Mokriški:
O krimskem in povodnem možu.
WŠ%(Qo smo skakali in nabirali cvetje v poletnih dopoldnevih, smo gle-MgMKn dali vsak dan ob enajsti uri dim pod vrhom Kriina. Obstali in jjggsggl utihnili smo in molče smo zrli za izgubljajočim se dimom, Včasih. je ta ali oni prekinil molk in del polglasno: »Krimski mož kuri! Kosilo si kuha.« — Včasih nas je obšla groza, da smo plaho zbežali domidv k materam, ki so se vračale s polja kuhat južino, včasih pa smo se spustili v živ pogovor o kriniskem velikanu. Koliko poje in v kako velikih kotlih si kuha?  To so bile za nas najzanimivejše stvari.
Kaj vcč o krimskem možu pa so nam pravili sivolasi dedje iz zapečka ob zimskih večerih. Krimski roož da je tak velikan, da naredi samo tri korake do Ljubljane. S Krima stopi na ižanski grad, odtam na Grmez sredi barja in odtam še enkrat — pa je v Ljubljani. A takih pohodov on ne dela, ker bi prestrašil vse Ljubljančane, da bi strepetali od straha. Pač bi lahko s svojo dolgo roko prasnil tcga ali oncga tja do Posavja, vendar ne stori tega. On ljubi mir in živi samzase v krimskih gozdovih in si kuha. Videli so ga že, pa nikomur ne stori nič žalega. Sicer pa je doma take velikasti kot bolj plečati možje. Le kadar gre v obisk k p ovodnemu možu pod Grmez, tedaj se izpremeni v velikana. Ob takih prilikah meri svoje široke korake.
V Šešarju poleg Krima so tesali tesarji hlode. Žganje, mast in moko so imeli s sabo. Često jim je bilo vse skupaj ukradeno. Ko lakomna roka le ni odnehala, skril se je eden tesačev v bližini, kjer so bila shranjena živila. Ni čakal dolgo, pa je segla silna roka skozi grmovje in pograbila vse v eno pest.
Leto 48                                     VRTEC____________________Stran 61
Tesači so ugibali, s čim bi ugnali hrusta. Vedeli so, da pije žgan}e posebno rad. In v misel jim je kanilo, da bi upijanili krimskega moža. In res. Na isto mesto so postavili sod žganja, pa so čakali skriti, kdaj velikan seže po njem. Kmalu prišumi skozi goščavo. S palcem in kazalcem prime sod kakor mi kupico vode in dvigne. Radovednost, kaj je v taki čudni posodi, ga premaga, da se ustavi žc v prvi dolini in odmaši sod. Poduha in zaščegeta ga v nosu. Nastavi na široka usta in golca toliko časa, da izprazni sod. Nato se globoko oddahne in zaluči sod prav tja pod / Grmez v Ižico, da prebije povodnemu možu stekleno streho' podvod-nega gradu.
Pijača je orjaka omamila. Vznak se je zleknil po dolini. Tesači so ga videli iz skrivališča, in zdaj jim je bila ugodna prilika, da ga ugonobe. Z močnimi verigami ga priklenejo za roke in noge k mogočnim deblom, češ, ako mu privežemo roke, ne bo se mogel rešiti, Ko so ga dobro povezali, so odšli doinov.
Do večera je prespal velikan vso pijanost. Malo mu je še šumelo po glavi pa vendar je poizkušal, da bi vstal. Pa nekaj ga je držalo na nogah, in ^k ni mogel skrčiti k sebi. Dvigne glavo in spozna, v kaki mreži je. Pa kaj \ krimskemu možu! Mišice na rokah se napno, in verige odlete rožljaje. V tane, potegne desno nogo, in celo deblo se izpuli. G-' Je je tresel, ko se je oproščal velikan vezi, in tesači pod gor^ ,o v ieli, kdo to dela.
Ko je ugnal krimski mož tesače, da se niso več upali v Šešar, je pa imel siten opravek s svojim polbratom, povodnim možem. Ta je imcl svoj stekleni grad v Ižici, blizu osamljene gorice Grmeza na barju. Tega mu je porušil krimski mož z nepremišljenim lučajem. Da takih bomb ne meče drugi kot krimski mož, to je vedel povodni niož takoj. Ko je nevoljen mašil v strehi luknjo, je stopil prav gor na sleme gradu in zaklical čez bar>e krimskemu možu, da naj pride drevi dol k njemu.
Zvečer je koračil krimski mož proti Grmezu. Povodni mož ga je že čakal na bregu in je takoj začel: »Glej, nič se še nisva do danes sporekla, a tvo^ja brezobzirnost me sili, da te povabim jutri ob solnčnem zahodu na boj. Glej, streho si mi prebil in steklene stebrnike porušil. Jutri ob solnčnem zahodu pridi, poizkusila se bova v vodi.«
Smehljaje je odšel krimski mož po barju gor ob Ižici. Mislil si je: če je tako neumen, da se misli lasati, ko mu jaz nič nočem, pa naj bo! In stopil je mimogrede do čolnarja Mavca in mu naročil, naj bo jutri pred solnčnim zahodom pripravljcn.         .^»
Še je žarelo solnce visoko nad Krimom, ko je že čakal čolnar Mavc v čolnu. Vedel je, koga bo vozil, zato je rajši čakal on, da ne bi godrnjal velikan. Premišljal je, kaj pomeni ta vožnja, kar ga predrami iz premišlje-vanja sunek čolna. Mavc pogleda po čolnu iu že je sedel na drugem koncu krimski mož. »Odrini, veslaj pod Grmez!« In Mavc se je uprl na veslo, da sta zdrsnila po mirni, tihi vodi.
StranJ&^                               VRTEC                                     Leto 48
Brodarju je prihajala na misel le brodnina, a hrust se i\i menil o tem. V veliko veselje čolnarju je vendar izpregovoril krimski mož: »Na boj grem k povodnemu možu. Ako bodo prihajale na površje rdeče pene, beži; če pa boš videl bele pene, pa me počakaj.«-------
Mavc je čakal. Voda je pljuskala, in bele pene so prihajale na po-vršje, Dobro znamenje: krimski zmaguje, Še enkrat je zabobnelo v globini, in voda fe zašumela, čoln se je zazibal in iz razburkane vode je prisopihal krimski mož. Hitro je planil v čoln in velel brzo veslati.
Žc sta bila blizu doma, ko izpregovori velikan: »Zmagal sem ga, in to je srcča zate. Bogato brodnino dobiš na kresni večer. V sodčku ic za-kopana pod starim gabrom v vrtaški dolini, levo od Krima. Sam moraš iti ponjo, pa po solnčnem zahodu. Pa nikomur ne pravi ničesar.«
Dospela sta do Mavčcve bajte. Orjak je vstal in hitro stopil na suho. Mavc se je ozrl za njim, a videl je le njcgovo velikansko pcto, ki jo jc potegnil za sabo nad vasjo.
Srečen mož bi bil danes lahko Mav^, da ni ustregel radovednosti in nadležnosti svoje žene. Povedal ji je, kje leži zakopana brodnina. Dasi ji je zabičaval, naj ne pravi tega nikomur — in še več, da bi morda sama ne šla odkopavat zaklada — vse ni nič pomagalo. Ko je neko jutro zgodaj odplul Mavc v Ljubljano, šla fc žena gor v vrtaško dolino, da bi vsaj videla svoje bodoče bogastvo. Šla je in našla sod. A lakomnost jo je premagala, da ga je odkopala odvrha, da bi pogledala — pa, o joj, v sodu jc bilo mesto čistega zlata lc mrtvo oglic Od silne žalosti sc ji je zmešalo, in mož jo jc našel mrtvo na kresni večer, ko je sam šel po zaklad. Naslonjena jc bila čez sod in v pesti je tiščala črno oglje.