od enkratnega množenja (300 = 3 x 100), in v tem je tudi izvirni greh »enkratne« izbire! Poleg tega enkratenje ne zmore obratne primerjave, ki jo pa vsakdanja govorica zmore: če je Janez (160 cm) dvakrat večji od bratca (80 cm) - potem je bratec dvakrat manjSi od Janeza! (Pri tem bratec - revez negativni - sploh ne ve, da dejansko meri polkrat toliko kot Janez; ker Se ne pozna ulomkov, ga ne moremo potolaziti niti z dejstvom, da ima mnozenje s polovico enak ucinek kot deljenje z dva!)
Vsakdanja govorica (npr. z dodatkom SE) pa omogoca tudi dodajanje in enkratenje: ... (se) enkrat vec ..., se dvakrat vec ..., ce ze hocemo po vsej sili enkratiti in dodajati.
Peter Prelog
VESTI_
GOSPOD DAVORIN TOMAŽIČ
V novembru se je v enaindevetdesetem letu starosti poslovil gospod Darine Tomazic. V sestdesetih letih prejsnjega stoletja je bilo na Oddelku za fiziko Univerze v Ljubljani pomembnih nekaj profesorjev in gospod Tomazic, ki je bil med profesorji znan kot Darine. Profesorji so skrbeli vsak za svoj predmet, Darine pa, bi lahko rekli, za skoraj vse drugo. Zacetki poucevanja fizike na Univerzi v Ljubljani so tesno povezani z di-dakticno zbirko eksperimentov iz fizike, ki sta jo zasnovala profesorja Kuscer in Moljk, a tudi Darine Tomazic, saj je bila njegova rocna spretnost, pozrtvovalnost, predanost in organizacijska sposobnost neprecenljiva za uspeh tega podjetja. Darine je organiziral in vodil delavnice (mehanicno, mizarsko, steklopihasko) na oddelku za fiziko, upravljal zgradbe, pomembno sodeloval pri graditvi stavbe na Jadranski 19, razporejal in opravljal delo tehnicnih sodelavcev. V predracunalniski dobi je bil nepogresljiv pri pisanju clankov, saj je le on znal risati grafe s tusem na prozoren papir, kakor so zahtevale tedanje revije. Razporejal je tudi delo pri tipkanju cistopisov clankov na »ta boljsi« pisalni stroj. Samo prof. Kuscerju je tako pomagal urediti devet knjig. Poleg tega nas je dolga leta pri predmetu Laboratorijske vescine ucil raznih spretnosti od spajkanja, piljenja, zaganja, povezovanja elektricnih napeljav, ... in nazadnje do pihanja stekla.
Pri tem predmetu smo se morda naučili nekaj skromnosti, ko smo spoznali, da vesčine niso kar tako in zahtevajo podoben napor za obvladovanje kakor studij. Pihanje stekla je se danes za mnoge med nami carovnija, ki jo je Darine izvajal, mi pa je nismo znali nikoli ponoviti. Darinetu smo vedno rekli gospod, čeprav to takrat ni bilo v navadi, ker je bil do vseh, profesorjev in studentov, enako spostljiv in vedno zvest svoji besedi. Tisti, ki smo ga poznali, ga bomo hranili v spostljivem spominu.
Andrej Cadez
Davorin Tomažic (rojen 10. 9. 1923 v ljubljanskih Mostah, po izobrazbi elektrotehnik) je neločljivo povezan z zgodovino Oddelka za fiziko Univerze v Ljubljani in DMFA.
Takoj po drugi svetovni vojni so bili na ljubljanski univerzi fiziki zaposleni na dveh fakultetah. Tako sta bila recimo Anton Peterlin in Ivan Kusčer na Prirodoslovno-matematično-filozofski fakulteti (kjer so na leto imeli kako diplomo ali dve iz pedagoske fizike). V okviru Oddelka za kemijo na Tehniski fakulteti pa takrat najdemo med drugim Antona Moljka, Sne-guljko Detoni in Davorina Tomaziča, ki so tesno sodelovali s fiziki z druge fakultete. Leta 1952 so na Tehniski fakulteti odprli studij tehnične fizike. Nanj se je prva leta vpisovalo po 20-30, kasneje tudi več studentov. Kot pise Sneguljka Detoni [2]: ... Moljkova ideja je bila, da novi .študij temelji na eksperimentalni fiziki, z odličnimi predavanji in poskusi, v celoti enakovreden drugim velikim univerzam ... Posebna zasluga dr. Moljka za fiziko je bila, daje odkril Davorina Tomaziča (Darineta) in ga povabil na fiziko, kjer je ostal do upokojitve (1983). Darine je bil izredno sposoben sodelavec na fiziki, vodja delavnice, upravnik stavb. Velik je njegov delez pri izgradnji eksperimentalne fizike . . .
Del fizike je sprva domoval skupaj z matematiki v osrednji zgradbi Univerze, na Kongresnem trgu. Pod vodstvom Antona Peterlina so ob gradnji Fizikalnega instituta Akademije (ki se je preimenoval v Institut Jozef Stefan) na Jadranski uliči začeli tudi gradnjo Velike fizikalne predavalnice (zdaj imenovane Peterlinov paviljon). Profesor Peterlin je zelel, da bi bila dvorana podobna sodobnim predavalničam v Sviči, zato je poslal Davorina Tomaziča na ogled v Basel in Ziiričh. Predavalniča je bila odprta novembra 1953 [1]. Postala je sredisče pouka fizike in je svojo vlogo dobro opravljala vse do leta 2009, ko je dozivela prenovo, ne da bi bil prvotni končept bistveno spremenjen. V akademskem letu 1968/69 sem v njej poslusal Fiziko I. Izvrstna predavanja Janeza Strnada, skupna za fizike, kemike in matematike v nabito polni dvorani s 350 sedezi, so bila podprta z dobro premisljenimi poskusi, pri katerih je pomagal Davorin Tomazič. Dobro se se spomnim, kako je pri ilustračiji ohranjanja vrtilne količine zavrtel profesorja Strnada
na stolu. Seveda pa smo videli tudi bolj zapletene poskuse, za katere je bilo treba veliko iznajdljivosti, dela in eksperimentiranja v delavnicah.
Konec petdesetih let se je v Jugoslaviji okrepila ideja, da potrebujemo tudi centre, ki ne bodo primarno usmerjeni v jedrsko fiziko, ampak bi se osre-dinili na fiziko trdne snovi. Tako sta nastala dva nova fizikalna instituta v Zagrebu in Beogradu. V Ljubljani je Univerza leta 1960 ustanovila Institut za matematiko, fiziko in mehaniko (IMFM) [3]. (Isto leto je bila ustanovljena tudi Fakulteta za naravoslovje in tehnologijo (FNT), ki je postala center studija fizike.) V drugi polovici sestdesetih let je nastal velikopotezen nacrt gradnje dveh petnadstropnih stavb s povezovalnim traktom na Jadranski ulici. Zagotovljena so bila tudi sredstva, za opremo po zaslugi Antona Moljka celo iz zveznih fondov takratne drzave. Žal je prislo do zapleta z arhitektom, ki je narisal modernisticno fiksno stekleno fasado, in predstavnikoma IMFM Kuscerjem in Moljkom, ki sta zelela stavbo, v kateri lahko normalno odpiras okna. Arhitekt se ni strinjal z zeljami narocnika in je na koncu raje odstopil, kot da bi spreminjal nacrt. Tako je prislo do velike zamude. Zaradi inflacije je precejsen del denarja skopnel, in tako je bila leta 1969 zgrajena le stavba na Jadranski 19 in temelji stavbe na Jadranski 21 (na pilotih). Novi projektanti so bili bolj dostopni za dialog. Davorin Tomazic je pomagal izboljsati konstrukcijo in opremo. Narisal je mnogo modifikacij originalnih nacrtov in nadziral izvedbo.
Za brezhibnost stavb in opreme Oddelka za fiziko in Oddelka za matematiko je Davorin Tomazic skrbel enako ali morda se bolj zavzeto kot za urejenost lastnega (gostoljubnega) stanovanja. Ce je bilo treba, je bil na Jadranski tudi v nedeljo. Bil je vljuden in prijazen, a za tiste, ki jih je vodil, nesporna avtoriteta. Odlicno se je spoznal na tehnicne zadeve in bil ucinkovit ter zanesljiv. Imel je »dve desni roki«. Pomagal je pri obcnih zborih DMFA in sindikalnih srecanjih. Vodil je tehnicna dela pri prvi obnovi Plemljeve hise na Bledu, ki jo je nase Drustvo dobilo v slabem stanju. Precej teh del so opravili on in zaposleni v delavnicah Oddelka za fiziko. Na predlog DMFA je v letu 1974 prejel drzavno odlikovanje red dela s srebrnim vencem.
LITERATURA
[1]	J. Bonca, Ob odprtju prenovljenega Peterlinovega paviljona, Obzornik mat. fiz. 56, (2009), 148-150.
[2]	S. Detoni, Prispevek k zgodovini fizike v Ljubljani (2007), pregledal ter dopolnil Robert Blinc.
[3]	Predstavitev Inštituta za matematiko, fiziko in mehaniko, ur. S. KlavZar in J. MrCun, IMFM, Ljubljana, 2008, 64 str.
Peter Legisa