štev. 11.
V Mariboru 1. junija 1874.
Tečaj III.
ZORA
ČASOPIS
ZABAVI i PODUKU.
Pregled.  Na bojnem polju. — Helena. — Miramar. — Podobe iz domačega življenja. — Peter Preradović. — Drobnosti.
Na bojnem polju.
Podlimbarski. i
Kaj po velej travi se leskeče? Morda to koralde so rudeče,
AF pa jutra rosa barvana? Oj koralde nijso to rudeče,
To nij jutra rosa barvana, To prelita v boju kri je draga,
V boju ljutem za domača tla.
V postelji, postlanej od sovraga, Spi junakov silnih četa blaga, Spi in rane si hladi boleče.
V sinjem zraku sivi vran klokoče. Sred polja pa deva milo joče,
V solzah bridkih srce si topi. Sivi vran, požrešni vran klokoče,
Ker po krvi mrtvecev diši; Deva pa tuguje na gomili.
Ker v njej ljubi pokopan leži. Mirno v zemlji spi prijatelj mili, Njej srce v bolestnej poka sili, Bridko joče, solze lije vroče.
„Sijaj, sijaj solnce ti rumeno, Sijaj, sijaj na polje zeleno,
Na to pusto polje žalostno; Kri popilo bodeš porošeno
Na to bedno polje žalostno. Al' solza ne boš mi posušilo.
Da pripekaš še tako močno. Mojo radost, mir in tolažilo Deli so pod črno to gomilo. Pod gomilo njemu poročeno."
„S solzami bom zemljo omehčala, Omehčano bodem razkopala.
Poiskala grobnej temi tla; Posteljo pa notri bom postlala.
Posteljo iz cvetja belega, Tesno pač osamljeni nevesti,
Dosti širno za ljubeča dva. Tam bo ženin ležal pri nevesti, Tam spojeni srci bodo zvesti. Zmago tam ljubav bo praznovala."
Solnce žarko ljubo je sijalo. Rudo krv je s trave posrebalo;
Plena si v gorah iskal je vran. — Iz vasi zvonjenje je spremljalo
V zaželjeno spanje tretji dan Devo mlado tje, kjer v tihem grobi
Ženin njen počiva pokopan. V kraju nepoznanem svetnej zlobi, Kjer ločitev ne preti zvestobi. Dvoje src je mirno počivalo.
11
162
Helena.
Izvirna povest; spisal Jurij Vranic. I.
Le nocoj še luna mila, Eazsvetljilj mi pot temno ; Danes bova se ločila, K ljubi grem jemat slovo, B. Miran.
Trgovec Lilek v Ljubljani je bil zelo premožen mož. Delavnost, umno gospodarstvo in sreča pomogla so mu, da se je njegovo premoženje vedno množilo in smel bi se bil primerjati z najbogatejšimi ljubljanskimi mestjani. Kar je bilo pa njemu največ vredno, imel je lepo hčer, tako brhko kakor srna,   vitko kakor gorska vila.   Zlatorumeni kodri vsipljejo se jej po vrati in ramenih in jej krase lepo glavo.   Krasen pogled je bil to, kedar jo je človek videl na miren večer razpuščenimi lasmi pri oknu stati in kedar jej je razpihavala lehna sapa rumene lase na najdrobnejše nitke. Sladek smeh krasil jej je cvetno lice in rudeča ustna smehljala so se sreče in veselja. Blagostne misli obhajale so človeka pri tem prizoru, zamislil se je in za-maknen zrl v nadzémsko podobo, kakor bi se bal, da mu kaka druga misel ne razdere lepih sanj.   Najbogatejši mladenci domišljevali so si, da se znabiti prigodi, da kedó gane srce krasne Helene, se komu posreči za-se jo pridobiti in se ž njo potem veseliti življenja, toda le malo upa imeli so do tega, kajti Helena bila je tako hladna in mlačna proti njim, da se niti eden ni mogel ponašati kakim predstvom mimo drugega in zaradi tega imenovali so jo prevzetno, presirno.   Marsikedó Heleninih čestllcev bi bil gotovo rad žrtvoval del svojega imétija, da bi bil zamogel doseči le en sam njen milosten pogled ali celo smehljaj ; a Helena se nij zmenila za nobenega; obnašala se je mladeničem nasproti, kot bi bilo njeno srce kamenito, brez ljubezni, ali jej je pa že cvetela ljubezen, jej vzviševala občutke in jo vezala tako na ljubimca, da so jej bile vse prizadétve drugih čestiteljev le slabo odškodovanje proti gorki ljubezni ljubimčevi.
Bil je lep poleten večer. Luči so se jele bliščati po hišah. Skozi vsako okno sipali so se žarki ven in so razsvitljevali ulice, da se je skoraj tako dobro videlo, kakor po dnevi. Ljudje vračevali so se od sprehodov ali z dela domov. Nebo je jasno. Tisoč in tisoč zvezd leskeče se na njem in zre na zemljo, da vidijo, kaj počno zemljani, in da poročajo potem, kedar so se že vlegli ljudje k pokoju, svojemu stvarniku, kaj so videle. Počasi se razgubljajo ljudje, odhajajo na svoje domove in ulice" se praznijo. Le nekdo ne more tako naglo k pokoju. Na oknu néke velike hiše sloni deva. Mnogokrat se vzpne daleč skozi okno in opira oči po ulicah, da vgleda kje onega, katerega pričakuje ; toda oni, kogar naša lepotica pričakuje, menda ne misli tako hitro priti, kakor bi ona rada, ker
163
po vsej dolgej ulici nij bilo čuti nikogar. Devi je že tužno srce, belim robcem otre si solze s dolgih trepalnic in globoko vzdlhne, potem pa podpre desnico glavo in zre tja daleč po sinjem nébi. Nij bila dolgo tako zamišljena, kar se odpró vrata njene sobe. Dekle se stresne od veselja in hiti od okna, kajti menila je, da jej je pripeljala kaka nevidna moč ljubimca, prej nego je mislila ; pa kaka zmota ! Namestu njega prišla je Ivana, njena varuhinja.
„Kje si bila tako dolgo, Ivana?" vpraša dekle varuhinjo, katera si je komaj nekoliko oddahnila.
Ivana zmaje z glavo: „Saj vendar ves, lepo déte, kamo si me poslala."
Helena malo pomisli: „Res je, pozabila sem bila že in večkrat sem te mej tem klicala, kar si bila iz doma.   Tedaj kako je?"
„Nij ga doma, danes cel dan ne. Gospa, pri kateri stanuje, rekla je, da je nekaj dnij sem zelo otožen. Nič se mu ne ljubi, še celo jesti in piti ne. Danes zarano pa je vstal, vzel palico ter šel iz doma. Nikomu nij povedal, kamo gre, ali kedaj se bo vrnil, pripoveduje Ivana.
„In še zdaj ga ni doma?" vpraša Helena dalje.
„Se zdaj ne," odgovori Ivana.
Dekle si zakrije obraz z rokama, zaplače in solze, enake srebrni jutranji rosi, prisvetile so se jej skozi prste. Ivani se smili deva in začne jo tešiti: „Nikar ne plakaj, blago déte, saj bo prišel. Znabiti ima sedaj opravke in zaradi tega ne more k tebi. Ker te ljubi, te ne bo zapustil. Poznam ga; on je blag človek." Nij še dobro izgovorila zadnjih besedij, ko nekdo potrka na vrata. Kakor bi trenil, vstane Helena, hiti k vratom in ja odpre: „Stanislav, Stanislav, ti si!" vsklikne vesela.
Stanislav vstopi: „Jaz sem, ljuba Helena," dé in se ljubo nasmeje. Bil je lep mladeneč Stanislav, ponos se mu je znal na visocem čelu in oči so plamtéle ljubezni.
Helena stoji pri njem, mu zre nepremično v obraz in se raduje prišleca.
Stanislav gleda skozi okno, mej tem pa si prizadeva Helena zbrisati z lic vsa znamenja prejšnjega tugovanja. Lehno déla to in počasi, da bi ne zapazil Stanislav; toda on je videl vse. Obrne se proti njej in jej pogleda bistro v obličje.
„Kaj, Helena, ti si zopet tugovala? Čemu to?"
Helena povesi in odgovori: „Nikakor ne, ljubi, ampak ravno nasprotno : vesela sem bila, ker sem se nadejala, da prideš k meni".
„Ne varaj mé", zavrnejo Stanislav, „glej, kako si okrog oči rudeča in lice ti je se mokro od solz; ne bodeš me prevarila; jaz te dobro poznam, kedaj si vesela, kedaj žalostna".
Helena ne odgovori ničesa, ampak blagóstno se mu nasmeje.
11*
164
„Jaz ne vém, taka si, kakor dete", de smeje Stanislav, „ako mu ne prinese oca iz sejma obljubljene igrače, pa udeluje potem in joka, kot bi se mu prigodila bog zna kaka nesreča. Vidiš ljubka, tega ne smeš; jaz ne morem ravno isti trenutek k tebi, kedar bi hotel. Casi me dobi kak prijatelj, me ravno popraša za to ali ono in jaz se moram pri njem po-muditi".
„Obljubim ti, da ne bodem več taka", odgovarja šaljivo Helena ter ga povabi na divan.
Dolgo sta sedela molče. Stanislav zrl je temno pred - se v tla. Ravno prav je bilo, da je bilo teme v sobi, ker sicer bi bila opazila Helena čudno spremembo v Stanislavu. Bled je bil in vpaden, tako se je proménil v malo dneh, da se mu je vidno poznalo, da ga je nekaj hudega zadelo. Helena zre molče, kakor bi pričakovala navadnega ljubkanja pa danes je Stanislav nekako hladen. Čudno se jej zdi to, nasloni mu glavo na prsi in prične: „Lépa hvala ti, Stanislav, za prejšnji opomin, a tudi jaz hočem te nečesa opomeniti, pa veš, resnico mi moraš povedati!"
Legak smeh zazibal se je Stanislavu krog usten. „Le začni", dejal je, „rad se bodem podvrgel tvojej ljubi zapovedi.   Le vprašaj !"
„Kako pa je to, da si bil ti danes tako žalosten doma? Ali ti nij bilo vse po volji? Te je li kdo vžalil? Povej, kaj ima to pomeniti!"
„A kje si pa izvedela to, Helena? Kedó ti je povedal?
„Je že dobro," nasmeje se Helena, „sedaj si se že toliko izdal, da je res. Bil si žalosten, tedaj le naprej povej, potem stoprv ti bom povedala, kje sem jaz to izvedela."
„Helena, pusti me", dejal je mladeneč, „tega ti ne smem povedati. Nočem te žaliti; ne smem!"
„Tako tedaj, ti vedno zahtevaš, da sem ti odkritosrčna; ti pa m§ni tako majhene stvari ne zaupaš", rekla je deva.
^Ljubka, povem ti, da ti bo skalilo mir, ako ti povem. Bolje je za-te, da ne veš."
Te besede vzbudile so v Heleni še večo radovednost; zato nikakor ne odneha, in na vsak način hoče izvedeti, kaj se mu je prigódilo.
Dekle je vpirala oči vanj. Strahom pričakovala je, kaj jej bo povedal.
„Ljubka Helena", prične Stanislav, „dolgo sva bila srečna in vživala brezskrbna ljubezen , sedaj pa bode drugače. Pred nekaj dnevi dobil me je tvoj oča, menda mu je že kedó povedal za najino ljubezen. Opominjal me je, da te pustim v némar, ker na zvezo s taboj misliti ne smem. Dostavil je se slednjič dobri mož, naj poskusim nekoliko sveta in kedar dobim kako dobro službo, pridem naj k njemu poprašat za-te : le sedaj, prosil me je, naj te pustim, kajti vsa okolica že govori o najini ljubezni. Kaj praviš, Helena, k temu?"
165
Dekle poslušala je vse strme. Vroče solze utrinjale so se jej iz lepih očij in vedno trdneje oklepala se je ljubimca, kot bi se bala, da ga jej kedó vzame.
„Kaj storim sedaj, Helena, povej?" dé Stanislav ter jej obriše vroče solze z lic.
Ljubimki tare dušo žalost in jokom si hoče ohladiti srce. „Pri meni ostani, Stanislav, ako me ljubiš. Nikdó te ne more odganjati od méne", šepeče dekle.
Stanislav se zamisli, žalost stemni mu ponosno čelo. Neprestano zre v devo.
„Kaj ne da, Stanislav, time ne zapustiš in me ne osirotis? Rotim te pri najini ljubezni, ne stori tega, ako nočeš, da me pogubiš in mi pro-meniš življenje v pekel", prosi plakaje Helena in vpira oko v ljubimca, tako proseče, da bi kamen omečila.
„Prepozno, prepozno!" vzdihne Stanislav.
„Kaj poménja to?" vskikne Helena in naglo vstane. „Za boga, povej, kaj je prepozno? ponavlja Helena nemirno sopeča in prsi jej dvigajo odelo.
„Vpisal sem se danes mej vojake in prisegel sem že tudi. V malo dneh odrinemo", odgovori Stanislav.
„Sama pojdem k gosposki, ter te rešim", dé obupna Helena.
„Nikdć me ne more več rešiti", dejal je na-tó Stanislav zamóklim glasom.
„Teđaj tudi jaz ne", vpraša dekle, mu pade na prsi, zakrije rokama obraz in tužno plače na prsih ljubimčevih. ^
Stanislav nij pričakoval tega. Smili se mu ljubljena deva in tolažiti jo začne: „Ne obupaj, Helena, saj mora tako biti. Jaz si moram kaj oskrbeti, da potem po besedah tvojega očeta smem po-te priti. Ne tuguj, draga! Kmalu se vrnem in potem bova za večno združena."
Toda dekle je preslišala té besede. Le misel na ločitev jo je vznemirjala in same tuge nij slišala ljubimčevih tešilnih besed.
Slednjič se posreči vendar Stanislavu vtolažiti ljubimko. Sedaj pa jej pripoveduje razne stvari in jej slika tako živo bodočnost, kakor bi jo bil že živel, Helena pa ga rada posluša, kajti človek v tugi je kakor déte : vse verjame, kar mu le olajšuje žalost. Pripoveda jej, da bo pri vojacih dobro napredoval, kajti general, v čegar polk se je vpisal, pozna ga že. Ogledat je bil šel prej to leto oni kraj, kjer je Slanislav doma. On je bil ravno na počitnicah; sešla sta se in ker je general hotel iti še na Krim, v njegovem spremstvu pa nij bilo nikogar, ki bi bil vedel za pot, ponudi se mu Stanislav za vodnika, kar je visečega gospoda zelo veselilo. Mej potom izpraševal gaje general o njegovih zadevah in namerah. Stanislav povedal mu je, da je dovršil šole v Ljubljani, da pa sedaj ne ve kamo bi se obrnil.   Videč lepo vzraslcga in bistio-umnega mladenča svetuje mu
166
general, naj se vpiše v vojake, kajti gotovo bo tamo še najbolje izhajal. Stanislav mu nij hotel ravno odrekati, kajti že od nekedaj ga je veselil vojaški stan. Na to ga povabi general, naj pride v Ljubljani večkrat k njemu, da se o tej zadevi bolj natanko pogovorita, kar mu je Stanislav rad obljubil. Sedaj pa se je vpisal mej konjike, kateri so stali na Ogrskem.
„Pozno je že, oditi bom moral", dé Stanislav in vstane.
,,Kamo se ti mudi, dragi", ugovarja Helena, „bodi pri meni, saj ne boš več dolgo, potem pa bom samica", reče dekle, ga prime za roko in k oknu, skozi katero se njima je smehljala prijazna in tiha noč; a danes nij bilo čuti tako sladkega šepetanja, kakor drugikrati, kedar &ta slonela zvečer v okni.   Čas hiti in že pozno je v noč.   Stanislav hoče strani.
Helena se ojači, ko je odhajal ljubimec, nij plakala več. Goreče ga je poljubila in tudi on jo je strastno poljubil na cvetno lice. Podala sta si roke in zrla drug drugemu v oko, kakor, da bi se hotela dobro v spomin vtisniti in ta pogled povedal je več, nego sto in sto besedij.
Helena je sama. Lepi spomini prejšnjih časov vzbujajo se jej v duši. Oj, kako je bilo takrat lepo, a sedaj je velik razloček ! Stanislav je odšel. Eekel je sicer, da se kmalu vrne, a za gotovo tudi on tega ne ve. Lehko se mu pripeti nesreča in ne vrne se več. Tako je bila zamišljena, da še vedela nij, kedaj so se vrata odprla in je odstopila njena varuhinja Ivana. Tiho po prstih stopa k njej, da je ne vzbudi, kajti menila je, da je zaspala pri mizi; a ko pride do nje, prepriča se, da še čuje.
„Zopet jočeš, s\^dko dete moje!" nagovorijo z mehkim glasom Ivana. Kaj bode vendar s taboj, če bodeš vedno taka ? Kedo te je zopet razžalil in ti ranil srce? Povej, ljubo déte!"
Helena jej pove vse, kajti čutila se je olajšano, ko je razodela varuhinji svojo bolest.
„Vidiš, ti si utrujena, Helena. Pojdi rajši spat, nego da tu sediš. Spanje ti bo olajšalo žalost, ali vsaj za nekaj časa jo boš pozabila."
Helena se vda, kot bolnik, ki se vsakemu zdravnikovemu svetu rad podvrže, da zadobi ljubo zdravje in mu bolest, gine, ki ga peče v telesi. Ivana jo razpravi in Helena se vleže v posteljo, varuhinja pa sede zraven nje, kakor mati k zibélji, da prej zaspi dete. Dogodek, prej opisan, zmogel je Heleno in kmalu jo je objelo spanje; vendar njen počitek nij bil miren. Težko je šoplg. in bolestni vzdihi dvigali so jej prsi. Ivana zmaje dvomljivo z glavo: „Né uméjem, da se tako ljubita in ne moreta drug brez druzega zivéti; pa —". Zamisli se v svojo mladost, v katere je bilo znabiti tudi nji kaj enacega se pripetilo, toda, kedaj je že bilo to! Le slabo se še spominja. Predno se sama vleže k pokoju, pokr^pi Heleno blagoslovljeno vodo, hoteča odstraniti vsak vpliv zlobnih duhov na spečo.
_ (Dalje prill.)
167;
Miramar.
Zgodovinski obraz iz minolega desetletija. Izvirno spisal M. L. (Dalje.)
Nič čudnega torej nij, če je France po prirodnej filozofiji svojega zdravega uma dognal, kar že toliko in toliko mladenčev pred njim v podobnih slučajih storilo : ženiti se je hotel !
Ta misel je imela zanj od začetka nekaj sitnega v sebi, kajti, kedo bi ne drznil trditi, ka je ženitev lahka reč? Nas France gotovo najmanje, bil je prepameten za to. Vedel je, da je to važen in odločen korak v človeškem življenji in nij ga hotel nepripravljen in nepremišljen storiti.
Še druge pomisleke imel je France. Naj rečejo naše ljubeznive bralke kar hočejo, povedati jim moramo kar naravnost, da je bil v zadregi zarad neveste!
Marsikdo se bode temu čudil, in vendar je bilo tako. Med kmetov-skim ljudstvom v njegovem mnogoštevilnem opravilu najde se le redko kedaj priložnost globokeja nagnenja gojiti in stalnejše vezi sklepati. Tako nij bilo njegovo srce še nikamor navezano in nij mu bilo žal, da se to nij zgodilo.
Ko je bila slavnost v rojanskej čitalnici dovršena, začeli so se glasiti „škripači" iz bližnje krčme in mimoidoči so se ustavljali in zbirali pred vrati, ter ugibali ali bi ne bilo dobro malo noter stopiti. Saj nij greh, če se človek malo poveseli in kaj tacega se ne zgodi vsak dan. Tako se je nabrala krčma v kratkem času poskočnih plesalcev in plesalk.
Tudi France je mislil ravno ustopiti, ko zagleda Reziko.
„Glejte no, vrtnarjeva Rezika je tukaj", jo nagovori. „Ali si tudi ti prišla med svet?"
„Ali je to kaj tako čudnega?"
„Se ve, da je! Med nami raste najlepša rožica, a mi še skoro ne vemo za-njo.   Ali nij škoda, da se nam tako odteguješ?"
„Jaz se nikakor ne skrivam! Saj vendar hodim pogosto ravno tod mimo v mesto".
„Že mogoče! A jaz že nesem imel dolgo sreče videti te. — Stopi no malo noter, se bodeva malo zasuknila!"
„Ne morem! Pozno je že in domu se mi mudi. Saj veš, da imam še daleč".
„Ne bode take sile ne! Saj nemaš danes nobenega opravka več. Vse eno je, če se tukaj malo pomudiš". „Ne morem; oče bi se iezili na me!"
168
„Kako to, saj je tudi on tukaj in še bog ve, kedaj pojde domu". „Pozno je že in ponoči me je strah sami domu hoditi.   Sedaj imam družbo". —
„Ne boj se ne, pojdem pa jaz s teboj ! — Glej, danas je nedelja, če se danes malo ne razveselimo, kedaj pa se?"
Hote ali nehote morala je Rezika vstopiti, kajti France jo je vlekel za roko. —
Znano je, da se slovenski narod rad veseli in da posebno rad pleše. Tudi Rezika se nij ne kot Slovenka, ne kot ženska zatajila v tem obziru. Vsak, kdor jo je videl plesati, čuditi se je moral njenej gibčnosti in njenemu vabljivemu premikanju.
Dasiravno je bilo strašno vroče, dasiravno se je vsem plesalcem pot po obrazu cedil, vendar neso nehali častiti Terpsihore. Le Rezika je začela zopet odločno poudarjati, da mora domu in zahtevala je od Franceta, naj jo spremlja, kakor jej je bil poprej obljubil.
Nerad sicer ločil se je France iz vesele družbe, a po drugi strani je bil zopet vesel, da sme spremljati Reziko, najlepše dekle cele okolice, vsaj kakor si je on mislil.
Nastopila sta torej precej dolgo pot v Miramar. Luna je svetila, ko sta precej hitro korakala tik šumečega morja. In ni jima bilo dolg čas, obema so besede gladko tekle. Vendar sta govorila o jako navadnih stvareh. Kader pridemo v pravo družbo, mogoče nam je cele ure pogovarjati se o najbolj vsakdanjih rečeh in vendar nam nij dolg čas, ne vemo, kedaj ure minejo.
„Nekaj bi te prašal, Rezika, ko bi vedel, da mi ne zameriš in da te ne razžalim s tem", začne France, kteremu radovednost nij dala miru.
„Kaj tacega? Jaz mislim, da me ne moreš z ničim žaliti".
„Povej mi po pravici, ali veš kaj o Vinku? Ljudje so govorili, da sta se rada videla.   Zdaj pa nij kar duha ne sluha po njem".
Rezika malo pomolči. Videlo se jej je, da to prašanje nij bilo na pravem mestu.   Vendar se ojaČi in odgovori:
„Nič ne vem ne. Odkar je zapustil Trst, nesem ga več videla in tudi pozneje malo o njem čula. Štiri leta bode skoro, kar ne vem besedice od njega".
„Sam bog vedi, kodi hodi, da ne da nič slišati o sebi".
„Bog ve, ali je še živ? Morda že davno pod zemljo počiva".
„Meniš? — To bi bilo žalostno!"
„Jaz sem prepričana, da ga nij več med živimi. Bog se ga usmili, če se je kaj pregrešil, da je zapustil domovino in se podal na tuje med divjake v očitno nevarnost".
„Jaz se še dobro spominjam mejikanskih prostovoljcev, ki so pred
169
štirimi leti po Trsta pohajali.   Skoro bi bil še tudi jaz ž njimi, kajti obljube, ki so se jim delale, bile so prezapeljive. — A sedaj vidim, da sem bolje storil, ker sem ostal v domovini.   Bog ve, kaj bi se mi bilo v Ameriki pripetilo, gotovo bi bili tudi mene ubili". „Pa kaj ti je Rezika, da si omolknila?"
„Prosim te, ne govoriva dalje o tem, -če nočeš, da vse veselje izgubim".
Videlo se jej je, da se je nekoliko premagovala in silila svojo prošnjo veselost obdržati.
„Saj res, nesem prav storil, da sem govor na to navodil, vem da ne; a mislil sem......"
Poskusil je o drugih rečeh govoriti.   Rezika je odgovarjala, a bolj kratko.   Prešnja živost je bila izginila.   Naj je France poskusil kjer je hotel, nij šlo dolgo naprej.   Ker je videl, da se Reziki ne ljubi veliko, govoriti, omolknil je tudi on počasi.
Le sem ter tje kako majhno prašanje, kaka nevažna opombica ovirala je, da nesta popolnoma molče dovršila svojo pot v Miramar.
Rezika se je kratko poslovila in zbežala proti majhni hišici, v kte-rej je prebivala z očetom po Maksovem odhodu iz Miramara.
France pa je začel prav čvrsto nazaj proti domu korakati. Premišljeval in preudarjal je sam seboj jako važno več, ali bi ne bila Rezika zanj pripravna nevesta in ali bi ga hotela ona vzeti. Danas vsaj je kazala, da mu nij sovražna.   Kaj bi rekel njeni oče k temu? ....
Videlo se je, da nij slo vse po njegovej želji, kajti večkrat je postal, nekoliko pomrmral, potem pa zopet zaČel hitreje korakati. Sem ter tje izustil je kako poluglasno besedo.
Domu prišedši še nij bil na čistem sam seboj. Ulegel se je zgodaj in premišljeval še dolgo o istej reči, dokler ga nij spanjec premagal in mu oči zatisnil.
In kakor se je denašnji večer za Franceta v dušnem obziru nemirno končal, tako so bili tudi drugi udeležitelji rojanske svečanosti vznemirjeni.
Vsi navdušeni vrnili so se Slovenci iz Roj ana v mesto in od tod dalje proti svojemu domu. Prepevali so po poti slovenske pesni in tu pa tam izpustili kak „živio". Da je to neizrečeno bodlo tržaške lahone, zlasti nektere poglavske gospođice, je jasno. Zlasti ko so šli Verdelci mimo kavarne „Chiozza" in dalje po „Aquedottu" proti domu, nagajali so jim in je zmerjali ti gosposki paglavci. Okoličani si neso dali veliko nagajati, v prevelikej navdušenosti udarili so na one lahone in je kakor snope na tla pometali, potem pa veselo dalje proti domu korakali.
Da tako dejanje nij bilo premišljeno, je gotovo, a kaj se hoče, že star pregovor pravi: „Kri nij voda". Okoličani so bili že poprej nekte-rim Tržačanom trn v peti.
no
To se je hitro po mestu razneslo in vzbudilo med lahoni veliko raz-draženost.   Hoteli so se maščevati in osnovali so med seboj nekako zarote.
Drugi večer zbralo se je jako mnogo onih gospodičev pred omenjeno kavarno in čakalo, kedaj pridejo okoličani mimo, ki se bodo domu vračali z dela v mestu. Bili so oboroženi s palicami, nekteri celo z noži in samokresi.
Da to nij moglo policiji skrito ostati, lahko vsakdo veruje. Organi-zovala je tudi ona svoje organe, a k nesreči poslala je na zbrano množico mesto redne vojaščine policijsko stražo, med ktero je bila večina Slovencev iz okolice. Okoličanski bataljon je namreč opravljal ves čas svojega obstanka policijsko stražo v Trstu.
Pripovedovalo se je, da je policija, t. j. okoličani, še predno na množico udarila, nego jo je pozvala k razidu. Da se je morala iz tega nesreča zgoditi, uganil je lahko vsakdo že naprej. Nastal je strašen šum in polom in konec poboja je bil, da sta dva mrtva obležala, mnogo pa je bilo več ali manje ranjenih.
Vsled teh žalostnih dogodkov zagnal se je strasansk hrup po vseh domačih in tujih časnikih. Slovencem sovražni opisovali so okoličane kot divjake, ki mirne prebivalce napadajo, in pred kterimi nij človek gotov svojega življenja. Tirjali so, naj se okoličanskemu bataljonu odvzame straža v mestu in naj se razpusti.
Vlada je se ve da poslala svoje preiskovalne sodnike v Trst.
Razdraženost nad okolico dosegla je v mestu najvišo mero. Nihče se nij upal več iz mesta v okolico. Bližnje krčme, ktere so lahkoživni Tržačani tako pogosto obiskovali, stale so prazne, krčmarji bili brez zaslužka. Taka se je godila še marsikteremn okoličanu, ki nij mogel več dela v mestu dobiti. Jasno je torej, da je pretila okolici velika nesreča, ko bi se ne bilo vse tako pomirilo.
Konec vsega je bil, da je vlada razpustila okoličanski bataljon. Začetek njegov sega v najprva leta srednjega veka. L. 1805 pa je bil obnovljen in urejen. 9. junija onega leta sta se blagoslovili njegovi zastavi v cerkvi sv. Justa v Trstu.
Lahko se še spominjamo, kak hrup so bili zagnali slovenski časniki zarad njegove odprave. A pomisliti je treba, da je bila ta naredba že anahronistična in da bi se tudi drugače ne bila mogla dolgo več držati. Razen tega bila je okoličanom samim na kvar, ker je je odvračala od rednega dela. Največa napaka pa je bila ta, da mu je bila izročena policijska straža v mestu, S tem so si zaslužili posamezni okoličani lep denar. A mesto, da bi se bili po opravljenej službi mirno domu vrnili in denar za potrebe porabili, ostajali so še cel ali pa dva dni v mestu, dokler
171
je bilo kaj okroglega v žepu. Ko je pa to izginolo, vrnili so se domu, toda prave volje in veselja do dela jim je manjkalo.   ZaSeli so lenuhati.
Iz vsega sledi, da je odprava bataljona okolici bolj na korist, nego v izgubo, dasiravno je težko odpovedati se starim predpravicam, na ktere je naš ponos navezan.
Nič prijetnega in za Tržačana zanimivejega nij, kakor sprehajati se spomladi v nedeljo od poludne do ene ure po „molu S. Carlo." Ta podaljšek, eden največih, je ob vsakem času najživeji, ker obdajajo ga vedno največi Lloydovi parniki, kteri neprenehoma najrazličneje blago ali nakladajo, ali pa izkladajo. Ob nedeljah pa, o dnevih počitka, miruje to hlapčevsko delo in vsak radovednež sme si ladije ogledati, vsaj pri vrhu.
(Dalje prih.)
Podobe iz domačega življenja.
J. Beđenek. II.
IVe. vasi.
„Zdaj in na našo smrtno uro amen!" je rekel v saboto zvečer stari Sedlar, ter napravil velikanski križ, ko je bil tropici možakov odmolil, ki so se pred Glavačevo hišo sešli.
Pogovor je bil navaden in vsakdanji, konečno pak se je zavil na posle, kteri ostane, kteri pojde.
Kaj pravite, možje, kaj bo le s tem le Franceljnom, ki pri Mihu služi. Naša pravida je vaša djala, da ga je Jožefovčeva Micika vže večkrat videla, kako se je z Mihovo Jerico skrivaj menil, in da jo je celo za roko prijel. Hudiman, ne vem, kako ga bode kaj Miha pogledal, kadar skrivnost pogovorov zve. Tako posestvo, kakor je Mihovo, brez dolga, kaj pravim brez dolga, še gotovine ima dosti, gotovine, — in kar si bodi!
Veš, Sedlar, pri nas je pravil tisti rujavi cigan, s kterim sva bila lansko leto za konje menjala, ki je bil uni dan spet pri nas in mi je pipo ostrgal, da je zadnjič Mihata videl, ko je ravno nekaj plesnivih šmarnih petič in tolarjev prešteval. Koj pa, kakor je cigana zapazil, jih je zopet v staro iz plahte sešito vrečico vsul, povezal in spravil. Miha ima denarja, da je sila. Kar se pa Franceljna tiče, mislim, da on Jerice ne bode nikedar imel, če prav jo Miha nad vse ljubi. Prvemu snubaču pa, ki bi kakor Francelj brez vsega cvenka prišel in za njo prašal, je vendar ne bo na nos obesil, temuč bo pred vsem za tisto vprašal, česar dandanes tako manjka na svetu, in kar ni Franceljneva ravno najboljša sti-an.   Pravijo,
172
da bi nekaj vtegnil imeti. Urhov berač je pa baje nekje rekel, da bo Fran-celj toliko denarja imel, kolikor ga bode zadostilo, da bosta staremu Mihu volja in srce z njim omehčala. Koliko bo, ne ve živ krst.
Francelj je pošten fant, možje moji, pravi sosed Mlinar, ni tako divji in rogovilast, kakor so vsi naši fantje od prvega, ki se ravno komaj za ušesi posuši, do zadnjega, ki mu že sivi lasje rastejo. Če gre v krčmo, pije za potrebo, še nikdar ga nisem pijanega videl. Če je res, kar si ravno govoril Sedlar, da Francelj na Jerico meri, pa jaz rečem, naj mu jo stari Miha kar da, če mu Francelj prav bora k hiši ne neprinese.
Tako modruje sosed Mlinar, pameten in skušen mož.
„Auf*) — strela — tristo zelenih, če se koga bojim !" je kričal mlad fant, hlapec po vasi. Pred par dnevi je potegnil pri gospodarji plačilo letne vročine in krvavih žuljev — pet goldinarjev, drugo pak je že po-pred sproti zjemal in popil. Nocoj se pa jezi in togoti, da ima tako požrešno in kakor ljudje pravijo, nikdar sito grlo, poprime grajo ter jo skuša pretresti, a graja stoji trdneji kakor fantalin. Nekoliko ruka, ko pa vidi, da ničesar ne opravi, rogovili dalje po vasi. Možje so se pa razšli, kajti kdo se li rad nerodnemu pijancu nastavlja, druzega ni kakor sitnost in tega.
„Auf! kdor je kaj junak, naj se oglasi, tristo zelenih — tisti šantovi, pa po vrhu — nič — auf! — ti hud . . ."
Cof, čof, je čuti, kakor sem ga čul včasih doma, ako so mi oče pripeljali kako zaušnico; in čof! zopet od druge strani.
O ti hudič ti — kdo pa si — strela ! čof in čof in še enkrat čof se oglasi od tiste strani, kjer je hlapec razgrajal. Ta pa vide, da ničesar ne opravi, stisne klobuček pod pazduho in jo pocedi proti domu.
Luna je ravno izza Straže svojo nikoliko še potoglavo lubanjo pomolila ko na zvoniku ura udari — štiri četrtinke, potem pa še desetkrat kavsne. Doli po travniku proti Zalogu se čuje Preširnov „Pod oknom", ki so ga Smarski fantje v zvezi s Poženčani vrlo zapeli, ko so v Zalog k dekletom marširali.
Petje se vedno tiše čuje in na posled utihne.
Pristavov mlin le moti nepokoj in žaga nesmiljeno deli deske od hlada skakaje gori in doli.
Mlad fante star šestnajst do sedemnajst let strahljivo in boječe izza Nastranovega ogla pogleda, ter hitro steče, da se zopet brž za drug ogel" skrije. —
Uči se ponočevati. In kako je možki, ako se mu posreči, da teden dni sam zamore stikoyati. Rad bi se podal med druge fante, toda boji se.
*)   Čestita gospoda naj se nikar nad naslednjimi vrsticami ne spotikajo ; so žali Bog resnična podoba fantovskega življenja na kmetih. Pis. ,
173
Ko bi vsaj vže nekoliko več denarja imel, pa nima več, kakor — čakaj kolikor že — ena^ dve, tri dvojače, — tri po štiri, in devet po krajcarji in pa pol krajcarja, ki ga je pred tednom nad Flegarjevim lazom našel. Gotovo ga je kak Gorjanec zgubil. Če polovico dobi, bo pa že zopet cel krajcar, eden več, in imel bo ravno deset grošev in dva krajcarja. Za bokal vina bi že bilo in za pol hleva kruha, a kaj bode to za tako druhal fantov, kakor jih je sedaj ? — Saj bi ga vsak še en glažek ne dobil in kruha komaj za enkrat v usta. O — živio! saj ni da bi moral ravno vina za „krst" kupiti — saj imajo žganje še rajše in bokal žganja — no tega je dosti za vsako majheno pogrebščino. Sedaj pa če za prav fantini dobodo, toliko že ima, da bo krst plačal, saj bo pa zato potem brez skrbi h Kovačevemu „ganku" „lojtro" prislonil, gori zlezel in se nekoliko z lepo Anko pogovarjal. Nihče ga ne bo motil ali še celo s polenom — da še strazili ga bodo in mu lestvo držali, kadar bo gori na onem. — Saj Anka — menda se mu bode oglasila, kadar pride na Unico trkat; — saj je že večkrat videl, kako ga je skrivaj iz line gori na paštubi ogledovala, ko je gnoj mimo vozil in pokal. Oh — to je dobro, da zna tako pokati, kar v dva čepa na osmerko jo zna vrezati — ni mu ga para v celi vasi.
Še Baseljevega hlapca Jurja se ne vstraši in bo že kmalo bolje pokal, kakor Jurij. Le nekoliko mu še manjka, in sam ne ve, kako je to, da ravno takrat, kadar hoče pri „osmerki nazadnje po dvakrat napraviti — se mu pa ta buzaronski bič zaplete in na konec biča vozel naredi. —
Ju-ju-ju-hu-hu i juhaj! se na zgornjem koncu vasi nekdo oglasi, kar pa našega mladega ponočnjaka tako preplaši, da hitro nazaj za ogel skoči, ter je urno, kar ga le noge neso, proti domačemu hlevu pocedi, kjer na sivk ene jasli stopi in smuk pod rascefedrani kovter. Oh — da že ni vsaj devetnajst let star! Bog ve, koliko mu le še do centa manjka.
V Mihovem hlevu je kljuka šklemfnila, in koj potem se s slamo obita vrata odpro, venkaj pripuhti narprej konjski duh, za njim se pa prikaže mlad fant dva in dvajset let star, lepega obraza, kuštravih lasi in čedne postave — Francelj, Mihov hlapec. Duri za saboj zapre in poskusi, se je li kljuka zaprla ali ne.
Ko se prepriča, da je vse dobro zaprto, stopi v šupo, si zbere debel natik ga prelomi, vrže polovico proč, drugo pa pod pomečkan kožuh stisne in hajdi pod Jerično okno tje pod hram. Tiho in varno stopa, da ga nihče ne vidi, skrbno luka okoli sebe, je li vse mirno.
Sultan enkrat močno zalaja, ko ga pa spozna Franceljna, se je zopet v svojo leseno kočo vlegel na poležani mah, kterega mu je bil Francelj o vseh svetih notri naložil.   Sultan mu je bil hvaležen.
Vse je tiho. Luna plava sredi neba, obdana od majhenih belih oblakov in s svitlim vencem, ki pravi, da bo jutri dež.
174
Francelj s konec-prstom na omreženo okence potrka in tiho zakliče: „Jerica !"
Nekoliko počaka, klobuk po strani pomakne, nasloni uho na malo okence in sapo pridržuje. Zdi se mu, da čuje sopenje enako sopenju spečega. Spi !
Tek, tek, tek, Jerica slišiš, gm, gm, vstani duša mila! Glej jaz sem, jaz tvoj Francelj, nobeden drugi ! Jerica! slišiš, oh — gori vstani ljubica — sveti ti krnica — lepši kot solnce po dnevi.
In zopet nastavi uho na zakajeno okence, zdi se mu kot bi bila postelja pokala, kakor poka, kadar se na njo vsedeš. Ni se motil. Prikaže se rudeče milo obličje Mihove Jerice, dvajsetletne hčerke, lepe kakor svitla danica. Da! danica bi jo bila lahko zavidala za nebeški žar črnih oči, ko bi se danica za nas kaj brigala.
Ni čuda, da Francelj ni mogel spati nad konjskim žlebom, kajti kdo bi le spal, kedar mu tli v srcu iskrica, vnetjena po krasnih očeh dekliških !
Okence se oddigne in Jerica pritisne na omrežje svoja usta vabljivo, ktera Francelj strastno poljubi in obema se vkrade globok zdihljej — a ne žalosti temveč radosti.
„Jerica, veš da mi ni več moč tako živeti, ali s taboj, ali pa —"
„Za božjo voljo, Francelj, saj si menda vendar ne boš kaj naredil?" vsklikne na pol glasno ustrašena Jerica.
„Veš kaj, Jerica, zvedel sem, oČe te mislijo omožiti. Šel bom k njim,. prosil jih, naj te mi dajo. Radi me imajo, vem — samo oh! za denar me bodo vprašali. Denarja pa — tega nimam. Saj veš — vse, kar imam, so pridne roke, bistra glava za gospodarstvo kakor nalašč, in pošteno srce, ki te, Jerica, tako rado ima, da ti še povedati ne morem. Nikdar te ne bo kak drugi imel. Pravijo, da se tisti premožni udovec iz Dobrave močno ponuja. Naj se le! Primaruha, rajši mu črepinjo raztolčem, kakor bi mu tebe pustil."
Pesti se mu nehote skrčijo in oči se mu žare, da je groza.
Jerica, blaga dušica, ga tolaži, pravi, saj jo imajo oče radi, ona jih bo prosila, naj jo omože s Franceljnom, prosila jih bode, kar le najlepše zna. „Naj že bo kakor hoče," pravi Jerica, ,,na eno plat se mora obrniti. Ali ti — ali nobeden !"
Menila sta se še celo uro. Videti je bilo, kako konečno zopet lepa deklica svoji krasni ustnici na omrežje pritisne, kteremu so se tudi Fran-celjnova ustna približala. Smuknil je zadnji sladki poljub skozi malo luknjico, ktero je Pieteničar, ko je mrežo .zapletal, menda nalašč zato pustil. Mož je že od nekdaj bil poreden, vsaj tako pravijo; zakaj ne bi bil kaj takega nalašč storil?
175
Peter Preradović,
hrvatski pesnik. Janko Pajk.
II.
Pesnik je plod mnogih životnih sil in okolnostij, kojim treba ugodno združivati se, da obrede. Zemlje sin, a neba hrepenitelj, naprtjen zemskimi bremeni, a smelo poletavajoč v čisti zrak duhov ima se on boriti mnogo, dokler harem nekoliko oprosti svoj delokrog, dokler si nabavi potrebne životne svobodnosti. To borbo lepo opisuje Preradović v pesni nazvane] „Pjesnik*^ (št. 3). V lepej tej pesni slika mu pesnička mečta (fantazija) vso krasoto pesnikovanja: „Krasna je cesta tvoja: Svuda ravna i jednaka. Uz nju polja puna cvieća. Nad njom nebo bez oblaka." Ali pesnik, pokušavši nastopiti to cesto, zapazi brž vse nje težkoće, ter odgovarja svojej mečti: ,,Tvom se oku zemlja čini — Zviezda jasna i okrugla; Iz daljine ti nevidiš — Ovdje jaza, ondje ugla." Zato končno sam sebi priznava : „Medju zemljom s tog i nebom — Tvoja duša uviek preda" (drhti).
Ono muko, kojo trpi pesnik, stranema razkriva on sam: borbo z jezikom, ki je odelo pesničkim mislim. Koliko lepih občutkov, lepih pri-meteb mora poginoti v pesnikove) duši brez vnanjega traga, ker jim se ne da prikladni izraz dati ! Jezik, beseda, izrek, obrat (wendung), primerni sklad itd. — to je pesniku to, kar godbarju godalo. Brez spretnega upo-trebljevanja ostane godcu godalo, ostanejo pa tudi pesniku poetički občutki nemi. Kako krasno razodeva Preradović te svoje muke! Pesnik mu je mati, a pesni materine hčerice, koje bi ona rada gizdavo in ljubezno na-kitila, da bi jih „Pristojno izvodila — Bielom svietu na uglede" ; ali božca je prisiljena „Prnjami (cunjami) jih odievati" in „To je muka tužne majke". Med tem ko pesnik „Visoke smjere snuje", poln smelih in vrlih zamislij, more jim jegovo pero samo na pol izraza davati: „Uzor stoji pred njim jasno — U milju si i ljepoti; Ali tužan neuspieva — Njemu riečju oblik dati, Krpež mora u sviet slati!" (str. 30—31).
Uže s tega uzroka Preradović visoko ceni učenje jezika. Jemu je tega mar bilo ; kajti on take nedostatnosti šče 1. 1860 — v to leto spada omenjena pesen: „Rada i muka pjesnikova" — čuti. Sej pak se takih nijeden veliki pesnik ne more okaniti ; vsem treba polnega, globokega proučenja svojega jezika. Le oholost more najpotrebnejšo stopinjo v hram poezije, popolno, globoko znanje svojega jezika prezirati. Nadripesnikov takovih pa ne manjka niti drugod niti po Slovenskem.
Preradović je bil, kakor vsakkdo vidi, ki tega pesnika bolj nego po imenu pozna, silno strog proti sebi ozirom na jezik. In po pravici! Kajti premda je bila hrvaščina jegova materinščina, ipak so okolnosti bile tako
176
nanesle, da je svoj materinski jezik bil skoro čisto pozabil. Jemu je z mladosti manjkalo vsega metodičnega poduka v materinskem jeziku ; trebalo mu se ga je tek izvršivšemu svoje nauke s početka učiti in to uprav v pisanju se vaditi. Tako on sam priznava to svojo slabost v prvej svojej poeziji: „Poslanica Spiri Dimitroviću" v kterej svojemu prijatelju piše: „Oprosti, kotarski pjesniče. Da nemogu po slaboći svojoj — 'Nako (onako) vladat perom vile naše (našega jezika). Kako tebe naučila vila" (str. 187). Povod k prvemu poskusu v domačem pesništvu in s tem k globljšemu proučenju jezika dale so najme Preradoviću nekoje prigode, koje hočemo po istih jegovih besedah pripovedati. Peter Preradovič, rodivši se v „krajini" iz rodbine vojaške 1. 1818 v Gabrovnici, županije belovarske , poho-divši prve škole v svojej domovini, vstopivši kot 121etni deček v vojničko akademijo v Bečkem novem mestu, iz koje je stopil kot poročnik, prišel je s svojim polkom barona Bakonja št. 33 na hodu iz Milana v Dalmacijo v Benetke 1. 1843. Tu se seznani z nekimi hrvatskimi častniki polka Karla Ferdinanda, od kojih je bil v njih kolo prejet. Ti hrvatski častniki bili so vatreni domoljubi; čitali so hrvatske pesni, med temi Kačičeve, popevali hrvatske popevke ter precej glasno rogovilili, tako da jih je policija jemala pod svoje nežno oko. Pri slovesu moral je Preradovič, ki je bil ondaj uže ime dobrega nemškega pesnika stekel — hrvatski je bil tako pozabil, da je jedva z majko i sestro mogel po dolgej odsočnosti od doma poraz-umevati se — obreči, da bode iz Zadra, kadar tja pride in od Dimitrovića nadporočnika pesen prejme, tudi s hrvatsko pesnijo odgovor dal. Prišedši v Zader kmalu prejme od Dimitrovića pesen obečano, a zdaj prišla je i na njega vrsta, da se s pesnijo oglasi, kar je storil v „Poslanici" gore opo-menjenej. Tako je storil Preradovič prvi, a — kakor ona poslanica kaže — vrlo krepki korak na svojem potu na jugoslavenski Velebit (gl. str. 357).
Drobnosti.
J. Pajk.
— Japaneško carstvo, koje se na vse sile evropejskim običajem približuje in zato pozornost sveta vzbuja, šteje (po štetvi 1. leta) 33,110.825 duš.
— Papirja se na leto po vsem svetu za pisanje porabi okoli 18 milijonov centov. Izmed 1360 milijonov duš vsega na zemlji živočega človeštva potrebuje samo 360 milijonov ljudij papir za pisanje; 1000 milijonov se pisanja ne poslužuje. Tako tedaj pride na vsakega „pismouka" poprek računavši 5 fantov papirja na leto.
Izdajatelj i odgovorni urednik: Martin Jelovšek.
Tisk in založba „Narodne tiskarne" v Mariboru.