<mTnFNTSinf!ASOPIS STFVILKA 13 CENA35 DIN ČETRTEK11.4.   1985 LETNIK 34
ODPRTO
PISMO
JAVNOSTI
Seznam pkakatov, ki so obešeni po študentskih domovih
1) Študij kaj si?
1)  LUKSUZ
2)  PRIVILEGIJ
Ali potreba vedoželjnega človeka
2)  Zakaj bojkot!
—  zaradi nerešenega financiranja študentskih domov
—  zaradi rasti stanarin, katere študent brez pomoči širše družbei skupnosti ne more plačevati
—  zaradi bojazni, da so študentje postali zgolj dobra in poce delovna sila preko ŠS...
3) Študent naj bo študent
4)  Izobraževalni skupnosti Ne zahtevamo več, naj nam pametne razsporedijo obstoječa sredstva
5)  Bojkotiramo, dokler ne bo prepozno
6)  1.4 plus leto po Orwelu 85 VSI V BOJKOT STANARIN!
DOMOVCI!                                                            '^B
7)  Študenti vseh štud. domov združite se v bojkot
8)  Nikar nam ne lajajte več o tem, kaj misli naš delavski razred ¦ njihovi sinovi in hčere smo
9)  Kdo zapoveduje študentu odvrži knjigo in delaj na ŠS
10)  Da bo študent spet lahko študent
11) Ali smo študentje krave molznice, ki jim ne primanjkuje mlek (beri denarja) in lahko kot za šalo plačujemo najdražji kvadrati meter stanovanja v Sloveniji.
12)  Hočemo kruha, iger imamo dovolj.
Sedanji položaj študentov, še posebej tistih, ki stanujemo študentskih domovih, kot tudi tistih, ki so pri zasebnikih, je družbenogospodarskega vidika vedno bolj resen in zaskrbljuji Medtem ko vedno bolj poudarjajo ogrožensocialni položaj delavc in delavskih družin, pa je družba na študenta kratko malo pozabi Glede na vse težje materialno stanje študentov zahtevamo:
1.  da se Študentski servis v čim krajšem možnem roku odcepi Studentskega centra. Pričakujemo, da se bo s tetn končno razjasn realno stanje in poslovanje v ŠC, in ne pristajamo na utečen naj pokrivanjajzgub ŠC iz Študentskega servisa,                           j
2.  da se ŠC dejansko uveljavi kot temeljna organizacija na pol očju družbene dejavnosti (posebnega pomena). Družbeno skupnj pozivamo, da končno udejani ta status, se pravi, da v obstoječih fl rilih za oblikovanje cen nastanitev v študentskih domovih financl
a) osebne dohodke,               .                                         9B
b) prispevke glede na osebne dohodke,                            ^M
c) sklad skupne porabe,     -------                                    J^M
d)  rezervni sklad in obveznosti iz dohodka in                   ^M
e) druge obveznosti iz dohodka.                                      "^r Na ta način bodo delavci DE Dom vključeni v sistem posrett
svobodne menjave dela. Laže se bo reševal tudi težak položaj najh ogroženih delavcev iz DE Dom. Tazahtevajepotemtakem tudi izi kanje solidarnosti s to kategorijo delavcev,
3.  da širša družbena skupnost »zavzame stališče« do obstoj« socialne strukture študentov na Univerzi Edvarda Kardelja, v kati smo študentje iz kmečkih in delavskih družin že kar redki. Zara dolgoletnega neuspešnega reševanja statusa ŠC in vedno sl položaja in socialne strukture študentov najavljamo popoln plačevanja stanarin od 1. 4. 1985 dalje, vse dokler sezahtev. uresniči.
DomoJ V Ljubljani, 27. 3. 1985                                                       J
ZAKAJ BOJKOT V
ŠTUDENTSKIH
DOMOVIH?
Prvega apma se je začel bojkot plačevanja stanarin stanovaicev študentskih domov v Ljubljani. Ta akcija je odgovor na predlog Študentskega centra, da povišajo stanarine. Predlpg je bil ovržen in kot proti predlog je bil ponujen bojkot stanarin. Studenti soskoraj enoglasno sprejeli ta predlog. Sledila je povezava v formalne organe v študentskih domovih in de facto se je že formiralo koordinativno telo bojkota. Po domovih so napisani in obešenij>lakati, ki mobilizi-rajo študente za enotne nastope. Predstavniki Studentskega centra so že prvi dan med 9 in 10 uro strgali plakate in jih odpeljali s kom-bijem. V študentskih domovih za Bežigradom so nam rekli, da se že pripravljajo novi. Predstavniki ŠC so nam rekli, da je ukaz za to prišel od tovariša Miklavca. Najbolj oblepljen s plakati je dom FSPN, kjer po vseh nadstropjih visijo plakati, ki mobilizirajo ¦študente.
Pripravljeno je tudi »Odprto pismo javnosti«, ki ga je podpisalo veliko število študentov. . • Pomlad je prišla.
Surova resnica je, da smo velik dci študentov in široki sloji Ijuds-tva na robu življenjskega minimuma. Kako živeti naprej je zdaj vprašanje! Večina smo padli v situacijo, da obupavamo nad svojim groznim položajem. Kako naprej?
K temu nemogočemu stanju in počasi človeka nevrednemu življe-nju so prišli predlogi za povišanje stanarin v študentskih domovih. To je bila tista kaplja, ki je izbila sodu dno. Od kod plačevati višje stanarine in kako? Res so se štipendije nekaj povišale, vendar so bili to samo neuspešni poskusi krpanja študentskih žepov. Kakšen smisel ima 20-odstotno povišanje štipendij, ko je inflacija okoli 60 odstotkov.
Izhajajoč iz preproste resnice, da se mora čloyek, študent ali de-lavec najprej najesti, napiti..., kot človek zadovoljiti svoje osnovne potrebe, da bi lahko delal ali študiral. TuTiininialni pogoji z vsakim dnevom postajajo vse bolj vprašljivi. Življenje postaja vsak dan dražje in vse bolj nemogoče. Sprašujemo se, kako bomo naprej? Kako bomo sploh lahko študirali9
Celi sloji ljudstva životarijo na robu življenjskega minimuma. Študentje so tudi več ali manj na robu. To velja seveda za študente, ki izhajajo iz delavskih in kmečkih družin. Ta populacija je najboij prisotna v štud. domovih in v bistvu najbolj občuti krizo na lastni koži.
Poskusi z boni so bili samo žalosten poskus pomiriti študente, oziroma »jim zapreti usta« in pokažejo koliko država skrbi za
študente. Poskus z boni je bil samo metanje peska v oči študentov. Boni niso ničesar razrešili, samo pokazali so, da jestanje težko. Po-skus bonifikacije študentov ni uspel, ker niti ni bil resen poskus.
Veliko število študentov nima zagotdvljene redne prehrane. Koliko študentov si sploh lahko privošči en topel obrok na dan? Kaj pajutri? Mi bo univerza začela »proizvajati fahidiote« spokvarjeni-mi želodei in starce že pri 25 letih.
Nepravu :io bi bilododelavcev, da nerečemo dajetudi njihovpol-ožaj zelo težek. V situaciji, ko si mnogi ne morejo zagotoviti nor-malnega življenja, bi bilo nepravično do njih, pustiti jih ob strani, kot da še nas ne tičejo. Tudi nekatere koncesije, ki bi bile dane študentom bodo prišle iz žepa delavca. Tako se lahko oblast znajde v vlogi prerazporejevalca »torte«.
Število študentov, ki iščejo rešitev v Študentskem servisu, se po-večuje. To se postavlja kot nujnost: »če hočeš študirati, moraš dela-ti«. Biti študent postaja enako kot biti najemni delavec. To se pokaže negativno v količini in kakovosti pridobljenega znanja.
Študentska populacija vštud. domovihsepojavijakot deprivilegi-rana. So še drugi sloji, ki so v podobnem in še hujšem položaju. No, pri študentih v študentskih domovih je počila »veriga šibkosti«. Po-skusi, da bi povišali stanarine so naleteli na protiudarce. Odgovor študentskih domov je bil enoglasen in proti povišanju! Povišanje ni bilo sprejeto, zalo so se študent^ organizirali, da pokažejo javnosti svoj težki družbenoekonomski položaj. Ideja za bojkot stanarin je bila sprejeta skoraj 100-odstotno. To je samo eno opozorilo »tis-tim«, da tako ne bo šlo naprej in v taki situaciji, kot je do zdaj. Študentje zahtevamo osnovne pogoje za normalen študij. Ne smemo pozabiti, da tudi prejšnja leta situacija ni bila najboljša. Poznam ve-liko kolegov, ki so se preživljali z delom preko Studentskega servisa. Delali so in smo delali, da lahko študiramo. To število je vse večje. Ne verjamem, da je družba zdaj sposobna, da za vse študentezagoto-vi štipendjje, zato ker tega ni bilo nikoli. Lahko pa se zahteva, da se ohranja tisti nivo, ki bo vsakemu dal možnost, da študira. Ce se bo nadaljevala današnja tendenca lahko pričakujemo, da bodo čez ne-kaj časa študirali samo otroci bogatih staršev. Ali da bo študij postal privilegij. Kako bo tekel tok dogodkov, jenehvaležno napovedovati. Seveda je več tnožnosti za razreževanje tega problema. Študenti so povedali svoje predloge. Samo bojkotiranje stanarin ne bo razrešilo problema težkega družbenoekonomskega položaja študentov. Ta način izpostavljanja problema govori, da študenti zaenkrat nočejo preveč radikalizirati probleme. Bojkot lahko razumemo na začetku kot sindikalističke zahteve študentov in večina plakatov, obešenih
2, STRAN
po študentskih domovih, zahteva, da se izb>oljša standard štu^H Parole, kiso usmerjene na družbo in državo, so ali kritika ne^H stanj (Ali je stabilizacija sistema destabilizacija ljudi), ali opJH na težki položaj študentov v študentskih domovih. KonkretnaB tucija, ki je poklicana, da najde resitev, je Izobraževalna skup™ Tako je ena parola namenjena njej: »Ne zahtevamo.več, n^ ' pametneje razporedijo obstoječa sredstva«...
Atmosfera med študenti je precej naelektrizirana in so r možne poti za razreševanje problema. Seveda ne gre sam< odlok te ali druge inštitucije, ker so tu problemi širše dru^* rešitev študentskega vprašanja ne pomeni rešitev vseh probledBB kot težko breme pritiskajo na široke sloje v družbi. Kriza v^| ima več plasti in bojkot stanarin je samo en pojavni izraz t^H Med študenti je dosti slišana beseda »gremo na ceste«, »demdjH cije«. Na enem zboru stanovalcev so bili opozorjeni študenti,M gremo na cesto. Tam so pač miličniki z vodenimi topovi in pV Predsednik študentskega doma mi je govoril, da pazi, da se ne bil spomnil in organiziral demonstracije.                                     ^
V formalnem vodstvu študentov je zaenkrat odpor proti tal.    . činom razreševanja problemov. Nehvaležno je napovedovj^B dogodkov. V tem času je že de facto formirano telo, ki usklajlH cije vseh študentskih domov. To je v bistvu koordinativno tell usklajuje akcije posameznih domov. Tu sepajavlja že na začetkii varnost birokratizacije tega telesca. ki si počasi lasti monopoll govori v imenu vseh študentov in poleg tega študenti niso glas« ali sprejeli tega telesa kot svoj organ. V tej akicji se je šlo čez orJ domske samouprave, zbor stanovalčev, predsedstvo, a mladinj organizacija in aktivi ZK so bili na robu aktivnosti. Ni bilo ¦-' '¦ skusa da bi se izkoristili ti kanali. To je mala kritika nedem čnih elementov, ki se pojavljajo v tej akciji študentov. Je tudi opc rilo, da si ne bi kaka skupina študentov, niti izvoljena niti potr od študentov, prilastila pravice, da govori v imenu študentov. za j^vno tJtlo in za demokratično odločanje, ne pa za že na za6 orga*nziranj^na  osnovi  nekega  zarotništva  in  nezaupanja šf^ento^Sfjudenti so skoraj enoglasno sprejeli idejo za bo Vfifn [^iiaprej? Družba, če hoče napredek, mora omogočati in viku^kfeativnost. Študenti so povedali svoje, zdaj jeoblast na po NJOT-.bdgpvor ne more razrešiti vseh problemov, ki odpirajo s\ velikausta.
RAZISKAVE BREZ UNIVERZE ?
Odbor za vprašanja znanstveno-raziskovalnegadelajetako nasv-jizadnji seji kot že večkrat poprej razpravljal o ovirah za večje uve-avljanje in večjo učinkovitost raziskovalnega dela na univerzi in za riznanje univerze s svojimi članicami kot raziskovalne organizacije.
Ena temeljnih ugotovitev dosedanjega delaje, da fakultete v resni-ine oblikujejo svojih raziskovalnih programov predvsem z vidika emeljnih potreb znanstvenih strok, za katere so odg'ovorne, saj so nnogi delavci fakultet zaradi preskromnih materialnih možnosti za emeljne raziskave angažirani drugod. Prva zahteva*univerze bi mo-ala torej biti, da riujno priporoči izdelavo načrtov za vzdrževanje in lapredek znanstvenih disciplin potrebnih raziskovalnih programov.
Vzporedno s tem je treba zahtevati, da se univerza kot združenje akultet obravnava kot subjekt programiranja znanstveno-aziskovalnega dela in sicer ne le za svoje ožje potrebe ampak prav ako tudi z vidika svoje vloge v družbenem razvoju. Nesprejemljivo e, da nekatera razmišljanja republiških organov, ki gredo v smeri tadikalnega reformiranja razlskovalne organiziranosti na univerzi, združenih fakultet ne obravnavajo kot aktivnega subjekta. Razu-mljivo je, na to je bilo v preteklosti že večkrat opozorjeno, da bi mo-rala univerza s svojimi fakultetami dobiti konstituitivno vlogo tudi pri oblikovanju programskih zasnov v Raziskovalni skupnosti Slovenije.
Temeljni pogoj za priznanje specifične vloge univerze in unive-rzitetnih delavcev mora biti celovito finahciranje najnujnejših temeljnih raziskav. Samo tako lahko vzpostavimo nujnega nosilca vseh pedagoških in raziskovalnih prizadevanj na univerzi in preko fakultet ter njihovega združenja zagotovimo izpolnjevanje izvirne vloge tega dejavnika.
Na zadnji seji Odbora za vprašanja zananstveno-raziskovalnega dela prav tako niso mogli molče mimo zadnje injekcije za nabavo opreme. Delitev . po propozicijah je znana in za univerzo kot temeljno učiteljišče neugodna. Po domače povedano je univerza iz-visela. Tisti, ki so odrezali kolač, se ne zavedajo, da univerza ne more delati brez opreme in literature. Problem razdelitve opreme ima svoje korenine že v dejstvu, da je bilo zahtev po opremi izraženih v vrednosti 20 milijonov dolarjev, računamo pa lahko, da bo kupljena oprema vredna največ 4 milijone dolarjev, ker več denarja ni moč zbrati.
Kaže, da univerzi ni uspelo v skupino za razdeljevanje opreme in-filtrirati svojih članov, ki bi se potegnili zanjo. Nekateri pravijo, da soimeli člani te skupine zadaj svoje interese(člani močnih institucij). Tako občutljivo zadevo pa bi morali abravnavati nevtralni ljudje.
Vprašanje, ki se izpostavlja je tudi odnos med univerzo in inšti-tutom Jožef Stefan. Slednji ima bolje organiziran način dela in boljše pogoje dela, zato tudi vedno več znanstvenoraziskovalnega poten-ciala univerze prestopa vanj. Jožef Stefan je inštitucija, ki predsta-vlja Jugoslavijo v mednarodnih merilih. Vprašanje pa je, če so vse njegove raziskave v interesu situacije, v kateri smo danes.
Če hočemo na univerzi vzgajati kadre za pedagoško in znanstveno-raziskovalno delo, se je v okviru danih možnosti potrebno najprej opredeliti ali bomo množično vzgajali kadre ali bomo vzgajali vrhunske kadre. Oboje je najbrž težko izvesti. Upošte-vati je potrebno, kakšne so možnosti za izpeljavo enega ali drugega tipa vzgoje. Pri tetn pa pozabljamo, dačloveka ne smemo deliti na iaziskovalca in pedagoga. To je celovita, enotna osebnost. Mi tega neupoštevamo.
Politična zahteva, da do leta 2000 vzgojimo v Slov«niji 12 000 strokovnjakov, se kaže kot nerealna. Teh kadrov univerza ni sposobna vzgojiti, ker nima opreme in kot kaže je tudi ne bo imela. Sedanja kanaliziranost opreme kaže na neracionalno uporabo obstoječih kadrovskih potencialov slovenskega naroda. Sama zahte-va po strokovnjakih skriva novo čer kam s stažisti, kjer bodo delali, jih naša industrija potrebuje, jih bo lahko sprejela?
Sedanji polpžaj univerze se kaže kot položaj najemniškega delav-ca. Vsa načrtovanja potekajo mimo nje, nad njo in v vsakem pogledu (kadrovskem, materialnem) brez nje.
Opomba: spisano na podlagi 13. seje Odbora za znanstveno-raziskovalno delo in poročila le-tega.
Stanislav Vidovič
OB BOK SVOBODNI KATEDRI: RAČUNALNIŠTVO IN RAZVOJ NA SLOVENSKEM
Človek bi mislil, da so zvezni organi z nekaterimi cannskimi ola-jšavami rešili dobršen del problemov sodobnetrendovskestrukture, ki teži v novo informacijsko ero. Pa ni tako. Kažejo se še drugi, močnejši in globlji krči, od izobraževalnega sistema pa do razisko-valnih in proizvodnih organizacij, ki se ukvarjajo s projektiranjem informacijskih sistemov, ekspertnih sistemov, razreševanja razvoj-nih nalog itd. Zastopniki teh in drugi so se zbrali nasvobodni katedri o teh vprašanjih, skratka, bil je miting laikov in ekspertov, mladih in starih...
Iz|očnico naj bi dali nekateri ljudje, ki se ukvarjajo s temi težavami injitftozadevabolj, kot si ob svojem delu želijo. Prinasježe tako, da eno od pomembnih stvari, to je popolno specializacijo sposobnih, omejujejo razne birokratske ali pa druge (družbenopolitične) zadeve. In kaj so rekli? Nekako so se omejili na definicijo ključnih momentov, ki so trdno povezani z računalništvom in informatiko (RI):
—  izobraževanje    (prisotno   je   zastarevanje   znanja   zaradi komenodobskih razmer na naših pedagoških institucijah — tudi fakulteti)
—  raziskovalno   razvojno   področje   (priča  smo   obubožanju raziskovalnih skupin in vse večjemu nastopu le-teh kot samostojnih ponudnikov svojega dela)
—  proizvodnja programske in strojne opreme (HARD — SOF-TWARE), ob razreševanju deliktov in razmerij: svetovne cene in mi
—  celoten spekter drugih nespecialističnih pobud za razvoj prvih treh dejavnikov prodora naše pameti in dela v prihodnje
Prof. Kodek s FE (Fakulteta za elektrotehniko) je »živo« prezenti-ralrekviem študentov, asistentov in profesorjev, ki se kot megle vlečejo po hodnikih in avlah izogibajoč se množici, skrušenosedijo v predavalnicah in kabinetih fcer se poleg teh deprimirajočih težav srečujejo še z reformo Univerze. Prizadevanjaza-ukinjanje »čudnih« predfnetov so podlegla atakiranju določenih struktur, ki skrbijo za poglabljanje družbenega sistema SLO in DS, prisotne so tendence specializacije posameznih predmetov, ki ponavadi zakostenijo par let, razblinijo pa se hitro kot mehur, na katerega stopi ameriško-
japonska noga razvoja in še in še. Profesorji in asistentisesrečujejos predavanjem desetih predmetov eni in vodenjem tridesetih ur vaj na teden drugi. Ob takšni kvantiteti pa so vsa prizadevanja za kvaliteto vredna vse hvale in plačila. A ostaja le na hvalah in pohvalah. Papir in besede so, kot je znano, dokaj bedno sredstvo eksistence, naši vrli učitelji pa morajo kaj vreči tudi v želodec. Materialno-finančna sti-mulacija torej jaha na velikem lajajočem psu. Ad acta! Zastoj litera-ture, 2500 študentov, pomanjkanje prostora, zastarevanjeopreme... ni vredno komentarja. So pa stvari, ki koreninijo v tem blatu in nas direktno zadevajo s svojimi grenkimi sadeži resnice: (pre)velik osip, kvaliteta študija in podobno. Študent je lahko še takšen Andersen, ko črni posamezne »izpitne mojstre«,ampaknjimnaložiti ves osipje preveč enolično in površno dejanje. »Pred leti je bilo v Skupščini SRS sproženo vprašanje odgovornosti profesorjev za osip, ob tem pa se lahko vprašamo o kompetentnosti (odgovornosti) teh posamez-nikov in o tem, ali so sploh dovolj obveščeni, da izrečejo tak dvom,» (citat prof. Kodek.)
Ob odsotnosti dr. Kalina je malce bpječe (»to je neuradno stališče Inštituta Jožef Stefan«) nastopil dr. Špegel, predstojnik oddelka za RI. Že na začetku je rekel bobu bob in ugotovil, da rezultati in učinki niso sorazmerni vloženemu delu (nelinearni odnos). Kaj je prevla-dujočega značaja, pa razmislite sami! »Klima se otopljuje. Slika ni črna.« (cttat dr. Spegel.) (ob vsem tem se spomnim Rembrandtove: »Nočne straže« kjer nekaj svetlih utrinkov še ne spremeni impresije, zanimiva stvar ob tem je, da seje nanjo nekoč spravil neki ekscentrik in jo razparal z nožem(?), verjetno se bodo tudi nekateri naši nekjev prihodnje tako represivno zbigali in odprli svoje pipice financ in ugodnosti). Pojasnjeno je bilo, zakaj je odsoten dr. Kalin, ki si prav sedaj krči pot proti novi opremi za IJS. S svojimi besedami je kasneje v meni zbudil malce tehnokratski občutek s: »Lahko se distanciramo od Balkana«, saj je očitno za nekatere ta »necivilizirana« beseda breme v /azvoju lastnih idej. Kasneje je potegnil še paralelo s »Dolino Šentlorjansko,« Češ da nismo niti zaprti niti zadrogirani. Pohvalno! Verjetno pa se niti on niti vsi prizadeti ne lotevamo krave na pravem koncu.
Nekje proti koncu je prišla na plan še Iskra Delta s svojim preds-tavnikom. Po dolgotrajni predstavitvi relacij investicijskofinančne-ga smisla v razvoj RI, sem dobil lep »feeling« o majhnosti naših kre-ditnih dolgov. Le del naših vztrajno vsakoletno odplačevanih dolgov — obresti bipovzročil, da bi z reakcijsko brzino pridrveli v linijo stri-ca Sama in malega aziatskega fantiča. Nekam veselo je ta »deltaš« povedal vse težko priborjejie ZlS-ovske olajšave: kreditiranje do-mačih RI linij in nakupa le-teh, neomejen izvoz in uvoz, brez-licenčnost, ... ID načrtuje podvajanje lastne realizacije in hkrati v čredi skupaj Rade Končar, Energoinvest, EI Niš in ID previdno ti-pajo drug drugega in ostale. Ob tem dobim vtis, da vse skupaj plove v monopolistične tržne interese (vprašanje upravičenosti in seveda moči). Za konec je definiral naslednjo integracijsko definicijo: »razvoj — tehnologija — dohodek«.
Razprava je kasneje dosegla razne konfrontacije mnenj, zaostrila načela, hkrati pa vso nakopičeno potencialno energijo pognala skozi prezračevalne kanale.
Dopuščam si še končni komentar:
Kot študentu se mi odpira eno ključnih vprašanj našega obstoja, kako blefirati naprej. Teh nekaj terminalov v naši hiši me prebuja iz klasične študentske inferiornosti. (Mladi smo, pa tako kruto in resig-nirano opazujemo svojo usodo.) O kakšnem globljem povezovanju iogičnega zaporedja FE—IJS—ID lahko govorimo le v kontekstu štipendijske politike. Kot je predstavnik ID pozabil na izobraže-vanje (izobražen človek je sposoben kreativnega ravijanja) in se je človek s IJS spretno izogibal vprašanju o relaciji FE — IJS, tako verjetno ostjajo ob strani tudi vsi že omenjeni ventilarji, ki imajo v rokah propustnost curljanja kapljic olajšav dela in študija nas in profesorjev. Saj vem, rekli boste: Denarja ni! Pa to ni čisto res, samo poglejte bohotenje raznih za socializem škodljivih aparatov in re-prezentančnih zadev. Zapiranje nazorov našim ljudem pa lahko pripelje samo do neiniciativnosti fn apatije tistih, ki bi morali fron-talno naprej.
Če bo čez kakšno leto še kakšna katedra o kakšnem RI, bi si želel le to, da enostavnqtega teksta ne bi kopiral in prezentiral ponovno v naša kozmopolitska videnja.
V iskanju skritih rezerv in dobri nameri Gido
P. S. pravopisne napake so moja slabost
REPRESIJADA
Koordinacijski odbor srečanj filozofskih in filoloških fakultet Socia-listične federativne republike Jugoslavije
Predsedstvu SFRJ
Centralnemu komiteju ZKJ
Predsedstvu Zvezne konference SZDLJ                                  *"
Predsedstvu Konference ZSMJ
Predsedstvu Zveznega odbora ZZB NOV
Srečanja filozofskih in filoloških fakultet Jugoslavije se odvijajo že devet let. Tokrat smo se srečali v SAP Kosovo, na Brezovici. Naša želja je bila izmenjati si izkušnje, se pogovoriti o vseh problemih, ki se nas tičejo, se družiti in širiti bratstvo in enotnost. Naša Srečanjaso vsako leto pridobivala na pomenu in dokazovala svojo upra-vičenost. Letos nam je bilo na žalost preprečeno uresničiti pravi koncept naših Srečanj, zaradi prevelike politizacije le-teh. Sam naš prihod na Kosovo je nekaterim predstavljal politično potezo in ne srečanje študentov filozofskih in filoloških fakultet. Šele^zdaj se je v pravi luči pokazalo, s koliko nezaupanja se gleda na filozofske in filološke fakultete Jugoslavije, kako maloseverjamev moralno moč študentov in njihovo privrženost v tej družbi.
To, da smo se hoteli pogovarjati o dogodkih leta 1968, o proble-mih funkcioniranja družbenopolitičnega in ekonomskega sistema, so si mnogi razlagali kot našo pripravljenost za destruktivno delo-vanje in sejanje nezaupanja v to družbo, njen sistem in ZKJ. Še enk-rat se je pokazalo, da moč birokracije in zastopniki interesov dnevne politike ne verjamejo v privrženost mlade generacije naši socialisti-čni samoupravni družbi in revolucionarnim tradicijam.
Pripadniki Službe državne varnosti SNZ so se letos vsestransko potrudili, da bi striktno kontrolirali vse referate in diškusije, preme-tavali so sobe udeležencev Srečanj ter posredno in heposredno ustva-rjali psihozo strahu in medsebojnega nezaupanja med udeleženci Srečanj. Boli nas nezaupanje, ki je bilo pokazano do študentov, in dvom v njihovo pripravljenost na ustvarjalni angažma pri reševanju problemov naše družbe. V nasprotju z vsemi dvomi in nejevero so študenti šest dni živeli v skupnem duhu in se pogovarjali o svojih te-mah. Naš dialog je bil demokratičen in odprt, brez etiketiranja, sklicevanja in nizkih strasti. Mnoge teze, ki so bile podane, so bile podvržene kritiki, vendar zaradi tega nismo bili užaljeni, temveč nas je vodilo k skupnemu cilju. Zbranim šjudentom iz Ljubljane, Zagre-ba, Zadra, Sarajeva, Novega Sada, Beograda, Niša, Prištine in Sko-pja sta bili tuji vsakršna netolerantnost in izključnost. Odločno smo proti poskusu šovinizacije in stalinizacije mladine, zapiranju, nedemokratičnemu dialogu, privatizaciji in zlorabi medijev.
Radi bi se zavzeli, da bi bil duh, izražen na Filozofijadi, bolj prisoten tudi na družbeni sceni. Verjamemo, da bi nam bilo v tem primeru vsem nam mnogo laže priti do pravih rešitev. Menimo, da pogovor brez predsodkov, medsebojno spoštovanje in skupni duh morajo biti principi vsakršnega družbenega občevanja. Nam je bilo to na žalost letos onemogočeno, saj je bilo storjeno vse, da bi se Srečanja odvijala v atmosferi pritiska in nesvobode mišljenja. Če se nam na tak način negira možnost delovanja v korist naše družbe, potem to globoko žali našo mladinsko zavest in komunistično vest. Radi bi bili aktivni ustvarjalci in graditelji družbe, ne pa rušitelji, in vsaka nejevera v to našo pripravTjenost nas globoko žali.
Hočemo in moramo verjeti, da v tej deželi še vedno kdo spoštuje mnenja, prizadevanja in ideale mladih ljudi ter njihovo pri-pravljenost na borbo za socializem in samoupravljanje, za bratstvo in enotnost. Nočemo in ne moremo biti instrument v rokah tistih sil, ki nočejo, da bi se pokazale vse prednosti svobodne izmenjave mnenj med mladimi ljudmi. Hočemo verjeti, da v tej deželi prevladuje duh tolerance in odprtosti, ne pa policijska in birokratska represija, ki smo ji bili letos še posebej podvrženi.
Zaradi naše prihodnosti in prihodnosti naše družbe moramo vsi skupaj razmišljati o tem problemu in vseh njegovih posledicah. Dru-žba, ki z represijo vnaprej preprečuje svojim znanstvenikom huma-nistom kritično in argumentirano opazovanje slabosti družbenega sistema, mora svojo prihodnost nujno postaviti pod vprašaj. (DRU-ŽBA BREZ KRITIKOV JE DRUŽBA BREZ PRIHODNOSTI)
Upamo, da boste razmišljali o tem in da se boste o tem z nami resno pogovorili. Zato vas prosimo, da sprejmete predstavnike Koordinacijskega odbora Srečanj filozofskih in filoloških fakultet Jugoslavije, ki bi se radi o vsem navedenem čimprej podrobno pogovorili z vami.
Koordinacijski odbor Srečanj filozofskih in filoloških fakultet SFRJ
ter predstavniki mladinskih organizacij:
Filozofska fakulteta Ljubljana
Filozofska fakulteta Zagreb
Filozofska fakulteta Zadar
Filozofska fakulteta Novi Sad
Filozofska fakulteta Sarajevo
Filološkafakulteta Sarajevo
Filožofska fakulteta Beograd
Filozofska fakulteta Niš
Filozofska fakulteta Priština
Filozofska fakulteta Skopje
Filoložka fakulteta Skopje
P. S.
Če ne želite ali ne morete sprejeti naših predstavnikov, vas pro-simo, da odgovor na ta dopis pošljete vsem fakultetam posamezno ali prekQ sredstev javnega obveščanja, ki jim je bil ta dopis prav tako poslan.
Zveznemu sekretarju za notranje zadeve Dobroslavu Čulafiču Koordinacijski odbor Srečanj filozofskih in filoloških fakultet SFRJ
IX. Srečanja filozofskih in filoloških fakultet Jugoslavije so bila od 25. 3. do 31. 3. 1985 na Brezovici. Na Srečanjih je sodeloval6 okrog 150 študentov iz>vseh delov Jugoslavije. Študenti in profesorji so med drugim govorili o mnogih problemih naše družbe in poskuša-li dati objektivne ocene trenutnega stanja in možne načinereševanja obstoječih problemov. Zbranim študentom iz Ljubljane, Zagreba, Zadra, Sarajeva, Novega Sada, Beograda, Niša, Prištinein Skopjaje bila tuja vsakršna netolerantnost in izključnost. Če bi bil duh, iz-ražen na Filozofijadi, bolj prisoten tudi na družbeni sceni, bi mnogo laže reševali obstoječe probleme. Letos pa nas je motila in nam onemogočala popolnoma svoboden in odprt dialog pretirana prizadevnost pripadnikov Službe državne varnosti SNZ, ki so zelo vsiljivo delovali na srečanjih in ustvarjali atmosfero pritiska, repre-sije in policijskega nadzora (pretres sob, blokiranje telefona v hotelu, piratnost pripadnikov SNZ pri diskusijah...)
Težko nam je sprejeti dejstvo, da se na mlado generacijo gleda s tojiško nejevero in da se tako dvomi v našo pripravljenost za ustva-rjalno delovanje in gradnjo naše družbe. Želimo, da bi se do nas ob-našalo z več zaupanja in da bi se nam omogočilo realizirati ustva-rjalne zamisli, ne pa da se naše ideje že na začetku zavira z birokrat-skimi metodami. Upamo, da boste bolj pozorni do ustvarjalnih hoteni mladih ljudi in iih malo manj gledali kot nekoga, ki je iz-ključno destruktivno naravnan. Upamo, da boste verjeliv našo mla-dinsko zavest, v naše revolucionarne ideje in našo vizijo prihodnosti.
Če je že treba paziti na vse, kar mladi govorijo, jim je treba tudi omogočiti realizacijo njihovih ustvarjalnih idej.
Če se ne verjame nam, potem se ne verjame tudi prihodnosti naše družbe.
Upamo, da boste sprejeli delegacijo Koordinacijskega odbora Srečanj, da bi vam podrobneje pojasnili probleme, s katerffhi smose srečevali, ali da nam boste v nasprotnem primeru poslali odgovof preko sredstev javnega obveščanja, ki smb jim prav tako poslali ta protest.
Koordinacijski odbor srečanj filozofskih
in filoloških fakultet SFRJ ter predstavniki
mladinskih organizacij: Filozofska fakulteta
Ljubljana, FF Zagreb, FF Zadar, Filozofska fakulteta
Sarajevo, Filološka f. Sarajevo, FF Novi Sad, FF Priština,
FF Beograd, FF Niš, Filozofska f. Skopje, Filološka f. Skopje
Od 25. do 31. marca letos sejezgodila IX. Filozofijada — srečanje filozofskih in filoloških fakultet Jugoslavije in to prvič na teritoriju SAP Kosovo. Brezovica je majhna vasica pod Šarplanino, na meji med Kosovom in Makedonijo, v kateri ivelj. Edina impozantna zg-radba v tem zaselku je enormni hotel A-kat. »Narcis«, ki je z velikim apetitom pogoltnil maso približno 150 humanistov in jih potem po napornem tednu prenašanja z zoba na zob prežvečene, izmozgane, prazne, vendar žive, spet izpljunil in si globoko oddahnil, ugota-vljajoč, da niso niti najmanj užitni, celo zelo strupeni bi utegnili biti. In zelo strupeni so bili, ko so v širok repertoar tem za izdelavo refe-ratov vrinili tudi zloglasna in večno aktualna »Študentskadogajanja '68«, kar so si nekateri za to zadolženi tovariši tolmačili kot vr-hunsko provokacijo in seveda v skladu s tem tudi »ustrezno« ukre-pali. Seveda pa to ni bil edini razlog. Že samo dejstvo, da se bo na enem mestu zbralo 150 študentov in to celo humanistov, ki bodo tudi v bodočnosti v veliko breme naši družbi kot brezposelni, ali pa bodo zasedali povsem »nekoristna« delovna mesta, je tem tovarišem močno smrdelo in kar kričalo po akciji. Seveda so le-to prav posrečeno aranžirali in jo prodajali kot nujno skrb in zaščito pred albansko iredento, ki da je še zelo aktivna, še predvsem pa je bila situacija kočljiva, ker se je termin odvijanja Filozofijadeskoraj pok-rival s štiriletnico dogodkov na Kosovu. Ko pa se je končno iz-kazalo, da ves ta strah ni bil utemeljen, je prišla na dan vsa resnica tega  posega  — oriDadniki  Slnžbe državne varnosti SNZ niso
prisostvovali Filozofijadi, da bi udeležence le-te zaščitili J nevemkom, temveč da bi nevemkoga »zaščitili« pred filozofijad rji!!! To je postajalo iz dneva v dan bolj jasno, ko so tovariši iz SD' SNZ v večjem številu prisostvovali branju referatov in poznejši d skuslji na temo '68 s pisali in bloki v rokah, ko so bili prav tako vs Ijivo prisotni na splošni družbeni temi »ZSMJ — mesto in vloga«,n kateri je bil kot gost Azem Vlasi, ki je govoril ure in ure, povedal p ni nič ali še manj, uspelo mu je lespeljati pogovor z določene temei vprašanje nacionalizma. S svojim vedenjem so nam ti^ovariši di jasno vedeti, da odprt in demokratičen pogdvor s tov. Vlasijem mogoč in tako je bilo tudi nemogoče pripeljati pogovor nazaj na za tavljeno temo. Situacija se je ponovila naslcdnji dan, ko je bila n urniku tema »Problemi delovanja političnega in ekonomskega sist< ma SFRJ«. Dopoldnesosicerštudentjebralisvojereferate, vkateri so v glavnem posvečali pozornost družbenopolitičnim problemon ki so jih dokaj dobro razčlenili. Popoldnepaje bil na »diskusiji« gos prof. Kurteš Salihu iz Prištine, ki se je omejil na ekonotnski aspek teme in ni niti poskušal odgovoriti na zastavljena mu vprašanja. Po navljal je samo že zdavnaj znana in prežvečena dejstva in pa stereo tipne fraze, primerne za take trenutke.
Dogajale pa so se tudi druge nenavadne stvari — hotelski tc. ... je bil dobesedno zablokiran, vsaj za udeležencefilozofijade. Nekati ri so cel teden poskušali dobiti zvezo, pa jim ni uspelo. Opravičil receptorjev — na p^šti v Uroševcu ni proste linije! In to sedem dn Zgodil pa se je tudi majhen čudež, ko je nekemu novinarju uspd dobiti linijo za pošiljanje telegrama, vendarpaje bilo veselja kma konec — čim je začeld postajati poročilo njegovemu častniku zan mivo, je bila linija namreč na skrivnosten način prekinjena!
Kulminacija vsega pa je bilo pretresavanje sob, do katerega prišlo prednji dan. Od enajstih dopoldne do polnoči so obdelali sk raj vse sobe študentov zgodovine ter filozofije in sociologije. 1 razmetanih papirjih je bilo evidentno, da so iskali predvsem njihov referate in pa ostale morebitne »vroče« materiale. Pri tem se je zglednim sodelovanjem zelo izkazala direkcija hotela, ki je dalapi padnikom SDV SNZ na voljo vse ključe sob in to kar iz recepcije. l ta način je odpadla vsaka možnost, da bi ostala njihova dejavno neopažena. Sicer pa so se že od samega začetka trudili, da bi b čimbolj vpadljivi in že s samim vehementnim obnašanjem, ki naj dalo vedeti, da so neranljivi in vsemogočni, še bolj pa z grobimi kri tvami pravil igre, uspeli ustvariti psihozo strahu, medsebojnega n zaupanja in nelagodja med udeleženci Filozofijade.
Zrevoltirani z vsem naštetim sd člani koordinacijskega odbor Filozofijade v zadnji noči Srečanj, se pravi takoj, ko so dokončn ugotovili, da je bilo večje število sob preiskanih, sestavili peticijo n slovljeno Predsedstvu SFRJ, CK ZKJ, Predsedstvu zvezi konference SZDLJ, predsedstvu konference ZSMJ, Predsedstv zveznega odbora ZZB NOV ter protestno noto zveznemu sekretarj za notranje zadeve Dobroslavu Čufaliču....
Iztok Aberše
Delovna skupina za Mirovria Gibanja pri RK ZSMS Dalmatinova 4 Ljubljana, Jugoslavija
V jedrski oooroževalm tekmi je nameščenih več sto jedrskih na-bojev, z nekaj deset-tisoč kratno močjo ' nbe, spuščene na Hir-ošimo. Namestitev jedrske rakete, kakršncKoli in kjerkoli na zemlji ne predstavlja le nevarnosti za lokalni del populacije, temveč za obstoj življenja na zemlji nasploh. Vsakršno povečanje jedrskega arzenala in postavitev novih raket, pomeni povečano nevarnost za obstoj nas vseh.
Ne strinjamo se s saiuomorilsko logiko, ki pravi, da jedrsko ravnotežje med blokoma zagotr*'!ja mir in varnost.
Posebej nas prizadene odpirai.je jedrskih baz v državah, v katerih
pred tem jedrskega orožja ni bilo. Tako nas je prizadela odločitev
belgijske vlade (15. marec 1985), da dovoli postavitev 48 raket
ISE v NATO bazi v pokrajini Floreni na jugu Belgije. Kot ze-
ni, ki hočemo živeti v miru in sodeiovanju med narodi, naspro-
rio odločitvi belgijske vlade in ppdpiramo protijedrska prozade-
,d v Belgiji in drugod po svetu.
\   Pozivamo belgijsko vlado, da posluša glas svojega ljudstva, ki nje-f ni odločitvi nasprotujez masovnimi manifestacijami že več let in spr-»ostopek odstranitve jedrskih raket s svojega ozemlja. tranitev jedrskih raket je prvi korak v razorožitvi. očeno: Belgijskemu konzulatu, Ljubljana, Jugoslavija asadi ZDA, Beograd, Jugoslavija •\.P.D., Bruselj Belgija tva javnega obveščanja, Jugoslavija
iiporočilo: Predstavnike konzulata in ambasade naprošamo, da fttestno noto posredujejo svojim vladam in parlamentuxs
^Kjana, 28. 3. 1985.................. ČlaTii delovne skupine
K                                                                  za mirovna gibanja
LES TRIBUNES PUBLIQUES IN GENERAL
(SPLOŠNO SECIRANJE)
Zadeva sploh ni nova. Je pa novo kar pogosto pojavljanje javnih tribun v samoupravnem socialističnem prostoru. Zakaj?
Predvsem so določeni pojavi v družbi dosegli široke dimenzije, ki presegajo okvire naših institucij. O njih želi delovno ljudstvo razpra-vljati, ker na podlagi izkušenj meni, da je neposredno izražanje v naši praksi učinkovitejše od neposrednega izražanja mnenj preko dele-gatov. Javne tribune so prava manifestacija fenomena vox populi in že kar močno konkurirajo vse bolj znanemu p.p. 29.
Seveda pa se pojavlja še drug moment. Ustavne pravice, ki omog-očajo svobodo združevanja in prepričanja (izražanje mnenj), so res lepa stvar. Težave pa nastanejo pri realizaciji teh pravic. Nemalokrat smo bili priča jadikovanju,da se ljudje ne zganejo, da mehanično dvi-gujejo roke etc. Toda ko so se zbudili iz otopelosti in začeli upora-bljati prej omenjene pravice, spet ni bilo vedno prav.
Eden od načinov za uresničevanje pravic predstavljajo javne tri-bune. Izredno zanimivi so njihovi organizatorji. Če se organiziracije loti eminentna subjektivna sila, s tem ubije več muh na en mah.
—  Zgoč problem predstavi širši javnosti in na ta način zavrne po-misleke o tem, da se pri nas »določene stvari prikrivajo«.
—  Institucionalizira javno tribuno in jo postavi na rang, ki je blizu rangu celotnega institucionalnega sistema. Tako je zabrisano dejstvo, da so anomalije tega sistema sproducirale javno tribuno.
—  Doseže se učinkovit pregled o tem, kaj si ijudje mislijo, kakšna so razmerja moči v javnosti (tiste nevidne, komaj spoznavne sile, ki dirigirajo vse dogajanje), kdo s kom drži, kdo je s kom v dobrih odnosih in kdo koga ne mara in kakšne posledice bo to imelo.
Naslednjo težavo prinaša opredelitev problema, ki pogojuje tri-buno. OrganizatSr zadolži enega ali več preizkušenih tovarišev in to-varišic, da dajo iztočnice za razpravo vs.em prisotnim in razpravljaj-očim. Ne glede na to, kako tj iztočničarji opravijo svoje delo, z njimi nikoli ruso vsi zadovoljni. Če pokažejo na silne razsežnosti proble-ma, skoraj gotovo slišijo očitke, »da so izpostaviii mnogo vprašanj, ki jih razprava ne bo mogla obdelati. Če uberejo drugo pot, tako da natresejo nekaj dejstev, vse ostalo pa prepuste drugim, togotovo na-rede zato, »ker ne poznajo dovolj problematike, ki bi jo morali predstaviti.« Posebno poglavje predstavljajo tisti, ki sodelujejo v razpravi. Lahko bi jih v skladu s sistematizatorskim duhom, razporedili po predalčkih.
—  Nekateri si že doma v miru pripravijo oporne točke ali pa celo mini referate, ki jih potem nerazločno preberejo in tako izfcoristijo
PISMO BRALCA
UREDNIŠTVU TRIBUNE
Pišem vam iz protesta proti naslovni fotografiji v Tribuni z dne 21. 2. 1985.
Mila človeška sodba o njej bi bila, da je neokusna, saj je eden prvih znakov, po katerem se ljudje ločimo od živali, spoštovanje do umrlih.
Mene kot vernega človeka pa boli tudi motiv rožnega venca na sli-ki. Prvič, ker je to zavajanje bralcev. Ob pogledu na fotografijo je vsakemu sugerirana misel, da so bratomornih spopadov v 2. svetov-ni vojni krivi kristjani. To pa ni res, vendar se ob tej priliki ne bom spuščal v te stvari. Drugič, ker s simboli, ki jih marsikdo spoštuje ln so mu dragi, delate kot — oprostite izrazu — svinja z mehom. Mladi smo, nabiti z energijo in revolucionarnostjo, ki jo je logično treba nekje odreagirati. Vse lepo in prav, dokler s tem ne žalimo drugih. In če mislite, da po splošni praksi naše uradne javnosti lahko Žalite Cerkev in kristjane po mili volji, se bojim, da se motite. Se vedno namreč predstavljamo precejšen del Slovencev. Dejavnostpa,kiniv skladu z nazori tako širokega kroga ljudi, ne more imeti teže, ergo, če to delate, sami sebi žagate vejo. Publikacija, ki gre med ljudi in je zaradi ljudi, bi morala biti v službi le-teh. Ta zakon ostane, pa čeprav je danes teženje, da se t. i. sredstva družbenega obveščanja uporablja za zavajanje ljudi, največkrat v imenu neke ideje, lahko pa tudi zgolj v zabavo izdajateljev.
Peter Lah Vipava
POJASNILO UREDNIŠTVA
Poleg vseh ostalih grehov so nam zdaj naprtili še tega, da žalimo verska čustva občanov. Toda, takole, naosnovienesamenaslovnice sklepati, da sebi v zabavo ali po naročilu nekoga od zgoraj načrtno in z jezo v srcu nastopamo proti veri in vernikom ter dolžimo kristjane za II. svet. vojno, je milo rečeno, brez vsake osnove. Da ne gojimo nobenih apriornih odklonilnih stališčdo vprašanj vere, smo z objavo nekaterih tekstov v letošnjem letu verjetno dovolj jasno dokazali. Res se da na roki, ki drži nož, na katerem je zaboden partizan, spoz-nati obrise križa in rožnega venca. Toda, to ni tisto, kar je pou-darjeno. Križ lahko pomeni marsikaj — vero, upanje, trpljenje, vsta-janje... Vneki konkretni zgodovinski situaciji pajelahko tudisimbol za vsa tista grozodejstva, ki so se zgodila v imenu Kristusa kralja. In samo to funkcijo ima križ na tej naslovnici. Ze v naprej pa nam je bilo jasno, da si bo tisto, kar označuje križ na tej sliki, vsak razlagal po svoje, čeprav si bo na jasnem, da lahko pomeni tudi nekaj druge-ga. In prav v tej dvoznačni razpetostisimbolajesvojevrstnadialekti-ka, ki se ji ne mislimo tako kmalu odreči, kljub temu, da smo si na jasnem, da je vsak simbol področje »svetega«, »edinega pomena«, »ene satne enoznačne resnice«. Saj štos je ravno v tem.
svojih pet minut. Pri tem jim je čisto vseeno, če se njihove veleumne misli ne navezujejo na celotnen tok razprave.
—  Čisto poprečni razpravljalci, ki so hitro pozabljeni.
—  Tisti, ki uspešno združujejo elemenfc govorništva, showa in še česa. Celotni razpravi dajejo sol, ki je potrebna za odmevnost tri-bune v širši javnosti. Samo oni vedo ali jim javna tribuna pomeni priložnost za afirmacijo osebnosti ali za afirmacijo mišljenja.
Vsi pa se srečujejo z isto težavo. Takoj ko hočejo artikulirati svoje misli, ki se jim zdijo kristalno čiste, občutijo, da jim stvar uhaja iz rok. Zaradi želje, da bi čim jasneje opredelili in zaobjeli tisto, kar je sproducirala njihova zavest, poskušajo čimbolj nazorno orisati vse razsežnosti, dokler ne sprevidijo, da se celote ne da opisati. Da le ne bi popolnoma priznali kapitulacije pred svojimi miselnimi produkti, se oprejo na dozdevno nesprotne konce celote in jih ponudijo javnosti v komparacijo. Zadeva deluje kot krasna govorniška figura in z navdušenjem jo povžemajo tudi drugi.
Poleg tega na vsaki javni tribuni prisostvujejotudi pasivni obiskovalci.
Vloga grešnih kozlov je dodeljena predstavnikom sedme sile, ki s svojim poročanjem (po mnenju tistih, ki jim izidi javne tribune ne ustrezajo) »zavajajo in manipulirajo s širšo javnostjo«. Sicer pa sta obsegporočanja in odzivpremosorazmernazeminentnostjosubjek-tivne sile, ki je vso stvar organizirala.
Tako gre to. Vloge so razdeljene in zadeva teče. In bo najbrž še nekaj časa.
Jasmina D
OB VRNITVI E. MANDELA IZ NIKARAGVE
V začetku decembra je bil Ernest Mandel na obisku v Nikaragvi, kjer je obiskal Center za raziskovanje in preučevanje agrarnih reform pri Ministrstvu za razvoj in agrarne reforme (MINDRA). Imel je številna posvetovanja z odgovornimi Ijudmi izekonomskega in kadrovskega sektorja nikaragovske vlade in iz sandinistične Fronte za narodno osvoboditev (FSLN). Poleg predavanj za slušatelje univerze je sklical tudi konferenco z naslovom: Svetovna kriza kapitalizma. Konferenci, ki je potekala pod pokroviteljstvom nikaragovskega Združenja za družboslovne znanosti in ki ji je prisostvovalo več sto ljudi, je sledil pogovor v uredništvu štiri-najstdnevnika Nuevo Diario. Po vrnitvi iz Nikaragvejedal intervju za La Gauche. To je glasilo belgijske sekcije IV. internacionale in izhaja v francoščini. Ta pogovor povzemamo tudi mi.
La Gauche: Kakšna je razredna narava volitev v Nikaragvi?
Ernest Mandel: Napačno bi bilo govoriti o buržoaznih parlamen-tarnih volitvah ali o volitvah za buržoazno parlamentarno sku-pščino, kot smo nakazali v številki La Gauche z dne 16. novembra 1984. Obisk na licu mesta nas jepopolnoma prepričal, daje v Nika-ragvi državna oblast oblast delavcev in kmetbv in 450 000 oborože-nih delavcev, ki imajo orožje doma. Formalni kriteriji nam pri opredelitvi razredne narave skupščine ne morejo pomagati — opredelitev moramo iskati pri prej omenjenih kadrih, ki imajo oblast.
La Gauche: Do kod seže sandinistično zaupanje v politični pluralizem?
E. M.: NemogočejeOcenitiindividualnemotive. Šetežejenarediti napoved za morebitne spremembe stališč v prihodnosti. To da eno je gcTtovo: sandinistični voditelji proklamirajo, da politični pluralizem ni interni manever z vidika male vaškein urbane buržoazije, prav tako pa ni sporazum o mednarodnim javnim mnenjem, socialnimi demokrati, levimi kristijani in latinskoameriško ali katero drugo imperialistično buržoazijo. Razglašajo, da je politični pluralizem nu-jen in neločljiv sistem v revolucionarnem procesu, prav tako pa tudi v oblikovanju socializma v Nikaragvi. Nepogrešljiv jepri dvigovanju zavesti in dejavnosti delavskih množic, njihovem sodelovanju pri upravljanju državne ekonomije in v boju proti birokratskim deformacijam.
Te vseštevilnejše proklamacije sestavljajo opazen prispevek v razvoju mednarodne revolucionarne zavesti in pomenijo vrnitev k izvirni tnisli Marxa, Lenina iz leta 1917, Roze Luxemburgin Trocke-ga. Tam smo videli potrditev tistega, kar že desetletja afirmiramo. Ves mednarodni delavski razred bo pridobil veliko prednosti, toliko bolj kot nikaragvavnska resničnost ustreza našim pozicijam.
La Gauche: Nam lahko ponudiš nekaj praktičnih primerov o rezulta-tih političnega pluralizma za delavske množice?
E. M.: Ne smemo Iočiti političnega pluralizma od samoorganiza-cije in samoupravljanja. Eno pogojuje drugo. Kombinacija teh dveh se je začela uveljavljati v Nikaragvi. Seveda je še daleč od svojega polnega razvoja. Toda pot, po kateri so stvari krenile konstituira nov, drugačen korak od tistega, ki predstavlja delavsko samoupra-vljanje v Jugoslaviji, ki ga na določen način duši enopartijski sistem.
Pri delavski kontroli in pri participaciji množic pri upravljanju v podjetjih delujejo proizvodni komiteji v več kot polovici podjetij. Samoorganizacija se sicer od primera do primera razlikuje, vendar se povezovanje nadaljuje. Na teritorialnem nivoju obrambni sandi-nistični komiteji predstavljajo velik del prebivalstva in opravljajo ne-katere državne dejavnosti, kot so razdeljevanje bonov, kontrola pri razdeljevanju osnovnih dobrin, prav tako pa tudi kontrola šolanja. Na področju izobraževanja po vaseh so svetovalni sveti staršev, ki si prizadevajo združiti izobraževanje in pripravo učencev za njihovo integracijo v proizvodno delo. Istočasno se v tisku odvija ognjevita polemika. Barricada in Nuevo Diario odgovarjata časopisu La Pren-sa in razkrinkujeta laži in demagoške polresniceopozicije. Ko je La Prensa objavila, da je vlada opozicijskim voditeljem prepovedala potovanja v tujino, je Barricada objavila spisek številnih potovanj teh oseb z letališča v Managvi. Drug pomemben podatek, če govo-rimo o pluralizmu in o demokratičnih pravicah je dejstvo, daostav-kah sploh ne pišejo več.
La Gauche: Ali se bo napredek v smeri socialističnedemokracijeod-ražal tudi v ustavi, ki jo pripravlja skupščina?
E. M.: Menim, da bo tako, vendar ne morempjedvideti, v kolikšni meri. To je odvisno od mnogih stvari — od stopnje participacije in aktivnosti množic, od izida družbenih bojev v naslednjih mesecih in predvsem od izida konfrontacijes protirevolucijo in imperializmom.
Trenutno je treba podčrtati dva izvira. Na eni strani je to potrditev demokratičnih svoboščin, kot so pluralizem strank, pravice do stavke, svoboda tiska in združevanja. Po drugi strani pa je sandinis-tična smer naredila pomemben korak, ko je etnični manjšini Mi-skitov priznala pravico do teritorialne avtonomije. Pomembno vprašanje, ki si ga zdaj zastavljajo, je problem institucionalizacije. Ljudsko oblast je potrebno utrditi tudi na nivoju komun, regij in pelotne družbe in ne samo v četrtih, vaseh in podjetjih.
La Gauche: Razvoj socialistične demokracije se odvija v kontekstu stalne imperialistične agresije proti nikaragvanski revoluciji? Ali ni to paradoksalno?
E. M.: Splohne. Sandinističnaoblast vNikaragvijestalno v bojuz najbolj kruto vojaško ekonomsko imperialistično ofenzivo. Izkušnje so nikaragovsko pa tudi druge revolucije naučile, da imperialistična ofenziva FSLN-ju neprestano konstituira vse večjo popularnost med ljudmi. V skladu s popularnostjo raste tudi podpora in pri-pravljenost za mobilizacijo, če bi prišlo do masovne agresije Ame-ričanov. Mislim, da vodi FSLM ob podpori ljudstva popoln odpor proti imperializmu in njegovim somišljenikom. Tudi opozicijskest-ranke so sklenile, da se bodo kot en mož mobilizirale, če bi prišlo do ameriške invazije.
La Gauche: Govoriš o kruti protiofenzivi. Nam lahko postrežeš s podatki?
E. M.: Med mojim bivanjem v Nikaragvi je tolpa 200 protirevolu-cionarjev v okolici El Pericona postavila zasedo. Severno od kraja Esteli so ubili 28 delavcev, ki so šli obirat kavo. Mnogo žrtev je med delavci, ki vzdržujejo telekomunikacije. Veliko ljudiježivihzgorelo, drugi pa so končali na bajonetih. Cel kraj je bil na pogrebu. Ljudjeso izražali bolečino in odločnost, da maščujejo brate in sp«tre.
La Gauche: Kaj hoče protirevolucija doseči s temi maskari?
E. M.: Imperializmu je popolnoma jasno, da se*mednarodno javno mnenje vsak dan bolj zaveda tveganja, ki bi ga povzročila mn-ožična agresije, bombardiranje Nikaragve ali pa mornariška invazi-ja. Take zločine bi obsodili ne samo v Evropi, temveč tudi v Mehiki, Latinski Ameriki in povsod po ZDA in Kanadi. Washington bi mo-ral plačati previsoko politično ceno. Treba bi bilo povečati napore, s katerimi bi ta cena Dostala še večja.
V takih okoliščinah je imperializem za način napadanja nikara-gvanske revolucije izbral vojno izčrpavanja. Napade oboroženih tolp imperializem kofftbinira z ekonomskimi blokadami. Bande v glavnem prihajajo iz Hondurasa. Opremljene so z ultramodernim orožjem, včasih tudi ob spremljavi helikopterjev. Očitno je, da jih preskrbuje imperializem ob posredni pomoči in režiji CIA.
La Gauche: Ali ima protirevolucija svojo socialno bazo tudi v • Nikaragvi?
•   E. M.: Ne bi mogli govoriti o državljanski vojni v pravem pomenu besede, še posebej zato ne, ker je socialna baza protirevolucije v ožja. Večinoma jo sestavljajo člani nekdanje Somozove Narod garde, njihove družine in klienti. Ti ljudje živijo v taboriščih v tujii^H To bazo načenja erozija. Nove rekrute iščejo med pripadniki drug^H narodov in ne med Nikaragovci.                                                l^H
La Gauche: Ali ima vojna izčrpavanja z vidika protirevolucije kakSJ^f učinke?                                                                                        ^^
E. M.: Protirevolucija ne more niti omajati niti potrditi sandinis^V tične oblasti. Lahko pa jo postavi v vse težje ekonomske pogoje. Za- l radi protirevolucije je vlada prisiljena 35% državnega proračuna na-meniti za obrambo. Največjega pomena so trenutno deli, surovine in prehrana. Še več, protirevolucija je povzročila zastoje, ki znašajo 25% prej omenjenega proračuna. Za delo sposobni ljudje morajo na-mesto v proizvodnji delati v vojski in milici, kar povzroča velike zastoje v produkciji in cirkulaciji dobrin. Oblast mora voditi ob-rambno bitko, poleg nje pa tudi bitko za obiranje kave. Tega breme-na se ljudske množice zavedajo.
La Gauche: Ali se je zaradi tega ekonomski položaj v Nikaragvi poslabšal?
E. M.: V prvih letih po sandinistični zmagi se je materialno stanje za delavske množice izboljšalo, kar je redka značilnost revolucij XX. stoletja. 1983 je bila v Nikaragvi stopnja zaupanja največja v vsej La-tinski Ameriki. Leta 1984 pa je bilo težko. Naši sandinistični prijate-lji ga imenujejo leto vojne ekonomije. Pridih vojne in uničenja je zmanjšal zaloge za 25%. Množice to razumejo, vendar posledic ne bodo več prenašale.                                                                         I
La Gauche: Ali lahko natančneje razložiš iz česa sestoji ekonomsko | breme,  ki  ga je  imperialistična  agresija  naprtila nikaragovskim množicam?
E. M.: Vojno ozračje implicira zmanjšanje količine blaga, kijena-menjeno javnosti. Največje omejitve so pri racionaliziranih dobri-nah (prehrana) in poglavitnih dejavnostih (bivališče, izobraževanje, zdravstvo, transport in infrastruktura). Plača delavca, uslužbenca ali funkcionarja zadostuje za osnovne dobrine, ne dovoli pa mu vsto-pa na trg proste prodaje. Na črni borzi (kjer velja dolar dvajsetkrat več kot po uradnem tečaju) trgovci jjrodajajo oblačila, igrače in električne aparate, ki si jih množice z navadno plačo ne morejo priv-oščiti. Nekaterih izdelkov je dovolj. Med cenami in dohodki je ne-ravnovesje. Iz tega izhaja ekonomska reakcija množic: vse več ljiidi, pri tem mislim na delavce in na člane njihovih gospodinjstev, se ukvarja z mešetarjenjem. Tako zaslužijo štirikrat ali celo petkrat več, kot če bi delali v tovarni ali kooperativi. Nezaposlenost je izginila, j delovne sile pa primanjkuje.                                                             {
La Gauche: Ali je to neuspeh mešane ekonomije?                           u
E. M.: Stvar je bolj zapletena. Ko govorimo o mešani ekonomiji,I ponavadi mislimo na kapitalistična podjetja v Nikaragvi. Vendarj8 težave ne izhajajo od tam, ker vlada strogo kontroliraproizvodnjo in ' izvoz v tem sektorju (stanje bi lahko primerjali z NEP v Rusiji). i Problemi so zaradi šibke koeksistence med nacionalizirano indust-" rijo, ki ne more nahraniti vsega prebivalstva in sektorjem drobne '< kmetijske proizvodnje, ki se ga ne da kolektivizirati in na tak način sl obvladati. Vzdrževanje delavsko-kmečke zveze je nujno zaradi poli-tičnih, socialnih in ekonomskih razlogov.. Treba pa je poudariti, da c se ta šibka koeksistenca ne izraža z odrekanjem delavcev, usta- i| vljanjem planiranja, industrializacije in zaupanja v smotrno i ekonomijo.                                                                                       ,
prevedla Jasmina Držanič '
7 KUHINJI? .ETA 1968
festival jugoslovanskega dokumentarnega in kratkometražnega
la)
/času, ko je v Beogradu potekal 32. festival jugoslovanskega do-nentarnega in kratkometražnega filma, je v Budimpešti pričel z om 13. kongres Madžarske socialistične delavske partije. Tako o lahko v Politiki v torek, 26. ma*rca, ha prvi strani prebrali: »S žimi observacijami je Kadar govoril o zaostrovanju ideološkega |a v svetu. Zavzel se je za sodobnejše oblike propagande, da bi dstva neprestano ne dolgočasili z razrednim bojem.« Zdi se, da se tekst nadaljuje na 11. strani: »Ne pričakujte sedaj velikih tem, up-lih političnih proklamacij, pogumnega oporekanja oblasti, s jer se sredi obsesivne politizacije tudi naš film pogosto obreme-ije. Vsa veličina teh filmov je v majhnem, navadnem, kar je, mi-no, bistveno.« (Milutin Čolič). Ljudstvu je dovolj razrednega ja..?! Ljudstvu je dovolj velikih tem..?! Nekako podobno zveni, ali
TOtn tekstu nas bolj od madžarskega kongresa zanima jugoslo-nski kratki film, zato se bomo v nadaljevanju omejili nanj. In sicer tdvsem na tiste avtorje in njihove filme, ki vseeno še kar vztrajajo razrednem boju in ki, namesto da bi se lotevali »malih, navadnih n«, tematizirajo prav tiste pozicije, na katerih sedelitev na »male« »velike«, teme vzpostavlja. Pogosto je treba k takim filmom istopiti na način, ki bi ga s kakšno drugo terminologijo morda hko poimenovali simptomatično branje — odkrivanjezamolčane-ijskanje tistega, kar je avtor proizvedel, ne da bi to pogosto sploh imeraval proizvesti. To pa seveda pomeni, da se že takoj na začet-lodrekamo iluziji o objektivnem poročanju, iluziji, ki v krčevitih skusih zajeti vse (ali vsaj vsakega po malem) nujno pristane v ne-ikšni nepremični zlati sredini. Iluzija »objektivnosti« je po svbje idobna tisti o »čistem dokumentarcu«, ki pa je zelo poučna, saj se najbolj dokumentarnega kaj hitro izkaže — igrani film.
Prav razmislek o odnosu med fakti in fikcijo je eno od možnih lodišč za oceno filmov na tem festivalu. Predstavil bom zato tri ne, ki problematizirajo prav ta razcep, celo še več, kažejo na igovo lažno naravo. Prvi ima poetičen in težko prevedljiv naslov ukla ravnica, a medveda nigde«, njegov avtor pa je Dobri Janev-LVfilmu je združil množico pričevanj o pojavu medveda v bližini kevojvodinske vasi. O zverini govorijo predsednik lovske družine, nska, ki ga je srečala na cesti, lovec, ki je streljal nanj v koruzi, )tn, ki je neicoč vodil okoli plešočega medveda in še mnogi drugi ščani. Prav fantastično je opazovati, kako se v govorici slehernega Injih reproducirajo nekateri vladajoči miselni obrazci. Medtem predsednik lovske družine, ves obkrožen z osvojenimi pokali, s irtno resnim obrazom ugotavlja, kako »pri nas ni realnih pogojev pojav medveda«, je vaščan, naslonjen na hišno ograjo, trdno pre-iian, da »gre za namerno provokacijo, ki naj bi vnesla nemir med ebivalstvo. »Kot se za pravi konstitutivni člen spodobi, se tudi tu koncu izkaže, da medveda sploh ni bilo. Domneva »dejstva« pos-lejo čista fikcija.
Drugj film v tem izboru je Slučajni slučaj mladega Zorana Mašire-8. Že s samim izborom teme (mladoletni prestopniki) se je avtor iprej izpostavil možnim kritikam o neizvirnosti, a film take kri-c brez težav zdrži. S kombinacijo izjav in igranih prizorov je na-la ostra obsodba, ne malega Gavra, temveč razmerij, katerih se ;problem sploh lahko vzpostavi. Sprizorisestanka, nakateremse loča o premestitvi malega prestopnika v drug dom in z nekakšnim ilim sodnim procesom proti njemu, ki mu ga pripravijo njegovi jvariši«, pa je pod vprašaj postavljena tudi vsa »alternativnost« lanove, ki temelji na tem, da »dobri« popravljajo »slabe«. Sledeč doslej zastavljeno linijo je najbrž že povsem jasno, da bo tji film moral biti »čisti igrani«, če naj ima vse skupaj vsaj značaj »teze. »Delavski zakon« Milovana Mandiča to res tudi je. Zgod-je vredna kratke obnove: edini stik moža, ki dela ponoči v pekar-in žene, ki čez dan zavezuje vreče s soljo za tekočim trakom, je be pol minute na vlaku, s katerim se on vrača, ona pa odhaja. sa je le za poljub in vprašanje »Kako je ta mala?« Drugačne so ino nedelje, ko sedijo na dvorišču in si mažejo maslo in marme-io. Štruca kruha pod glavo na klopi železniške postaje, pesem »Ja-lina« v praznem vagonu, vožnja s kolesom v dežju... Fikcija je še ko prekleto dejanska, družina ostaja steber reprodukcije stoječega.
Omenjene tri filme pa druži še en skupni imenovalec. Pomenijo tri ipnje razpetosti med dva pola, ki še vedno temeljno določata krat-film: televizija na eni in celovečerni igrani film na drugi strani. Če film Janevskega v marsičem podoben prispevkom iz kakšnega deljskega popoldneva, se podatek, da je bil Mandič asistent režije zadnjem Kusturičinem filmu, izkaže za mnogo več kot zgolj biog-ško zanimivost. Tako so najuspešnejši predstavniki letošnjega tivala pravzaprav še enkrat pokazali, da je mesto kratkega filma iv nekje vmes, v tej razpetosti, ne pa v nekakšni tretji, zunanji ižnosti. (Dejstvo, da se ob vsem besedičenju in opravljanju v času tivala o teh, za kratki film slejkoprej konstitivnih razmerjih, sploh spregovorilo, je dovolj nazorno samo po sebi, hkrati pa tudi že ;loži, zakaj se bo tudi prihodnje in še prihodnje leto spet razgla-alo o krizi kratkega filma).
!ato je pravzaprav zelo nevarno pisati zgolj o najuspešnejših fil-i festivala, kot je nevarno prihajati samo na večerne predstave idne selekcije, ali, še za stopnjo bolj skoticentrirano, na izbor nov v Cankarjev dom. Nevarno zato, ker se nam lahko zazdi, da arisploh niso tako porazne, da delamo pri nas celo odličnefilme. da videti 119 filmov, pretrpeti vse tiste sončne zahode in roke v ri,tolikokrat pesačiti na Krf in gledati zadnje kovače in mlinarje, iati vso tišino na tiskovnih konferencah — pomeni stopiti korak žek pravi podobi jugoslovanskega kratkega filma. Eden od mo-h izstopov iz tega kroga je subvertiranje lastnih temeljev in ker ona celem festivalu videli en sam film, ki si je prav to zadal za )jo nalogo, ga je vredno posebej omeniti. Gre za film »Dva časa v :m prostoru« Ladislava Galete, ki je pravzaprav dvojna projekci-"ilma Nikole Stojanovica iz leta 1968 »V kuhinji«, pri čemer druga imuja« za 216 sličic. Že sam izvirnik je zanimiv, saj gre za dve »redni dogajanji — družinsko idilo v kuhinji in ljubezenski pre-na balkonu sosednje stavbe. S podvojitvijo in časovnim za-kom se v to dvoprostorskost umešča še dvočasovnost in rezultati tako zvočni kot vizualni — so presenetliivi.
Ker smo že pričeli z Madžarsko, bomo z njo tudi končali. To nam logoča dopoldanska projekcija, ki je predstavila nekatere us-Snejše kratke filme te, po celovečercih še kako znane, dežele. Eno eje med avtorji posebej izstopalo, in sicer ime Zoltana Husarika, ;opo številu filmov kot tudi po povsem specifični estetiki. In prav ljegovem filmu o kiparju Amerigu Totu smo našli tele besede: reba je delati kipe o stvareh, ki jih ne vidimo in ki jih nikoli ne mo videli.» Dodajmo — ne zato, ker bi jih ne bilo, ampak ker so ridne. Tudi filme je treba snemati o teh stvareh.
Stojan Pelko
ZORAN
MILOVAN
MAŠIREVIČl MANDIC
(avtor filma Slučajni slučaj)
'avtor filma Delavski zakon)
Sem študent tretjega letnika filmske in televizijske režije na Film-ski akademiji v Pragi. Slučajni slučaj je moj drugi film, narejen v profesionalni tehniki v Jugoslaviji. Lani sem na tem festivalu debiti-ral s filmom Rančevo, ki je bil potem prikazan še na festivalih v Krakovu in Leipzigu. Ob Slučajnem slučaju bi bilo morda dobro povedati nekaj o domu, vkateremsezgodbadogaja. Tojespecifična ustanova, saj ne gre za klasični kazensko popravni dom, temveč za Dom za otroke in mladino, v katerem na istem mestu živijo tako mladoletni prestopniki in nepreskrbljeni otroci kot tudi vsi drugi, ki iz kakršnih koli razlogov ne morejo prebivati v svojih okoljih. To je ustanova pomalem eksperimentalnega tipa, kjersepravzapravgradi na tem, da »dobri« popravijo »slabe«. Morda je to še najočitneje v prizoru, ko mali Gavro sedi za mizo nasproti vsem ostalim, ki ga po vrsti obsojajo. Na snemanju sem bil izredno nezadovoljen s tem prizorom. Namreč, dodobra sem spoznal teotrokeprebil sem z njimi tri mesece, živel v domu in oni so se družili z mano. Zelo veliko sem pričakoval od te scene. Mislil sem, da bodo otroci spontani, odprti, da bodo govorili tisto, kar mislijo. Toda na snemanju se je zgodilo ravno nekaj nasprotnega: začeli so igrati pred kamero, trudili so se obtoževati Gavra, da bi tako sebe eksponirali kot pozitivne junake. Bil sem resnično razočaran po snemanju. Posneli smo za 21 minut materiala, v filmu pa ga je približno dve minuti in pol. Ko sem gledal ta prizor na montažni mizi, me je vse skupaj strašno spominjalo na nekakšen montirani proces, ki so ga otroci priredili svojemu tova-rišu. Lahko rečem, da se je šele tedaj rodila takšna montažna rešitev, ta polifonija njihovih pričevanj in obtožb, ki sisunkovitosledijo ena za drugo. Tako se ustvarja določen verbalni absurd, ko s povezavo več nevezanih kadrov dobiš pomen, ki ga nisi pričakoval, ali pa ga vsaj nisi imel neposredno pred očmi v času snemanja. S tem filmom nisem hotel napraviti zgolj socialnoanalitične študije problema, hotel sem predvsem zgodbo o nekaterih elementarnih človeških čus-tvih — o ljubezni, prijateljstvu, strahu. Hotel sem film, ki bo imel svojo formo, svojo naracijo in svoj tok, hotel sem film, ki bo pos-tavljen na čvrstih dramaturških temeljih. Največji problem v času dela na filmu je bil ta, da sem bil pravzaprav ves čas nekje vmes, med dokumentarizmom in igrano strukturo. Trudil sem se napraviti vse prizore dovolj avtentične, jim dati njihovo moč in verodostojnost, njihovo dokumentarnost. To je zmeraj težko, morda še posebej pri delu z otroki. Ko je treba rekonstruirati določeno situacijo, enos-tavno ne morejo abstrahirati procesa doživljanja in zato začnejo ig-rati nekaj drugega, začnejo igrati svojo predstavo o tem. Zato sem moral delati zelo pazljivo, nisem jim smel dajati nikakršnih izrecnih ukazov in konkretnih nalog, ampak sem se bolj trudil ustvariti ok-oliščine, v katerih boilo izrazili tisto, kar v resnici so. To je seveda precej zakompliciralo celotno produkcijo, a sem imel odličnesode-lavce, ki so mi pomagali izpeljati stvar do konca. Imel sem srečo, da sem delal z BožidarjemNikoličem, kijeposkrbel zato.da fotografija ni estetizirana, ni sama sebi namen, ampak je podrejena globalnemu konceptu filma. Fotografija je groba, surova in hladna — in to je tisto, kar smo želeli.
Kaj delam? Naredil sem doslej tri, štiri študentske filme, mc diplomski film je bil pred letom in pol predvajan tudi na televiziji
Dežna ptica se imenuje, a se mi zdi, da ga ni nihče videl. Delal sen kot asistent režije pri novem filmu Emira Kusturice Oče na služben poti in zelo sem ponosen, da sem lahko sodeloval pri njegovem na stajanju. Mislim, da bo ta film označil letošnjo svetovno filmsko pro dukcijo, da ji bo dal prav poseben pečat. Po tem sem delal najprej n; scenariju in nato še na samem snemanju fiima, ki si ga videl tukaj, s> pravi Delavskega zahona. Vesel sem, da sem uspel v naslov stlačit dve stvari, ki se mi zdita zelo pomembni, delavca in zakon, družino
Hočeš-nočeš, kamorkoli se obrneš, če hočeš biti na kakršenkoli na čin družben,.... glej, zame obstaja človek samo v tolikšni meri kolikor komunicira, kolikor je družbeno bitje, v privatnem in profe sionalnefti smislu se podružblja preko svojega dela, podružblja s preko odnosa znotraj družine in od tu naprej... zato sem vesel, da s film tako imenuje, malo trivialno tnorda na prvi pogled. Toda ta tri vialnost se dviga, se zavije v nekakšno fino meglico, ko se reče Delav ski zakon. Mislim, da je film lahko samo realističen in to do tist mere, kolikor izraža življenje. Glede na to je dober ali slab, vsa zame. Imaš ta trdi realizem, na katerega nisem ravno preveč nor. Ve liko bliže so mi tisti drobni premiki, storjeni zdoločenimi stilizacija mi, za katere sploh ni nujno, da so vedno vidne. To jepribližno tisto kar so Francozi delali v tridesetih letih, tisto, kar lahko poimenuje poetični realizem. Drobne intervencije, ki te dvignejo za kakih dese centimetrov od talt a še vedno s trdno oporo v življenju, v realnosti,' dokumentarnem. Studiral sem v New Yorku. Tam sem tudi naredi Dežno ptico, ki se ukvarja z možem, ženo in otrokom. Kot sem reke maloprej, imel sem čvrsto fabulo, ki sem jo skušal malo dvigniti
Zgodba se je res zgodila, vokolici Sarajeva, jazpasemjo prestavil' nekakšen ameriški milje. Človek se vozi z avtora in pobere štoparko ki je noseča in vsa zmedena. Odpelje jo v bolnico, ona pa mu medten vzame vizitko. Naslednji dan ga pokličejo in sporočijo, dajeposta oče. Ona je medtem odšla, saj očitno iz takih ali drugačnih razlogc ni mogla skrbeti za tega otroka. Da bi nekako dokazal, da ni oče, sa to je vendar smešno, se da testirati in izkaže se, da je tip sterilen o« rojstva. Doma pa ima dva otroka. Pri meni, v filmu, ima samo enega saj življenje je... bilo bi to malo neverjetno, film ne trpi ravno toli kšnih.... ja, vidiš, to je film: če bi dal v film dva otroka, bi rekli »Pa sa to je neverjetno«, toda tako je bilo v življenju. Zatosemjazdalsanu enega. Kar nerodno mi je priznati, toda ta hip ne vem, kaj bom delah v prihodnje. Sele včeraj smo dobili kopijo Delavskega zakona, res i zadnjem trenutku. Zdaj pa si slišal, da gremo tudi v Krakov z njim
Bodi pameten! Ne vem, nocoj c bom najbrž česa spomnil. Ja, bil sem pred kratkim v Ljubljani. Všeč mi je, da so tudi srbohrvaške knjige v knjigarnah. Pri nas v Sarajevu in tu, v Beogradu, pa ni slovenskih. To govorim v kontekstu filma o Kocbeku, saj si sam videl, da so Ijudje množično hodili ven, in zdi se mi, predvsem zaradi nerazumevania jezika. To bo treba nekako popraviti.
SpofitovanlI
Po6ovorto evobodi tielcafgovora la »IRlJenJa^napovedan sa danes v proetori^ KK:v,odpod«l
"ovetovano" naa J« bilo9da saradl kočljivepa družb«no političnepa stanja in laredi položajo v kakrfn«« J« ftudentski centertčae ln projitor za takšne atvari nista prloerne!
/^^/^ predsadnik KKr V    Blaž :upel

Iz Kluba koroških študentov so nam dostavili tole obvestilo. Ker nas je zanimalo kdo in zakaj je pogovor »odsvetoval«, smo se po telefonu obrnili na tov. Premruja, direktorja Študentskega centra, ki nam je ljubeznivo pojasnil, da on sicer proti takim razgovorom nima nič, vendar smatra, da prostori ŠC niso primerni za tovrstno početje, kajti, navsezadnjeje tem rečem namenjena KERSNIKOVA. Drage študentke in študenti, odpovejte se iluzijam. da so prostori ŠC na-menjeni politiki. Jejte, pite, spite, pojte ino veselite se ino ne vtikajte se v stvari, ki se vas ne tičejo. Tudi slab fuk je boljši od dobre politike!
»ZAVIDLJIVA« RAVEN OSNOVNIH
Ker je bilo v predhodnih številkah postavljeno vprašanje — in na-šlo je svoje pravo mesto, čeprav pa bi se o času še dalo razpravljati — o do sedaj še nerazgrnjenih rezultatih raziskave Doma FSPN, se na osnovi lastnega sodelovanja v tej raziskavi oglašam s svojim majh-nim deležem glede na celoto obdelanih problemskih sklopov. Kot je že bilo poudarjeno, je ta raziskava potekala v okviru rednega prog-rama študentov FSPN — analitično-raziskovalne usmeritve v šolskem letu 1983/84.
Problematiko, ki smo jo želeli obdelati, smo razdelili na posa-mezne sklope, kot so na primer: »Zgodovinski pregled nastanka Do-ma FSPN«, »Dom FSPN kot socialni ambient«, »Oblikedružinskih skupnosti«, »Odločanje v Domu FSPN«, »Patološki pojavi v Domu FSPN«, »Zdravje, prehrana in higiena«.
V času, ki je pretekel od »konca« raziskave pa do danes, seje posa-meznim problemskim sklopom aktualnost še povečala, kar vse-kakor velja tudi za sklop »Zdravje, prehrana in higiena«.
Zato se mi zdi smotrno to temo razgrniti v prvotni obliki in vsebini ter poiskati skupne toČke in razkorake glede na sedanji čas.
ZDRAVJE
»Zdravje ni vse, toda brez dravja je vse nič.« (Schopenhauer)
1.  Zdravje je popolno telesno, duševno in duhovno ter socialno ugodje in ne samo stanje brez bolezni in hib.
2.   Zdravje je ena izmed temeljnih pravic vsakega človeka ne glede na pleme, vero, politične nazore in socialni položaj.
3.   Zdravje vseh ljudi je prvi pogoj za mir na svetu: odvisno je od karseda tesnega sodelovanja držav in slehernega človeka, (defi-nicija Svetovne zdravstvene organizacije WHO)
Tukaj izhajam iz že vuvodu* formuliranepredpostavke, po kateri študentska populacija fungira v družbenem življenju kot specifična, a še zmeraj deprivilegirana kategorija, ki kot taka nastopa tudi zzd-ravstvenega vidika.
Zdravje je seveda odvisno od mnogih dejavnikov, vključujoč tudi lastno aktivnost, kar z drugimi besedami pomeni, da ima človek poleg »pravice« do zdravja tudi »dolžnost« skrbeti za zdravje, a — kot se to pogosto izkazuje v jugoslovanski družbi — od obojega os-tane deprivilegiranim občanom le zadnje.
Zdravstveno stanje študentov se »sistematsko spremlja na dva načina:
1.  s sistematskimi pregledi,
2.  z »analizami« bolezni študentov, ki se na lastno pobudo zatekajo po zdravniško pomoč.
Sistematski pregledi študentov se vršijo v Zdravstvenem dotnu Ljubljana, TOZD osnovnega zdravstvenega varstva študentov Lju-bljana, Aškerčeva 14.
V sistematske preglede so zajeti vsi redno vpisani študenti prvih letnikov višjih in visokih šol Univerze Edvarda Kardelja v Ljubljani in Višje šole za organizacijo dela Kranj ter vsi študentje obzaključju študija. Namen je opazovanje, na kakšen način in v kakšni meri ještudij oziroma »študcntski standard« vplival na zdravstveni in osebnostni razvoj študenta!?
Iz poročil o preventivnih — sistematskih pregledih študentov Lju bljanske univerze v šolskem letu 1973/74, 1979/80, 1980/81 1981/82 (ki sem jih uspela dobiti) pa lahko izluščimo le nekaj naj splošnejših karaktenstik »študentskega življenja«, ki žal niso dovol problematizirane. (Čudovit namen je skrenil s prave poti.)
Iz teh poročil je torej razvidno, da se odzivnost na sistematsk« preglede iz leta v leto veča. Socialna struktura oziroma analiza te stl rukture je pokazala bistven porast števila študentov delavskega porekla in zmanjšanje števila študentov kmečkega porekla.           |
Pri sistematskih pregledih so ugotovljene naslednje bolezni ii stanja:
1.  refrakcijske anomalije, ki se tekom študija še povečajo (skora 1/3 študentov zadnjih letnikov nosi očala ali leče),
2.   bolezni kosti, mišic in'veziva, kamor spadajo težje kifoskolioz in vsakodnevna ploska stopala in slabe drže,
(Vse to naj bi bil odraz napora pri študiju oziroma zaradi inte nzivnosti študija je premalo časa za fizične aktivnosti.
A tako? Ali se hrbtenica krivi tudi z delom preko študentskega servtsa, pa še ni ugotovljeno?)
3.   porast bolezni in infekcij respiratornega in urinarnega trakta,
4.  ginekološke težave pri dekletih.
Toliko vedo povedati zdravniki!
Mi pa se vprašajmo, ali res obstajajo samo te naštete bolezni kol najbolj zastopane pri študentski populaciji?*
Morda, ne, celo zelo verjetno so prikazane bolezni tiste, za katen vzroke oziroma bolj ali manj učinkovito zdravljenje oni ne riosijo bistvene odgovornosti in posledic.
Gre torej zgolj za nizanje dejstev in še teh pomanjkljivo, po vzro kih bolezni in po poteh njihovega pojavljanja v manjši meri se n< sprašujejo oziroma se nočejo spraševati.
Posledice vzrokov, kot so napor pri študiju in premalo časa zi fizične aktivnosti, pa naj le nosi sam sistem izobraževanja!
In kaj menijo stanovalci Doma FSPN?
Odgovor na to, ali se sedaj več zatekajo k zdravniku kot včasih, je bil v večini primerov negativen. Kaj naj bi to pomenilo?
Verjetno ne prikaz dejanskega stanja, vsekakor pa odraz stanja, i katerem živijo.
*L&ttmftY hn»
PREHRANA
»Telesni razvoj in nenehno preoblikovanje celotnega življenja j odvisno od ustreznih gradbenih prvin, ki jih dovajamo telesu hrano. Mimo tegajeprehranapolegsončnesvetlobezačlovekaedi" vir energije. Ker pa ima človeški organizem določene potrebe, s pojavljajo zaradi napačne prehrane prehranitvene okvare.« (Kurt Pollak, Sodobni domači zdravnik, str. 43)
X kaj pa želodčne težave, analize krvi, kožne bolezni...?
Na Univerzitetni konferenci ZSMS Ljubljana—Maribor (Ljublja na, april 1981) je bilo glede prehrane študentov ugotovljern naslednje:
1.  velik procent študentov si pripravlja hrano sam,               \
2.  malo je takšnih, ki se prehranjujejo v študentski menzi,
3.  75,9% študentov uživa vsaj en topel obrok dnevno,          •
4.  20,8% uživa topel obrok dnevno le včasih,
5.   26,7% študentov nikoli ali zelo redko ne uživa večerje,
6.   19,6% nikoli ali zelo redko uživa zajtrk,
7.  51% študentov uživa redno vse tri obroke,
8.  v veliki večini študentje uživajo hrano, katere glavne sesta vine so sadje, testenine, krompir, riž, mleko in suha hraru (sendviči),
9.  majhen delež jih redno uživa beljakovinsko bogato hrano (meso in jajca),
10.  večina meni, da ima svojo prehrano delno urejeno,
11.   malo manjši procent meni, da je njihova prehrana urejena,
12.   naslednji procent so tisti, ki menijo, da prehrane nimajo urejene,
13.  nasploh pa je glede študentske prehrane narejenega malo. Poročila o  preventivnih-sistematskih pregledih študentov  Iju
bljanske   nuniverze   pa   nam   s   področja   prehrane  prikazujejc naslednje:
1.  več kot 60% študentov si hrano pripravlja samo,
2.  zelo majhen procent se jih prehranjuje v menzah,
3.  več kot polovica študentpv se hrani trikrat dnevno.
Kaj pomenijo menze v odnosu do »lastnih gospodinjstev«, do tis tih 60%? Odgovor oziroma rešitev se nam ponuja v poročilu 1981/8! (nana% se na »lastna gospodinjstva«): »Zelo dvomimo, da je ta pre hranajppravilna, saj je tak način prehranjevanjaza študentazamuder in drag. S predvideno uvedbo subvencioniranih toplih obrokov se bo U stanje popravilo. Mi pa jim bomo v okviru zdravstvene vzgoje morali povedati kaj več o osnovnih načelih zdrave, biološko polnovrednc prehrane.«
To se pravi, da bomo vso stanje lahko rešili kar z uvedbo subven cioniranih toplih obrokov in s predavanji! ČUDOVITO!
In še nekaj?! V čem se danes kaže ta subvencija, saj teče že štu dijsko leto 1984/85?
So to morda »boni«?
»Boni so lažna solidarnost, s katerimi si kupiš kruh in crkneš pc njem.«
(izjava neke intervjujane študentke)
Ja, ja... študentje se še vedno ne znamo prehranjevati. Nobeden pj se ne vpraša, kaj je z materialnim stanjem študentov, kaj je s štipen dijsko politiko itd...
Mislim, da »boni« resnično niso nobena pridobitev v smislu izb oljšanja študentske prehrane. Dosti več realnih možnosti vidim y znižanju cen posameznih toplih obrokov, predavanjao osnovnih na čelih zdrave prahrene pa poklanjam pripravljalcem hrane zj študentske menze.                                                                         :
Kaj menijo študentje Doma FSPN o svoji prehrani:                 ,
1. Večina si sama pripravlja hrano.
Takšen način prehranjevanja je možen oziroma »ekonomičeir
* mišljen je uvod, ki ga je za celotno raziskavo nLpisala D. Korade
>OGOJEV ŽIVLJENJA V DOMU FSPN
le ob vsakotedenskih ali štirinajstdnevnih »migracijah« (»dom
kot vir hrane«). l Malo manj je tistih, ki se prehranjujejo na dva načina (menza +
sami).
Ta način prehranjevanja v večini primerov opravičuje misel, da
je bone potrebno na neki način »vnovčiti«.
Iz tega pa sledi, da se takšno stanje ne kaže več kot uvedba
subvencioniranih toplih obrokov, ampak zgolj kot »boniranje«
sendvičev ali vsaj suhe hrane (sendvičizacija). 3. Še manj pa je tistih, ki se redno prehranjujejo v menzi. V večini
primerov so to študentje moškega spola, ki se jim zdi takšen na-
čin prehranjevanja najbolj preprost, ekonomičen s strani časain
denarja.
Tisti, ki so »odvisni« od lastnega gospodinjstva,*vidijo veliko irednost glede prehranjevanja v skupnem pripravljanju vsaj enega ibroka na dan.
Glede na to je uveljavljenih več oblik gospodinjskih skupnosti, vorijo pa jih lahko:
1.  študentje-ke iste regije, to lahko utemeljimos sorodnim načinom prehranjevanja,
2.  študentje-ke iz različnih regij (veže jih prijateljstvo),
3.  študentje-ke sosednjih sob ali vsaj istega nadstropja (prostorska bližina),
4.  »cimra« ali »cimri«.
Vse oblike gospodinjskih skupnosti, ki se pojavljajo v Domu FSPN pa opravičuje razlog ekonomičnosti, saj se denarna sredstva porazdelijo na več posameznikov.
Vsekakor pa na tem kontinuumu nepravilnega prehranjevanja ne smemo mimo tistih, ki so na skrajni meji te nepravilnosti.
Ni jih veliko, ampak tudi ta odstotek naj ne bi bil zanemarljiv, saj ^takšen način prehranjevanja bil, je in bo povzročitelj najrazlične-jSih obolenj (slabokrvnost, rane na želodcu).
»Poleg neredne prehrane, ob sendvičih in konzervah, ni nič hude-ga, če človek nekaj dni sploh ne je!«
(izjava nekega intervjujanega študenta)
Za 24 ur potrebuje človek po teži dela med 2200 — 5000 kalorij. Te morajo vsebovati 20 gramov beljakovin, da bi mogel živeti (tneso, jajca, mleko, sir, ribe, sočivje, gobe), 40—60 gramov mašlob, og-Ijikove hidrate (krompir, kruh in drugi žitni izdelki), nato vitamine, mdnine in vodo. Koliko študentov si lahko zagotovi taminimum, je razvidno že sedaj, koliko več ali manj pa si ga bo lahko zagotovilo v prihodnosti, je odvisno od temeljitega definiranja statusa študentske populacije v celotni družbi.
Dokler bo prevladovalo mnenje, da smo neproduktivni in celo nepotrebni del družbee takoimenovani paraziti, lahko pred besedo »izboljšanje« postavimo le vprašaj, in to velik.
Glede na vse to mislim, da je tudi telesna teža bistven pokazatelj študentskega načina prehranjevanja, in da bi bilo potrebno ta problem zastaviti in argumentirati vsaj v nekoliko drugačnih okvi-rih, kot senatn kaže v naslednjem odstavku: »V zadnjem šolskem ietu opažamo pri pregledanih študentih, zlasti vw prvih letnikih, zvišano število študentov s prenizko telesno težo. Če se ozremo na osnovno tabelo (št. VIII) vidimo, da gre ta predvsem na račun pre-nizke telesne teže deklet. (Zato smatramo, da gre tu verjetno bolj za »modno muho« kot pa za poslabšano študentsko prehrano.« (citirano iz poročila 1980/81)
PREVISOKA TELESNA
TEŽA                  1978/79         1979/80         1980/81
l              letniki                    (U%             33%              5^2%
zadnji letniki                4,7               5,8%              3,7%
PRENIZKA TELESNA
TEŽA                  1978/79         1979/80         1980/81
l              letniki                    5J%             5/7%             12,6%
zadnji letniki               4,1%             7,7%              9,7%
1.  Mislim, da je absurd govoriti o poslabšani študentski prehrani, ker še nikdar ni bila dobra (»poslabšanje slabega«).
2.  Zakaj videti problem zgolj v prenizki telesni teži?
je torej previsoka odraz zdravega načina prehranjevanja?
3.  Iroriija je poigravati se pri tako resnih stvareh, kot je zdravje, z besedo »modna muha«.
HIGIENA
V okviru tega sklopa bomo "spregovorili:
1.  o domski razdeljevalni kuhinji (menzi),
2.  o higieni sob,
3.  o higieni skupno koriščenih prostorov (WC-ji, tuš in hodniki),
4.  nehigiena kot bistven povzročitelj določenih bolezni
Glede na to, da so se v tem šolskem letu pogoji prehranjevanja iitudentov — »pristašev« menze izboljšali do določenestopnje, pa ne gre na primerjalni osnovi opustiti preteklega, še nedavnega stanja razdeljevalne kuhinje.
»Kuhinja je locirana v kleti objekta.x Dostop je preko hodnika iz gospodarskega dvorišča in nato preko kletnih stopnic v večjo dvo-rano, ki je le z opremo pregrajena v razdeljevalno kubinjo.
X Ob koncu šolskega leta sojo zaprli, ker so v njene prostore prese-lili sociološko knjižnico. Novo razdeljevalno kuhinjo pa so pos-I   tavili 30 metrov stran od Doma FSPN.
I Ni ločena v čisti- in nečisti del, ker to v sedanji zasnovi ni možno. Največji problem s higienskega vidika predstavlja pomivanje jedilne in transportne posode, kar so sedaj opravlja v neposredni bližini že pripravljene hrane za razdeljevanje.
Hrano vozijo iz Študentskega centra, ki s prostorom tudi upravlja. Prostor v sedanjem stanju ne izpolnjuje osnovnih pogojev, zato je potrebna ali popolna sanacija ali opustitev.
Poleg razdeljevalnega prostora je še shramba ža živila, kjer imajo uslužbenke tudi garderobo, kar iz higienskih razlogov ni dovoljeno. Sanitarije so na hodniku. Dostop za dovoz hrane v razdeljevalnico je isti kot za uporabnike, kar ni v skladu s higienskimi načeli.
Začasni ukrepi:
Za odpravo pomanjkljivosti, bo izdana ureditvena odločba.«
(iz zapisnika o opravljenem inšpekcijskem ogledu, 13. 6. 1983)
»Normalnih« inšpekcijskih ogledov sob in skupno koriščenih prostorov (WC, tuš) ni bilo, saj je za takšen obisk v Domu FSPN očitno potrebna izjemno kritična situacija (določene nalezljive bol-ezni — garje, spolne bolezni).
Pač pa je ogled bil v zvezi s turistično dejavnostjo, s katero se študentski dom ukvarja v času šolskih počitnic, pri katerem je bilo ugotovljeno, »da se za turistično dejavnost pripravlja le ena etaža in sicer so bili obnovljeni vsi tlaki, oljnati opleski, oprema ter belež sten.* Obnovljene so bile tudi sanitarije. Po temeljitem čiščenju, ki je že v toku, se bo turistična dejavnost pričela predvidoma v mesecu avgustu.
Sklep: Obnovljeni prostori v I. etaži ustrezajo za turistično dejavnost.
Začasni ukrepi (do izdaje odločbe) ali izjemni nujni ukrepi: 1. Vse prostore namenjene turistični dejavnosti se mora dnevno
temeljito počistiti, sanitarije in kopalnice pa tudi razkužiti.« (Citirano iz 2. zapisnika, ki je bil sestavljen dne 26. 7. 1982 ob 13. uri v Domu FSPN, Ljubljana, Kardeljeva ploščad 5)
Zanimivo, kako so si ljudje različni, eni vsega tega sploh ne potrebujejo!
Urejanje in čiščenje sob je dolžnost študentov samih, medtem ko so hodniki, WC-ji in tuši v rokah zaposlenega osebja — čistilk. Glede na to, kdo bolje opravlja svojo dolžnost, bi lahko rekli, da obstaja več uveljavljenih možnosti:
1.  sobe, ki so bolje čiščene od skupno koriščenih prostorov,
2.  sobe, ki jih nekako lahko primerjamo s higieno določenih hod-nikov, WC-jev in tušev,
3.  sobe, ki so slabše čiščene.
Kakor obstajajo razlike v higieni sob, tako obstajajo tudi razlike med čiščenimi skupnimi prostori posameznih nadstropij.
Vsekakor pa za razlike v higieni nadstropij ne moremo kriviti zgolj zaposlenega osebja — čistilk, kajti takozvana kultura študentov je včasih prav na tej ravni zelo nizka (bistven odraz tegaje tudi neposredna okolica Doma FSPN).
Pomanjkljivosti, ki pa jih je moč pripisati zaposlenemu osebju, čistilkam, se vežejo na dneve, ko polne posode za smeti ostanejo kar v predprostorih WC-jev ali celo pred dvigali, med šolskimi počitni-cami pa takšno stanje ostane nespremenjeno tudi nekaj dni.
Ko smo o higieni sob in ostalih prostorov povprašali študente same, se jc večina kritično usmerila na vse, kar obstaja izven sob, »notranjosti« pa nikakor niso postavljali pod vprašaj.
Seveda pa je potrebno opozoriti tudi na to, da je sobe s tako starim inventarjem zelo težko čistiti in so kot take leglo najrazličnejših bolezni.
Znano je, da so se v Domu FSPN že nekajkrat pojavile garje. Koliko je vzroke za to stanje poskušala preveriti sanitarno-higienska inšpekcija v prejšnjih primerih, nam ni znano, zelo znan pa nam je zadnji pojav garij, za katere je celoten Dom FSPN izvedel šele po enem mesecu, ko se je ta bolezen pojavila. Takrat je prišla na ogled tudi sanitarno-higienska inšpekcija in podala po ogledu naslednje poročilo:
(opomba: prišla je na lastno pobudo in ne na poziv Uprave Doma FSPN)
Spremembe, do katerih je prišlo v šolskem letu 1984/85 (posta-vitev nove razdeljevalne kuhinje, preureditev prostorov za sociološko knjižnico) so žal zgolj rezultati zelo visoke mere ne-vzdržnega stanja Doma FSPN.
v Odcepitev Doma FSPN od FSPN in priključitev le tega k Studentskemu centru, ki je formalno potrditev našla v referendumu, še ni doprinesla izostrenejših pozitivnih ali negativnih rezultatov.
Ne glede na vse to, pa bo moralo preteči še nekaj časa, da bo poleg starega Doma FSPN zrastla nova stavba.
Kolikšna mera nevzdržnosti pa je potrebna za realizacijo že tega sprejetega sklepa?
Tatjana Pečko
ZDRAVSTVENI DO"M LJUBLJANA
TOZD OSNOVNEGA ZDRAVSTVENEGA VARSTVA
ŠTUDENTOV
Ljubljana, Ilirska ul. 2
Patronažna dejavnost
Štev.: 1-5/83 Datum: 16. 12. 1983
Poročilo: Sanitarno-higienski ogled doma FSPN za študente na Kardeljevi ploščati 5.
Študentov bivalni prostor obsega dvopostelno sobo z balkonom, ter majhno čajno kuhinjo. Te prostore so študentje dolžni vzdrževati v sanitarno-higienskem nivoju, kot ga zahteva domski red. Sanitarni prostori so skupni ter so ločeni od bivalnega prostora.
Ostali skupni prostori, ki povezujejo posameznetrakte, higiensko vzdržujejo zato plačani in usposobljeni delavci doma. Sem spada tu-di TV oz. klubska soba. Dom ima svojo kuhinjo oz. razdeljevalnico hrane, v kateri pa se hrani malo študentov.
HIGIENSKO-TEHNIČNI POGOJI:
Osvetlitev doma je kombinirana, dnevna in umetna. Ogrevanje je centralno. Prezračevanje sob je naravno, z odpiranjem oken. Čajna kuhinja ima zračnik. Ti mikroklimatski pogoji so ustrezni. Neustrez-na pa je talna obloga v sobah, čajnih kuhinjah ter komunikacijskih prostorih. Tla so stara in razpokana. Zaradi tega jih ni mogoče hi-giensko ustrezno vzdrževati.
SANITARNO-HIGIENSKA PROBLEMATIKA
Prostori, katere čistijo študentje, v večini higiensko niso ustrezni. Problematični so tudi balkoni, na katerih odlagajo oz. skladiščijo neustrezno embalažo npr. stare hladilnike in druge aparate. Tla v ne-katerih sobah sploh niso čiščena. Sanitarni prostori so higiensko dobro vzdrževani.
Skupni prostori, kot so hodniki, stopnišče in klubska soba z ozirom na to, da jih čistijo delavci doma, bi bili lahko bolje vzdrževani.
UKREPI: Vse študente, katerih prostori niso bili ustrezno čiščeni, sem opozorila.
Mislim, da je premalo zanimanja za sanitarno-tehnično ter za sanitarno-higiensko problematiko doma tudi s strani uprave oz. vodstva doma.
* naslednik bivanja v teh obnovljenih sobah ni mogel in ne more biti vsak študent Doma FSPN; vglavnem so v njih slušatelji Srednje politične šole in študentje SLO — očitnadiferenciacija in hierarhiza-cija med študenti Doma FSPN
RECENZIJA: DR. H.  POŽARNIK  »ALTERNATIVE«
»Ni komunistične revolucije brez revolucionarnih ciljev razvoja, pro-dukcijske tehnologije in strukture. Kdor želi uresničiti komunizem s str-oji in tehnologije kapitalizma, ne vidi, da vse to niso le produkti, ampak tudi matrice hierhičnih družbenih socialnih odnosov in institucij ter kul-turnih, političnih in poklicnih monopolov. <
(A. Gorz)
dr. HUBERT POŽARNIK: ALTERNATIVE
Alternativnost je na Slovenskem v glavnem varno spravljena v sveti tempelj slovenskega kraljestva svobode — kulturo, veliki impe-rij slovenskega duha. In res je v provincialnem okolju, okrašenem z bidermajersko patino dunajskega svetovljanstva zrasla roža mogo-ta, tragično razpeta med svode evropskega duha ter kajmak in čeva-pčiče, poklicana za to, da v napihnjenosti svoje praznine zapolni ta tragični razcep. Kot stranski poganjki iz te reže brstijo in venejo alternative, od alternativne poezije do alternativnega samomorilstva in nazaj. Le malo Slovencev razmišlja o altefnativnih politikah in še v ta razmišljanja se ponavadi vpisuje vsa podivjana fantazmagorika slovenskega kulturnega imperija — zedinjene Slovenije, kulturni parlamenti, kulturnovzgojne diktature, konclagerji, Planica in Aljažev stolp. Da bi Slovenec razmišljal o tako plebejskih zadevah kot so alternativne tehnologije, dajte no, to je vendar področje neavtentičnega, ne resničnega vsakdanjika, več in boljše delo, umazana dežela, kjer biriči, birokracija in znanstveniki sanjajo svoje male imperije do konca zracionaliziranih sistemov, kjer lokalni velebogovci države malikujejo osnutke svojih spomeniicov in kjer rastejo hitro rastoči prašiči v lego kockah. A v enem si je to popa-dajoče in nasprotujoče slovensko občestvo enotno — vsi so za »na-predek«, le večni krogotok kapitala in idej jim ohranja tiste male vr-tičke privilegijev, le znotraj njega lahko kaj pridobijo. V tem je ves diskretni šarm.
KULT NAPREDKA
Pojem napredka se je kot konstitutivni element tako udomačil v družbenih razmerah, da se zdi, kot da je to linearno gibanje nastaja-nja »vedno novega, boljšega« večen in s tem naraven proces. Vendar atribut večnosti in naravnosti zadobi šele v tistem zgodovinskem obdobju, ko se narava zreducira na goli objekt, sam na sebi rešen kakršne koli kvalitete in zreducirana na samo tiste lastnosti, ki jih je možno kvantitativno izraziti. V času torej, ko se kot objektivna nu-jnost družbenih razmer rodi ideja v človeku, gospodarju, dvignjenem nad naravo, mrtvim svetom, ki ne tvori nobene vrednos-ti, pač pa je nemi in goli objekt, po katerem brska novoveška racio-nalnost, a mu kljub svoji narcisoidni subjektivnosti ne more nikdar priti do dna, zmeraj še ostane tisto nekaj, kar je narava na sebi... Ali kot to mnogo bolj jasno pove dr. Požarnik: »Pojem napredka še ni tako star, saj se je rodil v času razsvetljenstva, v obliki, kot ga upora-bljamo danes, pa se je uveljavil šele v zadnji tretjini 18. stol., v času prve industrijske revolucije. Šele z znanstvenimi odkritji in izumi v renesansi in po njej je postopno vedno bolj rasla mehanicistična predstava sveta, rivaliteta z naravo, želja premagati, obvladati, podrediti in izkoristiti naravo, vera, da je napredek tehnike isto kot napredek morale ali člove-ka nasploh in da za napredek tehnike in gospodarske rasti ni meja.
V delih Johna Locka iz 17. stoletja je že opaziti povsem novo preds-Uvo o mestu človeka v naravi: človek edini živi — narava je mrtva, človekovo delo edino ustvarja vrednost — narava je pasivna in brez vrednosti.« (Alternative, str. 18. — 19).
Pojem napredka zgodovinsko sovpada z emancipacijo blagovne menjave, kajti podružbljanje produkcije, ki ga za hrbti individuov opravlja menjava, zahteva, da se vsak produkt, vse opredmeteno delo iztrga tako neposredni uprabi kot tudi vsem naravnim mejam. Diktatura menjave ustvari svoj naravni red stvari — ne menjuje se več tisto, kar se proizvaja, pač pa se proizvaja samo tisto, kar se me-njuje. Po svoji formi razvita blagovna produkcija ne priznava nobe-nih naravnih produkcijskih pogojev, vsi so le bolj ali manj istovetni s slepim povprečjem, ki ga tvorijo — družbeno povprečnimi produk-cijskimi pogčji, ki vzpostavijo abstrakten pojmovni svet, .' katerem vlada abstraktno delo nad konkretnim in v katerem je človek kot na-ravno bitje legola stroškovna postavka. Nora dirka produciranja je le najbolj vidni izraz tistih družbenih razmer, ki silijo sleherni »ekonomski subjekt«, da se obnaša «racionalno«, znižuje stroške in povečuje proizvodnjo, množi neznansko zbirko vseh blag, ki pa mo-rajo biti ali uničena ali morajo zastareti, daprodukcijav povečanem obsegu lahko teče naprej in se s tem reproducirajo vladajoča družbe-na razmerja. Individualninemočilastnikovzgoljdelovnesileustreza brezbrižnost njihove zavesti do vsega snovnega gibanja in kot kompenzacijski mehanizem obljublja blagovna estetika individuu vedno nove prednosti, privatne ugodnosti in privilegije kot nad-omestilo za vse tisto, kar nad predmetom zagreši produkcija kot ta-Ka. Če ta vedno bolj uničuje življenjske pogoje, pa na drugi strani vsako blago zase obljublja izboljšanje teh pogojev. Vse to jeseveda s stališča kapitala še kako racionalno, saj odpira nova in nova podr-očja »proizvodnih dejavnosti«, kapitalizacija sveta gre tako v neskončnost kot v neskončnost rastejo bruto nacionalni proizvodi, v očeh agentov kapitala edini zveličavni indikatorji »napredka«. Dr. Požarniku gre v knjigi predvsem za to, da izpostavi tisto, mimo česar naša zavest zdrkne z vsakdanjo rutino in da obračuna s tistimi apologetskimi frazami kot so npr. tista proslula »Za napredek jetre-ba pač malo potrpeti« ali pa cinična oblastniška psovka »Pa kaj, bi hoteli nazaj v kameno dobo?«. Kot da v svoji potrpežljivosti vselej ne izgubimo več kot pa pridobimo in kot da obstaja ena sama možnost
— ali pristati na obstoječe stanje, v katerem Slovenci požro 150 mi-linonov pomirjevalnih tablet letno ali pa »nazaj v kameno dobo«. Diskurz oblasti par excelence!
Tako je v knjigi poudarjeno prav tisto, in izpostavljeno kar meha-¦lizmi družbene amnezije, ki naredijo zavest slepo za vse, kar ni kvantitativno, zabrišejo kot predmet družbene kritike, poudarjeno je prav tisto, s čimer se vsak dan na vsakem koraku srečujemo, a kot da ne opazimo, kot da pozabimo, da so to stvari, ki se tičejo kvalitete našega življenja in ne problemi nekega od nas ločenega okolja. Tu udari knjiga izven vladajoče ideologije, ki ves problem zreducira na »varstvo okolja«, s katerim naj se ukvarja birokracija s svojimi 'preventivnimi službami na eni strani in na drugi strani »moralni in odgovorni občani«. V tej vročični agoniji, v kateri nas oblast vsakodnevno biča z bičem »več producirati, če hočemo preživeti« in v kateri zna birokracija samo eno molitev »več dela, bolje delati, več dela« so »Alternative« kot hladen tuš, ki razbije temeljni mit oblasti
— da je naraščanje družbenega proizvoda linearno povezano s kva-liteto življenja. »Tržna in menjalna vrednost stvari in uslug nepovenič o njihovi kvaliteti in uporabni vrednosti, pač pa zgolj to, koliko jetreba nlačati   znotraj   monetarnega   sistema.   Zato   med   naraščanjem družbenega proizvoda in resnično kvaliteto življenja ni tesne zveze« (isto, str. 31) Tu se najbolj jasno pokaže,da dr. Požarniku negreza nikakršno  ekološko  kozmetiko,  ampak  za  kritiko  načina  pr-oizvodnje v celoti. Zato tudi obračuna z vsetni teorijami, ki pri-kazujejo gospodarsko rast kot na razvoju tehn;b«osnov?»no naravno nujnost, tako da to rast pripelje do absurda. »Kaj te stopnje (stopnje j^ospodarske rasth— opomba A. K.) pomenijo, najbolje vidimo iz preprostega izračirtia, da pomeni 5% stopnja rasti letne porabe v sto lctih povečanje proizvodnje in seveda porabeza 13ox...« »Trditev, daje
človeški pohlep tisti, ki zahteva gospodarsko rast, povsem zamegljuje dejstvo, da je sama rast proizvodnje tista, ki v prvi vrsti sili k naraščanju porabe« (str. 35).
Tako je z enim zamahom zadan udarec tako apologetom gospo-darske rasti kot tudi kvazi kritičnemu moralnemu čivkanju, ki pro-ducira slabo vest s poudarjanjem »požrešnosti in egoizma človekove narave« to s tem stabilizira tisto, proti čemur pridiga.
TEHNIKA IN GOSPOSTVO
Protislovja današnjega sveta v tendenci vodijo k upravljanemu svetu, rešenem kriz blagovne menjave in v njih utemeljnih družbenih programih, rešene zunanjih, tržnih prisil, vendar s tem še nepreklets-tva kapitala, iz družbenih odnosov izraslega iracionalnega preklets-tva produkcije zaradi produkcije same. Barbarstvo bo verjetno dru-gačno, kot si ga je preveč dobesedno predstavljal Marx, mnogo bolj )iodobno Huxleyevemu Krasnemu novemu svetu, hierarhičnemu
jgastroju, v katerem se bo gospostvo'zamaskiralo v obliki tehnolo-gije produkcije in tehnologije upravljanja družbe. S specifičnim na-činom podružbljanja produkcije se pfisile kapitala vedno bolj ponotranjajo in dobivajo videz čistih tehnoloških mehanizmov, gospostvo se zakamuflira v znanost samo, ki kot duhovna potenca družbe, kot je to vedel že Marx, bolj in bolj postaja dekla kapitala. Kako se to dogaja? V obdobju monopolnega kapitalizma po A. Sohn—Rethelu pride do razcepa na dveekonomiji: tržno ekonomijo in ekonomijo podjetja. Za prvo, kijespecifika blagovneproizvodnje nasploh, je značilno, da ji je podlaga spekulacija v slepo delujočem, brezzavestnem procesu menjave blaga. Druga pa ima svoje izhodišče v delovnem procesu in se dogaja skozi zavestno dejanje. Medtem ko torej na eni strani postaja proizvodnja v podjetju vse bolj racionalizi-rana, ko se racionalizira in planira sam pnoces živega dela, je sama ta racionalizacija podvržena brezzavestni železni dikataturi zakona vrednosti, podrejena slepi kavzalnosti delovanja trga. Pravtanevid-ni diktat zakona vrednosti je tisto, kar determinira racionalizacijo v podjetju in ji daje iracionalen značaj, saj so stvari racionalizirane ne po meri delavca kot čutnega bitja, pač pa po meri produkcijskih stroškov, v katerih je delavec zaobjet le v abstraktni formi delovne sile. Znanosti ne gre očitati prizadevanj po izboljšanju tehnologije in racionalizaciji upravljanja, znanstvenikom predvsem očitamo slepoto, s katero sprejemajo slepe tržne zakone kot nespremenljivo naravno nujnost in brezbrižnost do borniranih in človeka pohabljaj-očih produktov s temi zunanjimi prisilami omejenimi rezultati njihovega dela, preračunljivost, v kateri stiskajo oči pred tem, da ima njihovo, od dela rok ločeno miselno delo, ki je zgodovinsko nastalo šele, ko je bil delavec oropan duhovnih potenc dela, še kakšne • konkretne, čutne posledice na tiste, ki delajo z rokami in da njihova čista miselna dejavnost ni noben božji dar intelekta, pač pa v zgodvovinski podvojitvi dela na načrtovalno in izvajalsko, podvoji-tvi, ki doseže svojo čisto formo s taylorizmom, utemeljenadruzbena potreba in nuja. In koneckoncev lahko znanstvenikom polegslepe vere v čudodelno moč tehničnih izboljšav, ki naj bi polepšale in popravile na parcialnih delih tisto, kar zagreši način produkcije v celoti, očitamo še zločin nad znanstveno resnico kot tako. In kaj je molk o »neprijetnih« znanstvenih resnicah ali zavestno udinjanje ne lepri izdeiovanju razli-čnih uničevalnih orožij, ampak tudi pri znanstvenem načrtovanju sk-rajševanja življenjske dobe od žarnic do televizorjev drugegakot zločin nad znanstveno resnico? Znanstvenikom se danes ni treba iti »čiste politike«, absolutno ločene od njihovega siceršnjega početja, kajti znanost sama danes po svojem principu zahteva, da se odreši svoje kvazi družbene nevtralnosti in si prisvoji subjekt—substanco. Kot dekla kapitala izdaja samo sebe in kot samoizdaja skozi fetišizetn ponotranjanja prisil postaja gonilna sila upravljanega sveta, v katerem bodo sicer najbrž rešeni problemi pomanjkanja surovin in onesnaževanja narave, v katerem se bo večina dela opravljala ne več v tovarni, ampak na domu, vendar bo »kraljestvo svobode« od-daljeno bolj kot kdaj koli prej.
»Alternative« izpostavijo vse bolj močno tendenco po tehnizaciji sveta, sveta, v katerem se bo samo še proizvajalo. »Na vsakem kora-ku vidimo, kako so posamezniki in cela družba hipnotizirani od čudeža moderne tehnologije, zato tudi verjamejo, da obstaja za vsak problem tehnološka rešitev. Naj gre za politične, psihološke ali ekološke probleme — prva, skoraj avtomatska reakcija je, iskati rešitev v kakšni novi tehnologiji.« (str. 28) Tako nastaja »me-gastroj«, v katerem se prepletajo niti birokratskih centov moči z ni-tmi ozkih skupin ekspertov, ki lahko edini nadzorujejo in vzdržujejo posamične dele sistema. Znanost in tehnologija tako postaneta bistveni determinanti družbenih odnosov. Zato potrebujemo »dru-gačno znanost«, potrebujemo »alternativnetehnologije«, ki nebodo utemeljene na izkoriščanju človeka in narave in ki bodo po svoji na-ravi omogočale ali široko družbeno kontrolo ali pa bodo zaradi svoje preproste uporabe že tudi dostopne takorekoč vsem ljudem. Dr. Požarnik si je na jasnem, da se jih ne da predpisati na recept, saj so možne samo kot rezultat dolgega emancipatoričnega procesa
znanosti same. Jasno je, da je »brez emancipatoričnega procesa socializacije naravoslovcev, inženirjev, ekonomistov in drugih bitko za alternativno prihodnost komaj mogoče izbojevati.« (str. 75) Kriti-ka znanosti in znanstvenikov torej ni pisana s pozicije iluzoričnega bega v nepokvarjeno prirodo, s pozicije utopičnih zlatih predz-nanstvenih časov, temveč s pozicije samozavedanja znanosti o njeni protislovni družbeni vlogi. To, kar potrebujemo danes tukaj in zdaj so po mnenju dr. Požarnika disidenti v znanosti, ki bodo aktivacij ska energija temu procesu. Boriti se je treba zato, da nastanejo tak družbene, politične razmere, ki bodo disidentstvo v znanosti splo; šele omogočale, kajti kjer ni zraka, se ne da dihati. Mehr luf (Goethe)
MARX-   UJETNTK TFHNIČNEGA DETERMINIZMA?
»Če bi ne bilo Marxa in Engelsa, bi si ju morali izmisliti kapitalisti
(H. Gruhl, vodja desnega krila alternativn^ga gibanja v ZRN)
Podobnega mnenja je še veliko Ijudi, ki so precej bolj levo od Gru-hla, saj je težko razumeti, kako se Marx lahko na eni strani zavzema za dovršeni humanizem—naturalizem med človekom in naravo, njegovim anorganskim telesom, skoraj istočasno pa poje hvalnice tehnološkemu razvoju, ki ga je na dan priklicala buržoazija. Še zlas-ti, ker je glavni tok marksizma kar preprosto enačil razvoj tehnike same, brez dejanskih sprememb družbenih razmer v katerih se dela, z razvojem proizvajalnih sil. Tako »ortodoksni« marksisti kot re-vizionisti so v zadnji instanci pristajali na to, da sam razvoj industrije in tehnike vodi v edenski vrt komunizma. Če je bila za Lenina indust-rializacija in elektrifikacija, toda ob oblasti sovjetov, železna nujnost obstoja mlade sovjetske revolucije, kasneje o oblasti sovjetov ni bilo govora, nujnost industrializacije se je sprevrgla v krepost in najvišji cilj socializma, ki je v kvantitativnem razvoju produkcije videl ko-tnunizem sam. Razmišljanja o pomiritvi med naravo in produkcijo kot pogojem odprave eksploatacije pa so v najboljšem primeru ostala v gla-vah fllozofov—odpadnikov. Toda enačenjesocializmas kilovati in to-nami pove več o naravi takega marksizma, kot pa o Marxu samem. Tu nam ne gre za samo obrambo Marxa, gre za več, za obrambo rev-olucionarne metode same, s tem za obrambo mišljenja kot orodja spreminjanja sveta Ker je družbenost produkta, tudi družbenost tehnologije, zakrita v sami njegovi formi, ker se njegov družbeni sta-tus v razmerju do drugega blaga prikazuje v naturalni formi, v katen nastopa blago v svoji snovni pojavnosti, na kateri nikjer ne piše, kaj da je kot družbeni produkt, zaradi tega je zavest ujeta v mišljenjske antinotnije, v katerih enkrat glorificira predmete same (kot tisto kar nam v logičnem samorazvoju izboljšuje življenje), drugič pa v predmetih vidi že zlo samo. Kot da je, npr. računalnik, kriv za brezposelnost, ker povečuje produktivnost dela. Krivda seveda ni v računalniku, kajti povečana produktivnost dela ne pomeni nič drugega kot to, da se ob zmanjšanem deležu živega dela proizvedc ista količina dobrin. Če npr. računakiik poveča produktivno silo za še enkrat (100%), potem bi lahko isto število delavcev delalo 4 na-mesto dosedanjih 8 ur, količina produktov pa bi ostala konstantna. To pomeni — MANJ DELATIIN BOLJE ZIVETI. Toda s stališča kapitala je zaradi nuje iztiskanja presežne vrednosti iz delavcev bolj racionalno odpustiti polovico delavcev ob tem, dadrugapolovica še naprej gara 8 ur. Brezposelnost torej ni posledica stroja (računalni-ka), ampak posledica družbenega razmerja. Stvar seveda ni tako preprosta, ker tehnologija ne zvišuje samo produktivne sile dela, pač pa, kot pravi Gorz, postaja bolj in bolj tudi materika hierarhičnih družbenih odnosov. Zato se v primeru računalništva moramo boriti proti uporabi računalnika kot sredstva totalnega nadzora in kontrole, ki bo bojda družbo rešila teroristov, kriminalcev, delom-rznežev in prevratnikov, toda boriti se proti računalniku, ki lahko na težkem in nevarnem delovnem tnestu zamenja delavca zaradi tega, je ne samo nehumano, ampak tudi idiotsko.
Kar se Marxa tiče, ga je treba pri vprašanju družbene determini-, ranosti tehnologije kritizirati ne zato, ker bi apokogetsko pristajal na družbeno nevtralnost tehnologije (znani stalinistični slogan je namreč prav ta, da je tehnologija nevtralna in jenjen »razredni značaj« odvisen samo od tega, »kateri razred jo ima v rokah«), ampak obratno, kči" ni dosledno razvil svoje lastne teoretske podmene, da je tehnologija tudi poka7atelj družbenih razmer, v katerih se dela, da torej ni družbeno nevralna. Se enkrat se pokaže, da je lahko najmočnejša kritika Manca prav Marx sam.
Toda ali Marx ne povzdiguje v nebo tehnološkega napredka, š-zlasti v Komunističnem manifestu, kjer so začetne strani takoreko ena sama hvalnica revolucionarju produkcijskih instrumentov, bre/ katerega ne more eksistirati buržoazija, ki je »v komaj sto letih svoje-ga razrednega gospostva ustvarila masovnejše in kolosalnejše pro-d kcijske sile kot vse minulegeneracijeskupaj. Podjarmljenje narav-nii. jil, stroji, uporaba kemije v industriji in paljedelstvu, parniki, železnice, električni brzojavi, izkrčitve celih kontinentov, oplovljenje rek, velike množice prebivalstva, priklicanetakorekočiz tal — katero prejšnje stoletjeje slutilo, da so v krilu družbenega dela dremale take produkcijske sile?« (K. Marx, F. Engels: Manifest ko-munistične stranke, MEID II, str. 593 — 594) Toda takoj naprej je govora o bedi proletariata in to ne na način kakšnega pr-oudhonovskega filistrstva, ki ne zahteva drugačne, pač pa »pra vično« družbo, ki torej zahteva z moraličnim patosom začinjenc socialno kozmetiko, ampak obratno, pokaže na družbene vzroke, zaradi katerih se produktivne potence kapitala razvijajo le, če kapi-talisti stradajo delavce, pokaže na istost družbenega razmerja, ki na eni strani proizvaja »neznansko zbirko blag« in tehnološki na-predek, na drugi strani bedo od njene klasične oblike do sodobnih oblik urbane bede, razmerje, ki je objektivno nujno slepozavse, kar ni kvantifikabilno, slepo tako za človeka kot čutno — naravno bitje. kot tudi za naravo samo. Dokler si o tem nismo na jasnem, toliko časa prav tako objektivno nujno zapadamo v mišljenjskeantinomije in poizkušamo ločiti pozitivne strani tehnološkega razvoja od nega-tivnih, kot da sta to dve ločeni celoti in s tem zagrešimo tisti determi-nizem, ki ga očitamo Marxu. Najsi smo vulgarni apologeti »napred-ka« ali pa njegovi rigorozni kritiki, je naš odnos do predmeta enak, lc perspektive so različne. In če smo temu odnosu zvesti z znanstveno strogostjo, potem pridemo konsekventno nujno do glorifikacije dela kot edinega vira vrednosti kar v Kritiki ghotskega programa ostro kritizira Marx, ko pravi, da ni le delo človeka edini vir vseh vrednosti, pačpa je vir vrednosti tudi delo naravo. To pa je ekološko «»ališče par excellence!
Ker dr. Požarnik ni marksist (in to mu jeitetisamo v dobro) in še manj marksolog mu seveda ne re očitati, da ni razbil vseh zgodovin-skih naplavin in usedlin na Marxovi misli in je zato nekritično povzel očitke Marxu. Še več, prav zaradi tega, ker se dela danez z Marxom kot s crknjeno kuzlo, ob tem da se vsak javno razglaša za marksista, je knjiga dr. Požarnika toliko večji izziv ne samo patologiji vsak-danjega življenja, ki nas obkroža, ampak tudi tisti misli, ki hoče pos-tati orožje, orožje, ki se hoče razširiti med mnoge.
Kajti »za ekološko gibanje je posebno važno, da se ne bori le proti nečemu, ampak tudi za nekaj. To je, da izdela za vsa področja našega dela in življepja, realne, človcško in ekološko razumne aiternative: dru-gačno tehnoiogijo, drugačen način gospodarjenja in kmetijstva, dru-gačno energetsko politiko.« (str. 16) In prav zaradi tega ne kaže poza-biti med drugim tudi na Marxa.                                  A. Klemenc
OKROGLE POVESTI NAŠE RTV IN NJIHOVA EKOLOŠKA RECENZUA
Po dogodkih v zadnjih mesecih v Sloveniji, Jugoslaviji in po svetu, strupitvi okolja z bifenili^v Krupi, prevrnitvijo cistern nad pitno ido v Krškem, dogodki, v Škofji Loki in Beogradu, mrtvih v Indiji, rpolucijah v Italiji in Švedski je TV Ljubljana na torkov večer 8. n. pripravila okroglo mizo, ki naj bi izzvenela kot miselna refleksi-proti razburjanju javnosti z naslovom Kako (ne) skrbimo za naše ;olje? Na razpravo so bili naslovu ustrezno govabljeni najbolj e)reprezentativni predstavniki našega ekološkega institucionalne-idušebrižništva. Vseh 9 arhontov ekološkega aero paga (Peter No-ik — Svet za varstvo okolja RK SZDL, Tone Poljšak — Komite za irstvo okolja in urejanje prostora, Svetozar Polič — Inštitut J. Ste-in, Jože Volfand — urednik »Dela«, Braco Mušič — Ljubljanski rbanistični zavodMndrej Klemnc — delegat RK ZSMS v Rep. sveu ivarstvo okolja, Albin Stritar — ZVOS, Jože Kajba — direktor rašičje farme v Ljutomeru in predstavnik Luke Koper je, kot lahko ričakujemo, prav monotonično izzvenelo.
Kot lahko razberemo že iz imen povabljenih, tega, da oddaja ni ila v živo, lahko tudi že v naprej prognoziramo, kako se je ta okro-la miza vrtela, trenja dveh nivojih. Na eni strani akutna ekološka roblematika, njen tehnološki vidik in njeni tehnološki vzroki, na rugi instanci pa se je govorilo o problemu zavesti zakonodaje, možnosti in nezmožnosti inšpekcijskih služb. Torej o ekološki :presivni politiki, kar naj bi bil nekakšen odsev te problematike v ružbi. Na drugem t.i. družbenem nivoju pa se potemtakem ta ob-ezno spremeni tudi v razpravljanje o zavesti (ne zavedanju) skupin li posameznikov.
V tej družbeni projekciji nam ekolowki6blemi tako nastopijo v logi presije in so tako enkratno dopolnilo ter politokratski produkt rvega tehnicističnega gledanja. »Zakoni nam ne bodo potrbni, ko odovolj razvita zavest « (Braco Mušič). Da zakoni po tej logiki in iteku vzpostavljajo zavest in ne obratno, da je zavest produkt oločene družbene situacije, ki se nato legalizira v obliki napisanega li nenapisanega zakona, bi nas namreč pripeljala v situacijo, ki ji iti Odisej še manj pa naših devet sofističnih strokovnjakov ne bi ilokos. Teza, da se zakonodaja ne uresničuje zaradi pomanjkanja jvesti, bi se zrušila pred dejstvom, da so produkcijska razmerja in leologija, ki iz njih izhaja (torej družbena situacija) tista, ki pog-jujejo in zahtevajo neupoštevanje te zakonodaje. Ekologija pa se ojavi kot zaviralni interes. Bipolarnost pozicij, torej ekologija proti konomiji, ki se s tem vzpostavi, pa je ponovno in spet v interesu iiste družbene ideologije. Zakaj kasneje? S tem pa se znajdemo v ituaciji ko bi moral obtoženi sam sebe soditi m giede na pozitivno li negativno sodbo tudi sam izvršiti eksekucijo in celo plačati in ipraviti pogreb.
)EKONCENTRACIJA ALI DECENTRALIZACIJA
Na okrogli mizi se je večkrat omenil policentrični razvoj, pojmo-an v okviru skladnejšega razvijanja SRS, kar naj bi po logiki misli melo tudi pozitivne ekološke implikacije. Zlasti kot način boljšega ilaniranja v okviru še neizkoriščenih prostorskihresursov oziroma azvoja nerazvitih regij. Rad bi zato na kratko osvetlil zgodovino »licentrizma pri nas. Policentrični razvoj SRS kot oblika »rostorskega planiranja je bila zaradi političnih in gospodarskih »dločitev sprejeta v skupščini SRS.
Dotedanji planski razvoj,petletke, ekstenzivna rast, ki so bili načilne dolgo časa za naše gospodarstvo, bi še v nadalje prinašala nigracijo ljudi v mesta, pustošenje nekaterih regij ter povečevalo st-ukturna neskladnja v razvoju. Politika policentrizma, ki naj bi bila
svojem prvencu forsirana zaradi, enostavno rečeno, preseljevanja ndustrije k delovni sili s ciljem razvijanja nerazvitih regij, bi po taki Dgiki bila politika prostorske dekoncentracije. Ob poceni delovni ili oziroma ob namembnosti odpiranja čimveč delovnih mest ter loceni naravnih resursih v nekaterih predelih je tak razvoj prinesel lelovno, kapitalno ter polu-tivno intenzivno industrijo in je bil nad-Ijevanje ekstenzivne rasti. Nepotrebnost selektivnosti, ki je tako na-iala, je zvečine onemogočila in onemogoča še sedaj razvoj novih shnologij. Boleče prestrukturiranje, ki bi bilo tudi boleče družbeno irestrukturiranje, je tako odloženo. Ekološki problemi kisonastali, ia so bili porinjeni v stran z geslom »razpršiti na kolektiv« s sndenco zniževanja produkcijskih stroškov. Zgodovina nasega olicentrizma tako nima istih političnih in ekonomskih vzrokov kot
nekaterih razvitih državah 7 megalomanskimi industrijskimi sre-išči in centri. V teh okoljih se namreč pojavi ekološka polucija, ko je.
potrebno same lastnosti okolja, ki jih taista industrija potrebuje za normalno produkcijo, reproducirati.
In zato sili k spreminjanju TEHNOLOGIJ in DEKONCENTRA-CIJ. Tudi kar se tiče delavskega razreda oziroma možnosti pritiska na produkcijske monopole in enotnim uveljavljanjem svojih zahtev, se s tako prostorsko razselitvijo znatno zmanjša. Pri nas sicer tega drugega ni zato pa smo imeli klasičen primer prve cvetke.
Primer, kako industrija sama sebe kaznuje, je tovarna celuloze in papirja Djuro Salaj v Krškem, ki je onesnaževala reko, tako kot mesto z*900 000 prebivalci. Hladilni sistemi jedrske elektrarne, kajti to je pretočna elektrarna, tako niso mogli normalno opravljati svoje funkcije in je stalno grozila n^varnost zamašitve. Dosleden odgovor prostorskega tehnokrata bi bil: ne dajati teh dveh sistemovov sku-paj. (Tega na okrogli mizi sicer niso izjavili) Tako pa so morali zgra-diti čistilno napravo, kar je tudi zvišalo stroške produkcije, kot je bilo rečeno.
Primer nepovezovanja prostorskega planiranja z ekstenzivno in-dustrijsko rastjo, nam tako ne izpade kot slučaj. Djuro Salaj je bil sicer omenjen, dogodek pa ni bil komentiran oziroma prikazan ravno s tega politekonomskega vidika. Taka izvzetost in parcialno analiziranje problemov sta okroglo mizo pripeljala do mnenja, ki je bila že zelo radikalno glede na različna stališča, ki so bila prisotna, da je sedaj naša predvsem »družbeno-civilizacijska odločitev«, pri kateri naj bi glavno vlogo odigrala zavest, da se bomo odločili za teh-niko visoke informatike, robotizacije, zaključenih tehnoloških procesov... Stvar se pokaže kot edina možna dokončna alternativa in rešitev, zqptraj katere sploh ni več nobenih variant združbenimi implikacijami. Tako se tu zaplete. Zaplet bom poskušal razjasniti na primeru prašičjih farm, ki se je kot rdeča nit in celo kot nezavedna paradigma solucije vlekla skozi celo^debato.
Tako je bilo sproženo vprašanje prašičjih farm z 20 000 v Ihanu ter novih že narejenih ali pa še v izgradnji projektov v Prekmurju. Ene baje kar z 80 000 prašiči. Te farme ogrožajo vodotoke, podtalnico, zemljo, pa še neprijetno smrdijo okoliškemu prebivalstvu. Avstrij-ska zakonodaja tako prepoveduje več kot 299 prašičev na enem mes-tu, medtem ko je nemška baje še strožja. Majhno število prašičev je ponavadi vključeno v kmečko hišno gospodarstvo, ali pa delno tudi v tržno ekonomijo. Hrana za prašiče se prideluje ponavadi sočasno z drugo, zato v večini primerov ni enolična in umetna, kar se odrazi v kvalfteti mesa. Gnoj, ki nastane pri reji prašičev se uporablja za pognogevanje njiv v naslednjem procesu te male ekonomije, ki tako prerašča ena v drugo. V bodočnosti pa je na vidiku še racionalna .pridelava bioplina. Kako pa je s temi problemi v tako imenovanih prašičjih megalopolisih. Začnimo pri hrani za prasce. Zaradi niaksi-malizacije profita oziroma zniževanja stroškov produkcije se problem pervertira v vprašanje, kako jih čimprej spitati do idealne teže.
Hranijo se z umetnimi krmili, lahko tydi s hormoni, kar pa je os-tale hrane, je popolnoma enolična. Vedimo, da je umetna krmila potrebno proizvesti, za kar so ponovno potrebne nekatere surovine in energija. Ker, prašič serje, kar je bilo že omenjeno in to je tudi žalostno dejstvo za naše megafarmske pridelovalce, se je potrebno gnojnice tudi znebiti. Ker je te toliko, da se ne da vsega stresti na njive, bi za to nriorali pognojiti celo domžalsko občino (citat A. K.) Ker se gnoja ne da razvažati ali pa celo prodajati v vreči v trgovini (kot se da umetna gnojila) po Sloveniji se je je potrebno otresti. Tudi filter ni rešitev, naredil bi namreč prozvodnjo nekonkurenčno na do-mačem in tujem tržišču.
. Vprašanje procesa dekoncentracije ali decentralizacije se nam ta-ko zastavi v vsej svoji razsežnosti. Dekoncentracija kot prostorska razselitev se izkaže kot zniževanje stroškov produkcije ob nespremenjenem proizvodnem načinu, ki v tem primeru umetno segmentiranega produciranja še povečuje splošno potrato. (V Ihanu proizvodnja prašičev, v Leku hormonov, v Rušah umetnih gnojil, v Krškem energije....)
Ivan Iljič tako v svoji knjigi »La Convivalite« deli tehnike na dve vrsti. Na eni strani heteronomne (nesamostojne tehnike), ki ne onemogočajo samostojne aktivnosti v popolni obvladitehnike in ne onemogočajo povečanja ali pa celo zmanjšujejo sfero neke hišne ekonomije (sistem naredi si sam). Druga vrsta pa so tehnike, ki to omogočajo ter povečajo samostojnost v uporabi in obvladovanju te tehnike. (bicikel, hišni računalnik, kasetofon, alternativni viri ener-gije).  Ta  kategorična  delitev,  ki je  sicer jasno nemogoča pri
celotnostnem kategoriziranju neke tehnike, kajti povsod so nianse, nam pride tako prav pri opredeljevanju Lunkcionalnosti lastnosti za določeno uporabo.
Ko ponovno preidemo k okrogli mizi, ugotovimo, da se zvečanje sfere avtonomnosti zaradi družbene problematičnosti, neodvisnosti skupin ali posameznikov, kratkoročno pa zaradi stabilizacijskih nuj (prašičji megalopolisi — poceni izvoz prašičjega mesa ) nezavedno prikaže kot Yu crkavanje.                                              v
V ospredje tako preidejo filtri ali pa neumazane visokotehnološko razvite heteronomne tehnike, ki se prikažejo kot edina oblika spoštovanja do okolja — ekološki fašizem.
FILTER KOT POLITIKA ALI NUJA
Ko si prebiramo projekte Slovenija 2000, da bi ugotovali, kjer so bile do sedaj izvedene ekološke sanacije ter kje so bili največ posta-vljani filtri, lahko ugotovimo prav zanimiva dejstva. Samo ena tretji-na filtrirnih naprav je nad 1000 enot (E — količina ekvivalentna biološkemu onesnaževanju enega prebivalca) v Sloveniji jih je samo 120, večina pa ne deluje s projektiranim učinkom ali pa sploh ne de-la. Znano je veliko primerov, ko so tovarne filtre zaradi šparanja z električno energijo namreč izključevale. Ponavadi pa so nestro-kovno programirani ter nestrokovno vzdrževani, kajti večina jih ni-ma niti delovnega mesta ali pa vsaj občasnega vzdrževalca filtrirnih naprav. Ekološki sanaciji sta bili do sedaj dve, prva je Meža pod rud-nikom in topilnico svinca v Mežici, druga pa je pod tovarno papirja in celuloze v Krškem.
Naslednja velika očiščenja, ki so predvidena, pa so v središčih z veliko urbano ali industrijsko koncentracijo. Tako se je baje Ljublja-na že rešila, oziroma je na tem, da se reši večine svinjarije svojih od-padnih vod s filtrirno napravo v Zalogu.
Zelo zanimiv podatek, ki bi nam nakazal še določena razmerja med porabo pitne vode za gospodinjstva in industrijo, je razmerje 7,6 proti 18,6 za industrijo. Ker še vedno ni ločitve vode za namensko uporabo, torej na pitno vodo in industrijsko, lahko začnemo počasi ugotavljati, kje so vzroki za vse večje slabšanje kvalitete pitne vode. (v SR Srbiji se je vnekem mestu celo zgodilo, da podtalno vodo up-orablja industrija, ki za svoj proces rabi čisto pitno vodo, medtem ko mora mestni vodovod uporabljati prečiščeno Savsko vodo). Tudi filtrirne naprave same na sebi ne prinašajo čiste vode in je zato tako mnenje zelo zmotno. Učinek samega filtra nikoli ni 100%, kajtistrp-ški za čiščenje naraščajo eksponencialno proti 100% in tako bi bilo 100% očiščenje neskončno drago.
Primer, da flltri ne prinašajo sanacije okolja temveč zgolj pre-prečujejo njegovo popolno degradacijo nam bo pokazal naslednji iz-račun. Vzemimo 3—6% rast porabe vode do leta 2000, to je tudi veča-nja odplak z isto stopnjo ter na primer sedanje 45% očiščenje vode, ko jo bomo do leta 2000 spravili na 100%. Zelo optimistično. (103/100) 15 1,55 oziroma 2,3 pri 6% rasti. Odštejmofaktor 1 (100%). kolikorsebo očistilo glede na današnje stanje polucije ter dobimo 55% (današnja je 100-45 = 55%) oziroma 130% glede na današnje stanje. Izračun nam kakoje torej vsa politika filtrov naravnana zgolj v stagnacijo okolja. Ves »filtrski« trud pa nam uniči zgolj 3% rast porabe vode do leta 2000!
Če bi vzeli na primer realne podatke rasti ter upoštevali kumula-tivnost onesnaženja (prejšnje onesnaženje na sedanje) in zmanjše-vanje samoočiščevalnih sposobnosti voda, ugotovimo, da nas takp politika vodi dejansko v katastrofo.
Začetna ugotovitev, da se večina filter naprav postavlja ravno v središčih z veliko urbano predvsem pa industrijsko koncentracijo in da so tam tudi veliko bolj učinkovite nam postane že bolj jasna. Ena izmed lastnosti teh naprav je med drugimi tudi ta, namreč, da se stro-ški za čiščenje znižujejo relativno glede na velikost same naprave. Se-daj pa ponovno zaidemo v paradoksalno situacijo, ko nam sam na-čin varovanja okolja ima za končno posledico s časovnim odlogom ravno zaostrovanje te problematike zaradi koncentracije industrije na enem mestu, ki jo zahteva uspešen in poceni filter.
OKROGLA MIZA TAKO POŽRE SAMA SEBE
Naj za konec ponovim še znameniti Heraklitov izrek »Vse teče« ter citiram Lao Ceja: »Samo norci ostanejo na mravljišču, ko jih pi-kajo mravlje«
PODOBE TRENUTKOV ALI ZAPIS O
KP ZAHODNE EVROPE
Reklo, da so komunistične partije Zahodne Evrope v krizi, je že obrabljena fraza, ki meji na banalnost. Kakšnaje ta kriza? Kje je bolj in kje manj očitna? Kako se splošne značilnosti krize odražajo v po-sameznih okoljih?
Da bi vsaj poskusili razumeti, kaj se dogaja na Zahodu, sejetreba vrniti v preteklost. V času, ko so bile članice Kominterne podrejene Stalinovim in stalinističnim direktivam in so po njih usmerjale svoje delovanje, istočasno pa zamenjale domače okoliščine, so zahodnoevropske partije ubrale drugo pot. Skoraj v vsem obdobju obstajanja so sodelovale z lastno buržoazijo (načela Komunistične-ga manifesta si pač vsakdo razlaga po svoje). To sodelovanje, ki se zdi nekaterim kolaboracija z vsemi pridihi izdaje, je bilo prekjnjeno v času nemško-sovjetskega pakta, korejske vojne in hladne vojne, potem pa je bilo zopet obnovljeno.
Vsekakor rezultati kolaboracije razredov niso mogli biti v vseh okoljih enaki, saj se komunistične partije med seboj razlikujejo tudi po številu članov. Toda zaradi tega sodelovanja je v vseh okoljih prišlo do nasprotij med sodelujočimi, prav tako pa tudi do frakcij v partijah, zakaj neicateri so zavračali sodeloVanje z buržoazijo in na-mcsto tega predlagali večjo povezanost s sovjetsko stranjo.
Evrokomunizem, ki je odjeknil v sedemdesetih letih (in neprej), je bolj razburil Sovjetsko zvezo in njeno zaledje, kot pa dežele, od koder je evrokomunizem izšel. Pomenil je teoretično potrditev refor-mistične prakse in konec obremenjujoče dediščine III. internacio-nale. Partije so hotele izstopiti iz političnega geta in vstopiti v par-lamentarno realnost. Namesto pozicije med kladivom in nakovalom (vpiiv s sovjetske strani ter sodelovanje z buržoazijo) so se hotele na-sloniti na svojo pravo bazo (delavski razred). Danes »je vsem jasno«, da evrokomunizem ni predstavljal alternative. Bil je samo eden od obrazov krize, katere začetek mnogi povezujejo z letom 1956 in 20. kongresom KPSZ.
V osemdesetih letih so se komunistične partije Zahodne Evrope znašle na trojnem razpotju. Na koga naj se navežejo, v katerosmer naj krenejo? Rešitev teh problemov si vsaka partije predstavlja po svoje.
Na margini političnega dogajanja sta komunistični partiji Velike Britanije in Nizozemske. Prva (CPGB) je v svoji deželi skoraj popolnoma neznana. Nastala je z združitvijo več propagandnih in agitatorskih skupin in ni bila nikoli masovna stranka. Kaj takega v deželi z dolgoletno sindikalno tradicijo niti ni mogla biti. Totalno nepovezanost z delavci stranka kompenzira s stalnimi frakcijskimi boji, kjer člani partije puščajo vso svojo energijo. Vsaka pomembne-jša frakcija ima tudi svoje glasilo. Evrokomunisti se zbirajo okrog revije Marxism Today, prosovjetsko usmerjeni pa okoli časopisa Morning Star. Toda to je šele osnovna frakcijska delitev. Prosovjet-ska struje se deli še na leniniste, skrajno levico in še nekatere.
Evrokomunisti so ubrali drugo smer. V tem trenutku vidijo svojo priložnost v sodelovanju z laburisti. Po njihovem mnenju Laburisti-čna stranka ne najde pravega odgovora na vse večji razrast »thache-rizma« (toje novizrazzapolitiko, kiješebolj konservativnaodpoli-tike pred II. svetovno vojno). Povezava levih laburistov in evroko-munistov bi utrdila obe strani. To pa še ne pomeni, da se bo kaj takega v prihodnosti tudi zgodilo, ker niti vsi evrokomunisti niti la-busisti take združitve ne sprejemajo z navdušenjem.
Sindikal^o gibanje je tisto, ki v Veliki Britaniji zastopa deiavce. Niti laburisti, še manj pa komunisti, na delavce nimajo velikega vp!i-va. CPGB nima izdelane neke daljnoročne idejneplatforme. Ceprav so leta i^dv oDdelodanili osnutek »bntanske poti v socializem«, so jih dogodki v letu 1956 popolnoma pretresli. V enem letu je partijo zapustilo 35 000 članov. Od takrat potneni CPGB še manj kot prei.
Tako kot CPGB je tudi Komunistična partija Nizozemske (CPN) v globoki krizi. Nekdanja CPN je oblikovala idejno »pizozemsko pot«, toda takratne CPN ni več. Znotraj njesta zdaj dveglavni usme-ritvi. Eno tvorijo renovatorji, drugo pa horizontalisti. Terminologi-ja, ki označuje »napredno« in »revolucionarno« vejostranke, jesila izvirna, toda žal jim zmanjka izvirnosti, ko je treba ukrepati in izko-ristiti krizo kapitalizma za dosego družbenih sprememb. Horizonta-listično krilo CPN je ustanovilo Komunistično zvezo Nizozemske (VPN), ker CPN po mnenju tega krila ni več zaslužila svojega imena. Horizontaina frakcija vodi nevtralno politiko do namestitve raket, do dogodkov na Poljskem, narpesto razrednega boja pa imajo raje razredni mir.
Vpliv CPN v tovarnah je izginil. Da bi ga spet pridobili, se reno-vatorji povezujejo s socialno demokracijo in sindikalisti. Pred koncem zapisa o nizozemski sceni naj povem, da je CPN včasih orga-nizirala veliko podmladka (mladinska komunistična organizacija) prav tako pa so medse sprejemali različna feministična gibanja.
Popolnoma drugače je v Španiji, Franciji in Italiji. Komunistične partije so pomembni politični dejavniki in ne predstavljajo samo občasne pomoči socialistom. Tu pa se podobnosti tudi nehajo. Podobnosti prepuščajo mesto razlikam, ki so plod specifičnih do-mačih razmer.
Komunistična partija Španije (PCE) preživlja razkole in odce-pitve. Krizo je sprožila Katalonska komunistična partija, ki je leta 1981 iz svojega statuta črtala termin evrokomunizem. To je pome-nilo vžig vžigalne vrvice, ki sosi jo španski komunisti pripravljali ves čas po Francovi smrti. Takrat so demokratične sile začele najavljati zlom nekdanje politične prakse. Val demokratizacije naj bi zajel Španijo. Ljudske množice naj bi vršile kontrolo parlamentarnega in vladnega delovanja, vojska pa bi se umaknila iz upravnega sistema in se osredotočila na svojo primarno nalogo (na obrambo). Toda to ni zaživelo. V bistvu seje nadaljevalo frankistično življenje. Prvipo-skus demokratizacije je žalostno propadel. Največje pri tem izgubila PCE, ki takrat še ni bil legalizirana. Ponovno demokratizacijo so na-črtovali krščanski demokrati, od koder je izšel tudi premier Adolfo Suarez. Demokracija po merilih krščanske demokracije je pomenila odpravo frankizma, namesto tega pa so bile uvedene »minimalne demokratične spremembe« brez široke mobilizacije množic. PCE je postala legalna stranka pod zastavo monarhije. V zahvalo lega-lizatorjem je PCE pristala na konsenz, obljubila je lojalnost režimu in kralju. PCE je torej dobila status manjšeopozicijskestranke. Nje-na revolucionarnost je splahnela. To se je poznalo tudi na volitvah leta 1977, ko PCE ni dobila niti 10% glasov. Španski komunisti si takega evrokomunizma niso želeli. Začelo se je razhajanje s Car-rillom (ki je prodal PCE) in nasprotnimi strujami. Zaradi nemoči je Carrillo predlagal socialistični stranki skupno sodelovanje. Tega pa socialisti niso resno jemali. Rezultat tega je bil popoln polom komur nistov na volitvah leta 1982 (samo 3,9% glasov). Santiago Carrillo je odstopil s položaja generalnega sekretarja. Namesto njega je nasto-pil Gerardo Iglesias, ki je kmalu uvidel, da ga bo lastna birokracija ovirala pri realizaciji sprememb, ki si jih je zamislil. Njegove smer-nice so najavljale »odprta vrata«. V svoje vrste naj bi komunistispet privabili nekdanje člane in somišljenike, utrjevali naj bi notranjo demokracijo, povečali bi si delavsko zaledje, bili bi aktivni v kampa-nji proti Natu. Ti načrti se ne uresničujejo tako, kot bi si pri PCE želeli. PCE si prizadeva, da bi biia vottilna sna v protinatovskem gi-banju, vendar je to gibanje preveč heterogeno, da bi PCE v njem lahko uresničila svoje ambicije. Nezadovoljstvo je šlo tako daleč, da je peterica iz centralnega komiteja 17. decembra ustanovila prosovjetsko partijo.
Tudi Carriiro ni tniroval. Sklenil je ustanoviti novo komunistično partijo na novih temeljih, vendar je vodstvo PCE na izrednem ses-tanku 31, marca letos sklenilo, da Carrillu tako početje onemogoči. Še ene partije si ne smejo privoščiti.
Francoski komunisti so prvi zahodnoevropski komunisti, ki so sodelovali v vladi. Danes ugotavljajo, da se ta avantura ni obnesla. Po njihovi oceni je francoska partija naredila dve veliki zgodovinski napaki. Najprej je*pod vodstvom »prvega francoskega stalinista« in generalnega sekretarja Mauricea Thoreza PCE žvižgala stalinistične melodije. Popravni izpit so francoski komunisti opravili po letu 1956 z objavo del Nikite Hruščova in Leva Davidoviča Trockega.
Druga napaka je trajala 25 let. Toliko časa je PCF sodelovala s socialistično stranko (SFIO kasneje PS), PS je omogočila PCF legi-timnost, komunisti pa so socialistom omogočili postopno razrast, ki je bila kronana z zmago Mitternada na predsedniških volitvah. Zd-ružena levica je na zunaj ohranjala enotnost, dokler jeimelaskupne-ga notranjega nasprotnika. V francoskem primeru je bil to Dc Gaulle in njegov despotizem. Toda leta 1968 jih je levica »dobila po smrčku«. Zaradi močne bojazni pred študentskimi nemiri in pred praško pomladjo, se je francoska meščansko misleča in volilno upra-vičena populacija obrnila na desno (sicer imajo Francozi srce res na levi strani, toda denarnico nosijo na desni). Medtem se je vse bolj in bolj zapletalo. Socialisti so hoteli priti na oblast in so se presneto dobro zavedali, da jim bo kaj takega uspelo le ob obilni podpori ko-munistov. ki jim bodo zagotovili volilne glasove. PCF je PS res »šla
na roko«, celo do te mere, da so izgubili svojo identiteto. OdpovedaH so se diktaturi proletariata, namesto tega pa so si zamislili »izgra-ditev socializma francoskih barv«. Kakšne so te barve? PCF je zavr-nila marksistično teorijo o državi, potrebno po zlomu kapitalizma, oktobrska revolucija ni več predstavljala modela delavske revolu-cije, delavski razred ni bil več temelj komunistične partije. Namesto tega so sprejeli koncept delavskega samoupravljanja (ni mišljeno v smislu jugoslovanskih izkušenj, ker je to po besedah Georgesa Marc-haisa »ena sama anarhija«). Socializem je bil po novem mogoč brez uničenja buržoazne države.
Kasneje se je PCF poskušala približati delavcem. Za to je izkoristi-la krizo francoske industrije in prevzela sindikalno vlogo. Postala je vodilna sila pri protestnih stvakah, ki so se pojavljale zaradi vladnih namenov, da bi zaprla nerentabilna podjetja in dalaprostor tuji in-dustriji (pri tem je bilo lani oškodovano tudi jugoslovansko ladjedelništvo).
V odnosu z drugimi partijami je bila PCF zelo povezana s KPSZ. Podprla je sovjetsko avanturo v Afganistanu, prav tako pa tudi intervencijo Jaruzelskega.
Kaj sedaj? V letu 1985 je imela PCF svoj 25. kongres. Georges Marchais je v svojem peturnem govoru presenetil vse, ki so mislili, da se PCF utaplja v brezizhodnosti. II faut dire: Nous nous sommes trompes, mais nous devons construire le socialisme en coulers de France pour 1'avenir. To je najkrajši povzetek njegovega govora. Za prihodnost Marchais napoveduje(v imenu partije) »tisoč poti in na-činov v socializem«, kar pomeni scdelovanje z vsemi demokratični-mi silami. Čas bo pokazal, kakšen bo pohod po tisočih p >teh.
Za italijansko komunistično partijo (PCl) je bilo leta 1984 izredno pomembno. Dobili so veliko privržencev, kersosepostaviliporobi odloku o drseči lestvici pri odmerjanju plač. Izkristalizirala so se na-sprotja med velikim kapitalom in oblastjo na eni strani ter de-lavstvom na drugi. Na delavsko stran so se postavili tudi srednji sioji. Tudi oni so v denarnici začutili zdravljefije italijanskega gospodarstva.
Umrl je Enrico Berlinguet. V času njegbvega vodenjaje PCI preži-vljala različna obdobja. V zadnjem času aktivna opozicija vse bolj zamenjuje strategijo »dolgega pohoda skozi institucije« Razmcrja moči med italijanskimi meščanskimi strankami so zelo spremenljiva. Nemoč vladne koalicije je PCI spretno izkoristila na lanskoletnib volitvah v Evropski parlament, kjer je preprišljivo zmagala.
Po Berlinguerjevi smrti novi sekretar Natta nadaljjije njeg delo. Novo pri njem je naprezanje za direkten dialog med komunisti in delavskim razredom. Toda vse ne teče Iepo in gladko. Težave na-stajajo zaradi tega, ker so sindikalna gibanja usmerjena k drugim st-rankam (k krščanski demokraciji, k socialistom in ksocialni demok-raciji). Toda če si privoščimo primerjavo z ostalimi komunističnimi partijami, se zdi, da je italijanska trenutno v najboljšem položaju.
Ob koncu se ustavimo še na Portugalskem. Tamkajšnja PCP osta-ja na liniji KPSZ tudi v času, ko se druge partije krčevito bore za svoje mesto pod soncem daleč stran od Moskve. PCP je vedno pod-pirala vsemoskovske akcije (tudi Afganistan). Čeprav so po zmagi nad fašizmom opredelili »Portugalsko pot v socializem«, je PCP danes bolj podobna partiji iz leta 1940. Sicer pa Portugalska razenj zemljepisne lege nima ničesar »zahodnega«. Ima visoko inflacijo (šej vseeno nižjo od Jugoslavije), ljudje imajo nizkeplače in nižji življenj-J ski standard. Zato tudi drugače gledajo na realen sovjetski in njem« podobne socializme, kot Ijudje v drugih državah, kjer imajo kljufl krizi kapitalizma boljši standard. To pa sploh ne pomeni, da je PC9 v boljšem položaju, ker trenutno ne doživija krize. Prej bi rekli, dajfl diferenciacija pri njej sploh še ni začela (opomba pisoče: nikako^H zastopam teorije o enosmernem-razvoju).                                ^H
Premislek ob koncu: Krizo komunističnih partij Zahoda in Vzh3 da in nekoga tretjega je treba vstaviti v svetovni kontekst, kajti kajM je odraz konca neke dobe,vakuuma, ki je nastal in tipanja za ne^H novim.                                                                                 .   -J^M
JASMIN DRZAM
__.____________________S
I. POJEM TEOLOGIJE OSVOBODITVE IN NJEN NAUK
Ljudstvo samo je pobudnik, začetnik in nosilec osvobajanja in tu-di teologije, ki o tem osvobajanju razmišlja.
Gibanje se je začelo razvijati v drugi polovici petdesetih let v Braziliji. Njegov temeljni vir so krščanska občestva, ki se sama zbi-rajo k molitvi in branju svetega pisma, ker primanjkuje duhovnikov, temeljna načina kontaminacije s teologijo osvoboditve pa sta: radij-skitečaji opismenjevanja indijanskih kmetov in maše, pri katerih se redno zbirajo in poslušajo božjo besedo.
Revno prebivalstvo je razumelo svetopisemskepripovedi v okviru
lastnih razmer. Vse bolj mu je postajalo jasno, da njegov položaj ne
ustreza temu, kar hoče bog. Občestva so cerkev, ki je organizirana v
judski bazi. V Latinski Ameriki se ne sprašujejo, ali bog je, temveč
na čigavi strani je! Zla ne povzročajo le posamezniki, temveč tudi
ure. Krivične strukture pa je mogoče premagati samo z dobro
izacijo in medsebojno solidarnostjo, zgolj dobra volja in
potrpežljivo čakanje, da se bo samo od sebe kaj premaknilo, ni
dovolj!
Prvi je uporabil izraz »teologija osvoboditve« GustavoGutierrez. Poudaril je, da je ta teologija drugotno dejanje, ki nameravaosvetli-ti, spremljati in podpirati angažiranje revnih na miselni ravni. »Smrtnost, lakota, bolezni, obrobnost, nered, pomanjkanje javnih služb, prestopništvo, zatiranje, zaničevanje, sistematično izko-riščanje... vsega tega teologi ne doživljajo med neznanimi obrazi, temveč z brati in sestrami. Tisti, ki jo zavračajo, pa ji očitajo, da je vero skrčila na politiko, pri tem pa ne opazijo, da ta trditev drži le iz njihovega zornega kota. Sprijaznili so se s tem, da so krščanstvo sk-rčili le na zasebno področje, še na misel pa jim ne pride, da je krščanstvo čbčestvo vera, vera cerkve, ki naj bi prekvasila vsestruk-ture, ne le posameznike.« Gutierrez pravi naprej: »Evropska teologi-jajesrečanje z ateizmom, teologija osvoboditve pa z malikovanjem. Vsvetem pismu zanikanje Boga ni ateizem, ampak malikovanje. To papomeni, da ne zaupamo Bogu, temveč malikom — DENARJU. Denar in bogastvo sta proti—Bog, ki hoče kri revežev. Čaščenje de-narjaje prelivanje reveževe krvi v mnogoterih konkretnihoblikah, v katerih se izražata izkoriščanje in zatiranje v človeški zgodovini. Ma-likovanje je smrt, Bog Jezusa Kristusa paje Bog življenja. V Latinski Ameriki se izkuša zanikanje življenja in zato se razmišljanje o Bogu nanaša predvsem na to dialektiko med življenjem in smrtjo, ne pa toliko na spopad z ateizmom.«
Začetno udejstvovanje na socialnem področju pa ni dalo pravih sadov, dokler ga nista začeli spremljati tudi politična dejavnost in misel. Teologi so odkrili, ne da bi se spuščali v politikanstvo, da spa-da politika med temeljne in neodtujljive človeške razsežnosti v civi-lizirani družbi.
V čem je torej novost te teologije? Morda v tem, da je preskočila zadnja tri stoletja in se ponovno povezala z živim cerkvenim izročilom.
II. KDO SE BOJI TEOLOGIJE OSVOBODITVE?
Tisti, ki se res boji teologije osvoboditve in cerkve, v kateri je na-stala, je Kapital. Vera ga resno ogroža, ker postavlja na prvo mesto Jloveka, ne pa dobiček. Zato se bije neizprosen boj med Kapitalom in Bogom, kije na strani revežev in zatiranih. Kapital namreč ne izbi-ra sredstev za dosego svojih namenov. Početje domačih oblasti in mogotcev je znano, manj pa je znano, da so le-ti samo podaljšana roka multinacionalnih družb in strategov iz ZDA. Že leta 1980 so Reaganovi svetovalci priporočali prihodnjemu predsedniku, naj spr-oži vojno proti teologom osvoboditve. Za to vojno so bila dobra vsa sredstva. Začelo se je z nenadno »izpovedjo« gvatemalskegajezuita Luisa Pellecera, ki je trdil, da so redovne skupnosti pripravljale oborožen prevrat! Strah pred vsem, kar bi lahko porušilo vzpos-tavljeni nered,je vodil v umor škofa Romera v njegovi stolnici v San Salvadorju. Sledilo je pobijanje redovnic in duhovnikov... {Le Monde diplomatique, št. 363)
III.  OBSODBA JE IZREČENA
Joseph Ratzinger, prefekt kongregacije za nauk in vero, je spo-mladi leta 1984 v katoliškem časopisu »30giorni« obsodil teologijo osvoboditve. Bojda, po njegovih besedah, samo določene tokove. Teologija osvoboditve je zanj preveč prežeta s marksizmom, ki je ;»smrt za vero«. Na konferend za tisk, kijo jeuprizorila Ratzingerje-va kongregacija spričo Boffovega sojenja zaradi objavepublikacije z naslovom INSTRUKCUA O NEKATERIH-VIDIKIH TEOLO-GIJE OSVOBODITVE, je prvi človek Svetega Oficija jasno rekel, da gre za klasično herezo — rušenje vere. V čem?
1) Teologija osvoboditve dela iz Jezusa Kristusa neke vrste simbol borbe potlačenih; cerkev pa si predstavlja kot razredno
cerkev, s tem ko smatra revolucionarno borbo kot nujno etapo zgodovinske osvoboditve.
2) Iz dokumenta je razvidno, da je glavna krivda teologije osvoboditve v tem, da udriha čez hierarhijo cerkve. Jedro spora je v tem, ker hoče Vatikan ohraniti centralizirano cerkev okoli papeža.
IV.  TOKOVI V LATINSKOAMERIŠKI CERKVI
1)  LJUDSKA CERKEV
To je cerkev ubogih, ki temelji na teologiji osvoboditve. Ne zavze-ma se za reformo sistema, temveč za novo obliko ustroja celotne družbe, kjer kapital ne bi bil v rokah peščice, za takšno družbo torej, vkateri bi vsi delali, v kateri bisi vsidelilisredstva,proizvodneviške in oblast. Torej, gre za osvoboditev! To strujo podpira 30% latinsk-oameriškega klera, med njim pa kar 70% brazilskega klera, in večji del vernega prebivalstva pretežno nižjega družbenega statusa.
2)   DEMOKRATIČNA CERKEV
Njo podpira 30% latinskoameriškega klera. Ta struja se zavzema za človekove pravice, vendar odbija radikalne spremembe v cekrvi in družbi.
3)  KONSERVATIVNA (ZMERNA) CERKEV
Tudi ona ima za seboj približno 30% latinskoameriškega klera. Pod vodstvom vatikanskega zaupnika nadškofa Medellina kardina-la Trujilla predstavlja glavnega nasprotnika teologiji osvoboditve.
4)   REPRESIVNA CERKEV
Podpira jo le 10% latinskoameriškega klera. Pristno sodeluje z avtoritarnimi režimi v imenu krščanske kulture proti nevarnosti ko-munizma in materiaiizma.
V.  GLAVNI PROTAGONISTI
1)  JOSEPH COMBLIN
Rodil se je leta 1925 v Bruslju. Teologijo je predaval narazličnih fakultetah v Čilu in Braziliji, od koder so ga leta 1972 izgnali. Napi-sal je več knjig, med njimi tudi delo z naslovom Vladar v Latinsk' Ameriki, v katerem kritizira ideologijo narodne varnosti.
Sporna izjava: V 20. stoletju svetovne industrijske revolucije, ur-banizacije, ogorčenih nacionalizmov dobi svoboda včasih pomen revolucije oziroma revolucionarne prakse. Vloga kristjana je vrniti besedo in prisotnost tistim, ki niso nikoli bili v ospredju, revežem, brezimnim Ijudem, marginalcem.
2)  ENRIQUE DUSSEL
Rodil se je leta 1934 v Mendozi (Argentina). Študiral jezgodovino in filozofijo na Sorboni, na Univerzi Fribourg v Švici paje doktoriral iz teologije. Je profesor etike na mehiški univerzi.
Sporna izjava: Kristjani iz perifernih dežel kapitalizma in zatirani teh dežel vstopajo v ireverzibilno krizo šele po drugi svetovni vojni. V Latinski Ameriki pomeni etika osvoboditve dokazovanje dobrote, heroizma in svetosti prakse v osvoboditvi zatiranega naroda v Sal-vadorju, Gvatemali, Argentini in Braziliji.
3)  GUSTAVO GUTIERREZ
Rodil se je leta 1928 v Limi. Doštudiral je psihologijo in teologijo. Je svetovalec nacionalne zveze katoliških študentov in profesor na katedri za teologijo in socialne vede v Limi. Med njegovimi deli izstopajo »Beležke za teologijo osvoboditve«. Smatrajo gaza uteme-ljitelja teologije osvoboditve.
Sporna izjava: Oropani in zavrženi ljudje Latinske Amerike vedo, da zorijo na »tuji zemlji«. Ljudstvo revežev preneha biti uživalecspi-ritualizma, ker postanejo ustvarjalni agenti načina »biti kristjan«. Ljudstvo se smatra za protagonista svoje usode, zgodovine, in se zaveda svojega upanja  Boga, ki osvobaja.
4)   PABLO RICHARD
Rodil se je leta 1939 v Čilu. Diplomiral je iz filozofije v Avstriji in iz teologije v Čilu. Doktoriral je iz sociologije na Sorboni. Predava teologijo na šoli za verske znanosti nacionalne univerze Kostarike. Sporna izjava: Osnovna kontradikacija latinskoameriške cerkveiz-haja iz opozicije med krščanstvom v mestu in cerkvijo, ki izhaja iz ljudstva!
5)  JON SOBRINO
Rodil se je let% 1938 v španski Baskiji. V ZDA je diplomiral iz fil-
ozofije, književnosti in tehnike. Na katoliški univerzi »Frankfurt« je doktoriral iz teologije. Sedaj živi v Salvadorju. Bil je osebni prijatelj umorjenega salvadorskega nadškofa Romera. Je specialist za kristusologijo.
Sporna izjava: Teologijo osvoboditve razumemo po svetosti kot pomembno realizacijo vere, upanja in milosti, kot tudi moči, ki jih poraja pot Kristusa. S političnega vidika razumemo teologijo osvoboditve kot dejanje, ki ima za cilj strukturno spremembo družbe v smislu Božjega kraljestva, kjer je pravica za večino in tlačene.
VI. LEONARDO BOFF IN SPOR Z VATIKANOM
Leonardo Boff je najbolj izpostavljeni teolog osvoboditvc v tem sporu med vrhom rimokatoliškecerkvein latinskoameriško herezijo (po kvalifikaciji kardinala Ratzingerja). Rodil se je leta 1938 v brazilskem mestu Concordia. Teologijo ještudiral najprej doma, na-to pa še v Miinchnu. Vstopil je v frančiškanski red in kasneje postal duhovnik. Je profesor za dogmatiko in sistematsko teologijo v Petropolisu ter urednik revije »Revista ecclesiati ca brasiliera«. Pomembnejša dela:
—  Jezus Kristus—Osvoboditelj (1972)
—  Materialna podoba boga (1980)
—  Nežnost in grobost (1982)
Kaj pravi Boft?
BofF pravi, da ga ne zanima marksizem kot ideologija, marveč kot znanstvena metoda, kot analiza kapitaliztna in njegovih meha-nizmov zatiranja; hkrati pa katoliškemu socialnemu nauku oponese, da je samo nauk, ne pa napotilo za akcijo, za razrešitev konfliktov med ubogimi in bogatimi, med zatiranimi in zatiralci. Glede razrednega boja in revolucionarnega nasilja BofTmeni, da je cerkev stoletja imela vojske in vodila vojne; to se zdaj lahko ponovi, le da tokrat »v ktfrist ljudstva«, čeprav cerkev v Latinski Ameriki (še) ne spodbuja razrednega boja in nasilja, prihaja do mejnih situacij, v katerih ni druge izbire kot upor, aktivni odpor. Nasilje revnih je prepovedano, domnevno iz verskih etičnih načel, pri tem pa se poza-blja, da so revni popolnoma brez obrambe prepuščeni temu nasilju, ki jim jemlje življenje. Včasih je zato potrebno poiskati konfronta-cijo, nastopiti proti nasiiju ravno tako z nasiljem. Treba je prekiniti »zgodovinski pakt« cerkve z vladajočimi. Za bogate BofT zahteva spreobrnitev, za revne pa osvoboditev.
— Na sestanku, na katerem je bil navzoč tudi kardinal Ratzinger, je bilo v zvezi s teologijo osvoboditve močno poudarjeno, da mora biti prva človekova osvoboditev »osvoboditev od greha«, ki je izvor vsega nereda; greh so seveda tudi miselni tokovi, ki se oplajajo ob materializmu (marksizmu), razrednem boju in nasilju (revolucio-narnem).
Boff dalje navaja, da bosta leta 2000 živeli 2/3 vseh katoličanov v tretjem svetu, kjer teologija osvoboditve prevladuje že danes. To, da večina katoličanov ne živi več v Evropi in Severni Ameriki, mora spremeniti tudi vlogo in pomen Rima. Rim ne bo več, vsekakor ne več avtomatično, miselni usmerjevalec cerkvenega nauka. Ostal bi upravno središče, vendar ne bi bil več vitalna središčna točka. Hegemonija bi se z evropske cerkve bolj in bolj premeščala na obrobje, kjer nastajajo nove velike cerkve.
SKLEP
(POLITIČNOSTRUKTURNA DIMENZIJA ODNOSA TEOLO-GIJA OSVOBODITVE—VATIKAN)
Teologija osvoboditve je velik izziv cerkvi kot pojjtičnemu subjek-tu »par excellence«, ker zgodovinsko rešitev človeštva poverja vods-tvu lokalnih cerkva, ne da bi Rim vprašali za mišljenje (pravoslavni princip), medtem ko po drugi plati politične in družbene opcije pre-pušča invididualni zavesti (protestantski princip). S takšnim ekume-nizmom se ogroža enotnost cerkve, utemeljene na rimskem sistemu, katerega bistvo je vedno bila totalna uprava, še posebno pa tista politične narave. V tem pogledu je duhovnik, ki bi se politično an-gažiral, nujno negativna figura, še posebno, če pripada cerkvenim redom (kot je to primer v Latinski Ameriki), ker do neke mere od njih zaščiten svoje politične naloge interpretira v imenu individualne zavesti, ne pa rimske avtoritete, česar rimski sistem ne more prenesti. To je tudi tisto, kar želi Rim z obsodbo Boffa in teologije osvobo-ditve preprečiti, namreč, dopustiti, da kolektivna in zgodovinska rešitev postane stvar množic, kot se to dogaja v Latinski Amqriki, pomeni obsocliti Rim na zgodovinsko umiranje v tistem smislu, v katerem skozi institucijo kurijalnega papizma obstoji že nad tisoč let.
Petkovič Simona
Vsako leto, ko se prevesi študijsko leto v drugo polovico, se študentje in vsi, ki skrbijo za visoko šolstVo, prebudijo iz zimskega samozadovoljnega spanja v burno pomlad. Letošnja je še posebno burna in živahna, pa še zimsko spanje ni bilo preveč trdno. Razpis za vpis na univerzi, usklajevanje želja in potreb, priprava sprejemnih izpitov in nenazadnje razpis kadrovskih in drugih štipendij. Letos smo doživeli vrsto radikalnih sprememb, saj tudi visokošolski izob-raževalni sistem postaja usmerjen, kaj bistvenega pa se ni spremenilo pri štipendiranju. Edina opazna sprememba je padec »študijskega standarda«, ki je bolj očiten od padca drugih standardov.
Zopet je kadrovskih štipendij veliko, še več kot prejšnja leta, tudi za poklice VII. stopnje zahtevnosti, torej za visokošolski študij. Kaj lahko bi si s statistiko priČarali enkratno in sploh — sliko našega visokošolstva in še posebno položaj študenta. Primerjava s pretekli-mi leti, z drugimi republikami in študentsko življenje bi bilaenkra-tna stvar. Pa kaj, ko bodo štipendije ostale zopet nepodeljene, ker študentje menda nočejo štipendij, ker se imajo brez njih lepše. Vsaj tako bomo lahko prebrali v naših sredstvih obveščanja zopet letos v jeseni.
Pa bi bilo vseeno lepo, če bi kdo pogledal tudijepotcu, ki mu pra-vimo štipendijska politika, še malo v drobovje. Že če na hitro prele-tiffio razpis, objavljen v Delu 5. in 6. marca, nam postane jasno mar-sikaj. Poudarek je na naravoslovnih oziroma tehničnih poklicih v vseh občinah in le redke so štipendije za bdlj »eksotične in nepotrebne« družboslovne poklice.
Da si popestrimo tekst malo s številkami! Najlažje primerjamo število razpisanih kadrovskih štipendij s številom mest, ki so razpisa-na po posameznih fakultetah za prihodnješolsko letojvzeti iz Razpi-sa za vpis v začetni letnik v šolskem letu 1985/86). Številke so zelo različne, od 2,73 štipendije na enega (predvidoma) bruca v novem študijskem letu do 0,00. Največ možnosti za kadrovsko štipendijo je torej na Biotehniški fakulteti — smer lesarstvo (saj nudijo 30 bod-očim prvošolčkom na visokošolski strojni — redni študentje preko 80 štipendij), kdor pa se bo vpisal na FSPN, smer STM, pa naj si kar odmisli kadrovsko štipendijo.
Če izračunamo torej število razpisanih kadrovskih štipendij na enega bodočega predvidenega bruca (visokošolski redni študentje) na nekaterih najtriarkantnejših smereh slovenskih univerz, dobimb naslednjo rang listo:
dipl. ing. lesarstva                                                  2.73 štip./bruca
dipl. ing. strojništva                                             8,88 štip./bruca !
dipl. ihg. gradbeništva                                         0,82 štip./bruca !
dipl. ing. računalništva                                        0,72 štip./bruca !
dipl. ing.elektrotehnike                                        0,63 štip./bruca !
zdravnik stomatolog                                            0,38 štip./bruca !
dipl. ekonomist                                                    0,36 štip./bruca !
dipl. ing. kem. tehnolog                                       0,32 štip./bruSa !
zdravnik                                                                 0,72 štip./bruca
dipl. pravnik                                                          0,22 štip./bruca
dipl. obramboslovec                                               0,11 štip./bruca
dipl. novinar                                                          0,10 štip./bruca
dipl. sociolog                          0,06 štip./bruca vzeti le bruci FSPN
dipl. politolog                                                        0,02 štip./bruca
dipl. politolog za STM                                           0,00 štip./bruca
!!! Za te fakultete ni mogoče ločiti visokošolskih od višješolskih mest v razpisu, zato so vzeti vsi bodoči bruci, štipendije pa so za po-klic VII. stopnje zahtevnosti (visokošolski študij).
Torej, če vemo, koliko študentov diplomira na ekonomiji — II. stopnja, štipendij pa je 450 za dipl.oec, za dipl. ing. stroj. blizu 750, za dipl. ing. elektr. pa ravno tako blizu 450, je slika precej drugačna. Moramo pa povedati še to, da imajo po večini starejši študentje na teh fakultetah že štipendije iz prejšnih let, na družboslovju pa tega ne moremo trditi. Razlike se torej še potencirajo.
Očitno je, da ogromno štipfendij ne bo podeljeno (zopet!), ker bi združeno delo želelo več diplomantov, kot smo jih sposobni »spro-ducirati«, vsaj za nekatere poklice, ki pa predstavljajo levji delež raz-pisanih štipendij. Jasno pa je tudi, da bo ogromno študentov, predvsem družboslovcev, ostalo brez štipendij, za nekatere smeri lahko trtjimo, da večina, če že ne vsi.
Ves visokošolski sistem torej ne funkcionira tako, kot bi moral, vsaj če gledatno racionalno s strani gospodarstva. Ne izobražuje kadrov, ki bi jih gospodarstvo želelo, vsaj dovolj ne, preveč pa družboslovnih kadrov, ki jih nihče ne potrebuje. To je sprto z vso racionalnostjo in zdravo logikko. Pa kljub vsemu na srečo ni tako! Naša družba še vedno potrebuje Judi družboslovce, na to kaže poleg vsega tudi to, da so nekateri družboslovni poklici, če že ne iskani, pa vsaj brez brezposelnih.
Zakaj torej taka slika pri kadrovskih štipendijah? Očitno je, da de-nar lahko deli, kdor ga ima, da lahko investira (pa čeprav ali morda celo) v kadre, v bodočnost, tisti, ki ima zatosredstva. Gospodarstvo torej lahko skrbi za svojo bodočnost m tako je tudi prav.
Kaj pa družboslovje in nekatera druga področja (zdravstvo, Šolstvo, kultura...)? Nenehno vzdihujemo, da imamo drago šolstvo, zdravstvo, birokracijo... In to je res, vsaj če primerjamo naš družbeni produkt z družbenim produictom nekaterih drugih držav. Pač to imamo in očitno tudi potrebujemo, da tako drago stvar vzdržujemo. Stara modrost pa pravi, da dati za dobrega konja ni pol grunta preveč, za staro kljuse pa vreča krompirja več kot preveč. Drago je šolstvo, zdravstvo, javna uprava, ker je slabo, ker ne ustreza zahte-
va««!, Tnr>" «¦ fafco žtirn-nrHiakn __liti_o ne bamana tt^m nnHročiu t__
izboljšali, kvečjemu še slabše bo. Študentsko življenjeje pačže tako drago, da brez štipendije ne gre, oziroma zelo težko. S kadrovsko štipendijo (ki je relativno precej visoka, še posebno za pridne študente) si marsikdo tudi omogoči študij. To pa je tudi cilj štipen-dijske politike, mar ne!
Po vsej logiki bi torej morali najti vzpodbudo za dobre študente tudi tja suficitarnih področjih (karpa v resnici marsikdaj niso), treba bi bilo najti sredstva, vlagati v jutri. Saj bo gotovo dovolj študentov na nekaterih smereh, pa čeprav ne bo štipendij. Toda ali bodo res to najboljši? Marsikdo bi bil dober, odličen pedagog, pa ne bo, ker ni možnosti, da bi dobil štipendijo, bo pa zato strojnik lesar, bo, pa čeprav ne dober, Pa bo kljub temu zato nagrajen in dobro stimuliran.
Socialna stratifikacija je pri nas gotovo prisotna, razlike dovolj ve-like, da fakultete brez štipendijske podpore ne bodo propadle. Toda s tako politiko bomo dosegli, da bodo določeni poklici rezervirani za sinove, hčere premožnih staršev, plebs pa bo svoje potomstvo poši-ljal na strojno, elektrofakulteto.
Danes pa si posledic take politike še ne moremo predstavljati, lahko pa slutimo, kaj pomeni to za prihodnost. Morda delitev na up-ravljalce in i/w5        c na              ivoju
M.  G-
Morda neumno vprašanje, a ne nepomembno! Upam sitrditi, da celo zelo pomembna dilema, ker so kadrovske štipendije naložba danes za jutri. Vse, kar pa se tiče prihodnosti, pa je pomembno!
Imamo solidno urejeno politjko kadrovskiditi5endij, poenoten sistem, kar je veliko vredno. Čeprav bi bilo potrebno marsikaj spremeniti, pa tokrat pustimo to! Postavimo si vprašanje, ali naj bo politika podeljevanja kadrovskih štipendij socialna politika ali kadrovska, ali hočemo za vsako ceno enakost, uravnilovko, pa čeprav na najnižjem nivoju, ali pa hočemo naprej.
Pri nas na žalost prevlada vseprevečkrat mnenje, da je to socialna politika. Že sam cenzus (pa čeprav ni namenjen temu, se pa vse prevečkrat spremeni v varuha socialne enakosti) je restriktor, ki že v naprej socialno šibkejšim, kot otroške doklade, neglede na to ali up-ravičeno ali ne! Vse prevečkrat srečujemo študente, ki študirajo za-radi svojega socialnega položaja, ki dobivajo visoke štipendije, s katerimi se da solidno preživljati, niso pa kos študentskim obveznos-' tim in študiju in se poleg tega še pogojno vpisujejo glede na težak materialni položaj. Vse prevečkrat pa srečamo tudi študente, ki so pač zaradi visokega standarda staršev ostali brez študijske stimula-cije in se morajo poleg študija zares truditi, da se solidno preživljajo v Ljubljani.
Zato bi bilo treba jasno povedati ali hočemo dobre kadre, ali naj študira tisti, ki je kos študiju in bo kos jutrišnjim nalogam, ali pa hočemo socialno enakost v bedi. Že sam gospodarski trenutek nam ne pušča dvomiti. Kdaj nam bo jasno, da nam je potreben dober strokovnjak, da bomo le z dobrim delom in znanjem vsi napredova-li! Če pa hočemo strokovnjake, pa jim je treba omogočiti študij, jih stimulirati, jih nagraditi za uspeh.
Praksa pa je vse prerada prav nasprotna. Bistveno bolj se poznajo socialne razlike kot pa razlike v učnem uspehu. Še celo tako daleč smo uspeli priti, da tudi take štipendije, kot so Titova* Kraigherje-va... delimo kot socialno pomoč (v tem duhu je tudi predlog sklada za Titove štipendije, da se zniža zahtevana najnižja ocena pri podeljevanju štipendij). Res bi bilo realno pričakovati, da smo prese-gli miselnost samozvanih marksistov o nujnosti proletarskega izvora in težke, stradajoče mladosti za določene intelektualnesposobnosti in marksističen pogled na svet.
M. G.
srr_r__r ,*&* u ' J0% ¦r____=_r
....      „«  «. „„».      r—____________                 -------------------------1    kot n«dao, da ee kot
Plj.. 3.T.d. lahico r.-             ^            ^           ^           ^      ^^                  ^
6..o - v.^ n.pr.tnik         ^         ^         ^          %y        -t      ^ ^ ^ ^
™"'oMJl mS"0______________________              t0ViU ohMaiteT čl°-
pr«    og                                              ______                -          -                 v«koT»ga naramege ln
ti.06  litrov _ .i»u-          ^B   ALTCKNATIVC                privlaineJSi n«dln II-
to,  mX p. 1.UJ..0 v                CJ                                                                  ^L^enia,   odpr«TlLa ano-
•- ***¦ tri »U "lrl               1                        '                              */    __n. tn iracionalna
upntnlk« i. nja,  j.     j         M                                                  <o^          lBil,%  ter uveljaTl-
to .ie.r lcorai v pravo   ,        4M                                                    V          la mBl{oo 8yobodo
...r, veadar tr« upa     :          B                                                                  odlrfaaj. ljudi o njl-
_ r*šit.v.   Zato ni 4u-1          ¦                                                           ;,    ^^ ^^ pro4uktih
_«,. daglb_ija >a n*-¦          ¦                                                     O^     dela ^ celotae. 4lT:
•trro okol3» po-topo«     ,       ««                                JhJ"&       ljenju.
pPT_ia .voje otroško   .        ¦                               "jlfej^        KnJH« Alf x_ttlTt,  i«-
obdotj., ko e. Je uba-           ¦                                   ^TSlU^    pod per*.a prof. dr.
d.lo tgolj z «t_ir_-;        B                                    ,   ---^    Hubept- ^^^^  i9
ja. najbolj *rie.*lb       :       M                                              ,<L*>      ^^^ L ^^
prUiarov.                         |         ¦                                                             «proiiti r«ipr«T0 o r«-
Viao    ved pojavor k.-   (         ¦                                                             xj.Tno.tl ___, t«.ld-
t«, da gre h kooc% ob-   ¦          ¦             10 /   1QQ4                      ^ _«>                               ,
r^rrr   I    ,     i    ;-r ri.*s_-j_i
ladu.trlaliiacijo.  Ni-   |
,                                                                                     g«,    —UO   pOT«Mti   pod
„•  „  z-ika,  d. al                                                                  da__njl_i pcgoji boj
prtn«H. IJ-l«. «.J     ,       y        y      ^       jL   _, «__4pJiJo ijj
t IMuBtrlj.ko r..vi-      ,        ^        ,^.         ^y        Wy     ^         p-tl\rto«_.
tib dnilb_i, »nogo do-   _____________________________________         I
1-----------------------------------—                                 canju n_r«T«.
PKEM&lNt 040, A4 (čALTLWATt1/e *KFWc IVttV ZA flk»K Kkoe, 6K4ULY        UnUtifct ^4
atrcdn tojlgo_______j POZRJRNIK         A-TERHATlVl |     cen. lrrod.    500 dlxt
I      n«roLl_ilco pošljlte
JBe  ln prli_«k________¦__________-^__________________________,      t— nulflf:____________
__lov___________         j_____________________________________j      Pg____________________
j                                                                       ';       K>r«Ll_OT.   »_______,
fttevllo  iiTodOT             |                                       __________________j       61000 LJnblJan.________
kupalno  l«i_o  por«T_te poitarju  ob  pr«7iemi jcajlg«                    i
J. ZOREC:
1
SKICA ZA TRETJE POGLAVJE
Sklenil sem, da tretjega poglavja te pripovedi sploh ne bom napi-»1. To je končno moja pravica, neodtujljiva pravica neposrednega zapisovalca, proizvajaica koktela pisanih in rožnatih besed.
Navedel bom samo nekaj parametrov, pokazal par smeri, v katere bise lahko razrasla ta sporna tretja glava bruhajočega zmaja, posta-,vil bom le okostje, brez tiste razpadajoče in smrdeče sredice, ki je končno tako minljrta. Ker kosti ostanejo tudi tisočletja! Ogrodje, na katerega bom obesil nekaj darilnih vrečk resničnega življenja. Vsebi-na teh vrečk — ki pa je dejansko sploh ni — sega namreč nekaj |et nazaj, ko sem bil še toliko nor, da sem se boril za kruh vsakdanji. Od 5asa do časa sem odšel garat v kakšno fabriko, da si prislužim za ci-garete in čokolado. Sem pač mislil (in naj se mi to oprosti, lepo pro-iim), da pravica do dela pomeni več od pravice do lenobe!
ln če bi hotel to poglavje nasloviti, bi mu rekel ironično: »Ker delo asvobaja«, ali bukvalno: »Ker delo poneumlja«! A je ta parola že tako znucana, obrabljena in zdrsana, da ni več za nikamor. Tudi nočem imeti nič skupnega s konc-Jagerji, ne z vsemi ustanovami za prevzgojo človeškega mesa (duha), pa naj bo to temeljna organizaci-ja ali politični zapor ali pa kakšna nevropsihiatrija.
Ker človek postane nor šele z vstopom v družbo, v stiku in preže-manju z drugim človekom, z drugimi ljudmi, znotraj lastnega vesoljnega neba je blaznost nemogoča, popolnoma izključena. In človek ni nikdar nevaren samemu sebi, šele v stiku z družbo se lahko samomor tako okvalificira. Samomorilec si je vzei samo tisto, kar je vrsto let prenašal na lastnih plečih in je imel do tega vso pravico. In tnorda je pridobil mnogo več, kot je izgubil! i Fizično življenje se vedno konča s fizično smrtjo — marsikdaj to pozabljamo ali nalašč spregledamo. O, norosti, zablode, neumnosti in kar vas je še podobnih resničnosti — zakaj vam nihče ne zaupa in verjame v vaš prav, v vašo neformalno avtentičnost, vaše anarhis-tično rezilo!
Malo sem se zagovoril, pa nič hudega! Samo da ne boste zdaj rekli, da sem povsem normalen, da se mi sploh ne meša več! Tega me je resnično groza! Zaupajte v mojo blaznost ljudje, dokazati mijetako nemorete. Pa kdo bi se trudil, se ukvarjal s tem? Še sam preziram lastni sistem, pa ga vi ne bi?!
Torej bom povedal, kako bi, če bi, napisal to, že vnaprej propadlo, svitanja na robovih obzorja, zanemarljivo je potegnil v pljuča oster kisik novega dne in sploh ni opazil sivelastovke, ki ga je nemo gleda-la iz višave. Gospod z brado je trdno stal na zemlji! Ni se oziral na-vzgor. Ni opazil meglic, ki so plesale okrog njegovih stopinj. Mislil je, da se jutro prebuja zaradi njega. Mislil je, da je potreben tam, kamor je odhajal. Ni ga vznemirjalo, kar se je dogajalo izven njegovega kroga vidnosti. Možganeje imel le zato, ker nekaj pač mo-ra biti v glavi.
Gospodz brado, dolgo in že maloosivelojemrkostopalpo hlad-nih stopinjah drugih. Vsa okolica, travniki, gozdovi, drevesa, ceste in p/očniki — vse je živelo, ker je živel on.
Mislil je, daje takojutro večno in neminljivo. Da bo na veke vekov takšno jutro. In on bo še dolgo hodil skozi njegov objem do svoje fabrike. In ne bi vedel kaj storiti, če lepega dne jutra več ne bi bilo. Ker jutro mora biti. Čeprav gre mimo njega, ne da bi ga pozdravil. Se mu nasmehnil. Ga začutil in resnično padel vanj.
Šest nula nula! Dobro jutro, tovariš skladiščnik! tretje poglavje. Začel bi takole, revolveraško, brezsramu takorekoč:
P.ila je še noč, ko sem priplaval, še ves neprespan, pred vratarsko
te ustanove, ki mi bo izplačala nekaj grošev konec konccv.
v uniformi, lepo neobrit in smrdeč po česnu in svoji ženi, mi je
naj počakam določen priimek. Kako uro sem čakal dotičnika,
>._,.. pa le ni bilo, potem pa le se primaja, madona, se zdaj pridc, mu
je rekla uniforma. Celo tale tovariš te čaka, poslali so ga iz urada.
borze ali kako!
• Zadnje zvezde so ugašale za naše oči, ko sem bil peljan mimo ve-likega šotora—skladišča, kjer so še spali jekleni priveski človekovi. Trdne roke nimaš, pa si vajen takega počenjanja? Bil sem vajcn, ni-kakor vinjen navsezgodaj, ob zori takorekoč, da sem le molčal in opazoval. Lesena vrata so grozljivo zacvilila. Ze sem se ustrašil nad-aljevanja. A treba bo živet, sem pomislil. Grdiin manj grdiobrazisc se zapičili proti meni. Kot bi jim prinesel tri kile exploziva, da vsc skupaj razfukajo, za vedno!
Na tem mestu se vmeša alter-ego avtorja, neposrednega pripovedovalca, ki nekako dopolnjuje in preverja delovno impre-sijo, votlo praznino tega kao-poglavja: »V modrih haljah so posedali Ijudje naokoli. Imenovali so se delavci! Drugi. v belih haljah, so se sprehajali gor in dol fn si vrtali po nosu in pazili, da si ne umažejo tiste hlače, ki so jim molele spodaj. Tudi ti so se imenovali delavci.
Veliki jekleni stroji so stali vsepovsod. Modre halje so pritiskale na ročice, na vzmeti in avtomatske gumbe. Roke so molele stran od jgodovine delavskih bojev. Dvigovale so pretežke tovore, kolena so se šibila utrujeno in vidno. Velika dvorana je zaudarjala po maza-
štvu, znoju in gnoju, masti in olju za potek preenostavne produkcije. Halja od halje se je razlikovala le po očeh. Razgrižene roke so štele ure in leta za domovino. Vsaka nepazljivost je bila kaznovana z ne-varnostjo. Znakov izboljšanja pa nikjer. Hladno, odtujeno so ropo-tali stroji. Tu pa se nekaj dela! Dela, dela, seveda: garamo za kurčevo čolngo. Tu so se umorne duše približevale! A čemu?«
Zdaj pa spizdi, alo gremo, ti alter-ego, naj sam povem naprej. Ti bi kar takoj iz vsake pizdarije naredil poglavje, ha!
Že grem, na — izvoli grebator!
In so se vsi delavci obrnili proti meni. Pa nisem imel ne kruha ne vina, da bi napojil množico pridnih. No fant, tole boš delal, pa tule boš malo poprijel in tistemu tam pomagal vtikati. Malico dobiš, se razume. Ce boš priden tudi repete. Ce poreden bos, pa palico. Polpete bodo ob pol desetih, prižgane seveda. A jih bomo požrli.
Vrgel sem pogled naokoli. Nato! Mladi in stari so sedeli in stali! Se pogovarjali o drugačnem življenju, sladkem življenju. Razpravljali o bogu:
—  Jebem ti boga Ančka, boš kaj delala, češplja škilava? Ančka se je ukvarjala s kozmetiko!
—  Drž gobec Pepe! Še tale noht si nafarbam, daj no mir, rajepred svojim pragom pomet!
Smeti pa kot zraka naokrog. Vmešal se je File, s filmsko kulturo:
—  Ančka, si že gledala v Slogi tiste tipčke. Pejt giedat, to je nekaj za tebe, boš vidla kake cure jim stojijo. Si boš prste oblizovala..
—  Pejt se srat File! Moj Štef ma boljšga kot tisti v Kinu. Samo pogledam ga, pa mu vstane!
—  Ko mu ga pa primeš, mu pade dol! Dej no Ančka, kdo bi ti verjel! Mozoljasta Ančka, ženšče od kakšnih 1,50 m, se je potopila v astrologijo:
—  Te botn tako usekala, da boš vse zvezde vidu! File, raj pazi, da tile tvoji vijaki ne bojo usločeni, kot tvoj ta mal!
Pepe je bil silno ogorčen vsled take konverzacije:
—  A se znate sam o sexu pogovarjat? Zato pa imamo toliko iz-gube v naši delavnici.
A Ančka ga je tudi tu abstraktno zaobjela:
—  Ti bod pa kr tih, ko si ga v sekretu mečeš na roke!
—  Drugič bom tebe poklicu, pa boš ti opravla!
Vse modre halje so se zarežale! Bele pa hitro, razširjenih uhljev za prisluškovanje:
—  Alo, bo mir! Delat moramo, delat, dvatisoč kosov do dveh! Drugič bo spet generalni pršu tečnart.
—  A ne bi še gospoda malo poprijela?
—  Kar tih bod Ančka, predolgjezik maš, vešda jaz nadzorujem in skrbim, da vse v redu lauia.
—  Delaš pa figo! Srborita Ančka se ne da!
—  Če ti ne bi jaz pripravu stroja, tud ti ne bi mela kaj delat!
—  Ooohh, še srečna bi. bla!
—  Kdo bi te pa pol živu? Stric iz Kanade?
V tem trenutku je ozračje prerezal mogočen krik, neustavljiv stok, deroči kolobarji groze, vibracije hreščanja in lomljenja kosti. Vsi smo se ozrli tja. Vsi srno zanemeli! Duše so se zresnile v hipu! Prva je seveda Ančka bila:
—  Joj groza, Jožetu je odrezal prst! Pa še sam štir je imel!
—  Pokličite zdravnika! Hitro, naj se kdo zgane!
Jože pa je omedleval v krvavi kopeli! Modra halja se je kar hitro rdečila. Curkoma je lilo iz njega deset let šihta in garanja. Na desni roki so mu ostali še trije prsti, četrti mu je visel na nitki.
Vsi obrazi so pobledeli. Bele halje so bile šokirane in nepri-pravljene na takšne nesrečne slučaje!
—  No ja, bo vsaj bolniško dobi!!
So ga odstranili po hitrem postopku spred oči. Da se ne bi kdo nalčzel groze! Si drugo jutro dvakrat premislil. In raje zadel sto mi-lijonov na loteriji!
Hotel sem domov, v topli objem privatnosti. Fant, to je samo n^zgoda, neprijetna situa*cija, saj vemo, grdo je za videt, boli te pa nič. Lahko greš na malico!
Žulil sem kranjsko klobaso namočeno v pasulj. Vsaketoliko mije pred očmi zabingljal tisti krvavi prst in jaz sem ga počasi grizel, žvečil, ga rezal na male krogce. Ker imam zdrav želodec.
Hotel sem dobiti sol, so mi rekli, kaj misliš da si v hotelu. Požri kot je, pa<delat! Parazitov pa ne bomo podpirali. Vsakemu po njegovem delu in zaslugah!
Verjctno so potem tisti prst spravili v špirit, da ga ohranijo kot konkretno zaslugo tnalega človeka, preprostega delavca s tremi prsti!
Tukaj spet se vmeša moj starejši—jaz! Da bi podal malo vzdušja iz še manjše jedilnice, kakor sc tista luknja imenuje.
Mize pometane po pravokotniku, v kotih svinjarija. Odpadki civi-lizacije torcj! Majčkeni pajki se vzpenjajo po ostri malti, malo sk-očijo kuharici za nederček. potcm v predalezjedilnim priborom, od-pirači in žepnimi srčnimi romani. Ua dvigujejo kvaliteto duha, če je že hrana nikakva.
Čebljanjc in brobotanje za vsako mizo. Prtički zapacani. Saj plačujemo snažilke vendar. Pogovor steče neprisiljeno, saj je malica in pravice so na naši strani: Mladi strojepiski steče pol pasulja po žlahtni nogici in ta se sramežljivo huduje in piska skozi nos. Smola,-kaj češ, to se lahko vsakemu pripeti. Tudi ob desetih. Bom še rrralo podaljšala odmor. Nove novcate štumfe Polzela pa k vragu. Pa še dobi se jih ne! Ker hočem takšne, rumene, zelene, roza,briljantne, da se prvi moški pogled zaplefce v njih! Princesa šarmira, kolektira, spogleduje z ogroženimi in pajki se sprehajajo gor in dol po čeveljcih lakastih. Najraje bi prcmočcna /ajokala, a se nespodobi za uradno osebo! In se gre domov preoblečt. Pride nazaj tik pred koncem, da odtisne svojo prisotnost. Ker je vestna delavka, ni dvoma!
Tudi drugi udelcženci hranjenja padajo v pogovore, ki očistijo dušo in razsvetlijo krepostno srce.
Tu bi avtor spet prosil svoj alter—jaz naj spizdi! In t.o čim prej! Ker bo>icer svašta. Ultimat svojemu ultra-umu torej!
Ker ni vse zlato, kar se ovija okrog tvojih členkov!
Meni nasproti je sedel bradat možakar, ki se ni bril žc od rojstva. Vztrajno se je prehranjeval s klobaso in ni imel pojma o odrezanih udih. Dober tek, gospod! Malo pomagaš, dečko? Da, da, malo po-magam. vidim pa mnogo. Pa sem mu povedal dogodek. Kar prene-hal je s čorbico! Se rhi resno zazrl v levo oko! Ni opazil, da imam še desnega. To še ni preveč huda reč, je rekel. Prejšnji mesec nam jene-ka baba znorela za tekočim trakom. So jo morali kar z rešilcem odpeljati, da je dala mir! Cuj, jaz sem skiadiščnik, pa tudi material jim vozim v proizvodnjo. In sem bil priča. Vse sem lepo videl. Pa so
me potem zasliševali, prasice iz uprave! Jaz pa vse po resnici. Ker kdo je kriv, lepo prosim, mar uboga ženska, ki osem ur gara za tisti milion in pol. Doma pa štiri lačne malčke, še smrkavce. Mož ga pa žlampa in se samo naceja cele dneve. Dela pa nič. Mu ne diši preveč. Ona pa lahko vse lepo preživlja. Pa še po grbi jih dobi od pijandure, če kaj preveč reče. In otroci so vedno bolni, saj veš, mrzlo stano-vanje, starabajta brez ogrevanja, paseprehladijo. Paedenotrokjije že umri nekaj mesecev po porodu. Pa ji trgajo pol colnge, ker je na bolniški. Vsak dan se nagara za celo življenje. In za druge. Sama ni-ma nič od vsega skupaj. Doma jo pa čaka spet delo, garanje, utnazane cunje, posoda in vreščanje mularije. In mož jo nadleguje. Ima pravico do tega, saj je vseeno njen mož. Ob petih zjutraj pa na avtobus in spet na zajebanvšiht. Pobira ohišja iz traku in pazi, da se kaj ne zaskoči in pokvari. Še scat hima časa iti. Jo mora druga nad-omestiti. In veš, kako je to. Vsekar nekam izginejo, nikoder nobene, ko bi jo človek potreboval. Fant, jebeš ti tako življenje! No, zadnjič pa tudi ona ni več vzdržala! Delovodja seje zdiral nanjo, dajepoča-sna in lena, ona pa v jok in je začela metati ohišja po delavnici in razbijati vse okoli. So ji zagrozili z odpustom, pa ni pomagalo. Pena ji jeprivrelana ustainlasesijepulila ternorelakot furija. Zmešalose ji je, ti pravim! Stvari so frčale pozraku, onapasejejokalainsmeja-la, hlipala in vreščala, blaznela in se drla, da ji je vseeno, da je nič ne briga, da se ji jebe za vse; vsi so samo zijali, približati se ji nihče ni upal, ker je bruhala kakor vulkan, štirideset letživljenjasejeizlivalo iz nje in to ni mala reč, fant, ni bilo prav nič smešno. In sem ji rekel: pomiri se no, Štefka, ona pa, bod tih, drž gobec, kurc vas gteda vse skup... Totalno se ji je zmešalo, nikogar ni več prepoznala, vsi smo bili njeni sovražniki, njeni rablji in krvniki, hinavske pijavke, ki ji sesamo kri. Nihče ji ni mogel pomagati! Le norela je in razbijala, potem še z lastno glavo v stroj butala. Mogoče jo je božje vrglo! Tako je to izgledalo. So jo le trije močni ukrotili in jo malo zvezali z ostro žico. Pa kri ji jelilaizobrvi! Inšejekričalainsetrgalasstola. Dokler niso prišli bolničarji injiporinilieter nagobec, dajedalamir. Zaspa-la kot angel. Krvavi angel stnrti. Zdaj pa jo popravljajo na nevro oddelku. Le včasih še malo ponori. Otroci živijo pri daljni teti. A hočejo mamico, tako kot prej. Samo fant, ti jaz rečem, nikdar ne bo več taka, kot je prej bila! Nekaj se ji je premaknilo za vedno. Pa tudi če bo kdaj kao ozdravela, v našo fabriko je gotovo ne bodo več sprejeli. Je preveč škode naredila tisti dan. Zdaj te pa vprašam, fant, koliko škode je pa fabrika njej naredila? Stokrat več, ti rečem, tisočk-rat več. Ji požrla vse živce in skljuvala možgane! Fabrika in njen mož, ki se ga je po tistem še bolj zažrl.
Končal sem z malico! Pojedel sem odrezan prst, ki je imel videz kranjske klobase in popil tisto redkobo s fižolčki. Dovolj bo hrane za ta dan.
Bradati skladiščnik je odkorakal strumno v svojo jazbino. Tam ima vsaj mir med materialom in opremo. Ima vsaj čas, da se popra-ska za ušesom. Lahko vsaj misli na svojo ženo in male otročičke. Lahko misli na popoldan, ko bo končno svoboden do naslednjega dne. Do nežnega prebujanja prve zore. Ko bo gospod z lepo, dolgo brado spet postal tovariš skladiščnik.
Mar bo opazil bleščeče prebujanje sonca, bo zaznal mogočni čar novega jutra, bo opazil čas, ko se mnogo ljudi odloči za življenje? Resnično, drugačno življenje od pojmljivega. Življenje na oni strani dobrega, koristnega in pridnega. Življenje, ki ima videz smrti, neha-nja in izničenja v orgastičnem ritualu bivanja. Življenje — drugačno od življenja.
Bo mar spregledal igro, ki jo z njegovimi mišicami in kostmi igrajo Veliki in Močni? Bo odločno vstal in vse spustil iz rok, da bo padalo veličastno, da bodo padala stoletja gole eksistence? Se mu bo maska na obrazu končno začela topiti, da se bo njegovo bivanje kontra-diktorno izlilo v vesoljno skledo, iz katere se bo čez tisočletja ponovno vzpelo proti nebu novo Bistvo? Bo pripravljen svojo nave-ličanost bivanja zamenjati za en sam košček bistva?
A gospod z brado je komaj opazno pogledal novo jutro, prve odtenke svitanja na robovih obzorja, zanemarljivo je potegnij v pljuča oster kisik novega dne in sploh ni opazil sive lastovke, ki ga je nemo gledala iz višave. Gospod z brado je trdno stal na zemlji! Ni se oziral navzgor. Ni opazil meglic, ki so plesale okrog njegovih stopinj. Mislil je, da se jutro prebuja zaradi njega. Mislil je, da je potreben tam, kamor je odhajal. Ni ga vznemirjalo, kar se je dogajalo izven njegovega kroga vidnosti. Možgane je imel le zato, ker nekaj pač mo-ra biti v glavi.
Gospod z brado, dolgo in že malo osivelojemrkostopa) po Had-nih stopinjah drugih. Vsa okolica. travniki, gozdovi, drevesa, ceste in pločniki — vse je živelo, ker Je živel on.
Misjil je, da je takojutro večno m neminljivo. Da bo na veke vekov takšno jutro. In on bo še dolgo hodil skozi njegov objem do svo,l fabrike. In ne bi vedel kaj storiti, če lepega dne jutra več ne bi bilo. Ker jutro mora biti. Čeprav gre mimo njega, ne da bi ga pozdravil. Se mu nasmehnil. Ga začutil in restiično padel vanj.
Šest nula nula! Dobro jutro, tovariš skladiščnik!
Časopis študentuv Univerze Edvarda Kardelja v Ljubljani I. izdaja UK ZSMS, Ljubljana. UREDNIŠTVO: Sašo Danev (v. d. gl. uredni-ka), Andrej Klemenc (v. d. odg. ured-'ika), Igor Lukšič, Robert Botteri, Jasmina Držanič. STALN^. SODELAVCI: Gligor Ata-nasovski, Katarina Žumer, Marinka Poštrak, Stanislav Vidovič, Dušan Gerlica, Sarno Škrbec. OBLIKOVANJE IN TEHNIČNA UREDITEV: Dean Škof. Distribucija: Zoran Thaler. Lektoriranje: Samo Koler. Naslov uredništva: Kersnikova 4, Ljubljana, telefon: 319-496. lzdajateljski svet: Ludvik Horvat (predsednik) Andrej Lu-kšič, Zoran Kariž, Aleš Kardelj, Bojan Klenovšek, Robert Skrlj, Primož Hainz, Matjaž Jevnišek, Igor Lukšič, Robert Botteri, Jasmi-na Držanič.
Tisk: Tiskarna Ljudska pravica. Priprava BEP Dnevnik. Naklada 5000. izvodov, cena posamezne številke je 35 din. Oproščeno temeljnega davka za promet posklepu št. 421-170. zdne 22. januarja 1973.
Javni sestanki uredništva so ob ponedeljkih ob 18. uri. Uradneure: vsak delavnik od 10. do 12. ure.