SVOBODNA SLOVE N DA
LETO (AftO) XLV (39) Štev. (No.) 1
ESLOVENIA LIBRE
BUENOS AIRES 2. januarja 1986
Leto 1986 -
V vzdušju veselja, pričakovanja •in načrtovanja so se iztekali zadnji dnevi leta 1985. Pred nami se odpirajo nova obzorja neznanih bodočih dni pričetega leta 1986. Bližnja bodočnost se nam predstavlja kot neznanka, katero pričakujemo z upanjem na boljše čase polne rasti, napredka, konkretnih rezultatov — sanje in projekti v zasebnem in javnem življenju. Konec vsakega leta predstavlja neke vrste pregled opravljenega dela in zamisel nadaljnjega delovanja v' mešanem občutju zaskrbljenosti in upanja. Razmišljanja o delovanju, ki bo napolnilo do sedaj prazne strani prihodnosti se ne omejujejo na osebne projekte, temveč jih oseba kot socialno bitje razširi na družbeno-politič-no področje.
Ne samo leto 1986, ki se bo z nezaželeno naglico izgubilo v morju zgodovinske kronike, temveč vsa zadnja desetletja XX. stoletja, se nam razodevajo prepletena s presenečenji, odločilnimi spremembami in krizami, ki kažejo na bistvene preosnove v bodočnosti človeške družbe. V tej epohi se niso skrčile le razdalje, hvala visoko razviti tehniki, temveč imamo tudi občutek, da je tudi časovno vedno manjša razdalja med krizami, spremembami in obnovami v družbi. Svet je postal prizorišče dogodkov, ki zaradi medsebojne odvisnosti, odjeknejo več ali manj v vseh državah. Od tod pomembnost zasledovanja svetovnih in narodnih dogodokov ter točne informacije o njih.
Vsak odgovoren član naše skupnosti se zanima za razvoj dogodkov v tej deželi, v kateri živimo; zasleduje politično, kulturno življenje v Sloveniji in ga skrbi razvoj svetovnih dogodkov, saj1 je vsem znano, da se borba med demokracijo in totalitarizmom bije v marsikateri državi na svetu.
Konkretna realnost mednarodne politične situacije, ki je več ali manj odsev obeh svetovnih velesil, se nam v zadnjih časih razodeva v novih fazah, ki obetajo nepričakovane in težko predvidevane spremembe. ZDA, ki so kazale, da obvladajo svetovno gospodarsko področje, razodevajo vedno večjo šibkost, kot da jim „vajeti“ svetovnega trga in fi-
Lepaki o
V noči 23. decembra je glavno mesto Argentine bilo poplavljeno z nenavadnimi lepaki: iz njih so mimoidoči mogli izvedeti o genocidu, ki so ga pred 40 leti slovenski komunisti izvedli nad lastnim narodom, in o njihovem prizadevanju, da te zločine zakrijejo in zabrišejo. Lepak je imel tudi enostavno zemljepisno predstavo slovenskega o-zemlja in bolečo končno frazo: No hay derechos humanos bajo el ré-gimen comunista. — Pod komunističnim režimom ni človekovih pravic!
Povod vsemu temu je bila letošnja proslavitev domobranskih in drugih žrtev, pri katerih je skupina mladih želela kaj več aktivno sodelovati. Hotela je, naj bi obhajanje 40-letnice tega strašnega poboja, ki je hudo prizadel slovenski narod, močneje odjeknilo v argentinski javnosti.
že ob sjpominski proslavi v katedrali meseca junija je mladina nalepila priložnostne plakate po središču mesta in s tem vzbudila pozornost.
Tako je bilo tudi to pot.
-Svojo voljo je usmerila v pozitivno dejavnost: prva šestorica fantov je začela zbirati ideje in načrte ter se končno odločila za kampanjo s plakati, saj Argentinec na
korak naprej
nane uhajajo iz rok. Znotraj ZDA se slišijo glasovi po potrebi doslednejše načelne politike in po večji zahtevi spoštovanja človekovih pravic v državah, s katerimi imajo ZDA trgovske stike.
Tako ZDA kot SZ se borita za večji trgovski in politični vpliv v Zahodni Evropi. Države „stare celine“ pa skušajo voditi spretno politiko gospodarske samostojnosti in povezave, politične neodvisnosti a tudi ekonomskih koristi na račun sovjetskih produktov in energije "ter ameriške tehnologije. V kakšno slepo ulico lahko pripelje takšna svojevrstna evropska politika, to verjetno malokdo predvideva. Bodočnost zahodne Evrope je pa vsaj zaenkrat bistvene važnosti, saj je še vedno kulturno in idejno središče človeštva.
Sovjetska zveza, ki si je z Gorba-čevom nadela modernejšo in verjetno za Zahod sprejemljivejšo masko, ima poleg disidentov in konkretnih političnih problemov kot je npr. poljska zadeva, veliko nevarnost sprememb, ki ji grozijo v okviru OOMEOONA. Zahteve po večji gospodarski liberalizaciji držav sovjetskega bloka in industrijski napredek nekaterih pokrajin ogrožajo stabilnost moskovske gospodarske hegemonije.
Potek dogodkov v zadnjih letiih pa kaže, da se bodo najvažnejše politične in gospodarske spremembe vršile v Latinske Ameriki, Afriki in Aziji. Argentina je ena izmed
Nekaj let po Titovi smrti — in se že pojavljajo glasovi, ki ne samo da kritizirajo režim, ampak tudi osebno Tita, ki je bil v preteklosti nedotakljiv za Jugoslovane. Odkrivajo se razni dogodki iz njegovega življenja, razne strani, ki so jih prej zamolčevali. O Dedijerjevi knjigi smo že pisali, a tudi od drugod prihajajo kritike.
Naj navedemo, kaj1 je rekel Stipe Šuvar, član predsedstva CK hrvaške partije, in kar je objavilo Delo 14. novembra:
„Po Titovi smrti se je pričelo pi-
Slovencih
splošno ne ve, kje je Slovenija, še manj pa o povojnih dogodkih. Delo je dozorevalo ob posvetovanju z izkušenimi osebami in tako so dali natisniti 1.500 večjih in 500 manjših plakatov. Stroške so jim pomagali kriti slovenski demokratično misleči podjetniki.
Pri lepljenju po mestu Buenos Aires (promenadna ulica Florida, avenije de Mayo, Santa Fe, Corrien-tes, Rivadavia, Callao ; Liniers in drugod) je organizirano sodelovalo kakih 40 fantov, razdeljenih v 7 skupin, vsaka s svojim „delovnim“ . okrožjem, vodjo, vozilom in potrebščinami.
Poseben objekt je bilo jugoslovansko poslaništvo in njegova o-kolica, ki so ga okrasili z (njemu) neprijetnimi lepaki.
Med lepljenjem je mnogo mimoidočih prebiralo napise in nekateri so z zanimanjem spraševali, drugi pa odobravali tako lepake kot delo.
Vendar je že naslednji dan bilo vidno, da „nekatere“ moti prav zadnji stavek, saj1 je plakat bil še cel, le tisti del o človekovih pravicah pod komunističnim režimom je bil odtrgan.
Po končanem delu je bilo med mladino zadovoljstva in navdušenja na pretek; njih skupna želja-vpra-šanje je bilo: Kdaj gremo spet na delo?
držav, ki je postavljena v središče dogodkov, saj je od utrditve argentinskega demokratičnega sistema v veliki meri odvisna bodočnost in u-soda ostalih južnoameriških držav.
Kot slovenski zdomci nam je pa posebno pri srcu bodočnost naše domovine. V letu 1985 je bila Slovenija priča zanimivih pretresov na kulturnem in političnem področju. Iz slovenskih literarnih in znanstvenih del je razbrati veliko željo po kulturni samostojnosti in pristnosti. Mnogi dogodki ne samo v višjih kulturnih krogih temvečriu-d! v partiji, in kar je najvažnejše med ljudstvom pričajo o, prebujanju slovenske narodne zavesti, o globokem klicu slovenskega naroda po življenju, po spravi in ustvarjalnosti. Tudi pojem o enotnem slovenskem kulturnem prostoru — zaenkrat še precej nejasen —, ki se razvija v matični Sloveniji in zamejstvu, razodeva potrebo po dialogu in povezavi vseh Slovencev.
Še tako bežen pogled na morebitno bližnjo bodočnost pokaže na našo navidezno neznatnost in nemoč pri reševanju tako zapletenih dogodkov. V tem letu 1986 se ne Ibodo rešili problemi slovenskega naroda ne sveta. Ker pa se zavedamo, da pot človeštva ni zgodovinska nujnost ampak sad svobodnih odločitev posameznikov, je važno, da v danih okolnostih spoznamo, katere so naše vsakodnevne dolžnosti pri graditvi svobodne Slovenije hi demokratičnega sveta. Na ta način bo leto 1986 predstavljalo korak naprej ne samo v našem zasebnem življenju temveč tudi v slovenskem narodnem življenju.
Katica Cukjati
sanje obtožnice proti njemu, ki je čedalje obsežnejša. Vse je šlo že precej daleč, mi pa tega ne spremljamo. Tako v nekaterih delih predstavljajo Tita kot velikega manipulatorja, zvitega politika, ki je vodil neuspešno in nepotrebno revolucijo, ki je za seboj pustil Jugoslavijo na majavih nogah, kot agenta Kominterne, ki ni rešil narodnega vprašanja, ki je bil zarofnik razbijanja srbskega naroda. Pravi zgled družbene nepozornosti je povest Naš oče, ki je izšla pred letom dni v Beogradu, to pa je nekaj naj-ogabnejšega, kar je bilo doslej napisanega o Titu in nas samih.“ Tako Šuvar. Torej mora biti že res. Seveda pa je sedaj po njegovi „zaslugi“ družbena pozornost obrnjena na to in lahko pričakujemo, da bo še naprej CK deloval po „slavnem“ zgledu Tita in zatrl vse
V Združenih državah Severne A-merike so Slovenci slavnostno praznovali 90-letnico zaslužnega moža tako za Slovence kot za Amerikance: Franka J. Lauscheta.
Kaj' več nam ni treba o njem pisati, saj ga vsi poznamo in spremljamo njegovo politično delo že dolga desetletja. Poznamo njegovo pot preko clevelandskega župana, guvernerja države Ohio do zveznega senatorja in možnega kandidata za predsednika. Povsod je bil človek na mestu, pošten in odločen, ki se je vedno boril za demokratične pravice doma in po svetu. In tudi v Sloveniji: vedno je jasno pokazal, da se ne strinja z režimom v domovini svojih staršev! Ko ga je nekoč hotel poslati predsednik Nixon v Ljubljano, da bi tam odprl ameriško informacijsko središče, je Lausche to odklonil, ker je menil, da bi mnogi Slovenci razlagali njegov obisk kot pritrditev komunističnemu režimu.
Tudi je na veliko pomagal, da so lahko prišli Slovenci po vojni v
Dr. PETER KLOPČIČ
Tri dni na
Romanje v Vetrinj
Slovenci smo vedno radi hodili na romanja: Brezje, Ptujsko goro, Sv. Višarje itd.
Da bi preusmerili to navado, so v zadnjem času komunisti organizirali vsakoletno „romanje“ na Triglav.
Za vsakega Slovenca, ki je šel preko Kalvarije umika, prek Ljubelja in nato čakal na razvoj v Vetri-nju, je obisk Vetrinja psihološka potreba.
Cerkev je še tam, na žalost je o-bičajno zaprta, grad so spremenili v gimnazijo. Tudi kanali okoli gradu še vedno krasijo okolico. Vise to okolje1 je sedaj prav prijeten park. Vsedel sem se na eno izmed klopi in ,se zazrl na Vetrinjsko polje in bližnje hribe. Zaprl sem oči in si priklical v spomin tisto improvizirano taborišče, ki je obstajalo tam pred štiridesetimi leti. Kje so -sedaj om naši bratje? Veliko jih je končalo v Kočevskem Rogu in drugod po Sloveniji, ostali so pa razkropljeni po celem svetu, po Argentini, Avstraliji, Kanadi, Združenih državah itd.
Tistim, ki -so odtali pri življenju, ni šlo slabo, hvala Bogu. čeprav raztreseni^ po celi obli in često že zelo udomačeni in z velikimi družinami, se še vedno, vsaj v mislih, vračamo na to usodno Vetrinjsko polje.
Po več urah obujanja spominov, premišljevanja in molitve sl človek želi stran, ker vsi ljudje okoli tebe govore samo nemško.
Kam naj grem? V Sele. V edino cisto sloventeko vas na Koroškem, ki je samo pol ure od tu z avtomobilom.
V Sete!
že na poti tja prijetno iznenađenje. V Borovljah vprašam mlado dekle za pot. V lepi slovenščini mi Pove: „Saj se ne morete zgubiti, na-pis je v slovenščini in nemščini.“ O dvojezičnem napisu je prav s ponosom pribila.
Sprehajam se po Selah, pa pride mimo mlad fant s samokolnico. Sam me najprej pozdravi po slovensko res prijeten občutek. Ogleda! sem si novo in staro cerkev, obe odprti.
To je lepa slovenska va-s tam pod Košuto, škoda, da nimamo večjega števila Sel na Koroškem.
disidentsko pisanje. (Seveda, misli in ustnega širjenja ne bo več mogel!)
ZDA, pa tudi vedno je rad priskočil na pomoč v potrebah preprostega priseljenca slovenskega rodu. Vedno je tudi v slovenski družbi govoril slovensko, čeprav je bil rojen že v Ameriki.
Da se temu velikemu Slovencu zahvalijo in ga počastijo ob tako visokem življenjskem jubileju, so se mu prijatelji v domačem Clevelandu oddolžili s svečano mašo v nedeljo 3. novembra pri sv. Vidu, kateri je sledil banket in kulturni program v Slovenskem narodnem domu na St. Clair Avenue. Ameriška domovina mu je1 posvetila veliko prilogo, v kateri je objavila vrsto .spominov na delo slavljenca, Pa tudi precej slik iz njegovega bogatega življenja.
Tudi mi na južni polobli, a združeni v mislih, idejah in prepričanju s čilim 90-letnikom, se mu zahvaljujemo za ves njegov trud za Slovence in demokracijo, mu čestitamo in mu želimo še vrsto zdravih let!
TDml
(D
Koroškem
Razgovor s šmihelskim dekanom
Šmihel ima tudi dvojezične napise, torej pojdimo tja.
Pozdravil sem dekana, razkazal mi je cerkev in vse naokoli. Ob priliki blagoslovitve slovenske kapele v washingtonski katedrali je obiskal tudi Kanado.
Razgovarjala sva se o položaju na Koroškem. Lepo je, da imamo slovensko gimnazijo v Celovcu, toda žal, da hočejo Nemci Izpodre-zati korenine in odpraviti čim več slovenskih osnovnih šol.
Na žalost se Jugoslavija zelo malo zanima za slovensko manjšino v Avstriji.
G.	dekan in tudi drugi so precej črnogledi. G. dekan je menil, da bodo tudi Slovenci v Kanadi 'in ZDA preje ali sleje asimilirani.
Naznačil sem mu, da je med asimilacijo v ZDA ali Kanadi v primeri z Avstrijo ali Italijo bistvena razlika. V Severni Ameriki še tretji in četrti rod, ki je že pozabil slovenščino, često s ponosom govori o svojem izvoru in rad obišče staro domovino. Nasprotno, če se Slovenec ponemči ali poitaljančl, skoro vedno začne omalovaževati in prezirati Slovence, ali pa jih celo sovražiti. Srbi pravijo: poturica je gori (hujši) od Turka. Prav vse to nam nazorno pokaže psihološko tragedijo raznarodovanja.
Ko govorimo o slovenskih šolah na Koroškem in o raznih kršitvah avstrijske mirovne pogodbe, se mi zdi, da če Jugoslavija noče protestirati proti tem kršenjem, bi lahko slovenske organizacije na Koroškem protestirale pri Združenih narodih ali pri mednarodnem sodišču v Haagu, če je pa zanje to nemogoče, bi lahko pooblastile slovenske organizacije drugod, kot npr. Slovenski svet v Kanadi, da protestirajo v njihovem imenu. Z dobro voljo in malo več poguma se lahko doseže veliko.
V gosteh |pri salezijancih
Če pride Slovenec v Celovec, je skoraj nujno, da se nastani v Mo-destovem domu. Ta je last Mohorjeve družbe, upravljajo ga pa salezijanci iz Slovenije. Cena za sobo na noč je približno 12 dolarjev, morda poleti malo več. Imajo na razpolago 150 postelj, ki so na razpolago turistom v poletju, ker ni študentov.
Ni pa samo vprašanje cene, ampak tudi okolja, ki so ga ustvarili ti mladi salezijanci: zelo prijetno je namreč.
Na primer, obstaja ena jedilnica za študente in duhovnike. Ne pa dve kot sta bili v Škofovih zavodih pri Ljubljani, ena za dijake in druga za duhovnike. Ti mladi duhovniki, ki so iz cele Slovenije, Dolenjske, Gorenjske, Prekmurske in Štajerske, poznajo slovensko zgodovino in se zanimajo za vse slovenske probleme.
(Se nadaljuje)!
V ZAPOR
V Ljubljani so zaprli dva mlada Kamničana, ki sta 29. novembra — na državni praznik današnje Jugoslavije — ponoči na stene in okna kamniške trgovine Market pisala nacionalistična gesla. Gotovo je to posledica zadnjega izbruha v Idriji, o katerem smo že pisali. Pripor je bil odrejen zaradi „možne vznemirjenosti občanov“, kar pomeni, da imajo tista nacionalistična gesla velik odmev med Slovenci in seveda obratnega med drugimi priseljenci iz južnih krajev. Valovanje se širi...
TITOV MIT ZAHAJA
90 let senatorja Lauscheta
Stran 2
„II I.——!
.
Se odmevi iz Drage 86
Naj navedemo še nekaj odmevov, ki jih je povzročila v svetu letošnja Draga. Doma — razen v Družini — nismo zasledili ničesar; na Koroškem je verski tednik Nedelja v daljšem članku na kratko omenil predavanje Gregorja Batagelj'a; v Trstu smo zasledili le v tedniku Gospodarstvo poročilo, ki tudi omenja predavatelja iz Argentine, „ki je orisal argentinsko stvarnost 'in napore priseljencev, da ohranijo svojo narodno zavest.“
Zanimiva tržaška revija Mladika je objavila v 8. številki daljše poročilo Za nami je jubilej'na Draga ’85. O Batagelju pravi:
„‘Tu, tu se 'žile življenj'a stekajo’, hi prav verjetno vzkliknil Župančič, ki je spremljal srečanje v mislih 'in besedah vseh nastopajočih, vseh prisotnih.V tem Orfeju slovenske duše se namreč družijo vsa naša izročila, vsa naša hotenja, kot bi nam posvetil v dušo. V znaku neločljivega slovenstva je prvi nastopil mladi Gregor Batagelj, ustvarjalnost in up mlade slovenske Argentine, da bi povzel in utemeljil misel, ki se povezuje že z Drago ’84 v predavanju dr. Velikamje: Kje domovina, si? V čistem in klenem jeziku je potrdil zelenino veje, ki je segla daleč med krošnje drugih dreves.
33-letni publicist in javni delavec, član uredništva tednika Svobodna Slovenija Gregor Batagelj je v zavidljivi slovenščini podal podrobno in kritično podobo slovenske politične emigracije v Argentini, njene značilnosti in probleme. Ovrgel je trditev, da gre za potomce kakih -,izkoreninjencev slovenskega naroda“; poudaril, kako skupnost živi iz ljubezni do naroda in zvestobe idea-lom, brez sovraštva in maščevalnosti ter ostaja in hoče biti del slovenske celote.“
Na drugem mestu pa priobčuje zanimivo kritiko poročila iz Gospodarstva. Ker je zelo značilna in jasna, jo objavljamo v celoti :
Kdo se je obesil v Dragi
„Zakaj se D'RAGA obeša samo na Slovenijo?“ Tako sprašuje organizatorje študijskih dni poročevalec L. B. v tedniku GOSPODARSTVO. In dodaja: „Besede ‘Jugoslavija’ pa v Dragah sploh ne slišiš, kakor da bi Slovenij'a ne bila sestavni del Jugoslavije, pač pa da je ta kot nekakšna mačeha, pri kateri bi Slovenci v zamejstvu in zdomstvu zaman i-skali varstva.“
Če po dvajsetih DRAGAH ta zadeva še ni vsem jasna, potem je bolj malo upanja, da jo lahko razčisti prisotni zapis. Pa vseeno posku-
simo. SLOVENIJA, kot jo pojmujeta DRAGA in njeno široko zaledje, ni isto kot SRS. Samo ta slednja je sestavni del Jugoslavije. SLOVENIJA, na katero se „obeša“ DRAGA, pa je nekaj več: to je slovenski narod doma, za mejami 'in po svetu, duhovno in zgodovinsko nedeljiva celota, ki se zaveda skupne usode v preteklosti, sedanjosti in tudi bodočnosti.
Taka SLOVENIJA obstaja že dolga stoletja in trdno verujemo, da tudi še bo. Obstajala je. ko o Jugo-slavijah ni bilo še ne duha ne sluha, obstajala je mimo vseh kombinacij evropskega političnega zemljevida, obstajala je neuničljiva, kot je na primer pojem „slovenska kultura“. Mogoče ne bo predrzno, če spomnimo, da vsaj v zametkih obstaja že skoraj poldrugo tisočletje. To je precej več kot 67 let obeh Jugoslavia -— in to je še „dobra vaga“, saj niti nismo odšteli medvojnih let.
Povzetek v enem stavku: eno je domovina, drugo država.
Tisto o „mačehi“ Jugoslaviji pa je izraz, ki ga mi ne uporabljamo. Zapisan je v članku v „Gospodarstvu“ in zatorej ne bo naša krivda, če se bo kdo ob njem zamisl'ii ali celo „pokvaril“.
Pa še nekaj. Mogoče se pa zares kdo „obeša“ na SLOVENIJO. Ampak ne mi. Mi jo samo ljubimo in smo duhovno tnjen del. Domovina bo že opazila razliko...
Eden najboljših buenosaireških jutranjikov „La Prensa“ je v svoji nedeljski prilogi 29. decembra 1985 objavil daljše poročilo s sliko o slovenskem dirigentu v Argentini Marianu Dragu Šijancu ob priliki 50-letnice, kar je prijel za dirigentsko paličico.
Leta 1935 je namreč postal dirigent Radijskega orkestra v Ljubljani, v Sloveniji (!). Tam je dirgiral tudi v Filharmoniji, ki ji je Beethoven posvetil svojo Pastoralno simfonijo. V Argentini je postal direktor orkestra v Teatro Argentino v La Plati (polnih 32 let), pozneje tudi Filharmoničnega orkestra v Buenos Airesu. Večkrat je tudi dirigiral v najbolj slavnem in znanem teatru Colon.
'Obenem pa ima tudi veliko zaslugo za pionirsko delo: ustanovil je leta 1954 prvo katedro za dirigiranje v vsej Južni Ameriki, orkester za Radio Provinca de Buenos Airesa in Univerze La Plata. Ustanovil je leta 1952 Mozarteum Ar-
V ponedeljek, 23. decembra je govoril vsem državljanom predsednik Alfoo'sin. Ko bodo bralci imeli v rokah naš list, bo pa „novica“ o govoru skoraj že zastarela. Vendar se da o njem povedati nekaj stvari, kajti vsaj neka smer predsednikove poslanice je znana, in, kar je najbolj važno, en sam govor ne more spremeniti položaja, in ta je dovolj znan piscu in bralcem. Torej na delo.
EDEN ALI EDINI?
Prvotno je blo pravzaprav mišljeno, naj bi dr. Alfonsin govoril 10. decembra, ko je vlada praznovala drugo obletnico nastopa. Nekdo je smatral, da je bolje počakati, in tako je predsednik prej govoril državni konvenciji radikalne stranke, ki se je1 pred dnevi zbrala v prestolnici ter določila novo vodstvo. Eno idejo iz tega govora naj bi predsednik ponovil tudi to pot: poziv, ali bolje, povabilo k demokratičnemu paktu.
Kaj je to? Piscu se zdi, da je ideja težko razumljiva ne le za običajnega bralca ali poslušalca marveč tudi za marsikaterega strokovnjaka. Niso težko razumljive besede niti ideje, marveč uporaba besed in idej. Spomin se nam vrača v prvo leto demokratične vlade, ko je večina voditeljev političnih struj
gentJiho. Tudi v Evropi je znan kot pospeševalec Mozartove glasbe v Argentini; zato je tudi dobil Mozartovo odličje, najvišje evropsko glasbeno priznanje. Gotovo je dobil največ odlikovanj med argentinskimi glasbeniki.
Tudi ima veliko zaslug kot profesor, ki je vzgojil vrsto argentinskih glasbenikov, pa tudi kot izvajalec mnogih tukajšnjih novitet.
Gornje je v kratkem povzetek članka v La Prensi. Mi bi dodali, da je M. Šijanec vedno spremljal naše glasbeno življenje v Buenos Airesu ; če je le mogel, je prihajal na koncerte im druge prireditve, pa tudi naši zbori so večkrat izvajali njegove priredbe narodnih pesmi.
Ob 50-letnici plodnega dela, ki je poneslo slovensko ime v tukajšnje glasbeno življenje, čestitamo v imenu vseh tukajšnjih Slovencev Marianu Dragu Šijancu in mu želimo še mnogo uspehov!
TDml.
podpisala nek „demokratični kompromis“, po katerem je seveda vse ostalo kot pred njim in katerega je večina naroda pozabila v dveh tednih.
Tudi ni težko razvideti, da radikalna vlada demokratični kompromis prevečkrat razume kot „radikalni kompromis“. Saj ne bi bilo prVič, da se „obramba demokracije“ razume kot „obramba vlade“. In to ne v besedah, ki so resne in umestne, ampak v dejanjih. Pred dnevi je dr. žavno vodstvo radikalne stranke pozvalo vse sektorje na ta demokratični kompromis. Tam so trdili, da radikalizem „kljub zmagi 3. novembra“ poziva k soodgovornosti, namesto da bi „zapadla monopolu pri odločitvah“. Tudi vodstvo je trdilo, da hoče biti radikalizem „eden, a ne edini“ izmed graditeljev tega demokratičnega pakta.
A v praksi je drugače. Predsednik je napovedal komisijo, katere člani naj bi bili predstavniki vseh možnih političnih struj. A vlada strogo pazi, da povabi osebnosti različnih idej, a nikakor ne strank, akoravno bi le sporazum z njimi mogel voditi v tisto edinost kriterijev in uspešnost dela, ki ga država potrebuje.
IZVIRNI GREH
Monopol v odločitvah, ki smo ga zgoraj omenili, je namreč tisti „izvirni greh“ sedanje radikalne via de. In tega, izgleda, se radikali še niso rešili. Tudi razne izjave zadnjih dni kažejo, da v bodoče ne bo boljše. Radikalizem s skrbjo gleda v bodočnost, najprej zaradi težkega položaja države, nato pa zaradi političnih premikov v opoziciji, ki bi lahko ogrožali položaje vladajoče stranke na bodočih volitvah širom države.
Zato' ini čudno, da skuša razširiti krog svojega vpliva pri politično neuvrščenih državljanih. Sestava o-menjene komisije teži za tem. Ta komisija naj bi iskala in našla vé-like 'ideje za sestavo narodnega projekta. Zamisel ni slaba. Koilkokrat se je že trdilo, da Argentina nima jasnega narodnega programa. Da ne vemo niti od kje prihajamo, še mani pa, kam hočemo priti. Predsednik Alfonsin je izredno bister politik, še več, je državnik. In morda je eden redkih ljudi sedanje Argentine, ki je zmožen sprožiti gibanje, ki bi nas moglo pripeljati do tistega potrebnega in zaželenega „narodnega projekta“.
Vprašanje je, če ni morda tudi preveč omadeževan s tistim „izvir-
“LA PRENSA” O SLOVENSKEM DIRIGENTU
“No hay derechos humano* bajo el regimen comunista”
En la madrugada del 23 de di-ciembre de 1985 grupos de jóvenes eslovenos empapelaron las calles de Buenos Aires con afiches, en los que podia leerse:
Genocidio — Eslovenia, tierra de märtires. Hace 40 anas — 12.000 so! dados eslovenos fueron traiciona-dos por los ingleses y masacrados por las comunistas yugoslavos. — Hoy sus restos se hallan en innu. merables fosas comunes — que el gabierno se niega reconocer. ;No hay derechos humanos bajo el regimen comunista!
Con elio quisieron llamar nueva-mente la atención de los portenos sobre la masacre que hace 40 anos (ifinalizada la guerra), perpetraron los “héroes partisanos” contra el pueblo esloveno.
Pero recordar no fue el unico fin perseguido. También han que-rido dejar en darò que lo ocurrido es un constante llamado de aten-ción para toda nacióm que ansia vi-vir en democracia. La frase final del texto es fiel testimonio de elio.
nim grehom“ radikalizma. Kajti sicer: kako je možno govoriti o bodoči državi, če se ne upošteva npr. peronizma, kateremu pripada skoraj polovica naroda in večina delavne sile? In vendar vlada s pero-nizmom noče imeti nikakih zvez, čeprav vabi v komisije nekatere „svetovalce“ izven strankarske strukture. Kako je možno sestavljati načrte za bodočnost naroda, če se ne upošteva dejstvo katolicizma in katoliške Cerkve? In vendar je radikalizem svoje celotno vladno obdobje posvetil tudi razdiranju mnogih duhovnih krščanskih vrednot ali vsaj to dopuščal 'in skušal ovirati npr. v sklopu cerkvenih šol delo cerkvenih uistanov.
Drugo vprašanje glede predsednikove osebe je, ali ni morda preveč omejen po notranjih kompromisih v lastni stranki. Jasno je že dolgo časa, da mnogokrat predsednik eno misli, zgodi se pa potem drugo. To smo jasno videli v zadevi petrolejskih pogodb, ko je bila predsednikova ideja široko odprtje tujim kapitalom, pa iso potem nižji funkcionarji strogo bojkotirali Alfonsinovo idejo. Nekaj podobnega se dogaja tudi na vzgojnem področju. Ni bil bre,z podlage k£.ie opozicije pred volitvami, ko so radikali pozivali volivce, naj „razvežejo roke“ predsedniku. Tedaj je opozicija trdila, da predsedniku veže roke lastna
(Nadaljevanje na 4. str.)
Pogovor z mladim Slovencem iz Argentine
Tokrat je bil naš sogovornik Slovenec iz zdomstva Gregor Batagelj. Njegovi starši so se pridružili povojni politični emigraciji in se preselili v Argentino. Gregor se je rodil že v Argentini. Z veliko vnemo se je vključil v tamkajšnje kulturno-politično delovanje med našimi izseljenci. Letos je bil eden od predavateljev na Dragi.
Vpr.: Najbolje bo, če se najprej kar sam predstaviš našim bralcem.
Odg.: Ime mi je Gregor Batagelj. Rodil sem se v argentinskem glavnem mestu Buenos Airesu in sem star 33 let. Poleg redne državne šole sem obiskoval pouk slovenščine ob sobotah. Pet let sem študiral v Rožmanovem zavodu. Ves čas univerzitetnega študija sem se aktivno udeleževal življenja naše narodne skupnosti. Tri leta sem Ml glavni urednik „Mladinske vezi“. Pri „Svobodni Sloveniji“ sodelujem kot kronist in urednik.
Vpr.: Omenil si, da si obiskoval več l«t pouk slovenščine v slovenskih zavodih. Kako ste si pravzaprav Slovenci organizirali lastno šolstvo?
'Odg.: V samem Buenos Airesu so slovenske šole v sedmih slovenskih domovih. Nekaj takih ustanov pa je
tudi v drugih argentinskih mestih. Za dijake srednje šole imamo v Buenos Airesu in v Slovenski vasi dvakrat na mesec srednješolske tečaje. Kulturno življenje se seveda ne neha pri šolah. Mladi imajo svoje glasilo, „Mladinsko vez“, v kateri objavljajo svoje spise in razprave. Zelo razširjeno je petje. Skoraj vsak okraj ima svoj mladinski zbor, .s katerim skuša obdržati tradicijo poli-foničnega petja. V vsakem domu imata svoje odseke Fantovska in Dekliška zveza z bogatim kulturnim in športnim programom. Slovensko katoliško akademsko društvo združuje v glavnem visokošolce in je usmerjeno bolj v študijsko poglabljanje, SKAD naj bi vzgojil bodoče voditelje naše skupnosti.
Vpr.: Rekel si, da si zadnje leto urednik „Svobodne Slovenije“. Se veliko mladih pridruži starejšim pri sooblikovanju vašega kulturno političnega 'delovanja?
Odg.: Mladi najraje sodelujejo pri delu po domovih. Vsak dom ima svoje vodstvo, v katerem imajo mladi svoje mesto. Manjši odziv je pri kulturnem delovanju v ožjem pomenu besede.
Vpr.: Zanimalo bi me, ali se tudi med vami pri mladih pozna nek odklonilen odnos do politike kot take, če že ne neka indiferenca?
Odg.: Ne vem pravzaprav, kaj bi na to odgovoril. Res ni kakih mladinskih sekcij političnih strank, kakor jih poznate tu pri vàs. Ampak vzemimo stvar širše: petje — sami mladi, gledališče — skoraj sami mladi. Veliko je tudi literarnih poizkusov pri „Mladinski vezi“. Na ža. lost pa se potem malokdo odloči, da svoj talent razvija naprej. Od mladih ustvarjalcev bi recimo omenil Andreja Rota in Pavla Fajdigo, med publicisti pa recimo Katico Cukjatl, Andreja Finka, Toneta Mizerita.
Vpr.: Kako ti in tvoji sovrstniki sledite (dogajanju v Sloveniji?
Odg.: Moj položaj je privilegiran, ker imam v uredništvu možnost vpogled v časopise. Tako redno sledim ljubljanskemu „Delu“. Poznamo pa tudi „Naše Razglede“, „Novo Revijo“ itd., tako da smo relativno dobro informirani, kaj se dogaja pri nas doma Tako danes opažamo, kako se tudi v matični domovini vedno bolj uveljavlja prepričanje, da ni nobena stvar tako črna, oz. tako bela, kot so jo nekoč prikazovali. Upamo, da bomo tako eni kot drugi lahko prej ali slej prišli do nekih .stičnih točk, da se bo spor poravnal, da bo vsak lahko priznal svoje napake, in prišel do tega, da smo vsi Slovenci in si lahko pomagamo na različne načine. Ne eni ne drugi ne moremo brez ostalih. Med mojimi sovrstniki si nekateri bolj prizadevajo za to, da pomagajo drugim ostati Slovenci, in zato manj sledijo dogajanju doma.
Kljub temu pa lahko rečem, da je recimo ime Spomenke Hribar vsem dobro poznano.
Vpr.: Po teh tvojih besedah se ti bo morda naslednje vprašanje zdelo odveč. Pa naj bo vseeno: kakšno si želiš slovensko bodočnost?
Odg.: Želim si neko povezavo vseh Slovencev, ki živijo po svetu, ki pa naj ima oporo v celem narodu. Tako nekako, kot ima ena Nemčija po svetu svoja društva, svoje tvrdke, preko katerih se človek, pa naj bo kjerkoli, drži svojega naroda- Če sodim po tem, kar se danes govori in piše v Sloveniji, lahko upam, da bo do tega prišlo. Sicer pa ima tudi vsaka stvar svoj čas.
Vpr.: Kakšni so bili tvoji vtisi pri nas v Trstu?
Odg.: Pravzaprav sem tokrat v Trstu drugič. Prvič sem bil pred več kot desetimi leti. Takrat pa je bilo tako počitniško vzdušje, da nisem mogel kaj prida spoznati vaše življenje in vaše probleme, razen tega, da sem se udeležil mini-Drage, kjer sem spoznal pokojnega Frančka Križnika i;n enajst sovrstnikov. Ta teden, ki je pravkar potekel, pa je bij veliko bolj bogat na teh stikih i'z izkušnjah. Predvsem mi je novo tisto konkretno politično delovanje po strankah, s katerim se vi dan za dnem .spoprijemate. Mislim tu na razne občinske, pokrajinske, deželne uprave, na pogajanja, na sklepanje koalicij, na lepljenje plakatov. Za argentinske pojme je to nekaj čisto
nemogočega. Mi recimo si ne moremo niti misliti, da bi ustanavljali stranko, ki bi se vključevala v argentinsko politično življenje. Tudi to, da lahko od jutra do večera poslušam slovenske oddaje, je zame veliko doživetje. Po argentinskih določbah je nemogoče, da bi obstajala neka radijska postaja, ki bi oddajala v jeziku, ki ne bi bil španski.
Vpr. : Kaj pa Draga? Letos se Drage nisi lé udeležil, ampak si bil tudi eden od predavateljev. Občinstvo je zelo pozorno spremljalo tvoja izvajanja. V zraku je bilo čutiti neko naklonjenost do človeka, ki se je rodil v Argentini, a sodeluje pri o-hranjanju slovenstva in poslanstva svojih očetov. Kako si ti doživel Drago?
Odg.: Dragi sem že več let pozorno sledil po časopisih, zbornikih, ustnih komentarjih udeležencev. Vendar pa nobena beseda, ne tiskana ne govorjena, ne more nadomestiti osebne izkušnje. Osebno doživetje je pač neizmerno močnejše. Prevzelo me je tisto brušenje misli, ki se ob različnih posegih vedno bolj izkristalizirajo pred nami. Branje nj dovolj. Drago je treba doživeti !
Za konec pa še v svojem imenu in v imenu naše skupnosti v Argentini prav lep pozdrav vsem vam. Seveda — dodajam — še posebno bralcem Mladike in „Rasti“.
Pogovarjal se je T. S.
Rast 26 - Mladika št. 8; Trst
NOVICE IZ SLOVENIJE
2T SLOVENCI V ARGENTINI
Osebne
novice
LJUBLJANA — šestdeset let je praznoval zbor Eriiil Adamič, katerega sestavljajo učitelji iz cele Slovenije. Ustanovljen je bil v Trstu, a se po letu 1930' zaradi hudega pritiska preselil v Ljubljano. Slavnostni koncert je pokazal na doživeto poustvarjanje domačih skladb in nekaj manj sigurnosti (plahosti), ko se zbor znajde pred manj znanimi deli svetovnih avtorjev.
LJUBLJANA — Pokojnine so zvišali: šest odstotkov v mesecu decembru; od 1. januarja pa še 14 odstotkov. Zdaj naj bi torej najnižja pokojnina znašala 36.4)93,15 din, najvišja pa 173 tisoč. Za mesec marec pa že predvidevajo še 3% povišice. (Eh dolar — 391,95 din)
LJUBLJANA — Slikar in grafik Janez Bernik je v Moderni galeriji razstavljal 150 svojih del. Istočasno je izšel katalog z razmišljanji o njegovem delu, ki so jih napisali Marjan Tršar, Tine Hribar, Zoran Kržišnik, Marko Pogačnik in Jure Mikuž. V drugem delu je pa njegova pesniška zbirka z naslovom Triptih.
OEILJE — Teden domačega filma
je podelil prvo nagrado filmu Francija Slaka Butnskala. Velik uspeh pa je imel tudi Christophoros, prvo delo Andreja Mlakarja, v katerem opisuje sovraštvo in složnost v umirajoči slovenski vasici. Pravijo, da je to verjetno najboljši slovenski film preteklega leta. Žirijo filmskih delavcev so sestavljali Jane Kavčič, Majda Knap in Žaro Tušar.
LJUBLJANA — Pozdrav iz Ljubljane je naslov knjigi, ki na 192. straneh prinaša 250 reprodukcij razglednic Ljubljane, najstarejše stare tudi osemdeset let. Na njih se kaže glavno mesto S1 oveni je takrat, se ustavi ob prelomu stoletja in doseže še obdobje med obema svetovnima vojnama. Razkošni knjigi je bil urednik Marjan Krušič, ki je slikam dodal še spominske in etnografske sestavke, katere je izbral Janez Kajzer. Knjiga stane 6.800 din in je izšla v 5.500 izvodih.
LJUBLJANA — Slovenska odprava na Daulaghiri se je vrnila, ne da bi dosegla svoj cilj — vrh te 8.167 m visoke gore, ki že vrsto 'let priteguje Slovence. Prvi je plezal nanjo Dinko Bertoncelj, leta 1981 so potegnili odmevno smer preko južne stene, sedaj pa jim je uspela nova „slovenska smer“, 3.500 m dolga v vzhodni steni. Na višini 7.690 m so nemogoče vremenske razmere prisilile šefa odprave Staneta Belaka-Šraufa, da je zapovedal umik.
LJUBLJANA — Razstavo psov si
je ogledalo v dveh dnevih osemnajst tisoč ljudi. To je bila že 28. mednarodna. razstava, na kateri ocenijo pribli-
žno 900 lovskih in športnih psov iz Jugoslavije in devetih evropskih držav.
KOPER — Prenosni separator olja
se imenuje naprava, ki sta jo predstavili domače podjetje Hidra in jeseniški Kovinoservis. Ta naprava poganja gumijast obroč, na. katerega se nabira olje, voda pa odteka. Z njim ie mogoče v 24 urah pobrati iz vode 590 litrov olja, v katerem je le 4% vode in je zato možno pobrano olje še uporabiti.
VELENJE — čez 2,2 milijona gospodinjskih aparatov je v prvih desetih mesecih izdelala tvrdka Gorenje.
DRAGONJA PRI SEČOVLJAH — Veliko hladilnico za 1009 ton mesa gradijo v tem kraju. Klavnica ima dovoljenje za zakol govedi in izvoz mesa za Evropsko gospodarsko skupnost in bo zato lahko izvažala tudi zamrznjeno meso
LJUBLJANA — Arhiv SR Slovenije
je praznoval 40 let dela, obenem se pa pripravlja na stoletnico predhodnih arhivarjev, ki bo leta 1987. Pravijo, da imajo shranjenih arhivov za kakih petnajst tisoč tekočih metrov, od katerih so tri četrtine obdelane in na razpolago uporabnikov.
LJUBLJANA — Cene olju in sladkorju so v mesecu novembru poskočile med 30 in 40%. Za ta korak so se odločili, ker je bilo neskladje cen v primerjavi s surovinami in višjimi poslovnimi stroški rafinerij olja in sladkorja.
LJUBLJANA — Slovenski knjižni sejem je bil v Cankarjevem domu. Razstavljale so vse založbe iz. Slovenije in štiri iz zamejstva. Ogledalo si ga je 43.500 ljubiteljev knjig, kar je 15.000 več obiskovalcev, kot so jih pred dvema letoma našteli na šestem sejmu. To rii samo knjižna razstava, marveč tudi kraj številnih kulturnih prireditev.
LJUBLJANA — Žled je konec novembra povzročil mnogo škode po slovenskih gozdovih. V območju Kranja naj bi podrl več kot 100 tisoč kubikov lesa, v škofjeloških gozdovih p# 50 tisoč. Padajoča drevesa so povzročila mnogo škode na električnih vodih v šelški in Poljanski dolini ter zaprla ceste do hribovskih vasi.
IDRIJA — čipkarska obrt nekoč in danes je bil naslov predavanja pod o-kriljem Mestnega muzeja Jurija Bavdaža. Zadnje čase prihaja v Idrijo vse več turistov, ki se zanimajo za muzejsko zbirko čipk, ki pa so še danes „žive“, saj imajo v Idriji edino šolo za klekljane čipke na svetu. Zato bi radi tudi bolje organizirali prodajo teh čipk, ki se lahko postavljajo v isto
Rojstvo: V družini Marka Jermana in prof. ge. Marja,nke roj. Kremžar v Bariločah se je rodil 26. decembra 1985 sin Aleksander. Čestitamo!
Krst: Dne 29. decembra 1985 je prejel v stolnici v San Justu zakrament sv. krsta Avguštin Mustar, sin Jurija in ge. Lucije roj. Opeka. Botrovala sta Helena Opeka in Marko Mustar. Krstil pa ga je dr. Alojzij Starc, čestitamo!
Smrt: V Slovenski vasi je umrl Franc Zabukovec. Naj v miru počiva!
Novi diplomanti: Na ekonomski fakulteti državne univerze v Buenos Airesu je diplomirala Marinka Miklič in dobila naslov Contadora Publica Nacional.
20. decembra 1985 je diplomirala Janika Eiletz iz liceneiature „Anälisis de sistemas“.
Na pravni fakulteti buenosaireške u-niverze je -diplomirala in postala prevajalka iz angleščine Alenka Smole.
Iz psihologije je diplomiral na univerzi El Salvador Marko Mustar z Ezeize.
Vsem diplomantom iskrene čestitke!
kakovostno vrsto s češkimi in vzhodnonemškimi.
SEŽANA — Avgust Černigoj, akademski slikar, je umrl v svojem oseminosemdesetem letu dne 17. novembra.
UMRLI iSO OD 19. do 25. novembra 85:
LJUBLJANA — Slavko Stante; Marija Lenassi; Anica Korpar roj. Rut-tner, 79; Anton Mehle; Anica Gradišek roj. Tomšič; Franja Kadunc roj. Vidic, 89; Karmela Zalaznik roj. Humar; Barbara Zukovič roj. Recek; Antonija Pintarič roj. Zupančič; Stane Novak; Marija Pavlič-Neva; Ivan Kramar, 86; Fani Bučar roj. Kovač; Zdravko Omerza; Mira Pepelnak; Karmen Kocjančič; Marija Hočevar; Franc Kocutar, 94; Viljem Štoka; Peter Flis, 89; Berta Prétnar roj. Jamnik; Berta Mavrič roj. Marjetic; Alojz Terglav, 83; Josipina Čuperla; Vida Kozamernik; Adolfina Povalej roj. Žvar; Julij šuler; Štefanija Železnik roj. Gabrenje.
RAZNI KRAJI — Tone Bolte, Trojane; Jože Žgajnar, Graben; Franko Ušaj, Lesce; Pavle Sotešek, Rogaška Slatina; Tatjana Šega, .Švedska; Marija Černioeva, Maribor; Pavla Černigoj roj. Pegan, 76, Celje; Štefan Kompara, Nova Gorica; Branko Lesjak, Preska pri Medvodah; Janez Piškur st., Škovec pri Trebnjem; Terezija Pod-kraski, Celje; Francka Rožnik, Sinja gorica; Ivanka Resnik roj. Golob, Celje; Marija Pregelj, Izola; Terezija Po-žanel roj. Demšar, 91, Idrija; Pavla Šinkovec (Benkotova mama), Zg. Jablanica; Valentin Gabrijel, šent Jakob v Rožni dolini; Ivan Frank, 64, Kamnica pri Mariboru; Anton Skok, 89, Čem-šenik; Mirko Kozinc, Brestanica; Roz-ka Koderman roj. Kosmač, 87, Sp. Gameljne; Janez Krč, 81, Primskovo pri Kranju; Janko Grošelj, Dob pri Domžalah; Marjeta Kepec, Dob pri Domžalah; Ivan Rozman, Krško; Jože Ciba-šek, Moste pri Komendi; Jože Kušar, Učak pri Trojanah; Janko Skornšek, Podkraj pri Velenju; Julijan Ozimek, 84, Ribnica; Iva Jalen roj. Rudež, 64, Rodine.
HUJEIM®§ fiffiES
SKLEP POUKA V JEGLIČEVI ŠOLI
Tridesetim sobotam slovenske šole v Slovenski hiši je 7. decembra popoldne sledilo zadnje srečanje otrok in učiteljstva, staršev in prijateljev.
S spričevali so otroci prejeli „Počitniški dnevnik“, ki naj bi ga napolnili z doživljaji v teku prostih mesecev. Odhajajoči učenki 8. razreda, SaJšiko Dobovšek in Anico Truden, je vodstvo šole posebej obdarilo s pomembnim knjižnim darom. Slovensko zastavo sta iz njunih rok prejela bodoča zastavonoša Barbara Kobi in Davorin Mežnar, učenca 7. razreda.
V	cerkvi Marije Pomagaj je vsa Jegličeva družina z msgr. A. Orehar-jem darovala zahvalno mašo in se posebej spomnila pred kratkim v Sloveniji umrlega župnika F. Dobovška, strica petih učencev Jegličeve šole.
Nastop otrok v mali dvorani je po zamisli in režiji Frida Beznika posredoval navzočim božično vzdušje, izhajajoče iz starih in prastarih slovenskih navad. Med prepletanjem brane besede in starih božičnih pesmi iz grl otrok višjih razredov so najmlajSi iz otroškega vrtca in nižjih razredov, v pripravi svojih učiteljic ge. Marjete Do-bovtškove in gdč. Eve Schiffrer, upodobili žive jaslice in s svojo ljubkostjo osvojili navzoče.
Ni čudno, da je bil Miklavž, ki se je tudi letos odzval vabilu, tako darežljiv. Vendar tudi za ceno nekaterih obljub, ki so mu jih morali otroci dati.
Učiteljstvo — poleg že omenjenih, katehet g. F. Cukjati in M. Batage-ljeva — je bilo deležno priznanja in izrazov hvaležnosti; vsa družba pa o-svežujočega okrepčila, ki so ga pripravili gostoljubni starši.
Teden preje je sklenil pouk tudi tečaj slovenščine za špansko govoreče otroke. Učiteljstvo — Irma Pérez, Lučka Jereb in Marjana Batageljeva — je tudi letos s 15 učenci vztrajalo na začrtanem sistemu učenja.
G§fàIl!Dll=®©B-flE
Zaključek slovenskih šolskih tečajev.
Ob koncu novembra so zaključili svoje delo slovenski šolski tečaji, številke u-čencev dokazujejo, da gre h koncu sedanja generacija in bo potem nastopil premor, dokler ne dorastejo do šolske dobe tisti otroci, ki so še čisto majhni ali sploh še niso rojeni.
V	ljudskošolskem višjem tečaju, kjer poučujeta Milena Arko in Zalka Arnšek, so obiskovali pouk trije dijaki, nižji šolski tečaj na. skrbi Lije Kambič pa je imel samo enega učenca. Medtem je srednješolski tečaj posečalo šest dijakov, ki so dovršili tretje leto in bodo zdaj prišli v zadnji razred. V tem oddelku so poučevali Marjanka K. Jerman, Zalka Arnlšek in Vojko Arko.
Večeri SKA
V zadnji tretjini leta 1985 je Slovenska kulturna akcija priredila več kulturnih večerov, o katerih smo deloma že poročali. Naj navedemo za kroniko še vse ostale, ki so se zvrstili v mali dvorani Slovenske hiše:
dr. Jože Velikonja: Povezanost
Na tem večeru je gost, univ. prof. iz Seattla, podal nekaj zanimivih misli, ki so se mu porodile ob slovenski skupnosti po svetu. Imel je tudi predavanje o Slovencih na argentinskem izseljenskem kongresu, ki smo ga v celoti objavili v našem listu.
dr. Marko Kremžar: Michael Novak — teologija gospodarstva
7.	septembra smo imeli zanimivo predavanje, za marsikoga novost. Predavatelj je podal življenjsko pot ekonoma, še bolj pa je poudaril njegove ideje in pogled na ekonomijo, ki jo razume popolnoma v krščanskem smislu; ko je ne razlaga več ali iz socializma ali iz kapitalizma, temveč približa v nam bolj ustrezni demokratični obliki in cerkvenem nauku. Zanimiva sinteza in poskus v kapitalistični Ameriki vnesti krščansko miselnost tudi v ekonomijo.
Bara iRemec — argentinski sever in jug
Razstava akademske slikarice Bare
Remčeve je bila 21. septembra in je bila odprta še ves teden. O njej smo že poročali.
Marko Kremžar: Živi in mrtvi bratje
Tudi o tem dramatskem delu smo že poročali. Ta dramska noviteta je bila ponovljena na odru v Mendozi in v Ramos Mejiji.
Gregor Batagelj — Doživetje Drage
Na 11. kulturnem večeru je sourednik Svobodne Slovenije podal svoje vtise in doživetja iz tržaške Drage dne 5. oktobra. Omenil in orisal je predavatelje in udeležence pa razna doživetja in malenkosti, ki pa dobro pokažejo o-kolje in vzdušje ob predavanjih. Govoril je tudi o širših problemih, s katerimi se soočajo Slovenci v Trstu; pa tudi o svojem obisku v Sloveniji.
dr. Mirko Gogala: Kritičen pogled na „teologijo osvoboditve“
Predavatelj je svoje predavanje 16. novembra 1985 — 12. kulturni večer, posvetil tej moderni predvsem južnoameriški struji. Podal je zgodovinske okoliščine, ki so botrovale tej teologiji, pa marksistično analizo, ki jo je prevzela. S to pa zapadejo v zmote, ko postavljajo „revolucionarno prakso“ in po’.itično-ekonomsko osvoboditev kot vsebino vere. Pokazal je, kako ta teologija izkrivlja pravo krščansko resnico
in se dejansko oddaljuje od nje. Podal je tudi nekaj konkretnih primerov, tako iz Južne Amerike kot iz Slovenije (Grmič).
TDml.
/Orgelski koncert Anice Arnšek
V soboto 29. novembra je imela v sklopu glasbenega odseka Slovenske kulturne akcije svoj prvi samostojni orgelski koncert Anica Arnšek iz Ba-riloč. Dela svetovnih mojstrov je izvajala na koru cerkve Marije Kraljice v Slovenski vasi v Lanusu, kjer i-majo ene najbolj modernih elektronskih orgel v Argentini.
Anica izhaja iz zbora Bariloških slavčkov; tam je gojila predvsem i-granje flavte. Njeno zanimanje za glasbo jo je privedlo v Buenos Aires, kjer že več let študirala glasbo s takim uspehom, da je že nastopala v rodnih Bariločah na koncertih „Navidad coral“, pa tudi na drugih nastopih v Buenos Airesu, skupaj s priznanim organistom Mariom Videlo. Zdaj jo je SKA povabila, naj se predstavi pred našimi rojaki. Anica je za to priliko pripravila sledeč program:
Stanley: Voluntary (Largo-vivace in Adagio-allegro); Anonimni iz XVII. stol.: štiri skladbe za rogove; Bexte-hude: Nun komm der heiden heiland; Bach: Wo soll ich fliehen hin; Wenn wir in höchsten nöthen sein; Trio sonata; Daquin: Noel; in Gojmir Krek: Slavnostna predigra.
Skrbno izvajanje je bilo sad dolgih let študija ter posebne priprave za ta koncert, kar so poslušalci dojemali od dela do dela. Več melodičnih zvrsti, ki so se prepletale v programu, je kazalo na spretnost in obvladovanje izvajanja. Registri so napolnili prostor s sozvočjem neštetih barv, ki jih je kon-certistka znala uporabiti v izrednih pianissimih ali v vsej mogočnosti orgelske moči.
Predsednik SKA Ladislav Lenček CM, ki je večer tudi odprl, je na koncu povabil organistko pred oltar, kjer so se ji poslušalci skupno zahvalili s ploskanjem, ki naj bi bil obenem nagrada za ves njen trud.
GB
Gostovanje v Mendozi
Gledališki odsek Slovenske kulturne akcije je bil povabljen, da uprizori novo Kremžarjevo dramo v Mendozi. Že dalj časa je pogosta, izmenjava kulturnih stvaritev med Buenos Airesom in Mendozo, ki je 1100 km oddaljena od njega.
Z najetim avtobusom so gledališka družina, ansambel Magnum in gostje prispeli v Mendozo po 15-urni vožnji. Spremljal jih je predsednik SKA Ladislav Lenček OM. V soboto 9. novembra zvečer se je dvorana mendoškega doma popolnoma napolnila. Navzoče je pozdravil predsednik SKA L. Lanček, nato je pozdravil goste tudi predsednik Društva Slovencev v Mendozi arh. Bo-
Miklavževanje. 7. decembra, nas je obiskal Miklavž. Oder je lepo pripravila Zalka Arnlšek, ki je tudi naštudirala z otroki nekaj deklamacij pesnika Jakopiča. Miklavž je odlično izdelal svoj nagovor, da ga je bilo prav prijetno poslušati. Kot po navadi se je zbralo številno občinstvo na tej že tradicionalni prireditvi.
Adventna priprava za mladino. Učiteljice šolskih tečajev so priredile za mladino adventno pripravo, ki sestoji iz čitanja adventnih beril, petja božičnih pesmi, razgovorov o slovenskih božičnih navadah in ročnih del.
Plezalec Tonček Arko se je vrnil iz Južnih ‘Andov, kjer je sodeloval pri odpravi „Stoletnice mesta Rio Gallegos“. Skupaj z bariloškim andinistom Mariom Gonzalezom je preplezal Cerro Cubo in Cerro Sonntag, dva še ne dosežena vrhova v pogorju Adriana, jugovzhodno od skrajne konice južnega fjorda Lago Argentino.
VA
SLOuensKi dodi
SAN MARTIN
ZAKLJUČEK ŠOLE IN MIKLAVŽEVANJE
šola dr. Gregorija Rožmana v San Martinu je imela dne 30. novembra zaključno prireditev. Otroci so nam pod vodstvom svojih učiteljic pripravili lep in pester program. Nastopili so učenci vseh razredov. Mlajiši so nas razveselili s kratkimi deklamacijami, nekateri pa so zapeli pesmice primerne njihovi starosti. Višji razredi pa so se postavili s težjimi deklamacijami kot so Kunčičev „Vnuk poje“ in Stritarjeva „Turki na Slevici“.
Nato se je v lepem nagovoru gospa Dimnikova, voditeljica šole, poslovila od osmošolcev, predsednik Slovenskega doma v San Martinu Stane Zupančič pa je obdaril odhajajoče učence z lepo slovensko knjigo.
Odbor staršev se je zahvalil g. katehetu in učiteljicam za njihovo požrtvovalno delo, učenke pa so jim podarile slovenske šopke. Takoj nato je sledila razdelitev spričeval.
Po tako lepem in zanimivem programu je prišel že težko pričakovani sv. MIKLAVŽ. Nestrpnost in pričakovanje sta sijala iz mladih obrazov, ko je zbor angelčkov naznanil s svojo pesmijo prihod velikega svetnika. Mnogo lepih daril je prinesel, pa tudi pereča vprašanja, na katera marsikdo ni vedel odgovora.
Ob koncu so bili vsi starši, skupaj z otroci povabljeni na prigrizek, kjer smo v veselem razpoloženju vzeli slovo od naših učiteljev pač do prihodnjega šolskega leta. Čas je hitro minil in z lepim spominom na ta večer smo se razšli na svoje domove. Zato smo hvaležni gospe Irenki Petkovšek, ki je poleg vsega truda, ki ga je imela s pripravami na Miklavžev prihod preskrbela s svojo gospodinjsko spretnostjo še to pogostitev.
židar Bajuk, Tine Debeljak ml. pa je komentiral dramo in podal kratko razlago.
Drama je zapustila globok vtis v gledalcih, ki so z zanimanjem spremljali potek predstave. Avtor jo je za To priliko nekoliko spremenil, bolje dopolnil predvsem njen konec, da je tako prišla bolj do izraza osrednja misel iskanja resnice.
Po predstavi se je zbrala vsa men-doška skupnost na večerjo, med katero se je razvila družabnost. Medtem je igral glasbeni ansambel Magnum. Po večerji pa je še pozno v noč igral mladini in drugim v zabavo.
Prihodnji dan, v nedeljo, je pri maši, ki sta jo sodarovala krajevni dušni pastir Jože Horn in Ladislav Lenček, pel pevski zbor, ki ga sedaj zaradi bolezni dolgoletnega pevovodje prof. Božidarja Bajuka vodi njegov nečak glasbenik Marko Bajuk, katerega bomo —• kot želimo — imeli priliko slišati v Buenos Airesu.
Gpoldne so gostoljubni mendoški rojaki pripravili „asado“ na prijazni Zelenici, kot pravijo lepi Grintalovi domačiji. Vsem Mendoščanom se je zahvalil Lojze Rezelj, predsednik Zedinjene Slovenije, za tako lep sprejem in še za naprej obljubil skrb za povezavo.
Vsi, ki smo se udeležili tega kulturnega zbližianja, smo zelo hvaležni za mendoško gostoljubje in smo mnenja, da je treba take stike vzdrževati in ojačevati. Saj smo vsi ena družina !
TDml
NAROČNIKOM
Y ARGENTINI
Lansko leto je bilo za naš list finančno zello težko. Do julija je bila inflacija: marec 26,5%, april 29,5% maj 25,1% , junij 30,5%, pozneje pa 3% mesečno; ,vendar je Svobodna Slovenija morala ostati na ceni naročnine iz meseca marca. Vendar ji je uspelo, da je z darovi, uspešno prireditvijo in varčevanjem nekako premostila problem, za kar se mora zahvaliti vsem dobrotnikom, ki so priskočili na pomoč.
Že sredi lanskega leta smo objavili, da bi Inorala biti naročnina vsaj dvakrat višja; pa tudi od tedaj so se stroški neprestano višali. Z novim letom ipa tiskarna ni mogla več obdržati lanske začetne cene, kar je skupaj z drugimi povišanimi stroški (pošta) in nižanjem vrednosti dolarja prisililo upravo, da je postavila naročnino v sklad z dejanskim stanjem, upoštevajoč varčevanje pri listu, če hoče še dalje izpolnjevati svoje poslanstvo.
Tako je uprava nastavila letošnjo naročnino za Argentino na ^ 24.-(A 25.. za dobivanje po Ipošti). Ker pa se zaveda, da je za marsikoga to ve ik znesek, nudimo tudi možnost odplačevanja v treh, štirimesečnih obrokih, od katerih je prvi obrok £ 8 (A « .50 za dobivanje po pošti).
Tudi je uprava Svobodne Slovenije ustanovila podporno naročnino A 40.-, ki služi v glavnem temu, da lahko pošiljamo propagandne izvode v domovino in zamejstvo in tako širimo naše demokratične ideje in informacije.
Naročnina za inozemstvo je ostala nespremenjena.
Upamo, da boste razumeli težave, v katerih se nahajamo, in ostali še vedno zvesti bralci in naročniki našega lista, ki se bo še da je trudil, da vas zadovolji z načelnimi članki, informacijami iz domovine in sveta ter o naši skupnosti v Argentini.
Konzorcij in uprava Svobodne Slovenije
REŠITEV KRIŽANKE Št. 7
Vodoravno: 1. otok; 5. isto; 9. kdo; 12. napis; 14. makaron; 16. konice; 18. edini; 20. nona; 21. oliva; 22. iva; 24. oris; 26. jata; 28. so; 29. švigamo; 31. or; 32. idoč; 34. nosi; 35. oro; 36. oseka; 38. trup; 40. zveni; 41. daniti; 43. nobeden; 45. edikt; 47. ada; 48. aton; 49. eksa.
Navpično: 1. on; 2. tak; 3. opona; 4. kino; 6. sme; 7. ta; 8. okel; 9. kriva; 10. donator; 11. oni; 13. sinovi; 15. adijo; 17. carina; 19. visi; 21. osasta; 23. vodovod; 25. igo; 27. aron; 29. š,čene; 30. mirne; 33. oseba; 35. optik; 37. kida; 39. uide; 40. zna; 41. dno; 42. iks; 44. et; 46. ta.
IZ ŽIVLJENJA V ARGENTINI
(Nad z 2. str.)
stranka, in vidimo, da je v marsikaterem oziru res tako.
NA RAZPOTJU
Obrnimo se sedaj, vsaj na kratko, še k peron'i’zmu- Odločilni dogodki se odigravajo te dni v njegovem o-srčju. Dejansko opazovalci trdijo, da se nahajamo na razpotju. Pero-nizem mora izbrati pot edinosti ali pot ločitve.
Položaj je res Izredno oster. Vendar prevladuje ideja in namen edinosti. Od treh veljakov obnovitvene struje (Cafiero, Grosso in Menem) je le riohanski guverner bolj' nagnjen k razkolu kakor pa k edinosti. Vendar ni dovolj močan v svoji ideji. Dejstvo, da so se obnoviteljski vodji organizirali kot „notranja struja“ peronizma, je dovolj zgovoren dokaz namena edinosti. Ker sicer bi jim bilo bolj enostavno organizirati novo stranko.
Večina peronistov se zaveda, da ločeni nimajo bodočnosti. Pred narodom se morejo predstaviti kot alternativa radikalne vlade le, če nastopajo enotni. Tudi nobena izmed bojujočih skupin nima zadosti moči, da bi politično pomenila nevarnost radikalom; le združeni kaj veljajo. Razvoj prenovitve in poti k
zavestni edinosti pa predstavlja za peronizem mladostno bolezen, bolezen rasti, ki pušča posledice in zaihteva žrtve.
V peronizmu je zaenkrat najbolj Vidna žrtev Herminio Iglesias. Državno vodstvo ga je izločilo, kot ceno 'za spravo. Zapuščajo ga tudi njegovi prijatelji, kot župan Russo iz Matanze, ki je bil doslej „njegov prijatelj“ in eden najožjih sodelavcev. On in drugi podobni se sedaj predstavljajo ' kot „neodvisni“. Pač način, da ne bi ostali preveč oddaljeni od zmagovitega Cafiera. In bolj je vidna pot edinosti, bolj se v peronizmu diha zrak optimizma. To je tudi pozitivno za državo in znova kaže, da se je demokracije mogoče’ naučiti je z intenzivno prakso. To da vsaka šola stane, je nizka cena za bodočnost, ki bo morda kdaj nekoliko lepša.
SLOVENIJA V SVETE
ZDA
Lauschetovo računalniško sobo v šoli pri sv. Vidu je odprl 18. oktobra sam slavljenec, ki je dal začetno podporo zanjo. Namenjena je učencem višjih letnikov in ima 10 računalnikov Aple II.
Slovenska radijska postaja v Chicagu je vsak petek od 7 do 8 zvečer na postaji WCEV, ki je nekak glas etnič-
RAMOS MEJIA Stanovanje
z 2 ali 3 sobami, novo in svetlo, z balkonom; odlična lega, stalna garaža.
Prodaja lastnik: 658-2149-6233.
Od pomedeljaka do petka od 9.—12. in 15.—48. ure.
NI PAMETNO ŽIVETI IZ ROK V ESTÀ!
ali z drugimi besedami: Vse sproti zapraviti. Pametno je imeti vsaj majhno rezervo v denarju... tako za vsak primer. Lahko pride nezgoda, bolezen, ali pa ugodna prilika za dober nakup. Primerna rezerva vedno prav pride!
SLOGA
vam to rezervo varno Ihrani in dobro obrestuje. Ko jo boste potrebovali, vam jo takoj izplačamo; pa ne samo to, če želite vam damo hitro posojilo, brez garanta, za še enkrat toliko kolikor ste imeli denarja naloženega pri nas, do A 300.- Seveda, če potrebujete večje posojilo, to lahko vedno dobite po običajnih pogojih z enim ali več poroki.
'Oglasite ise osebno ali po telefonu v naši osrednji pisarni, Bmé. Mitre 97, Ramos Mejia, tel. 658-6574 in 654-6438 ali pa v kateri naših podružnic : San 'Martin : Slovenski dom ; 'Slovenska vas-Lanus: Hladnikov dom; Morón-Castelar: Slovenska Pristava.
V SLOGI JE MOČ!
OBVCSTILfì
NEDELJA, 5. januarja:
Misijonska Veletombola v Baragovem Misijonišču v Slovenski vasi v La-nusu.
Sv. maša za raj. Janeza Jeločnika
(30. dan) bo v soboto 4. januarja, ob 19.15 v slovenski cerkvi Marije Pomagaj.
Jubilejna brošura ob 25-letnici Slovenskega Srednješolskega tečaja ravn. Marka Bajuka na razpolago v Dulšno-pastirski pisarni, v Slogi, Svobodni Sloveniji in Zedinjeni Sloveniji. Cena: A 1,50.
ZAVAROVANJA
M. in H. LOBODA
Sarmiento 385, 1. nadstr., pis. 10 Capital	T. E. 312-2127
Od 11 do 18.30 ure
nih skupin Chicaga — 30 raznih skupin v osmih jezikih. Vodi jo Corinne Leskovar, sodelujejo še Tony Gaber, p. Vendelin in p. Christian.
Slovenska radio ura v Clevelandu pa je vsak ponedeljek in torek zvečer in jo vidi dr. Pavlovčič.
ESL0VENIA LIBRE
Fundador: MILO® STARE
HEDACCION Y ADMINISTRACION:
RAMON L. FALCON 4158 1407 BUENOS AIRES ARGENTINA Telèfono: 6 9-9503
Glavni urednik:
Tine Debeljak ml. Uredniški odbor: dr. Tine Debeljak, Tone Mizerit, dr. Katica Cukjati, Gregor Batagelj
Correo Argentino Central (B)	kranqubo pagado Concesión N9 5775
	TARIFA REDUCIDA (joricesión N9 3824
Registro Nacional de la Propiađađ Intelectual N9 299831	
Naročnina Svobodne Slovenije za L 1885:
Za Argentino A 24, pri pošiljanju po pošti A 25; Združ. države in Kanada pri pošiljanju z letalsko pošto 69 USA dol.; obmejne države Argentine 53 USA dol.; Evropa 65 USA dol.; Avstralija, Afrika, Azija 70 USA dòl.; ZDA, Kanada in Evropa za pošiljanje z navadno pošto 45 USA dol.
TALLERES GRAFICOS "VILKO” S.R.L., ESTA-DOS UNIDOS 425, 1101 - BUENOS AIRES ■ T. E. 362-7215
Vsem znancem in prijateljem sporočamo, da je dne 24. decembra 1985 zaspal v Gospodu naš dragi mož, oče, stric, svak, gospod
Franc Zabukovec
Zahvaljujemo se g. Janezu Petku CM za podelitev zakramentov, molitve ob krsti, pogrebno sv. mašo in za vodstvo pogreba.
Zahvalimo se tudi gg. Jožetu Bokaliču CM in Jaku Barletu CM za molitve ob krsti in vsem sosedom im rojakom, ki so ga kropili in ga spremljali na zadnji poti.
Žalujoči: Marica, žena Franci, sin
(Mojca por. Majhen, hči inž. Ivo Majhen, zet
in ostalo sorodstvo.
Sloveriska vas, Ramos Mejia.
Blagor njim, ki prebivajo v Tvoji hiši, Gospod;
vedno Te hvalijo!
Družina Slomškovega doma se je v letu 1985 za vedno poslovila od svojih članov:
Lojze Mali
Aleksander Javoršek Herman Zupan st.
Angela Lavrič Ivana Kržišnik
Pokojne prijatelje bomo ohranili v trajnem spominu. Bog jim daj večni mir in pokoj.
Marja Rodziewiczówna	(72)
HRAST
(DEWAJTIS)
Razumel je, kajti vstal je na mah in odlšel iz sohe.
„Torej Marka ni doma?“ je nemirno vprašala mačeha.
„Ne, gospà, ni se še vrnil iz Kow-na.“
„Zelo hudo mi je. Hotela, bi obema čestitati, čeprav malo pozno. Okolnosti mi niso dovolile, da bi prišla na svatbo... Hudo mi je bilo.“
„Nam tudi..“ je kratko odvrnila I-renka. „Iz družine mojega moža je prišel na poroko samo pošteni Kazimir, za kar sem mu stokrat hvaležna.“
„Ubogi Witoldek je bil strašno bolan tedaj, nisem ga mogla in smela pustiti samega, čeprav bi zelo rada čestitala Marku k taki sreči.“
„Zdi se mi, da bi si morala bolj jaz čestitati sama sebi. Da se vrnemo h Kazimirju: zdaj je povabil Marka k sebi v Kowno, kjer se je zaročil z gospodično Jazwiglo, hčerko našega advokata. Tudi ta dvojica je vredna, da ji človek prav iz srca čestita, kajti oba sta vredna vsega spoštovanja.“
„Aj,“ je vzdihnila gospa Czertwano-va. „Kakšna partija naj bo to? Kazimir je odprl trgovino...“
„Ali je v tem kaj slabega?“ je sko-mizgnila Irenka. „Ne navadno štacu-no, temveč veletrgovino z žitom. Biti pošten trgovec je prav tako častno o-pravilo, kakor biti pošten kmet ali u-radnik. Delo kot vse drugo.“
„Seveda, seveda, toda Kazo bi lahko ostal na svojem posestvu. Dolgov ni imel in Marko bi mu odstopil, kar ima v najemu.“
„Moj mož, gospa, nikdar ne odstopa od tega, kar si je namenil, a Kazimir mu je z veseljem prodal svoj delež.“
„Vem, vem. Poznam Marka. Tudi mi smo mu morali odstopiti. Ste slišali sklep sodišča, ki se je zadnjikrat sestal prejmšnji torek?“
„Včeraj sem slišala od gospoda Rymwida. Preskušnja gospoda Witol-da je bila zaman ter se je končala s polomom: število dolgov prekaša vrednost posestva.“
„Na žalost! Ubožec se je zvijal kakor riba v mreži, toda nesrečo je imel vse leto. Zdaj sva kot brodolomca izročena popolnoma na milost in nemilost Marku in edina najina zaslomba ste lahko vi, gospa.“
„Jaz?“ je raprla obrvi lepa gospodinja. „Morem vam zagotoviti, gospa, da ni slabo biti na milost in nemilost izročen mojemu možu. Svojega položaja on nikdar ne izkorišča kakor drugi.“
„Bog varuj! Jaz ga imam za najboljšega človeka, toda kaj naj sedaj počnemo brez zemlje, brez denarja in brez stanovanja? Witoldek bi rad poskusil svojo kariero, toda kje? Jaz bi pa šla v službo, toda kam naj med tem položiva glavi, če naju požene iz
hiše? Samo vi, gospa, lahko vplivate na Marka, da bi malce pomislil na naju in se zavzel za brata. Prosim, obljubite mi, da boste govorili v najin prilog.“
„Zagotavljam vam, da bo to storil sam od sebe. Maščevanje ni v njegovi naravi. Sicer pa se mora vsak hip vrniti. Skupna zadeva se mora skupno reševati. Škoda, da ne bo zraven tudi gospod Witold.“
„Kako da ne, tudi on se je z iria-no vred podal sem, toda po poti je srečal gospoda Marwitza ter me je zapustil, ker mu je prijetnejša družba z njim. Mislim, da sta šla obiskat starega Ragisa, kjer naj bi srečala tudi Hanko z njeno prijateljico. Kmalu pride za mano.“
„Morda že gredo, poznam po konjih!“
Kmalu se je v hiši zaslišala hoja več ljudi in skozi široko odprta vrata je vstopila Julka, nekaj prepevajoč, z njo pa Hanka, ki pa je bila zelo zamišljena. Potem pa Marwitz, vedno zaposlen s svojimi mislimi, kot zadnji pa Witold, nekako tih, izmučen in negotov, kako bo sprejet.
„Ragis je zdrav,“ je oznanila takoj pri vhodu Julka, „obljubil je, da bo jutri prišel že sam s poročilom in z zahvalo.“
„Zelo ti je hvaležen za pozornost,“ je tiho dodala Hanka.
„In zelo koprni po teti Aneti,“ je veselo pripomnila Julka.
Witold se je boječe in od daleč priklonil gospe Irenki ter zamrmral nekaj nerazumljivega. Njegovi dovtipi, obešenjaški humor in burševski cinizem so skopneli hkrati s premoženjem. Brez zlata je bil zdaj ničla.
Pogovor se je razvil med vsemi in še precej živahno, za kar je poskrbela Julka. Irenka pa je vedno pogosteje pogledovala skozi okno in napenjala ušesa.
Ozertwanka je vso svojo pozornost in ljubezen posvetila Marwitzu.
„Vi še niste dolgo v naši deželi?“ ga je smehljaje se vprašala.
„Prispel sem obenem s tema dvema gospodičnama,“ je odvrnil in z očmi pokazal na Hanko in Julko.
„Pa mislite ostati dolgo časa tu?“
„Do odhoda teh dveh gospodičen.“
„Torej še dva tedna,“ je pripomnila nekako boječe. „Gotovo vam je strašno dolgčas na žmujdži?“
„Meni? Pa dolgčas?“ je zaklical, odpirajoč na široko svoje blede oči. „A ti dve gospodični? A ribolov? Ne, strašno se zabavam v teh krajih!“
Irenka se je vmešala v razgovor.
„Ne bo več dolgo trajala ta strašna zabava, Clarke. Vsak dan lahko pride Žorž s svojo Hero v Libavo in te bo — hoče/š — nočeš — odpeljal k očetu. In prav bo imel. Jaz sem mu tudi že Obljubila, da mu bom pomagala.“
„Ti veš, Iri, da ne bom šel!“ je odvrnil mirno.
„Kaj se namerja zgoditi našemu dragemu tovarišu?“ je vprašala Julka. „Kdo preži na njegovo svobodo “
„Rodni brat po naročilu njegovega očeta.“
„Kaj hočeta od mene?“ je zagodrnjal Amerikanec. „Žorž se bo kar vrnil, kakor bo prišel. Jaz hočem imeti samo mir!“
„A delaš burjo v družini !“ se je zasmejala Irenka.
„Ne bi verjela tega o gospodu Mar-
witzu,“ se je vmešala, gospa Czertwa-nova.
Med tem pogovorom so se na pesku vrtne poti zaslišali koraki in dva glasova: ženski sopran in moški bas. Približala sta se hodniku, a pri zadnjih besedah gospe Czertwanove so se vrata v salon široko odprla in med njimi je stal tako dolgo pričakovani gospodar.
„Končno!“ je zaklicala Irenka in skočila z mesta. „Kako, da si prišel peš?“
„IDober večer! Zvedel sem spotoma, da je moj krstni boter bolan, zato sem krenil takoj k njemu. Vrnil sem se pa prek reke.“
„Prek Dewajta,“ ga je popravila žena.
„Naj bo: prek Dewajta. Obiskal sem tudi svojega starega prijatelja, stari hrast Dewajtis.“
Poljubil ji je obe roki dolgo ib prisrčno. Pozdravila sta se z vročim pogledom nasmejane sreče. Potem pa se je sklonil, ne da bi pokazal kako presenečenje, k mačehi, nato pa pozdravil ostalo družbo.
„Kako stoji Kazo va zadeva ?“ je vprašala Ozertwanka.
„Včeraj se je zaročil. Namenil se je, da bo gel z mano sem, toda ker je odlašal iz dneva v dan, ga nisem utegnil več čakati. On je ostal tam, obljubil pa mi je, da mi v kratkem vrne obisk. Popolnoma zadovoljen je s svojim podjetjem in svojim načrtom. Marwitz, tudi zate imam brzojav in pismo...“ je dodal in se obrnil k Amerikancu.
„Žorž čaka!“ se je zasmejala Irenka.
„Naj čaka!“ je mirno odločil Marwitz in spravil obe pošiljki v žep.
(Konec prihodnjič)