Knez č osvoboditelj Srbije. Zgodovinska povest . Iz nemškega preloži l Ivan Urbance t. –+–•! . Drugi natis •! .--+ V Ljubljani. Založil in prodaja Janez Giontini . 1900. 68 b Tiskala R. Miliceva tiskarna v Ljubljani. Prvo poglavje . Požgana vas. Srbski kneževini je odvzel samostalnost turški sultan Murad I. Po prijaznej svobodi je nastopil čas sramote in suž'nosti . Nikdar ni bilo mogoče gospódi v Carigradu zadostiti, terjali so vedno veči davek. In vse to so morale plačati podjarmljene dežele ! Ponosni Srbi so uvideli, da se približuj e njihovej deželi pogin ; celó plemenitaši in bogati knezi so postali časoma berači. Turški uradniki so izgulili slednji vina r iz mošnje reveža, in ljudstvo napravilo si je bilo nastopno prislovico : ',Kar nam pusti paša, vzame bej ; kar ta noče, vzame aga ; kar pa ta noče vzeti, požre janičar, in kar potem ostane — to zavrže celó peklenšček!" Bilo je leta 1790 . Po ozke] stezici gorovja, med katerim leži srbska vas Topola, ,je korakal mlad mož proti ravnini, kjer leži méstece Kragujevac . Zarki vshajajočega pomladanjega solnca so razsvetljevali mesto . Bil je mož visoke, čvrste rasti plemenitega obraza, ali koža m.0 je bila zagorela, h katerej so pa raale črne oči in jednak o na pleča padajoči lasje prav dobro pristojal L Siroka brada je kazala nevstrašenost, in s celega obraza senu je bralo skrivno sovraštvo . Pri pasu, ki mu je segal do polo- vice prs, privezano je imel mošnjo, več pištol *n handžar, a na plečih nosil je dolgo puško . Kara* Petrovič -- tako se je imenoval ta mladi Srb — je bil namenjen v mesto , da plača agi janjičarjev dačo za svojega očeta in sosede. Marljivost enega celega dolzega in trudapolnega leta je bila komaj zadosti, zmoči tisto svoto, katero je zahteval aga od njegove vasi . Ko bi ne bila do jutri visoka dača plačana, bila bi Topola v nevarnosti, da j o napadejo krvoločni in roparski jartji~ar i Ta misel pa je vzbudila v Kari strah, I kajti pričakovati je bilo, da, če napadejo t i krvoločn.iki pod poveljništvom divjega Alija njegovo vas, bi ne bilo le premoženje nje *) Kara bi se reklo po naše: „črn” — torej : »Črni Petrovič" ali „Črni Jurij” (Žorže). govega očeta, temveč tudi njegova nevesta , lepa Milenka, v nevarnosti . Ta misel je provzročila, da je mladi Srb hitreje korakal, da doseže prej ko mogoč e svoj namen. Kraj je bil zeló prijazen. Visoke gore so se vzdigovale pred njim na desne] i n levej strani ; nad njimi so plavali orli jastrebi, pod njimi pa je ležala rodovitn a ravnina s svojimi mesti in. vasmi., kot podoba miru in bogatstva, ali Kara je dobro znal, da tu vlada le stok in revičina. „Uboga domovina”, vzdihne Srb globoko, kako si propala! Kje so dela tvoje preteklosti Kje je junaka moč tvojih sinov ? Proč, vse je proč!" Steza se je zavila ravno proti ravnini . Na glavnej cesti, proti katerej je držala mal a steza, zapazi Kara poditi se trume divjih konjikov, kateri so prišli oči-vidno iz Kragujevca, da dovršijo roparsk čin. Oči Srbove čudno zaleskečejo, kajti spoznal je, da je vodja trume poznani mu . Alij . Nehoté prime Kara za handžar . ' ,Paglavec", zaškriplje z zobmi, „varuj se, dotakniti Petroviča!” Jezdeci se drvijo hitro naprej, mlad i kmet pa koraka proti določenemu kraju, d o katerega pride v enej uri . Agova hiša mu je bila dobro znana, stopi torej naravnost v njo. V prednjej sobi je ležal na mehkej bla zini noge navskriž držeč nižji uradnik . Poleg njega ležale so napolnjene mošnje, pred njim pa je stala števnica . Na zadnjem konci sobe je ležal aga raztegnen na turškem divanu, le redkokedaj vstopajoče pogledu jé . ' ,Za koga hočeš plačati, kmet?" vpraša tajnik Karo Petroviča. ',Za vas Topolc)", odgovori od jeze zarudeli Srb. ',To je pri mojej veri bogato gnezdo", odgovori prejemnik dače . kaj imaš ?" ',Pet sto pijastrov", odgovori Kara, i n položi denar na števnico. Uradnik pregleda svoto in v naglici vrže del v mošnjo, katera je visela za desko. ',To ne zadostuje, sto pijastrov manjka, " pravi uradnik pogledujé Srba, kateri je opazil sleparstvo . Ves razkačen pogleduje Petrovič Turka . „Premalo je, me H razumeš ?” ponovi tajnik. „Odpri mošnjo ; boljše pa je, da mi jo daš semkaj, da jo preiščem sam” . ',Pet sto pijastrov sem položil na števnico", odgovori Kara tresočim glasom, „kar je v mošnji ostalo, je moje, za to moram kupiti smodnika in svinca” . Ves začuj en pogleda uradnik Srba . ',Smodnika in svinca vam kmetom pač ni treba", pravi zaničljivo Turek, „potrebujemo pa ju mi, da nam je mogoče od termastih davkoplačavcev izterjati dačo in podložne kaznovati. Mošnjo mi daj semkajmladenič, da jo preiščem!” Kara Petrovič izvleče sto pijastrov, jih položi na 'tevnico ter reče : „Tu imate denar in dajte mi pobotnico!” „mošnjo hočem imeti!” kriči uradnik ter vstane. ',Kaj se kmet prepira?" krikne aga iz zadnje sobe, „vklenite ga in namažite m u jih, če ne uboga! ” Več janičarjev stopi v sobo in obskoči Srba. Kara Petrovič takoj izprevidi, da mu preti nevarnost. Prostost mu je bila ljubša nego denar dá jim torej mošnjo, v katerejje bilo nad sto cekinov potem še le naprav i tajnik pobotnico, katero Petrovič vzame in hoče oditi . „Vzemite ošabnemu kmetu tudi orožje ! ” zapové aga. Divji vojaki potegnejo mu puško ra z pleč, kakor tudi pikolo izza pasa, pote m pa oropanega zasmehljivo odpusté . Strašno jezo je zakril Kara Petrovič kajti vedel je, da ima starega očeta, da im a sestro in pred vsem — lepo Milenko ; vedel je pa tudi, da bi mu vsako obotavljanje zamoglo vzeti prostost. Ves bled zapusti Petrovič roparsko kočo . Zasmehovanje janičarjev ga spremlja . Razkačen vzdigne desnico, potem pa hiti ves razburjen naprej . Kmalu pride iz -ulic Kragujevca, napoti se proti domačim goram, in mrzel veter, kateri mu naproti pihlja, hladi mu gorko kri. Ozre se še enkrat na kraj, kjer je bil tako močno razžaljen, njegove oči so bile ognjene, gledajoč blišče& streh'é Kragujevca na katerih je bil videti polumesec ; ali kmalu se uleže srditost njegova, ko misli zopet na svoj doni. Preselite se hočem z Milenko na siv e gore," mrmra sam s seboj . ',Srbija je izgubljena, kajti duh naših pradedov je izginil iz ljudstva". S seboj poluglasno govoreč je koraka l Kara Petrovič tik gore, ko pride do necega skalovja. S tega je zamogel videti nekaj višje le Že~o Topolo. Otrpel postaji, kajti grič,, na katerem j e vas ležala, je bil poln dima. ' ,Kaj se je zgodilo?" vsklikne . Spomni se janičarjev, ki so ga zjutraj srečali. „O sveti Mihajl, to je delo Alijevo! ” Srbu se je brala z obraza obupnost ; glavo, katero je vedno tako ponosno nosil , je povesil, kakor tisti, katerega je zadel o največje zlo . Kakor besen se spusti proti gorečej To poli v beg, do katere dospé v eni uri. . Plameni. švigajo na gromadi, ali žive duše ni videti ni blizu daleč. Tu in tam se privali na pol osmojeno truplo iz žarjavice ; ves obupan leta Petrovič po po gorišči, toda nikogar ne more najti, kateri bi mu povedal o usodi Milenke, očeta, bratov in sester. Mnogokrat prehodi. ulice, ali vedno brez uspeha. Nazadnje postane ter si ruje črne lasé. Z njegovih ustnic pa se začuje strašen krik žalosti, kateri stotero odmeva od bližnjega skalovja. Zdi se Petroviču, da čuje klicati svoj e ime. Ves začujen se ozre ter spozna srbskega dečka, bližajočega se mu od skalovja . Kara mu hiti naproti. Kje je tvoja sestra Milenka ?" ga vpraša . ' ,Kako čem vedeti?" odgovori deček, k i je bil karih šestnajst let star . "Kmalu. po tvojem odhodu napadli s o janičarji vas, pomorili in oropali vse, potem pa jo zažgali. Ravno v pravem času zbežim v skalovje, s katerega mi je bilo mogoč e opaziti, da je velik Turek mojo sestro, katera je omedlela, posadil na svojega konj a ter se z njo in svojo trumo podal v beg". O Janko !" zavpije Petrovič, „in to pripoveduješ tako mrzlo in brezsrčno ? Da bi bil imel orožje”, odgovori mlad i Srb, „bi se bil bojeval . Zakaj si bil pri zadnjej skuSčini zoper to, da bi smel tudi priti v vrsto bojevalcev? Kaj nisem zadosti močan da bi zamogel nositi puško in rabiti bandžar? Mar nisem zadnjikrat medvedu po t pokazal, ko je hotel napasti moje ovc e ',Milenka me je prosila, da proti tvojem u vsprejemu glasujem, ker si premlad!” od govori Kara. Janko pa otožno pogleduje k tlom . Kaj se je zgodilo z mojim očetom? " povpraša Kara čez nekaj časa . ' ,Ubit je, ker se je hotel roparjem v bran postaviti", odgovori deček z vedno v tla vprtimi očmi. ll „In moji bratje in sestre?” vpraša dalj e Petrovič. Mrtvi, vsi so mrtvi!" odgovori Janko midva, Kara, in moja sestra smo edin i ostali živi od prebivalcev Topole" . „Da bi bila tudi Milenka usmrtena !” zdi huje Petrovič . Janko ga ves zae'ujen pogleda, zaslišavši te besede. Kako si to tolmaeTš Kara?" vpraša ga čez nekaj časa . „Bolje bi bilo za njo, da bi bila me d pokojniki, kakor pa da je v Alijevih rokah” , odgovori Petrovič otožno. , 7Milenka bode že našla pot na drugi svet , ako hoče častno dalje živeti!" ročni Janko . V tem trenutku švigne iz žarjavice o d vetra razvneti požar iz pogorele vasi i n razsvetli večerno nebo . „Poslušaj me, Janko!” prične Petrovič. „Midva oba sva zapue'ena ; najine starše , najino vas, domačijo, vse, kar nama je bil o drago, so uničili janičarji. Prisezi mi, da si pripravljen, maščevati se z menoj nad onim i pobalini, krvavo maščevati!” "Prisezam", prikima deček ter vzdign e desnico proti rdečemu večernemu nebu . Dokler Milenke ne iztrgava iz rok hudobnežev, ne smeva mirovati !" nadaljuje Kara . e prej!" pristavi Janko . Rdeča žrjavica zopet zgine ; kajti megla je uničila svetlobo, Topola pa je bila vide kak9r pogorela razvalina . Se enkrat se ozre Kara -tja, kjer je preživel svojo mladost, in na kraj, kjer je živel pred kratkim časom še srečno, — potem pa hiti v noč naprej proti skalovji, kater o je mejilo proti vzhodu pogorišče . Janko pa gre za svojim starejšim pri jateljem, in kmalu izgineta Srba v temnej noči . Na upepeljenej vasi pa ugasne tudi žrjavica polagoma. Drugo poglavje . Izdajalčevo plačilo . Njegov govor je bil lažnjiv ; Na kar je mislil, bil — odpad , Njegova laž imela vpliv , Je vselej slab rodila sad. Hudobije janičarjev so presegale že vse meje. Po vsej Srbiji je vladala obupnost . Kar se nakrat začuje, da je razvil Kara Petrovič zastavo vstaje.* *) Da bodo bralci pričujočo povest bolje omeli, podaj emo jim na konci kratek obris srbske vstaje . 13 ' ,Kdo je oni Kara?" vprašujejo nekateri. „Svoje rodbine in imetja oropani Srb” , odgovarjajo drugi . „Hajdimo, udarimo i” kričé hrabri možj e in žene ter zgrabijo za orožje . V kratkem ima Petrovič zbrano neurejeno ali zeló razkačeno četo. Kmalu se stvar predrugači, kajti poprejso se požigale srbske hiše, sedaj pa so go rele turke, in sicer v bližini glavnega mest a Belega grada . Blizu tega mesta je bila vas Sibnic a katerej je stanoval prejemnik dače . Kara s svojci plane kot blisk v to mesto, mnogo stotin Turkov potolčejo, koč o zopernega uradnika vzemó z naskokom, i z strehe pa se prikaže kmalu rdeč petelin . Janičarji so bili vsi razkačeni . Obljubili se veliko nagrado tistemu, ki bi vzel glav o temu sovražniku ter njegovemu pomočniku imenom Janko, kajti vedeli so dobro, d a sta ta dva duši vstanku. Vstaja od dné do dné bolj narašča, celo plemenitaši, knezi , katerim so janičarji še nekoliko prizanaš evali, so se je vdeležili in se jej stavili na čelo . Kmalu uvidijo Turčini, da so tepeni ter se umaknejo v svoje glavno mesto, močno trdnjavo Beli grad . Ko izprevidijo, da ne dobé nikakršn e pomoči od zunaj, ponudijo Srbom spravo . Povabijo torej vodje vstašev v bližino Belega grada, in tamkaj se zberó tudi vsi knezi. Ze se vršé dotične obravnave . Na enej strani stojé vodje janičarjev in zopet n a drugej oni Srbov ; med zadnjimi je bil tudi Kara Petrovič, mož n.ároda. Temale njegove oči, polne skrivnostn e jeze, so bile vprte na Alija, glavarja janičarjev, kateri je vodil obravnave . Napravimo mir, Srbi!" pravi zadnji , kajti tudi mi smo siti vednega prepira in želimo mir" . „Kaj nam hočete dati ?” vpraša Teodozij , najplemenitejši Srbov . Mi hočemo z vami dobro ravnati, in svoboda se vam ne bode več kratila", od govori Alij . Za naš narod bi bilo to dobro", prav i knez, „kaj pa imate za nas?” Vsakemu izmed vas damo deset tiso č pijastrov in prostost dače, če spravite ljudstvo domóv", reče glavar janičarjev . Pri tej ponudbi obrne se Teodozij k svojim, in videč, da predlog odobravajo , pravi : „obro, napravimo zapisnik potem pa prisezimo!” 15 Kara Petrovič doslej ni zinil niti besedice . mož, katerega je poslal národ in kateri j e to boljšo spremembo za národ provzročil, je zrl temno k tlom . Eden pisarjev prične pogoje sestavljati, ko pa vstane in hoče prvi paragraf prečitati , pristopi Petrovič k njemu. podmitlji.va duša!" mu zapové. Knezi in janičarji so jeli vsled tega godrnjati. ',Kaj hoče ta kmet? povprašujejo nekateri izmed prvih . „To je Kara-Žorže!” kri& slednji ter pograbijo za krive sablje . Cemu se mešaš v naše razprave? " vpraša ga Teodozij, ko hrup nekoliko potihne. V imenu našega kmeta razglasim to spravo za izdajstvo Srbije !" odgovori Kara . ',Zakaj ? govori, nesramni svinjski pastir ! " se je čelo več glasov . Teodozij napravi mir ter ukaže svobodo borilcu, da se opraviči . Kdo je Srbijo oprostil?" pravi z ne ustrašenim glasom . ',Mar ne mi, svinjski pastirji? — kako r nas navadno imenujete; kdo je zagrabil prvi za orožje maščevanja? Mar -nismo bili mi, gorski prebivalci ? Vi knezi zgrabili ste le za orožje, videvši da je Bog z nami, tisti Bog, ki je sovražnik tlačenju in ki dá blagoslo v pogumnemu.. — Sedaj pa sklepate mir s krvoločniki, od katerih se mora obrniti vsako pravo srbsko srce ! Niti besedice nise m čul govoriti o tistih, kateri so priborili zmago , niti ene črke o tem, da bi oni kak sad zato imeli. Jaz sem tu namestnik národov , v imenu tega govorim, in to, kar jaz govorim , je volja Srbije! Proč s častilci polumeseca , proč s krvoločniki! Niti eden, ki nosi turban in časti polumesec, ne sme hoditi naprejpo našej domačej zemlji! " Ko je Kara to govoril, se mu približajo z ene strani oboroženi mladi Srbi, na čel u jim čisto mlad deček ; bil je Janko . Janiéarji jih zapazijo ter se vrnejo z Alijem v svoji sredini v Beli grad . Za nekaj trenutkov je bil ves prosto r poln oborožencev. Razprave so se razbile, in knezi so bili primorani, se zopet vstanku pridružiti, kateri je imel na-men, iztrebiti ja ničarje iz Srbije. Zberejo se toraj plemenitaši, da si ured é vlado ter jej izvolijo glavarja. Teodozij, knez Oraifmcki., je bil prvo. mestnik ; tisti, kateri se za osvobojenj e Srbije prav nič ni brigal, je imel prvo besedo! 17 Prijatelji moji!" prične po n.ekolikem premiqevanji — „ta trenotek je jako važen in poln nevarnosti za našo domovino. Pod dobrohotnim vladanjem Spahijev* je vživala Srbija mir. Toda prišli so janičarji, kater i so jeli ropati ter so vedno hudo nadlegovali posebno nižji stan, namreč kmetsko ljudstvo. Pod poveljništvom fare ste zgrabili za orožje in Bog je blagoslovil vaše podjetje . uničili ste janičarje, ko smo se pridružili va m tudi mi. Toda ni trdna naša svoboda, mi potrebujemo še kmetov, in bojevati se moramo skupno nekaj časa . Da si pa pri dobimo pri teh zaupanje, predlagam, da imenujemo Petroviča poveljnikom Srbije!” Od vseh strani se slišijo glasovi za'éujenja . Ta je kmet, bivši pandur —," se čuj e od vseh strani še le z veli'eim trudom s e posreči. Teodoziju napraviti mir . ',Prijatelji! Vaše mnenje odobravam tud i jaz!" pravi, ko nemir zopet utihne. ,,Ali, ne ueé naši popje, da naj bodemo prekanjeni kot lisica ? Vstanek še ni povsod srečno dognan, Beli grad, naše glavno mesto , je še vedno v rokah janičarjev in če tudi pade v naše roke, kaj mar ne živi še mogočni pádišah, kateri se sicer veseli pobitj a *) Spahije so bili turški posestniki zemlj e Črni Jurij . 18 svojih divjih vojakov, ali noče nič vedeti o . n.asei prostosti . Ce postavimo izmed nas katerega na čelo bi moral žrtvovati svoje življenje ; komu pa bi to dopalo? Tudi če se posreči vstavek , nimamo pričakovati nič dobrega, kajti zope t zna priti tlaeiteljstvo . Zategadelj je najbolje, da postavimo Pe troviča na čelo. S tem si pridobimo kmete, in ako j e stvar dovršil dobro, \ pa mu rečémo : dovršil si, idi z Bogom! Cloveka nizkega stani] pogreši zgodovina hitro, Kara pa bode izprevidel kmalu, da je poprej pasel svinje! " "'Dobro, izvrstno, blagi knez!" pritrde mu plemenitaši . „Naj pride torej Petrovič semkaj !” ukaže Teodozij . Eden mlajših knezov gre Petroviča iskat katerega najde sredi skupščine, ki jo je imelo oboroženo ljudstvo. Kara se poda s knezom . Ves razjarjen prekorači vrste knezov. Nekateri izmed njih ga pogledujejo z a vidljivo, zopet drugi pa ga spodbujajo . Stopi pred Teodozija ter ga -vpraša : ' ,Kaj mi imate povedati, blagi knez Orašaeki ?" 19 Kara Petrovič, imenovan. Žorže, ta preimenitna skupščina imenovala vas je ravnokar poveljnikom Srbije !" odgovori Teodozij . „Sprejmete li vam izkazano dostojnost? ” To odlikovanje sprejmem", odgovor i Kara z močnim glasom, „ako mi obljubit e nepogojno pokorščino pa bodo knezi tudi izvrševali moja povelja, dokler bom to službo opravljal?” Bodemo!" odgovori skupščina . „Potem hodite z manoj do zmage ali v smrt !” dé Kara pogumno in potegne sabljo. Udarimo jo torej proti Belemu gradu ! " zavpije, videč, da so tudi navzoči navdušen i in da posnemajo njega . „Najdimo, udarimo!” razlega se po velicem. taboru . Krdela Srbov pa se zbirajo in hité n a kraje zunaj Belega grada, na meje kater e so imeli še jani~aiji v rokah. Na meji sedanje avstrijske Bosne st a bili dve trdnjavi z imenom : Sabac in Požarevac, kateri so napadniki v kratkem dobil i v svojo last, in ž njimi tudi vplenili mnog o orožja in konj. S tem se podajo proti Belemu gradil. . Prične se divji boj. Kara Petrovič napade s svojci nasipe s strašnim vrišem. Oči njegove so iskale smrtnega sovražnika, ro parja njegove neveste, čm.ernega Alija. Bil je sredi trume janičarjev . Zdajci se zažene na njega, skoro ga do seže in že suka sabljo nad glavo svojega sovražnika, toda v tem trenutku napravij o turški vojaki zopet red v svojih vrstah te r zaženó krik zmage. „Zgrabite Karo Žorže, Alah ga je na m dal v roke! Glejte, da ne uide!” Taki klici so se čeli od vseh strani . Petroviču je bilo sedaj treba sebe braniti, kajti stal je sam sredi sovražnikov . Junaško je sukal svojo sabljo in marsi kateremu Tul-činu je odletela glava na tla ; toda na svojo rešitev ni mogel več Mislite. V tej največji nevarnosti na nič druzega misleč, kot svoje življenje kakor najdražje prodati, ga navduši v njegovi srbski vojsk i razlegajoč se jnriak krik : „Hajdimo, udarimo !” Janko videč svojega prijatelja v ve like] nevarnosti, hitro zbere tiste Srbe okoli" sebe, ki so priplezali na višine nasipov . S temi napade janičarje, s katerimi se j e Petrovič kakor lev bojeval . Vrste janičarjev so bile v kratkem prodrte. Hajdim.o, hajdimo!" so kri.čali zmage veseli Srbi ter podili Turčine po ulicah v beg . Kara pa objame svojega mladega pri 21 jatelja in mu reče : „Domovi.na je hvale dolžna za današnji dan ! Potem pa jo vdereta oba za Alijem . Od vseh strani se &ujejo veseli glasi zmage. Kajti Beli grad je bil zopet v roka h Srbov, le trdnjavica, v katero je Alij uše l se svojimi bežečimi krdeli, je bila še v ob lasti'. Turkov. V pravem času so pridi mestni prebivalci svojim rojakom na pomoč. Po celi. Srbiji se je radi osvojitve glav nega mesta razlegal glas neizrečenega veselja . Ime „Kara” se je čulo imenovati od vseh strani, zvali so ga za „osvoboditelj a domovine”, ljudstvo pa ga je navdušeno pozdravljalo . Topolski krnet pa je bil vzlic temu o d vseh krajev mu izkazanemu odlikovanj u vedno tih in ponižen . „Mnogo imam o posla”, je pravil tistim, ki so mislili, da j e domovina že za zmirom osvobojena. In ni se motil; kajti kmalu_ po osvojitvi Belega grada pride poslanec turškega padišaha z jako važnim poročilom v glavno mesto Srbije . Plemenitaši se zberó k posvetovanju, pri katerem bi jim imel poslanec naznaniti ukaze sultanove . Pri tem posvetovanju je bil tudi povelj nik navzoč. Srpo je zrl osvoboditelj k tlom, obra z e imel Sten, duh njegov pa je bil nemiren. Teodozij, knez Orašacki je vodil kako r navadilo, obravnavo . ',Izvolite, paša, govoriti," dé visokem u turškemu častniku, pred katerim se prvi globoko prikloni . Paša stopi pred skupščino, izvleče ko s papirja izpod plašča ter prične čitati : imenu namestnika Mohamedovega , v imenu vzvišenega cesarja in pravoverniko v sultanovih! " Jedva je te besede izustil, se že odkrijej o vsi knezi.. Samo eden obsedi mirno in se tudi ne odkrije, in to je bil kmet Petrovim . Paša slednjega in njegovega vedenj a menda ni zapazil ter čita dalje : Z veseljem sem začul, jaz premogočn i cesar, da ste vi, dragi Srbi, uničili janičarje . Davno sem že mislil na to, da vas oprostim toda vi ste me prehiteli . Alah pa naj bode 'éeščen, ker je blagoslovil vaše orožje. Gnjusilo se je vsakemu pravoverniku početje janičarjev, teh divjih otrok Muhamedovih, in jaz hočem zato skrbeti, d a oni ne bodo več gospodarili v vaši deželi . Ob jednem pa vas opominjam, da se podaste v svoja mesta in vasi na dom . Beki'', moj odposlanec je vaš načelnik , njemu prisezite zvestobo, njega imate kakor mene samega ubogati, potem pa bodete deležni moje milosti in dobrote! " Ko paša pr&,'ita ta najvišji ukaz knezom , gre zopet na svoj prostor, potem pa prične Teodozij : ',Naš veliki gospod padišah v Carigrad u želi nam dobro. Vojska je končana, prisezimo torej paši zvestobo in udarnost! " Ze so hoteli vzdigniti knezi desnice, ž e je hotel prečitati Teodozij dotiéno prisego , ko se prikaže naenkrat Kara Petrovič . Obraz njegov je bil bled kakor zid, oč i njegove pa so se mu bliskale od jeze. „Ni preteklo mesec dni”, prične z močnim glasom, „odkar me je ta slavna skupščina imenovala poveljnikom Srbije . Ta skupščina se pa hoče sedaj uklanjati trinogu, kateri svojih puntarskih vojako v sam -ukrotiti ne more prisegli ste mi., knezi, pokorščino in da ne odložite orožja tolik o časa, dokler ni utrjena svoboda našega naroda”. „Saj je utrjena!” odgovori Teodozij . „Janičarji so premagani in dežela je osvobojena”. ,epa svoboda je to", odgovori povelj nik, „ee nas bije tlačitelj po hrbtu ! Takrat bode Srbija osvobojena, kedar bode vladal narod sam ter si knez združen s kmetom, delal postave.” „Od danes naprej nisi. več poveljnik, Petrovič!” zakliče mu Teodozij jezn o meneči se za odgovor kmetov . „Poveljništvo traja toliko časa, dokler mi ga ne odvzame srbski narod”, odvrn e Kara knezu Orašackemu . ',Jaz te ne ubogam več, ošabni krnet!" dere se knez. rok svojega poveljnika sprejmi torej plačilo izdajalčevo!" zakliče mu Petrovič ; v tem trenotku pa se zasveti pištola v njegovih rokah . Začuje se pok, enak poku biča, prostori se napolnijo z dimom, ko pa ta zgine, vidijo kneza Orašaekega ležati mrtvega n a tleh. Navzoči se tega prestrašijo. Ze so hoteli oditi, toda močni glas poveljnikov privabi jih zopet na svoje prostore . ',Cin svobode je dovršen še le na pol, možje srbski!" govori Petrovič ; „proč s Turčini, proč s polumeseeem! Srbiji bod o vladali Srbi in noben kristijan ne sme biti suženj turškega trinoga” . 25 Te besede so navdušile tudi kneze, po zabili so za trenutek, kar se je ravno zgo dilo in so kričali: „Svoboda ali smrt!” S teni klicem se je razpustila skupščina, paša pa jo je popihal skrivej od tani . Tretje poglavje . Predrzno dejanje. Preteklo je več dni po osvojitvi Belega grada. Kara, poveljnik srbski, sedi ves zamišlje n v svojej izbi in gleda na trdnjavico, nad katero je visel polumesec . Mislil je na svoj o — nevesto Milenko, kajti zvedel je, da j e ona v tej trdnjavi v rokah silnega Alija, i n ni se mu posrečilo, da bi jo iztrgal iz ro k janičarjev. Ravno vzdigne svojo pest žugaje proti trdnjavi, ko stopi srbska deklica, tenke postave, v njegovo izbo . Ves začujen jo pogleduje poveljnik Srbije , kajti bila mu je nepoznana ter se mu š e sanjalo ni, kaj hoče imeti od njega. ',Kdo si, draga?" jo povpraša Kara in vstane s svojega sedeža. Prišla sem pozdravit junaka Srbije", odgovori mu deklica . ',Kako se zoveš?" popraáuje dalje poveljnik, „kajti se ne spominjam, da bi te bil kje videl kedaj! ” Vúa milost se norčuje z menoj", odgovori deklica, „vsaj sva rojaka in. celo iz ene vasi” . ' ,Ne spominjam se, da bi te bil kje videl" , dejal je Kara odločno ter motril deklico . sem vaški kozji pastir, in vi po znate Janka Jankoviča", odgovori dozdevna deklica, razkrivša svoj obraz. Kaj hočeš s temi norčijami, Janko? " ogovori ga poveljnik jezno, „za take neumnosti pač nimam časa” . „Zvedeti sem hotel, če imate kaj Milenk i naročiti”, odgovori Janko, in stopi pred poveljnika . „Kaj, v skalnato gnezdo se hočeš predrzniti. ?” To mislim storiti", odvrne kozji pastir , in sem tudi popolnoma prepričan, da mi bodo janičarji radi dovolili vhod, videči brhko srbsko deklico za silo pa sem preskrbljen s potrebnim". Pri zadnjih besedah izvleče Janko bodalce, katero pa zopet varno skrije. Ponovsn.o ogleduje Kara svojega bodočega svaka. Cez nekaj časa ga pa vpraša : „Kaj hočeš dovršiti v trdnjavi, Janko?” 27 „Najprvo hočem zvedeti za sestro”, od vrne Janko ; „če se je njej kaj žalega sto rilo, platil bode Alij s svojo smrtjo če se mi pa posreči moj naklep, dobimo pa v kratkem celo druhal janičarjev v naše roke . Za zdaj z Bogom, Kara ; Milenki bodem pa izročil tvoj pozdrav. Začudila se bode, ko zasliši, da si ti med tem časom postal poveljnik Srbije” . S temi besedami se poslovi Janko o d Kare in gre naravnost proti bregu, na katerem je stala trdnjava, žensko hojo pa j e znal dobro oponašati . Na podnožji brega je stalo nekaj Srbov na straži. Začujeni opazujejo deklico, videči, da se skrivaj približuje vratom sovražne trdnjave. „Fej, sram te bodi! izdajalka, za jani čarji hodi”, so kričali Srbi. . „Ustrel'il jo bodem”, kriči eden izme d stražnikov in nastavi dolgocevno puško . „Pustite, malopridnico”, odvrne zopet drugi, toda prvi je že petelina napel, puška se sproži, začuje se strel in svinec ploskn e proti skalovji. Janko zbeži proti vratom, nad katerim i so bili videti turbani janičarjev, hotečih iz vedeti uzrok strela. „Pustite me noter !” prosi jih Janko pohlevno, kakor bi bil ves prestrašen. „Preganjana sem, rešite me, prosim vas pr i Alahu in Mu.hamedu, njegovem proroku! ” Ko načelnik straže spozna, da je uboga, od Srbov preganjana ženska, ukaže ubežnici odpreti vrata. Vrata režavo zaškripljejo, Janko pa stopi v trdnjavo . Kaj bi rada pri nas, deklica?" vpraš a jo načelnik straže, Ahmet Seir . „Dolžé me, da sem umorila srbskeg a vojaka”, odgovori deklica . „Kako sem vam hvaležna, da ste mi dovolili vhod . Razsrjeni vojaki umorjenega tovariša nje iščejo, bili so mi že za petami in umorili bi me bil i jaz pa sem nedolžna, verjemite mi!” „Ha, ha”, zasmeji se vodja, „nas pač malo briga, če si umorila kakega puntarja. Pozdravljam te prisrčno, dragi otrok, pr i nas ti bode dobro šlo : ne boj se, golobičica, vsaj nismo trinogi, posebno tacim brhkim deklicam ne. — Kmalu bi bil pozabil naznaniti ta dogodek svojemu načelniku.” Po teh besedah si krivo, z dragocenimi kameni ozaljšano sabljo pripaše bol j na trdo, deklici pa veli čakati na njego v povratek. 29 Čez nekaj časa se vrne ter jej pravi osorno : „Ukazano mi je, da te priženem pred mojega gospoda, idi torej z menoj! ” Izpregovorivši te besede, podá se na dolgo dvorišče, in Janko gre za njim . Ahmet Seir stopi v veliko kamnito hišo , odpre duri ter spremlja dozdevno srbsko deklico v bogato opravljeno sobo. V tej je ležal na blazinah strahoviti. Alij. Bilo mu. je karih štirideset let, njegova zunajnost je bila nedopadljiva. Njegove divj e globoko ležeče oči so se lesketale zelo neprijazno . Okoli njegovih 'iroeih in gnjusnih ust so bile videti grde gube, nizko, *širok o čelo je bilo pokrito z lasmi enaeimi ščetinam, med njimi bilo je zapaziti nekoliko sivih. Z rokama navskriž pred prsi stopi Ah- met pred svojega gospoda, se globoko pri kloni in pravi : „Tu je srbska deklica, vaša milost!” Oči trinogove se obrnejo na Janka, in zadovoljen se obrne proti svojemu podložniku : Lepa deklica !" mrmra, „hvala ti Ahmet . ” Ta se zopet globoko prikloni in odide . Pojdi bliže, otrok moj", nagovori jo čez nekaj časa in se rdi ves vesel . Janko uboga. ',Tvoja usoda mi je znana, draga moja" , nadaljuje janičar, „veseli pa me, da sem našel v tebi srbsko deklico, ki se ne obnaša tako divje, kakor druge, katerim želi m dobro . Tu imamo eno, tebi enako deklico, katera mi da mnogo opraviti in je ne more m spokoriti ; upam pa, da to dosežem s tvoj o pomočjo” . „ako se imenuje rojakinja, če smem vprašati?” dé Janko . ' ,Prav dobro, otrok moj" namuzne se Alij, „kakor vidim, ti je dal Alah mnog o razuma. Prva Srbkinja si, katera je svoj ponos pozabila in govori z menoj . Pri Mohamedovi bradi! lepo te bom na daril. Ona neukrotljiva deklica, o katere,j sem govoril, se imenuje Milenka, in je mend a nevesta Kare Zorže, kateri je sedaj, kako r se mi pripoveduje, poveljnik Srbije . Ti bodeš ton prijazna, da ž njo govoriš in jej razložiš, da je bolje, če se zarod z imenitnim Alijem, poveljnikom janičarjev, kakor pa s tistim prokletim Zoržem kmetom iz Sumadije. Če se ti posreči pregovoriti trmasto deklico, ti bom hvaležen !” 31 Janko se prikloni, Alij pa prime za svilnati motoz in pozvoni. V sobo stopi zaraščen služabnik, se globoko prikloni in vpraša svojega gospod a po poveljih. „Odpelji to deklico k Milenki !” ukaž e poveljnik janičarjev . Služabnik namigne Janki', in oba zapustita Alijevo sobo. Ko že prehodita več hodnikov, ustavi se služabnik pred vratini in zakliče : „Odpri, lepa Milenka, nebeška cvetlica svojo sobico, prijatelji te čakajo ! ” Cez nekaj časa začuje se znotraj žensk i glas, katerega Janko hitro za Milenkinega spozna. ',Nikdar več ti ne odprem, malopridnež" , odgovori Milenka . Prijateljica iz tvoje dežele Želiv govoriti s teboj", odvrne čuvaj, „ona je iz Sumadij e kakor ti, odpri torej, krasotica nebeška, i n ne govori tako zlobno! ” ',Ne boj se, Milenka, jaz sem Obrena , tvoja prijateljica", dé Janko, ko služabni k obmolkne . Tih glas začujenja se zasliši od znotraj , vrata se odpró, Janko stopi v sobico, služabnik pa se vrne ter si veselja mane roki. Preteklo je več ur. Nastopila je črna noč, katera je zakrila Beli grad in njegovo trdnjavo v črna svoja krila. Pazljivo zapustite dve ženski osebi poveljnikovo hišo ter se bližate trdnjaviniri vratom. ',Pojdi brez skrbi za me-noj", zašepne Janko Milenki v kratkem dospeta do straže. „Medve bi rade z Ahniet &k-jem govorile”, nagovori Janko stražnika . „Ha, ha!” zasmeji se janičar, potem odpré vrata in veli vstopiti, videč, da je Ah- met sam, ter pristavi : „Obisk takih lepih deklic ga bode zeló razveselil” . Ko vstopite, vidite ga ležati na blazini in kaditi opij . Spoznal je v Janku takoj Srbkinjo , vstane toraj in pravi : „To je lepo od tebe, da me obi'e'eš”. Ko pa Ahmet zagleda Milenko, posta l je bled, kajti vedel je, da je to jetnica mo gočnega Alija. kak način pa ta prihaja s teboj vpraša bojazljivo . „Moja prijateljica je”, odgovori Janko, bodi miren! " Prišle sve le, da se ti zahvalive za tvojo prijaznost, ker si mi odprl vrata. Eno uro se hočeve tu kratkočasiti, potem pa se podave zopet v najino celico, zapazil naji ne bode nihče ." „Veste li, da bi to spravilo mene in vaj i ob življenje, ko bi zvedel Alij !” toži Ahmet še vedno na pol prestrašen , Bodi brez skrbi", odvrne Janko pri kupljivo, približa se častniku in položi roko zaupljivo na njegova pleča. V tem hipu pa je tudi zvezan Ahmet, kajti Janko mu je vrgel hitro kakor blisk motoz okoli vratu. Srb ga vrže na naslonjač in v tem trenutku zamaši mu Milenka usta ter rau zveže roke. Janko hitro vstane, vzame veliki, na steni viseč ključ od glavnih vrat, brzo obleče vojaško obleko, katera je visela na steni, pripaše si krivo častnikovo sabljo in namigne svojej sestri. Močno stopata proti vratom . Stražnik hodi semtertje, ponočna hodavna straža pa gré ravno proti nasipom in zidovji ; prvi ju nekaj časa opazuje, a potem vzame puško na ramo, kajti predstavljal si je v Janku svojega poveljnika . Ta se približa vratom, odpre ja in bil a sta rešena. 3 Črni Jurij . Četrto poglavje . Bridka prevara. Še ni preteklo pol ure od tega dogodka , kar se začuje Alijev zvonec v hiši . Služabnik pride k njemu s pripognenim hrbtom ter vpraša svojega gospoda po poveljih. ' ,Rad bi zvedel uspehe srbske deklice" , pravi poveljnik, „kajti preveč se mi zd i predrzna; nisi ničesar čul?” „Nadejam se”, odgov-ori služabnik, „da je Milenka že prepričana svoje neumnosti . Videti je bila veselo iznenadena nad tem nepričakovanim obiskom, kajti ko je deklic a vstopila, začul sem vsklik, katerega nisem molel, ali sklepam, da je bil glas veselja .” Priženi obe deklici k meni", seže na čelnik služabniku v besedo. Ta se globoko prikloni ter odide . Preteklo je že deset minut, ali še vedn o se ni. vrnil služabnik. Alij postaja nepotrpežljiv in oči njegove so jele od jeze postajati ognjene. „Tako se spoštuje moja povelja?” za škriplje z zobmi in potegne za zvonec . Kmalu vstopi služabnik, bil je bled, oči njegove so kazale obupno bojazen, in bil j e tako pripognen, kakor bi hotel kozle metati. ' ,Kaj je Agic ?" grozi se poveljnik. „Zakaj me ne ubogaš? ali hočeš, da tvojo trmast o bučo predse položim! ” ' ,Proč je z manoj", odgovori služabni k tožnim glasom. ',Kje je Milenka?" zagrmi. Alij. ' ,Proč, zginola je, ni je več, zgubila, zbežala je!" toži suženj . srbska deklica?" kriči janičar . ',Tudi proč, vse je proč !" jeclja služabnik. zdajalstvo!" zavpije Alij, skoči po konci, zgrabi po sablji, ter se postavi k Agicu , čepečemu na teh. z manoj, sušenj!' mu ukaže. „Deklird morati biti med dovjem, ali pa ste si na zidovji polomili kolena ; če ju ne najdeva, denem te nz torišči ob glavo .” Služabnik vstane ter hiti za svojini gospodom, kateri je bil že blizu glavnih vrat , da poizve po ubežnih deklicah . Straža svojega višjega po vojaški pozdravi . Kje je Ahmet Seir ? vpraša poveljnik. naj vas obvaruje in blagoslovi, vaša milost", &govori straža ; ,,pred eno uro sem videl svojega častnika iti skozi vrata, ali se še do sedaj Di vrnil . Razkačen beži Alij v poveljnikovo stražnico ; v tej leži Ahmet Seir na slonjači, rta katerej le jezno in bojazljivo valja . 3* ',Kaj se je zgodilo ?" zagrmi nad njimi Alij. ',Se to imenuje marljivost v službi i n pokorščina ? Je stražnja služba na trdnjav i kaka otročarija?" Janičarski poveljnik pričakuje odgovora ; v svojej jezi ne zapazi, da je Ahmet zvezan in da ima usta zamašena . Na enkrat potegne sabljo in hiti proti častniku . Agie je stal blizu vrat in zapazi hitro, da je življenje njegovega prijatelja v nevarnosti, kajti dobro je poznal divjo naravo svo jega gospoda in znano mu je bilo, če vidi enkra t kri, kdo drugi pade njemu v žrtvo nego njegovo življenje? Služabnik vidi brzo, da j e njegovo kakor Ahmetovo življenje v nevarnosti mahoma je bil storjen njegov namen. . Kakor žoga zmuzne se Ag'ie po pre progah pod noge togote se penečega poveljnika in prej da je zamogel ta častnika smrtno raniti, pade že na glavo . Sablja mu zarožlja iz rok na tla predn o pa zmore vstati, zveže ga tudi v taeih stvareh dobro izurjeni služabnik. , Brzo se poda Agic k Ahmetu, ga odveže in vpraša, kaj je sedaj storiti . ',Usmrtiti morava krvoločnika", odgovor i častnik. ',Zadosti dolgo časa smo bili njegovi sužnji in dosti dolgo smo trpeli pod njegov o krutostjo." Po teh besedah pobere )3.a tleh ležečo načelnikovo sabljo in hoče dovršiti svoje delo . Alij škriplje s zobmi in razkačen skuš a raztrgati svilnate motvoze, s katerimi je imel zvezane roke in noge, toda zastonj, kajti silna njegova moč jim ni bila kos in kmal u je uvidel, da se bliža njegova zadnja ura. Ker salu, nikdar nikomur ni prizanesel , tudi od drugih ni mogel pričakovati milosti , posebno pa od teh sovražnikov, katera st a vedela, da sta s tem dejanjem zapadla smrti .. Ko mu že Ahmet hoče zadati smrtni udarec, zakliče mu njegov prijatelj : „Stoj!” in dalje pravi, „povedati ti imam nekaj . ” Ahmet odloži na to bleščeče orožje . Agic pa mu potem namigne, da se naj poda z njim v kot stražnice. ' ,Reciva mu, da si zamore ohraniti Živ ljenje", zašepeče služabnik častniku, ko prideta !jo namenjenega kraja . Cernu ?" vpraša ga Ahmet tiho . „Najprvo naj podpiše košček papirja, na katerem izvoli tebe svojim naslednikom” , reče Agic. ,,Na tak način odvrneva od seb e SUM, in ljudstvo bode mislilo, da se je Alijvsled višjega povelja — zadavil sam . Vsaj ti je znano, da hrt* janičarski načelniki pravico, si pred svojo smrtjo ali pred bitko imenovati naslednika." Ta predlog je tudi častniku pov'šeei. Iz predala izvleče torej kos papirja in črnilo, haremski uradnik pa napravi hitr o kratek zapisnik. V kratkem je bilo delo dovršeno in Agic se vrne k zvezanemu Aliju. Posktšaj me, načelnik", prične Agic . , 1Smrti se moreš rešiti le z enim pripomočkom , se ga li hočeš poslua'iti? " Ves razjarjen in obupan pogledúje Alij govornika. Nikomur pa Življenje ni dražje nego tistemu, kateri stopi izrtenadert z eno nog o v grob, in brez daljnega premišljevanj a vpraša : „Kakšen je ta pripomoček?” „To moraš podpisati”, odgovori služabnik . Citaj !" nadaljuje Alij . Mojim zvestim janičarjem", prične Agic , naznanjam s tem, da mi je prinesel poslani k premogočnega padišaha in mojega gospod a svileni motvoz dozdeva se mi, da sem s svojim svojevoljnim in krvavim početjem v Srbiji razjezil svojega Sultana . Globoko obžalujem svoja nesramna po četja, globoko milujem reve in nadloge, katere sem provzročil Srbiji, v Kara Zorži pa vidim pravično šibo. 39 Z eno nogo v grobu stoječ, zaklinjam vas, dragi janičarji, da pripoznate dobro mislečega Ahmet-Seira za mojega naslednika . Sedaj pa dovršim delo svojega najvišjeg a gospoda ." Služabnik obmolči . Malopridnež !" zaškriplje Alij . „Tega ne podpišem nikdar.” Potem pa pogini, trinog!" odvrne Agic, in. Ahmet seže po svojej sablji . ',Kaj pa se bode potem zgodilo, če t o podpišem ?" vpraša načelnik ves prestrašen. „Spustiti te hočeva iz te trdnjave”, odgovori mu Agic . Dajta mi tisto čečkarijo !" veli Alij . Ahmet mu trakove, s katerimi je imel zvezane roke, nekoliko zrahlja ter potisn e svojemu gospodu pero v roko . Komaj se ta čuti na pol prostega, zgrabi brzo svojega sovražnika ter ga vrže k sebi na tla. Alij je imel neznansko moč, in. častniki' pokajo kosti, ko ga ta zgrabi . „Sabljo, Agic” , hriplje, „daj jo, zadušim se! ” Agic zgrabi za sabljo ter priskoči. Med tem pa sta se janičarja tako prijela, da je bilo videti le eno telo . Kakor kepa se trkljata po tleh, zastonj skuša služabnik načelniku zadati smrtni udarec . Slednjič vender obstaneta pred vratmi. ',Semkaj !" zahriplje Ahmet, „semkaj, za dušim se! ” Agic zgrabi močno za sabljo in hiti tje . Kar naenkrat se začuje od zunaj divj e vpitje. Pri vencih vratih razlega se srbski rojski m glas : „Hajdima, udarimo i ” Ves začujen posluša služabnik, borivc a pa, ki krika vsled razjarjenosti ne čujeta , se borita dalje . Slednjič si vendar služabnik raztolmačil pomen krika. Tresočim glasom zakliče častnikoma : Srbi., Srbi! Zgubljeni smo! " V tem trenutku se odpró vrata, in vstopi dara Petrovič. Naenkrat uvidi srbski vodja položaj v sobi in z grmečim glasom zakliče : „Hajdimo!” Udarimo!" se glasi, in v kratkem so napolnili Srbi stražnico . V malo trenutkih se valjajo oni trije Turki v krvi, vstaši pa deró naprej, da dovúé zmago popolnoma . Ni preteklo pol ure in trdnjavica je bil a v rokah srbskega poveljnika . Ostali janičarj i so bili vjeti in od kacih sto Srbov odpeljani v Beli grad. Polumesec pade in njega nadomesti srbska deželna zastava. 41 Glavno mesto je bilo polno veselja, ko se začuje ta vesela vest in se razlegajo od vseh krajev veseli klici . Straža, katera je ujetnike gnala v glavno mesto, zasffiavši ta krik, spozabi se tako daleč, da začne na vjete streljati, kajti nis o mogli pozabiti vsega zla teh krvoločnikov. S tem dejanjem Srbi gotovo niso nič hudega učini'li, vsaj smo poprej videli, koliko je moral slovanski srbski narod trpet i pod temi krvoločniki. Ako tudi nekateri zgodovinarji te krvo ločni.ke zagovarjajo, mi vender tega s kristijanskega in slovanskega stališča storiti ne smemo in ne moremo . Kdo bode branil Turka krvoločnika ? Tudi naši pradedje bi vedeli pripovedovati mnogo o njih krvoločnih početjih . Slava toraj srbskim boriteljem, Srbija je osvobojena ! Peto poglavje . Vzdig in pa& Nekaj tednov po osvojitvi Belega grad a in njega trdnjave je postala Milenka Kar i žena . Ves narod se je veselil tega dogodka , kajti v Kari je videl narod svojega osvoboditelja. Toda položaj poveljnikov vendar ni bil zavidljiv . Knezi so ga zvali v svojih zbirališči h kmeta, udani so mu bili le njegovega stan u enaki. Izmed njih je zbiral zaupnike in svet nike, iz najhrabrejših pa vodje svojih čet . Vsled tega so bili plemenitaši '4e bolj razsrjeni, če tudi se niso mogli pritoževati , kajti krivi so bili tega sami, ker niso hoteli sprejeti nikakšne volitve od svojega kmetskega poveljnika. Komaj so minuli Karajevi. ženitovanjski dnevi, ga zopet kliče nevarnost domovin e v boj . Od Niša sem bliža se Mic paša ter hoč e si.loma udariti v Srbijo, kjer je hotel moriti in požigati. Gosti oblaki so kazali na prihod Turčina. Sedaj pride Kara . Imel je blizu tisoč mož, bili so večjidel slabo oboroženi kmetje, imeli so le en top. S temi je znal priti Kara sovražniku za hrbet. Drugi dan uvidi Afie svoj nevarni položaj , se vrne takoj s svojo vojsko, in v treh dnéh n i bilo nobenega turškega vojaka na srbskih tleh . Vsled tega vspeha je nastalo v Srbiji splošno veselje, kajti Srbija ni zgubila nobenega moža. Zopet so Karo Petroviča slavili in narod ga je proslavljal v pesmih, katere so se raz legale po celej Srbiji. Po tem dejanji postane Kara Petrovi č zopet „vrhovni vožd'” (vodja) ali najvišji poveljnik Srbije in vsa Srbija je bila t e misli, da se v srbske zadeve tudi padišah ne sme vmešavati. 1[ožki spol se zbira složno pod poveljstvom „vodje” ali svojega poveljnika. Kmalu pa so tudi uvideli, kako potrebn a jim je složnost. Od Bosne sem se bliža Bekir paša, od vzhoda sem pa divji Ibrahim paša s svojimi krvoločniki. Petrovič izroči en del vojske svojemu prijatelju knezu Nenadoviču, en del umnemu Milenku. Prvi ima udariti proti Bekirju, zadnji pa se ima postaviti Ibrahim u pai'ši v bran ; on sam z ostalimi krdeli p a ostane v sredini, da pomaga sedaj na desnej , sedaj na levej . Ta vojskin načrt gotovo kmet u iz Sumadije dela čast. Med tem časom so prodrli Bošnjaki naprej . Zastonj se Nen.adovič trudi, da bi jih proti zahodnej strani zavrnil, kajti vedno večja krdela prihajajo in slednjič zadobi paša tako moč, da je pretila knezu že največja nevarnost in njegovo krdelce bilo bi skoro uničeno . To je bil osodepoln položaj za Srbijo . Bekir se je primaknil že blizu Belega grada, pri Milenkovem taboru se prikaž e Ibrahim paša, na gorah pa so gorele srbsk e vasi. Prijatelji domovine so bili vsi prestrašeni . Večina je že obupala nad dobrim vspehom vstaje, bogatini pa so hiteli preko meje v Avstrijo. Samo jeden ni še obupal, in ta je bil Kara Petrovič. Mahoma plane s svojci nad Bokjake , kateri so bili že blizu Belega grada. Pri Kijenji se, vname boj . Janko, hrabri kozji pastir iz Sumadije, plane kot lev nad Turk e in kakor blisk švigne med nje, spremljan od svojega svaka Kare, kateri si zaston j prizadeva, da bi ga rešil. Junaško hiti Petrovič naprej, podira vrste sovražnikove, da bi dospel k svojemu prijatelju in sorodniku, ki se je s stoterimi hrabro boril. Slednjič dospe vojskovodja do zaželjenega kraja. Janko je ležal na tleh p0111 ran še enkrat se odpró, njegove ustnice in navdu tseno zakliče : „Zivela Srbija i” potem pa jih zapre na večno. -- Petrovič mu stisne roko, potem pa se bori dalje, dokler ni bilo no benega Bošnjaka več živega na borišči . Poda se potem proti Bekir pabvim tru mam in jih zapodi preko Drine, prekorači Jadar in hiti na ravnino [ačevo, kjer j e bila še glavna turška moč. Tri dni je trajala krvava bitka na življenje in smrt, tretji dan pa se paša s svojim i četami spusti v divji beg . Srbska je bila zopet osvobojena, kajt i tudi Ibrahim jo je pobrisal, začu.vši, da koraka Petrovič svojemu utrjenemu taboru na pomoč. V malo dnevih je torej osvobodil kmet iz Sumadije v tretje svojo domovino , in sicer trikrat močnejšega sovražnika . Leta 1807. je dosegel junak svojo naj večjo slavo in je dokazal, da mu ni bilo po naključbi vodstvo domovine izročeno , temveč da je tudi v istim najmogočnejši mož Srbije. Marsikateremu bi se bila zmešala pamet v tacih slučajih, toda on bil je hladnokrven ter je znal vse dobro prevdari.ti ; če je videl, da drugi tožno odlagajo, je zakričal:: „Hajdimo, udarimo! ” Njegov vzgled je navduševal vse druge ;. iz slabih in obupnih so postajali srčni i n junaški, Vedno je bil, akopram vojskovodja, pri svojih in se od teh ni nič razločeval . Kjer je bil on, tam je bila zmaga gotova, kajt i bil je svojim vojakom vzor, ki so postal i vsled tega neustrašljivi . Po tej slavnej zmagi leta 1807, je dobi l Rara Petrovič nekoliko miru in počitka . Zivel je le za svojo ženo in sinka. Ne daleč od svojega starega domovja je imel malo grajščino, v katerej je stanova l s svojimi zvestimi., ki so bili kmetskega stanu. Necega dne priženejo na grajščino tujc a h Kari. Kdo ste?" vpraša Kara tujca. Poslanec ruskega eara", odgovori tujec tajni svetovalec Rostofin . Moj gospod Vam ponuja svojo veliko pomoč ter Vam vošči srečo k lepim vspehom ." Srbija je hvale dolžna ruskemu earu za njegovo dobrohotno srce !" odgovori Kara . Tajni svetovalec se prikloni. Zagle davM Milenko, vpras''a : „Je li to Vaša so proga?” Ko Kara to pritrdi, pristopi svetovalec k njej, jej poljubi roko ter izroči zaru.delej veliko zlato verižico in pristavi, da jej to podeli njegov car. Potem pa se diplomat obrne zopet h Kari . „Deželni knezi so me vsprejeli zeló dobro hotno”, nadaljuje, „in splošna želja je, d a se sklene z Rusijo zveza. — Rusija ravno namerava Turčijo napasti ter svoje mej e raztegniti do Donave in mogoče --” Tudi Srbijo uničiti.", odvrne Kara hitro in ostro. Svetovalec je bil v zadregi. Poprej ko zamore temu ugovarjati, nadaljuje Kara : ',Srbija se je osvobodila z Božjo pomočjo in s svojo močjo. Mi smo Turke odgnali ali tudi druzim ne pustimo tu gospodariti , mi hočemo biti sami svoje gospodje . „Jaz sem sicer caru zelo hvaležen, tod a Srbija ne bode nikakršne zveze sklenila! ” Po teh besedah se obrne k Milenki : „Prosim te”, pravi svoji ženi, „daj darilo temu mož u nazaj, vsaj vender ne bodeš hotela, da bi zavoljo take malenkosti izdal domovino ? ” Milenka pristopi k svetovalcu in mu vrne verižico. Poslanik je bil zavoljo tega neprijetno iznenaden, verižico sprejme in pravi : ',Knezi so me zagotavljali, da ste z a zvezo z Rusijo . " Jaz poznam le zvezo z Bogom !" odvrne Petrovič. „Pomislite pa, da imajo Turki v Alba niji celo svojo moč zbrano,” nadaljuje po slanik. ée med nami in Turki ne nastane vojska , potem vas bodo slednji uničili ; ako pa sklenete zvezo s carom, smete tudi gotovo pričakovati pomoči ." tega zrna ne bode moke, gospod poslanik", odgovori Kara . ',Izvolite v mojem imeni pozdraviti cara ter mu izročiti izraz moje hvaležnosti . " S temi besedami odpravi Kara diplomata. Knezi so sicer govorili o izdajstvu, ker je Kara rusko pomoč odklonil, toda on s e ni brigal za njihova očitanja, temveč j e premišljeval, na kateri način izvrši svoj e naklepe. Posrečilo se mu je namreč, da je kristijane v Bosni, na Crni gori in Ercegovim i vnel za ostanek in osnoval na ta način veliko kristijansko kraljevstvo ob Donavi . Dozdevalo se mu je, da je nastopil ugoden čas, kajti vojska med Rusijo in Turčijo j e bila že napovedana ; to priložnost so hoteli porabiti in za grško-slavjanska plemena osno vati združeno domovino . Kmalu po odhodu ruskega poslanika skliče Kara Petrovič svoje zveste, jih odpošlje polovico pod poveljništvom svojega prijatelj a Stefana na vzhodno mejo, katero imajo braniti proti Turku, sam s svojo zbrano vojsk o pa se poda proti Ercegovini in Crni gori . 49 Bilo je to drzno dejanje, mahniti narav nost preko divjih planin ali posrečilo se mu je, da je dospel tje, in Ereegovinei so pozdravljali svojega osvoboditelja z velicim veseljem ; povsodi se je razlegal za Turke strašni vojskini krik : Hajdimo, udarimo ! V kratkem bi bil dovršil konec zmage, kar naenkrat se začuje preko vzhodne mej e tuba vest. Med Rusijo in Turčijo se sklene premirje. To premirje so Turki porabili in y, strašnem številu udarili čez mejo prot i Stefanu. Z drzovito hrabrostjo se je bojeval ta proti brezštevilnej množini, toda mo č turških topov je bila prevelika . V tem usodepolnem položaji Stefan uvidi , da je rešitev nemogoča, razstreli toraj celo trdnjavo ; on in njegovi vojaki so tu našli smrt, pa tudi mnogo sovražnikov je bil o pokončanih. Turški paša ukaže pobrati črepine padlih, iz katerih napravi tisti črepinski stolp v Niši , kateri stoji še dandanes, kot spomenik turšk e krvoločnosti in srbske hrabrosti . Po teh strašnih dnevih udarijo Turki v deželo, v kateri so požgali skorej vse vasi . Kdor se je zamogel rešiti, je bežal n a levi breg Donave, kar pa je ostalo, padlo ' je sovražniku v roke. Črni Jurij . Vsled tega poročila je moral Kara usta viti nadaljevanje boja. Na čelu premičnega oddelka vojske beži proti domovini. V malo dnevih dospe na grozovito bojišče. Hitro zbere ostale svojce in hiti ž njimi proti Topoli. Njegovo domovje je bilo uničeno , vse razdejano. Med razvalinami je ležala — njegov a žena, katera se je s svojimi hlapci, ko je skrila svojega sinka v Belem gradu, do zadnjega branila proti napadom Turkov. Nepopisljiva žalost prevzame junaka, stopivšega k Milenkinemu truplu . Veselje in ponos njegovega življenja je bilo proč. Sloneč na puški gleda obraz Srbkinje , in zgubil je njo, katera je svojo drago domovino istotako iskreno ljubila, kot on . Ko bi bila padla sovražniku v roke, b i ne počival, dokler je ne oprosti, ali sedajga njen mrtev obraz opominja k miru in žalovanju. Nikakršnega maščevanja ne čuti v sbi, njegov hrabri duh ga ne spodbuj a v& na rešitev domovine, bil je potrt : proč je bila njegova zvesta Žena ! Iz vpepeljenega njegovega dvorišča, n a katerem je stal, se je še vedno kadilo ; spremljevalci njegovi so stali okolu njega v velikej žalosti. 51 Slednjič se Kara vzdigne in ukaže na praviti nosilnico. To se hitro zgodi, in na to položijo Milenko. Ne daleč od tod je bila gomila njegoveg a svaka Janka. Tja ukaže nesti truplo svoje drage žene , katera ima počivati na strani svojega junakega mladega brata . Kara potem zapové nabasati puške in več ko stokrat ustrelé v gomilo, potem pa poklekne na grič, zmoli kratko molitev, spremljevalci njegovi pa s e odkrijejo in vzdignejo roke k nebu. Sedaj pa klimo," ukaže Petrovič . Hiteli so potem branit domovino, toda stari du h je iz Kare izginil in nič ni šlo po volji . Turkov je bila polna dežela. Trdnjava za trdnjavo pada. Kara pa hiti sem tje in zbira svojce. Na več krajih so se borili njegovi zvesti kakor levi . Njegov prijatelj Veljko se je bojeval n a Donavi s špartansko hrabrostjo, dokler ni poginil on in njegovi možje . Poveljnik poskusi še enkrat boj na hribih . Po skrivnih potih hiti na hribe naekrat zgine. Zastonj se je povpraševalo po Kari , zastonj ga iščejo njegovi zvesti. Na skrivnem je zapustil srbsko zemlj o in na čolniču se prepelje unkraj Donave. Nihče ni videl, kam je zginil . Knezi dobijo polk v svoje roke, hoteli so skleniti mir s Turci, in posreči se ji m z obvezo, da imajo več upliva na vlado in da imajo tudi glede dače govoriti besedo. To je bilo leta 1813 . Toda Kara je ostal narodov malik . Znano je bilo, da je bil v Gradci avstrijski ujetni k in nadejali so se, da se tudi v kratkem vrne . V pesmih je slavil narod svojega jnnaka ; na gomilo Milenke in Janka pa je nosil vence ! Šesto poglavje . Pogin. Prešla so štiri leta . V toplicah Mehadije so bili zbrani plemenitaši srbski. Tu se je igralo visoko, kajti zadnja žetev se je dobro obnesla, ta j e napolnila mošnje knezov. Mnogo je bilo tacih , ki so stavili vse naenkrat, da so šli popolnoma revni na svoj dom. Ko so tako knezi okolu igralne mize stali ter čakali na izid visoke igre, stopi mož velike postave v dvorano. Neznanec stopi blizu mize z rokama navskriž ter pogleduj e zaripljene obraze plemenitašev . Staviva enkrat na Karo Žorža," prav i v tem trenotku svojemu sosedu Milošu Obrenovicu. Kako misliš to?" vpraša nagovorjenec. „No, misliva,” odgovori ta, „da bi bila njegova vrnitev poguba naše domovine, zat o stavim na ,Rougé‘, kot na njegovo nevrnitev , pet sto goldinarjev. ” Jaz pa na ,Noir' ravno toliko," odgovor i Miloš Obrenovič hitro, kajti če pride, je njegov pogin in potem smo re eeni more." Zgubili ste, Miloš !" začuje se naenkrat močan glas . Igralca se ozreta ter spoznata v govorniku tujca, ki je ravnokar vstopil. Teodorovič skoči s stola. Besedo mu zapre, v tujca upre oči, postane bled, oči njegove pa so mu globoko vpadle . Tujec pa se obrne in gre iz dvorane . „Začniva najino igro,” pravi. Miloš k otrplemu Teodoroviéu. Igro sem zgubil," odgovori ta, „kajt i on je tu.” P`Y vpraša Obrenovič . Kara-Žorž'e," odvrne Teodorovič, on i tujec je bil bivši poveljnik, pričakovati j e torej krvavih dogodkov ." Ko se vest o Petrovičevem dohodu izvé , hité vsi igralci prestrašeni iz dvorane . Bolniki hité na svoja domovja, turški vo jaki pa stikavajo po deželi, da bi zasačili Karo . Toda nikjer ga ni najti, biti mora kj e skrit ter čakati ugodnega časa. Nekaj dni po tem dogodku je stal rud na gomili Milenke in Janka. Bil je to Kara Petrovič, kateri je na pokojišči molil za svoje drage. Na podnožji holmca pa so ga čakali trij e možje, bili so njegovi spremljevalci. Eden izmed njih se je imenoval Ivan, stari spremljevalec Kare, kateri mu je bil do smrti zvest. Dolgo časa je bil poveljnik na gomil i svoje drage žene, ceh') predolgo, kajti on i trije so postajali že nemirni, ker preko holmca sin so se prikazali tuúki jezdeci . Ostanite tu, možje !" pravi Ivan, „na'kg a načelnika hočem opozoriti na nevarnost .” Te besede izpregovorivši se podá na holmec , toda varno. da ga turški jezdeci niso zapazili. „Kara !” mu zakliče od daleč, „zgublje n si, kajti Turki. so že blizu.” Umreti hočem na teni svetem kraji! " odvrne junak in zgrabi za orožje . Ti nimaš zgubiti samega sebe, ampak v tebi zgubila bi mnogo domovina," odgovori Ivan. ' ,Pol ure od tod je grajč-ina kneza Vujce tvojega gostoljubnega starega prijatelja . Skrij se k njemu, mi pa hočemo Turk e ustaviti. Ona steza, na katerej se očem sovražnikov odtegneš, pelje ravno proti graYščini . Beži, prosim te, kajti Že čajem topot konjskih kopit." Na njegovo prigovarjanje se Kara ud a ter mu izroči svoj ruski potni list, glase č se na ime „Demetrius”, potem pa zgine z a gorami. Bil je že zadnji čas, kajti jezdeci so bili Ž& tu, Ivanova prijatelja pa se umakneta proti okopu . Tu je stal na pupki sloneč namesto Kare njegov zvesti prijatelj Ivan . Janičarji obkolijo hitro one tri Srbe . Vdajte se!" zakriči jim od daleč načelnik. Kateri izmed vas je Kara Žorže? vpraš a potem . Od nas nobeden," odgovori Ivan. Pokažite mi vaše potne liste !" zapove častnik. Ivan izvleče svojega in ga poda načelnik u janičarjev. Ko pa ime „Demetrius” zapazi, zaklič e z veselim glasom : „Ga že imamo! Alah je dal Karo Žorž e v naše roke! naši tovariši v Belem grad u so maščevani ! ” Naenkrat zvežejo te tri Srbe in jih odženó velikej cesti. Jezdeci zasedejo zopet konje, potem pa jo udarijo naravnost proti Belemu gradu. Med tem časom dospe Petrovič srečn o do gra.Wéine vojvode Vujce. Tu stopi v prostorno sobo grajščakovo. Slednji vstane in gre tujcu nasproti . „Kdo si ti?” vpraša knez tujca. Kara Petrovič dá grajščaku z roko znamenje, da želi govoriti ž njim samem . Grajščak to hitro razume ter ukaže svojej družini zapustiti sobo. „Ne poznaš več svojega starega gostoljubnega prijatelja ?” odgovori Kara . „Si mar nesrečni Petrovič?” odvrne Vujca , in njegove male oči se nekako čudno zasvetijo. „Da,” odvrne bivši poveljnik, „prosim t e tvoje gostoljubnosti . ” Ti si morilec mojega ujca Teodozija, " odgovori'. Vujca, „vstrelil si ga zavratno.” Kakor je zaslužil," odvrne Petrovič . „Mogoče,” pravi lastnik mrzlo. „Ali še drug vzrok imam, kateri mi prepoveduje, da bi te vsprejel pod streho . Naš deželni načelnik 57 Miloš je dal ukaz, te izgnati iz dežele, in razpisal veliko darilo za tvojo glavo, tisti pa, kateri bi te skrival, bode hudo kaznova n — tam na steni visi tvoj zasledovalni list !" S temi besedami pokaže Vujea na vratih pribiti papir. Razumem," odgovori Kara Petrovič po nosno, „ti želiš, da tvojo hišo zapusti m tvoji želji takoj vstreiem. Podati se hočem k srbskemu kmetu, k ljudem svojega stanu, kajti le tam je zvestoba in vera doma! ” Ubeženec se potem obrne ter se poda proti durim . Ta trenotek porabi Vujea, hitro snam e pištolo raz stene in vstreli za njim . Mogočni Kara Petrovič se zgrudi, na tla ! Tako je jenjalo življenje srbskega svo bodoborika. Njegovo truplo pošlje Vujea Turkom, od katerih dobi, kakor tudi od deželnega na čelnika Miloša Obrenovi.ea, obečani greni denar. Tudi zvesti Ivan je bil usmrten ; bil je s svojima sodrugoma obešen . Paša v Belem gradu pa ukaži, jnnakn Srbije kožo sleči ter jo pošlje sultanu v Carigrad, kjer je visela dolgo časa na kolih obešena ; na njej pa je bilo zapisano : to je glasoviti srbski harambaša, imenovan „Kar a Zorže”. Obrenovič pa ni dolgo časa vžival častnega mesta srbskega načelnika. Sin Kare Zorže ga je kmalu vrgel s krvavega prestol a in se je imenoval „knez Srbije” . Več let je taval Miloš po tujem, dokler ni našel smrti , kakršno je zaslužil . Kara Petrovič pa danes živi v pesmih srbskega naroda. Kratek obris srbske vstaje in najnovejše srbske zgodovine . Ko nesrečni Srbi niso mogli ve č krvoločnega nasilstva turških poveljniko v in janičarjev, so se uprli pod C r n i m J u- r i. j e,m. Crni Jurij (Kara Petrovie'),* zavoljo svojega zagorelega obraza tako imenovan, hrabr i osvoboditelj in prvi knez srbski, rojen je bil 21. decembra leta 1766. v Viševci v kragujevúkem okrožji na Srbskem. Da bi se odtegnili turškemu nasilstvu, so se preselili jegovi revni stariši v Topola (vas v severni Sumadiji), kjer se je potem Kara s poljedel stvom pečal. Pred začetkom avstrijsko-turškega boja I. 1787 . je Kara s svojimi sorodniki pobegnil na Avstrijsko in tu vstopil pod polkovnikom Miholjevičem v četo prostovoljcev, kjer se je jako odlikoval. Ko je bil I. 1791. v t o v u sklenen mir, se je vrnil zopet v Avstrijo, izstopil kot *) Bil je mož velike postave, širokopleč, z velikim nosom . Nosil je vedno modre hlače, kratek, ogoljen kožuh in p a črno kapo . nadrednik (Feldwebel) iz vojne ter postal gozdni čuvaj l r š edolskega samostana. Cez nekaj časa se je povrnil v Topolo, kjer je v kratkem sli-d kot bogat in čislan trgovec z živino . Ko so leta 1801 . v Belem gradu turški spahi.je (konjeniki) ubili Srbom prijaznega vezilja Hadži Mustaj pa o, so se pritožili Srbi zavoljo njihovega nasilstva pri sultanu ; vsled tega so spahije sklenili po vsej deželi pomoriti vse odličnejše može. — 4. februvarija 1804. l. so padle prve žrtve v Valj e- v e m. Med zaznamovanimi odličnjaki je bil tudi Kara ; rešil se je le s tem, da je skrivoma pobegnil. — V noči 12. februvarija I. 1804. je zvolilo v O r a evei 300 narodnih odposlancev Karo za vrhovnega glavarja, na kar je on vse ljudstvo poklical v vojsko in je v letih 1804 in 1805 iz cele dežele, izvzemši dobro utrjeno trdnjavo Belgradsko, iztiral Turke. Trudil se je na vso moč, dá bi obdržal zapovedni' átvo, toda ostali zavidni vojvode so se zbali svojega tekmeca in d a bi zavrnili rastočo moč jrinakega osvoboditelja, so prosili Rusije pokroviteljstva ter s o z njeno pomočjo nasproti njegovemu svetoval stvu ustanovili drugo, obstoječo iz 12 članov . Med term razponi so prišli koncem leta 1806 . Turki na novo v deželo ter so Srbe 61 dvakrat otepli . Zopet je Kara rešil domovin o s svojo zmago na M i šarskem polji in po osvojitvi Belega grada (12 . decembra l. 1806.). Turki so bili izgnani iz velikega kos a srbske zemlje, katero so vladali zdaj vojvod e v svojih okrajih skoro samovlastno, ker le malo so bili odvisni od vrhovnega svojega vodje Jurija. Ko se je l. 1809 . znova začelo sovraštv o med Rusijo in Turčijo, napoti se Kara proti Bo-sni, prekorači s svojo vojsko visoko gorovje pri. Sjenici, potolče Turke ter jim vzame Sjenico. — Na nesrečo je preprečila povodenjDonave prehod Rusom, ki so hoteli Srbo m pomagati. Na to so prišli Turki I . 1809. čez Ni k Zajeli K amenic o, kjer je zapovedoval knez Stefan Si re. g e l i č ter naskakovali trdnjavo. Ko knez Stefan vidi, da ni več rešitve, užge smodnik, razstreli nasipe in tak o pokonča celo posadko in mnogo sovražnikov , Ta dogodek je prisilil Karo, da se j e naglo odpravil proti domu. Poprosil je Rusov pomoči., s katerimi je v letih 1808 . in 1810 . srečno odbil vse napade Turkov. Potem, ko je I. 1810. Kamenskij, velitelj ruske podun.avske armade, oficijalno imenoval Karo „vrhovnega vojvodo Srbije”, je ta v kratkem vse Turke zapodil iz dežele in se je dal po narodni skupščini leta 1811 . okli 62 cati za vrhovnega vojnega srbskega zapovednika. Ker so Rusi Turke hudo nadlegovali, so slednji Kari ponujali knežjo čast s po gojem, da ž njimi ohrani mir, a on je pa to ponudbo odklonil v vadi, da bodo Rusi podpirali Srbe. — B u k a r e'á t u je bil 28. maja 1. 1812. sklenen mir in je bilo določeno, da ima Srbija sultanu plačati dave k trdnjave pustiti Turkom, sicer pa da smej o Srbi svojo deželo sami vladati. Ali Turki so kmalu zahtevali e več, namreč, da bi Srbi izročili vse orožje in pregnane spahij e nazaj v deželo sprejeli. Tega Srbi niso mogli privoliti in tako j e prišlo zopet do novih bojev. Crni Jurij pa je preveč razdelil svoje moči, zato so bil e njegove trume skoro povsod premagane. Po bitki pri Deli'gradu, v kateri je Srbe premaga l veliki vezir Kuršid paša, se je moral Kar a 3. oktobra 1. 1813. umakniti na Avstrijsko in je bil od tod pregnan v eh o t im v Besarabiji . Strahovito so zdaj Turki razsajali p o Srbskem, dokler se jim ni cvetno nedelj o 1. 1815. v Sumadbi uprl Milo Obr enov i č, vrhovni knez rudniški, pože&i in kragujevaWi. Na Mačva D. Skem polji se mu je posrečilo premagati. Turke in s to zmago ustanoviti 63 samostalnost srbske kneževine . . 1817 . meseca julija se je povrnil Kara Žorže v Srbijo, kjer je bil ne daleč od Smederev a skrit, od koder se je pogajal z llilošem. Ker ga je nekdo izdal belgradskemu paši, je bi l 27. julija l. 1817. zavratno umorjen.. Njegovo glavo je poslal paša v Carigrad, kjer je bila več časa izpostavljena, truplo njegovo pa so položili v rakev v njegovem dvorci v Topoli. - Po umoru Črnega Jurija je proglasila na rodna skupščina novembra l . 1817 . Miloša za srbskega kneza, in sultan ga je potrdil . Med Rusi in Turki l. 1826. skleneva pogodba a k jermanska je zagotovila Srbom svobodn o volitev kneza, popolno neodvisnost gledé notranje uprave in izločenje Turkov iz Srbije , razven iz trdnjav ; Srbi so s časom dobili , kar jim je bilo v tej pogodbi obečano in oni so se zavezali Turkom plačevati določen i davek. — Ko se je potem vnela vojska med Rusi in Turki., je miroval Miloš in Turkom branil le prehod skozi svojo deželo. — Pozneje si je znal od sultana dobiti berat (nastavno pismo), s katerim je v njegovi rodovini l. 1830 . priznal dedno knekvo . Ker je pa Miloš nemarno in svojevoljn o začel vladati, vstali so I. 1838. Srbi zoper njega ter ga prisilili k obetu, da bo zanaprej vladal ustavno. A Miloš se je malo zmenil za dane besede, vladal je, kakor prej. Na-to je izdelala turška vlada, združen a s srbsko koniisijo l. 1838., takozvani „orga nični štatut”, po katerem je namesto skupščine vso oblast dobil le senat . Ta naredba pa ni bila ni knezu ni ljudstvu po volji. Miloš je sicer prisegel, da se bo ravnal po tem statutu, a v resnici se je le malo zmenil za senat, vladal je le po svoji volji. Zato so ga Srbi prisilili, da se je leta_ 1839 . odpovedal oblasti, katero mu je bil a l. 1817. z dedinsko pravico izročila narodn a skupščina. Nasledoval mu je na prestolu njegov si n Milan. Ko je pa ta kmalu potem umrl, j e zasedel prestol njegov brat Mihael, katerega je tudi sultan potrdil ter mu pridal neko vladno svetovalstvo, s katerim pa narod nikakor ni bil zadovoljen . Tudi knez Mihael ni bil Srb9m všeč, ki so želeli potoroce nesrečnega Crnega Jurija postaviti na prestol. Leta 1842. so se uprli zoper nespretnega in razuzdanega kneza, ki je potem 7 . septembra pobegnil v Zemun na Avstrijsko . V Belem gradu se je zbrala narodna skup ščina in je s privoljenjem turškega paše z a zmerom ostavila Obrenoviče za kneza p a 14. septembra istega leta izvolila Aleksandra drugega sina Črnega Jurija . Obrenoviči so ga čestokrat poskušali izpodriniti toda skorajvedno brez vspeha. Ta knez si je prizadeval svoji rodovin priboriti dedinsko pravico do srbskega pr e stola; zato je skušal, kolikor mogoče, z vsem i vladami Živeti \ prijateljstvu . Leta 1849 . je poslal avstrijski vladi po d poveljništvom Kničanina 10 .000 mož . na ponztoe', ki so se pod zastavo pogumnega ban a Jelačiča kaj hrabro bojevali zoper uporn e Madjare. — V zadnji rusko-turški vojski ni hotel pritegniti nobeni strani, kar so m u zlasti Rusi močno zamerili. par'ižkem miru l . 1856 . je bila Srbij a izpod ruskega pokroviteljstva postavljena pod varstvo evropskih velevlasti. Med tem so rasli strankarski razpori ; nasprotniki kneza so mu očitali, da preveč podpira svoje sorodnike. Ko je 9. oktobra I . 1857 . razkril neko zaroto zoper svoje Življenje, je prisilil nasprotne mu starej šine, d a so izstopili iz svetovalstva. Pet se jih je bilo zakrivilo zarote ; ko so pa te obsodili na smrt, se je temu ustavil sultan in je tak o knezu izpodkopal vso veljavo v deželi. Naslednje leto (1858) je 23. decembra narodna svetoandrejska skupščina kneza zatožila i n črni Jurij 5 ga vrgla s prestola. Pobegnil je v Avstrijo na Ogersko. Namesto njega je zopet bil izvoljen z a kneza stari Miloš (z ledinsko pravico), ki je zdaj bolj gledal na narodne želje, da si je ohranil njegovo ljubezen in naklonjenost , dasi.ravno je tudi zdaj vladal samovlastno . A umrl je že 1. 1860. in na njegovo mesto je stopil sin Mihael, tretji Obrenovič (1860 do 1868) na prestol. Prenaredil je narodno skupščino in svetovalstvo, prestvaril in zbolj šal vojaštvo in davkarstvo. Posebne zasluge si je pridobil z uredbo narodne vojske, kater o je 1. 1862. navzlic uporu avstrijske, angleške in turške vlade dognal . Srbi pa so vedno bolj in bolj hrepenel i po popolni neodvisnosti ; zato so težko gledali turške posadke v trdnjavah, posebno pa v svojem glavnem mestu, Belem gradu . L. 1867 . se je posrečilo knezu doseči da so se Turki umaknili iz Belega grad a in iz ostalih srbskih trdnjav. V največj o nesrečo Srbiji pa je bil Mihael l . 1868 . v topčiderskem vrtu zavratno umorjen ko t žrtva zarote. Srbi so dolžili Aleksandra Kara Djordjeviča , ki je bival na Ogerskem, kot začetnika teg a hudodelstva, in srbska vlada ga je zahteval a zase . a Ogerska ga ji ni hotela izročiti i.zja rdi, da bode ona preiskavala stvar. To je tudi storila, ali ker ni bilo dokazov, ga ni mogla obsoditi. Umrl je dne 3 . maja I. 1885 . v Temešvaru. Skupščina je po smrti kneza Mihaela z a naslednika potrdila njegovega sinovca M i- 1 a n a, četrtega Obrenoviés,, ki je imel poleg sebe, dokler ni bil polnoleten, vlad.arstvo treh mož . Leta I.SU. je bila sklicana velika skup ščina, ki je vpeljala v rbiji do l. [882. ve ljavno ustavo. Na svoj rojstni dan, 20. avgusta I. 1872. je bil mladi knez vpričo zastopnikov skoro vseh slovanskih. dežel proglašen za polnoletnega . v Po mirovni pogodbi v St. Stefanu blizu Carigrada vsled rusko-turške vojske (187 7 do 1878) je dobila Srbija, ker je v tej vojsk i tudi nekoliko pomagala, nekoliko turške dežele, njene meje so se raztegnile do noveg a Bazam, Malega Zvornika in Zakaea . Dobila jo tudi odškodnino za dotične vojskine potro Najbolj važno pa je, da je vsled bero- finskega mira z dné 13. julija l. 1878. (ki je bil proglašen I . avgusta istega leta) po stala popolnoma neodvisna in da je bila dn é 6. marcija l . 1882 . proglašena za kraljestvo , katero vlada zdaj kralj Aleksander, sin ~azkra I, a ,Mi"w La, kur sc ju sled ni t" vhtdanju,, , ., . Iz s.',r(.a ki je 'v 10:k,o kratkem toliko izprcfnwmb , ,b"!nih skv‘;:"j, ii kmal u .>3ruČ,(Ii ~ u,~ ‘ .:,, katerih ji j o m-k-d d-1)1-o znani, »mak