79
Grlici
Igo  Gruden Žena, ki od nje sem bil se ločil, mi pustila je dve grlici v spomin. Ko sem prvo noč brez nje prenočil in v polsnu poslušal ure s stolpnih lin, čul glasii «gru-gru» sem poln nemira, ko da v dnu noči nekdo umira.
Dnevi so nad nami kakor stope, brez nehanja nam ubijajo duha: grlici vzletavata pod strope praznih sob in ko spustita se na tla, on se vzboči in se ves pojoč ji klanja, ona se smeji, pred njim beži kot sanja.
Mnogo ljubil sem in nič sovražil:
vse je kakor pesek šlo med prsti rok.
Sen edini, ki bi me utolažil,
kje si drobna hčerka, zlati moj otrok?
Ko na prsih grlico pestujem,
sem pri nji, ki daleč je na tujem.
Kje želje ste slave in sijaja?
Iz globin srca želim si le — miru.
Psi, ki me preganjate brez kraja,
O, da več ne slišim vašega glasu!
Samo grlic naj «gru-gru» mi v noči poje,
ko ugasne brez sledu življenje moje.