STALNA RAZSTAVA STIŠKEGA ROKOPISA
Dokument slovenstva, na katerega je občina ponosna
V Šolskem centru Josipa Jurčiča v Ivančni Gorici smo 7. marca slovesno odprli stalno razstavo STIŠKI ROKOPIS. Postavili smo jo ob vhodu v našo šolo, kjer naj sprejme vsakega našega učenca in obiskovalca in ga opozori na to, da je v teh krajih že v 15. stoletju živela in se pisala slovenska beseda.
Rokopisi so verodostojen dokaz, da smo Slovenci že v srednjem veku obstajali kot etnično oblikovana skupnost s svojim jezikom, ki se je že zgodaj otresel skupne praslovanske lupine.
Celoten rokopis je nastal v Stični. Vedno se je hranil na domačih tleh. Danes je v NUK-u v Ljubljani. Zapisan je v debeli rokopisi knjigi (kodeksu).
Najdaljša in najvaznejša stran v Stiškem rokopisu sta oba zapisa spovednega obrazca. Jezik izkazuje dolenjske značilnosti, zlasti v vokalizmu. Pisava v vseh besedilih je mala pokončna gotica.
Našo zamisel sta nam pomagala uresničiti gospod Miha Glavan, vodja rokopisnega oddelka ljubljanske Narodne in univerzitetne knjižnice, ki je izbral besedilo in napisal krajši komentar, in gospod Zvone Pelko, umetniški fotograf, ki je uspešno oblikoval že veliko razstavo.                                                                                                            MILENA BON
Le nekaj slovenskih krajev je lahko ponosnih na to, da je pri ryih nastalo kakršnokoli pi-smenstvo že v srednjem veku. Posebej edinstvena je v tem pogledu Stična, ki ni bila le eno od poglavitnih sredrueve-ških kulturnih in gospodar-skih središč, ampak ima tudi to čast, da je v tamošnjem ci-stercijanskem samostanu na-stalo poleg Brižinskih spome-nikov najobsežnejše slovensko srednjeveško besedilo, zname-niti Stiški rokopis. Dokument na petih straneh je seveda že dolgo vključen v slovensko in svetovno kulturno zavest, ogleda pa si ga v njegovi izvri-ni podobi v Rokopisni zbirki NUK lahko le malo ljudi, saj bi ga sicer ne bilo več.
Prav in potrebno se nam je torej zdelo, da ga predstavimo v domačem kraju, predvsem
mladim generacijam, ki se šo-lajo v stiškem šolskem centru in seveda tudi vsem obiskoval-cem in gostom, ki prihajajo v to šolo. Ker današnja tehnič-na sredstva to že omogočajo, je g. Zvone Pelko, fotografski mojster, izdelali zelo kvalitet-ne povečave izvirnika in jih razvrstil na veliki podobi sti-škega samostana, kakor ga je
izrisal Valvazor. Celotna kom-pozicija je torej sestavljena iz velikega panoja s tonirano podobo samostana, na kateri je domiselno razvršienih pet povečav, štiri strani besedila in zunanjost kodeksa. Tako naš znameniti spomenik odslej kulturno označuje edino ob-činsko srednjo šolo in tudi s svojim učinkovitim položa-jem v vstopni veži priča o ča-stitljivi slovenski kulturni zgo-dovini. Razstava je bila odprta 7. marca 1991.
Prijetno se je zavedati, da sta obe stiški šoli, osnovna in srednja, v času izredno skrom-nega vzdrževanja šolstva in kulture, z veseljem, pa tudi z denarnimi stroški, brez odla-šanja potrudili, ki da je bila ak-cija uspešno uresničena.
S tem naši načrti še niso do-končno izpolnjeni. Besedilo je
v svoji prvotni podobi, pa tudi v latinščini prečrkovanju, zelo težko berljivo, zato je potreben še prevod v knjižni jezik. Raz-stava potrebuje tudi nekoliko več komentarja, vsaj za tiste, ki-jih gradivo nekoliko bolj resno zanima. Načrtovana je tudi faksimilirana izdaja Stiškega rokopisa, ki bo prinesla tudi novo   znanstveno   osvetlitev.
Potrebna je tako slovenistični, teološki in zgodovinski stroki, kakor tudi obiskovalcem sti-škega samostana, ki jih ni ma-lo. Upamo, da bo to v razumni prihodnosti opravljeno, že se-daj pa ste vabljeni na ogled stalne razstave Stiškega roko-pisa v Šolskem centru »Josipa Jurčiča« v Stični.
MIHAEL GLAVAN