besni. Dvajset let pozneje se le she vrag smeje .
KONEC HECA
Uresnichene sanje
kot uvod v izredno stanje:
treba je le she malo,
pa bo vrag vzel zadnjo shalo.
ZGODBA O USPEHU
Pravljica napredka se kazhe kot kletka: nekdanji cvet Balkana je zdaj evrobanana.
OKROG RITI V ZHEP (in na trg)
Zdaj je spet najbolj napredno usmerjeno izobrazhevanje: nonshalantno zagovedno se s plashnicami dolocha znanje.
NAPREDEK
Vchasih so bili delavci udarni, danes so skoraj vsi le she prekarni.
QUALITY OF EQUALITY
Enakih mozhnosti razodetje: drzhava je druzhinsko podjetje. Kdor nima ustrezne »tople zveze«, se lahko le razpochi od jeze.
BREZ ROK
V	boju za pravico je izgubil levico.
V	boju za resnico je izgubil desnico.
ZHIVI ARHIVI
Mrtva preteklost je prekletstva ost: chim globlje gresh v arhiv, tem bolj je pekel zhiv.
Lev Detela
ZADNJA IGRA
Zhe zgodaj zjutraj se je odpravil v gozd ob reki. Pod borovcem, tik ob cheshki meji, se je ozrl nazaj. Zazrl se je v reko in v njene ilovnate bregove, videl je bele oblachke in letalo tam nekje nad mejo. In potem, ko se je obrnil, je zagledal v zraku bliskovito se premikajoche zhogice. Zhogice nesrechnega zhivljenja. Videl je, kako z blazno hitrostjo poskakujejo chez mah in chez segnito listje. Zachutil je udarce, ki jih je preteklost zarezala v njegovem spominu. Pod udarci in zamahi so se zhogice nesramno podile po notranjosti njegovega zhivljenja in postalo mu je neprijetno, da ni mogel pravochasno prekiniti ukvarjanja z namiznim tenisom. Ko se je vrachal iz gozda nazaj v hotel, ga je zachel muchiti obchutek, da mora chim prej, oziroma mogoche kar takoj zapustiti malo mesto. Ob tej misli se je nenadoma pochutil bolje.
Narasla kalna Thaya* je medtem odnashala les iz na pol poplavljenega gozda in z bregov shope pokoshene trave, toda mesto se ni zmenilo za to divjo igro prirode, ko je skupaj s srednjeveshkim obzidjem, hishami s priprtimi okni in z rdechimi strehami kipelo nekam proti granitnim temnim skalam na hribu. Hitelo je k cerkvenemu zvoniku in drevju, nekam proti nebu in proti vetru. Vsepovsod je srecheval ljudi, domachine in turiste. Na vogalu sta stala zhupan in njegova zhena. In kot ponavadi vedno prisotni gospod inzhenir. Vsi ti so vedeli, da she vedno igra namizni tenis, toda zdaj, v zadnjem chasu, bolj lokalno in manj internacionalno. She vedno skusha biti vsem na ocheh s tem nesrechnim loparjem v roki. She se poskusha uveljaviti. Tudi zdaj na dopustu v Nizhji Avstriji. Ki pa ni pravi dopust, saj sodeluje na lokalnem turnirju spodnjega dezhelnega kroga. Enkrat je zhe nastopil v Raabsu, potem she v Drosendorfu**. Pa she kje. Vendar namizni tenis ne bi smel biti nekaj usodnega. Saj zhe zelo dolgo opravlja dober poklic strokovnjaka za gospodarska vprashanja. Pravzaprav bi moral igrati namizni tenis samo she za razvedrilo in le na dopustu, ko ima za tako stvar nekaj chasa. Zato ni mogel razumeti, od kod ta zasvojenost z nesrechnim pingpongom, s to chudno, pravzaprav nepomembno, malo, a hitro namizno igro. Z rahlo otozhnostjo se je spomnil na nekdanja leta in na nekdanja vrocha tekmovanja, ki se ne bodo nikoli vech ponovila. Nenadoma je spet zagledal samega sebe v nekdanjem vzponu mladosti.Tedaj je bil gibchen in hiter kot divja machka. Nekoliko nagnjen naprej je z desno roko s pomochjo lastne telesne tezhe zadal nasprotniku odlochilen udarec. Spet je v spominu dozhivel navdusheno vreshchanje gledalcev. Napetost in navdushenje sta se zgostila kot dva tezhka
oblaka ob prichakovanju zmage. Kot nich je tedaj, viharno mlad, svoje nasprotnike ugnal v kozji rog. Njegovi udarci so bili trdi, zhogice so se z vso silo poganjale proti vedno bolj utrujenemu protiigralcu, ki svojih mishic ni znal pravilno uporabiti. Toda ta spomin so bile pravzaprav samo she sanje. Zdaj ni vech imel mladostne mochi. Zdaj se ni vech mogel zashchititi pred nasprotnikom. Srecha ga je pustila na cedilu.
Sicer je she srecheval znance, toda nekdanji prisrchni razgovori in prijateljski stiki so se razpustili v nich, kot bi jim z loparjem zadal smrtni udarec. Zdaj je taval skozi praznino. Po njegovi notranjosti se je zachela razrashchati rezka bolechina. Tenis, loparji in zhogice so bili vedno bolj neizprosni rablji njegove vznemirjene podzavesti. Zhogice so hitro in ostro poskakovale sem in tja, zdelo se mu je, da udarjajo od vsepovsod in ga muchijo s tezhkimi temnimi spomini. Poskakovale so chez gozd in chez reko, podile so se chez grmovje in koprive in shvigale nad hroshchi in metulji ob bregu Thaye. Shvigale so chez obraze lepih in grdih zhensk, chez polje, vodo in chez mizo, videl jih je nad cerkvijo in nad kroshnjami visokih dreves.
Nekaj chudnega se je podilo po zraku, z vso silo je zhvizhgalo med zamahi in udarci iz daljave v daljavo. Je to, kar je nenadoma zachutil sredi hitre hoje po mestu, bila obsedenost? Ali pa mogoche strah? Vse, kar je zdaj dozhivljal, ga je neznansko bolelo. Bilo je kot grozecha nejasna nevarnost, kot zakrita neodkrita bolezen, ki te nenadoma zadene z vso mochjo in vrzhe ob tla. To, kar se je zdaj podilo po njegovi dushi, je bilo hujshe od lakote, izchrpanosti, sovrashtva, ljubezni. Spet je zachutil, da stoji za njim, cheprav je bila nevidna. Toda zdelo se mu je, da je tu namerno kot steklenice vina in bleshchechi kozarci na praznichni mizi, ki hrepeneche chakajo, da imenitni gostje med slavnostnim obedom z njimi nazdravijo v chast in slavo zhivljenja. Bila je tu kot pajcholan ali kot geslo in parola. Kot tesnoba. Kot upanje, ki ga je zagrabilo za zapestje in potegnilo k sebi. Sladki vonj poletja se je vzpenjal skozi vrtove, chez reko, nad cerkev, hitel je chez pokrajino kot tenishka zhogica in bil hiter in vedno hitrejshi.
Hitel je iz mesta. Vedel je, da ga na skrivaj opazujejo ljudje, skriti za majhnimi hishnimi okni. Zato je stopal hitro in z zravnano glavo.
Zagledal jo je zhe od dalech v blizhini shportnega igrishcha, kamor je vedno znova zahajal. Shel je naprej, kot da je ne vidi. Ni je hotel nagovoriti. Ni bil vech zadovoljen s svetom in zhivljenjem. Pravzaprav ni nichesar prichakoval. Vse skupaj je bila samo she rutina in navada. Dolzhnost, s katero mojstrish zhivljenjski red. Kljub temu jo je srechal vedno znova. Mlada chrnolaska je bila slikarka ali uchiteljica risanja in porochena z nekim dunajskim prirodoslovcem. Popolnoma ga je zmedla, cheprav ochitno sploh ni vedela za skrivna chustva, ki so ga prevzela. Skushal je iti mimo nje popolnoma mirno, ravnodushno, kot da je ne vidi. Kljub temu je na skrivaj pogledoval proti njej. Zhelel jo je nagovoriti, jo spoznati, vendar ni imel mochi, da bi se ji priblizhal.
Mesto je bilo zelo majhno. Zato jo je vedno znova srechal. Che je v vechernem mraku sedel ob odprtem oknu, je vchasih zaslishal njene hitre korake spodaj na cesti. V hotelski sobi ni imel prizhgane luchi, zato ga ni mogla opaziti, ko jo je skrivaj opazoval skrit za zaveso. Na njeno vitko postavo je ulichna svetilka metala shop svetlobe in z migetajochimi prameni bozhala njene temne lase. Ta mlada zhenska je, ne da bi to hotela, na poguben nachin posegla v njegovo zhivljenje. Bilo je kot v hudih sanjah. Na zunaj se ni pravzaprav nich zgodilo. Vendar je bila zmeda, ki je zaradi te temne omame vdrla v njegovo zhivljenje, vseprisotna. Zdelo se je, da bo izgubil tla pod nogami. Svet je postal oster in ozek. Ni se vech mogel mirno gibati. Cheprav je bil shportnik, je iz dneva v dan vedno bolj izgubljal svojo nekdanjo prozhnost.
Sanjal je, da je njegove gibe in premike popolnoma napachno razumela. Tenishke zhogice so se v teh morechih sanjah zachele bliskovito premikati v vse smeri. Zadele so ga popolnoma nepripravljenega na zgornjem delu telesa. Zaradi bolechine v neposredni blizhini srca se je sredi nochi zbudil v mali hotelski sobi. Zhogice so blazno hitro poskakovale po temi. Neprijetno so se poganjale skozi noch in skozi vso to njegovo vrtoglavico. Slishal je nekakshen posmeh, zatishane krike, hehetanje. Nekdo se je norcheval na njegov rachun. Vsekakor je bila neznosna noch.
V njegovi glavi je premochno zashumela Thaya. Voda se je valila od ene do druge misli, ki mu ni dala miru. Skrivnostno in nenavadno buchanje se je podilo po njegovi razboleli notranjosti. Chudna omotica ni hotela popustiti. In tu je bil veter in slepota in tezhko utrujeno dihanje. In zamahi. In loparji. In zhogice. In voda. Veliko vode. Veliko grozne tezhke vode.
Zamahi, glasovi, obrazi, zhenske, drevesa so se premikali v vedno mochnejshem vetru po pokrajini. Vedel je, da mora zmagati, che jo hoche osvojiti. Mora udarjati, se poganjati, skakati, dvigati lopar, se z vsem telesom metati naprej in naravnost proti usodni zhogi, vztrajati, upati, se boriti.
Nasprotnik je bil tu in je bil tam, povsod, vseprisoten. Vzkliki gledalcev so ga opominjali, naj bo previden. Vchasih je dopustil protiigralcu, da se mu je priblizhal iz levega kota. Tedaj mu je hitro nastavil past in bliskovito udaril. Pognal se je kot napeta jeklena vzmet dalech naprej in zamahnil. Toda kljub temu je bilo vse skupaj pravzaprav smeshna vsota iz najrazlichnejshih malih zmeshnjav. Ko se je poganjal v ostrem loku za zhogico, je chutil, da je mlada chrnolaska fantastichna. V modri poletni obleki je plahutala po globini njegove dushe, bila je kot zhogica, ki mu je ushla iz rok in je ni mogel vech ujeti.
Bila je igra, bili so lasje in bleshchecha polt in privlachno krilo. Zhivljenje je drvelo brezglavo sem in tja, kot konj, ki se je strgal s povodcev. Upanje in razocharanje sta si nastavljala zasede. Igra zhivljenja se je razrashchala v vechje in manjshe protiigre. Pot mu je lil po obrazu. Hotelo ga je zadushiti.
V	shportnih chevljih se je smeshno poganjal za zhogico v lazhnem upanju, da bo naredil najboljshi vtis. Hotel je ugajati gledalcem, she bolj pa njej, usodni zhenski, ki sploh ni poznala njegove usode in je zdolgochaseno opazovala lokalno tekmovanje, na katerega so jo povabili prijatelji.
Trikrat mu je uspel premishljen udarec, toda potem so se mu zashibila kolena. Okrog njega so bili samo she hitri ostri glasovi, mraz in tema. Nekje vzadaj je bilo vrazhje krichanje. Srce mu je premochno utripalo. Nekaj je stalo za njim. Ga vzdigovalo. Ga potegnilo navzgor. Sladko in strashno.
Srecha ga je v zadnjih letih zares pustila na cedilu. Mladi moshki so uporabljali na tekmovanjih novo tehniko, ki ji ni bil kos. Vedno znova so bili kot protiigralci naravnost odlichni. In on? Pred leti je bil zagotovo prvovrsten. Nastopal je proti Chehom in Anglezhem. To so bila chista, trezna tekmovanja, brez erotichnih chustvenih obremenitev, brez strahu pred mrachnimi vzkliki iz ozadja. Takrat je bil pogumen. Che mu je tu in tam vseeno spodrsnilo, je dobro vedel, da lahko to ob prvem novem tekmovanju popravi in ponovno zmaga. Toda zdaj? Zdaj ga je potisnilo v zadnji kot. Zdaj se je muchil z ostanki svojega znanja pri upokojencih in tekmovalcih spodnje tretje kategorije. Cheprav niti tu ni vech imel pravega uspeha, je hotel znova dokazati, da je she vedno samo on tisti tekmovalec, ki edini odlocha, kako se bo igra konchala.
Na trenutke se mu je kljub temu zazdelo, da lahko she enkrat zachne od zachetka. Kot takrat, ko je po koncu druge svetovne vojne s starshi pribezhal iz Ljubljane v Avstrijo na Koroshko. Samo tako so si pod najtezhjimi pogoji reshili zhivljenje, ker bi jih komunisti, ki so prevzeli oblast, kot svoje nasprotnike pobili. Takrat so z neverjetno, nenavadno silo zagrabili usodo v svoj prid in zacheli na tujih tleh graditi svoj novi mochni svet ... Ja, she enkrat je hotel biti svezh in mlad. Napolnjen s srecho in velikimi prichakovanji, s prijateljstvi in z ljubeznijo... Che je zaprl ochi, so se v njegovi notranjosti takoj pojavile tenishke mize. Temnozelena polja so se pravokotno premikala v smeri zhogice, ki je brez prestanka letela na drugo stran proti nasprotniku. V prsih ga je stiskala bolechina. Zhivljenje se je razrashchalo v krutega protiigralca, ga potiskalo na stranski tir. Ogrozhati ga je zachel celotni namiznotenishki sistem Raabsa in Drosendorfa skupaj z mlado chrnolaso zhensko in vsemi vidnimi in nevidnimi protiigralci, ki so se zarotili, kot se mu je zazdelo, da ga unichijo.
V	hotelski sobi je odprl aktovko in polozhil na mizo fotografije svoje zhene in otrok. Vedel je, da ne ravna prav. Vest mu ni dala miru. Bolechina v njegovi dushi je bila neznosna. Z roko je pobozhal fotografije vseh treh otrok. Vse okrog njega se je pravokotno postavilo naravnost proti njemu. Vest ga je pekla v dno dushe. Mlada chrnolaska je bila volchja cheshnja na bregu Thaye. Vrgla je senco na njegovo zhivljenje v trenutku, ko je to postalo tezhko in naporno. Vendar je ni mogel pozabiti. Vedno znova se je pojavila v njegovih sanjah in prividih. Bila je nevarnejsha od tenishkih zhogic, ki ga vech niso hotele ubogati. Ochitno so bile
pokorne samo njej, ki je v temni hotelski sobi stala za njegovimi sanjajochimi ochmi in mu nastavila temnordeche ustnice na uho. »Boste zmagali?« je zaupno zashepetala. Bo zmagal?
Besno je dvignil lopar in ga pognal po razbrzdanih zhogicah, da so strmoglavile v
njegovo dusho.
Kdor tvega, ta tudi zmaga!
Zhogice so bile neizprosne. Drvele so po cesti proti gostishchu na robu mesta, se kotalile v noch in v sanje.
Premetaval se je skozi spanje, molil in moledoval, prosil za milost, da se lahko umiri. Bila je strashna noch, v kateri se je nenadoma pognal s postelje, prizhgal luch in se z nejevoljno razprtimi ustnicami vsedel pred ogledalo. Vse skupaj je bilo obzhalovanja vredno. Ampak kaj lahko sploh stori? Kaj bodo rekli vsi tisti, ki ga poznajo od prej, che izvejo za njegovo bedasto obnashanje? Kaj bo rekla njegova zhena, che jo brez pravega vzroka zapusti samo zaradi lastne nespameti in omamljenosti? Kako bodo gledali otroci na ocheta, ki jim je obrnil hrbet, ko so ga najbolj potrebovali? Usoda ga neprizanesljivo potiska navzdol, v temo, vendar manjkajo vprashanja in odgovori. Tu, v mestecu ob vijugasti reki, kjer mu je vse tuje, ni svoboden. Kaj lahko sploh naredi? Slaba vest ga je spet zagnala na drugo stran mesta. Stopal je chez prazni trg, dalech ven proti reki in gozdu ob cheshki meji.
Na shportnem igrishchu so spet tekmovali. Igra ga je prevzela. V sebi je zachutil nenavadno presezhno moch. She enkrat je hotel vse sile svoje mladosti pognati proti nasprotniku. Z enim samim zamahom, v katerem so zdruzheni vsi zamahi njegovih dvajsetih tekmovalnih let, je hotel zmagoslavno zadeti v pinkponkovski obraz svojega protiigralca.
Lopar je dvignil visoko v zrak, se zagnal v zadnjo in dokonchno neumnost. Poravnanje vseh rachunov dolgega chudnega zhivljenja, pozhelenj, ljubimkanj, ljubezni, zakonske zveze in norega pinkponka. Kratko in jedrnato. Majhna zasebna katastrofa, ki bo dokonchno predrugachila in zapechatila njegovo zhivljenje. Zaustavil se je sredi igre. Protitekmovalec se je zasmejal. Chrnolasa zhenska je bila zelo dalech. Hrup na shportnem igrishchu ob Thayi je postajal nemogoch. Zhogice so se mu s predrzno ihto poganjale skozi glavo. Postajalo je smeshno in vrtoglavo.
Kot da bi okamenel, se je zaustavil in takoj zachutil, da je ostal brez loparja in brez zamaha. Pochutil se je popolnoma izgubljeno. Zdelo se mu je, da so se zhogice prilepile na mrezho nad tekmovalno mizo in je zdaj, ko se je vse zarotilo, dokonchno brez mochi. Zamajal se je skozi loparje in zhvizhge mimo krichanja tekmujochih dalech proch proti shumenju narasle reke pod mestnim obzidjem.
V hotelski sobi je bilo potem mirno. Od dalech je zaslishal nezhno glasbo iz radia. Zaslishal je tiktakati lastno zapestno uro. Zdaj bo zares moral za vedno odpotovati. Se vrniti domov v pravo zhivljenje. Nikoli vech ne bo obiskal mesteca ob reki.
* Thaya (nemshko), cheshko Dyje, obmejna avstrijsko — cheshko — slovashka reka na severu Avstrije. ** Raabs in Drosendorf, mesteci severno od Dunaja, v Waldviertlu v Nizhji Avstriji.
Prva objava.
Za tekst Zadnja igra je Lev Detela leta 2013 prejel v Buenos Airesu prvo nagrado na natechaju za kratko prozo Slovenske kulturne akcije in literarne revije Meddobje.
Anja Mugerli
MEHANIK ZA DUSHO
Sonja se je zhe peto jutro prebudila z bolechino v prsih. Vlazhno in glasno jutro s svojimi obichajnimi zvoki je prodrlo v njen spanec brez sanj. Pred blokom je bilo slishati trushch tovornjaka, ki je odvazhal smeti, shkripanje avtomobilskih zavor in otroshki jok. Sonja se je obrnila h Karlu in ga rahlo stresla. Zaradi bolechine se je s tezhavo dvignila iz postelje, da bi zachela svoj vsakodnevni obred. Med pripravljanjem zajtrka je zbudila otroka in zlikala Karlovo srajco. Zajtrkovanje se je kot vedno sprevrglo v prepir, toast je letel po kuhinji in Karel je preklinjal. Sonja je z likalnikom pogladila she zadnje gube, da je para puhnila v zrak, in nato fanta poslala v kopalnico. Karlu je pridrzhala srajco, da si jo je oblekel. Potem je zachela s pospravljanjem kuhinje. Koshchki kruha so bili vsepovsod in she preden ji je uspelo pobrisati zadnje kaplje politega mleka, se je spet razleglo krichanje. Karel je she glasneje zaklel. Sonja je hitela umirjati situacijo. Fanta sta se vsak na svojem koncu hodnika kujala, medtem ko jo je Karel sprasheval, kje so njegovi prekleti chevlji. Sonja je oba fanta komaj preprichala, da sta se obula in si oblekla vsak svojo jaknico. Peter, starejshi, jo je vprashal, zakaj sploh mora v sholo. Ob tem je Kevin, dve leti mlajshi, rekel, da se slabo pochuti in da bi tudi on raje ostal doma. Karel, ki je s Sonjino pomochjo konchno nashel svoje chevlje, je obema eno primazal, lenobi, alo v sholo. Sonjina bolechina v prsih je postajala vse bolj intenzivna. Kevin je planil v jok in Peter ga je zachel zmerjati s cmero. Karel je odvihral skozi vrata, da on ne bo nobenega chakal, je rekel. Sonja je skushala potolazhiti Kevina in mu rekla, da bo spekla pishkote, tiste, ki jih ima najraje, in da ga bodo chakali, ko bo prishel domov. Ob teh besedah se je Peter uzhaljeno pognal skozi vrata in Sonji je bilo takoj zhal. Za njim je konchno odcapljal she Kevin. Sonja je pohitela k oknu, da bi videla, ali ju bo Karel pochakal, nato pa se je olajshano sesedla na stol. Zunaj je dezhevalo in sosednji bloki so se skozi okno zdeli kot razmazani. Stanovanje je bilo temno in razmetano. Spila je preostanek kave in si prizhgala cigareto. Svojo razvado je skrbno prikrivala, kadila je le, ko je bila zagotovo sama doma. To so bile edine minute, ki si jih je v dnevu vzela zase. Ampak tisto jutro jo je v prsih tako bolelo, da je cigareto zhe po nekaj dimih ugasnila. Ogorek je pazljivo zavila v robchek, tega je vtaknila v prazno embalazho, ki je ostala od zajtrka, in nato vse skupaj potisnila na dno vreche za smeti. Pomila je posodo in pospravila nered po stanovanju. Ostal je vonj po vlagi. Zavrtela je zdravnikovo telefonsko shtevilko. Sestra na drugi strani ji je z enolichnim glasom rekla, da imajo vse polno in da lahko pride le, che je zares nujno. Sonja ji ni znala povedati, ali je njeno stanje zares nujno. Sestra, razocharana nad njeno
nevednostjo, ji je s popustljivim tonom v glasu rekla, da se lahko oglasi, ampak chim prej. Sonja je preverila, ali ima v torbici zdravstveno kartico, za hip oklevala, ali naj vzame tudi cigarete ali ne, potem pa s shkatlico v zhepu dezhnega plashcha zaklenila vhodna vrata za seboj. Bolj kot se je spushchala navzdol po stopnicah, bolj se je bolechina v prsih stopnjevala. Na ulici je veter premetaval dezh sem ter tja, da ji je kapljal v rokave in za ovratnik. Premochena je stopila v zdravstveni dom. Chakalnica je bila polna starih ljudi in mamic z majhnimi otroki. Prvi so chakali za prva, drugi pa za sosednja vrata. Sonja je potrpezhljivo sedla k prvim in skrivaj pogledovala moshkega, ki ji je sedel nasproti in, tako se je zdelo, spal. Na glavi je imel she vedno klobuk, glava pa mu je tonila vedno globlje v srajco in Sonji se je zdelo, da mu bo zdaj zdaj izginila za ovratnikom. Mlade mamice so zdaj sedele, zdaj stale, navelichano so sopihale in kdaj pa kdaj jezno udarile s peto ob tla. Otroci v vozichkih so stegovali svoje rochice in jokali debele solze. Sestra je konchno odprla vrata in vprashala, kdo je naslednji, nato pa, ne da bi pochakala odgovor, pogledala po chakajochih in pokazala na Sonjo. Vi ste prej klicala, je rekla, ko je Sonja zaprla vrata za seboj. Sonja ni vedela, ali je to vprashanje ali trditev, zato je iz previdnosti molchala. Sestra ji je pokazala na druga vrata in ji rekla, da jo zdravnik prichakuje. V beli halji in s stetoskopom okrog vratu je sedel za mizo. S kemikom v desni roki si je nekaj zapisoval in, ne da bi dvignil pogled, rekel, kar naprej, kar naprej. V levi roki je drzhal uro. Bila je okrogla, vechja, kot so obichajno ure, in brez pashchka. Bolechina v prsih, je rekel zdravnik in konchno dvignil pogled. Koliko chasa zhe? Sonja mu je povedala, da se je pojavila pred petimi dnevi. Zdravnik je pomembno rekel aha, pogledal na svojo uro in vprashal, kakshna je bolechina, topa ali ostra. Sonja mu je povedala, da topa. Zdravnik je izpustil pomemben mhm, spet pogledal na uro in rekel, dobro, bova pogledala, stopite tja zadaj in se slecite, imava she shtiri minute. Sonja ni vedela, kaj naj bi zadnji podatek pomenil, ampak kolikor hitro je upala, je stopila za pregrado, slekla najprej dezhni plashch, nato pa she bluzo in v modrcu sedla na posteljo. Zdravnik je she zadnjich oshinil uro, preden jo je odlozhil na mizo. Stopil je za njo in ji na gol hrbet polozhil ledeno hladen stetoskop. Narochil ji je, naj globoko diha. Medtem jo je sprasheval, ali se ukvarja s shportom, ali pije, ali kadi, ali je dosti mastne hrane in podobne stvari. Sonja mu je odgovorila, da se ne ukvarja s shportom in ne pije, da sem pa tja pokadi kakshno cigareto, ko je sama doma, in da kuha precej mastno hrano, ker je njen mozh delavec in vedno pravi, da ne more zhiveti samo od zelenjave in krompirja. Oblecite se, ji je rekel zdravnik in spet sedel za svojo mizo. Ko se je vrnila na stol, je v rokah spet drzhal svojo uro. Tako bova naredila, je rekel in pogledal na uro, vsaj trikrat na teden pojdite na dolg sprehod, mozha presenetite in mu poleg pomfrija in dunajskega pripravite she skledo solate, kar pa se tiche cigaret . (Sonja je zadrzhala dih in zdravnik je pogledal na uro.) ... raje se jim popolnoma odpovejte. Dal vam bom recept za tablete, ki znizhujejo holesterol. Che bolechine ne bodo ponehale, se znova oglasite. Pet minut, je rekel, ko je spet pogledal svojo uro, in si hitro nekaj zapisal v
svoj zapisnik. Sonja se je nekoliko zmedeno zahvalila in odshla nazaj v chakalnico, kjer je pochakala na sestro z receptom. V lekarni je stopila v eno izmed dveh vrst. Nad prvo je pisalo Brez recepta, nad drugo Z receptom, v obeh pa so ljudje kashljali, kot bi med seboj tekmovali. Z zdravilom v torbici je shla spet ven na dezh. Bolechina v prsih ni popustila. Ko je shla mimo smetnjaka, je postala. Nekaj sekund se je obotavljala, dezh se je zlival dol po njenem dezhniku, potem pa je le odvrgla shkatlico cigaret v smetnjak in zavila v trgovino. Pred vhodom je bila gnecha, dijaki na malici in nekaj shtudentov, ki so delili letake. Eden ji je v roko potisnil letak, na katerem je z modrimi chrkami pisalo Mehanik za dusho. Porinila ga je v torbico in nanj pozabila. Zaradi bolechine je vozichek pred seboj potiskala pochasi. Nakupila je she nekaj stvari za svojo mamo, pri kateri se ustavila na poti domov. Mama je imela enega svojih slabih dni. Nich, kar je Sonja potegnila iz vrechke, ni bilo tisto, kar ji je narochila. Mleko mora biti 1,5 in jabolka morajo biti tista rumena, ker so mehkejsha, le kako jih bom pojedla, saj nimam zob, je nejevoljno rekla, medtem ko je Sonja zlagala stvari v hladilnik. Mislila sem zhe, da si pozabila na svojo mater, je dodala in budno nadzirala, da je Sonja vse zlozhila tako, kot je treba. Sonja ji je rekla, da je bila pri zdravniku. Kaj si zbolela, je vprashala mama. Sonja ji je povedala, da jo boli v prsih, ampak da ni nich hudega, da ji je zdravnik predpisal zdravilo. Mama ji je rekla, da je to gotovo zaradi tistega Karla, ves chas mu mora kuhati, prati in likati, pa she ni zadovoljen. Sonja je molchala. Mama je nadaljevala, da ji je zhe pred desetimi leti, ko ga je pripeljala domov, povedala, da ni dober zanjo. Ampak nikoli me nisi poslushala, je nadaljevala mama, kakor takrat, ko si se odpovedala klavirju in raje zachela hoditi k slikarskemu krozhku. Poglej se zdaj, nisi niti pianistka niti slikarka, je zakljuchila. Sonja je zaprla hladilnik in rekla, da mora zdaj domov, ker jo chaka kuhanje kosila. V prsih jo je tako mochno bolelo, da je komaj prishla do vrat. Komaj je chakala, da pride domov in vzame zdravilo. Popoldne, ko so se vsi trije vrnili domov, je Kevin planil v jok, ker je pozabila spechi pishkote. Karel je bil slabe volje, ker se je sprl s shefom. Petra skoraj ni opazila, ker je takoj izginil v svojo sobo. Nashla ga je s slushalkami na ushesih. Ko mu je rekla, naj pride jest, se je s sovrashtvom zazrl vanjo in ji rekel, da ni lachen. Kevinu je obljubila, da bo pishkote spekla naslednji dan. Na sredino mizo je polozhila skledo solate, ki pa je ostala nedotaknjena. Zvecher, ko sta shla fanta zhe spat, je Karlu povedala, da je bila pri zdravniku in da ji je dal zdravila. Karel je, ne da bi se obrnil stran od televizorja, rekel, da prevech dela in da bi morala svojo mamo konchno spraviti v dom, ker to ni vech normalno. Ob enajstih je Sonja legla poleg smrchechega Karla in razmishljala, da bo zjutraj takoj vzela zdravilo in da bo bolechina chez nekaj dni gotovo zhe izginila. Hodila bo tudi na sprehode, morda si lahko vzame pol urice, preden se fanta vrneta iz shole. To bo namesto kajenja. To bo samo njena stvar.
Ampak tudi chez dva tedna bolechina v prsih ni izginila, ampak je postajala vse mochnejsha. Sonja se je vse tezhje sklanjala in ko se je sklonila, se je vedno tezhje dvignila. Jedla je sklede solate in med obiski pri mami in kuhanjem kosila hodila na
sprehode po blizhnjih ulicah. Ker ni bilo nich bolje, je spet poklicala zdravnika. Prichakal jo je enako kakor prejshnjich, z uro v levi roki, na katero je vztrajno pogledoval. Zdaj sta preshla takoj k pregledu. S stetoskopom na hrbtu je morala Sonja globoko dihati, kashljati in drzhati dih, zdravnik pa je za njenim hrbtom pomembno delal mhm, mhm, mhm. Pogledal je na svojo uro in nekaj zapisal na list papirja. Dal vam bom napotnico za slikanje, je rekel. To je le rutinski postopek, samo da izlochimo vse mozhnosti. Pogledal je na uro. She minuta, je rekel samemu sebi in se naslonil. Povsem verjetno je, da gre le za stres, ji je rekel. Ste she dokaj mladi in zdravi, tako da so mozhnosti, da bi bilo kaj resnega, izredno majhne. Priporocham vam kakshno sprostitev, je nadaljeval, mogoche bi si lahko privoshchili pochitnice. Sonja je rekla, da bi bilo to zelo tezhko, ker ima dva majhna otroka in skrbi za ostarelo mater. Zdravnik je pomembno rekel, seveda, in pogledal na uro. Sonja je zdaj zhe vedela, da se je njenih pet minut izteklo. Zahvalila se je in odshla iz ordinacije. Na poti domov je razmishljala o zdravnikovih besedah in slikanju in bilo jo je strah.
Izkazalo se je, da je bil njen strah odvech, saj slikanje ni pokazalo nichesar. Zdravnik je z izvidom v desni in uro v levi roki govoril aha in mhm, potem pa zakljuchil, da je zdrava kot riba. Tokrat je pet minut porabil za to, da ji je iz rokava stresel vse nasvete o zdravi prehrani in zdravem nachinu zhivljenja. Sonja je nervozno opazovala njegovo pogledovanje na uro in si skushala chim vech njegovih besed vtisniti v spomin. V trgovini je kupila solato, jajchevce, paradizhnik in jabolka. Namesto obichajnega belega kruha je vzela chrnega. Isto je nakupila tudi za svojo mamo. Ko ji je stvari zlagala v hladilnik, ji je ponavljala zdravnikove besede o zdravem nachinu zhivljenja. Mama jo je za chuda molche poslushala, na koncu pa rekla, da le kaj ji bo pri njenih petinsedemdesetih zdrav nachin zhivljenja. Vsa ta solata ti ne bo nich pomagala, ji je rekla, preden je Sonja odshla. Kar potrebujesh, je pravi moshki, ne pa tista krastacha, ki jo imash doma. Tudi fanta in Karel niso bili zadovoljni s spremembami, ki jih je skushala vnesti v njihovo zhivljenje. Kevin se je v ihti vrgel na tla sredi kuhinje in rekel, da ne bo vstal, dokler ne dobi pomfrija. Sonja se je po podporo obrnila h Karlu, ampak ta si je zhe oblachil jakno. Da gre nekaj pojest dol v gostilno, je rekel. Peter se je kakor zadnjih nekaj dni zaprl v sobo. Preden je zaloputnil vrata, je zakrichal, da so vsi zmeshani in da on ne more vech zhiveti med norci. Sonja je sedla za mizo in si obupno zazhelela cigareto. Ponochi je spala nemiren spanec, ki ga je prekinjalo glasno Karlovo smrchanje.
Tudi teden dni pozneje bolechina ni popustila in Sonja je bila obupana. Vsak njen gib se ji je zdel kot v pochasnem posnetku. Medtem ko fanta nista nich vedela o tem, jo je Karel nestrpno sprasheval, ali ji zdravnik ne more predpisati kakshne druge tablete. Sonja namrech preprosto ni vech zmogla vsega in vsako opravilo jo je grozno utrudilo. Misel na zdravnika, ki ji vsakich odmeri le pet minut, jo je odbijala. Nikakor se ni vech hotela vrniti tja. Takrat je v torbici nashla letak z napisom Mehanik za dusho. Spodaj sta bila pripisana telefonska shtevilka in
naslov. Sonja se vedno izogibala duhovnim in podobnim zadevam, zato je dvomljivo obrachala letak v roki. Hotela ga je zhe vrechi v smeti, ampak namesto tega ga je odlozhila na omarico. Vsakich ko je shla mimo, ji je pogled obstal na napisu v modrih chrkah. Zhe jo je prijelo, da bi poklicala pripisano shtevilko, vendar si je premislila. Letaka pa vseeno ni vrgla stran. Potem je she enkrat preverila naslov. Priblizhno je vedela, kje je. Bolechina v prsih je utripala kakor tiktakajocha ura, in nato se je Sonja odlochila. Shkoditi ne more, si je rekla. Poklicala je mamo in ji povedala, da je tisti dan ne bo. Od prejshnjega dne je ostalo v hladilniku she malo golazha. Lonec je polozhila na shtedilnik in zraven polozhila listek, na katerega je napisala: golazh pogrej. v omari so shpageti. pridem kmalu. mama
Na cilju se je presenecheno zastrmela v pritlichno hishko z modrimi vrati. Preprichana je bila, da ni prishla prav. Na oknih so stali cvetlichni lonchki in pred hisho je rasla nizka oljka. Iz torbice je potegnila letak in she enkrat preverila naslov. Bil je pravi. Bolechina v prsih se je spet oglasila in Sonja je pomislila, da je to mogoche njena zadnja mozhnost. Pozvonila je. Dolgo ni bilo odgovora, potem pa je zaslishala tihe korake. Odprl ji je moshki v modri delavski obleki, tochno takshni, kakrshne nosijo pravi mehaniki. Sonja mu je pred nos pomolila letak in ga vprashala, che ji lahko pomaga. Moshki v modrem jo je prijazno povabil naprej. Peljal jo je v svojo dnevno sobo, ji ponudil chaj in celó pecivo. Potem ji je rekel, naj mu pove, v chem je problem. Boli me, je rekla Sonja in pokazala na svoje prsi, tukaj. Moshki jo je vprashal, ali je porochena. Sonjo je takoj obshla zla slutnja, ampak vseeno je odgovorila, da je in da ima dva otroka. Ni vedela, zakaj, ampak takoj nato je dodala, da skrbi tudi za ostarelo mamo. Moshki jo je vprashal, ali se doma razumejo. Sonja je malo pomislila in nato rekla, da sta oba fanta kar tezhka, mlajshi takoj plane v jok, starejshi pa se do vseh obnasha sovrazhno. Kaj pa vash mozh, jo je vprashal moshki in ji dolil chaj v skodelico. Sonja je rekla, da med njima sicer ni vech romantike, ampak da skupaj vzgajata oba sinova. Na koncu jo je povprashal she o njeni mami. Sonja je rekla, da je kot vsaka stara zhenska nezadovoljna, predvsem nad njo, in da ji to tudi vechkrat brez pomisleka pove. Moshki jo je pogledal in Sonji se je zdel zelo nezadovoljen. Nenadoma je pomislila, le kaj jo je prijelo, da se je zaupala nekemu moshkemu, ki ga sploh ne pozna. Ampak on se ni oziral na njene pomisleke in ji je rekel, naj gre z njim. Sonja mu je sledila po hodniku do modrih vrat. Vstopila sta v popolnoma kvadratno in popolnoma prazno sobo. V njej ni bilo niti preproge, le okno, skozi katerega se je videlo oljko in del neba. Stala sta eden nasproti drugega in moshki jo je prijel za roke. Poskushal vam bom pomagati, ji je rekel. Ne vem, che mi bo uspelo, kajti vasha dusha ni samo zlomljena, ampak zdrobljena. Kako to mislite, ga je prestrasheno vprashala Sonja. Zdrobljena je, je ponovil in jo she vedno drzhal za roke. Potem ji je pojasnil: Che se vam med pranjem posode iz rok izmuzne skodelica in se vam odlomi rochaj, vzamete lepilo in rochaj ponovno prilepite. Che pa vam skodelica treshchi na tla in se razbije na vech delcev, jo je zelo tezhko
zalepiti. She tezhje je, che se razbije na vechje delce in na chisto majchkene. Pri vechjih she gre, ampak pri manjshih ni tako enostavno. Takshna je vasha dusha, ji je rekel. Sonja ga je poslushala s shiroko odprtimi ochmi in z vsakim trenutkom bolj chutila bolechino v prsih. Ampak ne glede na to, kakshna je shkoda, bom naredil vse, kar je v moji mochi, je dodal. Potem ji je rekel, da mu mora pomagati. Narochil ji je, naj zapre ochi in si predstavlja en trenutek svojega zhivljenja, v katerem je bila zares srechna. Samo enega, vendar si ga morate predstavljati z vsemi najmanjshimi podrobnostmi, da bo zares uspelo, je rekel. Sonja je poslushno zaprla ochi in se skushala spomniti trenutka. Pomislila je na svoja sinova, na njuno rojstvo, potem na Karla, na dan, ko ga je spoznala. Nato pa se ji je v misli prikradel spomin, za katerega ni vedela, od kod je prishel. Spomnila se je modrega neba brez oblachka in ptice na sredi modrine in sebe, kako v kratkih hlachkah in poletnih sandalih teche skupaj z njo. Imela je priblizhno sedem let. Za njo je tekel she nekdo in jo skushal dohiteti. Sonji se je chez obraz razlezel nasmeh ob misli, da je prehitra zanj in da bo, che se potrudi le she malo bolj, hitrejsha tudi od ptice. Sonja je bila z mislimi she vedno pri tem spominu, ko je nenadoma zachutila, kako bolechina v njenih prsih upada. Popushchala je tudi tezhnost in Sonja je postajala vse lazhja, dokler ni vech chutila tal pod nogami. Lebdela je sredi praznega prostora in bolechina v njenih prsih se je razblinila v nich. Olajshano je vdihnila in premaknila noge in nenadoma je zares tekla. Pod nogami je zachutila vroch asfalt, segret od poletnega sonca. Pashchki sandalov so jo rezali v kozho, ampak ni ji bilo mar za to. Mimo ushes ji je zhvizhgal veter. Odprla je ochi in zagledala sinje modro nebo in na sredi njega ptico s shiroko razprtimi krili. Nekdo jo je skushal dohiteti, zaklical je, Sonja, pochakaj. Sonja pa je tekla vse hitreje in hitreje.
Matej Krajnc
AAARGH!
(novelet)
Ko sem ravno zavil s parkirishcha, je Joni Mitchell pela o oblakih in tako naprej. Nisem znal voziti kombija, pa sem ga vozil. Tudi kruha nisem znal pechi, pa sem ga znal. Ko sem prvich sedel za volan, se mi je skoraj zmeshalo. Baje je bilo precej vpitja: »Bremzaj, bremzaj!«, jaz pa nisem slishal, jebesh to, gas in gremo. Soproginemu ochetu je bilo kaj hitro zhal, da je v svojem lepem novem avtu, ki ga je ravnokar opremil she z malce boljshim avtoradiom, shel z menoj na poligon, sluzhba gor ali dol.
Nisem imel uradnega izpita, a o tem bodite tiho. Kje pa se mi je dalo pochet vse tisto: CPP, Rdechi krizh, vozhnje ... V pekarni niso preverjali, ko sem se prijavil.
V	CV sem napisal, da imam izpit in posedli so me v kombi. Lazh vchasih nima tako zelo kratkih nog, posebej she, che mora vsak mesec plachati polozhnice. Kaj pa naj bi storil? Povedal po pravici?
Nekoch davno sem sicer poskusil z izpitom. Kot gimnazijce so nas zbajkali v veliko sobo, nam razlozhili prometne znake, krizhishcha in varnostne razdalje, nakar so nam dali v roke izpitno polo. S prometnimi znaki in krizhishchi nisem imel tezhav, z razdaljami pa se nisem ukvarjal, saj zdrava pamet pove, da ni dobro, che vozish onemu pred sabo chisto za ritjo. Izpita za Rdechi krizh nisem naredil, ker nisem mogel napihniti lutke. Chepel sem na tleh poleg tiste gumijaste babe in se pochutil kot cepec. Shef komisije me je nato nagnal ven. She danes bi ga rad na gobec, a je kmalu nato umrl, izmuznil se mi je, na lahek nachin se je izognil poplachilu. Prakse potem nisem shel delat, so rekli, da hochejo najprej vedet, ali znam sred avtoceste poshtimat dvojni komplicirani zlom. Hej, od poshkodb sem bezhal, nisem prenesel shtrlechih kosti, krvi in podobnega. Saj je dovolj drugih shoferjev, na avtocesti jih kar mrgoli. Umetnega dihanja ochitno tudi nisem veshch; tisti, odvisni od mene, bi ob najlazhji poshkodbi nemudoma podlegli. She dobro, da sicer umirajo naravne smrti!
Doktoriral sem zato, ker je tako velel zakon ulice. Vsi moji vrstniki v nashi ulici so bili doktorji, eden tak, drug drugachen. Nisem smel izostat, shlo je za vprashanje chasti. Pa chetudi prej sploh ne bi diplomiral!
V	CV-je za shiht sem redkokdaj zapisal izobrazbo. Kvechjemu shkodovala mi je. Mislite, da bi kdo za shoferja kombija najel doktorja znanosti? Saj bi mislili, da se delam norca. Pojdi na inshtitut, bi mi rekli. Ja, saj, ko bi se dalo! Na inshtitutih sedijo drugi, taki, ki so bili prej mladi raziskovalci. She pred tem so bili mladi. She
pred tem »m«. Jaz sem shel po drugi liniji, ostal sem mlad, a z brado. Zapisal sem: gimnazijska izobrazba. Vprashali so me edino, che sem zhe kdaj poprej pekel kruh. Rekel sem, da ja. Vechkrat. Nisem dodal, da v domishljiji. Princip sem poznal, tisto s testom in kvasom. Ostalo sem zblefiral, in to dokaj uspeshno. Kombi sem vozil po pravilih, nikoli me niso ustavili. Che bi me, bi me tudi zaprli.
Soproga po diplomi prav tako ni dobila sluzhbe. A brez izpita si vendarle ni upala na cesto, cheprav jo je oche zdrilal, kot mene. Njena mama pa se je smehljala, kupovala nama je shpecerijo, dokler nisem dobil prve plache. Moja mama nama ni nich kupovala: umrla je nekega popoldneva, od jeze, ko je videla, da tuj avtomobil obracha na nashem dvorishchu. Tolkla je po shipi, nato stopila na balkon. Avto je zhe odpeljal, ona pa se je zgrudila: tolikshna doza nesposhtovanja je bila le prevech zanjo. Ocheta je precej let poprej odnesel plaz. Jaz sem dva dni po njeni smrti zagovoril doktorat, dokazal sem, da mi smrt ne more do zhivega.
Shef je bil v elementu.
»Hej, v Levcu pravijo, da vcheraj nisi dostavil!«
»Vcheraj je dostavljal Aki, Leon. Jaz sem pekel do shestih popoldne!« »Do shestih? Vraga, na razporedu za kombi si napisan ti!« »Ja, vem, Aki me je prosil zadnji trenutek!« »Zakaj pa?«
»Kaj pa vem, nisem vprashal!«
»Drugich povej prej meni. Aki sploh ni dostavljal, tudi kombija ni na parkirishchu!«
Drek. Idiot je verjetno spet shel v Zidani Most in pozabil na ... »Kaj pravish?«
»Nich, nich. Pojma nimam, kaj bi lahko bilo!«
»Kdo bo pa danes vozil? Za danes je napisan Aki, ti pa za peko!«
»Lahko jaz razvozim!«
»S chim?«
»Ja, res je ...«
»In kdo bo pekel? Jebem mu mater, to ni prvich, da ni pripeljal kombija!« »Vzemi rent za danes!«
»Ja, rent ... Medtem naj pa po dezheli ishchem tega klinca!«
»V Zidanem Mostu je!«
»Kako pa vesh? Sta v shpanoviji?«
»V Zidanem Mostu je. Tezhave ima, lej, brez veze zdaj razlagat!«
»Spravi se na vlak in pojdi v Zidani Most po kombi ... in Akija! Bo zadnjich, da je
vozil!«
»Prepozni bomo za dostave.«
»Bom zhe uredil, samo pripelji nazaj prekleti kombi! Si mi pa fini ti, ti bi kar rent, shchitish barabo!«
»Druzhinski shit ima, pusti mu dihat!« »Ta ima vsak teden druzhinski shit!«
Hja, enkrat na teden vendar mora k Euriboru, tako je pravil svojemu prijatelju, ki je delal na zheleznishki v Zidanem Mostu. Nich nisem rekel.
»Grem, che ga ne bosh odpustil!« »Tebe bom odpustil!«
»Prav. Odpusti ga, che hochesh. Vseeno grem.«
Moral sem biti rit. Soproga je bila zhe po naravi bolj suhcena. Che izgubim sluzhbo, bova lahko samo she rozhljala s kostmi ...
»Spravi se na vlak, hudicha!«
»Ja ja, zhe grem! Mimogrede ... Ema je klicala pred kako uro, ne bo je! Sestra je spet tik pred kolapsom!«
»In zakaj vsi klichejo tebe? Kdo sem pa jaz? O, pardon, tole je moja firma, ampak nich hudega,pogovarjajte se s shoferjem! Kdo za vraga bo pa pekel?«
»Kdo za vraga pa mislish, da je bil na nochni? Do popoldneva ne potrebujemo
druge fure!«
»Spravi se zhe na vlak!«
Ampak se nisem. Kombi se je pet minut po pogovoru z Leonom chudezhno znashel na parkirishchu. »Aki, ne se hecat z Leonom!« »A je kaj rekel?«
»Ni mu najbolj vshech, da se trgovine pritozhujejo nad dostavo, kombi izgine, ti pa ga v Zidanem Mostu tishchish v .« »Hej, hej!!!«
»Nich hej! Med sluzhbenim chasom nimash kaj hodit k Euriboru! Torke imash fraj, takrat saniraj svojo intimo!« »Ti mi bosh govoril!«
Nisem nadaljeval pogovora. Skochil sem v kombi, nazhgal Joni Mitchell in zavil s
parkirishcha.
*
Hishica v cvetju, okoli nje denar ...
Porochil sem se zgodaj poleti. Najprej sva s soprogo hotela najet Schonbrunn, a sva ugotovila, da njena mama nima toliko denarja.
Soproga je nato predlagala mestni grad.
Tam niso zarachunali, ambient pa je bil ravno pravi. Preden zachnete z zgodbicami o Shkotih, naj povem, da sva se sprva pravzaprav hotela porochit na poletnem izletu v Pragi, a lastnik hostla, kjer sva bivala tisti teden dni, ni tochno vedel, kje je porochni urad.
Vztrajal je, da ga lahko poishche in vse izve namesto naju. Tezhava je bila v tem, da je urad bil she najmanjshi problem. Hotela sva, da naju porochi Karel Gott.
Ta ni bil na voljo. Verjetno je kje nastopal ali pa pochel kaj drugega. Za naju mu tisti hip ni bilo prevech mar.
»Che bi Karel hotel,« sem vprashal soprogo, »kje bi se porochila? Na gradu ali Nebozizku?«
Vendar je poroka na mestnem gradu, ne prashkem, ampak domachem, leto zatem, bila chisto dovoljshna. Tashcha mi je med potjo v porochno dvorano zavezovala chevlje in tudi moja mama she ni dozhivela eliminacije. Razvrat, sicer nachrtovan, se ni zgodil. Bi se pa lahko bil.
Zasanjal sem se, ja. Avtomobil, ki je pripeljal nasproti, mi je blinknil. Kolega ali policija? Radar?
A sem nor? 140?
Upochasnil sem in zavil na izvoz za Shempeter v Savinjski dolini. Tudi tam morajo jesti.
»Vcheraj vas pa ni bilo,« se je pritozheval Brane, plechat mozhak, ki je pri nas narochal kruh za gostilno.
»Nisem jaz vozil, Brane,« sem ga skushal pomiriti. »Se zgodi!«
»Ne me jebat!« je rohnel Brane. »Moral sem it po kruh tjale chez k onim ... Chinchile gojijo, prasci, pa sploh ne znajo delat kruha!«
»Zakaj jih ne prijavish, che te chinchile tako morijo?« sem vprashal.
»A tebe ne?« je takoj zapopadel Brane.
»Lej, trgovina z zhivalmi zato, da ima baba potem kozhuhec ali parfum, mi je bila vedno odvratna. Ampak kaj pa che imajo oni tam chez morda res radi chinchile?«
»Dvesto chinchil?« je rohnel Brane.
»Hja, bo zhe nekaj na tem!« sem rekel. »Kdaj si jih pa preshtel?«
»Vcheraj ponochi!« je tarnal Brane. »Igor me je skoraj zasachil, Kreshimir pa nekaj sumi ... prav za norca me imajo ... Igor mi je oni dan kruh ponujal s posmehom!«
»In? So gostje jedli posmehljiv kruh?« sem vprashal.
»Jebi se!« je odgovoril Brane, vzel kosharo s kruhom in shel. Nasmehnil sem se in sedel v kombi. Che bi ne imel she treh fur, bi skochil par kilometrov naprej k zhlahti, tako pa sem se samo zazrl v hribovje, kjer je odneslo ocheta, in pomislil, da bi morda predlagal soprogi odkup chinchil, potem pa jih spustiva na prostost. Ampak a takole doma vzgojene sploh prezhivijo?
Brane ni nikoli imel zares veliko gostov. Lokalne face v glavnem. Stalne stranke ... pijanchki, par kurb, ki so zashle tja od kdo ve kod ... Ponujal je tudi nekaj sob ... Kdo ve . Che bi on prijavil Igorja zaradi chinchil, bi Igor njega zaradi . emmm
S soprogo po poroki sprva nisva zhivela v hishi mojih starshev. Ostala sva v prestolnici. Po doktoratu pa sem moral na hitro nekaj ukreniti. Mame ni bilo vech, da bi oprezala na balkonu in hisha bi propadla, che bi midva samo obchasno prihajala tja.
Tik pred poroko je tashcha kupila stanovanje. Potem je predlagala, naj ga dava lepo v najem.
Sprva ni shlo.
Imela sva nekaj ponudb.
Potem ko jih je shlo mimo kar nekaj, se nama je odprlo. Ena soproginih sosholk na fakulteti je potrebovala svoj plac. Lahko zarachunash sosholki, sotrudnici? O, pa she kako!
Zarachunala sva ji toliko, da s stanovanjem nisva imela stroshkov. Ostalo je she nekaj drobizha, s katerim sva plachala stavbno zemljishche za tisto leto.
Potem sva narochila selitveni kombi.
*
Hisha je bila stroga in temna, taka, kot sem je bil navajen. Mamine kosti so she lezhale na balkonu; pokopali smo jo v zhari, pogrebni zavod kosti ni potreboval. Soproga jih je na hitro pometla v kot sobe, naredila sva kupchek, ga stresla v prt in
nesla v kurilnico. Tam je bil na varnem. Nihche ni nikoli hodil tja, no ja, razen referenta, ki je prihajal mesechno odchitat porabo plina. Ime mu je bilo ...
HEJ, SOPROGA, KAKO MU JE ZHE BILO IME? KOMU?
ONEMU TIPU, KI JE HODIL BRAT PLIN! MURCL?
TAKO SE JE PISAL! IME? KAJ PA VEM!
Kajpavem Murcl. Bil je prijazen chlovek, vedno je pozdravil ob prihodu in odhodu, nikoli ni bilo opaziti, da ima stekleno uho in levo vratno veno speljano skoz naramnice na hlachah. Komaj je dihal, a dihal je prijazno. V teh chasih to shteje. Prihajal je vedno na isti dan, znachilno pozvonil, dvainpolkrat, nikoli niti za pol zvonca vech. Kako je vedel?!
Tako je vedno zvonila mamina sestrichna. Stara je bila sto sedem let in she vedno je sama shla v mesto. Mamino smrt je tezhko prebolela, umrla pa le ni. Prihajala je na vsakih deset dni, sedla na kavch v dnevni sobi, se zazrla tja, kjer je ponavadi sedela mama, in zachela: »Vesh ...« Prinashala je marmorni kolach, ki ga je takisto delala na vsakih deset dni. Zdravnik ji je ob devetindevetdesetem rojstnem dnevu voshchil na vsaj she enkrat toliko let, kot se to ponavadi spodobi, tudi che se ne misli resno. A urok je padel. Mamina sestrichna je voshchilo vzela smrtno resno. Prenehala je kaditi dolge, tanke damske cigarete, ki jih je kupovala petnajstega v mesecu v kiosku poleg najvechje mestne frizerije, in tudi francosko je nehala govoriti. Tu pa tam pa je rada nagnila kak kozarec vina, za zhelodec, kot je rekla. Srce je imela zdravo, nich opeshano. Siva mrena ji je sicer nekaj chasa nagajala, a je tudi popustila, obe operaciji sta uspeli. Rada se je hvalila, da nikoli v zhivljenju ni jokala, da ji to ni bilo dano. Kimali smo, a ji nismo verjeli. Vsaj na videz ne. Globoko v sebi pa smo vedeli, da mora biti res. Kdor veliko joche, dehidrira in umre mlad.
Pred dolgimi leti je pretipkovala moje pesmi. Takrat se niti proze she nisem kaj prida loteval, kaj shele, da bi pekel kruh ali vozil kombi. Gledal sem predse in kracal na listiche. V ustih sem stiskal Shvejkovo pipico, starsha sta mi jo prinesla iz Prage. Sindikalni izlet, baje najlepshi. To me ni kaj dosti zanimalo, na pipe pa sem vedno bil mahnjen. Nikoli jih sicer nisem kadil, a vedno sem si zhelel, da bi imel svoj lasten gugalni stol, gugal bi se in zhvechil pipo. Ne kadil, samo zhvechil.
Tudi zato sem se z veseljem porochil. Dolge nochi, polne zhvechenja ...
S soprogo sva imela kar nekaj idej, kako bi preuredila hisho. Mama sicer ni pustila kaj dosti denarja, ker je imela na vrtu okrasno drevje, palchke in podobno — vse to je bilo treba vzdrzhevati. Vse to sem dal lepo odstraniti in celotno parcelo tlakoval
z marmornatimi ploshchami; kolega s faksa mi jih je poceni zrihtal pri zhlahti svoje bivshe, moja soproga pa si je vedno zhelela gladkih povrshin, da bi lahko po njih drsala. Tudi tashcha se je veselila marmorja.
Drug nachrt je bil dvig podstreshja, za kar sem potreboval precej denarja. Dobil sem ga tako, da sem vzel posojilo. Hipotekarno. S pomochjo taiste hishe, ki sem jo dvigal. Vse zhivljenje sem si zhelel velikega prostora, kjer bi hranil knjige, ploshche, raznorazne drobnarije. Urediti sem si zhelel mini studio, kotichek za pisanje. Nadvse sem sovrazhil podstreshje, kot sem ga poznal vse zhivljenje: loputa z lestvijo, ki je pridrvela navzdol in tistemu, ki je stal spodaj, razchesnila lobanjo. Ko si prishel do polovice lestve, se je snel hakelj, ki je spajal obe polovici, in tisti, ki je stopal po njej, je obvisel med nebom in zemljo. Odlochil sem se, da je treba to enkrat za vselej urediti. Edina mozhna ovira so bili sosedje, ki bi lahko kaj rekli, zlasti tisti na vzhodu, ki jim je zhe tako ali tako shlo v nos, da je nasha hisha vishja od njihove. Senco nam delate, so tarnali. Popoldne nimamo nikoli sonca!
»Kaj,« je vzrojila vzhodna soseda, ko sem prishel pobarat, ali bi jih motilo, ako bi ... »She bi dvigovali? A nas hochete zatrpat?«
»Soseda, lejte, vidva z gospodom sta zhe starejsha chloveka ... Sonce ali mrak, prav dol vama visi. Na severu in jugu imata ves chas svetlo, tudi na vzhodu. Kaj vama ne pashe?«
»Zdaj nama bosh pa she leta oponashal!«
»Nich ne oponasham, samo ugotavljam ...«
»Ugotavljaj drugje! Dovolj visoko hisho imash, kaj bi she rad?!«
»Soseda, lejte, vsi drugi sosedje so dali soglasja, nich nimajo proti ...«
»Bom javila na obchino!«
»Ni vam krivice, kar chete, storite!« sem zavzdihnil in shel. Soglasij sem imel dovolj, zachel sem graditi.
Seveda ne sam, najel sem nekaj krepkih fantov. Eden od njih je bil dolgoletni prijatelj, profesor, hribolazec. Bolj kot profesura mu je bilo v uzhitek fizichno delo, pa se je kar sam ponudil. Pripeljal je she dva kolega, onadva she tri svoje, rekli so, da nochejo nich denarja, samo hrano in pijacho. Tudi to je denar. Noben od njih ni bil kvalificiran, a so bili precej bolj iznajdljivi in delavni, konchali so zelo hitro in naredili solidno delo. Bil sem zadovoljen. Nisem sicer imel denarja, da bi to, kar sem dvignil, opremljal, pa sva s soprogo zato zachasno izropala spodnje sobe. Prijateljevim kolegom sem dal vsakemu po sto evrov. Niso jih hoteli vzeti, pa jih nisem silil. Obdrzhal sem jih in z njimi kupil novo pisalno mizo in zofico za nov plac, to je bilo edino, chesar nisem vzel iz spodnjih sob.
V zhivljenju sem imel nekaj kratkih obdobij, ko sem se prezhivljal zgolj s pisanjem. Takrat sem sicer zhivel pri mami, tezhko bi govorili o prezhivljanju. Sicer sem prevajal, kolovratil naokrog z inshtrumentom, opravljal administrativna dela. Tega je bilo sicer bolj malo. Srecha, da sem lahko fizichni delavec, je prishla precej pozneje.
Che me je kdo vprashal, sem povedal, da me pisunjenje osrechuje. Razvazhanje in peka kruha je bila pach sluzhba, tezhko sem se poistovetil z mesenjem testa, razen che bi shlo za abecedni kruh. A nisem chrhnil. Izbire nisem imel, nebo je bilo oblachno in tisti, ki so te oblake prignali, so jih zheleli she vech. So zhe vedeli, zakaj. Jaz se z vprashanji nisem imel chasa ukvarjati. Moral sem delati. Chakal sem na chas, ko bom lahko koga z uzhitkom na dva gobca, enega spredaj in enega zadaj. Nekateri so premogli samo tistega zadaj. Mislil sem na soprogo in upal, da me kje sred ceste ne dobi policija.
S pisanjem sem prishel v nekaj stanovskih drushtev. Shpanovije mi sicer niso najbolj dishale, a potreboval sem jih zaradi referenc. Kakshnega hujshega oportunizma se potem nisem shel, bil sem dalech od ochi in srca teh ali onih komisij. Cheprav sem zagovoril svojo disertacijo, pri meni ni nihche narochal znanstvenih chlankov ali strokovnih besedil. Kot pek sem bil na varnem, lahko so se mi smejali. Ni me motilo, neumnosti sem vse bolj pushchal odprto mozhnost, da se pozhre sama. Kar se prej ali slej tudi zgodi, vsaj za nekaj chasa.
Tik preden sem oddal vlogo za shofersko sluzhbo, je pozvonil telefon. Bil je znanec izpred mnogih let, povprasheval je, ali bi me zanimalo igranje na morskih porokah, v komercialnem bendu. Vem, da si doktoriral, je rekel.
»Definiraj mi ta 'komercialni bend',« sem ga poprosil.
»Znash Nadalino?«
»Smo popevali,« sem odgovoril.
»Cesarico?«
»Zhive je ne morem vech slishati,« sem zastokal.
»To ne bo dobro,« je komentiral.
»Rabijo na obali koga na faksu?« sem vprashal.
»Ne me jebat!« se je glasil odgovor.
*
Vstal sem z zofice in iz kota vzel kitaro.
»Res imeniten ptich je stari pelikan, da skoraj mu zavidajo ljudje ...« sem zapel. Soproga me je chudno gledala. Pesem je zhe nekje slishala. Poskochila je.
»New Swing Quartet?« Nasmehnil sem se.
Nekoch sem vse to zhe preigraval. Shlagerje, shansone, fiftis, sikstis, seventis in ejtis, od Elvisa do Gu-gu. A to je bilo she pred diplomo. Tega mi takrat ni bilo treba pocheti za prezhivetje, najel me je lokalni shtudentski klub, da sem zabaval stare mame v kavarnah in slashchicharnah, kjer so oni imeli zmenjeno za spored. Igral sem v hotelu, pivnici, sred mesta, na kolodvoru. Ni bilo slabo, celo honorar sem dobil, jedel sem, sprejemal komplimente, ker nisem bil slab, poshteno recheno. Nisem pa od tega zhivel. Che bi, bi bila druga pesem. She ko sem igral evergrine, sem imel ponavadi svoj repertoar.
Na kolodvoru sem igral samo enkrat. Chakali smo nekakshen »vlak prijateljstva«. Peljal naj bi se skoz Celje, poleg mene naj bi bila na peronu plehmuska — oni bi igrali svoje, potem bi se vlak ustavil za kako uro, da bi ljudje prishli dol in videli lepo knezhje mesto, jaz pa bi jih prichakal pri izhodu s kolodvora. Igral naj bi pesmi kot »o, dragi prijatelji, dobrodoshli v nashe mesto!«, a meni se je to zdelo nekoliko dolgochasno in prezhvecheno — za to obstajajo narodnozabavni ansambli s »pristno slovensko glasbo«. Zato sem napisal pesem Pri naspreprodajamo ude. »Pri nas preprodajamo ude / in, pazi, tarife so hude, / ledvice in jetra niso poceni, / a najvech navrzhe srce ...« Srce je moralo biti v pesmi, to napeljuje na prijateljstvo, da bi ne rekli, da sem shpilferderber. Pesem sem pokazal prijatelju, s katerim sva skupaj shla igrat, pa je rekel, naj se raje ne zajebavam, da ne bo shkandala, chesh, kakshne psihopate pa najemate?! Takrat sem she vsaj obchasno kaj malega dal na ugled, pa sem se pustil preprichati, da sem namesto pesmi o preprodajanju udov igral dve drugi, bolj »sploshni«, ki pa nista imeli kaj dosti opraviti z dogodkom. Organizator je bil potem baje zadovoljen in rekel, da me bojo she najeli. Chakam she.
Podobne impulze sem zatiral na igranju na ladjici, ki je plula po mestnem jezeru. Imelo me je, da bi pel kaj o bobrih, ki nagrizejo jez in potopijo mesto, pa o gospodu, ki mu veter med vozhnjo iz glave izpihne Evstahijevo cevko ... Tovrstne pesmi sem celo imel, pa se mi na koncu ni zdelo vredno izzivat. Prijatelj, s katerim sva igrala, je ponavadi rekel: che ti zhe ponudijo denar, naredi tako, da ti ga bojo ponudili ponovno. Se je tudi zgodilo, a redko kdaj. Treba je bilo paziti, chisto vse pesmi niso bile za prijazne starejshe gospe, ki so se dale popeljati po jezeru.
Che bi komu rekel, da sem svojchas igral s Fatsom Dominom, mi ne bi verjel in prav bi imel. Lahko pa bi bilo res. Vse na svetu je lahko res, pa ni. Ribice se spremenijo v ribje kosti, te postanejo narekovaji, vsaj na slovenski tipkovnici.
V nabiralniku se je po selitvi ponavljala vedno ena in ista pesem. Nich. Razposlal sem toliko proshenj za shiht, da me je bilo sram slovenske gozdove pogledat v debla. Odgovorov je bilo komaj kaj, vechinoma so bili bodisi zelo prijazno odklonilni ali zgolj odklonilni. Na kake tri, shtiri pogovore sem celo shel.
»Pravite, da s plavzhi torej nimate izkushenj?«
Kaj naj bi odgovoril? Plavzh je bil res malce prevech s poti. Tudi vrochine nisem nikoli dobro prenashal.
Ujel sem se na limanice talanja letakov v vechjem trgovinskem centru.
Na pogovoru so me sicer sprashevali neumna vprashanja.
»Bolj shtudente ishchemo, veste. V vashi vlogi pishe: gimnazijski maturant ...«
So celo prebrali.
»Sem shtudiral, pa nisem konchal!«
»Pa imate status?«
»Ne.«
»Mi bi imeli bolj shtudente, veste!« »Bolj ali manj?« »Kako, prosim?«
»Bolj shtudente ali manj shtudente?«
Zhenska se je celo nasmehnila.
»Smo nabriti, kaj?«
Tudi jaz sem se nasmehnil.
»Kako pa, da niste konchali faksa?« »Ker sem hotel dobit sluzhbo!« »No ja, saj ...«
»Ne ne!« sem rekel. »Nich saj! Che bi diplomiral, bi rekli, da sem prevech
izobrazhen za to delo. Ker nisem, pa tudi statusa nimam, zdaj pravite, da ishchete
shtudente! Kaj pa diskriminacija nas, ki smo vmes, pa bi radi sluzhbo?«
»Diskriminacija?« — Chudno me je pogledala.
»Kako pa bi imenovali to?« sem she naprej izzival.
»Pri nas smo se pach odlochili, da bi imeli bolj shtudente!«
»Bolj ali manj?«
Razhudila se je.
»Se bova shla igrice? Saj ste konchali gimnazijo, znate brati. Ishchemo shtudente!« »Zakaj?«
»Ker smo se tako odlochili! Tu pa tam vzamemo she kakega z borze!«
»Aaaaha!«
»A ste prijavljeni?«
»Brez skrbi, da sem!«
»No, ta je pa dobra!«
»Kaj bova torej rekla?«
»Prav! Vztrajni ste, kar, upam, pomeni, da boste brezkompromisno delili nashe letake. Letaki v smeteh ne shtejejo za razdeljene, kontroliramo vas!« »Imate kamere?«
»Imamo specialce!« me je grdo pogledala. »Bodite no resni!« »Koliko pa navrzhejo letaki?« sem vprashal. »Dva kovacha na uro!« je rekla. »Delovni dan pa traja ...?« sem sprasheval.
»Neprekinjeno!« me je strogo pogledala. »Glede na to, da niste shtudent in nimate predavanj, lahko vzamete malo vechjo kolichino letakov. Dokler jih ne razdelite, niste opravili za tisti dan. Vam to kaj pove?«
»Da ste zahtevni!« sem rekel.
*
Na prvi dan deljenja in mnozhenja letakov sem prishel petnajst minut pred odprtjem centra. Potem sem she petindvajset minut chakal, da se je prikazal zastopnik firme.
»Je Belshch zhe tu?« »Kdo je Belshch?« »Kdo pa si ti?«
»Novi delilec, vcheraj ste me vzeli!«
»Aha, ti si ... Ja ja, ti si ... Belshch, krvavomumater, bi moral zhe bit tukaj!« »Kdo je Belshch???«
»Tip, ki danes dela s teboj. Vedno pride zadnji hip, z eno prodajalko od tu hodi, pa zunaj kadita rifer, ampak mu bom j.« »Nich niso povedali, da sva dva!«
»Dva sta, dva! Tebi bom dal te papirje, tule so letaki, vpishi se na papir, kdaj si zachel in kdaj bosh raztalal, ko pride Belshch, ima tule svoj kup, povej mu, da mu bom jaz j.«
»Razumem, razumem!« sem rekel.
Chez kake pol urce je do mene lezherno prishla precej opicanjena lepotichka in shepnila:
»Je Ivan zhe spizdil?«
»Prosim?«
»Che je zhe spizdil. Ivan.« »Kdo je Ivan?« »A si ti nov tu?«
»Danes sem zachel. Kdo je Ivan?« »Imash ti letake zame?« »Si ti Belshch?«
»Brigita. A je Ivan spet nakladal o Belshchu?«
»Ga je omenjal, ja.«
»Je zamudil?«
»Kdo? Belshch?«
»IVAN!!!«
»Zakaj se pa deresh?« »O kom pa govorim?«
»On je govoril o Belshchu, ti zdaj govorish o ... Hej, hej, vsi nekaj mimo mene,
levo, desno, kaj vam je, narod?«
»Je Ivan zamudil?«
»Vech kot pol ure!«
»No ja .«
»Kdo je Belshch?«
»Belshcha ni. Jaz sem Belshch.«
»A nisi Brigita?«
»Ja, a ne razumesh? Belshcha ni. Ivan ga ima v glavi, ves chas naklada o ... Pa ne,
da so tebe vzeli?« »In?«
»Nimash ehhhm ehhhm ...« — Pokazala je na oprsje, ki ni bilo revno.
»Nimam.«
»No, lepo. Lepo.«
»Kaj naj to pomeni?«
»Za tale center niso she nikoli vzeli tipa. Kadish?«
»Ne!«
»Shkoda.«
»Niti ne.«
»Ivan je rekel, da Belshch hodi s prodajalko.«
»Ivan hodi s prodajalko, ono ta shtrlecho z delikatesnega, saj niti ne vem, katera je.«
»No, vesela novica!«
»Te prav malo briga, vidim!«
»Popolnoma dol mi visi! Kaj je ta Ivan za en psiho?«
»Na firmi ga imajo za koordinatorja po multicentrih. Dela jim v glavnem shkodo!« »Si zhe dolgo v tem fahu?«
»Eno leto delim. Prej sem delala za eno drugo firmo, imeli smo degustacije v tem istem centru, potem me je Ivan enkrat videl, pristopil je, nekaj degustiral, bil je chuden, dvakrat sem mu ga povlekla in mi je zrihtal razgovor. Postavi se bolj na sredo, tako. Dober dan, gospa!«
Bilo je nekje pet popoldne, ko mi je zmanjkalo letakov. Brigita je shla zhe kaki dve uri prej in preostanek letakov vzela s seboj, rekla je, da jih zazhene stran na drugem koncu mesta ali pa nese svojemu tipu, ki rad masturbira na reklamni material. Namignila mi je she, naj na seznam napishem, da sem zachel ob devetih, naj vendar ne bom poshten v svojo shkodo, che Ivan zamuja. Razlozhila mi je tudi, da list vzamem s seboj domov in ga naslednji dan prinesem zraven, da bo Ivan zadovoljen, ker on popoldne nikoli ne pride nazaj. Pa res ti ni treba hodit pred pol deseto zjutraj, je dodala. In she enkrat izrazila razocharanje nad dejstvom, da ne kadim. Bi imela novega kamerada za chik pavze, je rekla. S pridom jih je izkorishchala, te pavze. Tobachna industrija bi ji morala dat bonus.
Morda bi bila manj razocharana, che bi vedela, da sem v osnovni sholi zbiral
cigaretne shkatlice. Prazne.
*
Zavrti mopedisti in Ribana kasha se niso nikoli prav dobro razumeli.
Hard rock bend in rock bend. Vmes sem stal kot nekakshen osameli revolverash, brenkach z naduho.
Besedo kantavtor sem vedno sovrazhil. V ta kosh so metali vse, od peshca do rakete.
Takrat sem bil she mlajshi. Ribana kasha so bili mojih let, Mopedisti pa she nekoliko mlajshi, a ne veliko.
Moral bi bil ostat pri gospelu, le da pri neinstitucionaliziranem. Gospel ima s cerkvijo priblizhno toliko kot kamela z iPadom, jaz pa sem takrat precej igral po cerkvah. Pa po hotelih, kavarnah in vsem tistem, o chemer sem zhe pisal tam zgoraj.
Ribana kasha so se mi rezhali, chesh onale naochnishka suhljad, ki igra »LordhelpmeJesus«. Na moje drugo delo niso pomislili, cheprav jih je vechina sedela z menoj v teh ali onih klopeh in so ves chas poslushali o tem, kako onile tam v puloverju nekaj pisari, medtem ko so Motoristi hodili na moje literarne vechere.
»Daj uglasbit kaj svojega!«
»Eh! Svoje berem, muzika mora pa na lestvice!«
Kak cepec sem bil! A nisem vedel, da sem lahko she vechji in da svet kar tekmuje v cepcizaciji naochnishkih suhljadi.
Moral bi bil ostat pri gospelu. Doma, v sobi. In pri evergrinih. Tudi tam. Na odru pa igrat tisto, kar sem bral na literarnih vecherih.
Za to ugotovitev sem potreboval precej chasa. Padel sem v t. i. kantavtorsko famo in bil preprichan, da je na odru treba obchinstvo tudi zabavat. Malo mola, malo dura, malo refrenov. In ples, che je mozhno.
Preden sem se streznil, sem moral plachati rachun za kompromis. Pogodba z veliko zalozhnishko hisho in dve pop-rock ploshchi, ki ju ni nihche slishal. Skoraj nihche. Eden od dveh fenov teh ploshch je umrl, drugi je na metadonu. Ploshchi sta po performansu shli v slachilnico in izginili. Kakor je tudi prav.
Potem sem z veliko vech veselja placheval rachun za poezijo in prozo, ki ju je vechina chudno gledala. In prav je tako. Shli sta v slachilnico, se slekli in prishli ven.
No in potem sem delil letake. Honorarno. Saj mi je shlo, nich ne rechem. Po treh mesecih je firma relocirala biznis, vsaj tako so rekli. Hvala, so she dodali. Zadnjih shtirinajst dni dela nisem dobil plachanih.
Nakar sem dva meseca sedel in pisal. Fasal sem zastrupitev z algami, tako je moj oche svojchas imenoval delo, kjer ne dobish plachila, zgolj zadoshchenje. On se je hecal, jaz se nisem. On je potem umrl, jaz nisem.
A ko je prishla ponudba za shofiranje dostavnega pekarskega kombija in obchasno peko kruha, nisem nich premishljeval.
Delo sem dobil na tri mesece preizkushnje, nakar za nedolochen chas. Kruh je precej bolj ziher kot bankirstvo ali zastopanje bleferjev na sodishchih, kjer se odlichno zasluzhi in precej manj odlichno zhivi, no ja, kakor vzamesh, vsaj na daljshi rok. V pekarni umesish, dash v ror, potem sedesh za volan. Zastrupitev z algami se unese. Vsaj na krajshi rok ...
V kombiju sem imel tri CD-je: Dylanovo Bloonde on Blonde, zbirko Joni Mitchell in podobno zbirko Beatlov. Edino Joni ni bila moja, ampak Leonova, a nisem imel nich proti. Med vozhnjo mi glasba vchasih ni prijala, posebej, che je bilo treba komplicirano zavijat s kakega dovoza, odcepa ali kaj takega. Kljub vsemu nisem imel veliko shoferske prakse, nisem pa vozil v napachno smer po avtocesti in tudi prehiteval sem zelo redko. Ja ja, pojdi naprej, sem mahal nestrpnim limuzinam za mano, ki niso bile srechne, che niso shle v kleshche.
Ko sem se tistega dne vrnil s fur, me je soproga vsa bleda prichakala pri vratih.
»Pridi za Sinuhejevo voljo gor! Pa pripravi se, da te ne bo vrglo!« »Kaj pa je?«
»Bosh videl. Jaz sem za danes zhe porabila buffer. Dvakrat sem zhe padla vkup. Pridi gor!«
»Vkup si padla? Zakaj?« »Bosh videl!«
Ko sem prisopihal v dnevno sobo, sta na kavchu sedela mama in oche in se smehljala. Sploh me nista opazila.
»Vidish? Takole sta zhe par ur!« »A je danes kak praznik?« »Zakaj?«
»Ne vem. Praznik vstalih dush, praznik smehljajochih se kadavrov, praznik pach!« »Koga ti to sprashujesh?«
Bil sem bled kot polita potica. Zdaj sem vedel, zakaj je soprogo metalo. Che bi ne bil vajen marsichesa bizarnega, bi verjetno zachel na glas vpiti.
»Kako pa se je to zgodilo?«
»Bila sem gor v mansardi, tapkala sem po klavirju in brisala prah, pa se od spodaj naenkrat zaslishi: a je kdo gor? Ustrashila sem se, pograbila eno tvojih kitar ...« »Hej!«
»Ni bilo chasa za razmishljanje! Pograbila sem in shla pochasi dol. Spodaj pa tvoja
mama. Gleda gor in se chudi: od kdaj pa imamo dvignjeno?«
»Za popizdit! In?«
»Nich. Sesedla sem se!«
»In?«
»In ... In ...! Nich. Ko sem se ovedla, je sedela na kavchu in se smehljala. Potem je pozvonilo. Obe sva shli pogledat, kdo bi bil. Bil je tvoj oche. Oprosti, ker se nisem tako dolgo oglasil, je rekel.« »Kaj pa plaz? Kaj pa je rekel glede plazu?«
»Chisto nich. Mama je najprej druzhno z menoj omedlela, nekaj chasa sva lezhali na balkonu, on je chakal zunaj, potrpezhljivo. Potem je sedel na kavch in lej ju ... Zmeshalo se mi bo!!!« »Naj ju skusham malo ...?« »Che se ti da .«
»Hej, vidva,« sem se priblizhal kavchu, »pojasnila bojo potrebna!« »Kaj pa?« sta se naenkrat ovedla.
»Kaj pa vidva mislita, da bi se moralo povedati?« sem zinil. »Uradno sta pokopana tamle chez na hribu!« »Veva, veva!«
»Che mislita zdaj zhivet naprej, bo treba poklicat pokojninsko in ...« »Veva, veva!« »No in?« »Ja?«
Soproga je tedaj zarohnela: »A bi kdo od vaju zhe zinil???« »Kosti sta pometla v kot!« je rekla mama.
»Pospravila sva jih!« je rekla soproga. »Naj bi oblezhale na balkonu?« »Chas za spremembo je bil,« je zinil oche. »Ne moresh biti toliko let na enem mestu, naspal sem se, pogreshal sem vas. A nisi bil ti zadnjikrat she meni do pasu, no, evo, zdaj pa tule takle, odrasel, porochen ... Saj si porochen, ne?«
Saj nisem mogel verjeti! Mrtvo-hladno reche, da ...
»Kot vidish!« sem zinil. »A to ta hip ni najbolj pomembno! Te je plaz ali te ni?«
»Seveda me je!«
»In kaj potem pochnesh tu?«
»Saj lahko grem, che ima kdo kaj proti!«
»Ne, ne, ostani!« se je oglasila mama. »Kar nekaj let morava poflikat!« »Kosti ni vech!« je ugotavljala soproga, ko je shla preverit na staro mesto. »Seveda ne!« je rekla mama. »Iz chesa pa mislish, da sem prishla nazaj? Pa she lahko ni bilo ... Che ne bi temule tipu vsa leta sestavljala legokock ...«
Soproga mi je nakazala smer v kuhinjo. Ni imelo smisla vedrit v sobi.
»Zakaj sta pa shla dvigovat bajto?« je zanimalo mamo. »Komaj da drapnem, pa se zhe vse preunega. In nikjer vrta, sam marmor! A sta nora?«
»Nisva si mogla mislit, da se lahko sestavljash po volji!« sem zinil. »Midva pa za vrt
nimava chasa, kdo bo vse to vzdrzheval!«
»Aja, saj res, ti nimash sluzhbe!« je pokimala mama.
»Nima sluzhbe?« se je zachudil oche. »A ni diplomiral? Ni hodil v sholo? Si bil kar
doma in pisal pesmice pa bral Ashkerca? Ne moresh celo zhiv...«
»A bi lahko bil kdo tule za hip tiho?« sem vzrojil. »Che hochesh videt potrdilo o
doktoratu, izvoli gor v mansardo! Kar pa se sluzhbe tiche, vozim kombi za
pekarno! Drugega nisem dobil, doktorji znanosti niso ravno iskani, vsaj ne tisti, ki
sami delajo na tem!«
»Kruh vozish?« je kar dvignilo mamo.
»Imash kaj proti?«
»Kombi vozish ...« je mrmrala mama. »A si vmes naredil izpit? Saj she niti dve leti ni, kar me je neslo!«
»A rabi kdo dve leti za izpit?« je zachudeno pogledal oche.
»Glede tega si ne belita glav,« sem rekel. »Samo povejta mi, che mislita zdaj ostat zhiva ali ne! Z eno placho bomo tezhko furali, s placho in dvema penzijama bi pa kar shlo!«
»Jaz hochem nazaj svoj vrt!« je rekla mama.
»Izvoli!« sem rekel. »Poklichi ljudi, naj vrzhejo ven marmor in uredijo zadeve!« »Tvoja zhena pa ni v sluzhbi?« se je oglasil oche.
»Ne,« sem rekel. »Njen fah izumira. Moj tudi. Oba pa ne moreva pechi kruha in voziti kombija, nekdo mora skrbeti za hisho!«
»Danes sem nashla eno opcijo ... za varushko!« se je oglasila soproga.
»Res?« sem jo pogledal. »Kje?«
»V Kardinalovi chetrti!« je povedala. »Kje je to?«
»To je bivsha Nova vas!« sem oznanil.
»Kaj?« je zachudeno pogledal oche.
»Vsako vechje mesto ima Kardinalovo chetrt. Avenija zredchenih lasishch je
bivsha Mariborska cesta .«
»LIK Savinja she dela?« je zanimalo ocheta.
»Si hecen?« sem se zakrohotal, prvich tistega dne. »Kakshna LIK Savinja! Se nisi nich sprehodil po mestu?«
»S pokopalishcha sem prishel direkt sem, en taksi je bil gor na parkirishchu. Sem povedal, da nimam denarja, pa je rekel, naj vseeno prisedem, da bo imel she en dober razlog, da spelje z grobishcha!« »Nich nisi plachal?« sem zazijal.
»Ne,« me je zachudeno pogledal oche. »Od kdaj imajo upepeljeni ljudje drobizh za taksi?«
»Od kdaj neki se upepeljeni ljudje vozijo s taksiji ...?« sem zamrmral, bolj sebi v brk.
»Bi shla na en sprehod?« je vprashal oche. »Kot vchasih?« »Lahko,« sem rekel. »Gremo vsi?« In smo se oblekli. Kot nekoch.
Prevajalnica
Ambrose Bierce
ZAPISKI
(izbor iz misli in aforizmov)
*
»Stoj! Kdo gre?« »Smrt.«
»Povej geslo, Smrt!«
»Ni potrebe. Ne bom vstopila v tvoje taborishche. Ti bosh prishel v mojega!« »Kaj? Jaz — dezerter?«
»Kje pa, sijajen vojak bosh postal! Izgognil se bosh vsem strahovom chloveshtva!« »Katerim?«
»Zhivljenju in Strahu pred smrtjo.«
*
Umrla je zhenska, ki je zhivljenje posvetila boju za nadvlado svojega spola. »Konchno,« si je oddahnila, »bom pochivala z zasluzhenimi chastmi!«
»Vstopi,« jo je pozdravil Sveti Peter; »umivala bosh lica srchkanim kerubinchkom!«
*
»Kdo si, ki drhtish v teh toplih oblachilih?« »Ime mi je Pohlep. Pa tebi?« »Nesebichnost.« »In kje imash obleko?«
»Ti jo nosish.«
*
Vrline so si za kraljico izbrale Skromnost.
»Nisem vedela, da sem vrlina,« reche ta. »Zakaj niste izbrale Nedolzhnosti?«
»Zaradi njene nevednosti,« ji odgovorijo. »Ve samo to, da je vrlina.«
*
Preizkus resnice je Razum, ne Vera; tudi ta se mora namrech podrediti sodbi Razuma.
*
Prazne steklenice vina imajo slabo mnenje o zhenskah.
*
Srecha izgine, che jo presojate, zhalost, che jo sprejmete.
*
»Kdo si?« »Prijateljstvo.«
»Jaz sem Ljubezen. Potujva skupaj!«
»Prav. A najina skupna pot bo trajala en sam dan; potem gresh v grob.« »Pa ti?«
»Jaz potujem do groba Koristi.«
*
O starcu porechesh: »Pleshast je in upognjen.« A ne vesh, da se odkrije in prikloni
v prisotnosti Smrti.
*
Ljudje pojejo hvalnice Pravici.
»Ne tako glasno,« jih opozori angel. »Che jo zbudite, vas vse pobije!«
*
Ko je bog razdal vse vrline, je ustvaril she eno. »Daj nam she to,« so ga prosili njegovi otroci.
»Nak,« je odgovoril. »Che vam jo dam, se boste pobili do zadnjega. Izdam vam samo ime. Ime ji je Pravica.«
»To je dobro ime,« so rekli otroci. »Dali ga bomo vrlini, ki jo bomo sami ustvarili.«
In so ga dali Mashchevanju.
*
»Vstopiti hochem,« zahteva pohotnezheva dusha. »Slishal sem, da so tukaj vse najlepshe zhenske.«
»Kar naprej,« pravi Satan, in pohotnezheva dusha vstopi.
Ko se vrata zaprejo, Satan zadovoljno zamrmra: »Brez takih pekel ne bi bil, kar je!«
*
Angel z gorechim mechem zaspi pred vhodom v Edenski vrt. Eva izkoristi prilozhnost in se hitro splazi nazaj noter.
»Hvala bogu! Spet sem v raju!« reche Adam.
*
Kristjani in kamele sprejemajo svoja bremena kleche.
Izbor in prevod iz angleshchine ter spremna opomba: Matej Krajnc
Ambrose Bierce (rojen l. 1842- umrl verjetno nekje po 26. 12. 1913) — amerishki pisatelj, novinar, satirik. Kot pronicljiv satirik se je med drugim proslavil zlasti s svojim »hudichevim slovarjem« (The Devil's Dictionary, 1911), pomembne in vplivne pa so tudi njegove kratke zgodbe. Njegova smrt ostaja za zdaj she nepojasnjena. Tokrat objavljamo krajshi izbor njegovih misli in aforizmov.
Georges Brassens
VESELI RAJ KLETVIN
La ronde des jurons
To je kletvin veseli raj
tako zvenele so nekdaj ko she pradedi trdni dedci
brez olepshav so govoril
preklinjal gor
preklinjal dol
preklinjal da se je kadil
Kot da bi rozhenkranc zhebral
so kletvice na ples sukal
In krucifiks in shmentana zadeva
pa krshendush, za boga milega
pa she tristo zelenih, ni hudich
in sakrament nazaj
In orkadush, ti vrag in bes te lopi,
pa krucinal, pri moji veri, shment,
porkamadona, pa she sakrabolt
in sapra-saprament
Da ne pozabim zlodjev in rogatih,
peklenshchka, shenta, pa da bes te plentaj,
za bozhji chas, pa kuga tepoberi,
in fuj in fej, pa oshtja, prmejdush
Pa strela bozhja,
prekleto, vrag te jashi,
krshenmatichek, ti shent, za bozhji chas,
presneta strela, bog te nima rad
jebemtish, sapramish
Furmani zhal
zdaj govore
kot bi iz knjige bral
in branjevke
in opravljivke
so streznile se in umirile
in katekizem je prostashtva
izbrisan iz duha vojashtva
kje lanski sneg, naj v mir' pochiva
kletvin rodbina radozhiva
(1958)
Prepesnitev iz francoshchine Katja Zakrajshek
Georges Brassens (1921-1981) — francoski pesnik in shansonjer. Velja za enega najvidnejshih francoskih povojnih pesnikov, kot shansonjer pa je poleg svojih avtorskih pesmi uglasbljeval tudi pesmi starejshih francoskih pesnikov, mdr. Hugoja, Villona in Richepina. Med drugim je zapisal znane besede: Le siècle ou nous vivons est un siècle pourri (Stoletje, v katerem zpivimo, je pokvarjeno stoletje).
Spremna opomba: Matej Krajnc
I%et Medoshevich
VSE SE VRACHA NA ZACHETEK
Voda vre
voda vre, na teveju nek zvok
vstanem, ker mislim, da je to moj mobi
obracham glavo
kar tako, brez razloga
bolj zato, da preverim
zdaj ne vem vech, kaj naj
tole je tok misli
zdaj sem povezan
pishem v transu
vsako chrko
presledek med tipkanjem v povprechju pol sekunde she manj agentka Scully slishim
neko zavijanje voda vre
in vse se vracha na zachetek Juzhna Afrika
v chasu bivanja v juzhnoafrishki dzhungli sem bil divji
ubijal sem mladiche velikih kopitarjev
jih zhrl v baobabovih kroshnjah
vodo sem pil iz velikih bistrih rek
in se paril z najlepshimi leopardjimi samicami
takrat sem bil divja machka
zhivljenje v dzhungli je bilo chisto in preprosto
in to je vse
chesar se zaenkrat spominjam
Bunjac
bunjac je nekaj povedal zamomljal
sedel sem nasproti in chakal na reakcijo
nekaj je sral o mojem mestu v underground umetnosti
bil sem par let mlajshi
in to je bila prednost
chesh, v slogu — moj chas shele prihaja
ni zvenelo slabo
docela prijeten kompromis
Reshki bog Mars
halo, se slishimo klichem s Marsa
tam stanujem zhe pet, shest mesecev v stratosferi
odtod je zemlja videti prekrasna svezha, modra in mlada ne vem, kdaj se vrnem
kajti sem ne pridesh z vlakom ali avtobusom zaenkrat le toliko
Vojna
mechem granate, jurisham
spil sem liter in pol zhganja
moja kri je vrocha in okrog mene
se vse trese od bomb projektilov
grem naprej
v sijoch zahod
v poslednje sonce na nebu
pridem do mesa
zabijam bajonet
padam chez telo
nekaj je na meni
obraz strga po ledu
krichim od groze
gledam proti nebu
v vratu chutim jeklo
spim s kroglo v chelu
Prevod iz hrvashchine Mario Batelich
Ob petih zjutraj je tezhko biti zhenska
z mize je vzela cigarete in prizhgala ko je odhajala, sem se delal, da spim vstal sem iz postelje, prizhgal cigareto in
odprl okno vlekel sem dolge dime in jo gledal, kako gre na avtobusno postajo ni ji lahko, sem pomislil ob petih zjutraj je tezhko biti zhenska
Ljubezen
ljubezen pride in gre kot joker pri kartah kot sleherni dan v letu kot turistichna sezona kot klop na kravji nogi se hrani in debeli
Gabi se mi
nimam miru
ker sem v srcu sam
dvignem se in prizhgem cigareto
lezhim v dnevni
zdaj vem zakaj mi je ivana
podarila stepnega volka
vse se mi gabi
Vse skupaj nich
dolgchas je postal nevaren
samomorilski
kot zheja
ni je droge ki bi ga zjebala sklenem kaj naj storim
sedemindvajset kun imam nekaj pisarim in igram
to je vse skupaj nich ni denarja ni pichk niti minimalnega glamurja kdaj che ne zdaj ljudje so gluhi jaz sem gluh za vse samo svoje besede slishim ko blodim brez cekina
Svincheno nebo
pomrak
nebo je svincheno
pada dezh
noro popoldne
obichajno popoldne na horsu
Predsednik
kupe denarja za dober lajf
in dobro drogo v zhilah
in slavo v rokavu
bi podpisal
pred par leti
zdaj? podpisal bi samo
rojstvo
Prevod iz hrvashchine in spremna opomba Matej Krajnc
Izet Medoshevich (1976) je hrvashki pesnik in glasbenik, chlan kultne zasedbe Avlijaneri. Leta 2008 je pri neodvisni hrvashki zalozhbi Slushaj najglasnije! v knjizhni zbirki Bratstvo dusha objavil knjizhico punkovske poezije Sve je s Ve%hice, letos pa pri Manufakturi (v distribuciji zalozhbe Dallas) prvo »uradno« zbirko poezije v prozi in kratkih zgodb Genij usamljenog chovjeka.
Djordje Balashevich
CHE BI O MENI NAREDILI FILM ...
NA PRECHKO TE POLJUBIM U razdeljak te ljubim
Ko je pred mnogo leti baron ples priredil, Von Liegenstuhl takisto vabilo je dobil.
Ko je prishel v dvorano, postaven, lep tako, dama je pristopila, mu kriknila v uho:
Na prechko te poljubim iz vseh globin srca, ta tvoja krasna prechka me kar v norost peha!
Von Liegenstuhl v trenutku zapustil je ta bal, saj vedel je, da treba preprechit je shkandal!
Naslednji dan pa, groza, ni konca she bilo, saj je prispelo pismo in v njem je pisalo:
Na prechko te poljubim iz vseh globin srca, ta tvoja krasna prechka me kar v norost peha!
Von Liegenstuhl, ves zmeden, nevajen takih shem, je chisto bil ob zhivce, spremenil se povsem.
In alkohol postal je njegov zvest tolazhnik, namesto belih mishk pa opit je slishal krik:
Na prechko te poljubim iz vseh globin srca, ta tvoja krasna prechka me kar v norost peha!
ZDAJ JE NA JAPONSKEM MOJA DRAGA Moja draga sad je u Japanu
Jok njen zmenek je skalil:
»Oche shiht je nov dobil,
in zato se moramo selit,« je priznala.
Rechem: »Ni tako hudo,
raznih parnih vikendov
she naprej si nezhnosti bova izmenjevala!«
Zdaj je na Japonskem moja draga, traja, preden pismo tja prispe. Z judom srechnike na tla polaga. Kaj, che kar chez noch pozabi me? Jaz pa na Balkanu uganjam vraga, dvomim, da bom kdaj obkrozhil svet. Misli name sploh she moja draga ali drugim trga cheshnjev cvet?
To bila ljubezen je,
najin Love Story, che hochete,
ni je takshne, kakor je bila moja mala.
V prah sesul se mi je svet,
njo pa odnesel jumbo jet,
usoda mi jih je okrog ushes primazala.
Zdaj je na Japonskem nasha Mara, nasha Mara zdaj je Cho Cho-san. Nasha Mara zdaj je sayonara, nasha Mara zdaj je Cho Cho-san.
PRVA LJUBEZEN Prva ljubav
Prav nichesar nisem vedel in o zhalosti besede nisem she verjel v otroshtvu,
imel sem le en cilj pred sabo, da bi bil za kakshno rabo
v sholskem nogometnem moshtvu.
Pa sem naenkrat uzrl njene ochi in svet odprl
se je toplo in iskreno;
moja plavolasa vila vedno je v laseh nosila
belo pentljico svileno.
Prva ljubezen prishla je nepovabljena, sama, nekje globoko ostalo je vse, kar bilo je med nama.
Sholska leta so minila, ona pa se spremenila iz otroka v dekle mlado,
shminkati se je zachela, dragih si stvari zhelela, kot se to primeri rado.
Dan za dnevom je izginjal in med nama vse spreminjal, pravljica se je konchala;
zvezd ji nisem vech nabiral, nisem se za to zheniral, kot da ne bi se poznala.
Prva ljubezen prishla je nepovabljena, sama, nekje globoko ostalo je vse, kar bilo je med nama.
Da v oblakih je, shushljajo, otroka chaka, she dodajo,
varnost nashla konchno je in dom,
z inzhenirjem porochena je postala srechna zhena,
del visoke druzhbe s statusom.
Jaz pa kradem bogu dneve, delam te in te zadeve,
da ohranim mir, tako je pach,
srechen sem, ko sonce greje, pishem pesmi, zvezde shtejem, in ostajam stari pohajach.
Prva ljubezen prishla je nepovabljena, sama, nekje globoko ostalo je vse, kar bilo je med nama.
PANONSKI MORNAR Panonski mornar
Gledam Banat, Srem in Bachko s Frushke gore, gledam, a pri srcu je hudo: pravijo, da tu nekoch bilo je morje, chakalo me je in usahnilo.
Kakor Magellan sem rojen za valove, kakor Cook, ta slavni kapitan, na ravnici sredi njiv pa tezhko plovem, morski volk sem v zhitu zafecljan.
A morja nimam, ne vem, kaj naj brez njega! Hja, Donava kar dobra bo za zdaj! Morja pa nimam in huda je zadrega, a upam, da nekoch ga le dobim nazaj.
Moje zhivljenje chudno grenko je kot tonik, in moja zhalost grenka ni nich manj, a na srecho mesec kot svetilnik vodi varno me po hladnem morju sanj.
Mene pach najhujsha smola najde! Se za zjokat je in hkrati za smejat! Saj vem, mornar ostane kdaj brez ladje, a brez morja ... to je smola na kvadrat!
KRISHTOF, O NESRECHNA DUSHA Kristifore, crni sine
Shpanski kralj se navelicha monotonega sveta. Pa Kolumbusu ukazhe, naj mu malce barve da.
Preden ta je sploh pokimal, kralj mu ladje je prishtimal, in ukazal: »Najdi kontinent!«
Vedel ni, da bo docela linijo zgreshil, Indijo zhelel bo najti, a Ameriko odkril.
Krishtof, o nesrechna dusha, ki po svetu plut poskusha, pa mu to nekako ne lezhi ...
Che chez ocean se pluje, kompas v roki se pestuje! To, da srednji vek je, vazhno ni!
In chez chas pred njim odpre se svet, ki ga she ne pozna. Vsi krichijo: »Indija!«, izkazhe se: Amerika.
Krishtof se za glavo grabi, skoraj nad seboj spozabi, saj iskal je drug drugachen svet.
Dragi moji, zhal drzhi, da zgreshil sem linijo, nashel sem Ameriko, ko iskal sem Indijo!
Krishtof, o nesrechna dusha, ki po svetu plut poskusha, pa mu to nekako ne lezhi ...
Che chez ocean se pluje, kompas v roki se pestuje! To, da srednji vek je, vazhno ni!
KONEC DOBER, VSE DOBRO Sve je dobro, shto se dobro svrshi
Lana imela je sanke jaz pa delal sem snezhka, dolgo odmerjal sem davke, da bi prishel do nasmeshka.
Mlada bila sva,
hlad je pritiskal,
snezhilo je kakor za stavo;
pa sem se zatreskal,
da sem kar vriskal,
ne vem, kje sem sploh imel glavo.
Vrtnice Lani sem nosil, ob njej kot najstnik zardeval, zhalost in srecho spoznal sem v samem samcatem dnevu.
Pomlad in poletje
shla sta z jesenjo
kot nezhen sonet, poln intime;
mene pa ni
ljubezen spustila
she vse od omenjene zime.
Lana je spremljala modo, jaz pa spremljal sem Lano; ljubezni prispejo in grejo, a Lana je tu neprestano.
Ne vem, che spodobi se tisto odkriti,
kar zdaj ni she javnosti znano: saj Lana mozha je imela, a jaz, no ... jaz sem imel Lano.
ZAKONOLOMEC
Brakolomac
Che bi o meni naredili film ali pa strip,
che bi o meni naredili strip, vem, da bi bil docela negativen tip.
Namazan sem odlichno za stvari, strastne stvari,
na svetu so stvari, ki dobro jih poznam, za vashe zhalostno srce zdravilo imam. Poznam pa tudi vash priljubljen stih, in za zhivljenje, to priznam, imam navdih, a vam potreben je nekdo omikan, tih ... Joj, ste pa vrag!
Ampak ko pade mrak, vam zakon gre pod vlak.
V	vashih ocheh nek plamen se prizhge, nevaren je.
V	vashih ocheh kar zableshchi se strast, o, prepovedan sad, zame si prava slast!
Chesar vash mozh ne opazi, opazim jaz, edino jaz.
Odtenek shminke, pobarvan pramen las, chesar vash mozh ne opazi, opazim jaz.
Zhivljenje bi brez vas bilo zanich,
za vse sem vedno bil nekakshen chuden tich, kdo bi dejal, da pravi sem hudich. Joj, ste pa vrag!
Ampak ko pade mrak, vam zakon gre pod vlak.
Che bi o meni naredili film ali pa strip,
che bi o meni naredili strip, vem, da bi bil docela negativen tip.
Dragi soprog zhe zhaga na vso moch,
kakshen prostak!
Dragi soprog odzhaga tole noch,
ko sla po vas postaja v meni ogenj vroch!
Zhivljenje bi brez vas bilo zanich,
za vse sem vedno bil nekakshen chuden tich, kdo bi dejal, da pravi sem hudich. Ah, res ste zlati!
Ampak ko pade mrak, vash zakon gre pod vlak!
Djordje Balashevich (Novi Sad, 1953) - kantavtor, pesnik, pisatelj, igralec, rezhiser. Glasbeno pot je zachel v zasedbi Zhetva, leta 1977 so posneli uspeshno malo ploshcho U razdeljak te ljubim. Med letoma 1978 in 1982 je bil chlan in glavni avtor zasedbe Rani mraz, nastopil na vech festivalih in z zasedbo posnel dve veliki ploshchi, leta 1979 in 1980. Od leta 1982 nastopa kot solistichni izvajalec s spremljevalnimi zasedbami. Poleg niza uspeshnih ploshch je avtor vech knjig in filma Kao rani mraz. Prichujochi izbor prinasha sedem pesmi iz prvega obdobja njegove kariere med letoma 1977 in 1979, z izjemo dveh so prvich objavljene v slovenskem jeziku, vse pa prvich v prevodu spodajpodpisanega.
Prevod iz jugoslovanshchine (po navedbi samega avtorja) in spremna opomba: Matej Krajnc
Vittorio Bodini
LE SVOJE ROKE POZNAM
Z BESEDO NI
Z besedo ni kot z najdeno palico med grobovi — nich, nikamor, nikoli — hodim po napol izumrli vasi, pogreznjeni v popoldansko spanje.
Lilastega zmaja ni nevidna roka spushcha v april;
druga roka rahlja
vrtichek, ki ni vechji od zhepa.
Aprilski pogum
trebi suhljad in kache.
Neznaten in nevechen, ne boji se nichesar niti smeha mali ni,
ko se vchasih obesha
na vozove in z nogami binglja,
ali sanjari na pushchobni ravnici
o milih rekah na Severu, z imeni
z naglasom na zadnjem in predpredzadnjem zlogu,
ki jih zelena nabrezhja prijazno bozhajo.
Drugich je lahko brenchanje
chrne mesarske muhe,
ene tistih pach, ki prinashajo srecho,
ali ime Italije
kot pekocha vest,
morda previdno plezanje ajde
po zgrbanchenih bregovih
ali vzhajanje meseca nad oljkami.
Nizanje in nichla zveneche in zhalostno
ravnovesje ni z neskonchnimi nitmi kot zrak obdaja
to krhko in neizmerno sedanjost.
In ko bi ne bilo dovolj,
tu imate she zeleno kad
z modro galico,
tam pa vodeno
in sinje nebo!
(Kdor je ustvaril svet
in njegove chrne dobrine,
nich boljshega ni naredil
od barv na polju.)
IMEL SEM KAMEN
Imel sem kamen in ta kamen je imel obzorje in obzorje zheljo, da bi se razklalo v granatna jabolka, v pobeljene zidove, po nachrtu, ki je bil nachrt moje smrti.
S svojo smrtjo moramo prebivati, svojo smrt sprejeti kot prazno senco belega psa, izrezljanega iz svilenega papirja, ki odhaja in se vracha iz svojih potovanj v nich, in tisto tekanje pa gobchek, ki se k nam steguje, nas le pripravita, da se raznezhimo.
Vendar zdaj
zhe brez sence
brez kamna kako
le kako bom zvedel,
kje sem, do kakshne mere sem zhiv
ali mrtev,
kaj naj pustim
in kaj naj vzamem.
To je jama, to je jama.
To je jama chloveka,
ki ima zlikane hlache.
Kaj pa posinjela kolena otroshtva,
vsa popraskana, junashko ranjena,
katero staro zhogo,
napihnjeno s pumpo za kolo,
zbijajo zdaj? Pozor, le glejte,
da prerachunate vsak neprichakovani odboj.
In za namechek:
Kdaj se je vse to zachelo?
Aprila 1960
LE SVOJE ROKE POZNAM
Le svoje roke poznam
in chevlje, ki jih obuvam.
Poznam dan in noch
in strashljivo zavijanje vetra.
Kaj pa leta? Kje so leta
in vse knjige, ki sem jih prebral?
Z ljubljenih obrazov se usipa
vse, kar jih zadeva,
ostanejo samo imena.
Vse v spominu
propade in se neslishno
pogrezne
v mrtvashke jame.
Ah, kje je ostra navzochnost
preteklosti, njene tople oblike,
vosek, kjer so se vtiskovala
moja chustva?
Kje se skriva smisel
tega, kar sem dozhivel,
in svetli srh
in nebesa dogodivshchine?
PREPROSTA PESEM O TEM, DA SMO, KAR SMO
Brshljan mi pravi: nikoli ne bosh brshljan. In veter: ne bosh veter. In morje: ne bosh morje.
Cunje, reke, bela nevestina obleka mi pravijo: ne bosh cunja in niti reka, ne bosh bela nevestina obleka.
Sidro, karova shtirica, kavch mi pravijo: ne bosh mi, nikoli nisi to bil.
In tako sanje, lok, polotok, pajchevina, ekspresni aparat.
Oglasi se ogledalo: kako hochesh biti ogledalo,
che ne znash nich drugega kot odsevati svojo podobo?
Oglasijo se stvari: skushaj biti to, kar si, brez nas.
Prizanesi nam s svojo ljubeznijo.
Jaz se rahlochutno odmikam vsem stvarem. Trudim se biti sam.Trchim ob smrt in strah.
1962.
PRED TVOJO VOTLINO STOJIM
Pred tvojo votlino stojim,
pridi ven in se vdaj.
Mi imamo sintakso in radio,
chasopise in telegraf,
ti pa zhivish le od mojega spanja,
le skalo imash in se je tesno oprijemash,
iz kljubovalnosti pa
mi niti ne odgovarjash.
V	NEBESNIH GLOBUSIH
V	nebesnih globusih, v paradigmi vrtnice sem te iskal,
v imenu, s pipcem vrezanim v klop in v rumeni barvi semaforjev, vedno, kjer te ni bilo. Ko se je na terasah katranska chrnina umikala mahu, se je zdelo, da si blizhje. Zdaj muhe mrshijo shtrene spreletavanj po sobah, grlice visoko nad nami so odletele proti Abrucom. In ti, kam si odshlo detinstvo?
Kje je biljardist Alessandro, ki je ponavljal: »Oko in kreda« in vneto vrtel konico palice v sinji kredi?
NIZKO LETISH NAD RAVNINO
Nizko letish nad ravnino ljubezen nebo te le rahlo vzdiguje kako si zelena in chrna z rdechimi usti kot mak.
Tako letish in tako
se vsa bela sklanjash
sredi bezhnih vinogradov
in vrachash se k meni she bolj vijolichna
moja po barvi in nasploh
agava moja
ki se je ob brnenju telegrafskih drogov nauchila peti chrno pesem ki drsi navzdol in se pogrezne v tla. Trava rase
in koza privezana k smokvi.
ZELENI DOLGCHAS UBIJA
Mahovje, venerini lasci, rdeche glavice robidnic, studenec, ki molche premika trepetava usta kot neresnichna prikazen, ki se v sanje gubi — so prepodili vsako zasebnishko dozhivetje. Sprashevati se »kdo sem in kaj sem dosegel?« nima smisla. Zeleni dolgchas ubija samovshechna srca. Zdrkne z noge opanek,
suknjich se v robidje ujame.
Kar naenkrat se v gozd spremenim. Le nitka med nitkami bom v tej zeleni tkanini, onstran katere nevidna pastirica milo spodbuja nevidno kozo.
PINIJE OB SALARIJI*
Pazi. Vsaka pesem
je lahko zadnja.
Besede se uprejo.
Potem se s stvarmi
spogledujemo
in razumevamo
na poseben nachin,
besede preskakujemo
s prostodushno milino.
Joj, in imel sem srce,
ki je hotelo lajati
sleherno noch
mesecu in kamnju.
Da, da, brshljanasti klobuchki
na nochnih svetilkah,
parchki, ki se objemajo
v ustavljenih avtih ...
Na kakshno mesto vas bom
postavil v spominu,
vas in nabrekle kupole,
ki jih Rim kot jadra spushcha v temi?
Pinije ob Salariji
nimajo storzhev,
ki prasketajo na ognju,
toplih storzhev, ki jih je mogoche
vtakniti v votle prsi mrlichev.
* Cesta, ki pelje she iz starorimskih chasov iz Rima do Jadranskega morja, ime je dobila, ker so po njej prevazhali morsko sol (sale=sol).
XANTI-YACA*
Shele ko si ti vstopila,
je bila barka polna
in cholnar z luknjiami v majici
je skril cigareto,
ki sem mu jo dal,
da bi zaveslal hrbtno.
Tako je morje tistega dne
lahko medilo spomine na kasneje.
Med zadnjo vojno so si kmetje in tihotapci stavili pod pazduhe liste Xanti-Yake, da bi zboleli.
Umetne mrzlice, domnevna malarija, zaradi katerih so se tresli in shklepetali z zobmi, so bile njihovo mnenje o vladah in zgodovini.
Zelo preprosto mnenje, ki pa ga mi le nismo zmogli.
Sam sem videl chloveka, ki je z glavo navzdol hodil po stropu, drugi so pili iz vodnjaka s shkorpijoni in kachami,
in krichali na ves glas v zanikrni kapeli jedko vishnjeve barve, medtem ko je zunaj svetli dan lezhal z nogami naprej kot Kristus Mantegne.
Chisto iz tira me spravljash, ko te gledam, kako zhivish: jaz vidim vse pasti in zasede, ti pa si velika riba brez glave, neugnana in pogumna, ki skali vech vode, kot je treba,
potem pa naenkrat obstanesh in zaslutish, da ni prav, in sicer takrat, ko mi vsa obupana rechesh: »Rada bi imela zhe trideset let!«
* Gre za najbolj navadno sorto tobaka, ki ga gojijo v Apuliji. Morali bi verjetno zgovarjati Xanti-Yaca, kot na sploshno pishejo to ime, vendar mu tam dol vsi pravijo Xanti-Yaca. (Pesnikova opomba)
O avtorju
Italijanski pesnik, esejist, pripovednik, prevajalec, hispanist in slikar se je rodil leta 1914 v apulskem mestu Bari in umrl za infarktom, komaj 56 let star, v Rimu, na univerzi, kjer je poucheval, leta 1970. Tudi v Italiji so ga uradno odkrili dokaj pozno in ga postavili na mesto, ki si ga je njegova umetnishka tankochutnost in nadarjenost zasluzhita. Napisal je shtevilne knjige razprav in esejev, zlasti o shpanski knjizhevnosti. Chrtice je objavljal revijalno, shele po njegovi smrti so izshle v knjigi, in sicer leta 1980 v Milanu z naslovom La lobbia di Masoliver (Masoliverjev mehki klobuk). Zazhiva je izdal shtiri precej drobne pesnishke zbirke: La luna dei Borboni (Burbonski mesec), 1952; Dopo la luna (Po mesecu), 1956; La luna dei Borboni e altrepoesie (Burbonski mesec in druge pesmi), 1962, in nazadnje she Metamor, 1967. Shlo je za besedno igro iz besed metamorfosi-metamorfoza in meta amore, meta morte (pol ljubezen, pol smrt). Po smrti je izshlo she nekaj njegovih pesnishkih zbirk na italijanskem jugu, a shele leta 1983 pri Mondadoriju v Milanu Tutte le poesie 1932-1970 (Vse pesmi 1932-1970), z obshirno spremno besedo znanega literarnega kritika in prav tako hispanista in univerzitetnega profesorja, s katerim je pesnik celo vechkrat polemiziral, ki je zvezek tudi uredil. Moj izbor pesmi je iz te antoloshke zbirke, ki je med prvimi tudi pripomogla, da ga je priznal tudi italijanski sever in je njegov glas segel, kot zasluzhi, chez domache meje.
Prevedla in zapis o pesniku napisala Jolka Milich
Nick Cave
DO KONCA SVETA
Ljubil te bom do konca sveta
Till the End of the World
chisti chudezh, da sem iz Longwooda sploh odnesel zhivo glavo
iz tistega kraja, koder mrgoli moshkih, dolgojezichnih in brezjajchnih
hochem rechi, si lahko predstavljash
celotno tretje nadstropje hotela razdejano od eksplozije
ulica spodaj pa zasuta z drobci razbite steklovine
vsi pijanci, ki so pridrli iz plesne dvorane, zdaj bolshchijo v dim in plamene slepi prodajalec pisal maha s palico in kliche svojega psa, ki poginulo lezhi ob cesti
jaz pa, si moresh misliti, za volanom avtomobila, kar mizhim in izrekam molitev
ne k Bogu ondod, temvech k tebi za reshitev, rekoch
deklich, na pomoch,
deklich, na pomoch,
ljubil te bom do konca sveta
tebe in te ochi chrne kot oglje
in tvoje dolge chrne kodre
nekatere stvari nachrtujemo,
sedimo in izumljamo, snujemo in kujemo
druge pa so plod navdiha, poezije
in prav ta navdahnjena roka me je potisnila po hotelskih stopnicah navzgor, da izrechem poslednje slovo
snezhno belim lasem in svetlo modrim ochem ter povem, zdaj grem, zdaj grem zdaj zdaj bo razneslo bombo in bombetko, v tem kraju moshkih, dolgojezichnih in brezjajchnih psa prodajalca pisal splashi strashen jek
mi skochi pod kolesa, ko iz Longwooda odbrzim tebi v objem
ki me chakash v svoji modri obleki oblek
rekel sem, deklica,
hvala ti, deklica
ljubil te bom do konca sveta
tebe in te ochi chrne kot oglje
in tvoje dolge chrne kodre
s konji chez poljane, pognanimi v divji tek, z nozhem v kavbojkah in dezhjem nad glavo
sem pel hvalnico tvoji lepoti, ki me chakash v svoji modri obleki oblek
hvala ti, deklica
hvala ti, deklica
ljubil te bom do konca sveta
tebe in te ochi chrne kot oglje
in tvoje dolge chrne kodre
Presunljiva Christina
Christina the Astonishing
presunljiva Christina
pred davnimi davnimi chasi je zhivela
pri dvaindvajsetih letih
jo je srchna kap zadela
telo so njeno v krsti odpeljali
v mesta Liège majceno cerkev
koder je iz krste poskochila
ko izzvenel je Agnus Dei
se nato v ostreshje vzpela
na tram je sedla v cerkvi tej
zavpila Smradgreshnosti chloveka
Zame je nevzdrzhen, jej!
presunljiva Christina
med vsemi najbolj presunljiva
molila je, na lesi ravnotezhje lovila
ali se v klobchich zvila
pobegnila je v daljne kraje
preplezala stolpe, ograje, vsako rech
da bi ushla gnilim grdobijam chloveka
zlezla je celo v neko pech
o, presunljiva Christina
se strashljivo je vedla
divje je po ulicah dirjala
skochila v Mozelo, globoko zabredla
o, presunljiva Christina
se strashljivo je vedla
pri shtiriinsedemdesetih je umrla
kot kloshtra sv. Ane sestra
Ovchke mirno mulijo
Sheep May Safely Graze
ovchke mirno mulijo
vsi volkovi so v postelji in vech ne tulijo
ovchke mirno mulijo
na vidiku chas je radosti in praznovanj
dechko moj, ovchke mirno mulijo
vse so krokodile polovili iz tvojih sanj
ovchke mirno mulijo
sleherni je jagenjchek volneni ob potoku razigran ovchke mirno mulijo
vsak mulchek izgubljeni nashel se bo slejkoprej ovchke mirno mulijo, dechko moj, oko zatisni ati bo tvoj ob tebi she naprej
che pa se sluchajno ponochi predramish z votlo bridkostjo, ki vztraja, da je na vrsti in zgrabish sanje za rep a ti spolzijo med prsti
zunaj pa slishish le trushch mesta, ki ga bodo razsuli so to le sile, ki jamchijo, da se mirno muli
ovchke mirno mulijo
drozg je jastreba spodil z neba, odtlej ne pisne ovchke mirno mulijo
dneva skoraj vech ni, kmalu tudi on oko zatisne
ovchke mirno mulijo, dechko moj
vse ribe v mrezhe skachejo, glej
ovchke mirno mulijo
bolje sploh ne more biti, ljubi moj
ovchke mirno mulijo
vsak mulchek izgubljeni nashel se bo slejkoprej ovchke mirno mulijo, dechko moj, oko zatisni ati bo tvoj ob tebi she naprej
che pa se zarana sluchajno zbudish in bo razdejana sleherna ograja in nikjer nikogar na spregled ne bo, le tulezh bo zveri v gozdu razsajal in vse se tvojim malim pojmom zazdelo bo tuje vedi, to zgolj bogovi so, ki jamchijo, da se mirno prezhvekuje lisica ima svoj dom, ptica svoje gnezdishche
le sin chlovekov nima kraja, kjer bi glavo polozhil, nashel zatochishche
Nikogarshnja ni zdaj
Nobody's Baby Now
svete sem knjige preiskal
razkrival skrivnost Jezusa Kristusa Odreshenika
pesnike in analitike prebral
kaj je nashe ravnanje in kaj je omika
prepotoval sem ves svet po dolgem in pochez
v iskanju odgovora ki ga nikdar nisem nashel zares
ne vem kako in ne vem zakaj
toda nikogarshnja ni zdaj
tedaj sem jo ljubil in najbrzh she v svoji glavi
njeno lice se pojavi, ko me neko vzdushje preplavi
ona v moji krvi in kozhi prebiva
njeno neukrocheno strmenje, vranja griva
njene zimske ustnice mrzle kot led
njen zlepa ne bom vech spet
nekih stvari pach niti ljubezen ne dovoljuje
njeno roko sem drzhal, zdaj kvechjemu tuje
ne vem kako in ne vem zakaj
toda nikogarshnja ni zdaj
ta obleka je imela poseben nadih modrih vijolic vezenje na nedrih to pa so moja mnoga pisma ki so jih njeni dolgi prsti razcefrali njen niti zgrda ne bom vech spet hochem se njenega duha otresti, besed a me she vedno preveva njen vprashaj ne vem kako in ne vem zakaj toda nikogarshnja ni zdaj
Nicholas Edward »Nick« Cave (1957), avstralski glasbenik in pisec, je pri nas znan predvsem po svojem glasbenem delu, zlasti z zasedbama The Bad Seeds in Grinderman. Redni gost slovenskih koncertnih prizorishch je v zachetku leta 2013 z Bad Seedsi objavil nov studijski album, jeseni pa bo spet nastopil v ljubljanski Hali Tivoli. Pishe tudi filmsko glasbo. Cave v svoji glasbi in literaturi raziskuje tri bistvene bivanjske teme, zachrtane v izrochilu amerishkih ljudskih in umetnih balad ter evropskem »brechtovskem« izrochilu: Ljubezen, Bog in Umor. Vse to prepleta z edinstvenim avstralskim chutenjem, v literaturi zlasti v svojem prvem romanu Ko je oslica zagledala angela (1989). Objavil je she en roman, Smrt Zajchja Munra (2009). Oba sta v slovenskem prevodu Andreja Pleterskega izshla pri zalozhbi Modrijan.
prevod iz angleshchine: Andrej Pleterski spremna opomba: Matej Krajnc
Ivan Andrejevich Krilov
PRASHICH POD HRASTOM
PRASHICH POD HRASTOM
Pod vechnim hrastom jedel, jedel
zhelode prashich je, da pochil bo.
Zaspi pod njim, ko vse je snedel,
in vstane brzh, ko se ochi odpro;
glej: z rilcem spodkopava korenine mu nato.
»Tako z drevesom se ne sme!«
mu s hrasta vran povedal je.
»Ne ruj mu korenin, morda se posushi!«
»Pach suh bo,« reche prashich.
»Za to she malo mar mi ni —
koristil mi ne bo prav nich.
Che vechnost ga ne bo, she solze ne spustim:
samo, da zhelod je — od njega se redim!«
»Ti nehvalezhnezh, ti!« je spregovoril hrast.
Che rilec dvigniti bi blagovolil,
bi videti izvolil,
da tile zhelodi so moja last.«
Nevednezh slep in gluh ostane za nauke, uchenosti dane, za vse, kar znanost govori — a nevede plodove njene si lasti.
VRANA IN KOKOSH
S predrznostjo se je boril smolenski knez in spretno boj dobil: Vandali novi v mrezho so ujeti in v Moskvi bodo morali umreti. Vse, kar zhivelo je: veliko, malo minute izgubilo ni, da gre od tod, iz moskovskih zidov utre si pot — in v rojih kot iz panja je brenchalo!
Na strehi vrana kljub nemiru je chepela
in mirno chistila si nos, navzdol strme:
»A ti bosh, krakica, kar tu ostala?«
kokosh krichi, ko mimo z vozom gre.
»Sovrazhnika bosh prichakala,
ki naj bi bil na pragu zdaj.«
»Kako se ta stvar tiche mene?«
jo vrana-prerok vprasha. »Tu zame ni skrbi nobene.
Che vashe sestre grejo — naj,
a nas ne kuhajo in pechejo nikdar!
Tako bom z gosti zlahka zazhivela,
morda od njih celo korist imela:
kak sirchek ali kost pa zhe dobim.
Zdaj zbogom, chopka, srechno pot zhelim!«
In vrana res je tam ostala ...
Korist bila je le na strani teh,
ki jih Smolensk izstradal je v gosteh —
iz nje pa juha je nastala.
Neumne, lazhne marsikdaj domneve so: za srecho chlovek vse stori, kot kazhe, a kadar se mu srecha res prikazhe, konchal kot vrana v juhi bo.
VOLK IN JAGNJE
Pred mochnim je nemochni vedno kriv: tako od nekdaj zgodovina pravi. A ne bi se pridruzhil tej razpravi — kako je v basnih, rad bi vam razkril.
Na vrochi dan je jagnje pri potoku vodo pilo, a, joj, prejoj, tako se je zgodilo, da lachni volk je begal naokrog. Zagleda jagnje — brzh bi plen popadel, a ker pravichno, modro rad izpadel bi, krichi: »Kako predrznesh si z nesnazhnim rilcem kaliti bistro vodo mi, nepridiprav, da vso si s peskom, blatom posvinjal? Predrznost takshna je bila, da zanjo glava ti bo shla!«
»Che volk presvitli mi dovoli,
si drznem rechi, da korakov sto
od vode, kjer sem pilo, do Svetlosti je bilo.
Zaman jeziti name se izvoli:
da vodo sem kalilo? Le kako?«
»Tak torej sem lagal?!
Nichvrednezh! Predrznosti na svetu ni enake!
Predlansko si poletje, potemtakem,
bil ti, ki pamet mi je tu solil.
Prijateljchek, pred tem ne bosh se skril!«
»Oh, to pa ne! Na svetu nisem niti leto!«,
mu jagnje govori. »Potem je bil tvoj brat!«
»Ah ne, saj nimam ga.« »Pa kum tvoj ali svat —
nekdo od vashih, skratka, saj vas je neshteto!
Vi sami in pastirji vashi, vashi psi —
vi vsi najslabshe mi zhelite
in, che le morete, mi shkodo naredite.
A zdaj za grehe njihove bosh plachal ti!«
»Ah! Kaj imam s tem jaz?« »S teboj mi dolgchas je, tishina!
Ne bom izgubljal chasa s tvojo krivdo, mlechnozob!
Zdaj kriv si, ker sem lachen kot zverina!«
To reche, zvleche jagnje tja chez temni gozdni rob ...
Izbrala in iz rushchine prevedla: Sara Shpelec
Ivan Andrejevich Krilov (1768-1844) je bil ruski basnopisec in komediograf. Pred Krilovom je bilo rusko basnopisje vechinoma v duhu alegorij moralistichnega znachaja, on pa je pisal zvechine jambsko umerjene basni, v katere je poleg zhivalskih vkljucheval tudi ljudske like in se neusmiljeno loteval ruske druzhbe ter duha chasa v njej; govorimo seveda o pokvarjenosti »javnega sektorja« in o cenzuri. Marsikaka njegova iskriva domislica je odsihmal preshla v sploshno rabo.
Spremna opomba: Matej Krajnc
Pavol Rankov
LIGHT MY FIRE
You know that it would be untrue You know that I woud be a liar If I was to say to you Girl, we coudn'tget much higher Come on baby, light my fire
(The Doors)
Prejje pred vrata spalnice polozhil knjigo v zelenem darilnem papirju, zdaj paje shel she v predsobo snet tezhke zavese. Ko jih je polozhil h knjigi, je za trenutek prisluhnil zvokom, ki so prihajali izza vrat. Vzdihovanje vznemirjenega moshkega in zhenske se je nadaljevalo z nespremenjenim tempom in intenzivnostjo.
Zatem je na kup pred vrata polozhil she tri rozhaste vzmetnice kavcha iz dnevne sobe. Previdno je odprl vrata kabineta in od tam prinesel celo narochje revij in chasopisov. Kaj hitro je bilo pred vrati nekaj deset knjig Pogosto mu je prigovarjala, da bi se knjig znebila, saj tako in tako nichemur ne sluzhijo.
»Nechemupa vendarle,«je zashepetal.
Vrnil se je v kuhinjo in iz hladilnika vzel odprto steklenico tekile. Srknil je velik pozhirek. Odprlje eno od omaric, od koderje vzel she steklenici konjaka. Ko je zhe stal na pragu, je opazil rozhnato zaveso. Steklenice je odlozhil na mizo in jo z mochnim zamahom strgal dol. Za trenutek je pozabil, da ne bi smel povzrochati hrupa.
»Saj sta tudi onadva glasna,« sije rekel. Iz spalnice se je she vedno slishalo ljubezenske vzdihe.
Zaveso je ovil okrog kljuke. Nato je odprl eno od steklenic in jo polilpo zavesi. Spomnil se je, da bi lahko vonj po alkoholu pronical v spalnico. Pohitelje. Zvijalje posamezne strani chasopisov in jih vstavljal med vzmetnice.
Najprej je hotelpodkuriti zaveso. Nanjo je zlil celotno steklenico konjaka. Nato pa chepe prizhgal vzjhigalico. Pred njim je naglo vzplamtel visok moder ogenj. Presenechen je odskochil in se zvrnil na hrbet. Drgnil sije opechene konice prstov.
Skrajni chasje bil, da gre. Roko je zhe imel na kjuki vhodnih vrat, ko je zagledal pleteni stol, na katerem je bilpolozhen velik vzglavnik. Vzel ga je in hitro nesel na ogenj. A stola ni vech mogel polozhiti neposredno na plamene, saj muje drazhech dim preprechil, da bi se priblizhal.
Nato je Teodor odgovoril she na zadnje Agatino vprashanje, tako da bi se njen obisk pravzaprav lahko zakljuchil.
»Takole vas bom slikala,« je prisiljeno vzkliknila Agata. Diktafon je odlozhila na mizo in s pretirano naglostjo gibov iz torbice vzela fotoaparat.
Teodor jo je z naklonjenostjo opazoval. Nasmehnil se je. V eni roki je drzhal cigareto, v drugi vzhigalnik, na katerem je she vedno gorel plamen. Preprichan je bil, da bo najpozneje chez pol ure ta zhenska, ki je prishla v atelje posnet z njim intervju, lezhala gola med stojali z njegovimi nachetimi platni. Ona med platni, on pa med stegni.
A Teodor je bil z mislimi zhe nekoliko dlje. Razmishljal je, kaj bo potem. Gotovo si ne bi zhelel, da bi se skorajshnji strastni spolni odnos novinarke in slikarja razvil v trajnejsho zvezo. Stara devica s precej slabo perspektivo in stari mladenich s she hujsho preteklostjo — to bi bil par ... She srecha, da se chez dve uri zachne otvoritev razstave. Kaj hitro bosta morala iz ateljeja. Ne bo prilozhnosti, da bi si pripravljala romantichno vecherjo, ne bosta skupaj opazovala zvezd, ne bo ji mazal barv po golem telesu, ne bo se ji smejal, chesh kako velik ji je njegov kopalni plashch. Nategnil jo bo, potem bosta shla.
»Bodite resni, skrijete tisti ironichni nasmeshek,« so ga predramile Agatine besede.
Vrtela se je okrog njega, da bi nashla zorni kot, s katerega bi bile slikarjeve goste obrvi in posivela brada videti kar najbolj demonichno.
Povlekel je cigareto. Zadrzhal dim, nato pa, strmech v njen objektiv, pochasi puhal okrogle oblachke.
»Ogenj me navdushuje. Plameni pleshejo, iskre letijo, dim se vije,« je govoril in ponovno nekajkrat shkrtnil z vzhigalnikom.
Agata je naredila nov posnetek.
»Hotel bi imeti takshno moch kot Neron. Da bi zazhgal mesto in spremenil unichevalnost ognja v umetnishko delo. Element navdiha proti dolgochasju zhivljenja. Da bi se pozhvizhgal na chloveshko trpljenje in se posvetil zgolj pogubni lepoti.«
Vzhigalnik je spravil v hlachni zhep.
»Da niste piroman?« je vprashala med odlaganjem fotoaparata.
»Vsekakor.«
»V revijo pa tega ne bova napisala, kajne?« se je zasmejala.
Prej sije zhelel, da bi se vrnil v prazno stanovanje, zdaj pa je upal, daju bo she uspel zalotiti.
Ko je vstopil, je takoj vedel, da sta she vedno v spalnici. Vedel je, da she nista konchala, cheprav se pri vhodnih vratih ni nich slishalo.
Ozrachje v stanovanjuje bilo she vedno nabito s preshushtnim seksom. Kot bi vse krichalo vanj: »Pozor, nezvestoba! Prav v tem trenutku! Tvoja zhena ima v postelji ljubimca.«
Onadva sta ostala v spalnici in se tako namesto njega dokonchno odlochila.
»Sta se razvnela, kaj? She bolj se bosta!« je rekel. Osebi za zaprtimi vrati ga nista mogli slishati.
Za hip se je usedel v naslonjach v predsobi. Pogled muje obstal na mizi, kjerje bila v zelenem darilnem papirju zavita knjiga. She pred eno uro ji je kupil darilo. Zaradi tega seje
jezil sam nase. Zavzdihnil je in zmajal z glavo nad lastno naivnostjo in nedojemljivostjo. Kaznovati bi moral tudi lastno neumnost. She prej pa njiju. Pogledalje naokoli, kako bi to lahko storil. Te tezhke zavese bodo gotovo dobro gorele.
Nato sta lezhala pokrita z nekakshnim krznom. Agati se je zdelo, da je pregrinjalo od vechletnega prahu in umazanije chisto trdo. Le vonja po barvah na njem ni bilo zaznati. Prizhgala si je cigareto, da bi z dimom prekrila smrad. S smradom proti smradu, klin se s klinom zbija. Predstavljala si je, kako ji nikotin prehaja skozi pljucha v kri in nato v mozhgane. To jo je pomirjalo.
Ko je videla, da je tudi Teodor vzel iz shkatlice cigareto, mu je podala svojo, naj si z njo prizhge. Odrinil ji je roko in se stegnil po vzhigalnik.
»Zame je pri kajenju najlepshe prizhiganje. Poglej te ognjene barve. Oranzhna z rdecho in rumeno ... zdaj pa modra. Je bila tam modra, si jo videla?«
Agati se plamenchek v nichemer ni zdel zanimiv. Mogoche le v tem, da ga je obchudoval umetnik, ki je tako rekoch na vseh svojih slikah upodabljal ogenj. Spomnila se je, da bi morala spet vkljuchiti diktafon. To bi mu gotovo godilo. A v tem primeru bi morala zlesti izpod pregrinjala in mu pokazati zadnjo stran svojega golega telesa. Tega pa ni hotela, saj je imela zadnjico gotovo vechjo, kot bi morala biti. Danes naj je she ne vidi, mogoche kdaj pozneje. Che bi sluchajno do kakshnega pozneje prishlo.
»Si bil pri zdravniku?« ga je vprashala.
Teodor je ni razumel in jo je prestrelil s pogledom.
»Zaradi te piromanije. To je diagnoza za psihiatra,« je hitro dodala kot pojasnilo.
Odleglo mu je. Zbal se je zhe, da jo je razocharal pri seksu. Celo veselo se je zasmejal.
»Kako zdaj, greva na otvoritev ali bosh v meni she drugich prizhgala ogenj?« jo je vprashal.
»Ne vem,« je odvrnila enostavno.
V pepelniku je ugasnil cigareto, nato pa Agato stisnil k sebi: »Come on baby, light my fire.«
Prej je shelpochasi, toda blizhe ko je bil stanovanju, bolj se muje mudilo. Dobila sta svojo prilozhnost, dovolj chasa jima je dal na voljo. Mogoche sta zhe konchala. Mogoche je moshki zhe shel iz stanovanja ali pa sta odshla oba. Che pa sta tam ostala, njuna napaka.
Skoraj tekelje zhe, samo da bi mu uspelo narediti, kar sije zastavil. Prechkalje ulico in komaj zaznal-, da je moral nek avto zaradi njega mochno zavreti. Za kar pa se sploh ni zmenil. Pred ochmi so mu krozhile slike z razstave. Gorecha klop, na kateri sedi star kloshar. Moshki, ki zhenski namesto shopka cvetja podarja shopek plamenov. Z regrata vzleta pikapolonica — razpre krila, kiji zachno goreti. Gola zhenska z gorechimi lasmi sedi v zelenem naslonjachu. Prav na ta akvarel je misli ves chas. Podobnostje bila osupljiva. Mogoche pa je bila tisto res njegova zhena. Njegova zhena v plamenih.
Nato sta se v vechernem mraku sprehodila skozi mesto. Zhelela si je, da bi jo Teodor objel okrog ramen ali pasu, ali pa jo vsaj za trenutek prijel za roko. On pa je hodil pol metra pred njo, kot bi njej in vsem naokoli hotel sporochiti, da mu je zhenska odvech.
Delal je velike korake. Agata je morala vchasih zhe kar stechi, da je sledila njegovemu tempu. Pochutila se je ponizhano. A si je prigovarjala, da v tem ne gre iskati chesa globljega. Enostavno se mu mudi, saj je do zachetka otvoritve le she petnajst minut.
Pach, dala sta si dushka. On bolj, ona manj. S tem bo stvar zakljuchena. V bistvu — je zhe zakljuchena.
Prej se je morda zdelo, da se je v galeriji znashel po nakjuchju. Zdaj, ob odhodu, pa ni bilo vech dvoma, da ga je tja privedla usoda, ki usmerja zhivljenje. Njegovo, njeno in od tistega moshkega. Na tej razstavi se mu je vse razjasnilo. Odlochitev ni bila njegova, on se je le sprijaznil z njo.
Na vratih se je she enkrat obrnil. Ogenj, ogenj, ogenj. Vse slike so se mu zlile v en sam pozhar.
V mraku je shel pochasi skozi mesto proti stanovanju. Ni razmishjal, samo na stotine misli mu je rojilo po glavi. Spomnil se je, kako je nekje prebral, da ogenj ochishchuje. Natanko to bi potreboval. Da se ochisti, znebi gnusobe, v katero je danes padel.
Nato sta stopila v galerijo. Pri vhodu so jima v roke porinili kozarec vina. Povsod je bilo polno ljudi. Teodor je na Agato povsem pozabil. Prishli so prijatelji, ki jih ni videl zhe nekaj let. Nekaterih pravzaprav niti ni imel za prijatelje. Ostali pa so morda kdaj bili njegovi prijatelji, vendar po vseh teh letih ni vech znal povezati obrazov z imeni, niti imen z obrazi.
Teodorja so opozorili, da je nekdo od prisotnih prav zaradi otvoritve pripotoval celo iz Francije. Naredil se je, kakor da ne razume. Tako samovshechni ljudje izkazujejo hvalezhnost.
»Vidim, da si she vedno obseden z ognjem,« mu je nekdo rekel, ko sta si segla v roke.
»Ogenj je dober sluzhabnik in slab gospodar,« je dodal drugi.
Teodor je naredil pozhirek vina. O ognju je govoril zelo rad, v tistem hipu pa ni vedel, kaj naj reche.
Opazil je, da k njim prihaja Agata.
Nekdo tretji ali menda zhe chetrti je v smehu nadaljeval: »V odnosu med Teodorjem —« (govora je bilo o odnosu in Agata se je za hip napela kot struna) » — in ognjem je tezhko rechi, kdo je gospodar in kdo sluzhabnik. Teodor je namrech suzhenj ognja, hkrati pa ga brez usmiljenja izkorishcha. Kar naokoli poglejte. Ogenj na tisoch nachinov.«
»Enainpetdeset nachinov,« ga je popravil Teodor. »Na razstavi je sedeminpetdeset slik, ampak na shestih ni motiva ognja.«
»Shestih? Aha, tistale platna zadaj v kotu — Rushevine ena, Rushevine dva, pa shtiri shtudije dima. Ja, pa res nimajo nich skupnega z ognjem,« je ironichno pojasnil naslednji glas. Zaslishal se je moshki krohot.
Agata se je pochasi oddaljevala od skupinice. Z drobnimi koraki se je sprehajala od platna do platna. Tu je bila slika, na kateri je gorel chasopis. Tik zraven so postavili platno, na katerega je Teodor naslikal gorecho barvno revijo. Agata je pomislila, da bi lahko naredil she gorecho knjigo, gorechi telefonski imenik, gorechi reklamni prospekt, iz tiskarne pa bi mu dostavili she kakshen njihov produkt, da ga zakuri. To bi bila serija Tiskovine v plamenih.
Prej se za likovno umetnost nikoli ni zanimal. Zdela se mu je nerazumljiva, povzdignjena nekam v vishave, kamor se ni she nikoli podal. Zdaj pa je bil povsem ocharan. Toliko lepote. Spomnil se je celo, da bi lahko, potem ko bo opravil svoje, tudi sam zachel slikati. To bi pochel tochno tako kot umetnik, ki ravno razstavlja tukaj. Velika, barvna, presunljiva platna. In ta tematika — iskre, plameni, ogenj, dim, pepel.
Za trenutek je prisluhnil govorniku, kije pripovedoval o razstavljenih slikah, a se muje zdelo, dajih sam dojema veliko globlje kot kdorkoli v tem prostoru. Verjetno jih edino sam avtor razume bojshe. Enkrat bi se zhelel z njim pogovoriti. O ognju in slikanju.
Naenkrat se mu je pogled ustavil na velikem platnu. V velikem naslonjachu svetlo zelene barve je sedela gola zhenska. Noge je imela prekrizhane, bakreni lasje pa so se ji spreminjali v plamene. Ves prevzetje stopil blizhje. Obrazpod gorechimi lasmi je bilpodoben njegovi zheni. Le telo je bilo videti nekoliko drugache. Zhenska na sliki je imela polnejshe prsi in malo drugachne noge. Moch slike ni bila v realistichni upodobitvi zhenskega telesa, ampak v motivu rdechkastih las, ki se spreminjajo v ogenj. Ja, tochno tako, to niso bili gorechi lasje, ampak lasje, ki se spreminjajo v plamene.
Ocharan od lepote tega dela je zmigal z glavo: lasje njegove zhene se spreminjajo v plamene.
Nato je z dvajsetminutno zamudo konchno prishel glavni govornik z ministrstva za kulturo in uradni del otvoritve se je lahko prichel. Agata je v diktafon vstavila novo kaseto. Vodja oddelka z ministrstva je o razstavljajochem umetniku najprej govoril kot o svojem dolgoletnem prijatelju. Teodor je zamishljeno prikimaval. Nato je govorec preshel neposredno k vrednotenju slikarjevih del. Pomagal si je z nekaj hvalospevnimi frazami, ki jih je imel napisane na papirju, tako da najverjetneje niso prishle neposredno iz njegove glave in morda izvirno niti niso bile izrechene v povezavi z razstavljajochim umetnikom. Teodor se je pretvarjal, da dvomeche obracha ochi, kakor da ne bi bil chisto preprichan, ali mu vsa ta slava res pritiche. Agata ga je pri tem fotografirala. Govorec je konchal z mislijo, da je naslikati chasopis v plamenih res izredno tezhko, saj papir gori hitro, slikarju pa se objekt izgublja neposredno pred ochmi.
Vsi so ploskali. Vodja oddelka z ministrstva za kulturo je s kretnjo varietejskega umetnika pokazal na Teodorja, da bi bilo jasno, komu gre aplavz.
Sledil je govor Teodorjevega vsezhivljenjskega kritika, kot se je predstavil pleshasti umetnostni zgodovinar. Kritik pa ni kritiziral, ampak hvalil. Agata je pomislila, da bi poleg obstojechih kritikov, bili lahko tudi hvalivci. Literarni hvalivec, glasbeni hvalivec, gledalishki hvalivec. Likovni hvalivec je ravnokar predstavljal sadove svojega dolgoletnega dela.
Toda Agata se za njegove besede ni kaj posebno zmenila. K njim se bo namrech lahko vrnila pozneje, saj je imela she vedno prizhgan diktafon, poleg tega pa je njeno pozornost pritegnil mozhak, ki ochitno ni sodil sem. Med temnimi puliji, usnjenimi brezrokavniki in zhametnimi hlachami umetnikov je bila njegova ponoshena obleka iz poliestra videti she siromashnejsha, kot v resnici. Na mozhaku je najbolj bodel v ochi odsoten in obenem maksimalno napet izraz njegovega obraza. Kot bi bil ravnokar pricha tragichni prometni nesrechi oziroma je na onkologiji izvedel za statistichne podatke uspeshnosti zdravljenja njegove bolezni. Pogled mu je begal od enega do drugega obiskovalca, s platna na platno. Kdaj pa kdaj se je ugriznil ustnico ali pa v znak zavrnitve zamahnil z roko. Agata je konchno prenehala biti navelichana zhenska, katere partner je danes popoldne dvakrat prehitro dozhivel vrhunec, in je spet postala novinarka. Che bi tale mozhak — ochitno tik pred zhivchnim zlomom — kaj zakuhal, bi v njen chlanek vnesel povsem drugo sochnost. Kaj che bi naenkrat povlekel revolver in ustrelil shefa oddelka z ministrstva? Ali pa dolgochasnega umetnostnega zgodovinarja?! Ali pa Teodorja! Agata se je pomaknila nekaj korakov v levo, da bi tega chudnega mozhaka bolje videla. Ko se je za trenutek obrnil, ji je celo uspelo narediti posnetek. V primeru, da bi vendarle kaj zakuhal ...
Mozhak pa se ochitno ni namenil narediti nich shkandaloznega. Nekaj chasa je zmedeno poslushal nastop umetnostnega zgodovinarja, ki je bil poln tujk, nakar je naglo zakorakal k nadrealistichni sliki, na kateri so se impozantni bakreni lasje gole zhenske spreminjali v plamene (Agata se je v tistem trenutku zavedela, da zhensko od nekje pozna). Ogledal si je tudi dve ali tri sosednje slike, a se je spet vrnil k lasem-plamenom.
Drugi nastop se je konchal. Vsi so ploskali, Agata pa jih je ujela na nekaj fotografijah. Ko se je obrnila, tistega zmedenca ni vech videla.
Prej ni dojel, kaj mu tisti chlovek pripoveduje. Ustavil se je nekako samodejno in nerazumljivo gledal moshkega, kije nekaj hotel od njega.
»Ogenj,«je ponovil moshki. Shele takratje dojel, da mora iz zhepa vzeti vzhigalnik. Zamomljalje celo nekakshno opravichilo. Mogoche seje celo nasmehnil. Ali pa tudi ne.
Ko mu je moshki vrnil vzhigalnik, je hotel iti naprej, a se je naenkrat pred njim pojavila zhenska v dolgi chrni obleki z bordo vrtnicami in ga vabila noter. Ker se ni odzval, se mu je nasmehnila in ga nezhno potisnila. Vstopil je skozi vrata skupaj z drugimi, ki so do takrat kadili naplochniku.
Obstal je na pragu in se oziral naokoli. Galerija polna velikih rdechih slik. Hotel se je obrniti in oditi, a ga je od zadaj nekdo porinil, da se je oddaljil od vhoda. Ko se je prerival med ljudmi, je zaslishal, kako so se zaloputnila vrata. In tako je tam ostal, pomaknil se je med slike.
Nato je kuratorka razstave v dolgi chrni obleki z bordo vrtnicami postala hostesa in se pomikala med obiskovalci s pladnjem, na katerem so bili kozarci s konjakom in vinom. Ko je v kotu sobe zagledala Agato, je z nasmehom stopila k njej.
»Pochasi vas bom poznala samo she kot avtorico chasopisnih chlankov. Dolgo vas nisem videla,« ji je kuratorka rekla prisrchno.
»Tako sem postala dobra novinarka. Da neopazhena opazujem druge,« se je zasmejala Agata in vzela kozarec z belim vinom.
»Vzemite raje rdechega, belo ni bogvekaj. Zadnji trenutek smo ga kupili v supermarketu,« se je k njej nagnila kuratorka.
Agata je v tistem trenutku na nasprotnem koncu sobe zagledala nevrotichnega moshkega, ki je maloprej pritegnil njeno pozornost.
»Sluchajno veste, kdo je tisti chlovek v tisti obupni sivi obleki? Stoji pri veliki oljni sliki, na kateri levu gori griva. Mimogrede, she Dali ne bi tega bolje naslikal.« Kuratorka je priprla ochi. Naprezala se je brez ochal.
»Morda Dali tega res ne bi naslikal bolje, bi pa to gotovo naslikal prej. A tistile kekec? Pojma nimam, kdo je. Mogoche je od kakshnega sponzorja. Zmeraj ko dobijo povabilo, zachutijo potrebo, da koga poshljejo sem. Zakaj vas zanima?« »Chuden je,« je rekla Agata. A se zanj ni vech zmenila.
Prej niti ni vedel, kam gre. V bistvu ni niti ni vedel, da gre. Mislil je samo na to, da sta v spalnici njegova zhena in nek moshki. Slishal ju je, kako vzdihujeta, vrat v sobo pa ni odprl. Mogoche se je bal lastnega odziva. Malo je postal, se obrnil in zbezhal iz stanovanja.
Rekel sije, da, moshkega ne bo vech, ko se bo pozneje vrnil. O njem ne bo ne duha ne sluha. Na vse bo lahko pozabil.
V tistem trenutku je krivil le samega sebe. Saj se je hotel spremeniti. Lahko bi bil prijaznejshi, pozornejshi. Danes ji je zhe kupil darilce. Boljshe se bo zachel oblachiti. Nemoderne poliestrske obleke bo zamenjal s chimprivlachnejshim. Dolgchas ji je bilo z njim, nekajkrat mu je to tudi povedala. Sicer med prepirom, tako da na njene besede niti ni bil tako pozoren, kot bi bilo potrebno.
Odsotno je hodilpo ulici. Niti ni opazil, da se priblizhuje skupini moshkih, ki kadi pred odprtimi vrati, skozi katera naplochnik pronica mochna svetloba.
Nato se je preostanek druzhbe premaknil v salon. Uradni gostje so se zhe porazgubili, tako da je zabava postala glasnejsha in vulgarnejsha.
Agata je stala pri vratih, saj ji je zrak, nasichen s cigaretnim dimom, postajal nevzdrzhen. Pri njej so se ustavljali znanci, ki so prihajali ali odhajali iz prostora. Sprashevala jih je, kaj si mislijo o razstavljenih slikah. Sama je debato zmeraj znova zachenjala tako, da je Teodorja oznachila za pravnuka nadrealistov, ki nadaljuje tam, kjer so oni pred sto leti zacheli.
Popoldne, ki ga je prezhivela pri Teodorju, je zdaj videla v drugachni luchi. Zdaj se je pochutila kot profesionalna novinarka, ki je na poti do zanimive snovi nich ne ustavi. Che je potrebno, bo zapeljala tudi uspeshnega slikarja, samo da se bo dokopala do ekskluzivnih informacij. Zdaj je ponovno izzivala njegove prijatelje, da bi povedali kaj, kar bi njegovim slikam znizhalo vrednost. Vendar iz njih ni izvlekla nich zanimivega. Zapletali so se v razmishljanjih, da je razvoj v umetnosti nemogoch, filozofirali o spirali -izmov, ki bi jo lahko oznachili kot vechno negacijo negacije, govorili o ciklichnem menjavanju shol, slogov in smeri. Tako da je na koncu Teodor po njihovih ocenah bil likovnik svetovnega formata, prerok skorajshnjega povratka k umetnosti z zachetka preteklega stoletja.
Prej, ko se je shele odpravljal s postaje domov, je bil njegov korak odlochen in hiter. Zadovoljen je bil sam s seboj. Delo v podružnici so zakljuchili veliko hitreje, kot so predvidevali v podjetju, tako da se je lahko s sluzhbenega potovanja vrnil %he dan prej. Veselil se je, da bo videl zheno. Pod pazduho je drzhal v zeleno zavit paketek.
Nato je bilo v salonu kar naenkrat samo she nekaj ljudi.
»Pridi k nam, usedi se,« je Teodor veselo vabil Agato k mizi sredi sobe.
Bil je zhe kar precej pijan. Prizhgal si je cigareto, vzhigalnika pa ni ugasnil. Z roko je segel k enemu od umazanih krozhnikov in vzel papirnati prtichek, ki ga je pred eno uro uporabil nekdo, ki je bil zhe zdavnaj doma.
»Pojdimo se tole igro,« je zamomljal Teodor. »Prizhgal bom tale papir, vi pa boste povedali, kakshne barve je plamen.«
»To bo pa res strashno zabavno,« je nekdo zazehal.
»Kdor zmaga, lahko domov vzame pepel, ja?« se je zarezhal moshki na Teodorjevi desni.
Teodor je prizhgal prtichek, moshki, ki so sedeli okoli mize, pa so zacheli krichati barve. She preden je ogenj ugasnil, je Teodor dodal she en prtichek, nato pa she prazno shkatlico cigaret.
Takrat je k mizi prishla starejsha zhenska, ki je do takrat sploh niso opazili, in jih strogo opozorila, naj ne pochnejo neumnosti. Stoli, prt, preproga, zavese, vse to se menda lahko vzhge.
»Natanko to me privlachi,« je kimal z glavo Teodor. »Da zazhgesh nekaj zares velikega in zraven slikash. Da ujamesh na platno ne samo barve in oblike, ampak tudi tlecho vrochino, prasketanje ognja, ki preglasi chloveshke krike. Resnichno umetnishka stvaritev pa ne bi bila slika, ampak tista situacija. Inshtalacija ognja.«
»Neron!« je nekdo vzkliknil.
»Ti si nor,« je rekla blondinka, ki je stala za njegovim hrbtom in mu s prsti razkushtrala lase. Teodor je jezno izmaknil glavo, da bi se otresel njene roke.
»Nisem nor. Che bi bil, bi to res storil. Gremo zdaj,« je zakljuchil. Naenkrat je bil videti presenetljivo trezen. Vstal je od mize in skoraj brez opotekanja stopil k vratom.
Prej, ko je zapushchalpostajo, se je ustavil v majhni knjigarni. Zhene danes ne zheli presenetiti samo s svojo neprichakovano vrnitvijo, ampak tudi s kakshno jubko malenkostjo.
»Oprostite, mi lahko priporochite kakshen roman za devetindvajsetletno zhensko, ki ima ustaljeno zhivljenje, obchasno paji manjka malce razvedritve. Nekaj mirnega in prijetnega izberite. Lahko je tudi shajivo, ampak ne prevech,«je veselo izbruhnil svojo zheljo prodajalki.
Mlada zhenskaje z nasmehompokimala, kot bi ne bilo nich bolj enostavnega, kot ustrechi taki zhelji. Obrnila se je in brez daljshega pomishjanja vzela iz regala dve knjigi. Nakar sije premislila in ju vstavila nazaj.
»Vidim, da jo res zhelite zelo razveseliti. Vam bom svetovala najbolje, kakor znam — sami ji kaj izberite. Che imate chas, mirno nekaj poishchite. Jazpa vam lahko tudi povem, cheje primerna,«je odgovorila prodajalka.
»Prav imate,« se je nasmehnil in stopil blizhje k regalu.
Knjigo, ki jo je izbral, je navdusheno odobrila tudi prodajalka. Zavilajo je v zelo lep zelen darilni papir in mu zazhelela prijeten vecher.
Nato je konchno prishel prazen taksi. Teodor je Agato stlachil na zadnji sedezh in se zvalil zraven nje.
»Greva k meni,« je rekel odlochno.
»To pa je kje?« je vprashal taksist.
Agata se je zasmejala: »Vidish, nisi ravno svetovno znan. She v domachem kraju te ne poznajo.«
Teodor je shoferju povedal naslov. Nato je Agato objel okrog ramen in jo poljubil.
»Che me nochejo poznati kot slikarja, pa me bojo enkrat spoznali kot pozhigalca,« ji je zashepetal v uho. »Zachel bom pa tako, da bom prizhgal ogenj v tvojem narochju. Nich se ne boj, che sem pijan, traja veliko dlje.«
Agato je njegova obljuba skorajda ganila. Niti sama ni bila vech trezna. Svet se ji je zdel mehak in prijeten.
Videti je bilo, da je s Teodorja padla maska. Na zadnjem sedezhu taksija se je nanjo lepil navaden osamljen prileten moshki, ki vsaj za trenutek ne zheli zakrivati svojih pomanjkljivosti in ga vsakodnevno pretvarjanje utruja. Hotela ga je poljubiti, a se je Teodor sklonil k vozniku.
»Lahko enega prizhgem?« je vprashal.
Prej ko so se neprijetno cvilecha kolesa vlaka dokonchno ustavila, je zhe skochil na peron. Poln energije je bil. Hitelje v podhod, da bi bil tam, she preden se bo vanj nagnetla mnozhica ljudi, ki jo sestavljajo predvsem shepavi upokojenci s shirokimi torbicami v rokah inpozhrtvovalni starshi s cmeravimi otroki za vratom.
Odlochil se je, da bo shel s postaje naravnost domov. Material lahko v podjetje prinese tudi jutri zjutraj, saj je zhe tako svoje delo opravil bistveno prej, kot je bilo nachrtovano. Ob tej uri tako in tako ne bi vech nashel vodje, tja bi shel zaman. Che pa biprishel z delom, ki she ni chisto dokonchano, bi gotovo hitel v pisarno. Toda on je naredil she dosti vech, kotje bila njegova dolzhnost.
Veselil se je doma. Zhelel je prezhiveti lep vecher z zheno.
Nato je taksist moral ustaviti. Ulica je bila vsa v modrih in rdechih lucheh siren. Pred njimi je stal policijski avto. Malo naprej je bila zabarikadirana skoraj vsa ulica. Tam so stali dve gasilski cisterni, reshilno vozilo in she en policijski avto.
Moshki v uniformi je taksistu kazal, da lahko pochasi pelje naprej. Teodor in Agata sta se odlepila eden od drugega in presenecheno spremljala predstavo, ki jima jo je pripravil vecher v mestu. Ena od stavb je bila osvetljena z reflektorji s pozharnega vozila. Iz odprtega okna v zgornjem nadstropju se je rahlo kadilo. Gasilci v svetleche rumenih uniformah in belih cheladah so se hitro premikali okrog svojih vozil. Z brizgalnami so usmerjali ogromne curke vode v temne odprtine, kjer so bila prej okna. Kljub vsemu je bila na ulici presenetljiva tishina. She firbcev je bilo le nekaj.
»Midva o Neronu, ogenj pa samo par blokov naprej,« je rekel Teodor. Taksi je ravno peljal mimo policijskega avtomobila.
»Bi rad gledal? Lahko bi te tudi slikala tukaj. Ustavimo?« je vprashala Agata. Shli so mimo reshevalnega vozila. Na plochniku so bila polozhena nosila. Na njih je lezhalo truplo, ki so ga od glave do peta pokrili s temnim platnom.
»Ne, greva domov. Saj je zhe tako mimo,« je rekel Teodor. Agata se je ozrla. Skozi zadnje okno je she videla, kako so reshevalci polozhili na plochnik she ena nosila, pokrita s chrnim blagom. Taksi je pospeshil.
Zgodba je iz zbirke Vtesnej blizkosti (2004) Prevod iz slovashchine Diana Pungershich
Pavol Rankov (1964) — slovashki pisatelj. Svoj knjizhni prvenec kratkih zgodb S odstupom chasu je izdal leta 1995, leta 2008 pa je na Slovashkem izshel njegov romaneskni prvenec Zgodilo se je prvega septembra (ali kdaj drugich), ki je leta 2008 dozhivel slovensko izdajo pri Sodobnosti International v prevodu Diane Pungershich. Zastopan je bil tudi v antologiji Pozitivci — sodobne slovashke humoreske, ki je izshla v knjizhni zbirki revije Mentor.
Likovna priloga
Damir Globochnik
STRATEG SLIKARSKE POTEZE
Janez Hafner je prvich opozoril nase sredi sedemdesetih let preteklega stoletja s figuralnimi prizori iz vsakdanjega zhivljenja in okolja, ki so pripadali estetiki »novega realizma«. V osemdesetih letih se je odlochil za upodabljanje shkofjeloshke krajine, ki od zachetnega obdobja impresionizma velja za eno torishch domachega krajinskega slikarstva. Spokojna polja, doline, gozdni obronki, travniki in skrivnostni gozdovi, ki se razprostirajo okrog slikarjevega ateljeja v Virlogu med Krizhno goro in Crngrobom, so postali osrednji Hafnerjevi motivi. Loteval se jih je na samosvoj, vselej na aktualen likovni trenutek vezan nachin. Barvna, razpolozhenjska in kompozicijska umirjenost so kmalu prepustili svoje mesto ekspresivno zaznamovanim krajinskim podobam. Na njih sta med seboj tekmovala nemirna slikarska poteza in intenziven kolorit, pri slednjem je ostro zeleno barvno paleto slikar od sredine osemdesetih let dalje postopoma obogatil z malone celotno barvno lestvico. Med osrednje znachilnosti Hafnerjevega slikarskega pristopa so spadale avtonomija barve, gradnja prostorskih dimenzij s pomochjo krizhajochih se shirokih in ostrih potez, ohranjanje temeljnih topografskih znachilnosti motivike, navidezna sproshchenost in intuitivnost grobega nanosa barve s shirokim chopichem.
Janez Hafner je skrbno snoval javne predstavitve svojih slikarskih kompozicij, zato lahko posameznim ustvarjalnim obdobjem sledimo s pomochjo njegovih samostojnih in pomembnejshih skupinskih razstav. Z razstavami v osemdesetih in v zachetku devetdesetih let se je Janez Hafner uveljavil kot eden osrednjih nosilcev nove senzibilitete pejsazhnega slikarstva, ki kljub uporabi razlichnih likovnih strategij, mdr. intuitivne poteze, razgradnje detajlov, barvnega preoblikovanja in principov gradnje abstraktnih kompozicij, ohranja povezavo s konkretnim krajinskim motivnim izhodishchem.
Naslednjo veliko spremembo v Hafnerjevem slikarskem opusu je predstavljala serija Apokaliptichnih krajin, s katero se je predstavil na razstavi v Galeriji Equrna v Ljubljani leta 1993. Slikar si je drznil postaviti pod vprashaj status osrednjega objekta slikanja — pejsazha. Reminiscence ne konkretno krajino so se vedno bolj izgubljale. Osnovne topografske znachilnosti motiva lahko komajda slutimo; kot da bi Hafner slikal abstraktne kompozicije. Pejsazhi so se spremenili v prizorishcha srhljivega apokaliptichnega unichenja in rushilnih mochi shtirih elementov narave, po njih se pretaka vrocha lava, ogrozhata jih ogenj in mraz,
prekrivajo jih gosti oblaki, ki spominjajo na vesoljske meglice. Edini prepoznavni motivi v prepletih barvne magme in potez so bili grozechi trni in osti kot izbrani, mochno povechani krajinski detajli v vlogi svojevrstnih likovnih simbolov ogrozhenosti, ki so jih kasneje nadomestile kristalne in romboidne oblike. Namesto poprejshnjih odslikav konkretne krajine se je Janez Hafner odlochil za poudarjanje duhovne atmosfere pejsazhnega motiva, ki je postal zrcalo obchechloveshkih stisk in dilem.
Tudi na razstavi Ikonizacija krajine (Galerija Ivana Groharja v Shkofji Loki, 1994) je bilo mogoche zaslediti odmik od konkretne krajine. Janez Hafner je z deli v tehniki akrila na papirju prekril vechino galerijskih sten. Nastal je svojevrsten »enviroment«, umetnishko preoblikovan prostor. Vertikalno in horizontalno povezani nizi abstraktnih oziroma geometrijskih oblik, ki so lebdele v likovnem polju, so bili shematizirani in mochno preoblikovani detajli Hafnerjevih krajinskih upodobitev.
Na Hafnerjevih platnih je nekaj chasa prevladovala kaotichna, s strelami prepredena in po barvni plati hladna »krajina«, ki se je vchasih spojila v eno s presojnimi oblaki, kajti srhljiva drama Hafnerjevih podob se je ochitno zachela odvijati v nekem drugem, namishljenem, med nebom in zemljo razpetem prostoru. Krajina je bila povzdignjena na raven simbolnega. Od tu naprej je slikarja pot vodila nazaj k krajinski podobi, pri kateri sta poprejshnjo ekspresivnost v izrazu in sproshcheno gesto nadomestila pretehtano razporejanje in medsebojna usklajenost likovnih elementov. Med znachilnostmi slikarskega nagovora, ki jih je Janez Hafner namenoma ohranil, je spadal posluh za barvno preoblikovanje motivike.
Po formalni plati so Hafnerjeve krajinske kompozicije vselej izredno spretno, virtuozno naslikane. Prekrite so s spleti intenzivnih barv in oblik, ki jih je slikar variiral v razlichnih kompozicijskih razmerjih in zlagal v iluzionistichno poglobljen prostor slike. Mojstrska poteza chopicha je na slikah iz zadnjega desetletja, ki so po kompozicijski plati zveste izbranemu motivu, ohranila dinamiko tudi po zaslugi napetosti, ki jih je slikar vzpostavljal z izbiro barvne lestvice. Slikarska suverenost je ochitna pri t.i. urbanem pejsazhu, ki ga je Janez Hafner ponovno uvedel v domache slikarstvo. Znani prizori, pri katerih ne pomislimo, da lahko predstavljajo zanimiv likovni izziv, saj se z njimi srechujemo vsak dan, so postali vredni osrednje slikarjeve pozornosti. Motivi cest, avtocest in mestnih periferij so vchasih zasnovani kot pogledi skozi avtomobilsko okno, torej kot hiter, mimobezhen vtis, a v resnici so kompozicije pretehtane celote. Stebri, znaki, obcestne table, mostovi, ograje, asfaltni trakovi in vijuge imajo vlogo uchinkovitega razmejevalca prostorskih planov. Janez Hafner je zvesto sledil fiziognomiji motiva, vendar ga je prevedel v zhivahno, intenzivno barvo podobo, pri tem pa mu je uspelo oblikovati harmonichno ravnovesje med barvitimi poudarki. Kompozicije so pogosto naslikane na platna, ki jih je slikar naprej prekril z rumeno, rdechkasto, zeleno, modro ali drugo, praviloma presenetljivo svezho, svetlo in intenzivno barvo. Na
nekaterih podobah je pomembna vloga dodeljena jasno vidni mrezhasti strukturi platna ali vzorchasti teksturi slikarske podlage. Bolj kot o grafichnem uchinku bi lahko govorili o vplivu sodobne ekranske slike na slikarstvo. Razmerja, ki se vzpostavljajo med podlago in podobotvornimi potezami ter pejsazhnimi elementi (svojevrstna barvna perspektiva), krepijo vtis barvnega razkoshja Hafnerjevega slikarstva. Nanosi akrilnih barv so tanki, zato je moral biti slikar she posebej pozoren pri iskanju barvnih sosledij.
S serijo zimskih motivov se je Janez Hafner povrnil v charobni svet krajinskega slikarstva, kot si ga predstavljamo v prvotnem pomenu besede, tj. kot prostor neokrnjene narave, v kateri ni zaslediti chlovekovih posegov. Kljub nekaterim dramatichnim poudarkom na zimskih pejsazhih in poudarjanja mogochnosti visokogorske krajine, pri katerem velja podobno kot pri Hafnerjevih podobah ekspresivne, divje, neukrochene narave opozoriti tudi na povezavo z izhodishchi romantichnega slikarstva, je ochitna slikarjeva chustvena navezanost na motiv slikarskega upodabljanja. Janez Hafner je v svetu neokrnjene narave iskal svojevrstno zatochishche. Kot izvrsten strateg slikarske poteze in urejanja povrshine platna je zimske prizore lahko zasnoval kot harmonichne celote, kar pricha, da je naravo vrednotil kot zhiv organizem. Vsak poteg s chopichem, vsaka barva je na svojem mestu in ima svojo vlogo v sklopu kompozicije, med seboj povezane likovne oblike v tehten preplet pa tvorijo krajinsko podobo.
Janez Hafner
LIKOVNA DELA /SLIKE/
1	Gozd, 2011, akril na platno, 70 x 100 cm
2	Pevno, 2011, akril na platno, 70 x 100 cm
3	Dolenjska, 2010, akril na platno, 70 x 100 cm
4	Cestnina, 2009, akril na platno, 100 x 135 cm
5	Lenkcheva dolina, 2009, akril na platno, 100 x 135 cm
6	Stari vrh, 2009, akril na platno, 100 x 135 cm
7	Jutro, 2009, akril na platno, 40 x 60 cm
8	Gora Hafner 3067 m, 2012, akril na platno, 70 x 100 cm
Naslovnica
9	Rdecha, 2008, akril na platno, 145 x 170 cm Fotografije del: Tomazh Lunder
Janez Hafner je bil rojen 5. decembra 1950 na Trnju pri Shkofji Loki. Diplomiral je na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani leta 1973 pri prof. Janezu Berniku. Shtudij slikarstva je nadaljeval na Akademiji za likovno umetnost pri prof. Zoranu Didku. Leta 1975 je dokonchal specialko za slikarstvo pri prof. Kiarju Meshku. Med shtudijem je zachel honorarno pouchevati likovno vzgojo na Osnovni sholi v Zheleznikih, na kateri je bil nato zaposlen kot uchitelj likovne vzgoje. Redno je razstavljal od leta 1974 dalje. Pripravil je okrog 30 samostojnih razstav. Sodeloval na vrsti kljuchnih predstavitev gorenjskih oziroma slovenskih likovnih umetnikov. Janez Hafner je bil chlan Zveze drushtev slovenskih likovnih umetnikov in ustanovni chlan Zdruzhenja umetnikov Shkofja Loka (nekaj let tudi predsednik). Slikarski atelje je imel v domachi hishi v Virlogu pri Shkofji Loki. Janez Hafner je po kratki bolezni umrl 30. julija 2012.
Esejnica
Ivo Antich
TRIJE FILMSKI VIDIKI ZHRTVOVANJA
Slovenska kinoteka v Ljubljani je v januarju svojega jubilejnega leta (50-letnica delovanja: 1963-2013) priredila retrospektivo vseh filmov »kultnega« ruskega rezhiserja Andreja Tarkovskega (1932-1986): vsega skupaj osem naslovov (tochneje: sedem celovechercev, v glavnem nadpovprechne dolzhine, le prvenec kot diplomsko delo je krajshi). Tarkovski je danes zhe klasik tako ruskega kot svetovnega filma, vendar v izrazito specifichnem smislu z vrsto formalnih in vsebinsko-sporochilnih dialektichnih opozicij ali »protislovij«: kot unikum nekonvencionalne avtorske identitete, ki v svojem obzorju razveljavlja vse temeljne zakonitosti klasichnega filma (rezhije, scenaristike, dramaturgije, montazhe), ta konstruktivna destrukcija pa se kazhe kot njihova skrajna (»japonsko« minimalistichna) redukcija, ki v praktichni izvedbi deluje kot enormna redundanca pochasnih, dolgih kadrov-sekvenc z redko montazho. Vchasih osebe, v enem samem nepremichnem kadru vidne v daljavi, govorijo »neskonchne« dialoge, ki so najvechkrat »filozofski« monologi, pri tem pa je tezhko ugotovljivo ali sploh neugotovljivo, kdo govori, ker glasovno niso dovolj profilirane. Gre za dolocheno forsiranje zozhene specifike filmskega jezika, za nekakshen »chisti film«, toda z obilno, shiroko kultivirano, »polihistorsko« izrabo nefilmskih elementov: z literaturo (priredbe po literarnih delih), filozofsko refleksijo, likovno in glasbeno estetiko, celota pa se poantira kot brisanje meje med realnim in sanjsko-fantastichnim. Kljuchna »uganka« se zdi dejstvo, ki ga ni mogoche zaobiti: zahtevna, tezhka gledljivost, she zlasti zaradi enormne dolzhine prek dveh ur, ki pa kljub temu ni isto kot negledljivost, ker je vsa navidezna neobveznost ali ohlapnost zmeraj nabita z nedvomnimi sporochilnimi in estetskimi kvalitetami. Tarkovski si je to izrazito avtorsko razveljavljanje »industrijske logike filma« (film zanj nikakor ni le »moneymaking« in »flickers«) privoshchil v sovjetskih razmerah, ki mu sicer niso bile naklonjene, a so bila v tedanjem partijsko-drzhavnem sistemu vsaj nacheloma zagotovljena sredstva (megastudio Mosfilm); po odhodu v tujino so se te zadeve drugache zapletle, v Italiji in na Shvedskem je posnel le she svoja dva zadnja filma. V sochasnem ozrachju uradno proklamirane socrealistichne poetike v umetnosti je torej vendarle uspel realizirati glavnino svojega visoko artificialnega opusa kot intenzivno ponotranjene (avto)refleksije, kot meditativne terapije, kot filozofsko-poetichnega filma, tj. mejne zvrsti med poezijo in filozofijo. V umetnosti seveda nobena izvirnost ni povsem brez dolochenih predhodnikov, »sorodnikov« in njihovih izkushenj; ob Tarkovskem se kazheta zlasti Bergman
(pochasna, asketsko intenzivna meditacija) in Kubrick (esteticizem, skrajno perfekcionistichno omejena produktivnost); glede slednjega je znachilna izjava Martina Scorceseja: »Vsi smo iz Kubrickove shole.« (Tarkovski je poudaril predvsem R. Bressona, od ruskih rezhiserjev nobenega, niti Dovzhenka, ki tudi velja za »filmskega poeta« in je prav tako posnel le sedem filmov, med njimi SF Aerograd.)
Avtentichni socialni kontekst opusa Tarkovskega je torej sistem rusko-sovjetskega totalitarizma, o katerem njegovi filmi sicer ne govorijo eksplicitno v smislu obichajne »realistichne neposrednosti«; gre pach za temeljni geohistorichni determinizem prostorchasa, neizogiben za vsak realen fenomen; shele z dolochenim metaforichno-poetichnim presezhkom je mogoche segati v shirshe »univerzalne« dimenzije. Cheprav je zaradi njegove izjemne notranje koherence, ki skoraj tako rekoch samoumevno zajema tudi vse divergence ali celo paradokse, na ta opus mogoche gledati kot na »en sam megafilm« z dolocheno »avtobiografsko megafabulo« (od vizije otroshtva v sovjetski sodobnosti s postopnim odmikanjem prostorsko-chasovne perspektive v preteklost druge svetovne vojne in nato srednjega veka prek osrednjih skokov v SF kozmichno-intimne prihodnosti do zatona v emigrantski tujini), med posameznimi filmi vendarle obstajajo ustrezne (razvojne) razlike, nakazane zhe z lapidarnimi naslovi (vsi v prvem sklonu ednine, trije dvobesedni in pet enobesednih, prvi trije naravnani »osebno«, drugi trije bolj »prostorsko«, zadnja dva v pojmovno abstraktnost), na tej podlagi pa so tudi dolochljive sporochilno-kvalitativne preference. Zvrshcheni po letnicah nastanka, ti naslovi dajejo naslednjo preglednico:
VALJAR IN VIOLINA (Katôk i skrypka, 1960): pretezhno (soc)realistichna zasnova opusa s slikovito personalno opozicijo proletarec — umetnik (voznik cestnega valjarja — dechek violinist); valjar »kot predmet« med drugim asociira tudi sistemsko-drzhavno in zgodovinsko mashinerijo, violina pa umetnost; umetnik je infantilno, ranljivo bitje v kompleksnem odnosu z »ochetovsko« (zashchitnishko-prijateljsko) funkcijo sistema kot obrambe pred nezrelo, stihijsko sovrazhnostjo »navadne mnozhice«, se pravi drugih otrok, ki jim umetnishko nastrojeni vrstnik Sasha ni vshech in mu nagajajo zaradi te njegove drugachnosti; razmerje med sistemom in zaznamovanim posameznikom se v poznejshih avtorjevih filmih poglobi, dramatizira in zaplete do metafizichne nedoumljivosti. (Dolochena post-asociativnost z nemshkim filmom Varuh in njegov pesnik, rezh. P. Adlon, 1978, katerega podlaga je »simptomalni« shvicarski pisatelj Robert Walser; prim. Walze — nem. valjar.)
IVANOVO OTROSHTVO (Ivanovo detstvo, 1962): otroshtvo kot tematska navezava na predhodni film, a s »posegom nazaj«, v shirshe nakazan chas druge svetovne vojne kot spopada med Rusijo in nacifashistichnim eksponentom Evrope; dechek Ivan deluje kot ruski vohun med zavojevalci, z odraslim pogumom ga zhene mashchevanje za materino smrt, ki so jo ubili Nemci; v tem
smislu je nekakshen majhen »valjar sovrashtva«, taka aktivnost pa kljub trenutni akcijski uspeshnosti presega otroshke mochi; dechkova smrt med rushevinami simbolizira dokonchni zlom infantilne identitete kot pogleda na svet; ker so avtorjevi filmi polni vsakrshnih, bolj ali manj zastrtih asociacij in aluzij tudi iz chisto osebne, intimne sfere, se lahko zdijo »simptomalne« tudi imenske oznake glavnih likov zlasti v prvih treh filmih; Sasha je deminutiv za Aleksander, ime rezhiserjevega deda, poljskega plemicha (tarka — poljsko: reshetka); metaforichno: »ruski valjar« je zashchitnik poljske »umetnishke dushe« (Tarkovski je v pogovoru s poljskim rezhiserjem Zanussijem izrecno omenil svojo deloma poljsko kri, ki ji je pripisoval svoje bohemsko upornishtvo in chustveno neposrednost); Arsenij Aleksandrovich Tarkovski, rezhiserjev oche, vojni invalid brez noge, je bil pomeben ruski pesnik poljsko-ukrajinskega porekla; rezhiser vechkrat citira njegove pesmi, med katerimi je najbolj znana Ivanova iva (1958; ruski naslov enak; iva je vrsta obvodne vrbe, znachilna za severno Evrazijo), ki v skrajno zgoshcheni obliki nakazuje sizhe filma Ivanovo otroshtvo: smrt mladega vojaka, »poetichna« zhrtvovanost bitja v katastrofalno surovih okolishchinah. (Dolochene »anti-asociacije« so mozhne tudi z Dovzhenkovim filmom Ivan, 1932, ki obravnava ne vojno, temvech industrializacijsko opustoshenje »normalnega« naravnega zhivljenja.)
ANDREJ RUBLJOV (Andrej Rublev, 1966): she globlji (»anti-eisensteinovski«) poseg v preteklost, v ruski srednji vek z vdori »z druge strani« (Rusija zmeraj v polozhaju WE »med dvema ognjema«), ko so z vzhoda vdirali Tatari kot tedanji eksponent azijskega imperializma; usodno »zaznamovani« glavni (naslovni) lik ni vech dechek, temvech je odrasli umetnik, legendarni slikar ikon (z istim imenom kot rezhiser); na sploshno najbolj znan in »popularen« film v opusu, zelo svobodna in poetichno »manipulativna« priredba zgodovinskega dogajanja (Rubljov, o katerem praktichno ni podatkov, menda sploh ni bil sodobnik tatarskih vdorov, stoletni razmik); mamutska epska freska, trajajocha vech kot tri ure, strukturirana izrazito »literarno« v dveh delih in s poglavji (zadnje z naslovom Molk); monumentalno alegorichna, deloma tudi chezmerno pretenciozna »globalna metafora« za umetnikovo situiranost v prostorchas: »zgovornemu molku« zavezano tavanje skoz morechi determinizem duhovne (ideoloshke) in fizichne (dogajalne) pushchave, ki je tujina, cheprav domovina; za sklep afektirano poetichen epilog, »chisti out« s chredo konj v mochvirju, na katero pada znachilni »avtorski dezh« (simboli poezije-umetnosti, ki se izgubljajo v blatu vsakdanjosti?); zaradi pritiskov cenzure je rezhiser film vechkrat predelal, izrezoval kadre, v SZ predvajan shele 1971.
SOLARIS (Soljaris, 1972): deplasirana sovjetska »kontra« na Kubrickovo Kozmo-Odisejo, tehnichno (scenografsko) povsem nedorasla zgledu; na podlagi romana poljskega pisatelja Stanislava Lema tukaj Tarkovski izvede svoj prvi prestop v SF in »psiholoshki kozmos« kot pot glavnega lika (psihologa, depresivnega
»astronavta«, ki uchinkuje kot mlahav, zmeden, zanemarjen in neprespan bohem) navzven in hkrati navznoter, vase, v avtorefleksijo, na koncu katere se prek travmatichnega soochenja z mistichnim »mislechim oceanom« (prim. »neskonchni« abstrahirani spektralni vihar pri koncu Kubrickove Odiseje), tj. z nekakshno mozhgansko kasho na »sonchnem« planetu Solaris, vrne k ochetu; sicer zanimiv sizhe kot mozhna variacija na znano biblijsko temo (vrnitev izgubljenega sina) se razblinja skoz primitivne melodramske uchinke in shablonske »humanistichne« dialoge zlasti v odnosu med astronavtom in njegovo (zombijevsko) zheno. (Ruska TV je zhe 1968 posnela film z istim naslovom, r. B. Nirenburg; v ZDA »polikana« verzija, 2002, r. S. Soderbergh; Solarisov predhodnik je tudi pozabljeni ruski rezhiser Pavel Klushancev, avtor sijajnih, osupljivo preroshkih SF filmov o potovanjih v vesolje in na neznane planete, npr. Pot k zvezdam, 1957, Planet viharjev, 1962; kot svojega uchitelja sta ga sposhtljivo omenjala Kubrick in Lucas; vech elementov, bistvenih tako za Kubricka kot za Tarkovskega, je najti zhe pri Klushancevu.)
ZRCALO (Zerkalo, 1974): avtorefleksija, izrecno poudarjena zhe z arhetipsko simbolno vrednostjo naslovnega predmeta, se nadaljuje kot najbolj avtobiografski in razmeroma tudi najbolj »obichajen« (povsem »realistichen«) rezhiserjev film; psihopanorama spominov (odsotnega) glavnega lika tokrat v luchi razmerja z njegovo »zhensko animo«, poosebljeno z isto igralko v (incestuozni) vlogi matere in zhene; poanta: film nasploh kot ena od umetnosti, se pravi kot »gibljiva fotografija«, naj bi bil zrcalni kalejdoskop spominov in sanj v preseku intimizma in esteticizma.
STALKER (1979): avtorefleksija se nadaljuje kot romarsko tavanje »v neznano« (priredba po SF romanu bratov Strugacki), ki se zdaj nakazuje ne kot mora preteklosti ali kozmichne prihodnosti, temvech kot »metafizichna luknja« nekje v jedru tukajshnje »popolnoma realne«, cheprav ne eksplicitno dolochene, mirnodobne, postapokaliptichno bedne in moraste (sovjetske?) sedanjosti; »glavni lik« je trifurkacija, trojica brezimnih: specializiran vodich »stalker« (angl. lovec, zalezovalec) vodi pisatelja in znanstvenika do ciljne »Zone«, o kateri ni znano praktichno nich drugega kot to, da je fascinantno zavezujocha in nedoumljivo odreshilno-unichevalna (nekateri menijo, da je Tarkovski v »Zoni« impliciral gulag; mozhno je rechi: nekak univerzalni ontoloshki »psihogulag«); ne zdi se odvech uposhtevati tudi dolocheno asociativno vrednost naslovnega pojma glede na ruske besede stalkivat, stolknut, stolknovenie — vse v zvezi s pomeni (od)suniti, suvati, spopad, navskrizhje ter s korenom stal- z dodatkom -in; avtorefleksija je »borbeno« subverzivna deviacija glede na socialni mainstream. (Tako Solaris kot Stalker v tematskem smislu deloma evocirata Dovzhenkov SF Aerograd, 1932; Josef von Sternberg je v ZDA zhe leta 1925 posnel pochasen, lirsko-alegorichno mrachen film z »stalkerskim« naslovom The salvation hunters.)
NOSTALGIJA (Nostalghia, 1983): produkcija v Italiji, jezik v glavnem ital.; nadaljevanje avtorefleksije skozi avtorjev realni, fizichni, samou(res)nichevalni prestop v »drugo Zono« v luchi kontinuitete impozantne ruske tradicije emigrantstva zlasti od zachetka 19. stol., v glavnem zmeraj v isto smer — na Zahod, tako v chasu despotizma (carskega, sovjetskega) kot v danashnjem (kvazi)demokratizmu; gre za prelomno, usodno dejanje kot reakcijo na razmere, ki so postale nevzdrzhne (Mosfilm ukine sredstva), filmska realizacija tega dejanja je usmerjena v raziskovanje sledov ruskega skladatelja iz 18. stol. v Italiji, ki je (bila) fascinacija mnogih Rusov (zlasti ukrajinsko-poljskega porekla, npr. Gogolj) kot mediteranski izvor latinske civilizacije Zahoda in (»grozljivo-charobnega«) katolishtva; raziskovalec je ruski pisatelj Andrej Gorchakov (rezhiserjev »alter ego« z istim imenom in z asociacijo grenkobe v priimku; prim. Gorki 1907-1913 v izgnanstvu na Capriju), ki ga vodi domachinka kot nekakshna »Beatrice« skozi pekel-vice-raj tujine; pomenljivost naslova je v dolochenem smislu dvostranska evokacija intimno nikoli povsem poteshenega emigrantskega brezdom(ovin)stva.
ZHRTVOVANJE (Offret, 1986): produkcija na Shvedskem, jezik v glavnem shvedski; opazno na Bergmanovi sledi, s prehodom od Mediterana v Nostalgiji nazaj na sever Evrope, blizhe Rusiji, a s poantiranjem Daljnega vzhoda, npr. japonske »zenovsko-bonsajevske« asociacije (prim. izjavo Tarkovskega, obchudovalca haikuja: »Podoba kot natanchno opazovanje zhivljenja nas privede tochno nazaj do stare japonske poezije«); 24-urno dogajanje: glavni junak Alexander (bombastichno »osvajalsko« ime), ostareli igralec in pisatelj, v ozrachju po medijih objavljene »atomske katastrofe« opleta po (shvedskem) otoku v kimonu, sovrazhno govori o vsesploshnem chvekanju, cheprav so filmski liki Tarkovskega najvechkrat »retorichne figure«, vech govorijo kot delujejo, njihovi dialogi so bolj monologi, vchasih celo recitirajo pesmi, Alexander citira Hamleta (v zvezi z branjem: »Words, words, words«; Hamletove zadnje besede so »Drugo vse je molk«); Hamlet ima najprej v roki branje (knjigo), nato lobanjo, na koncu rapir, Alexander konchno »odlochilno dejanje« izvede z vzhigalico: ko se izkazhe, da je bila »katastrofa« le medijska raca, v nadomestilo zazhge svojo hisho, v kateri z druzhino praznuje rojstni dan (asociacije na zenovski molk so tudi hommage Bergmanovemu Molku, 1963); ta psihopatski pozhig doma kot preskok od besed k molku dejanja je eruptivna aberacija, (psevdo)revolucionarna samo(ures)nichevalna upornishka akcija, »junaka« odpeljejo v umobolnico, njegov maloletni sin, dotlej nem, pa spregovori in zaliva drevo, ki sta ga posadila z ochetom, v pesku plazhe se verjetno ne bo prijelo, a simbolizira v etichnem smislu pomembno vztrajnost delovanja, kot nakazuje tudi na koncu filma navedeno rezhiserjevo posvetilo lastnemu sinu Andreju (nadaljevalec izrochila z istim imenom); konchna poanta filma in opusa: umetnik je izbranec, vnaprej zaznamovana zhrtev v interesu mistichno vsepresezhne nuje, da se prek umetnosti kot deviantnega
(samo)zhrtvovanja izrazijo dolochene esencialne resnice, pomembne za vse ljudi, ne glede na to, koliko se te pomembnosti zavedajo in koliko jih sploh dosegajo.
Recheno v povzetku: Tarkovski je nedvomno veliko ime svetovnega filma, njegov opus je skoraj chudezhno zgoshchen, zaokrozhen, kontemplativno in estetsko kompleksen, resnichno monumentalen, toda ob njem se neizogibno zastavlja tudi nekaj za film nasploh kot sedmo umetnost esencialnih vprashanj; gre za ekskluzivno, apartno avtorsko filmsko izkushnjo, ki sama po sebi pa tudi v zvezi z drugimi sorodno naravnanimi avtorji v konchnem rezultatu ne more razveljaviti temeljne resnice filma kot zvrsti; fenomenoloshka »tu-bit« filma je zhe po njegovem nastanku sejmarska (karnevalska, spektakelska) »shok-senzacija« teatra senchnih lutk, zabav(ishch)no-dramska struktura, za katero je avtentichni intimizem, radikalno vzeto, tako po skrajno zahtevni teamski produkciji kot po »kolektivistichni« prezentaciji konchnega izdelka praktichno nemogocha naloga; scenaristika je tekstualno najblizhe dramatiki — ogrodje igre, nachrt za (karnevalsko-obredno) predstavo pred kolektivom; film dolochajo trije aksiomi, prirejeni po izjavah nekaterih kljuchnih rezhiserjev: najvechji greh filma je dolgochasnost (tudi gola »akcija« je lahko chisti dolgchas), pomen tehtno intrigantne dramske fabule (Hitchcock: »Ishchem dobro zgodbo«), preseganje skrajne meje dveh ur je izziv neznosnosti; Tarkovski se za te aksiome nachelno ni menil, zato ni presenetljivo, da se med javnimi predvajanji njegovih del prej ali slej iz kakshnega kota oglasi smrchanje (med publiko, ki ni povsem navadna, ampak je nedvomno filmsko ljubiteljska in poznavalska); v tej luchi je naposled tudi logichno, da med »top ten« svetovnih filmov, vsaj po piscu teh vrstic, za nobeno delo Tarkovskega ni prostora, znotraj opusa pa bi prvo mesto zavzel Stalker, drugo pa, predvsem zaradi sklepne (tikpredsmrtne) pomenljivosti, Zhrtvovanje.
Na Tarkovskega in njegovo analizo eksistence kot zhrtvovanja in zhrtvovanosti se v prichujochem okviru smiselno navezujeta filma dveh mlajshih sodobnikov iz najnovejshe evropske produkcije, oba na sporedu v ljubljanskem Kinodvoru kmalu po Rusovi retrospektivi.
LOV (Jagten, 2012): Danska, rezhija Thomas Vinterberg; izvirna, psiholoshko briljantna intriga: vzgojitelj v vrtcu je obtozhen pedofilije, ena njegovih varovank, predsholsko dekletce, ga po krivem obtozhi, da jo je spolno zlorabil (otroci pach niso le nedolzhni angelchki, deklica je tu pravi mali kakodemon); vzgojitelj je »simptomalen«, rahlo bohemski posebnezh med obichajno zglednimi druzhinami v danskem mestecu: prishlek, lochenec, zhivi sam, obchasno ga obishche najstnishki sin, spolna partnerka mu je kolegica iz sluzhbe, tujka (iz ZDA), njegov odnos z odraslimi sokrajani je zadrzhan (zlasti na tovarishkih veseljachenjih), z otroki v vrtcu pa je nenavadno »sproshchen«, v vseh pogledih (igre, higiena) se jim predaja »perfekcionistichno«, skoraj chudashko brez vzgojiteljske distance (delno v smislu izreka: kdor je predober, je oslu podoben), zato si ga kar nekako lastijo; she posebno sta si blizu z eno od deklic, ki se vanj »zaljubi« in je potem ljubosumno
»uzhaljena«, ker on zavrne njeno ljubezensko pismo ter ji svetuje, naj ga raje poshlje kateremu od njenih vrstnikov; nekako se ji posveti (na podlagi slishanega iz otroshkega in odraslega okolja), da bi se vzgojitelju primerno mashchevala zaradi podcenjevalne zavrnitve z obtozhbo nekakshne »spolne zlorabe« (glede katere seveda niti ne ve tochno, kaj naj bi to bilo, omenja le »nekaj trdo shtrlechega«); »razkriti« madezh na vzgojitelju se izkazhe kot neizbrisna stigmatizacija zhrtve, ki si jo kolektiv na provokativni osnovi tistega, kar vsaka zhrtev zhe sama prispeva k svoji usodi, izbere za arhetipskega »kozla« (prim. starodavni judovski obichaj, t. i. Prugelbock, tudi jedro krshchanstva), z izgonom katerega je mogoche ochistiti in utrditi »zdravo skupnost«; ko je uradno ugotovljena vzgojiteljeva nedolzhnost (deklica prizna svojo lazh), skritemu »nad-jazu« kolektiva to ne zadostuje, ker je primordialni krvni zakon naravne pravichnosti nad obichajnim papirnatim pravom in celo tudi nad deklariranim geslom krshchanstva o odpushchanju in usmiljenju (vzgojiteljev neuspeli poskus sprave v cerkvi med bozhichnim obredom): eden od kolegov v lovskem drushtvu iz zasede strelja na vzgojitelja, strelcheva identiteta ostane neznana, lahko je kateri od jasno izrazhenih sovrazhnikov, promotorjev kolektivne hajkashke histerije, lahko pa tudi kateri od »tihih prijateljev«; v vsakem pogledu profesionalno superioren film (izvrstni igralci!), s klasichno solidno dramsko zgradbo, ki kazhe rezhiserjev odmik od prakse t. i. »Dogme 95« njegovega sodelavca Larsa von Trierja (obchudovalca Tarkovskega), zato ne presenecha, da Lov na trenutke spominja celo na Tochno opoldne, kjer gre prav tako za markantno vizualizirano izkljuchitev osamljenega posameznika znotraj provincialnega kolektiva.
SAMO VETER (Czak a szel, 2012): Madzharska, rezhija Bence Fliegauf; zhrtev ochishchevalne hajke je po svoje problematichen manjshi etnokolektiv kot tujski folklorni relikt (Romi) v getu znotraj vechjega etnokolektiva kot nacionalno-drzhavne identitete (Madzhari); kakor danski Lov tudi ta film kazhe travmatichno izkushnjo, da male, sicer solidno civilizirane evropske etnije niso imune, pach glede na prilozhnostne okolishchine, zoper razlichne oblike pogromashtva; grobo minimalistichna »dokumentaristichna« rezhija (igralci so neprofesionalci, romski naturshchiki) iz izrazito pritlehne perspektive predstavi vsakdanjik druzhine »poshtenih, delavnih« Romov (delitev »delavni-nedelavni Cigani« izpostavita policista v kljuchnem dialogu), ki pa kljub svoji prilagojenosti dozhivljajo isto usodo kot neprilagojeni: ozrachje nenehne grozhnje sklene anonimna lovska eksterminacija kakor v Lovu, a brez sledu njegove dramske briljance, zgolj z morilskim »treskom« po dolgem nizu enolichnih vsakdanjih opravil, morechih tudi za gledalca.
Damir Globochnik
PRVI SLOVENSKI SATIRICHNI LIST BRENCELJ IN MLADOSLOVENCI
Jakob Aleshovec (1842—1901) s prvim domachim satirichnim listom Brencelj (izhajal je od januarja 1869 do 1875 in nato od 1877 do januarja 1886) ni zhelel bralce samo zabavati in buditi njihova narodna chustva, ampak tudi pouchevati in voditi po pravi politichni poti, ki jo je po njegovem mnenju najbolje poznal dr. Janez Bleiweis. Aleshovec je deloval v okvirih konservativnega, staroslovenskega Bleiweisovega politichnega tabora, cheprav ne v togem in ozkem smislu. V Brencju, za katerega je kar sam prispeval vechino besedil, se je najprej polotil najhujshih narodnih sovrazhnikov: nemshkutarjev in nemshkega liberalizma. Kmalu so se mu nehali smiliti tudi mladoslovenski politiki, ki so ubrali drugachno politichno pot kot kranjski prvaki. Na zachetku sedemdesetih let, ko so mladoslovenci v Ljubljani ustanovili Narodno tiskarno in iz Maribora preselili chasnik Slovenski narod, se je polotil tudi njih, zato je morala Brencelj namesto Narodne tiskarne odslej tiskati tiskarna Blaznikovih dedichev. Od leta 1873 je Aleshovec sodeloval tudi s katolishkim Slovencem.
Do odkritega spora med staroslovenci in mladoslovenci je prishlo na obchnem zboru Slovenske matice septembra 1872. Novice in Slovenski narod sta pripravila vsak svoj seznam kandidatov za odbornike Slovenske matice. Novice so nasprotovale imenovanju Josipa Jurchicha in ponovnemu imenovanju dr. Josipa Voshnjaka za odbornika, ker naj bi bil slednji tudi delnichar Narodne tiskarne.
V 20. shtevilki iz leta 1872 je Brencelj objavil karikaturo »Volitve slov. Matice«. Duh pokojnega staroslovenskega prvaka dr. Lovra Tomana in »Matica« (personifikacija Slovenske matice) komentirata spopad med mladoslovenci, ki bojevito vihtijo zastavo Slovenskega naroda, in staroslovenci pod zastavo Novic, ki branijo svoje pozicije. »Matica« tarna: »Moj Bog, kaj bo to? Jaz sem jih zbrala pod svojim krilom, da bi zlozhno pisali za narod. Zdaj so pa obrnili svoje peresa drug proti drugemu. In kako se dajejo!« Poleg »Matice« stoji »duh« dr. Tomana« in jo tolazhi: »Ne bojte se gospa! Dokler se le chrnilo preliva, boj ni nevaren. Sicer pa bo zmaga slovenska, naj bo tih ali unih.«
Leta 1873 je na drzhavnozborskih volitvah prishlo do lochenega nastopa mlado- in staroslovencev. Na karikaturi »Pred narodnim hlevom« v Brencljevi shtevilki 7/8 mladoslovenec dr. Valentin Zarnik narocha psu chuvaju »Slovenskemu narodu«, naj popazi na hlev. V ozadju prizora molzno kravo »banko Slovenija« (leta 1871 ustanovljena slovenska zavarovalna banka Slovenija, ki je sprva dobro uspevala, ker so njeni voditelji mislili samo na lastne koristi, je propadla 1874) na skrivaj molze mladoslovenec, glavni ravnatelj banke in pobudnik njene ustanovitve pl.
Treuenstein. Karikatura je mladoslovecem shla v nos. Novice so tedaj zapisale: »Zadnji 'Brencelj' je bil konfisciran, pa ne po drzhavni policiji, ampak, kakor se govori — po policiji dr. Zarnikovi — %arad ilustracije na zadnji strani. Po vseh kavarnah in gostilnicah, kjer sta se pokazala znani Zarnikov 'leibhusar' in 'pandur', je 'Brencej' zginil- v chitalnici so nevidno odleteli celó trije listi. Zhivelo svobodoljubje Zarnikovcev!« (»Konfiskacije«, Novice, 1873, sht. 25)
Aleshovec je leta 1874 namenil dr. Zarniku tudi naslednje vrstice: »Vas goni zdaj le strast in sovrashtvo do g. dr. Bleiweisa, pa tudi do mene, ker morda mislite, da sem Vas jaz od banke 'Slovenije' spravil, katera se Vam je zdela molzna krava. Toda jaz Vas nisem proch spravil, timvech Vasha samopridnost; hoteli ste s svojim prijateljem Treuensteinom prehitro obogateti.« (J. Aleshovec, »Odgovor dr. Zarniku na spis v 'Narodu' 26. dne t. m.«, Novice, 1874, sht. 17)
Na karikaturi v 9. shtevilki iz leta 1881 nastopajo personifikacija Slovenije, Pavliha, Bleiweis in Voshnjak. Bleiweis je narisan kot kura, Voshnjak pa kot jajce, ki samostojno koraka proti kranjskemu dezhelnemu zboru. Slovenija joka, Pavliha komentira: »Kam smoprishli! Zdaj zhejajce vech kot puta vé.«1
Aleshovec je zvesto sledil »prvashkim« politichnim smernicam. Brencelj je napadal domache nasprotnike Bleiweisovega kroga (»Zarnikovce in Voshnjakovce«) in jim — glede na to, kako se je obrachal politichen veter (zachasna sloga med staro- in mladoslovenci je bila sklenjena sredi sedemdesetih let, po mladoslovenskih neuspehih na volitvah) — obchasno tudi prizanashal. Leta 1874 je npr. zapisal: »... ker so se 'Mlado-' in 'Staroslovenci' zedinili, se je zedinil tudi 'Brencelj' in bo odslej pikal le nemchursko, lahonsko in drugo tujo zalego, toraj se tudi tisti, ki so v domachi vojski odpadli od njega in shlipod drugo zastavo, zopet z mirno vestjo smejo vrniti k njemu ...« (J. Aleshovec, (brez naslova), Brencelj, 1874, sht. 13, 14 in 15)
Aleshovec je politichno-propagandno nalogo kot urednik Brencelj ter sourednik in novinar Slovenca uspeshno opravljal, saj se je drzhal nachela, da namen posvechuje sredstva. Mladoslovenci so bili enakega mnenja, a lastnega humoristichnega lista dolgo chasa niso imeli, zato so Aleshovca napadali v Slovenskem narodu. Ta je Aleshovca npr. imenoval »Bleiweisov 'Edelknapp'« (nem. oproda), »narodna zhaba«, »nicheva kreatura, to chloveche, bolje rekoch: ta pavijan« (Slovenski narod, 1874, sht. 94), »malo chloveche, ne, bog obvaruj, ne chloveche — ampak 'troglodit'; in ta se uklanja na vse strani, nosi stole in odpira vrata in, kadar mu kdo na kremple stopi, se ponizhno in smehljaje zahvali« (Janko Kersnik, »Nedeljsko pismo«, Slovenski narod, 1875, sht. 289).
»Revolver-zhurnalistika«
Aleshovec se je kot urednik Brenclja in sourednik Slovenca leta 1880 zapletel v spor z urednikom Slovenskega naroda Josipom Jurchichem (1844—1881). Oba chasnikarja sta se dobro poznala iz ljubljanskega alojzijevishcha, saj sta bila v petem razredu sosholca. Jurchich je bil med sodelavci dijashkega rokopisnega lista Torbica, ki so ga
slovenski chetrtosholci ustanovili kot odgovor na Aleshovchev nemshki rokopisni list Die Schwalbe.
Spor med Slovencem in Slovenskim narodom (od konca sedemdesetih let so pri obeh chasnikih resno razmishljali tudi o zdruzhitvi v en chasnik) se je poglobil, ko si je drznil lazhnivi, »surovo robati« Aleshovec v Brencju napadati enega vodilnih mladoslovenskih politikov dr. Josipa Voshnjaka (1834—1911) in se vtikati v Voshnjakovo zasebno zhivljenje. Najhujshi Aleshovchev ochitek v Brencju se je glasil, da se je Voshnjak ozhenil zaradi drzhavnega poslanstva in prizhenil lastne otroke. Poleg tega je Brencelj trdil, da Voshnjaku narodnjashtvo dobro nese, Jurchicha pa je razglasil za Voshnjakovega Sancho Pansa (»Z Olimpa«, Brencelj, 1880, sht. 8).
Chasnikarski poklic v 19. stoletju ni bil cenjen. Aleshovec, ki je kot urednik satirichnega lista med slovenskimi chasnikarji zasedal najnizhje mesto, se je drznil polotiti ugledne javne osebnosti in zdravnika dr. Voshnjaka. Jurchicheva in mladoslovenska jeza se je zlila v dolg, v dveh delih objavljen chlanek z naslovom »Zoper slovensko revolver-zhurnalistiko Brencelj-Aleshovchevo«.
Jurchich poudarja, da je Aleshovec poslovenil amerishko »revolver-zhurnalistiko« (kot primer navaja nastop zoper politichno delovanje amerishkega pisatelja Marka Twaina) in sprijenost ter ju s pridom izrablja v Brencju in Slovencu. Pri napadih na domache ljudi je bolj nespodoben in surov, kot so bili kdajkoli nemshki in nemshkutarski listi, za katere je bilo poseganje v druzhinsko zhivljenje nespodobno. »Da bi %helo obrekovanja iskali v druzhinskem zhivjenju posameznega politichnega ali osobnega protivnika, zato so bili dozdaj she nemshkutarji preposhteni,— to je ostalo slovenskega rodu chloveku, take podlosti je zmozhen zfalibog da slovenski novinar Brencej-Aleshevec.« Jurchich omenja Slovenchev chlanek o slovenshchini »Pomagajmo si sami!« iz avgusta 1880.2
Brencelj je bil po Jurchichevem mnenju sramota za slovenski jezik. Aleshovec namrech misli, da je namen novinarstva, da nekdo lahko raztrga svoje prave ali namishljene sovrazhnike in nasprotnike ali pa kar prvega, ki mu pride na pot. Aleshovec je v Brencju napadal ljudi vseh stanov, »vse pa po amerikansko, surovo, v familijske in privatne razmere segajoch«. Dovolj je omeniti, da nihche ni v slovenskem jeziku duhovnikov tako surovo in grdo napadal kakor Aleshovec v Brenclju in Slovencu. Vendar se Aleshovec rad skriva za duhovniki. »Kakor majhen psichek, ki je lajal, zbezhi za hrbet gospodarjev, che si zacepetal nad njim, tako se tudi tepeni Aleshevec v 'Brenclji' in v 'Slovenci' vselej duhovnom za hrbet skrije, duhovne kot shchitpred svojo greshno osebo porine in vpije na nas kazaje: 'glejte duhovni, ta na vas zabavlja, vas grdi, duhovne!' Tko dela tisti Aleshevec, ki je ob svojem chasu na pr. Sht. Rupertskega fajmoshtra, Metlishkega proshta, kochevskega dekana, fajmoshtra Aljazha, in samega knezoshkofa dr. Pogacharja tako surovo in tako osobno in nesramno obrekoval, tako deloma v privatno njihovo zhivljenje s svojo surovo roko posegal, kakor nikdar nihche pred njim niti za njim ne. In tako chloveche se upa nad nas vedno denuncirati kot sovrazhnike duhovnov? Che smo mi polemizirali zoper tega in
onega duhovna, smo odbijali njegove javne napade na nas in nashe preprichanje; v osobno, v privatno zhivljenje nijsmo segali nikoli, kakor 'Brencej!' To so nam u%he mnogi priznali in postali so izprotivnikov dobri znanci in prijatelji.«
Na takshen »revolverski« nachin je Aleshovec v Brenclju brez razloga »raztrgal« starega slovenskega dezhelnozborskega poslanca za kmechke obchine trebanjskega, litijskega in radeshkega okraja Franca Potochnika (1811—1882), katerega je imenoval »narodna filoksera« (Phylloxera vastatrix, trtna ush), pokojnega V. C. Suppana, kateremu je ochital koliko vina spije po krchmah, in hromega pesnika Josipa Cimpermana (1847—1893), katerega je iz »osebne mashchevalnosti« oznachil za »pokveko«. Napadal je privatno zhivljenje dr. Valentina Zarnika, poskushal oblatiti nekega katolishko mislechega in narodno zavednega profesorja, da je imel z neko deklico v vezhi »randes-vous«, pisal, da Anton Foerster daje deklam lon itd. (J. Jurchich, »Zoper slovensko revolver— zhurnalistiko Brencelj—Aleshevchevo I«, Slovenski narod,, 1880, sht. 217)
Jurchich je omenil, da bi bilo Aleshovca dobro seznaniti s 489. paragrafom kazenskega zakona, ki za razshirjanje zhaljivih, chetudi resnichnih rechi iz privatnega ali druzhinskega zhivljenja predvideva zaporno kazen od pol do enega leta. Aleshovchevih napadov ne kazhe podrobno analizirati ali jih zavrachati, vendar se velja vprashati, kdo je ta Aleshovec, ki si je drznil splezati na visoki sodni stol in uglednim narodnim mozhem ochitati pomanjkanje rodoljubja? Ali ni strashno »revolversko« nesramno, che to pochenja Aleshovec, ki je s svojim zhivljenjem dokazal, da se da za denar za vsako stranko pridobiti, saj je bil sodelavec pri Laibacher Zeitung, ko je ta nemshki list divje napadal Slovence, in korektor pri Laibacher Tagblattu.3 »Ne, temuch tak chlovek ima pri nas dovolj drzno chelo, da pred narod stopi in kakor Terzites [op. Terzit, hrom in grbast zabavljach v Homerjevi Iliadi, ki je bil osovrazhen zaradi strupenega jezika] obira njegove junake! Na ljudi, ki imajo vendar nekaj socijalnega polozhaja, ki morejo v vsako drushtvo omikanih ljudij, katerim je narod jednoglasno zaupal in to vechkrat zaupal najchastnejsha mesta. — na take narodne veljake si upa Terzites Aleshevec, ki v svojem rodoljubji niti tako dalech nij prishel, da bi vsaj volilno pravico dobil si in narodnej stranki vsaj za jeden glas pomogel, kajti she dan danes niti volilnega glasa nima.« (J. Jurchich, »Zoper slovensko revolver— zhurnalistiko Brencelj—Aleshevchevo II«, Slovenski narod, 1880, sht. 218)
Jurchich je pri chlanku, ki ga je podpisal s polnim imenom, izhajal iz takrat v nemshchini pogosto uporabljanih izrazov »Revolverpresse«, »Revolverblatt« in »Skandalpresse«, ki pomenijo revolverski, senzacionalistichen tisk, za katerega je znachilno, da si brezobzirno pomaga z objavljanjem shkandalov, trachev, osebnih napadov ipd.
Aleshovec je Jurchichu odgovoril v Slovencu. Po Aleshovchevem mnenju je bil v resnici Slovenec, ne pa Brencej pravi vzrok za napade Slovenskega naroda. Slovenec je Slovenskemu narodu trn v peti, zato so srdito napadali Karla Kluna. Ko se je Klun odpovedal vodstvu Slovenca, so planili po Aleshovcu, saj so slutili, da je prevzel
njegovo mesto. Ker pa so poznali Aleshovchevo debelo kozho, so poskusili najprej zlepa. Jurchich in Voshnjak naj bi tako leto poprej Aleshovcu za prestop k Slovenskemu narodu ponudila dvakrat vechjo placho. Aleshovec naj bi ponudbo
odklonil. »Ta napad je bil toraj spodletel, zdaj ni bilo druzega ko preganjati mene in 'Slovenca' Z grdo. Kako se je to godilo, to je she vsakemu v spominu, kdorje bral boj med 'Narodom' in 'Brencljem' zavoljo cecilijanstva, recte Forsterja,4 pri kterem je 'Narod' zopet ne ravno chastno propal.«
Aleshovec je poudaril, da je Voshnjaka napadel, ker ga je ta izzval. Voshnjak ni naklonjen duhovshchini, Slovencu in njegovem Tedniku. Istega dne, ko je Slovenski narod napadel Haderlapov chlanek, se je Voshnjak na chitalnishkem vrtu zadrl nad Aleshovcem (»»Tako more pisati le podkupljeni chlovek.«) in se chudil, da Aleshovca ne vrzhejo iz chitalnice. »Potem je dr. Voshnjak drl ves vroch nazaj v sobo in tam metal okoli z osli — da! 'osli' — in to je letelo na duhovne, kterih sta bila dva navzocha in sta naglo pobegnila iz tako neprijetnega kraja.« Zoper pisanje Slovenca se je Voshnjak pritozheval pri Bleiweisu in drugje, vendar ni nichesar opravil. Pri Blazniku je zhelel dosechi, da bi tiskarna odpovedala tisk Brencja, vendar je zopet moral oditi z dolgim nosom. (J. Aleshovec, »Kratek odgovor Jurchichevemu 'Narodu'«, Slovenec, 1880, sht. 106)
Jurchich je zatrdil, da z Voshnjakom nista skovala nobene zarote proti Slovencu, saj s tem Slovenski narod ne bi nich pridobil. Slovenski narod se po zaslugi narochnikov in oglasov lahko vzdrzhuje sam, njegova lastnica Narodna tiskarna je lansko leto delnicharjem celo izplachala obresti. Shtevilo narochnikov Slovenskega naroda narashcha. Zgovorno je tudi dejstvo, da je imel Slovenski narod leta 1873, ko je zachel izhajati Slovenec, med narochniki samo sedem duhovnikov, danes pa jih je kljub Slovencu zhe 105, »in jih bomo od leta do leta she vech imeli, kakor bolj se bode obrekovanje o nashem protiverstvu z dejanji pobito razkadilo, kakor brzh se tudi vsi duhovniki preprichajo, da je nasha resna volja shiriti narodno zavest in izobrazhenost le na krshchanskej in moralnej podlogi«.
Res je, da sta se poslanca dr. Voshnjak in Klun prijateljsko dogovarjala o prenehanju Slovenca in njegovi zdruzhitvi s Slovenskim narodom. Klun in Voshnjak sta bila za zdruzhitev, je poudaril Jurchich. Razmishljali so, da bi od 600 narochnikov Slovenca okrog 400 prestopilo k Slovenskemu narodu, ki bi bil zato lahko za tretjino vechji, prinashal bi izvirne telegrame, imel nedeljsko prilogo in vsaj she enega glavnega sodelavca (lahko duhovnika, ki bi urejal cerkveno-politichni del). Z zdruzhenimi mochmi vseh izobrazhenih stanov bi nastal dnevnik, ki bi 24 ur pred drugimi chasniki prinashal novice, namesto da jih moramo zdaj z razdrobljenimi mochmi povzemati iz dunajskih listov. Med tehtnimi vzroki, zakaj bi moral prenehati Slovenec in ne Slovenski narod, Jurchich omenja, da ima Slovenski narod svojo tiskarno, njegovo ime je bolj razshirjeno, kar potrjujejo tudi inserati, ki prinashajo Slovenskemu narodu 2500 goldinarjev, Slovencu pa samo 300 goldinarjev letno, Slovenski narod berejo vsi stanovi, Slovenca pa vechinoma samo duhovshchina, Slovenski narod ima skoraj desetkrat toliko dopisov itd. Zato je neumna Brencjeva
trditev, da je bil namen chlanka, naperjenega zoper Slovenchevo »psovanje slovenskega jezika«, ki ga je objavil Slovenski narod, unichiti chasopis Slovenec. Slovenec se bo ubil sam, najbolj pa ga bosta pokopala sedanja gospodarja Brencelj in Haderlap.
Brencelj-Aleshovec ponavlja bedastocho, da je urednik Slovenskega naroda njegov osebni sovrazhnik zhe pol zhivljenja, kar poskusha utemeljiti s »pravpo amerikansko na frishnem zlagano« pripovedjo iz otrochjih let. Trditev, da je Jurchich ponujal Aleshovcu sluzhbo korektorja v Narodni tiskarni z mesechno placho 40 goldinarjev, kar je dvakrat vech kot je Aleshovec dobival pri Slovencu, je resnichna, vendar pa bi Aleshovec opravljal samo mehanichno korekturo in prestavljanje, ne bi pa postal chlan urednishtva. Da bi bil zaradi Aleshovchevega prestopa k Slovenskemu narodu Slovenec unichen, je samo Aleshovcheva trditev. Zhalostno bi bilo, che bi Slovenec moral prenehati izhajati zavoljo Aleshovca. Zato Aleshovec ob prejemu Jurchicheve ponudbe ne bi mogel ugovarjati naslednjim Jurchichevim besedam: »Che sem jaz sam zdaj tri tedne, kar nemam korektorja, chisto sam vsakdanji list, kakor je 'SI. Nar.', uredoval in pisal in korigiral, vendar bode Haderlap samo trikrat na teden izhahajoch list, kakor je 'Slovenec', lahko sam zmagoval, tem lazhje, ker pravite, da nekateri duhovni gospodje tudi she pomagajo.« Razgovor med Jurchichem in Aleshovcem se je glede na Jurchichevo pisanje konchal, ko je Aleshovec navedel pravi vzrok, zakaj ni hotel v sluzhbo k Slovenskemu narodu: obljubo, da bo po Bleiweisovi smrti dobil urednishtvo Novic (J. Jurchich, »K vprashanju o samo jednem vechjem listu za Slovence ali nasha zamera s 'Slovencem'«, Slovenski narod, 1880, sht. 222).
Polemika se je zakljuchila s Slovenchevim sporochilom, da na napade Slovenskega naroda na Aleshovca in Haderlapa ne bodo vech odgovarjali (Slovenec, 1880, sht. 108). Aleshovec jo je tokrat dobil nekoliko po zobeh, toda da »revolverskemu listu« Brencju Jurchichevi ochitki niso shkodovali, prichata karikaturi »Narodov Jurchich in Brencej«, ki ju je za 9. shtevilko v letu 1880 narisal Brencjev karikaturist Franc Zorec. Na prvi Jurchich jaha na »muhastem konju« Brencelj-Aleshovcu in ga zaman poskusha ukrotiti. Pred Narodno tiskarno stoji dr. Voshnjak, narodni odpadnik Karel Dezhman privoshchljivo opazuje. Na drugi karikaturi Jurchich »ves polomljen na tleh lezhi«, poleg njega je zdravnik iz Narodne tiskarne, ki »ne ve, kako bi mu pomagal«. Brencelj-Aleshovec privoshchljivo kazhe osle.
Z Bleiweisovo smrtjo je Aleshovec izgubil svojega politichnega vzornika in glavnega zashchitnika, zato je satirichni list postal nekako odvech in je na zachetku leta 1886 dokonchno utihnil.
Prichevanje o Aleshovchevemu tragichnemu koncu je ohranil eden od karikirancev in pogosta tarcha Aleshovcheve satire v Brenclju, dr. Josip Voshnjak:
»Aleshovec je bil eden tistih v valovih zhivljenja pogrezlih talentiranih ljudi, ki so bili preslabe volje, da bi znali brzdati svoje, rekel bi, animalske nagone. Shkoda, da ga ni poznal Cankar! Aleshovec bi bil zhiv eksemplar telesno in dushevnopropalega viteza, kakorshne slika on tako rad.
'Brencelj', pod tem imenom je bil Aleshovec znan po vsem Slovenskem, je imel dobro humoristichno in satirichno zhilo, nedostajalo pa mu je prave omike ter lastnih misli in idej. Sluzhil pa je poshteno svoji konservativni stranki. Nihche ga ni smatral resnim, zato pa se menda tudi nihche ni jezil, ako so ga zadele njegove shale. Vsaj dr. Zarnik in jaz sva ga popolnoma ignorirala, dasi sva bila v 'Brencju' stalna rubrika pod naslovom 'Tina in Jozhe' in zgoraj najini karikaturi. /.../.
'Brencelj' pa je po svojem nerednem zhivljenju zmirom bolj propadal, dokler se ni pogreznil do zhganjarskih breznic. Zapushchal ga je tudi vid, da ni mogel vech pisati in je zhivel konchno le od milodarov. /.../ Zadnja leta se je prezhivjal s tem, da je prodajal po gostilnah prigodne slavnostne pesmi v shepavih verzih. Konchno je bil chisto navaden berach, umazan in poln golazni.« (J. Voshnjak, Spomini, Ljubljana 1982, str. 627—629)
1	Po Vodnikovi »Sraka in mlade«: »Dozhivela kaj sem stota: jajce vech odpute vel«
2	Chlanek je nemshkim chasnikom sluzhil kot argument, da slovenski jezik ni uporaben v sholi in uradih; shkodoval naj bi tudi Voshnjakovim resolucijam, zato je Jurchich napisal chlanek »Bog nas varuj takih prijateljev«, v katerem je predlagal, naj se njegova urednika Aleshovec in Filip Haderlap (1849—?) postavita pod narodno cenzuro. Haderlap je bil avtor Slovenchevega chlanka in pravi Slovenchev urednik. Aleshovec je v Slovenskem narodu zahteval preklic in grozil s tozhbo. Voshnjak naj bi za Jurchichev chlanek izvedel shele po objavi. Jurchichev chlanek naj bi bil pravi razlog za Aleshovcheve osebne napade na Voshnjaka.
3	Jakob Aleshovec je sprva potopise in ljudske povesti objavljal v nemshchini (v Blätter aus Krain, Laibacher Zeitung), pisal je tudi za osrednje nemshke liste (Illustriertes Familienyournal, Gartenlaube). V nemshchini je napisal tri ljudske igre, ki so se igrale v nemshkem gledalishchu v Ljubljani. Fran Ileshich poudarja: »Aleshovec je bil do sedemdesetih let na glasu nemshkutarja in nemshkega vohuna; v srcu to ni bil, a materialne neprilike so ga gnale v sluzhbe in sluzhbice, kjer se ni razvijala narodnost.« (Fran Ileshich, »Aleshovec Jakob: 'Kako sem se jaz likal'«, Slovan, 1910, str. 416)
Zhupnik v Zalem Logu Lovro Pintar, Jos. Mareshich in Blazh Potochnik, zlasti pa Miroslav Vilhar so Aleshovca spodbujali, naj pishe tudi v slovenshchini in mu odprli pot v slovensko knjizhevnost. Leta 1866 je Aleshovec zachel pisati v slovenshchini ter sodelovati s celovshkim
Slovencem in Novicami.
4	Ljubljanski stolni kapelnik Anton Foerster (1837—1926), reformator cerkvene glasbe na Slovenskem v smislu cecilijanskega gibanja, ki je zhelelo preroditi cerkveno a cappella glasbo po nachelih italijanskega skladatelja Giovannija Pierluigija da Palestrine (ok. 1525-1594) in njegovih naslednikov (»palestrinski slog«). Foerster je ustaljeno petje slovenskih cerkvenih pesmi pri jutranjih slovesnih mashah nadomestil z izvajanjem latinskih skladb. Sledila je chasopisna polemika, ki jo je sprozhil Brencelj jeseni 1879 z ochitkom Foersterju, da se ni udelezhil volitev in s tem ni podprl slovenskih kandidatov, in ochitki glede Foersterjevega zasebnega zhivljenja. V Aleshovchevih ochitkih naj bi se odrazhala bojazen duhovshchine glede vpliva glasbene reforme na obisk cerkvenih obredov. V bran Foersterja se je postavil Jakob Aljazh. O polemiki med Aleshovcem in Slovenskim narodom npr.: Slovenski narod, 1880, sht. 18, Slovenec, 1880, sht. 11, 15.
Franc Zorec, Narodov Jurchich in »Brencelj«, Brencelj1880, sht. 9
Matej Krajnc
RAZMISHLJANJE O ASPEKTIH PREVAJANJA NETIPICHNIH ZHANROV OB PREVODU KNJIGE ZAPISKI BOBA DYLANA
Pri zalozhbi Didakta je oktobra 2005 v prevodu podpisanega izshla avtobiografija Boba Dylana Zapiski (Chronicles, Volume 1, Simon & Schuster, 2004). Kot prevajalec sem se ob srechanju s to knjigo soochil z nemalo pomembnimi vprashanji, ki se pri nas doslej she niso pojavljala, che pa so se, se niso pogosto in se o njih ni obshirneje pisalo. Tudi z vidika prevajalske in literarne vede na sploshno se mi zdi prav omeniti nekaj bistvenih vprashanj s tem v zvezi.
(Pojasnilo ob rob prevodu naslova knjige: Zapiski so v izvirniku izshli z naslovom Chronicles Volume 1; Dylan naj bi pripravljal she drugi in tretji del. Poznavshi Dylanovo delo in njegovo umetnost seveda ni popolnoma jasno, ali bosta drugi in tretji del kdaj zares izshla; che bosta, toliko bolje. Naslov izvirnika je lahko seveda Zares prvi del ali pa zgolj she ena tipichna Dylanova poteza za vzbujanje radovednosti, kaj bo pa zdaj storil. To je namrech pochel zhe vechkrat in vedno se mu je splachalo. Verjetno bo takrat kazalo nasloviti prevod z Zapiski, drugi del, kar pri prvem delu ni bistveno; knjiga je namrech lepo zakljuchena celota.)
Takoj, ko se je na knjizhnem trgu pojavil izvirnik Zapiskov, je postalo jasno, da imamo tokrat opraviti z nechim povsem novim. Knjigo so najavljali in reklamirali kot Dylanovo avtobiografijo, chemur tudi sam ni oporekal in kar seveda drzhi. Vendar podrobnejshe branje odkrije nekatere zanimive aspekte, ki nam dajo misliti, da je tokratna avtobiografija vendarle tudi nekaj drugega.
SSKJ opredeljuje pojem avtobiografija kot popis lastnega zfivjenja, lastni zhivjenjepis. Pri vechini avtobiografij znanih osebnosti je res tako — od A do Zh (ali Z, che ne poznajo shumnikov) opishejo svoje zhivljenje, dodajo tu pa tam kako pikantnost, da bi se stvar bolje prodajala — in konec. Izjem ni prav veliko in tiste, ki so, izhajajo vechinoma iz literarnih voda. Prav tu pa se srechata tudi Dylan-avtobiograf in Dylan-umetnik.
Dylan-avtobiograf za izhodishche vzame pet fragmentov iz svojega zhivljenja; kljuchnih, seveda — podpis pogodbe z zalozhbo Columbia, glasbeno prebijanje v New Yorku, soochanje s tezho feedbacka lastnih dosezhkov, zmago v boju z lastno umetnishko indiferenco in na koncu, kot nekakshen dodatek, vrachanje na zachetek.
Dylan-umetnik se seveda ne pusti omejiti s petimi odlomki iz svojega zhivljenja. Ustvari — danes bi temu tako rekli — nekakshno multiopravilno knjigo, hkrati avtobiografijo, napet roman in natanchno razdelan vademekum za glasbene (in literarne) ustvarjalce.
Dylanova prednost pred obichajnimi avtobiografi je seveda ta, da je literat. To zadnje chase vse bolj uposhteva tudi slovenska literarna veda — najboljshi dokaz je diplomsko delo komparativista Andrazha Gombacha Poezija Boba Dylana 1962-66 (2005) in nekatera strokovna dela dr. Borisa A. Novaka, v katerih opozarja na pomen povezav (popularne) glasbe z literaturo in obratno; denimo v antologiji trubadurske lirike in monografiji o sonetu. Ob tem se seveda postavi vprashanje — zakaj je Dylan, kot vsi tako radi omenjajo, a manj utemeljujejo, dejansko prvi literat med glasbeniki?
Preprosto zato, ker je zhe na samem zachetku svoje glasbene poti, za razliko od drugih tedanjih in poprejshnjih glasbenikov, imel kompleksno literarno ozadje. In s tem ni mishljena kakshna sorodnishka literarna povezava ali nagrade za poezijo, kot denimo pri Leonardu Cohenu (ki se je kot glasbenik pojavil pet let pozneje), ampak zavestno in sistematichno raziskovanje in branje svetovne knjizhevnosti. Dokaz so same njegove pesmi. Zhe v najzgodnejshem obdobju izprichujejo njegova dela tenkochutno poznavanje struktur angleshke balade, che omenimo samo to, chesar se je seveda lahko navzel iz poslushanja starih folk pesmi, ki so temeljile na teh vzorcih, vendar pa njegovo zhivljenje samo trdi drugache: shlo je za poznavanje tako glasbe kot literature, dokaz so navsezadnje kompleksni bibliografski navedki iz drugega poglavja Zapiskov. Dylan je poslushal tako staro kot novo glasbo in bral tako stare kot nove literate, tako prozaiste, kot pesnike in dramatike; od vseh se je uchil kompleksnih postopkov improvizacije, dramatizacije, pripovedovanja zgodb, uporabe retorichnih figur itd. itd.
Vendar bi vse to ne pomagalo kaj dosti, che Dylan ne bi bil sposoben iz vsega tega ustvariti presezhka, narediti svoje lastne umetnosti. Dejstvo, da na istem albumu najdemo pesem, ki je prava literarna »enolonchnica« v najboljshem pomenu besede, ki chrpa tako iz svetopisemskega paralelizma chlenov, kot iz podobja Williama Blakea in Walta Whitmana (A Hard Rain's A-Gonna Fall) in na koncu she iz glasbene zapushchine ljudske glasbe, njej ob boku pa preprosto formo bluesa in govorechega bluesa (denimo Oxford Town), pricha o tem, da je Dylan prav dobro vedel, da lahko t. i. popularno glasbo na isto raven z drugimi umetnostmi popelje samo pretanjeno poznavanje svetovne literarne in glasbene zgodovine in tudi, da sam talent za izvedbo chesa takega ni dovolj. Njegov pesnishki in glasbeni razvoj je bil v shestdesetih letih izjemno hiter. Kot je v svojih kompleksnih dylanoloshkih chlankih v reviji Muska in drugod zhe vechkrat poudaril glasbeni zgodovinar Jane Weber, je prav Dylanova »spuzhvastost«, sposobnost, da je kot spuzhva vsrkaval vse okrog sebe in nato porabil tisto, kar je potreboval, njegova, v prvi polovici shestdesetih brez dvoma neusahljiva zheja po uchenju, poglavitna za to, da je iz
vsega, kar je bral in slishal, ustvaril umetnishkiprese%hek. S tega vidika bo glasbena zgodovina morala v prihodnje ponovno ovrednotiti tudi njegove zdaj manj cenjene ploshche, denimo Self-Portrait (1969), Knocked Out Loaded (1986) in Down In The Groove (1988).
Po vsem povedanem nam hitro postane jasno, da bo v Dylanovi prozi trchil Dylan-umetnik z Dylanom-glasbenikom in da bo zmagal prvi. To ob izidu njegove prve prozne knjige Tarantela leta 1971 ni bilo tako zelo jasno, cheprav zdaj je — Tarantelo imamo lahko za neke vrste poetichno prozo, eksperimentalni roman. A o tem kdaj drugich.
Dylanovo umetnost sem podpisani raziskoval dolga leta; zanimale so me tako njegove glasbene kot literarne korenine. O tem sem tudi precej pisal. Ko sem dobil prilozhnost za prevod Zapiskov, sem prebral tako angleshki izvirnik kot nemshki prevod. Tega zadnjega sem dokaj hitro odpisal in ga uporabljal samo kot obchasno referenco — opazil sem namrech, da je prevajalec spregledal tisto bistveno, chesar se pri Zapiskih nikakor ne more in ne sme spregledati: romanesknost.
Pojavila se je torej zahtevna prevajalska naloga; bilo je treba premisliti — ali se Zapiskov splacha lotiti zgolj kot zhanrskega dela, faktografske fragmentarne avtobiografije, in jih s tem literarno oklestiti, ali bi se morda splachalo osredotochiti na najpomembneje: jezik in romanesknost.
Po razlichnih, tudi zelo dolgih posvetih s poznavalci, prijatelji in strokovnjaki (mnogi izmed njih so bili tuji dylanologi in univerzitetni profesorji) je postalo jasno, da se morajo »takemu truplu vechji delezhi meriti«, kot bi dejal Levstik: Zapiski, kompleksneje gledano, namrech ne sodijo v noben strog prozni zhanr, ne avtobiografski, ne kakrshen koli drug. So predvsem roman, zelo spretno sestavljen. Pri chemer ta roman nosi v sebi vech podzvrsti romana: lahko je bodisi avtobiografija, bodisi roman s kljuchem, bodisi kolektivni roman. Napisan je tako, da lahko zlahka odmislimo Dylana kot protagonista in gledamo shirshe — glavni junak je namrech lahko kdor koli, ni pa tudi nujno, da sploh obstaja glavni junak — glavni junak je lahko celotna newyorshka folkovska scena; tudi pri bolj osebnih opisih ochetovega pogreba v tretjem poglavju in spopadanjem z lastno usihajocho muzo v chetrtem ni nujno, da gre zgolj za Dylana — na njegovem mestu si lahko predstavljamo upe in obupe slehernega ustvarjalca in probleme celotne kulturne scene. Tako Zapiski naenkrat postanejo roman o prezhhivetju, kompleksno psiholoshko delo, ki v sebi zdruzhuje zhivljenjsko zgodbo vztrajnega, talentiranega in delovnega »slehernika«, kot tudi — zhe omenjen — »prirochnik« za (ne samo mlade) glasbenike, lahko pa je, glede na medbesedilne reference, tudi kratek pregled zgodovine svetovne knjizhevnosti in zgodovine popularne glasbe. Roman torej, ki je hkrati prirochnik in enciklopedija — literarno delo, ki v sebi zdruzhuje paraliterarne zvrsti in ki spotoma, v prav ta namen literarne vechnamenskosti, izumi she specifichen jezik in slog, ki pa sta, ne glede na to vechnamenskost, ampak kar sama po sebi, dejansko in nespregledljivo najpomembnejsha aspekta
Zapiskov — in potemtakem tudi tisto nekaj, kar je treba pri prevodu najbolj uposhtevati. Lahko ju imenujemo tudi s skupnim imenom romanesknost. In prav zato kot dodatek »enciklopedichnosti« romana na koncu prevoda za faktografsko manj podkovane bralce ni slovarchka imen in pojmov. Z njim bi namrech nacheli prav ta najpomembnejshi aspekt literarnosti in roman sklatili bodisi na raven enciklopedichnega glasbenozgodovinskega dela ali preproste avtobiografije s pojasnili.
Pri prevajanju je bilo tako treba tudi v slovenshchini »izumiti« poseben jezik in slog. Izvirnik morda najbolj spominja na bitnishko pripovedovanje, vendar kaj kmalu ugotovimo, da gre za vech kot to. Na sintaktichni in semantichni ravni Dylan kaj hitro nadgradi preprost bitnishki slog, znan iz knjig Kerouaca, Fantea ali Bukowskega. Slovenshchina se je to pot spet izkazala kot zelo fleksibilen jezik, ki je, che ga iztrgash iz stroge kontekstualnosti slovnice, nadvse primeren za jezikovno hibridna amerishka pripovedovanja. Uchinek neposrednosti, ki je sicer znachilnost bitnikov, in ki iz Dylanove knjige kar puhti, je bilo sorazmeroma lahko dosechi zhe z enim samim »heretichnim« jezikovnim prijemom — opushchanjem i-ja pri nedolochnikih (t. i. »kratki nedolochniki«), kjer je bilo to potrebno in se je zdelo nujno za ohranjanje »zhmohtnosti« Dylanove govorice. Druga najpomembnejsha odlochitev je bila izpostaviti pomen romana kot celote, kot romaneskne zgodbe, pri chemer dolocheni faktografski podatki postanejo dejansko manj pomembni, saj je najbolj pomemben vtis, ki ga pri bralcu pustita jezik in slog. Kot zhe recheno, so v tem kontekstu osebe lahko povsem nakljuchne, nikakor pa ne sme biti nakljuchen obchutek suspenza, prav tako ne berljivost (seveda ne v banalnem, »plazhnem«, ampak v najplemenitejshem literarnem pomenu besede), ki se jo da ohraniti prav z nekaterimi opisanimi jezikovnimi posegi. Ti posegi so prevajalcheva osebna odlochitev, zanje prevzemam vso odgovornost, vse druge jezikovne mozhnosti pa so seveda vedno odprte drugim prevajalcem.
S tega vidika postanejo omembe naslovov knjig in ploshch, imen glasbenikov in podobni, sicer zelo pomembni podatki, vechkrat literarno sekundarni, pozitivistichni. Kar pa ne pomeni, da pri njih ni treba biti dosleden. Nasprotno. Primer: prevajanje naslovov, ki jih Dylan omenja v drugem poglavju, me je kot prevajalca popeljevalo od podatkovnih zbirk univerzitetne knjizhnice do zbirk fakultetnih, oddelchnih knjizhnic in naslovi, ki pri nas she niso prevedeni, so bili predmet dolgih pogovorov s strokovnjaki. Kljub temu je osnovna odlochitev ostala: Zapiske je treba prikazati predvsem kot berljivo in navdihujoche, umetnishko mochno romaneskno delo.
Seveda takshna odlochitev morda nekoliko (tudi nehote) okrni vechnamenskost romana in njegovo enciklopedichnost. Vendar se zdi, da je pri nas vsaj v primeru Zapiskov pri prevajanju bilo treba predstaviti Dylana kot literata, zlasti zato, ker ga kot takega pri nas she premalo poznamo. Princip literarne primarnosti in faktografske sekundarnosti je do vechplastnih umetnin vchasih machehovski,
vendar pa je naloga glasbenih zgodovinarjev, da to ves chas popravljajo in nadgrajujejo s tehtnimi chlanki, literarnih zgodovinarjev in teoretikov pa, da tudi pri nas Dylana umestijo tja, kamor sodi — med literarne klasike. To se je zhe zachelo dogajati in schasoma se bo to moralo zgoditi she z vsemi drugimi podobnimi primeri — s Tomom Waitsom, Loudonom Wainwrightom, Johnom Prineom, Townesom van Zandtom, Hankom Williamsom in seveda tudi Leonardom Cohenom. Pa to she zdalech niso vsi.
Izvirnik Zapiskov je v letu dni po izidu zhe prejel prestizhno literarno nagrado Quills. Post festum z veseljem ugotavljam tudi, da je velika vechina slovenskih kritikov in recenzentov razumela Zapiske zelo podobno kot prevajalec in zelo podobno, kot narekuje tudi duh izvirnika — kot zanimivo in napeto branje. Kot odlichen roman, ki ochara ne toliko z enciklopedichnostjo, kot z izrednim chutom za strukturo, pripovedovanje in jezik. Najpomembnejsha naloga prevoda Zapiskov je kot recheno bila, da predstavi Dylana kot kompleksnega, a hkrati berljivega pisatelja, kot prvega literata med glasbeniki. Literarna zgodovina pa bo she zhe povedala svoje.
MATEJ KRAJNC, zima 2005/06
Pripis, 2013: Ker je v javnosti prisotnost prevoda Djlanove avtobiografje she vedno zhiva, ob javnih napadih nekaterih posameznikov glede spornosti mojega prevoda (kjer je zaradi urednishke nepazljivosti in brez mojega vpogleda v konchne korekture izpadlo okrog 20 strani sicer v celoti oddanega prevoda, prishlo pa je tudi do posegov v pomenskofaktografski del, za kar sam ne morem prevzeti krivde, vprashalpa me seveda nihche niti ni, zgolj padle so predpostavke, da sem delo slabo opravil) pa sem ob izidu vse do zdaj zlasti zaradi ljubega miru in brezplodnostipolemik v nashem kulturnem prostoru ostal ob strani in se nisem veliko oglashal, se mi zdi prav, da chlanek, ki sem ga napisal o prevajanju te zahtevne knjige, opremim s prichujochim pripisom.
Za zgodovinski spomin
Matej Krajnc
KRATKA ZGODOVINA SATIRICHNE EPSKE PESNITVE V SLOVENIJI OD PRESHERNA DO ROZE
INTRO
Dobrih satirichnih epskih pesnitev je v slovenski literaturi bolj malo, so pa zato tiste tembolj dragocene. Saj so se zhe razsvetljenci trudili biti nekako duhoviti in kritichni, vendar pred Preshernom ne moremo govoriti o kakih resnejshih daljshih satirichnih verznih delih. V 2. polovici 19. stoletja je bila seveda druga pesem. Ko je Presheren pri nas ustolichil epigram in malce daljsho satirichno pesem, je Jenko shel she korak dlje. S satirichno epskostjo v verzih sta se spopadla tudi Levstik in Stritar. Vendar pa smo temeljno satirichno epsko delo v verzih dobili shele leta 1938, ko je Ivan Rob izdal svoj »roman v verzih«, travestijo Jurchichevega Desetega brata. Ta je vse do danes ostal (in to ni vrednotenje) nedosezhna mojstrovina novejshe slovenske literature, che lahko, po vzoru slovenistov, »novejshe« imenujemo vsaj vse tisto, kar je nastalo v 20. stoletju. Robu se je v dandanashnjih chasih, dobi post-postmoderne, s svojimi parodijami in travestijami priblizhal Andrej Rozman-Roza, med njima pa z malce krajshimi stvaritvami stoji Janez Menart z zbirkama Chasopisni stihi (1960) in Pod kuzhnim znamenjem (1977). Ervin Fritz in Milan Jesih, mojstra (samo)ironije, sta se z daljshimi izpadi satire spopadala zgolj v dramatiki, Andrej Rozman-Roza pa je v svojih treh novejshih zbirkah Je zhe vredu, mama (1997), Razmigajmo se v krizhu (2003) in Tih bod, dedi (2005) Robovo izrochilo uspeshno prenesel na nekatera druga besedila slovenske knjizhevnosti — lotil se je, med drugimi, Hlapca Jerneja, Martina Krpana in Lepe Vide. Besedila je skrajshal, posodobil in priredil za nash chas, predvsem druzhbi in mentaliteti naroda v posmeh. Njegova besedila so kljub temu dovolj dolga, da bi jih smeli imeti za krajshe pesnitve.
Nikakor pa ne smemo pozabiti Kajetana Kovicha. Cheprav velja za »resnega« pesnika, je po globljem preuchevanju njegovega dela to, kljub vrhunski in nesporni kvaliteti, vendarle predvsem nekakshen pesnishki imidzh (kot v popularni glasbi denimo pri Johnnyju Cashu sintagma »mozh v chrnem«), po eni plati hkrati nezavedni in zavestni padec v podobo tega, kar so si o njem ustvarili literarni kritiki, chetudi je res, da je kot resen pesnik ustvaril nekaj temeljnih del slovenske
poezije po 2. sv. vojni. Vendar pa se chisto pravi Kovich vsaj po mnenju pisca tega spisa pokazhe shele v svojih proznih delih, delih za mlade in humornejshi poeziji, ki jo je zbral v zbirkah Mala chitanka (1973) in Kalejdoskop (2001), cheprav ta zadnja brzhkone ni na sicershnji ravni njegovih del. V tej so soneti, torej kratke pesmi, kar nas tokrat ne zanima, zbirka pa je (che se kljub vsemu vsaj malo prepustimo vrednotenju) kot celota precej na silo sestavljena (po zhelji zalozhbe, kar deloma priznava tudi sam avtor), zato nas bo zanimala predvsem prva, ki prinasha nekatera njegova daljsha pesnishka satirichna dela. V omenjeni knjigi so nekoliko okrchena, vendar so v celoti izshla v revijah.
Oglejmo si torej, kaj pravi zgodovina.
1. FRANCE PRESHEREN
Presheren je kratko satirichno pesnitev Nova pisarja prvich objavil v Kranjski chbelci sht. 2 leta 1831 in nato she v Poezijah leta 1846. Besedilo je precej spreminjal. O razlichicah in spremembah prvotnega besedila vech kdaj drugich, raje si oglejmo, chemu sploh uvrshchati Pisarijo med satirichne epske pesnitve, cheprav krajshe. Izraz Nova pisarja je naperjen na literarno ustvarjanje, kakrshno naj bi bilo po tistih, ki jim je Kranjska chbelca shla v nos. Vechina teh je bilo takih, ki jim je shlo v nos predvsem Preshernovo erotichno pesnjenje, shlo je torej za janzenistichne moraliste, najhujshe nasprotnike takratne napredne knjizhevnosti. Nova pisarja je torej, citiramo Janka Kosa, »predvsem satirichen obrachun z jezikovnimi in literarnimi nazori, ki soposkushali omejiti razmah slovenske romantichne literature.«1
Nova pisarja je napisana na nachin dialoga med Uchencem in Pisarjem; prvi nagovarja drugega, naj ga nauchi pisati, saj
De zdej — ko zhe na Kranjskem vsak pisari, zhe bukve vsak shushmar daje med ljudi, ta v prozi, uni v verzih se slepari — jaz tudi v trop — ki se poti in trudi, ledino oije nashepoezije — se vriniti zhelim, se mi ne chudi. Prijatelj! uchi mene pisarje: kako in kaj ushech se Kranjcampoje, odkrij mi proze nashe lepotije.2
Pisar mu, dobrohoten, ne odkloni pomochi, in zachne s svojimi nauki. Precej jih je in vsi pikro in neusmiljeno zbadajo janzenistichno moralistichnost. Presheren se
po uporabi lochil in duhu dikcije precej priblizha Byronovemu Juanu; skozi usta Pisarja neizprosno operira z imeni in zgledi — natrosi jih cel kup, od antichnih do sodobnih, in jih uporabi v prid razkrinkavanja »modrosti« svojih nasprotnikov. Ves Pisarjev nauk bi sicer lahko strnili v dva verza: »Chesh biti v kranjskih klasikov shtevili, / debelo po gorjansko jo zarobi ...«3, pa vendar najboljsha strnitev sporochila pride na koncu, ko se Uchenec zahvali Pisarju za vse modre besede in se njun pogovor koncha takole:
Uchenec:
Bog ti zaplati uk, po tvoji volji bom pel: gosence kaj na repo varje, kak prideluje se krompir narboji; kako odpravljajo se ovcam garje, preganjajo ushivim glavam gnide, loviti mish' uchil bom gospodarje.
Pisar:
O, zlati vek zdej muzam kranjskim pride!4
Tak konec ne pusti dvoma o Preshernovem namenu besedila in o bridki pikrosti, ki je je tam okrog leta 1831 zaradi polemik okrog Chbelce premogel zhe za razprodajo. Chesa tako dolgega v tem duhu ni vech napisal, je pa pridno in z veliko vnemo izdeloval krajsha tovrstna besedila, predvsem epigrame in Zabavljive sonete, ki bi jih kot celoto morda lahko tudi imeli za krajshe zbadljivo besedilo v treh delih. Proti koncu zhivljenja (1845) je sicer napisal she pesem Od zhelezne ceste, ki pa v primerjavi s poprejshnjim satirichnim opusom lahko obvelja kvechjemu za veseljashki pozdrav zheleznici, ne pa za kakshno pretirano satirichno besedilo; Presheren si je takrat zhe tudi umil roke nad tovrstno dotuhtanimi zadevami. Pesem Od zhelezne ceste je objavil v Kmetijskih in rokodelskih novicah, kjer so ga sicer teoretichno sposhtovali, praktichno pa ne prevech; o Koseskem in teh starih zgodbah na tem mestu ne bomo.
2. SIMON JENKO
V Jenkovih Zbranih spisih je leta 1921 bila prvich tiskana epska pesnitev Ognjoplamtich (nastala marca 1855), v kateri je Jenko po vzoru Byronovega Dona Juana ustvaril pravega epskega antijunaka kot antipod epskim junakom iz tedanjih resnih pesnitev. Parodiral je tudi njihov vzvisheni, visoki ton. Njegov Jaka
Ognjoplamtich je sicer lep, a len, narcisoiden in polizan frik, ki mu je v glavnem samo do jedi in osvajanja deklet.5 Jenko ga naslika takole:
Olikan'ga po modi nar novejshi, le glej, kako stoji mu %ajchji frak, kako mu odpomade nar mastnejshi frklja se i se bliska lasek vsak, i brada biksana je i stesana, da para nima celaji Ljubljana.6
Na koncu pesnitve preberemo do takrat verjetno najneposrednejshi in najzabavnejshi opis ljubljenja v slovenski literaturi.
Oj ne! nikakor ne, nekdo izdihne, i koj nato se chuje cmok i cmok, i tri minute i spet vse utihne, le vchasih se globok zaslishi stok, i glas, kater' enak ni govorjenju, golobjem' bolj podoben je grulenju.7
Konec pesnitve je brzhkone brez predhodnika v slovenski literaturi. Jenko namrech po stari navadi junashkih epov junaka na koncu ne obdrzhi z gospodichno, nihche namrech ne ve natanchno, ali se iz 'golobjega grulenja' rodi resna ljubezen in s tem srechen konec ali ne; kje pa, Jenko koncha pesnitev tako, da heroj pride domov po zanimivo prebiti nochi in se spravi k zajtrku. Srechen konec po svoje sicer kljub temu je; Ognjoplamtich dosezhe, kar je hotel in na koncu ga srechamo v njegovem drugem naravnem okolju — pri mizi.
I kmal doma pri kavi ga dobimo, pri jedi je, nikar ga ne motimo.8
3. FRAN LEVSTIK
Daljshe satirichne pesmi in pesnitve srechamo tudi pri Levstiku. Omenimo dve njegovi najvidnejshi tovrstni deli: Jezho na Parnas, ki obstaja v dveh razlichicah, in satiro Ljudski glas. Obe sta satiri na kulturne dogodke tedanjega chasa. Iz Ljudskega glasa navajamo tale odlomek, ki kazhe na takratne razmere v literaturi pri nas (Ljudski glas je nastal l. 1883) in je danes spet aktualen, spominja pa tudi na Preshernovo Pisarijo. Govorita protagonista Suhodobnik in Rezhimer:
Suhodobnik: Kar uchilne machuhajo, knjizhevniki chebrnajo, s parklji zjodej prime naj, che^planine vrzhe v kraj! To je vse le prazen snop, nesoljene vode krop! (...)
Idealstvo v kraj sladovno! Rezhimer. A na prestol smrad in govno!9
Jezha na Parnas je kompleksnejshe delo. Levstik je prvotno alegorichno razlichico iz Pesmi 1854 dodeloval in popravljal glede na vse bridkejshe izkushnje na literarnem podrochju in nasploh v zhivljenju. Drugo, relevantnejsho razlichico, je predeloval she leta 1861 v Trstu. Ohranil je alegorijo, a vsebino z zgolj satire na lazhno staroslovensko pismenstvo, marvech na celotno druzhbeno in politichno podrochje slovenstva, kar je bila precej drzna in smela odlochitev. Njegov nachrt je bil, da bi z alegorichnimi osebami in podobami razkril, da se slovenska druzhba vse bolj cepi na liberalno opozicijo in konzervativno, recimo ji, koalicijo, pa seveda na ljudstvo, ki je od izobrazhenstva prichakovalo pot v napredek. V sredishche nove razlichice Jezhe je Levstik postavil svoj lastni boj proti konzervativni struji, s katero je meril na Bleiweisa (Kadilca) in njegove podrepnike — vse jih je poimenoval z zanimivimi imeni — Krivoslavoljub, Umomotec, Samotorbich ... Naravni zavezniki Levstika samega (Sodilec se poimenuje), so Srchnost, Chas, Napredek, Okus, Logika, Vtip in Bistroumnost, vsi pisani z veliko zachetnico. Sodilec zmaga in potre Kadilca in njegove — Jezhe sicer ni chisto dokonchal, a to poglavitno idejo je jasno prikazal. Konec, kolikor ga je napisanega, se namrech odvije nekako takole:
Samotorbich: Zgubljenaje bitva, tecimo nazaj! Zabavljica: Ne teci, Torbich, grdo je tako! Bistroumnost in Logika (od zad): Tecite, che morete! Umomotec: Milost nam daj! Samotorbich: Zaprl je sovrazhnik reshnjo pot, zdaj reve zajeti smo povsod!
Logika: Kobacaj, od koder sem siprishel. (S sulico dregne Umomotca.) Umomotec (pada): Molite! Bojim se, da pojdem v pekel. (Umrje.)
Na koncu Umomotec mrtev pravi:
I mene pechepeklensko trpljenje, na onem svetu me Bog je obsodil, Slovence da bodem strashit hodil, dokler jim she trebijo se mozhgani.10
Potem se vidi, da Levstik pesnitve ni dokonchal, ker manjka konec Umomotchevega govora in vse tisto, kar bi morda she moralo priti. Kljub navideznemu zmagoslavju naprednega tabora pa se zdi, da Umomotec she mrtev ne bo dal miru in s svojimi she dolgo chasa obsedal Slovence. Zdi se, da se je zadeva na sploshno res precej nagnila v to smer.
4. JOSIP STRITAR
Tudi Josip Stritar je bil na nashem Parnasu med tistimi, ki so se lotevali daljshih satirichnih verzifikacij. Prva, ki jo velja omeniti, je Bela ruta. France Koblar v prvem zvezku Stritarjevih Zbranih del,11 pravi, da je pesem »duhovita parafraza in parodija po Goethejevem Faustu«; posneta je po uvodnem Faustovem samogovoru in prizoru, ko Faust zapishe svojo dusho Mefistu. Stritar je zadevo napisal kot zbadljivko na Etbina Henrika Costo (1832-1875), ki je bil po rodu kranjski Nemec, prestopil pa je iz nemshkega v slovenski politichni tabor in bil v letih 1864-67 ljubljanski zhupan; Stritar ga ni trpel zaradi njegove domishljavosti in, kot je sam zapisal, »samo slavohlepje ga je drzhalo pokonci in sovrashtvo ga je oznachevalo«12. V zbadljivki si je Stritar privoshchil razmerje med Costo in Janezom Bleiweisom, nosilcem takratne 'slovenske drzhe'; Costa naj bi po mnenju Stritarja in nekaterih drugih nasprotnikov Bleiweisovega tabora na Bleiweisa shkodljivo vplival zaradi svoje nadutosti in povezanosti z duhovshchino. Vech o teh zapletenih razmerjih si preberite v navedeni knjigi. Stritar je Belo ruto kanil objaviti zhe l. 1868 v Mladiki', pa mu je Levstik rekel: »Nehaj, jenjaj, nikar zlega ne delaj, o Stritar!« — vzklik je, frik, ukradel Jurchichu — in Stritar potem res ni objavil pesmi v Mladiki. Privoshchimo si res posrechen odlomek iz Bele rute, ko Costa-Faust (Bleiweis je Bleiweis-Mefisto) z belo ruto za vratom govori:
(Z mehkim glasom) : Zakaj, zakaj, Germanija mila,
od svojih prs si me pahnila,
Zakaj, o mati moja draga,
spodila si me spred svojega praga?
Zavrgla si zvesto srce,
ki vedno je le gorelo zate. —
Po Krasu inpartibus infidelium bi trosil bil tvoj sv. evangelium, potil in se trudil po vsi mochi, da v vsaki hishi in 'nizki' kochi cheshcheno bi bilo tvoje ime, kakor ga v Berlinu in Bechu chaste. Oh, lepe sanje, kratke sanje!13
Poleg Bele rute je Stritar od daljshih satirichnih zadev napisal she Preshernov god v Elizji in dva ciklusa, Preshernovapisma iz Elizje in slavne Dunajske sonete; ta ciklusa bi kot celota tudi lahko delovala kot pesnitev, vsak zase.
5. IVAN ROB
Leta 1915 je Blazh Bevk (Blazij Beuk) izdal v Trstu knjizhico Pesnitve 1. del. V njej je hudomushno obrachunaval z raznimi 'blagri', recimo z alkoholom, zbirka pa lahko velja tudi za zachetek vnashanja tujejezichnih interferenc v slovensko poezijo in to petdeset let pred pojavom Tomazha Shalamuna. Knjizhico omenjamo kot zanimivost, ker je izjemno zabavna, she posebej zaradi rim. Leto 1938 pa je bilo prelomno leto; takrat je namrech pesnik Ivan Rob izdal delo, ki je she danes osrednje satirichno epsko delo na Slovenskem. To je travestija Jurchichevega Desetega brata. Delo je Rob podnaslovil 'roman v verzih', leta 1994 pa ga je z nekaterimi drugimi Robovimi satirichnimi deli ponovno objavila zalozhba Rokus. Znachilnost Robovega dela je, kot pove zhe literarnozvrstna oznaka, da je Jurchichevo delo prestavil v moderno okolje 20. stoletja s premnogimi sklici na tedanje druzhbeno dogajanje in kupom modernih, takratnemu chasu primernih sintagem (randi na verandi itd.). Robov Deseti brat je, bodimo chisto poshteni, pravzaprav povsem novo delo, Rob ga je preoblikoval tako, da je ustvaril nekaj povsem izvirnega in duhovitega. Jurchicheva zgodba je okvirna, cheprav se Rob ves chas sklicuje nanj in se mu opravichuje, ker 'mesari njegov roman'14. Avtor v pesnitvi nastopa tudi sam in sicer kot pisec in kot prijatelj Lovra Kvasa. Kvasa Rob v pesnitvi tudi obishche na Slemenicah in se v Obrhku zaljubi v Marichko, hcherko zdravnika Venclja, zdaj Olgo; pozneje jo vzame Marjan. Lovre Kvas je bolj kot uchitelj shportnik; igra nogomet, kolesari, tudi grajskega Balchka bolj zastrupi s shportom kot z uchenostjo. Manica ni zhe takojci poshtena devichica, ampak sprva predvsem koketa, kljub temu pa se pozneje nesmrtno zaljubi v Lovra, ima z njim otroka (parchek zaradi neodobravanja njenih starshev najprej zhivi v mestu, pozneje pa dobi blagoslov in gre zhivet na Slemenice) in se, ko se Lovre malce ponesrechi na neki tekmi, neutolazhljivo joche ob njegovi postelji v ljubljanski bolnishnici. Marjan je pesnik. Pishe in tudi objavi nekaj ljubezenskih
impresij, ki pa niso ravno vrhunske — Rob tako pokazhe, kaj si misli o takratni poeziji. Poglejmo si nekaj Marjanovih verzov iz pesmi Pod oknom (18. poglavje):
Ob osmih: Jaz sem tu, tvoj Marjan, tvoj lev, jaz, gladen kakor volk, pozhreshen kakor tiger. Vrzi mi koshchek svojega srca, zdrizasto se tresochega. (To te bo morda reshilo, da te cele nepozhrem.)15
Osnovna znachajska poteza Jurchichevega romana je ohranjena — Marjan je namrech najprej ljubosumen na Lovra, potem pa se sprijazni z dejstvom, da se je Manica odmarjanizirala. Prav tako je Marjan tudi jezen na Martinka Spaka, desetega brata. Ta na koncu pesnitve ne umre, ampak se ojarmi z Ursho Plut, ki 'se ishche' (dobra zafrkancija na slovenski medij), in gre zhivet v vilo na Hvaru, ki mu jo da njegov oche Pishkav v zameno za pisma o nekih poslovnih manipulacijah. Tudi Pishkav se ne usamomori, ampak se porochi s slemenishko teto, hudo babo; potem gresta na porochno potovanje. Iz Rima pishe Marjanu pismo, da je vilo dal Spaku, saj je Spak njegov sin in Kvas njegov nechak. Pripishe she, naj Kvasu kdaj odrine kak tisochak. Marjan se na koncu, to smo zhe povedali, porochi z Vencljevo Olgo. Robu to ni pogodu, a si ne more nich pomagati, ker je s tem, ko je vstopil v zgodbo, dogajanje izpustil iz rok. Zgodba se koncha z Robovim navedkom, da ni nikogar poslal ne v pekel, ne v nebo; seveda mu je s tem vse odpushcheno.
Ker zhe govorimo o Robovem Desetem bratu, pach ne moremo mimo Krjavlja. Ta pripoveduje, kako je poshast na pol presekal, pa se je potem spet sprijela in je videl, da je korupcija. Kozi je pa zagrozil z ljubljansko bolnishnico. Poglejmo si odlomek iz znamenitega Krjavljevega boja:
VI
Na to sosedu chasho spravni, pozhmrkne mu, spregovori: »Polnoch. Tema ko v kozjem rogu. Krog mene zhive dushe ni. Na strazhi sem. Mencam z nogami. Premochen ves sem od megle. Zadremal bi, pa mraz ne da mi. Chuj: comp, comp, comp po vodi gre.
Pod mano barka se zaziblje, na vodi se pa nekaj giblje.
VII
Prihaja blizhe. Glavo dvigne. Naravnost k barki plava zdaj. Kdo bil bi? Kar mi v glavo shvigne: to lochneshki je vodni zmaj. »Ha, ti poshast,« po tihem pravim, che jaz v roke te zdaj dobim, te, kakor Kranjec sem, zadavim, morda pa v zhivo te vlovim. Na velesejmu tam v Ljubljani bom kazalmnozhici te zbrani.«
VIII
Zhe: shkreb, shkreb, shkreb, na barko pleza,
na krov zhe glavo pomoli.
Pobozhno v strahu se prekrizham,
a zmaj se krizha ne boji.
Zdaj sveta jeza me popade,
potegnem sabljo: lop, po nji!
Che^pol sem jo presekal, spako,
o tem vsaj zame dvoma ni:
Jeprvich reklo le: shtrbunk,
a drugich slishal sem: shtr-bunk.
IX
Poshast pa venomer she miga in kosa skupaj lezeta, se sprimeta in spet je cela, bila je to — korupcija.« Matevzhu shlo ni to v glavo: »Iz chesa sklepal si tako?« »I, najprej se ni krizha bala, je v vodi cela spet postala, od juzhne je straniprishla in vedel sem: korupcija.«16
V pesnitvi je she cel kup duhovitih parodij na takratno druzhbo, sploh pa jo je treba prebrati v celoti. Pesnik sam je o njej v ljubljanskem dnevniku Jutro (19. julija 1938) povedal, da sta mu kot navdih (poleg Jurchicheve mojstrovine, seveda) sluzhili predvsem dve besedili: travestija Vergilijeve Eneide, ki jo je spisal Nemec Blumauer in Zhmigavcheva travestija Shenoovega romana Zlatarjevo zlato. Dodal je she, da je v travestiji skushal zajeti chim vech zhivljenja nashih dni, »a she posebno pozornost sem posvetil literaturi, ki mi je izmed vseh chloveshkih prizadevanj pach najbolj pri srcu ... Moj Deseti brat naj bi bil mimogrede vesel, shegav, pa tudipiker, che je treba, kazhipot v 'poezije hram'.«17 Ocene Robovega dela so se ob izidu pojavile v vechini tedanjih chasopisov (Slovenec, Jutro, Dejanje, Modra ptica) in v glavnem vsi ocenjevalci priznavajo, da je delo dobro in pomembno, saj v sicer s tragiko zaznamovano slovensko literaturo prinasha svetlobo in svezhino.
Po letu 1938 vse do danashnjih dni v slovenski literaturi ni vech izshlo kaj tako domishljenega, kar zadeva satirichno epsko plat medalje, pa tudi po izvedbi ne.
6. JANEZ MENART
Janez Menart je eden najvidnejshih satirikov v sodobnem pesnishtvu na Slovenskem, njegova zbirka Chasopisni stihi (1960) pa po mnenju avtorja tega zapisa ena prvih resnichnih postmodernistichnih zbirk na Slovenskem18, she preden se je postmodernizem sploh zachel19 in ko je tudi modernizem she bolj plaho gledal — zbirka Pod kuzhnim znamenjem (1977) pa z razdelkoma Latinski verzi in predvsem s pesmijo Antisong v stilu stranishchne poezije, ki je bila objavljena zhe leta 1970, dokonchno opravi s podobo Menarta, kakrshno vsiljuje dandanashnja literarna veda; da ga iz modernih lirikov namrech izlocha in ga uvrshcha zgolj med tradicionaliste. Antisong je namrech parodija parodije, palimpsest in eden glavnih znanilcev postmodernizma v sodobnem slovenskem pesnishtvu. Che se je Milan Jesih, kot predvideva literarna veda, norcheval iz tradicionalizma v svoji zbirki Uran v urinu, gospodar (sicer 1971, a pesmi so izhajale zhe prej), je Menart parodiral te njegove parodije. Sklicevanje nekaterih literarnih znanstvenikov na to, da je Menart to naredil zgolj iz jeze, ker naj bi t. i. modernisti potisnili tradicionaliste v ozadje (in iz obrambe tradicionalistichne poetike) sicer takoj pade, che vemo, kakshno znanje o sodobnih tokovih poezije je imel Menart in che smo pravilno brali Chasopisne stihe. Sam je v vech izjavah in pismih (Pibernik, Hofman) omenil, da ni imel nikoli nich proti temu, da vsak pishe, kakor pach hoche, da pa ga je motilo, da so t. i. modernistichni avtorji v prvi polovici shestdesetih precej grobo in nedemokratichno vsiljevali svoje ideje20. Modernizem in avantgarda si sicer ne moreta lastiti niti likovne poezije — tudi to je Menart uvedel zhe s Croquisom v Chasopisnih stihih, pa s Piccadilly Circusom iz iste zbirke. Menart v nasprotju s
trditvami vechine tedanjih in sodobnih kritikov tega ni storil zato, da bi bril norca, temvech je hotel s postavitvijo Croquisa (vzemimo pach ta primer) ponazoriti vsebino pesmi in upravichiti njen naslov; pesem je bila v vseh naslednjih izborih ponatisnjena v navadni postavitvi, kar je Menarta vedno motilo, saj ji je navadna postavitev odvzela podpomene.
Vse to je bilo treba povedati, da lahko preidemo na nekaj besedil, ki se v Menartovem opusu priblizhajo satirichni epski pesnitvi. Odvech bi bilo govoriti o kakrshnem koli satirichnem epu; gre za malce daljshe samoironichne pesmi, ki bi jih skupaj lahko shteli v poseben tematski sklop, ta pa bi zhe bil podoben nekakshni satirichni poemi v treh »spevih«; seveda epsko naravnani, saj Menart pripoveduje o sebi in druzhbi okrog sebe; precej neprizanesljivo.
Gre za besedila Pesnik se prijavi, Pesnik se popravi in Pesnik se odjavi. Prvi dve je Menart objavil v Chasopisnih stihih, tretjega pa v zbirki Pod kuzhnim znamenjem. Napisana so v oktavah in po duhu precej podobna Byronovemu Donu Juanu. Morda bi sem sodila she pesem Spomenik, objavljena v zbirki Semafori mladosti (1963). Se torej popravljamo — shlo bi lahko za pesnitev v shtirih »spevih«.
Za nasho razpravo bo dovolj, che si ogledamo, kako je s ciklichnostjo omenjene Menartove potencialne pesnitve. Naslov bi lahko bil kar Pesnik, potem pa bi shlo kronoloshko po posameznih »spevih« — se predstavi, se popravi, se odjavi, vmes pa Spomenik, ki bi sicer, cheprav je bil napisan prej, lahko stal tudi na koncu.
V Chasopisnih stihih je prva pesem, predstavitev pesnika, objavljena v »chasopisni rubriki« Intervju. Na videz je sprva zgolj samoironichna:
Zato zhivjenje sem zflvo%il Lahko bi kak shoferpostal, od krchme pa do krchme vozil in vsak dan z drugo micko spal. Kaj bi! Zhal, pesnik sem postal. Moj svet je svet stopic in rim. Ljudem se malo mahnjen zdim — in deloma imajo prav.21
Vendar je na koncu skrita tudi pikra druzhbena ost:
No, to je vse. Sicer lahko bi pesem lirichno zakjuchil, chesh da kar srechen sem tako. A kaj bi z rimanjem se muchil,
saj vsi podatki zazheleni so zbrani kje (za vsak sluchaj); tam vejo najbrzh vse o meni, vse, kar jaz sam vem — in she kaj.22
Nadaljevanje Pesnik se popravi iz iste zbirke je objavljeno v »chasopisni rubriki« Popravki. V njej Menart nadgradi poprejshnji »intervju« in ga malce dopolni, z zheljo, da bi skoz malce dobrohotnejsho podobo o sebi spet pichil druzhbeno stanje. Tako brezkompromisno, a duhovito ugotovitev o veri iz prve pesmi, da ne gre vech na led in da mu je ta svet dovolj, zato nebes ne potrebuje, samoironichno »popravi«:
Nash chas je chas, ki rad vse ^revidira, zato zhelim svoj novi lik sklesati. S tem bo prishla na svoje tudi vera, ki hrepeni kup dogem dokazati in eno bo iz mojega primera: sem troje in en sam ubozhec hkrati: sem oche, sem sin muze in sem duh, ki z duhom za trojico sluzhi kruh.23
Potem razlozhi vse tri dimenzije in se za dlje chasa ustavi pri muzi, kjer s suhim humorjem preopredeli svoj status pesnika, ki vsak honorar she topel odnese v hranilnico:
Tako bom kot normalen drzhavljan, le s senco, da sem sprva bil poet, med gospodinjske stroje zakopan, zapustil banchno knjizhico in svet.24
Menart se seveda ves chas dobro zaveda svojega statusa zhe uveljavljenega pesnika in prevajalca, ki lahko za svoje delo izposluje tudi kak boljshi honorar, kar pa ga ne ovira pri tem, da ne bi realno ugotovil, da gre itak vse v pohishtvo in osnovne potrebshchine, ne glede na to, ali dobi vech ali manj. Vendar druzhbo na samem koncu neusmiljeno pichi — in sebe z njo vred:
Tako sem v svetu sam kot shtor sred jase, ki neopazno ga razzhira chas. Tako se vse na bolje korumpira — pa se iz solidarnosti she jaz.25
Tretja pesem v tem nizu je precej bolj druzhbenokritichna; predvsem do novih tokov v knjizhevnosti, ki so se pojavili v shestdesetih in sedemdesetih letih, v letih 1961 — 1977, ko so nastajale pesmi za zbirko Pod kuzhnim znamenjem (1977). Kot branilec poetike smisla in pomena seveda mora komentirati nove tokove, in to pochne neusmiljeno, ne pa tudi sovrazhno in napadalno. Kot krivca za silen razmah modernizma in avantgarde in tistih, ki so jim pri vzponu pomagali, oznachi fakulteto in oblast (glede na dejstva in razvoj slovenske literature v zadnjih shtiridesetih letih in na sedanji polozhaj poetik v literarni vedi ugotavljamo, da je Menart brzhkone imel kar precej prav). Ta pesem zato nekako parira znamenitemu Antisongu, druzhbenokritichno pa je precej bolj neposredna:
Tolazhi me edino to, da v tej nesrechi nisem sam, da je za vsakim voglom kdo, ki roko mu lahko podam, in pa zavest, da sem v drzhavi, kjer so svoboshchine; v ustavi.26
Na koncu pesmi Menart duhovito ugotavlja, da je brezplodno zganjati jezo, saj:
... bard pach lochi se od barda, a jaz (vsaj v tem) sem avantgarda.27
S tema verzoma pokazhe, da nikakor ne rovari proti modernistom in avantgardi, pach pa da samo opozarja na po njegovem mnenju za poezijo shkodljiv pojav in mu demokratichno priznava pravico soobstoja. Njegova »odjava« je pravzaprav sprijaznjenje s situacijo in soobstoj v zelo raznolikem pesnishkem svetu. »Sprava« je popolna:
Svet se vrti lepo naprej
skoz tozhne in vesele dni.
Ker pach ne morem nich pri tem,
kako in kam vrtim se z njim,
le v rimah kaj povem ljudem
ter jim vsem skupaj zazhelim
kot tudi sebi in poetom (odebelil MK)
she mnogo let vrtenja s svetom.
Spomenik iz Semaforov je pravzaprav nekak vmesni chlen med tremi »spevi«, duhovita pesnishka samopozicija, ki se koncha z ugotovitvijo, da bi drzhavo njegov spomenik, cheprav bi bil verjetno upravichen (zhe zato, da bi se pod njim lahko dobivali mladi pari - »pri Janezku, tako kot vcheraj.«) drzhavo brzhkone
prevech stal, pa jo zato poprosi, naj mu denar, ki ga prihrani s tem, da mu ne postavi spomenika, izplacha she »za zhivih dni«.
Poleg Menarta se je z duhovitimi pesmimi na rachun sebe in druzhbe ukvarjal tudi njegov kolega iz skupine shtirih
7. KAJETAN KOVICH
O duhovitosti in satirichni ostrini Kovicha-umetnika nam precej povejo njegova prozna dela in pesmi, ki jih literarna veda sicer oznachuje z oznako »za otroke«, vendar se pishochi ogiba in odreka vseh takih in podobnih oznak, zhe ve, zakaj. Je pa Kovich kljub temu napisal tudi kar nekaj pesmi »za odrasle« (sic!), ki so zanimive za prichujocho razpravo.
Gre predvsem za dve daljshi pesnishki deli, ki bi jima lahko rekli satirichni pesnitvi, seveda s pripovednim naklonom, in sicer za »satirichno poemo« ali »humoresko« Poet in pa za delo, ki ga avtor poimenuje »disharmonichna stiska v trinajstih spevih z intermezzom« Stanovanjska komedija. Obe je Kovich fragmentarno (ne v celoti) objavil v knjizhici Mala chitanka (1973), kjer je zbral vechino svojih pesnishkih satir in jih opremil z duhovitim veznim besedilom.
Poet je bil prvich objavljen leta 1955 v drugi shtevilki chetrtega letnika revije Beseda, revije, ki je za slovensko literarno zgodovino po 2. svetovni vojni kljuchnega pomena, saj je v skoraj shestih letih izhajanja utrdila »intimizem« in tudi »eksistencializem«, s katerim so od vsega zachetka operirali zhe t. i. intimisti in so ga potem tisti za njimi zgolj prenesli na naslednjo stopnjo, z veliko pomochjo navezav na moderno filozofijo. Brez Besede verjetno ne bi bilo Revije 57 in tudi Perspektiv ne, je pa brzhkone res tudi, da Besede ne bi bilo brez Mladinske revije, v kateri so se na samem koncu shtiridesetih let 20. stoletja pravzaprav pojavili domala vsi glavni akterji pesnishtva naslednjih desetletij (che privzamemo, da brez Zajca ne bi bilo Shalamuna, kot je dejal sam Shalamun itd.).
Pa nazaj k Poetu. Kovich je v Mali chitanki bil do njega precej kritichen, cheprav se je takoj videlo, da mu je zadeva she vedno zelo pri srcu. V omenjeni knjizhici »poema« ni objavljena v celoti, zato bo treba v ta namen posechi po starih letnikih Besede — se splacha. Kovich je poemo razdelil na vech poglavij, zachel je s Prologom in, kot se spodobi, konchal z Epilogom, gre pa v glavnem za staro uganko: ali se splacha sluzhiti zgolj idealom umetnosti, ali se z umetnostjo splacha tudi sluzhiti, she posebej, che hochesh prezhiveti. V poemi prevlada ta zadnji nagon, seveda s hudo satirichno ostjo; celota je po duhu izjemno sproshcheno in duhovito napisana in
bralec sluti, da Kovich pri pisanju prav uzhiva. Po lastnih besedah pri nastanku poeme priznava Heinejev vpliv, kritiki pa so mu takrat pripisali tudi Majakovskega, a Kovich pravi: she zdaj pa ne vem, kaj naj pochnem z Majakovskim, saj njegove futuristichne poezije v tistem chasu nisem poznal.28
V	Prologu Kovich duhovito, malce jenkovsko, okarakterizira glavnega junaka, Poeta.
Nekoch je zhivel pedanten poet, ki vsak verzje skrbno zmodeliral, vendar ga zato zalozhnishki svet nich bolje ni honoriral.
Imel je zheno in dvanajst otrok, kot uchitelji v starih chasih, soliden je bil, kerje bil ubog kot »Sobe« v malih oglasih.
V	sluzhbo je hodil kot drugi ljudje in imel je razlichne navade, zvecher na dva deci je smuknil v bife, po vecherji pa pisal balade.
Lep, kakor je bil, je ocharal gospo direktorja mestne zhganjarne in vchasih zahajal z njo pod roko naskrivaj v predmestne kavarne.
Gospaplachevalaje za oba z neizrekljivo milino, poet pa zamaknjen v skrivnosti sveta je zase pobral napitnino.
Doma je potem, neopazen in tih, pozfiral ajdove zhgance in zhlico za zhlico zajemal navdih za njej posvechene romance.29
Pravi krepostnezh torej. Skrajshajmo: Poet po nekaterih zhivljenjskih izkushnjah ugotovi, da je »bolje biti zhiv osel kot mrtev filozof«, che se spomnimo na napis na ovitku Menartovih Chasopisnih stihov, in poema se koncha tako, da Poet ustanovi svoje podjetje za izdelavo verzov in prav lepo zhivi. Takole:
Minila so leta in skromni poet marljivo pripisal je vilo in ustanovil je »Verzopromet« -podjetje z verzi na kilo.
Porochilje srechno vseh dvanajst hchera s shoferji in advokati in zheno, poklicano od boga, dostojno je dalpokopati.
V konkurzje mestna zhganjarna shla, direktor dve leti na mirno, kjer zdaj zaman preklinja njega, ki mu skonkuriralje firmo.
Poet pa veselo na svetu zhivi in z zhalostjo koketira in v Mestni obrtni zbornici za predsednika kandidira.
Kaj je she treba odvechnih besed: idealje poetska prtljaga in vsak kolichkaj idealen poet ideale v banki nalaga.30
Med Prologom in Epilogom najdemo she precej osti na navade tedajshnje druzhbe, a za omembe vseh v tem hipu ni prostora in chasa, Kovich pa je zapisal, da se je z objavo Poeta konchalo njegovo popisovanje sheg in navad pesnikov.
Stanovanjska komedija je daljsha stvaritev kot Poet in neusmiljena satira na tedanje stanovanjsko vprashanje, napisana iz osebnih izkushenj pesnika. Kovich sicer leta 1973 v Mali chitanki o njej ne zapishe kaj prevech res sposhtljivih besed in tudi objavi zgolj fragmente, vendar pa z zelo natanchno popisano vsebino. Gre za zgodbo o Marjetici in Franceljnu (ta je shtudent), ki gresta skoz pravo odisejo, da bi dobila stanovanje. Sodbi pesnika, da Stanovanjska komedija dandanes zvechine ni uzhitna, nekako kar ne moremo pritrditi; v slogu in duhu je izjemno prozhna in duhovita, pa tudi napisana je tako v prostem kot rimanem verzu, glede na situacijo. She posebej zabaven je konec — zakon glavnih junakov ne prenese »stanovanjskih pritiskov« in po sedmi proshnji za stanovanje gresta k odvetniku. Lochita se in she isti dan dobita odlochbo o odobritvi stanovanja.
Kovich med glavno zgodbo »vpishe« tri »romance« (tako jih je poimenoval), ki naj bi dopolnjevale zgodbo — o chakalnicah, sobah pri tujih ljudeh in gostilnah. V tej zadnji opisuje, kako, po lastnih besedah, velika vsestranska in temeljita je lahko zheja nesrechne slovenske dushe. Glavni junak namrech med drugim pije za:
... dobre in zle angele in za angela varuha, ki stanuje v vinu, pijem za besede in rime,
ki stanujejo v knjigi,
za smrt,
ki stanuje v zhivljenju, in pijem zase, ki nimam kje stanovati.31
Avtor je romancam dodal tudi shtiri parodije na romarske pesmi in jih poimenoval serenade. Vkljuchil jih je v zgodbo in z njimi na nachin posploshene spremljave sproti obnavljal vsebino. Rokopis je nekaj let po nastanku prishel v MGL in tam so mu, v duhu chasa, svetovali, naj se serenad znebi, saj bi lahko zhalile verska chustva. Po Kovichevih ugotovitvah je shlo seveda za ravno obratno stvar: duh romarskih pesmi ni bil v duhu chasa, she posebej ne takile verzi:
Marija, k tebi, uboge reve, pri zhlahti zdaj zdihujemo, po temnih kuhnah in hladnih vezhah na ozkih prichnah spanchkamo.
Ko drugi grejo zvecher na sejo, otroke pridno pazimo in za dobroto vsako soboto veliko kuhno ribamo.
Preljuba Mati, glej, v tej zagati k tebi zatekamo se spet. Che ni drugache, nampach izprosi vsaj kak opremljen kabinet.32
»Ljudska oblast« takrat seveda v uporabi verske priproshnjice v satirichne namene ni prepoznala teh satirichnih namenov, in serenade so morale ven — Kovich duhovito pravi: »Svoj predlog so sprejeli.« Za uprizoritev v MGL-ju je Kovich
zapisal tudi zakljuchni song; s svojo Stanovanjsko komedijo se je torej priblizhal brechtovskemu duhu. Podobne zadeve, namrech parodije na romarske pesmi in druge verske pesmi, pa songe in druge tovrstne pesnishke oblike pozneje v izdatni meri srechamo v poeziji in satirichnih komedijah Ervina Fritza.
Toliko o Kovichevih satirichnih pripovednih pesnishkih delih, ki so vredna, da se jih zapishe v spis s tako »usodnim« naslovom, she posebej, ker je diplomski, in zato nujno tudi raziskovalni. Zadnja leta pa je na podrochju daljshih satirichnih pesnitev dejaven igralec/pesnik
8. ANDREJ ROZMAN ROZA
Andrej Rozman Roza, ki je v svojih zbirkah Je zhe vredu, mama (KUD France Presheren, 1997), Razmigajmo se v krizhu (Cankarjeva zalozhba, 2003) in Tihbod, dedi (KUD France Presheren, 2005) duhovito travestiral kanon slovenske knjizhevnosti
(Urshka, Martin Krpan ...).
Urshka bi z mottom »Res hudo je, che prelep si za ta povprechen svet« verjetno obveljala zgolj za daljsho satirichno pesem. V njej Roza Preshernovo zgodbo duhovito prestavi v sodobni chas:
Bendpa kakor nor zashpila, da so v ognju vsa glasbila. Saksofoni zazharijo, iskre od chinel letijo, in dim vije se iz kitar, da se zdi, da je pozhar, ko se lepi par teles zapodi v divji ples.
Urshka se v ekstazi meche, da si skoraj zlomipleche [. ..]33
Konec je seveda temu primeren:
Zvlekli so motor iz reke, a od njiju niti obleke.34
V naslednji zbirki Razmigajmo se v krizhu si Roza privoshchi Krst pri Savici, Hlapca Jerneja, Martina Krpana in Lepo Vido. Jerneja je potravestiral zelo na kratko, s satiro na kumrovshko komunistichno sholo in na sedanje socialno stanje. Jernej,
delavec, pretrpi vse, chez rob pa mu zdrsne kapljica, ko na Zavodu za zaposlovanje ne sme enega prizhgat. Roza pikro satiro koncha takole:
Lahko zahteval bi, da stvar razishche evropsko vishjestopenjsko sodishche. A ker she iz shole zgodbo je poznal, je shel takoj v tovarno in zazfgal.35
Martin Krpan premore pri Rozi sprva samo Uvod, ki si privoshchi vstop Slovenije v Evropsko unijo. V Bruselj pride strashen velikan, ki povabi pogumne fante iz vse Unije na boj. Unijo gre obranit Slovenec, Martin Krpan, ker mora to pach naredit nekdo iz deseterice za vstop.
In tu je zdaj prishel trenutek pravi, da v bran evropski chasti se postavi in gre za vechno slavo v zgodnji grob nekdo iz deseterice za vstop.
In ker bi moral sluzhit vojni rok, shtrbunknilje v ta zgodovinski tok in reshil znan problem na svoj nachin — nihche drug kot omenjeni Martin.36
Lepo Vido je Roza opremil z mobilnim telefonom. Pravzaprav ne, Vida ni mobiuporabnica in prav zato prepozno izve za zhe znano tragedijo v domachi dezheli. V pesnitvi Lepa Vida v akciji Roza pozhuga:
Che imela bi nash shejkpaket za dobo najmanj shtirih let, ki vanj je vkljuchena pravica do mednarodnega klica po tarifi, ki velja sicer izkljuchno le doma, bi najbrzh prej domov klicala in stvar bi srechno se konchala.37
V tretji zbirki pa Roza nadaljuje Krpanovo zgodbo, kjer jo je v prejshnji ustavil. V dolgem besedilu Martin Krpan nula tri, ki je kombinacija dramskega teksta in pesmi, nastopajo Prody, Bush, Jansha, Drnovshek, Rop, Rupel in drugi akterji dandanashnjika; Krpan mora zadevo reshevati globalno. Pesnitev je sestavljena iz Uvoda, ki je ponatisnjen zakljuchek prvega dela Krpana iz Krizha, iz osrednjega, dramskega dela in iz pesnishkega zakljuchka, v katerem Krpan, ko premaga
velikana, grozhnjo Uniji in ZDA, skrivnostno izgine; Bush pa ravno silno rachuna z njim. Politichnim odlichnikom poshlje Krpan samo SMS:
Sporocam vam, da nisem vas reprezentancnipes! Vi se kar združite cimprej v globalni kup sveta — pod soncem je se dosti mej, kjer se tovorit da! Kdor pa bi kaj iz Svice rad odpre naj mojo stran — od nozev, ur do cokolad na www.krpan!38
OPOMBE
1	Franceta Presherna Zbrano delo, Drzhavna zalozhba Slovenije 1965, 1996, 1. knjiga, 297.
2	Prav tam, 99.
3	Prav tam.
4	Prav tam, 106.
5	Podrobno analizo Ognjoplamticha je opravil dr. Boris Paternu v razpravi Struktura in funkcija Jenkove parodije v razvoju slovenske romantichne epike. Na voljo je v knjigi B. Paternuja Pogledi na slovensko knjizhevnost I., Partizanska knjiga Ljubljana 1974.
6	Simona Jenka Zbrani spisi, uredil dr. Jozha Glonar, v Ljubljani 1921, Tiskovna zadruga, 78.
7	prav tam, 84.
8	prav tam, 85.
9	F. Levstika Zbrano delo, Drzhavna zalozhba Slovenije, Ljubljana, 1955, III. knjiga, 205.
10	Prav tam, 151-152.
11	J. Stritarja Zbrano delo, Drzhavna zalozhba Slovenije, Ljubljana, 1953, I, knjiga, 469.
12	prav tam, 468.
13	prav tam, 119-120.
14	Che, Jurchich, zdaj vrtish se v grobu, / odpusti to predrznost - Robu. Tako se koncha uvod v roman v verzih (I. Rob: Deseti brat, Rokus, Ljubljana 1994, 21).
15	I. Rob, Deseti brat, Rokus 1994, 148.
16	prav tam, 60-61.
17	prav tam, 17.
18	Trditev je glede na uradno literarno vedo seveda nenavadna in drzna. Vendar poskusimo. Najprej je shlo (glede na takraten pojav poezije Zajca in Tauferja) seveda za poskuse revitalizacije tradicije z izrazito sodobnim tonom (Atlant, Jaz, ki sloni na odmaknjenem oknu, Pesnik se predstavi, Pesnik se odjavi), ukvarjanje z vsakdanjimi, vchasih banalnimi podrobnostmi (Zhalostna balada), potem gre seveda za parodijo »novih« poetik (Pesnikovo jutro), »lokalizacijo« parodije (Deset chloveshkih zapovedi, Che bil bi) in nato she za izrazito inventivno, bolj razvezano pisanje, ki se sicer ni popolnoma odreklo tradiciji, vendar jo je priredilo povsem po svoje s posebnim, znotraj pesmi menjajochim se ritmom in vsebini prilagajochimi se rimami (Droh, Riesenrad, Atlant). Hkrati je zbirka pravi mini prirochnik razlichnih pesnishkih zvrsti, tudi popularnejshih, od zhe omenjenih bolj razvezanih do soneta in songa (Ljubi kruhek). Zhe zaradi Droha in Riesenrada bi si Menart brzhkone zasluzhil uvrstitev v vsako antologijo moderne lirike pri nas.
19	Podobno bi lahko trdili tudi za zbirko Flowers for Hitler Leonarda Cohena (1964) v Kanadi. Odlomke iz nje si lahko tudi v slovenshchini preberete v antologiji Stolp pesmi (KUD France
Presheren, 2004), vech o Menartovem pesnishtvu pa v raziskovalnem delu Mateja Krajnca Janez Menart in njegov odnos do sochasne poezije, Celje, 1993 in predvsem v diplomski nalogi Andrazha Gombacha Janez Menart in Ervin Fritz, Oddelek za slovenistiko FF, 2005.
20	Primeri v knjigi Mitje Mejaka Knjizhevna kronika 1962-1965, Zalozhba Obzorja Maribor, 1965 in v reviji Perspektive 1963-64.
21	Janeza Menarta Chasopisni stihi, Drzhavna zalozhba Slovenije, Ljubljana 1960, 83.
22	Prav tam, 85.
23	Prav tam, 97.
24	Prav tam, 99.
25	Prav tam.
26	Janeza Menarta Pod kuzhnim znamenjem, Drzhavna zalozhba Slovenije 1977, 121.
27	Prav tam, 122.
28	Kajetana Kovicha Mala chitanka, Zalozhba Obzorja Maribor, 1973, 14.
29	Beseda, IV/2, 132.
30	Beseda, IV/2, 138-139.
31	Kajetana Kovicha Mala chitanka, Zalozhba Obzorja Maribor, 1973, 29-30.
32	Prav tam, 30-31.
33	Andreja Rozmana Roze Je zhe vredu, mama, KUD France Presheren, Ljubljana 1997, 49.
34	Prav tam, 51.
35	Andreja Rozmana Roze Razmigajmo se v krizhu, Cankarjeva zalozhba, Ljubljana 2003, 42.
36	Prav tam, 47.
37	Prav tam, 51.
38	Andreja Rozmana Roze Tihbod, dedi, KUD France Presheren, Ljubljana 2005, 49.
Iz zgodovinskega spomina
Lavo Chermelj
»FASHISTI PRINESLI SHTEVILO, NACIONALISTI PA
DOKTRINO«
/O knjigi Miodraga T. Risticha: Italijanski nacionalizem*/
Razmeroma veliko se pri nas pishe in razpravlja o Hitlerju in njegovi sedanji Nemchiji, neprimerno manj ali skoro nich pa o italijanskem fashizmu, ki je starejshi od njega in ki ga nemshki nacionalni socializem v marsichem le kopira. Sploh se mi premalo poglabljamo v ustroj in politichno zhivljenje sodobne Italije, she manj pa se posvechamo shtudiju zgodovinskega razvoja politichnih strank in struj v Italiji. Zhe samo neposredno sosedstvo z Italijo, she bolj pa silno aktivna zunanja politika Mussolinijeva in tragichne posledice fashistichnega rezhima za nasho manjshino pod Italijo nujno zahtevajo vechje pazhmje in sistematichnega shtudija.
Radi tega sem z veseljem pozdravil Ristichevo knjigo, ki zhe po naslovu skusha izpolniti vrzel v nashi politichni literaturi. Ko sem pa v uvodu knjige bral, da je ta shtudija le predavanje, ki ga je imel avtor zhe pred izbruhom svetovne vojne, v februarju leta 1914., natisnjeno pa leta 1915. v nishkem Delu, sem postal dokaj skeptichen. Toda vsebina knjige je popolnoma razprshila mojo skepso in me je naravnost presenetila. Kajti dasi je to ponatis predavanja iz leta 1914. in je avtor sedaj dodal le krajshi uvodnik in neznatne opombe pod chrto, je knjiga vendar tako svezha in s takega stalishcha spisana, kakor da bi bila nastala vcheraj. Kajti pravo bistvo in vazhnost italijanskega nacionalizma presodimo lahko v celotnem obsegu le ob delu fashistichnega rezhima in obratno so nam smernice fashizma shele v luchi nacionalizma povsem jasne in umljive.
Italijansko nacionalistichno gibanje lahko smatramo kot dushevnega in tudi dejanskega predhodnika fashizma. Radi tega se je po uveljavljanju fashizma z njim zlilo v eno in je, kakor omenja tudi avtor, sam Mussolini ob neki priliki izjavil na-cionalistichnim voditeljem, da so »fashisti prinesli shtevilo, nacionalisti pa doktrino«.
Da je temu res tako, se preprichash pri chitanju te knjizhice, ki je bila spisana v chasu, ko ni bilo ne duha ne sluha o fashizmu in ko je tudi nacionalistichno gibanje bilo shele v razvoju, saj se je prichelo shele s kongresom leta 1910. v Florenci. Morda bi bil avtor lahko manj skop s pripombami, tako da bi tudi nepouchen
chitatelj lahko primerjal idejni kompleks italijanskih nacionalistov z delovnim programom fashistichne stranke.
Zhe zunanje je znachilna za obe gibanji absolutna vera v samega sebe, preprichanje, da samo oni pravilno gledajo in sklepajo. Zaradi tega tudi vedno le o sebi govore.
Nacionalisti so proglasili idejo in interese »nacije« za najvishje, katerim se morajo prilagoditi visi drugi interesi, razredni, krajevni in pokrajinski, in pred katerimi se morajo umakniti celo osebni interesi. Zaradi tega so bili nacionalisti antidemokratski, antisocialistichni in antimasonski. Bili so kljub svoji skrajni bojevitosti konservativni, bili so monarhistichni in napram klerikalnemu gibanju indiferentni.
Zaradi pasivnosti italijanske zunanje politike po porazu pri Adui leta 1896. so si postavili za prvo in glavno nalogo, da vzgojijo novo italijansko generacijo, ki »se ne bi vech bala«, kakor se je do tedaj bala drzhava in so se bali vsi njeni sloji. Zaradi tega so proglasili vojno za »najvishjo manifestacijo moralne in materialne sile vsakega naroda«. Zanje vojna tudi krshchanstvu ne nasprotuje, temvech ustreza njegovemu duhu. V skladu s tem so nacionalisti posvechali posebno pazhnjo mladini, zlasti pa dijashkemu narashchaju. Enako jim je bilo na tem, da utrdijo zavest in ponos v posamezniku kakor tudi v narodnem kolektivu.
Pri tem so izhajali iz stalishcha, da »imajo Italijani posebno historichno nalogo na svetu«. Italija naj bi ne bila samo neka velika Shvica, temvech naj bi bila Japonska, Nemchija, da, celo vech: stari Rim. Zato je bil zanje zadnji Italijan vech vreden od najvishjega Arabca v Tripolisu in zato so bili zanje Slovenci in Hrvatje na Primorskem barbari, suzhnji (shchavi).
Zhe leta 1913. so v svojem glasilu javno priznali italijanski imperializem: »Italija je odlochno krenila na imperialistichno pot. Imperializem je pohod v Tripolis, imperializem podhod v Albanijo, imperializem pohod v Malo Azijo«. Zaradi tega so jim bili cilji in tezhnje iredentistov preozki. Njim je lebdela pred ochmi velika Italija kot izkljuchna vladarica na Jadranskem morju, kot gospodarica na Sredozemskem morju in kot mochna kolonijalna sila. Mozhnost, da svoj cilj dosezhejo, pa so videli samo v tesnem sodelovanju z Nemchijo in Avstro-Ogrsko, v trozvezi, kateri se je Italija prikljuchila »iz strahu pred Rusijo in iz strahu pred Francijo«. Francija jim je ugrabila pred nosom Tunis in jih je ograzhala v posesti Rima. (Zaradi tega je menda tudi Mussolini tako hitel, da je chimprej sklenil pogodbo z Vatikanom, da bi tako odpravil to vechno nevarnost.) Italijanski nacionalizem je biiil izrazito antifrancoski, Francija je bila zanje »vechni konstitucionalni antagonist«.
Strah pred Slovani se je posebno izrazhal v stalishchu italijanskih nacionalistov proti Jugoslovanom. V boju za izkljuchno gospodarstvo nad Jadranom se niso toliko bali Avstrije, ki je tedaj dejansko bila vladarica na vzhodni obali Jadrana, temvech Jugoslovanov, ki bi se utegnili izpod Avstrije osvoboditi. Avstrija je bila zanje »velikan iz ilovice«, ki so ga lahko stalno plashili z iredento. Bolj nevarni so se jim zdeli Jugoslovani, ki so pretili, da napravijo iz nekdanjih italijanskih postojank na Primorskem in v Dalmaciji samo »grobishche polno krizhev«. Zaradi tega so italijanski nacionalisti a priori odklanjali vsak sporazum z Jugoslovani in s Slovani sploh, kajti bali so se, da bi s prihodom Slovanov na vlado v Avstriji prenehalo umetno gojeno italijanstvo na avstrijskem slovanskem ozemlju. To stalishche so zagovarjali tudi ob izbruhu svetovne vojne, ko so silili Italijo v vojno, toda ne na strani antante, temvech na strani Nemchije in Avstrije, in so z vso silo nastopali proti »avstrofobskemu sentimentalizmu« in proti »sentimentalizmu filosrbizmu«. Toda bojni dogodki so zhe naslednje leto prisilili Italijo k nasprotni odlochitvi, chemur pa niso nacionalisti nasprotovali, ker so si po izpremenjenih prilikah obetali hitrejsho izpopolnitev svojih nad od vojne na strani antante. Pri tem pa niso pozabili na svoje osnovno protislovamsko stalishche, ki so ga uveljavljali za chasa vojne, posebno pa she pri mirovnih pogajanjih proti tezhnjam Jugoslovanov po ujedinjenju, in ki ga she danes zastopa fashistichna Italija nasproti nashi drzhavi.
Risticheva knjiga opisuje razvoj italijanskega nacionalizma do izbruha svetovne vojne. Dasi ni avtor, kakor mi je sam izjavil, nikdar bil nacionalist, je vendar s tako objektivnostjo podal sliko tega razvoja, da moramo iskreno zheleti, da bi nam sedaj, ko se bo reshil drugih dolzhnosti, dal she drugi del knjige, ki naj orishe delo italijanskih nacionalistov med svetovno vojno in v povojni dobi do fuzije s fashistichno stranko in ki bo zaradi neposrednih odnosov voditeljev italijanskega nacionalizma do nashega boja za ujedinje je she posebno vazhen za nas. Toda tudi zhe ta prvi del knjige vsem najtopleje priporochamo, posebno mladini, kajti v njem dobi kratek in jasen pregled o politichnem ustroju in razvoju nashe zapadne sosede, v njem pa utegne najti tudi marsikateri migljaj za presojanje in izboljshanje nashih lastnih domachih razmer.
L. Ch.
* Miodrag T. Ristich: Italijanski nacionalizam I. (Izdal Geza Kohn, Beograd, 1936.)
MISEL IN DELO, kulturna in socialna revija, Ljubljana 1936/6 Za zg. spomin izbral Ivo Antich
G. Brodnik
»NOVA« AVSTRIJA IN KOROSHKI SLOVENCI
Dnevno chasopisje posvecha v zadnjem chasu zopet vech pozornosti razmeram na slovenskem Koroshkem. Poleg porochil o pritozhbi koroshkih Slovencev pri Zvezi narodov radi zlorabe, ki so jih zagreshile avstrijske oblasti pri zadnjem ljudskem shtetju, ko so hoteli zatajiti kar tri chetrtine koroshkih Slovencev na ljubo priviligirani koroshki nemshkutariji, smo chitali posebno mnogo o raznih obljubah avstrijskih voditeljev kneza Starhemberga in kanclerja Shushnika, da hocheta urediti manjshinsko vprashanje koroshkih Slovencev tako vzorno, da bo strmela vsa Evropa. — Ni chuda, da je ob tako vazhnih vesteh shla mimo nas skoraj neopazhena kratka notica v dnevnikih, ki je imela to-le vsebino:
obchini Blato blizu Pliberka (ta obchina je poleg Globasnice in Bil- chovsa najbolj slovenska na Koroshkem, saj ni v njej niti 2% Nemcev!) so se vrachali otroci iz shole. Na cesti so srechali starko, ki so jo vsi dobro poznali. Vljudno so jo pozdravili po domache, kakor so jih nauchile mamice doma, s slovenskim pozdravom: »Dober dan!« To je chul uchitelj Valentin Weitzer, hajmverovec in chetovodja v »Domovinski fronti«, ki je otrokom neopazheno sledil. Razkachen je nagnal vse otroke nazaj v sholo, jih pretepel ter vech ur zaprl!
Neopazhena je shla mimo nas tudi druga notica, ki so jo prinesli italijanski listi, da mora namrech Avstrija v izvajanju kulturne konvencije z Italijo uvesti na srednjih sholah na Koroshkem obvezni pouk italijanshchine, potem ko je na svojih srednjih sholah zhe dodobra ukinila ves obvezni in neobvezni pouk slovenshchine.
Ti dve kratki notici kazheta bolj kakor dolge, uchene razprave pravi obraz »nove« Avstrije na Koroshkem.
Kako naj spravimo v sklad sladke obljube obeh kanclerjev z groznim, kulturne drzhave nevrednim postopanjem z nedolzhno sholsko deco? Primer, ki smo ga navedli, ni osamljen in tudi ni najhujshi. Navedli smo ga le, ker je she popolnoma svezh. Mnogo hujshe primere poznamo z osnovnih shol na Medgorjah, v Svechah, v Sht. Ilju ob Dravi in drugod, kjer so uchitelji na najnesramnejshi nachin sramotili slovensko deco in njihove zavedne slovenske starshe!
Ali se morda sedaj merodajni faktorji izgovarjajo kakor obichajno, da nimajo mochi, da bi posegli v avtonomne zadeve koroshke dezhele? Mislimo, da bi bilo tako priznanje zhalostno za avtoritarni rezhim.
Ali pa vse te shtevilne obljube niso mishljene resno, temvech so izrechene le zato, da bi uspavale brumne koroshke Slovence in pomirile javno mnenje v — Jugoslaviji? To bi bilo po nashem mnenju she bolj zhalostno. Tertium non datur.
Zato moramo pach verjeti, da ima sedanji avstrijski rezhim dobro voljo, da si poishche izhod iz tezhke situacije, v katero je po lastni krivdi zashel, da pa nima za odreshujocho gesto vech mochi. »Die ich rief, die Geister werd' ich nie mehr los!« — Ali bo Shushnik tisti, ki bo znal presekati mrezho, ki so jo spredli okoli uboge koroshke dezhele dr. Martin Wutte, apostol najmlajshega naroda »vindisharjev«, pragermanski pesnik Perkonig in vele-»nemshka« politika Kajbich in Shumi? — Ali bo smel Shushnik kot nemshki potomec slovenskega koroshkega kmeta posechi v to domeno, kjer vladajo zhe tako dolgo in tako neomejeno renegati?
Brez dvoma predstavlja Koroshka za »novo« Avstrijo danes neprimerno tezhji problem, kakor ga je predstavljala za staro donavsko monarhijo. Od razpleta politichne situacije na Koroshkem je odvisen ves nadaljnji razplet v odnosih med tremi velikimi narodi, ki se naslanjajo na naravno srednjeevropsko trdnjavo v Vzhodnih Alpah, v odnosih med Jugoslovani, Nemci in Italijani, cheprav Nemci tako radi in tako vztrajno zatrjujejo, da je bil koroshki problem s plebiscitom leta 1920. dokonchno reshen v njihovem smislu, dokazuje vsa njihova povojna politika, da o tem niso preprichani. Kakor da bi jim slaba vest ne dala miru, vedno znova nachenjajo razprave o nemshtvu Koroshke, ki da je njihova punchica in njihov ponos. O Koroshki pishejo leto za letom obsezhne knjige, na Koroshko vabijo tujce z vsega sveta, ki naj bi se vendar preprichali o 100-odstotnem nemshtvu Koroshke. Radi Koroshke si dovoljujejo mahinacije, grobe potvorbe, ki so naravnost smeshne in nevredne velikega samozavestnega naroda. Radi Koroshke se vezhejo tudi z vragom, samo da bi bili bolj vami pred tisto veliko nevarnostjo, ki se imenuje — resnica. Iz strahu pred to nevarnostjo so napravili iz koroshkega problema, ki je bil prej zgolj nemshko-slovanski problem, problem treh narodov. Bodochnost bo pokazala, da to kompliciranje koroshkega problema ni bilo v interesu nemshtva. Nemci nimajo glede Koroshke vech prostih rok; Koroshka ne bo mogla vech tvoriti tiste tako potrebne tochke, preko katere bi si mogla sechi Slovan in German v roke. Odslej se bodo v Alpah delale samo kupchije, kupchije dveh na rachun tretjega. Trezni Nemci in nash preprosti chlovek na Koroshkem so to spoanali in s strahom zrejo v bodochnost. Kajti, nikakor ni gotovo, da bodo plachevali rachune vedno Slovani. Gotovo je le, da se bo vrshil obrachun prav na Koroshkem. In o tem so preprichani predstavniki »nove« Avstrije sami. Krchevito se pripravljajo nanj. Kakor da bi jih bil obsedel panichen strah, hitijo z »zunanjo« in »notranjo« konsolidacijo Koroshke.
Popotniku, ki potuje po Koroshki, je takoj jasno, da v tej dezheli ne vladajo normalne razmere. O tem prichajo zhe zunanji znaki: veliko shtevilo uniformiranih oborozhencev tudi v neznatnih gorskih vaseh, strazhe ob progi in na zheleznishkih mostovih ter pred vazhnimi javnimi objekti v mestih. Nove shiroke ceste, ki se grade z velikimi stroshki, mogochni betonski mostovi preko neznatnih potokov in globoke zaseke tam, kjer je prej cesta vodila prav radi tujcev preko razglednih klancev in po romantichnih ovinkih, opozarjajo popotnika, kako se »nova« Avstrija pripravlja, da bi pravilno mogla vrshiti svojo »avstrijsko misijo«
na Koroshkem. Nadzorniki pri javnih cestnih delih radi pojasnjujejo radovednemu popotniku, da so ceste v Karavankah potrebne, da se bo les hitreje in lazhje mogel dovazhati na zheleznico, da je bilo potrebno razshiriti ceste, presekati ovinke in prelozhiti klance samo radi pospeshitve tujskega prometa med Italijo, Avstrijo in Madzharsko.
V istem pravcu kakor »zunanja« konsolidacija Koroshke se giblje seveda tudi njeno »notranje« utrjevanje. Razumljivo je torej, da se vrshi s protislovansko tendenco, t. j. na rachun koroshkih Slovencev.
Nash namen bo, da to svojo trditev dokazhemo. Takoj bo nam nato jasno, zakaj sedanji avstrijski rezhim, kljub morebitni dobri volji, ne more preiti preko obljub k dejanjem, in zakaj je nashe manjshinsko vprashanje na Koroshkem za sedanji avstrijski rezhim tako trd oreh.
Potrebno bo torej, da si ogledamo, kako se je razvijalo politichno zhivljenje med koroshkimi Slovenci v zadnjem razdobju.
Brez svojih voditeljev so ostali koroshki Slovenci po plebiscitu prepushcheni samim sebi. Ostal je na njih madezh »robskih« dush. Konstatacija: »Saj so sami tako hoteli! Naj pa utonejo v nemshkem morju!« se je tedaj chula kot nekakshna tolazhba in nekakshno opravichilo za nas, ki smo bili glavni krivci. Valili smo vso krivdo na ljube nashe zapadne sosede, govorili smo o goljufijah, se jezili na Anglezhe in she ne vem koga, a pri tem pozabljali, da so Koroshci trpeli najvech radi nashih grehov, ki segajo she v predvojno dobo, in radi nashe nezrelosti in naivnosti v tistih prvih dneh nashe mlade svobode. Leta 1906., ko so se ustvarjala okrozhja za prve neposredne in tajne volitve v dunajski parlament, so kranjski poslanci kljub protestu Grafenauerja in dr. Brejca, radi nekaj liberalnih in nemshkutarskih kranjskih trgov glasovali za famozno razdelitev volilnih okrozhij na Koroshkem, ki je dala koroshkim Slovencem namesto treh samo enega slovenskega poslanca. Leta 1918. in 1919. pa nismo shli Koroshcem pravochasno na pomoch, poleg drugega tudi radi tega ne, ker smo imeli za Koroshko baje premalo — davchnih uradnikov. Vsaj tako se bere v sejnih zapisnikih tedanje dezhelne vlade ...
Shele tezhki chasi po plebiscitu so nam odprli ochi. A najvech so nas zdramili iz potrtosti koroshki Slovenci sami, ki niso hoteli umreti! — Na Koroshkem se je zachelo zhivahno politichno kulturno in gospodarsko delovanje nashih zavednih mozh.
Zavedni Slovenci so reshili iz predplebiscitne dobe shtevilne politichne, kulturne, verske in gospodarske organizacije, ki so vech ali manj uspeshno odbijale napade.
Zavedni koroshki Slovenci so bili zhe pred vojno enotno in slozhno organizirani. Spricho impulzivne in mochne osebnosti dr. Brejcheve, ki je prinesel na Koroshko pravo »kranjsko« borbenost, je v politichnem zhivljenju koroshkih Slovencev popolnoma prodrla teza Slovenske ljudske stranke. Kar je bilo naprednih krogov,
so se iz nacionalne discipline podvrgli Brejchevemu diktatu. Ta sloga je rodila za koroshke Slovence zelo ugodne posledice, cheprav se ne sme pozabiti, da je tudi mnogo nashih dobrih ljudi iz meshchanskih in delavskih krogov, ki tedanje teze: »Vse za vero, dom, cesarja!« niso mogli razumeti in se zanjo ogrevati, prestopilo v vrste socialne demokracije in nemshkutarskega Bauernbunda (pozneje Landbunda). Voditelji slovenskega ljudstva na Koroshkem so bili v tisti dobi slovenski duhovniki, ki so svojo narodno vnemo med vojsko in po vojski plachevali z velikimi zhrtvami, z dolgoletnimi jechami, konfinacijami in zgubo svojega zdravja in premozhenja. Vojna je pomedla z avstrijskim nestvorom; mlada avstrijska republika je zapisala na svoj prapor demokratska in socialistichna gesla.
Iz lastne mochi, brez pomochi od zunaj, brez inteligence, ki je po plebiscitu — najvech po krivdi Ljubljane — zapustila Koroshko, si je nash kmet ustvaril novo politichno organizacijo. Ta politichna organizacija ni bila vech pretezhno v rokah duhovshchine, ustvarili so jo redki lajiki-inteligenti, ki so ostali na Koroshkem, a niso mogli dobiti v svoji lastni drzhavi kruha, ustvarili so jo kmetje iz Podjune, iz Rozha. Politichna organizacija je bila na najboljshi poti, da postane prava manjshinska organizacija, v kateri je bilo mesta za vsakega Slovenca. Ko je bila organizacija ustvarjena in obnovljeno »Politichno drushtvo za koroshke Slovence«, so se ji prikljuchili koroshki slovenski duhovniki z navdushenjem in so odslej pa do pred kratkim v njej radi in odlichno sodelovali. Okoli manjshinskega glasila »Koroshkega Slovenca«, ki ga je ustanovil in spravil na dostojno vishino uchitelj Aichholzer, se je zbirala prebujena mlada Koroshka.
Preizkushnje prvih volitev v novi republiki so koroshki Slovenci, odnosno njihova politichna organizacija sijajno prestali. Vrshila so se pogajanja za kulturno avtonomijo, ki so jih pa nemshke stranke — od skrajne levice do skrajne desnice skupno povezane v Heimatbundu kot nemshki nadstrankarski organizaciji — zavlekle in konchno namenoma prekinile in obrezuspeshile. Nemci so spoznali, da se materinski narod v Jugoslaviji za koroshke Slovence ne zmeni prevech in so zacheli previdno in pochasi minirati slovenske postojanke. A priznati je treba, da so na zunaj chuvali videz demokracije. Vsi njihovi sklepi so bili sklepi vechine proti manjshini, ki da se noche vzhiveti v nove prilike in koketira vech ali manj vidno z iredento. Plebiscitne rane so se le pochasi celile: Nasprotstvo med zavednimi Slovenci in drzhavnim narodom, t. j. Nemci in nemshkutarji, vsemi, brez ozira na njihov svetovni nazor, je bilo globoko in skoro da nepremostlljivo. Na eni strani zavedni Slovenci, na drugi Nemci in renegati . To je bil chas, ko bi bili morali koroshki Slovenci koncentrirati vse svoje sile in ustanoviti vrhovno instanco, Narodni svet, v katerem bi se zdruzhilo njihovo kulturno, politichno in gospodarsko zhivljenje. Ta moment so koroshki Slovenci zamudili. In zato, ker so ta ugodni moment zamudili, se je konchala njihova politichna organizacija, ko je minula ustavna doba in je nastopila »nova« in »katolishka« Avstrija, z debaklom, ki ga prav lahko imenujemo poraz. Mi v Jugoslaviji, ki smo se vse premalo brigali za nasho manjshino na Koroshkem, nimamo pravice, da bi radi te neugodne bilance
obsojali svoje brate. Razmere v Evropi, posebno pa razmere v Avstriji, so morale do tega rezultata dovesti. Boj proti marksizmu, boj proti tzv. poganskemu nemshkemu hitlerizmu je dovedel do tega, da so se predvsem koroshki slovenski duhovniki, a tudi ponekod kmetje postavili na stalishche, da ne gre, da bi koroshki Slovenci stali v boju, ki ga vodi Avstrija za svoj obstanek, ob strani in da bi smatrali bratomorni nemshki medsebojni boj za stvar, ki se njih kot manjshine ne tiche. Smatrali so celo za nezadostno, da bi bili koroshki Slovenci samo tihi patriotje; hoteli so vstopiti v skupno avstrijsko fronto, da preprechijo veliko zlo, ki grozi katolishki novi Avstriji in s tem po njihovem mnenju tudi dusham koroshkih Slovencev.
A glej chudo: Vstopanje koroshkih Slovencev v avstrijsko patriotichno politichno organizacijo kar nenadoma Nemcem, t. j. koroshkim nemshkutarjem ni bilo po volji! Posebno po srechno zatrtem hitlerjevskem puchu so se koroshki Nemci te vneme koroshkih Slovencev za Avstrijo zbali. Nemshkutarji so izdali svojim pristashem, ki so se preje zbirali najvech v narodno-socialistichnih in landbundovskih vrstah, parolo, naj vstopajo kompaktno v hajmver, t, j. v najmochnejsho bojno organizacijo »Domovinske fronte«. Kmalu pa so morali koroshki Slovenci spoznati, da je avstrijskim krogom she vedno »skesani« hitlerjevec, landbundovec in celo komunist bolj ljub, kakor miroljubni slovenski drzhavljan.
Slovenci, ki niso imeli svoje skupne velike manjshinske organizacije (Narodnega sveta), so se morali naravnost vsiljevati, da so jih sprejeli v »Domovinsko fronto«. Niso mogli pri tem stavljati za svoj vstop nobenih pogojev. Niso vstopali organizirano, vstopali so polagoma; najprej nashi obchinski mozhje, nashe kmechke organizacije, nato oni, ki so bili odvisni od drzhave, nashi obrtniki, zadolzheni gorski kmetje, nashe prosvetne Organizacije, nashi delavci, che so si hoteli osigurati zaposlitev, vsi javni nameshchenci itd. — Spricho takega neenotnega postopanja, ki je bilo samo nujna posledica pomanjkanja mochne skupne manjshinske organizacije, se ne smemo chuditi, che Slovenci niso zastopani v novih korporacijah, kakor bi po shtevilu morali biti; ne smemo se pa niti malo ne chuditi, da niso dosegli izboljshanja svojega polozhaja kot narodna manjshina.
Najbolj drastichno se je pokazala lojalnost napram jugoslovanski narodni manjshini o priliki ljudskega shtetja marca meseca preteklega leta. Ljudsko shtetje je na Koroshkem vodil krshchanski socijalec, torej katolishki mozh, dezhelni svetnik Leer, ne kak nacionalsocialist ali hajmverovec. Navodila, ki jih je dajal ta gospod svojim shtevnim komisarjem, kako naj shtejejo in koliko naj nashtejejo, so ovekovechena v pritozhbi drja. Petka na Zvezo narodov.
Kako postopajo s koroshkimi Slovenci na cerkvenem in sholskem polju, to je pa poglavje zase, tako zhalostno poglavje, da moramo sechi zhe nekam drugam, che hochemo dobiti zanj v Evropi vsaj priblizhnih paralel. A o tem drugich kaj vech.
»Notranja« konsolidacija na Koroshkem je zhe tako dalech napredovala, da je mogel najvishji predstavnik v dezheli, sam dezhelni glavar general Hulgerth izjaviti: »Na Koroshkem ni manjshinskega problema, ni manjshin! Poznam samo Koroshce in — iredentiste!« Torej zopet stara pesem: Nemshkutarji so Koroshci, a Slovenci kljub svojemu patriotizmu — iredentisti. General Hulgerth je dezhelni vodja hajmvera. On je gospodar v dezheli. Dunaj je dalech, kakor je bil v starih chasih. Ima poleg tega dva obraza in dve uniformi, ima dve imeni: Shtarhemberg in Shushnik. Naj Shushnik obljublja, naj Dunaj obzhaluje, obveljalo bo pa le to, kar poreche general Hulgerth, kar porechejo njegovi svetovalci Shumi in Kajbich in Wutte in Perkonig. Malo bolj nerodno je zhe, ker je — Jugoslavija tako blizu in ker obstaja v Shvici — Zheneva. A v Zhenevi ima Avstrija mogochnega protektorja, ki mu ni vseeno, kaj se dogaja na Koroshkem; no, Jugoslaviji in koroshkim Slovencem bodo pach zopet nekaj — obljubili.
MISEL IN DELO, kulturna in socialna revija, Ljubljana 1935/6 Za zg. spomin izbral Ivo Antich
G. Brodnik - Franc Urshich (1896, Shteben, nemshkem St. Stefan-Globasnitz, Koroshka, Avstrija - 1951, Ljubljana), narodnoobrambni delavec, publicist. Iz druzhine malega kmeta s sedmimi otroki. Osnovno trirazrednico je obiskoval v rojstnem kraju, gimnnazijo 1907-1915 (z maturo) v Celovcu, med prvo svetovno vojno chastnik Austro-Ogrske vojske, ob koncu vojne v italijanskem ujetnishtvu; med 1919-1920 drzhavni zheleznichar* na koroshkem plebiscitnem ozemlju; med 1920-1930 komercialist, od 1930 usluzhbenec zheleznishke uprave v Ljubljani, kot aktivist OF zaprt od novembra 1944 do marca 1945, nato na prisilnem delu v Ribnici do 1. maja 1945, ko je pobegnil v Ljubljano. Chez 10 dni je odshel s skupino Vide Tomshich, v kateri je bilo vech poznavalcev koroshke problematike, organizirat PNOO (Pokrajinski narodnoosvobodilni odbor) za slovensko Koroshko. Ko je jugoslovanska vojska 20. maja 1945 na zahtevo Anglije in ZDA zapustila Koroshko, je kot delegat jugoslovanskih drzhavnih zheleznic zastopal Jugoslavijo v razlichnih zaveznishkih komisijah. V revialnih publikacijah pred drugo svetovno vojno je objavil vrsto tehtnih, she danes temeljito informativnih chlankov in razprav z narodnoobrambnega podrochja, zlasti o Koroshki; pri tem je vechkrat uporabil psevdonim G. Brodnik.
* Drzhava SHS — Drzhava Slovencev, Hrvatov in Srbov, ustanovljena 29. oktobra 1918 (obstajala do zdruzhitve s Kraljevino Srbijo).
Kraljevina SHS — Kraljevina Srbov, Hrvatov in Slovencev s prestolnico v Beogradu, ustanovljena 1. decembra 1918. Tu ne gre za pikolovstvo ampak za odlochilna zg. dejtava, ki so zgodovinsko zapechatila slovensko drzhavnost.
Glej tudi: Andrej Lenarchich, O zgodovinski državnosti Slovenskih dezpel, Revija SRP 97/98, 128 http://www.revijasrp.si/knrevsrp/revsrp97/andle97/slodr97.htm (Op. ur.)
Chitalnica
Lev Detela
NEMSHKA KNJIGA O CESARSKI CESTI OD DUNAJA PREKO LJUBLJANE DO TRSTA
Beppo Beyerl
DIE STRASSE MIT 7 NAMEN Von Wien nach Triest
Löcker Verlag, Wien / Dunaj 2013, 198 strani
»Cesta s sedmimi imeni« oziroma »Die Strasse mit sieben Namen« je naslov nemshke knjige, ki jo je napisal na Dunaju leta 1955 rojeni avstrijski pisatelj Beppo Beyerl. Podnaslov te priblizhno dvesto strani obsegajoche publikacije, ki je nedavno izshla pri dunajski zalozhbi Löcker Verlag, takoj nakazhe njeno vsebino: »Od Dunaja do Trsta«.
Beyerl, ki je po ochetu cheshkega rodu in je na dunajski univerzi shtudiral slavistiko, je do sedaj objavil vech potopisnih del, v katerih povezuje reportazho z leposlovnimi dodatki, anekdotami in druzhbenokritichnimi analizami. Predvsem ga zanimajo obrobja, ki so odmaknjena od centrov mochi, a kljub politichni in gospodarski zapostavljenosti vedno znova presenetijo z ustvarjalno silo. Vechkrat se je podal v dunajska predmestja in na avstrijsko podezhelje in vsepovsod odkril veliko kulturnih zanimivosti, ki periferijo postavijo v sredishche dogajanja. V razlichnih reportazhah je opisal, kako je potoval z vlakom po ozkotirni zheleznici po juzhnocheshkih obrobjih in kako je rechico Wien, ki je dala mestu Dunaju njegovo danashnje ime, prebrodil ali pesh obhodil od njenega izliva v Donavski kanal pri znani dunajski stavbi Urania slovenskega arhitekta Fabianija do izvira v Dunajskem gozdu, pisal pa je med drugim tudi o slovenskem Krasu in Srechku Kosovelu.
V »Cesti s sedmimi imeni« opisuje Beyerl svoje potovanje po nekdanji znameniti avstrijski cesarski juzhni cesti, ki vodi od Dunaja chez Gradec, Maribor in Ljubljano do Trsta. Kot spodbuda za dolgo pot mu je sluzhilo znano potovanje klasika stare nemshke literature Johanna Gottfrieda Seumeja, ki ga je opisal v knjigi »Spaziergang nach Syrakus« oziroma po slovensko »Sprehod v Sirakuze«. Seume se je na pot chez glavne predele tedanje Avstrije in Italije podal kar pesh 10. januarja 1801 z Dunaja. Po lastnem zapisu je baje zhe prvi dan prehodil skoraj 90 kilometrov vse do kot prometno prenochevalishche tedaj znanega kraja Schottwien v blizhini pogorja Semmering, cheprav morda stari potopisec tu pretirava, ker v zimskem chasu s kratko dnevno svetlobo ni mogoche pesh v enem dnevu opraviti tako dolge poti.
Beyerl po stari cesarski cesti ni mogel vech potovati pesh kot njegovi predniki v starih chasih, ker bi prevech hitro konchal pod avtomobilskimi kolesi. Potoval je zato na razlichne nachine, z avtobusi, z osebnimi avtomobili, z vlakom in le na nekaterih odsekih, kjer je to she mozhno, tudi pesh.
Stara cesta do Trsta ima pri Dunaju oznako 17. Njeno gradnjo je leta 1726 zapovedal oche Marije Terezije, cesar Karel VI.. Zhe leta 1728 je bila cesta, kot se dandanes reche, odprta za promet in za shtevilne velike furmanske vozove tedanjega »novega« chasa, saj se je bilo pred tem potrebno prebijati chez hribe in doline po slabih kolovozih in vodnih poteh.
Beyerl se v zanimivi knjigi ustavi v najznachilnejshih krajih, skozi katere se Karlova cesarska cesta, ki je bila ob nastanku centralna srednjeevropska prometna novost, vije vse do Trsta. S kritichnim ochesom opazuje okolico in opisuje najrazlichnejshe znachilnosti, pojave, gostilne, vinotoche, trgovine in lepa in slaba presenechenja, ki jih je dozhivel na potovanju. Shkoda je le, da se je v publikacijo vrinilo precejshnje shtevilo tiskovnih pa tudi stvarnih napak. Tako avtor na primer napachno zapishe, da se je v Mariboru rodil znani avstrijski vojskovodja Radetzky (rodil se je na Cheshkem), ki ga je ochitno zanemanjal z v Mariboru rojenim admiralom Tegetthoffom. Kljub temu so ti avtorjevi analitichni preskoki v zgodovino, politiko in literaturo zelo privlachni. Z ironijo opisuje Beyerl razlichne shovinistichne pojave na slovensko — italijansko — nemshko meshanih podrochjih, ustavi se pri protislovanskih pesmih katolishkega duhovnika Ottokarja Kernstocka, ki je bil doma iz Maribora. V prvi svetovni vojni je v pesmih shchuval proti Slovanom, Slovencem pa je zameril, da so po letu 1918 poslovenili njegov nemshki Marburg an der Drau v Maribor. Kernstock, ki je umrl leta 1928, je med drugim tudi avtor pesmi v chast kljukastemu krizhu in s tem predhodnik nacionalnosocialistichne literature, vendar na spletu zachuda razberem, da je she vedno chastni meshchan danashnjega slovenskega Maribora.
V Mariboru pisatelj obishche grob generala Maistra, ki je priboril po prvi svetovni vojni mesto Sloveniji. Po vsem Mariboru zaman ishche med shtevilnimi modernimi hoteli in amerikaniziranimi lokali dobro domacho slovensko gostilno, ki je ochitno v mestu, kot zapishe, ni vech. Med drugim se ustavi tudi v Ljubljani, kjer premishljuje o arhitektu Plechniku, pesniku Preshernu in pisatelju Ivanu Cankarju, s katerim se je srechal zhe na Dunaju, obishche pa ga tudi ob cesarski cesti v njegovi rojstni Vrhniki. V Ljubljani na javnih prostorih — podobno kot drugod po Sloveniji — zaman ishche kipe nekdanjih mogochnikov, ki so dezheli nekoch prinesli chast in slavo. S kipom cesarja Franca Jozhefa, ki je med drugim celotno monarhijo prepredel z zheleznicami in cestami, se srecha v ljubljanskem Mestnem muzeju v Gosposki ulici. Tu najde tudi glavo Karla VI., pobudnika velike ceste do Trsta. Ustavi se ob kipu feldmarshala Radetzkega, ki je domoval v ljubljanskem gradu v Tivoliju, ob njem pa odkrije tudi kip marshala Tita, ki je umrl v Ljubljani.
Kar precej chasa se mudi na Krasu, kjer se razpishe o subtilni poeziji Srechka Kosovela in se z zanimanjem poglobi v italijanskega opisovalca Krasa Scipia Slatapera v knjigi »Il mio carso«. Pishe o krvavih bojih na krashkih planotah v prvi svetovni vojni in o grozotah druge svetovne vojne. Obishche vojashka pokopalishcha iz prve svetovne vojne in se zaustavi ob partizanskih spomenikih in grobovih. Razmishlja o neprijetni slovenski ideoloshki razcepljenosti med »rdeche« in »bele«. Poda se tudi v krashke jame, kjer ga kot turistichni vodnik spremlja Dante s svojimi znamenitimi spevi.
V	Sezhani se spet spomni na davnega nemshkega popotnika Seumeja, ki leta 1801 tam modruje: »V Sezhani zhe prva gostilna ni name naredila dobrega vtisa in pred njo je stalo neverjetno veliko furmanov. Zato sem shel kar dalje, mislech, da kmalu najdem novo gostilno. Saj je kraj precej velik. A nich. In sem bil prelen, da bi shel nazaj v prvo. Zato sem shel kar pesh naprej do mitnice pred Trstom po strmem grebenu in niti kapljice dobre vode ni bilo nikjer.«
Tudi Beyerl ni zadovoljen s sedanjo podobo Sezhane. Tu, kot ob mnogih drugih krajih ob dolgi cesarski cesti, obzhaluje unichevanje stare dedishchine, obupuje nad novimi gradnjami brez pravega stila. Le s tezhavo najde v Sezhani prenochishche, saj je hotel Triglav zaprt in razdejana gostilna Mohorchich. Ker ni prave in dobre prometne zveze do Trsta, se drugi dan odpravi pesh kot nekdaj Seume chez kras do Opchin, kjer se znajde na Dunajski cesti oziroma na Strada per Vienna. Ob Obelisku zagleda morje. Prenochi v hotelu Daneu. Drugi dan se z openskim tramvajem, ki ga obchuduje kot tehnichno izvrstnost, odpelje v Trst na Oberdanov trg, ki je za pisatelja zakljuchna tochka cesarske ceste od Dunaja do Trsta. To krasi sedem razlichnih glavnih imen: Dunajska cesta, Strada per Vienna, Wiener Strasse, Trzhashka cesta, Triester Strasse, Partizanska cesta, Slovenska cesta, poleg shtevilnih drugih, kot Carolus Strasse, Titova cesta, Adolf — Hitler — Strasse, ki so vech ali manj zhe izginila v polmraku zgodovine.
V	Trstu pisatelj obishche na Piazza Oberdan spominsko celico na smrt obsojenega Vilija Oberdanka, ki se mu ni posrechil atentat na avstrijskega cesarja Franca Jozhefa. Razmishlja o skrivnostih italijansko — slovensko — avstrijskega Trsta. Gre na pomol San Carlo, imenovan po nekdanjem cesarju. Na velikem trgu, ki simbolizira enotnost Italije, se zaustavi pri spomeniku cesarja Karla VI., ki je Trst 18. marca 1719 proglasil za svobodno pristanishche in s tem omogochil njegov nekdanji razvoj in vzpon.
V	posebnem dodatku opishe Beyerl she veliko prometno novost, ki je sredi 19. stoletja sledila cesarski cesti od Dunaja do Trsta in jo tedaj presegla. Na zabaven in prijeten nachin namrech predstavi nastanek juzhne zheleznice od Dunaja preko Ljubljane do Trsta, ki je zachela redno obratovati 17. julija 1854. Pisatelj ob tem obzhaluje, da so v sedanjem chasu evropskega zdruzhevanja potnishke zheleznishke zveze med Dunajem, Ljubljano in Trstom vedno slabshe in da Trsta z Dunaja sploh ni vech mogoche dosechi z direktnim vlakom preko Ljubljane pa tudi ne po koroshki progi preko Celovca in Kanalske doline.
Lev Detela
PESNISHKI IZZIV JANIJA OSWALDA
Jani Oswald, Quaran Tanja
Homeland Eastland West Lend Fremd End konec
Zalozhba Drava, Celovec 2012, 98 strani
Leta 1957 v Celovcu rojeni dvojezichni oziroma v dolochenem smislu celo vechjezichni pesnik Jani Oswald je samosvoj pojav v sedanjem slovenskem in delno tudi v avstrijskem literarnem trenutku. To ponovno dokazuje z zhe sedmo pesnishko zbirko z nenavadnim ironichno — semantichnim naslovom Quaran Tanja, ki jo je spet zasidral v nedonoshenostih domache Karantanije. Zhe sam naslov zbirke je izziv tako v vsebinskem druzhbenokritichnem smislu kot na drugi strani v formalnem oziru. Oswald namrech izziva tudi z jezikovnim gradivom kot takim, ko ga razstavlja na prafaktorje in sestavlja v razlichne kombinacije. Pri tem velikokrat igrivo pomesha slovenske in nemshke besede v nov ironichen »multi — kulti« spev, ki ga vchasih zabeli she z angleshkimi dodatki, poseben davek pa je za namechek plachal she svoji humanistichno latinistichni vzgoji v celovshki slovenski gimnaziji in pri univerzitetnem shtudiju Rimskega prava. Dokaz za to je skoraj v celoti v latinshchini napisana pesem Wachs populi oziroma po slovensko Vosek ljudstva, kar je gotovo nemshko — latinski asociativni namig na znani izraz vox populi — ljudski glas, pri chemer nemshka naslovna beseda Wachs — vosek deluje kot tuja jezikovna prevleka, ki prvotni latinski pomen prechrta k na koncu teksta podchrtani v nemshchini zapisani ugotovitvi: »lebe der Volksmund gesunde« -»naj zhivi zdravi ljudski glas«. Za tega, a nemshkega, se je, kot vemo, she posebej borila do nedavnega na Koroshkem gospodujocha svobodnjashka stranka. Iz osnov v razmeroma tradicionalistichni besedno — izpovedni podstati rastejo Oswaldovi teksti preko besednih remontazh in demontazh v ironichno obsodbo danashnjega razlomljenega sveta in razkrajajochih se druzhbeniuh pojavov. S pomochjo posegov v strukturo jezika in s prerezi skozi jezikovni in stavchni material ustvarja Oswald diferencirane premike in zamike v posameznih segmentih svojih literarnih sporochil. Na ta nachin nastajajo nove pomenske zveze pa tudi novi zvochni uchinki, ki zanimiva besedila, sestavljena iz kratkih stihov, premikajo k akustichno — glasbenim interpretacijam in humoristichno kabaretistichnim zasukom, kar dokazujejo razlichni avtorjevi literarni nastopi in najnovejshi pesnishki zbirki prilozhena zgoshchenka. Na tej Magda Kropiunig na precej tradicionalen nachin interpretira Oswaldove pesmi ob uchinkovitih glasbenih vmesnikih, ki jih na klavirju igra Tonch Feinig.
Podnaslov zbirke Homeland Eastland West Lend Femd End konec je skrchen vsebinski pregled skozi vse predele Oswaldovega novega pesnishkega dela in smerokaz k zadnji pesmi Fremd End na shestinosemdeseti strani knjige ob pesnikovi ugotovitvi o lazhni morali, kar povezhe s slovensko enigmo morala morila. Vendar se nelagodje pojavi zhe takoj na zachetku. V prvem v celoti v slovenshchini napisanem tekstu Quarantan ja avtor med drugim sporochi tudi tole: »Morala je / privatizirana / pa mir je ... / komot poteka / pretvarjanje / vrednot / v vrednostne papirje ...« (Quaran Tanja, str. 6). Tekst pesnik stopnjuje do ugotovitve, da je »na vladi idiot« in »falot na borzi«. V sanjah ga preganja zacharani kraj v »karanteni«, zakaj taka je ta njegova nesrechna domovina Quarantanja. V sledechi drugi za protiutezh v nemshchini oblikovani pesmi Karantan go, verjetno nastali ob lepem Vrbskem jezeru pri Celovcu, pripoveduje avtor o obrazih s parfumiranimi zadnjicami. Tekst se zakljuchi z obchutkom nelagodnosti na kopalishchu, simbolichno imenovanem Karantang. Po tem uvodnem slovensko — nemshkem dvojchku sledi enajst pesmi pretezhno v nemshchini napisanega prvega sklopa Homeland na shtiri dele razdeljene knjige. Ochitno nas avtor tu zapelje na potovanje po blodnjakih alpsko — jadransko — balkanskega konglomerata in tako imenovanega »kulturnega« turizma, na kar namigujejo med potovalne namige razdrobljeni drobci raznih krajevnih imen. Med temi je vsekakor v ospredju topografija Avstrije, o chemer se bralec lahko pouchi tudi iz Navigatorja, objavljenega na zadnjih straneh knjige. Razpon sicer sega od Sarajeva, partnersko poprijateljenega s tirolskim Innsbruckom, do vechnega Rima, vendar ostaja tezhishche ob Dravi in na Ljubelju, ob Zhihpolju in Podgorju in pri Otoku ob Vrbskem jezeru pa tudi na Svinji planini z zloglasnim domom za azilante, na katerega je zlasti zdaj po padcu koroshke desne vlade tem bolj posvetila kritichna javnost s shtevilnimi zharometi. Vse se odvija v nachinu smeshne alpske poskochnice in spomina na absurdno odstranjevanje dvojezichnih krajevnih tabel s slovenskimi napisi, tako da se pred bralcem v duhu prikazhejo koroshki klobuki z gamsovim chopom, dirndli, rjavi lovski gvant, na koncu cikla pa se oglasi celo »nekorektno« napisana slovenska pesem: »... stric in strina / shtrizzi Zitzi / Ban / te pustiti moram / moja imowina / moj trpin/ ...«
Razlichne besedne naveze pesnik vechkrat pretvori v novo pomensko zvezo, ki absurdnost jezikovnega dogajanja postavi v nov sporochilni kontekst. Pri tem se mu vchasih bolje vchasih pa tudi manj preprichljivo posrechi vzpostaviti asociativni most med bralcem in iz postmodernistichne poetike stkanim dokaj hermetichnim pesnishkim imaginarijem v nachinu stare maniristichne ars combinatoria, ki od bralca oziroma poslushalca zahteva pazljivo deshifriranje. V drugem sklopu Eastland, sestojechim iz osmih pesmi, prevladuje slovenshchina, ki pa je seveda vedno znova pomeshana z vrinki iz nemshkega besedishcha. Ironichni podton s kritiko nazadnjashkih domovinskih znachilnosti se nadaljuje: »kraj hudobe / vsega konca raj ...«. Vendar kritika ne velja le nemshkutarskim shovinistichnim pojavom, temvech je obrnjena tudi proti zamejenostim v domachem slovenskem logu. V pesmi Luno hod izvemo na primer, da »nich nikjer /
se ne premika / v temachni / mesechini...«. V pesmi Qur an Tanja oshvrkne Oswald za namechek she antisemitske in protimuslimanske tendence v znani Sketovi koroshki povesti o Miklovi Zali. Nadaljuje se razseljevanje, asimilacija v tujstvo. Otroci so, kot izvemo iz teksta Schuster Schütz^ pozabili na svoj nekdanji dom. V tekstu Spora zoom se pojavijo politichna »stalishcha zfalostnih figur na odru«, cheprav se ponuja tudi tu mozhnost najrazlichnejshih asociativnih interpretacij. Sledi nemshko napisani oddelek West Tend z zhe omenjenim latinskim vrinkom Wachs populi in shtevilnimi namigi na politichno — pravna vprashanja z dokonchno skeptichno ugotovitvijo: »Povsod grenka gniloba, vseeno kamor gledash«. Avtor, ki je na Dunaju shtudiral pravo, se poigrava s pojmom nemshkega idioma »Recht«, ki pomeni pravno vedo pa tudi desno politichno usmerjenost, ki je na Koroshkem vseprisotna.
To potrjuje avtor tudi v zadnjem sklopu Fremd End z dvanajstimi besedili. Gorska koroshka topografija je premazana z rjavo barvo, kot Oswald ugotovi v nemshkem tekstu brez rozhnate vecherne zarje Abend braun. Tekst Tiefer Schlund / oziroma po slovensko koroshko : Relik vijak ponuja avtor v dveh variantah, nemshki in slovenski, z besednjakom iz verskega in financhnishkega sveta: »... Nalij si vina iz/ monshtrance / lakiranih relikvij / opijani se/ s predstavo o svobodi / izmenjave / denarja in blaga ... //... razkriva se / vnovich vnovchen / anonimen kapital / in terja svojo / desetino« (Quaran Tanja, str. 75).
Slovenski tekst Dimo krati je poklon grshkemu pesniku Janisu Ritsosu ob spominu na konec klasichne grshke demokracije in opomin najrazlichnejshim novim anonimnim nedemokratichnim tiranom in zavrtim politichnim amaterjem. Iz drugega nemshko — slovenskega pesnishkega dvojchka Geriech tät / Smrdish che izvemo, da »smrdipo sodnem dnevu«, ker »izkupichka« ni nikoli dovolj. Nahajamo se pach v trdi dezheli koruptnih materialistichnih mogotcev, kjer ni ne ljubezni in ne morale.
Harmonija »lepih« obchutkov je bistveno nalomljena. Prevladuje »estetika grdega«. S pomochjo »osamitve« in »razdruzhitve« posameznih besed in stavchnih delov in preskokov iz slovenskega idioma v nemshkega ali obratno se rushi obchutek »samo po sebi umevnega« in smisel za »blagozvochno harmonijo« normalnih povedi oziroma pomenskih zvez. Vprashljivost jezikovnih klishejev in pogovornih navad prizhene Oswald vedno znova do absurda.
Matej Krajnc
VECHINA LJUDI ZHIVI OD ROJSTVA DO SMRTI
Paberek ob izidu jubilejnega pesnishkega izbora Marka Kravosa
Ne misli, da bi ushel / ali kam dljeprishel, / che bi imel shtiri noge. / Tudi stolica nikamor ne pride. (Memento)
Zalozhba Mladinska knjiga je sedemdesetletnico pesnika Marka Kravosa obelezhila z jubilejnim izborom njegovih pesmi; to seveda ni prvi izbor, je pa najnovejshi, sestavljen »iz prve roke« in kot takshen ta hip najbolj legitimen pregled pesnikove vechdesetletne ustvarjalnosti. Spremno besedo je napisal pesnik in urednik Knjizhevnih listov Peter Kolshek, v njej pa poudaril vechplastnost Kravosove poezije, kar je strnil v skupni imenovalec »gibka majhnost, svetla velikost«.
Poezijo Marka Kravosa spremljam zhe dolga leta, prav tako zhe dolga leta poznam pesnika; njegova poezija mi je bila reshilna bilka na prenekaterem literarnem vecheru, ko je po dolgi vrsti medlih, brezvoljnih in sporochilno praznih bralcev nastopil s svojo preprichljivostjo in zhivahnostjo. Marsikatero smo skupaj ugnali tudi v zdaj zhe bivshem Jazz klubu Gajo na zanimivih, z glasbo obarvanih poetichnih vecherih. Ker premorem vse izvirne zbirke in izbore, sem bil prav radoveden, kakshna bo videti jubilejna izdaja.
K razmisleku priganja zhe naslov V kamen, v vodo. Tako kamen kot voda sta vseprisotna v nashi ljudski zapushchini, Kravos pa je kot pesnik tesno povezan s to zapushchino. Omemba, da je »zamejski pesnik«, je sicer pomembna, saj je njegovo zamejstvo vplivalo na nachin njegovega pisanja, a najvazhneje je, da je pesnik; da ima kaj povedati in da to pochne na popolnoma svoj, svezh in zanimiv nachin, kar sicer v novejshi, recimo ji mladi, poeziji zadnjih dveh desetletij ni ravno navada; she vech — pesniki in pesnice kar tekmujejo, kdo bo vech nalozhil in manj povedal. Da Kravos pri sedemdesetih pochne, kar pochne, she vedno zelo vitalno in navdusheno, gre brzhchas pripisati temu, da njegovo pesnishtvo ni poza, kot je zaznati pri mnogokaterem »pesniku« novejshega datuma. To izprichuje zhe nachin, na katerega se loteva zahtevnih tem, tem, brez katerih poezija ne more biti — bivanjske tematike in vsega v zvezi z njo.
Pesnikova pesnishka vitalnost je zasidrana v njegovem znachaju, brez nje ne more. Njegova poezija je, takshna kot je, samoizprashujocha, »zamejska« in vechkrat trpka, v svoji trpkosti povsem preprosta — ne ishche velikih besed, ampak udari naravnost. Prav tako je z ljubezensko poezijo. In che Kravos, kot pishe literarna zgodovina, izhaja iz izrochila t. i. »sentimentalnega humanizma« (od kdaj je
humanizem sentimentalna prvina?), je v svojem humanizmu »tih in dober«, kot bi dejal pesnishki kolega Ivan Minatti, hkrati pa »glasen in neizprosen« — njegov svet je srechen, lep in mlad, a tudi minljiv, star; to je sicer neizpodbitno dejstvo, realnost, brez katere tudi poezija ne more zares obstajati. Che Kravos hkrati izhaja tudi iz avantgardnih nastavkov, torej modernizma in avantgardizma, kar zasledimo v njegovi sproshcheni pesnishki govorici, inovativnih besednih igrah, ki tudi stalna rekla ali fraze obrnejo v vitalno bivanjsko izkushnjo, je morda prav to vzrok, da sveta ne more nikoli jemati povsem (pre)resno, njegovo (pre)resnost pa satirizira in se ji dobrohotno posmehuje. Prav odlichen humor je, v povezavi s spretnimi besednimi preobrati in intertekstualnimi navezavami, bistvena prvina njegove poezije; z njim intertekstualizira staro pesnishko in drugo ljudsko izrochilo in tudi izrochilo svojega bivanja zunaj meja »matichne« domovine; v njegovi poeziji se po svoje znajdeta tako Presheren kot Cankar, prisotna sta tako Kette kot Murn, tako prosti verz kot ritem alpske poskochnice. Che boste v prichujochem izboru odprli knjigo nekje v drugi tretjini, boste nashli dobra primera za zgornje trditve — pesmi Trn in kamen (ta nekako »pojasnjuje« naslov izbora) in Morda v dvoje. Kravos je vmes postavil tudi prenekatero pushchico (epigram), ki naslavlja tretji, angazhirani pol njegove poetike — tudi ta se zrcali skoz humor, tochneje, skoz satiro, samoironijo, obeshenjashtvo, kar je seveda precej bolj uchinkovito kot shkripanje z zobmi in mahanje s pestjo. Zgodovina njegove bivanjske in domovinske usode se morda najbolje zrcali v pesmi Krompir na srcu, ki jo v spremni besedi omenja tudi Kolshek. »Ah, domovina, rad bi ti rekel krompir.«, zapishe Kravos, na videz z izborom banalne poljshchine, ki pa ima korenine, ki se jih je treba lotiti z orodjem ... iz chloveka domovine ne moresh kar tako izpuliti, poezije pa tudi ne, razen che ni taka, ki se pishe in prodaja poceni, a Kravosova je dalech od prerachunljivosti in hipnih vzdihujochih prebliskov, ki jih obozhujejo te ali one komisije. Osem razdelkov jubilejnega izbora, tematsko urejenih, tako pricha o pesnishki in chloveshki poti; izbrana je tudi najnovejsha poezija iz zbirke Sol na jezik (2013). Ni v navadi, da bi vitalni pesniki, ki nam vedno imajo povedati kaj tehtnega, z izbori postavljali zapike svoji poetiki; potovanje se namrech nadaljuje in v vodo she zdalech ni padel zadnji kamen. Knjigo je likovno (kot mnoge druge Kravosove) opremil akademski slikar Klavdij Palchich.
Vprashalnica
Ivo Antich
ZONA
—	Na kaj te spominja beseda zona?
—	Zoprn obchutek, groza ... Pa cona kot geografski pojem, zemeljski pas ... V politiki: demilitarizirana, okupacijska cona .
—	In v kateri demilitarizirani, okupacijski »coni groze« je zdaj Slovenija?
—	Kako pa to mislish?
—	Nich drugache kot takole: brez vojske (razen chastne chete), v okupaciji neokolonialnega kapitala, razsulo sociale, resni obeti drzhavnega financhnega kraha ... Mediteransko-ciprska cona pach ...
—	Mar Slovenija ni vech v solidni srednjeevropski coni? ... Saj nobena drzhava ne plava kar tako sem in tja po zemljevidu .
—	Poglej: v avstronemshkem cesarstvu smo bili del Zahodne Evrope ali vsaj zahodni del Srednje Evrope, s prvo Jugoslavijo smo prishli na Balkan, z drugo v sovjetsko Evrazijo, z osamosvojitvijo nazaj v Zahodno Evropo v obetavni shvicarsko-skandinavski perspektivi, ki pa se je kot »zgodba o uspehu«, kronana s chlanstvom v OZN, vztrajno, tajkunsko perfidno, tako rekoch neopazno tanjshala in spushchala nazaj v smeri jugovzhoda, Balkana — vse do sedaj aktualnega grshko-ciprskega finala .
—	Ah, vse to je pisunska metaforika, meshanje megle, poenostavljanje; vsaj ta finale je pretiravanje, medijski panicharski senzacionalizem .
—	Za tiste, ki chez noch ostanejo brez sluzhbe in strehe nad glavo ali s penzijo, ki zadostuje za juho v brezdomski kuhinji, je popolnoma jasna, neposredna krvava resnichnost. In chetudi na vse to gledash kot na votlo metaforiko, dejstvo je, da gre v jedru za eno samo, zmeraj bolj ali manj enako srhljivo tavanje skozi zgodovino, za esencialno dezorientiranost etnichnega mikrorelikta. Invalid mora pach najprej sprejeti dejstvo svoje invalidnosti, shele na tem lahko gradi »enakost«. Ta metaforika je, najbolje recheno, stalkerska .
—	Kako? Pa menda ne mislish na Tarkovskega?
—	Tochno to: na »Stalkerja«, njegov edini resne omembe vredni film, vse ostalo je razvlecheno prezhvekovanje bergmanovsko-antonionijevskih kvazifabul.
Mimogrede, poznam filmofila, ki je objavil vrsto hvalospevov Tarkovskemu, ustno pa mi je omenil, da si je vse njegove filme ogledal le po kosih, ker med
vsakim predvajanjem zaspi. Pri Antonioniju najdesh celo dolochene pred-stalkerske elemente, na primer »Rdecha pushchava« ali pa »Kota Zabriskie«, iskanje slovansko zveneche (Zabriskie je angliziran poljski priimek Zaborowski) orientacijske tochke v amerishki pushchavi ...
—	Kolikor se spominjam, gre v »Stalkerju« za zmedeno, umobolno, brezizhodno tavajoche iskanje nekakshne mitske »Zone«, ki naj bi bila odreshilna, a je hkrati smrtno nevarna. Oblast je to razumela chisto politichno, zato je bil to njegov zadnji sovjetski film.
—	Tako je. Le da ima stalkerska vizija shirsho veljavo ... Stalker v angleshchini pomeni lovec, zalezovalec . Smo v zoni lova, zalezovanja, ishchemo reshilno zono, obliva nas mrzla zona . Vsaka beseda sama v sebi vsebuje vse svoje mozhne razlage, le opaziti jih morash znati ... Stalker se po angleshko bere stoker ... Stok tako v rushchini kot v slovenshchini pomeni mesto zlivanja, tochko, kamor se vse (i)zliva, kloaka . Stara slovenska beseda zona pomeni tudi podreshetina, manjvreden ostanek pod reshetom po chishchenju zhita, zonast je gluh, prazen, jalov . V »Zoni«, ki je zaseda in past, vsakogar chaka dolochen prelom, obrachun, ciljni dosezhek, ochishchenje, kazen kot nagrada ali nagrada kot kazen ... To ga chaka ali, recheno po »bratsko« — cheka ... Ali vesh, kaj je bila »Cheka«?
—	Predhodnica KGB ...
—	In che malo obrnesh besedo zona, dobish noza, iz grshke nosos, ki pomeni bolezen. Da »globalne« kratice OZN(A) niti ne omenjam ...
Dokumenti
Dokument 1 Matej Krajnc
mailto:krajnc@revijasrp.si i.a. http://www.revijasrp.si
Svoboda, Resnica, Pogum
Revija SRP je z oktobrom 2012 zakljuchila svoj dvajsetletni program izhajanja; tako je v zadnji redni shtevilki 111/112 (2012) zapisal tudi odgovorni urednik Rajko Shushtarshich. Nadaljnja usoda revije je bila tisti hip she neznana, vendar je ves chas obstajala mozhnost, da bo she naprej izhajala tako ali drugache — z novim urednishtvom, morda samo spletno, morda kot obchasnik.
Revija je v dvajsetih letih izhajanja svoj program vech kot izpolnila; ignoranco drzhavnih pip je izkoristila v svoj prid, postala in ostala je namrech edina zares neodvisna literarno-druzhbena revija pri nas, kar pomeni, da si je lahko privoshchila objavljati tudi prispevke, ki bi bili drugje nezazheleni, morda she do tajnic urednishtev ne bi prishli. Privoshchila si je gojiti satiro, pisati o zgodovini satire, o nashem zgodovinskem spominu, o zgodovinskih tabujih, skratka o temah, ki bodisi tishchijo bodisi bolijo; kar je tudi naloga vsake prave literarno-druzhbene revije. Med njenimi platnicami je v pravem pomenu te besede zhivel pluralizem, obchechloveshki, ki je tudi najpomembnejshi, ki se ga navsezadnje tudi najbolj izrablja in iz njega sestavlja »medijske«, »politichne« in druge pluralizme, ki na koncu zhal vsi bolj ali manj postanejo mlatenje praznih slam.
Urednishtvo revije SRP se je z leti modificiralo in se zadnja leta nekako ustalilo pri petih do shestih imenih, prihajala so in odhajala, jedro pa je ostajalo isto, vrhunsko in preverjeno z imeni, kot so Jolka Milich, Ivo Antich, Lev Detela in Damir Globochnik. Prvi urednishki koncept je pisno leta 1993 v prvi shtevilki zastavil pokojni Franci Zagorichnik, odgovorni urednik Rajko Shushtarshich, gonilna sila revije, pa je z izpolnjenim programom jeseni 2012 prostovoljno in nepreklicno konchal svoje urednikovanje.
Revija SRP s shtevilko, ki jo drzhite v rokah, zachenja (in hkrati nadaljuje) kot obchasnik. Kaj to pomeni, pravzaprav she ne vemo, razen seveda tega, da bo revija (vsaj za zdaj) izhajala obchasno. Novo urednishtvo she nastaja, prav tako se obnavlja krog sodelavcev, kot tisti, ki je iz rok dosedanjega dolgoletnega urednika prevzel urednishke vajeti, pa sem vesel, da v obeh ostajajo nekateri dolgoletni sodelavci, prihajajo pa tudi novi. Posebej smo veseli mladih ustvarjalcev, ki jim ni
vseeno, kaj in kako pishejo. V reviji ostajajo nekatere stalne rubrike, cheprav smo jim nekje morda malce prikrojili imena in jih na svezhe razdelili, morda nastanejo nekatere nove, jedro pa sta she vedno literatura (s prevodi vred) in zgodovinski spomin — narodova Ahilova peta.
Revija SRP tudi z novim urednikom ohranja svojo osnovno, pred dvajsetimi leti zachrtano smer, ki jo zapishemo tudi na koncu vsake shtevilke: Svoboda, Resnica in Pogum so vrline, ki v dandanashnjih chasih na sploshno kaj malo veljajo, zato je revija SRP za sploshnokulturnishko srenjo pri nas videti kot nekakshen anahronistichni ostanek humanistichnega idealizma, nekaj prezhivetega, a she dobro, da je tako. Na tak nachin lahko ostane to, kar je bila: neodvisna revija, ki jo krojijo sodelavci, in ji ni treba polagati rachunov nikomur, she najmanj pa aparatchikom in ministrstvom te ali one politichne opcije.
Urednik seveda skrivaj upam, da SRP nadaljuje v naslednjih dvajset let; da nam bo nov vdih uspel in bosta na leto izshli vsaj dve shtevilki hkrati z vsaj dvema shtevilkama slovensko-angleshke revije Lives Journal., ki kot dvojezichna sopotnica SRP-a izhaja od januarja 2010. V teh chasih je sicer dobro biti velikopotezen s skrajno previdnostjo, zato bo najbolje, ako svoj prvi urednishki zapis koncham takole: veselimo se vsake nove shtevilke revije SRP in zlasti she prispevkov sodelavcev, ki verjamejo, da (stare) vrline lahko prezhivijo tudi v sodobnem svetu. V tej maniri vas z de la Boetijem, ki je nosilec programskih misli revije, najlepshe pozdravljava in upava, da bo nash skupni samohod obrodil dobre sadove!
Odgovorni urednik Matej Krajnc, maj 2013
Svojskost Revije SRP
Vodilo Revije SRP so
tri vrednotne orientacije individua,
tega ne nepomembnega drobca v sistemu institucij.
Te vrednote so: Svoboda, Resnica, Pogum. Pomembne so, vsaka od njih posebej, pomembno je prezhemanje teh vrednot.
Tak namen ima tudi urednishtvo Revije SRP,
ki izhaja v posodobljenem prvotnem slovenskem chrkopisu bohorichici, katere utemeljitev predstavlja Zbornik 2001 Bohorichica.
Sama ustvarjalnost in avtonomija, njuna utemeljenost v raziskovanju, nachelno in sploshno nista vprashljivi, nihche, skoraj nihche ne bo nasprotoval takim usmeritvam. Problem se pojavlja shele na konkretnem nivoju, kot tak je nerazviden in skrit ali zhe prikrit in s tem tezhko reshljiv. Problem ukinjanja ustvarjalnosti (in avtonomije) se kazhe v shtevilnih, a na videz nepomembnih malenkostih. Lahko jih ne vidimo ali pa se moramo spustiti na nivo konkretnosti, to je na nivo ukvarjanja z malenkostmi in postati malenkostni.
Institucija brez spomina je kakor podjetje brez knjigovodstva, mochni in mogochni v njej pochno, kar jih je volja, ker vse, kar pochno, utone v pozabljivi zavesti chasa.
a ne gre za chas, ampak za dejstva zavesti,
kjer chasa ni, je samo trajanje,
obche vrednote so neposredna dejstva zavesti,
vsakomur dojemljive, preverljive,
nihche jih chloveku ne more ne dati ne vzeti,
ne sistem ne institucija ne propaganda, tudi kulturna ne,
samo che to sam hoche, jih bo nashel
le v sebi, sebstvu svojem.
»Torej vsako bitje, ki obchuti svojo eksistenco,
obchuti zlochin pokorjenosti in tezhi k svobodi;
che se she zhivali, ki so udomachene za sluzhenje chloveku,
lahko podrede shele potem, ko jim zatro nasprotno zheljo,
kakshna nesrecha je to lahko za chloveka,
ki je edini resnichno rojen zato,
da zhivi svobodno.
Napravila ga je nenaravnega do te mere,
da je izgubil praspomin na svoje prvobitno stanje,
in na zheljo, da ga ponovno ozhivi ...
Vedno pa se najdejo eni, srechnejshi od drugih,
ti, ki so rojeni pod srechno zvezdo,
ki obchutijo tezho jarma in ne morejo vzdrzhati,
da bi ga ne stresli, ti, ki se nikoli ne navadijo na jarem ...
Ko bi bila svoboda povsem izgubljena, zunaj tega sveta,
bi jo ti ljudje ozhivili v svoji predstavi,
obchutili bi jo v svojem duhu in jo she vedno uzhivali.
Suzhenjstvo nikakor ni po njihovem okusu, celo ko je to okrasheno, ne! ...«
Ltienne de La Boetie