SCOPOLIA Suppl. 5 - 2010
Zgornjetriasne plasti Slovenskih Alp
Jure Zalohar in Bogomir Celarc Upper Triassic beds of the Slovenian Alps
The Upper Triassic rocks build the greater part of the Kamnisko-Savinjske Alps and Julian Alps. From the Carnian, predominantly shallow water platform limestones in the biolithic reef facies or bedded peritidal limestones are present. They correspond to the Razor limestone from the Julian Alps (Celarc & Kolar-Jurkovsek, 2008). Distinct regional drowning in the Tuvalian affected previous platforms with deposition of the thin package of red pelagic Martuljek limestones. Later, strong progradation of the Norian Dachstein platform with extensive reef and slope limestones filled the basin. Typical peritidal Dachstein limestone was deposited behind the prograding reef. Thick-bedded Dachstein limestones, frequently characterized by Lofer cyclothems, are occasionally overlain by massive reef limestone (Buser et al. 1982).
Karnij
Za spodnji karnij, ki že pripada zgornjemu triasu, je značilna progradacija karbonatne platforme in proces kompakcije (Celarc, 2004a; Buser et al., 2007). Osrednje območje Slovenije je ostalo še naprej globoko pogreznjeno in je prešlo v Slovenski bazen. Vulka-nizem je popolnoma zamrl. Slovenski bazen je ločil Julijsko karbonatno platformo na severu in Dinarsko karbonatno platformo na jugu. Proti severu so se v karniju iz Slovenskega bazena v Julijsko karbonatno platformo zajedali glo-bljemorski intraplatformni jarki, v katerih so se odlagali beli do temnosivi mikritni apnenci.
Julijska karbonatna platforma je torej nastala v območju severno od Slovenskega bazena (Buser et al., 2007). Zavzemala je današnje Julijske Alpe, Južne Karavanke in Kamniško--Savinjske Alpe. V slednjih ležijo na pestrih la-dinijskih kamninah apnenci, ki so po ugotovitvah Celarca (2004b) v spodnjem delu še
Planja in Razor, Julijske Alpe.
Mt Planja and Mt Razor, Julian Alps.
180
SCOPOLIA Suppl. 5 - 2010	ro
ladinijske starosti, navzgor pa segajo v karnij (cordevol). Ti apnenci in dolomiti so ekvivalent kasijanskega dolomita v italijanskih Dolomitih (Celarc, 2004a,b, 2008). V Julijskih Alpah je normalni kontakt viden v severnem ostenju Pri-sojnika, na območju Vernarja in v jugozahodnih pobočjih Mežakle.
Julske plasti v Kamniško-Savinjskih Alpah
V Kamniško-Savinjskih Alpah nad plastmi Ko -rošiške formacije, ponekod pa neposredno nad plastmi Schlernske formacije sledijo Razorski apnenci in ponekod dolomiti. Ti ležijo konkor-dantno nad langobardskimi plastmi. Makroskopsko so podobni starejšim apnencem Sch-lernske formacije. Razorske apnence najdemo v vrhnjih ostenjih Dedca nad Korošico, na
velikem delu Dleskovške planote in v vrhnjih delih Planjave. Podoben je razvoj na Razorju v Julijskih Alpah, kjer Razorski apnenec vsebuje številne polže, spongije in korale.
Karnijski dolomiti so masivni in podobni anizijskemu dolomitu, le da so malenkostno svetlejši, v njih pa tudi ne najdemo razvite la-minacije (stromatolitov). Gradijo območje pod severnimi ostenji Turske gore in Rink. Njihova zgornja meja je določena s prehodom v plastna-te, domnevno julske apnence loferskega faciesa in razvitim paleokraškim horizontom, spodnja meja pa je prelomna.
Velik stratigrafski problem predstavljajo plastnati apnenci, ki so glede na makroskopske značilnosti močno podobni Dachsteinskim apnencem (ciklična sedimentacija, stro-matoliti, izsušitvene pore), vendar stratigrafsko ležijo pod tuvalskimi plastmi, zato so glede na superpozicijo starejši, verjetno julske starosti.
181
SCOPOLIA Suppl. 5 - 2010
V teh apnencih so pogoste majhne megalo-dontidne školjke. Njihovo talnino predstavljajo masivni cordevolski apnenci, ponekod dolomiti. Debelina apnencev v Turski gori in na Rinkah je vsaj 500 m. Zgornja meja s tuvalskimi apnenci je ostra, vendar ni videti makroskopskih znakov za diskordanco. Plasti vpadajo povsod enako. Spodnja meja z masivnimi apnenci je ravno tako ostra, z intenzivno razvitim paleokrasom, ki ga predstavljajo žepi, zapolnjeni s peščenim karbonatnim kompaktnim sedimentom. Žepi imajo včasih izgled manjših kavern. Podobne kamnine najdemo tudi ob poti proti Savinjskemu sedlu in v severnem ostenju Mrzle gore (na avstrijski strani), vse na meji med masivnimi in plastnatimi apnenci.
Rabeljski dogodek
V spodnjem karniju se je začela druga faza ek-stenzijske tektonike, ki jo je v Julijskih Alpah
in osrednji Sloveniji spremljalo odlaganje ra-beljskih plasti. Te plasti so zanimive tudi zaradi najdb številnih vretenčarjev v Južnih Karavankah in Julijskih Alpah, zato si jih podrobneje oglejmo.
Rabeljske plasti predstavlja menjavanje te-mnosivih bituminoznih apnencev, laporastih apnencev, laporovcev, dolomitov in apnencev z roženci (Germovšek, 1956). Ponekod je v njih izjemno bogata fosilna združba s školjkami Pachycardia rugosa, Myophoria ke-fersteini in Trigonodus carniolicus (Ramovš, 1973). V apnencih in laporovcih je tudi veliko polžev, bodic morskih ježkov, amonitov in ribjih ostankov. Značilni rabeljski skladi se pojavljajo tudi v zahodnih Posavskih gubah (obrobje Ljubljanskega barja, Loški in Polho-grajski hribi, idrijska okolica) (Germovšek, 1956). Najdemo jih tudi ponekod na Notranjskem, Kočevskem in Dolenjskem (Ramovš, 1958). Odlaganje rabeljskih plasti je povezano s t. i. rabeljskim dogodkom v Južnih Alpah
Izdanek rabeljskih plasti nad plazom Log pod Mangartom v Julijskih Alpah.
Outcrop of Rabelj beds in the area of Log pod Mangartom in the Julian Alps.
182
SCOPOLIA Suppl. 5 - 2010	ro
in v zahodnih Severnih Apneniških Alpah ter z »Reingrabenskim« preobratom v vzhodnih Severnih Apneniških Alpah (Schlager & Schollnberger, 1974). Karbonatne platforme v Južnih Alpah in Severnih Apneniških Alpah so okopnele zaradi relativnega padca nivoja morske gladine v spodnjem karniju (Bosel-lini, 1984; Brandner, 1984). Simms & Ruffel (1989) sta za ta dogodek, ki je prekinil pretežno aridno klimo v zgornjem triasu, predlagala ime »pluvialni« dogodek. Kolizija Cimmeridov z Evrazijo naj bi povzročila, da so bila velika območja v vzhodnem delu severne Tetide relativno dvignjena, kar je povzročilo spremembe v oceanski cirkulaciji in močan dotok terige-nih sedimentov. Okrepil se je tudi monsunski vzorec klime. Del ozemlja osrednje Slovenije med Ligojno in Ribnico ter na Hrvaškem v Liki je bil takrat subaersko izpostavljen prepereva-nju in eroziji (Celarc, 2008). Na tem ozemlju namreč v karniju najdemo bolj ali manj debele horizonte kraških boksitov, nad katerimi sledijo klastične in karbonatne borovniške plasti.
Rabeljske plasti v Južnih Karavankah najdemo južno od Košute in vzhodno od Kepe. Gradijo jih laporovci, posamezne plasti apnencev, skrilavi glinavci in dolomiti. Na območju Kepe v Goliški sinklinali podobne plasti tvorijo kamnine jarka, ki je obstajal od karnija do liasa. Istočasno s temi plastmi so se na platformi odlagali karbonatni sedimen-ti. Dobruskina et al. (2001) iz teh plasti opisujejo posamezne dobro ohranjene skelete rib iz rodu Peltopleurus, v naših kasnejših raziskavah smo našli tudi zob, ki pripada rodu Saurichthys. Iz teh plasti je tudi že omenjeni morski plazilec, ki ga je našel T. Budkovič med Dovjem in Hrušico. Verjetno najbolj znana pa je najdba velike in popolnoma ohranjene ribe iz rodu Birgeria v karnijskih plasteh na območju Kozje dnine v dolini Vrat (Jurkovšek & Kolar - Jurkovšek, 1986; Kolar - Jurkovšek, 1990). Tu karnijske plasti sicer niso v istem razvoju kot rabeljske plasti, so pa podobne starosti.
Še več vretenčarjev, predvsem rib, so našli v rabeljskih plasteh na območju zahodnih Julijskih Alp v okolici Trbiža v Italiji (Dalla Vecchia, 2008). Med njimi se pojavljajo
najrazličnejši rodovi, predvsem Peltopleurus, Pholidopleurus, Saurichthys, Birgeria, Thora-copterus, Polzbergia, Colobodus, Palaeobates in drugi.
V rabeljskih plasteh so znana tudi nahajališča fosilne flore, ki so jih našli na območju Julijskih Alp in Južnih Karavank (Dobruskina et al., 2001). Prevladujejo ostanki voltzij, našli so tudi dolge liste rodu Desmiophyllum, nekaj sterilnih cikadofitov, sfenopsidov in praproti. Takšna zgornjetriasna flora relativno dobro ustreza hipotezi o aridnem do semiaridnem podnebju v zahodnem delu Tetide s sezonskim vplivom monsuna (Fraser, 2006).
Martuljški apnenci v Kamniško-Savinjskih Alpah
V Kamniško-Savinjskih Alpah rabeljskih plasti ni, kot njihov lateralni ekvivalent pa nastopajo ploščasti in tankoplastnati Martuljški apnenci tuvalske starosti (Jamnik & Ramovš, 1993). Izdanjajo na območju Turske gore in Rink. Apnenci so rjavkastosive barve, debelina plasti je relativno enakomerna (od 10 do 20 cm), lezike so ravne. Makroskopsko ima apnenec mikriten izgled. Debelina kompleksa je do 20 m. Karnijske (tuvalske) plasti so s fosili dokazane kakih 50 m zahodno od Bivaka pod Skuto (Jamnik & Ramovš, 1993). V 20 m debelem pasu plo-ščastih apnencev je Ramovš našel konodon-ta Epigondolella nodosa, ki dokazuje zgomje-tuvalsko starost apnencev. Tankoplastnati in ploščasti apnenci pri Bivaku pod Skuto starostno ustrezajo ploščastim apnencem z rame-nonožci in amoniti na Razorju, ki jim Ramovš (1987b, 1989) pripisuje tuvalsko starost, saj je v obeh našel isto vrsto konodontov. Teller (1896) je na dveh mestih zahodne strani Grin-tovčevega masiva na sekundarnem mestu našel tudi apnenčeve bloke, velike od 3 do 5 kubičnih metrov, s fosilnimi ostanki, ki jih je Bittner uvrstil v mejni nivo med rabeljskimi plastmi in Dachsteinskim apnencem. Kamnine v teh blokih pripadajo deloma temnosivemu gostemu, nekoliko laporastemu apnencu, ki ga je odkril na obeh mestih, in deloma nekoliko
183
SCOPOLIA Suppl. 5 - 2010
dolomitnemu apnencu, ki ga je odkril le na enem kraju. V obeh litoloških različkih je Teller našel posamične lupine halobij in mioforij ter velike množine ramenonožcev rodov Konoc-kina, Amphiclina, Amphiclinodonta, Spiriferi-na, Rhynchonella, Waldheimia in Terebratula. Ker so Kamniško-Savinjske Alpe nadaljevanje Julijskih Alp kot prvotno enotnega sedi-mentacijskega prostora, je pričakovati tudi tu vsaj deloma podoben kronostratigrafski razvoj. V severnih Julijskih Alpah se je na ozemlju Macesnovca, Mlinaric in Vrat, na Kukovi špici, Razorju in Planji v vrhnjem delu karnijske stopnje kratek čas odlagala hallstattska cefalo-podna facija. Posebno pogosti so tam v nižjem delu amoniti rodov Projuvavites, Arcestes, Bar-randeites in Discotropites. Ta favna je najštevilčnejša malo pod vrhom Razorja in pripada najvišjemu tuvalu. V cefalopodnih apnencih se pojavljajo tudi konodonti Epigondolella
nodosa, številne forminifere in manj pogosti holoturijski skleriti ter ostanki planktonskih krinoidov (Ramovš, 1986). V vrhnjem delu karnijske stopnje se je v severnih Julijskih Alpah morsko dno pogreznilo v pasu s smerjo vzhod--zahod. Nastala je globlja vzdolžna brazda na ozemlju Julijske karbonatne platforme, v kateri so bile ugodne razmere za življenje glavonož-cev, konodontov, malih foraminifer in drugih morskih prebivalcev. Na meji med karnijsko in norijsko dobo se je Julijska karbonatna platforma spet stabilizirala in na njej se je odložilo več kot 1000 m skladnatega Dachsteinskega apnenca ali približno toliko grebenskega Dach-steinskega apnenca.
V zgornjekarnijskem apnencu pod Skuto so kar pogosti terebratulidni in rinhonelidni ra-menonožci, ki so v horizontu cefalopodne-ga apnenca pod Razorjem prav tako številčni. Manj je na obeh mestih školjk. V organogenem
Martuljški apnenci na pobočjih Škrlatice v Julijskih Alpah.
Martuljek limestones on the slopes of Mt Škrlatica in the Julian Alps.
184
SCOPOLIA Suppl. 5 - 2010	ro
apnencu pod Skuto prevladujejo, prav tako kot na Razorju, foraminifere, redkejši so holoturij-ski skleriti in ostanki planktonskih krinoidov, pojavljajo pa se še ostrakodi in ribji zobci. Tako sta litološka sestava in združba makro- ter mi-krofosilov pod vrhom Razorja in pod Skuto enaki, zato ni vprašljiva niti starost večinoma ploščastih apnencev na obeh krajih: zgornji karnij, vrhnji tuval (Ramovš, 1989). Ugotovljena hallstattska facija vrhnjega karnija pod Skuto dokazuje, da je segala takratna vzdolžna brazda na Julijski karbonatni platformi z današnjega severnega dela vzhodnih Julijskih Alp tudi na ozemlje Kamniških Alp (Ramovš, 1989).
Norij in retij
Za Julijsko karbonatno platformo je v noriju in retiju značilna nadaljnja progradacija »da-chsteinske« karbonatne sedimentacije Dach-steinskega apnenca in Glavnega dolomita. V Kamniško-Savinjskih Alpah sledijo nad tankoplastnatimi in ploščastimi apnenci pri Bivaku pod Skuto plastnati apnenci, podobni tistim pod ploščastimi apnenci. Nad njimi sledijo nato apnenci z gomolji roženca norijske starosti (Sleme, spodnji del Kogla, Ljubljanska jama), nato pa plastnati apnenci in masivni gre-benski apnenci. Plastnati apnenci z roženci pod Skuto (Ramovš, 1994a) kažejo na poglobitev tega dela v noriju. To se ujema z nadaljevanjem poglobitve na Razorju v vrhnjem delu tuvala. Obsežna progradacija dachsteinske karbonatne platforme je povzročila odlaganje debelega masiva Dachsteinskega apnenca in grebenske-ga apnenca, ki ju najdemo na območjih nariva Velikega vrha, Grintavca, Kočne in Kamniške Bistrice (Buser, 1975). Glavni dolomit najdemo nad rabeljskimi plastmi v zahodnih Julijskih Alpah, v zahodnih in nekaj malega tudi v vzhodnih Karavankah, v Loških in Polho-grajskih hribih ter v idrijski okolici, na večjem prostoru južno od Bohinjskega grebena med Cerknim in Tolminom (Ramovš, 1958). Zgor-njetriasni dolomit je navadno svetlosiv, le redkeje temnosiv. Pogosto sestoji iz menjajo-čih se, nekaj milimetrov debelih svetlejših in
temnejših pasov. Dolomiti so večinoma skla-doviti in krušljivi. Na prehodu med rabeljskimi plastmi in Glavnim dolomitom najdemo tudi posamezne pole dolomitnega laporov-ca. Fosilnih ostankov, razen stromatolitov, je v Glavnem dolomitu malo. Največkrat najdemo preseke školjk iz družine Megalodontidae in redke ostanke polžev Worthenia solitaria.
V Južnih Karavankah Dachsteinski apnenec gradi vrhove Kepe, Stola, Begunjščice, Olševe, grebenski apnence pa najdemo južno od ljubeljskega prelaza. Ponekod v Julijskih Alpah dosega debelino celo več kot 1000 m. Za Dachsteinski apnenec je značilno menjavanje v lagunah nastalih drobnozrnatih apnencev s školjkami, skorjastih stromatolitov (ostankov modrozelenih cepljivk v območju plimovanja) ter redkejših breč, nastalih med kratkotrajnimi okopnitvami ozemlja (Herlec & Hlad, 2005). Ponekod najdemo zelo veliko fosilov. Najpogostejše so megalodontidne školjke. V greben-skem apnencu so pogoste korale, alge, parastro-matopore in spongije. V obdobju od karnija do retija je na prostoru Julijske karbonatne platforme (širša okolica Pokljuke) obstajal intraplat-formni jarek. Na severozahodnem robu jarka so na platformi nastajali grebenski apnenci, ki jih danes najdemo na prostoru Dovškega križa, Kopice, Šplevta, Malega in Velikega oltarja, Velikega rokava, predvsem pa na Razorju, Planji, Triglavu in Pokljuki (med Rudnim poljem in Mrzlim studencem). Velik greben je nastal tudi na jugozahodnem robu jarka med Rdečim robom v Krnskem pogorju, Koblo, Bohinjskim grebenom, Bohinjsko Bistrico, Jelovico in Ra-titovcem. Nadaljevanje tega grebena verjetno sega tudi v Južne Karavanke, in sicer na jugozahodna pobočja Stola, Begunjščico in Košuto. Na Begunjščici je debelina grebenskega apnenca okoli 300 m. Na prostoru Kamniško-Savinj-skih Alp je greben ohranjen le severovzhodno od Cerkelj (Buser et al., 1982). V grebenskem apnencu prevladujejo korale in spužve, najdemo pa še trdoživnjake (hidrozoje), redke mehkužce in mahovnjake (briozoje). Na Begunjščici so ponekod kamnotvorni debelolupinasti polži, ki so se nakopičili v ekoloških nišah znotraj gre-benskega kompleksa (Buser et al., 1982).
185
SCOPOLIA Suppl. 5 - 2010
Bosellini, A. 1984: Progradation geometries of carbonate platforms: examples from the Triassic of the Dolomites, Northern Italy. Sedimentology 31: 1-24.
Brandner, R. 1984: Meeresspiegelschwankungen und Tektonik in der Trias der NW-Tethys. Jb. Geol. B.-A.,126: 435-475.
Buser, S. 1975: Osnovna geološka karta SFRJ 1: 100 000. Tolmač lista Celovec (Klagenfurt). - Zvezni geološki zavod Beograd, Beograd, 62 str.
Buser, S., Kolar - Jurkovšek, T., Jurkovšek, B. 2007: Triassic conodonts of the Slovenian Basin. Geologija, 50 (1): 19-28.
Buser, S., Ramovš, A., Turnšek, D. 1982: Triassic Reefs in Slovenia. Facies, 6: 15-24.
celarc, B. 2004a: Geological structure of the northwestern part of the Kamnik-Savinja Alps. Ph.D. Thesis, University of Ljubljana, Ljubljana, 137 p.
Oelarc, B., 2004b: Problematika »cordevolskih« apnencev in dolomitov v slovenskih Južnih Alpah. Geologija 47 (2): 139-149.
Celarc, B. 2008: Karnijski boksitni horizont na Kopitovem griču pri Borovnici - ali je v njegovi talnini pozabljena stratigrafska vrzel?. Geologija 51 (2): 147-152.
Dalla vecchia, F. M. 2008: Vertebrati fossili del Friuli. 450 milioni di anni di evoluzione. Pubblicazioni del Museo Friulano di Storia Naturale, 50, 303 p.
Dobruskina, I. A., Jurkovšek, B., Kolar - Jurkovšek, t. 2001: Upper Triassic flora from »Raibl beds« of Julian Apls (Italy) and Karavanke Mts. (Slovenia). Geologija, 44 (2): 263-290.
Dachsteinski apnenci Stola v Južnih Karavankah.
Dachstein limestones of Mt Stol in the Southern Karavanke Mountains.
SCOPOLIA Suppl. 5 - 2010
Fräser, N. C. 2006: Down of the Dinosaurs: Life in the Triassic, Indiana University Press, 307 p.
Germovšek, C. 1956: Razvoj mezozoika v Sloveniji. Prvi jugoslovanski geološki kongres (Bled), knjiga povzetkov: 35-44.
Herlec, U., Hlad, B. 2005: Rojstvo, rast in propad gora. Geotrip '02 v Sloveniji, Agencija RS za okolje: 6-69.
Jamnik, ä., Ramovš, A. 1993: Holoturijski skleriti in konodonti v zgornjekarnijskih (tuvalskih in norijskih apnencih osrednjih Kamniških Alp. Geologija, 35: 7-63.
Jurkovšek, B. 1984: Najdba 210 milijonov let starega ribjega okostja. Proteus, 47 (1): 23-26.
Jurkovšek, B., Kolar - Jurkovšek, T. 1986: A Late Triassic (Carnian) fish skeleton (family Birgeriidae) from Slovenia, NW Yugoslavia. Neues Jahrbuch für Geologie und Paläontologie, Monatshefte, 8: 475-478.
Ramovš, A. 1973: Biostratigrafske značilnosti triasa v Sloveniji. Geologija, 16: 379-388.
Ramovš, A. 1987: Razvoj karnijske stopnje v vzhodnem delu severnih Julijskih Alp. Geologija, 30: 67-82.
Ramovš, A. 1989: Zgornjetuvalski apnenci (karnij, zgornji trias) v hallstattskem razvoju tudi v Kamniško Savinjskih Alpah. Rudarsko-metalurški zbornik 36 (2): 191-197.
Ramovš, A, 1994: Epigondolella abneptis and E. spatulata in the Lower Norian in the central Kamnik Alps, Slovenia. Geologija, 36: 69-74.
Schlager, W., Schöllnberger, W. 1974: Das Prinzip stratigraphischer Wenden in der Schichfolge der Nördlichen Kalkalpen. Mitt. Geol. Ges. Wien, 66/67 : 165-193.
Simms, M. J., Ruffel, A. H. 1989: Synchroneity of climate change and extinctions in the Late Triassic. Geology, 17: 265-268.