Dopisi. Od sv. Lovrenca v Puščavi. (Srečna volitev.) Danes poročamo jako veselo novico. Dne 10. maja je bila tukaj volitev predstojništva za občino Kumen; župan je g. S. Lamprebt, po domače Trnek, syetovalca sta pa J. Ladinik (Lakožič) in Peter Korman (Štefan); prvi je predsednik, druga dva ata pa odbornika bralnega društva. Lepše in sijajnejše bi se sedaj volitev ne bila mogla izvršiti. Naai prusko-nemški nasprotniki — poaebno, kar jih je bolj vroče krvi, — se nad tem nepričakovanim izidom kar penijo, pa tudi ne brez uzroka, kajti ves njih trud, prizadevanje in napenjanje, našo stranko podreti, ostalo je brez uspeha. Zlasti pa bi naa goap. ,,gmajski šribar" aedaj sladko počival na lavorikah, katere si je v svojem ljutem in zaslepljenem boju proti nam pribojeval, ko bi jih — oj neusmiljena os6da! — ne bila poamodila pravica in narodna zavednost tako moČDO, da menda nikdar več ne ozelenč. Uže pri volitvi občinskega odbora bil je napel vse svoje žile. Zbral je vee svoje moci, da svoji stranki, ki smo jo pri državnozborski volitvi tako strašno potolkli in ki je odalej že obupavala, še enkrat pomore na ,,škripceu. ,,Le vkup, le vkup, uboga gmajna!" je klical in razlegal ae je ta klic po vseb kotih občine, in zbrala se je vea, celo ,,črna vojaka". Naša stranka aicer ni tako strašne sile imela, pa ko je aliaala, kolike priprave delajo naaprotniki. zbrala se je tudi polnoštevilno ter je možko in neustrašeno stopila na bojišče. Nam aovražni ,,general-šribar" je sicer s svojimi muhatni delal dosti aitnob, pa vse vkup ni nic izdalo. Tako enega največjih kmetov ni bil hotel sprejeti v volilni zapisnik, in dotičnik je imel raditega več nepotrebnih potov, troškov in pisanj. Se le, ko je okrajno glavarstvo reklo, da ni nobenega postavnega zadržka, da bi se ne smel sprejeti med volilce, vklonila se je vsegamogočna šribarjeva glava. Pri volitvi odbora se je šribar obnašal. kakor da bi bil on vse, drugi pa ničle. On je odločeval o veljavnoati pooblastil, on ai je povsod svojil prvo in slednjo beaedo. Ko je priael na vrsto varuh mladoletnega poseatnika, ni smel voliti, češ, da se ne ve, je-li v istini varuh ali ne. To ao aicer vsi drugi dobro vedeli, le g. šribar ima tako kratek pomnež, da ni vedel tega, če je prav on sam dotični dekret bil varuhu izrocil. Ko je pa prišel pozneje drug varuh, o katerem je vedel, da voli z njegovo atranko, smel je voliti tudi brez dekreta. To samooblastno obnašanje pri volitvi je pa vendar začelo nekaterim presedati. Eden se toraj oglasi in pritoži proti takej krivični in nezaslišani brezobzirnosti. Temu pristopi še drug volilec ter ga eesne tako hudo, da kar obmolkne, kakor tisti, ki se je v jezik vgriznil. Od zdaj 8e je volitev mirno in redno vršila. Naši so alavno zmagali, nasprotniki pa grdo propadli, zato tudi nekateri izida volitve niti nieo počakali, temveč so jo že popred pobrisali, in mogočni general ostal je skoraj aam na bojišču ter je milo tožil in grenke solze točil po svojej tako atrašno pobiti, razbiti in razpršeni armadi. (Konec prih.) ,Od Pake. (Veselo upanje in pa še drugo.) Ker ae toliko od vseh strani o alani in njenih hudih naaledkih skoraj po vsem Avstrijakem poroč-a, bode marsikoga iznenadilo, ako sliai, da je nam skoraj po vsem prizanesla. Po večletnib slabih vinskih trgatvah ae je letos toliko kabrnjkov prikazalo, kakor jib že več let ni bilo. Ce se to pomisli, in da se tukaj soaebno čislana trsova sraga pridobiva, ki se kaj lehko in še prav po ceni prodaja, ni se eudit, ako so vaega tega dobri ljudje veseli in Boga prosijo, naj bi jim to upanje vžiti dal. To bi ae pa potem po 8tari meri njih kletičke napolnile. Uže je zlo vinska cena poakočila, kcr domačega pomanjkuje, Bizeljčani in celo Haložani so kaj dragi ž njim. Seveda to priliko ponarejenec — ko bi ga šembre vzel — išče porabiti. Pravi domaoini se ga še rea branijo, kar jim bodi v pohvalo ali na sumn ao nekaj že v Šoštanju. Ako je res, kaj, ko bi tudi ti, kateri in kolikor bi jib že bilo, takemu za naprej brco dali! Saj še imajo naši alovenski bratje pravo trano kapljico. Treba je le poprašati se nekaj in dobi se. Bolje je voda, kakor ponareta žlorba. — Sadje se tudi zelo lepo kaže, to bo tudi nekaj. Suša je rea huda, vendar bolj v korist goricam, kakor še v škodo njivam in travnikom. Nibče pa bi kaj ne djal, ko bi ga grede dež napal — brez deževnika — in ga tako opral, kakor da bi v Pako padel. Huje že dela suša po večih ravnicah, skorej je gotovo, da bo aeno šlo kvišku, živina pa dol. — Nek ptieek hodi ne samo na naše, ampak tudi aosednje cerkvene tružice kljnvat, kaj, ko bi ga na limance vjeli! Ako ne preneba, pa mu volka nastavimo, da ga tržanom v tičnjak pošljemo, naj ga oni nančijo ptuje blago pri miru pustiti, kajti mi potrebujemo darovani denar za crkvene potrebe in airomake. Z Dravskega polja. (Posnemanja vredno.) Dež. šolski svet res ne da mirn. Mi smo mu pa na njegovo vprašanje, kako čemo učiti ae nemščine, tudi dali odgovor. V tem niamo gledali na to, ali mu bo po godu ali ne, pač pa smo imeli pravi nameu šole iu napredek naših otrok pred očmi, kedar smo ae zedinili za odgovor. Ker bi še kateri šoJaki sveti vtegnili biti v zadregi, kako bi naj enak odgovor dež. šolakemu svetu dali, zato Vam pošljem zapisuik naše seje. Naj ai ga napravijo še drugod tako! Naš se glasi: ,,Zapianik: aeje krajnega šolakega sveta pri av. Marjeti niže Ptuja, aklicane vsled dopisa slav. c. kr. okraj. šolskega sveta z dne 1. marcija, Ptuj št. 262, zavoljo učenja nemškega jezika v slovenakib ljudskih šolah. Celi odbor razun enega uda je pri seji, dne 21- marca t. 1., avoje mnenje na ta način izrazil: Skušnja uči, da otroci zamorejo aamo tedaj z uapehom napredovati, ako so v materinskem jeziku dovolj podučeni, da morejo v materinšeini pravilno misliti in ae pravilno izraziti. Zato naj se otroci v slov. Ijudskih šolab začnejo nemški učiti še le v 5. letu in sicer kakor posebni predmet, in tako, da se starišem ali oskrbnikom otrok daje na prosto voljo otroke vpisati ali pa izbrisati, iz nemškega poduka, kakor bi to za potrebno apoznali. Vpisani otroci morajo se pošiljati k poduku nemskega jezika. Za ta poduk naj se odločijo dve, največ tri ure na tjeden, to pa zato, da se otrokom ne odvzame preveč čaaa za poduk v drugib predmetih." Iz Ljutomera, 5. majnika 1886. Društvo okrajne založnice v Ljutomern imelo je 2. t. m. glavno letno sejo, pri katerej se je pretresoval in odobril račun za leto 1885. Društvo je na koncu leta 1884 imelo 287 udov, med tekom leta 1885 je iz društva izstopilo 15 udov, a priatopilo 34 tako, da na koncu leta 1885 šteje društvo skupaj 306 udov s 306 opravilnim deleži, kateri deleži pa reprezentujejo svoto za 20394 gold. 96 kr. Na opravilnib deležih z obrestmi vred je v računskem letu izplačano 861 gld. 41 kr., a vplačano 1895 gld. 78 kr. Valed predloženega in potrjenega računa sprejelo ae je Ieta 1885 v tekot-i račun 101.493 gl. 92 kr,, a izplačalo 90353 gld. 38 kr., toraj je na koncu leta blagajniški preostatek iznašal 11140 gl. 54 kr. Bilanca kaže imetja 144.116 fl. 79 kr., a dolgov 143.990 gld. 1 kr., tedaj iznaša čisti dobodek 126 gld. 78 kr., kateri ae pa je v pomnoženje rezervnega fonda določil.