AKADEMSKI PEVSKI ZBOR V LJUBLJANI
DELOVNA DOBA 1926/27 — 1936/3?
SLOVENSKA UMETNA
IN
NARODNA PESEM
KONCERT VODI FRANCE MAROLT
1937
CENA 4 DIN
Akademski pevski zbor v Ljubljani v decembru 193?
POD POKROVITELJSTVOM NJ. VEL. KRALJICE MARIJE
KONCERTNI UVODNIK
Janez Gregorin: Kako dela Akademski pevski zbor Matija Tomc: Akademski pevski zbor ob desetletnici
KONCERTNI SPORED
UMETNA PESEM
J. Primož Trubar — Matija Tomc: Oče naš
2. Jacobus Gallus: Ecce quomodo . . .
3. Anton Foerster: Spak
4. Emil Adamič: Kregata se baba in devojka
5. Anton Lajovic: Breza in hrast
6. Janko Ravnik: Kam si šla?
7. Marij Kogoj: Rekvijem
ODMOR
NARODNA PESEM
8. Matija Tomc: Lambergar in Pegam
9. Matija Tomc: Marija in mlinar
10. Matija Tomc: Voznica
11. Matija Tomc: Svatske pesmi
12. Matija Tomc: Zeleni Jurij
13. France Marolt: Visoki rej
14. France Marolt: Ribniška
15. Marko Bajuk: Srce je žalostno
16. Oskar Dev: Flosarska
KAKO DELA AKADEMSKI PEVSKI ZBOR
Pozna noč. Ljudje so že davno odšli iz bioskopov in gledališč, ulice so temačne in prazne, prvi veseljaki, ki so preživeli večer v gostilniških lokalih, kolovratijo med hišami. Včasih lije kakor iz škafa, drugič sneži; zdaj zgrabi človeka, ki stopi ob tej uri iz hiše, vročina, zdaj ostri zimski mraz. Kazalca na uri se pomikata proti polnoči. Na univerzi se tiho odpro vrata; temne sence se motajo izpod balkona, urno se spuste čez Kongresni trg in izgube. Redki ljudje, ki so preživeli večer ob kupici vina v veseli družbi — in stražnik, ki se prestopa pred Matico — so priče tej tajinstveni paradi senc ob uri duhov. Večer za večerom ob isti pozni uri isti prizor. Ce vprašaš človeka, ki naglo prihaja od univerze proti Zvezdi, kaj je bilo ob tej pozni uri v poslopju naše almae matris, bo odvrnil:
»Vaja Akademskega pevskega zbora.
»Ob klej ste pa pričeli?«
»Ob osmih.«
Ob osmih. Zdaj pa gre na polnoč. Ljudje, ki so bili ves dan zakopani v skripta in knjige, ljudje, ki so ves dan garali v službi, večera ne posvete zabavi in razvedrilu, ampak ga nesebično žrtvujejo kulturnemu delu. Noč za nočjo pičlih šest do sedem ur spanja, delavnik traja sedemnajst, osemnajst ur. Pevska šola, podrobne vaje, skupne vaje, vedno globlje pronicanje in poglabljanje v umetnino, ki je v »delu«. Po mesecih trdega dela koncert. Dvorana zasedena do zadnjega kotička. Poslušalci dobe na pladnju rezultat dela, pa ne vedo, kako je bilo trdo, skrbno in požrtvovalno. Val navdušenja, ki je dobri dve uri preplavljal dvorano, uplahne, ko ugasnejo luči in se za zadnjim poslušalcem zapro glavna vrata. Dva dni skromna hvala v dnevnem časopisju, včasih tudi polena pod noge. Kot edina trajna nagrada ostane v pevcih zavest, da so narodu darovali dragocen večer, ko so mu pokazali lepoto njegove pesmi in na tisočera srca, ki so se dušila v brezobzirnem vrvežu boja za vsakdanji kruh, kakor zdravilo spustili blagodejno roso plemenite človečnosti. Dan, dva odmora — pa spet delo: večer za večerom vaja za vajo, pevska šola, vaje za posamezne glasove, skupne vaje za nov pro-
gram. Zbor se je že poglobil v novi program. Tedni gredo in meseci, preden občinstvo doživi nov pevski večer. Iz leta v leto gre delo, resno, trdo delo. Ne dež ne sneg ne vročina ne mraz, nič ne more zadržati delavcev, da ne bi redno prihajali tudi iz oddaljenih delov mesta, tudi s podeželja. Samo nujen delovni zadržek in bolezen utegneta od časa do časa zadržati tega ali onega, le tik pred važnim izpitom dobi član zbora za nekaj vaj dispenz.
V	posameznih glasovnih skupinah vodniki sproti skrbe za vpisovanje zamud in udeležb.
Novinci se priglašajo v zbor jeseni. Najprej jih — kakor ostale člane zbora vsako leto — pregleda zdravnik-tovariš, nekatere na predlog dirigenta specialist.
Pust jesenski večer v poznem oktobru. Prvikrat so se zbrali novinci, kandidati za vstop v zbor. Kako stroga in natančna je bila preiskava pred nekaj dnevi! Zdaj je stal slednji od njih pri klavirju in pel intervale, razdeljene akorde v duru, v molu, razne ritme, vsevprek — pa je moral spet oditi v oddaljeni kot pevske sobe, držati ob ustih lepenko tako, kakor mu je bilo ukazano, in peti po spominu ter z lista; ali pa ga je dirigent poklical h klavirju, udarjal na posamezne tipke in mu naročil, naj šepeta na vsak ton »la«. Zvedel je pristne »lastne tone«. Po drugi metodi je spet zvedel, kateri vokali mu najbolj ležijo. Še prej mu je bilo silno sitno, ko so mu merili in pretipali glavo in prsi z vseh strani. Zapisnikar je sproti pisal podatke o dimenzijah in natančno strokovno analizo glasu, prednosti in pomanjkljivosti. Vsak posamezni kandidat je moral čepeti dobri dve uri v teh pevskih vicah. Po analizi je zvedel rezultat: sprejet v zbor ali zavrnjen. Če je bil sprejet, so mu sporočili, kaj je prav za prav po glasu; večkrat se je zgodilo, da se je mož, ki so ga njegovi prejšnji učeniki proglasili za basista, znašel v drugem tenorju, bivši drugi »tenorist« pa se je moral usesti med baritoniste. Vse te stvari so novinci, ki so se po srečnem sprejemnem izpitu prvič sestali, spoznali kot očividci, pa tudi po ustnem izročilu tovarišev, ki so že več let sodelovali pri zboru.
Prvi večer po dveh tednih preskušenj. Na mizi leži pevski »bruc«, slečen do pasu. Obravnavajo ga kakor dojenčka, uče ga dihati, ekonomično ravnati s sapo, opozarjajo ga na funkcijske napake, ki jih je bil s površnim dihanjem, govorjenjem ali petjem zagrešil, uče ga boljšega, pravilnega. V nekaj večerih pride na vrsto vsa »brucovska družina«. »Bruci« imajo v tednu svoje dni: dihalne vaje, teoretične vaje po pevski vadnici, naloge, pouk o petju — prava pevska šola, enoletna priprava za vstop v zbor. Kdor nima v sebi volje za resno delo, ne strpi dolgo, drugi se pa pridno in vztrajno vežbajo ter čakajo dneva, ki jih bo končno uvrstil med izšolane pevce.
Pevci se v začetku, ko si zbor določi nov delovni program, vadijo v dveh skupinah: prvi in drugi basi zase, prvi in drugi tenorji zase. Večer za večerom gori — novemu dnevu naproti — v balkonski dvorani na univerzi pozna luč. Glasovi se vadijo spočetka v bralnih vajah, spremlja jih klavir; prvo delo je posvečeno tehničnemu zmagovanju partije. Pevovodja nikdar ne vadi ves večer istega dela; dve, tri kompozicije pridejo v odstavkih na vrsto. Važna mesta so sproti podčrtana; pogosto je treba razložiti pomen, vpeljati pevce s posrečenim tolmačenjem v jedro stvari, približati jim snov, da stopijo srca z njo v stike. Kompozicija začenja za pevce počasi oživljati, pevci jo doživljajo, postaja jim ljuba. Neka mesta se temu ali onemu posebno ukradejo v srce; tudi podnevi jih poje sam zase. Majhen, nov pisan svet se jim počasi odpira; ne dojmi se jih še povsem jasno, ne morejo ga še izreči v besedah, čutijo pa, da vstaja iz dna njihovih duš nova, zakleta lepota: svojo, v dnu srca spečo lepoto je skladatelj — kakor začarano Trnuljčico — že prebudil in odrešil v kompoziciji. Zdaj jo po njegovih zvokih prebujajo in odrešujejo pevci, ki bodo na koncertu z zvoki te pesmi potrkali na srca poslušalcev, da se bo v tisočerih srcih na dnu temne globine zganilo nekaj blagega, človeškega, dobrega — lepega. Doživljena lepota si poišče zdaj duška v stisnjenih pesteh, zdaj v srebrni rosi, ki v očeh in na licih tolaži ter osvobojuje zakrknjenega, nesrečnega duha,
zdaj v mirnem občutevanju članstva v veliki zemeljski družini. To so hipi, ko se srca poslušalcev uglase in narahlo zadenejo ob misterij človeškega bivanja na zemlji in ob večnost, trenutki, ki prisotni rod kot sotrpine in prijatelje na neki svojski način — čeprav za marsikoga nezavedno — povežejo z rodovi, ki so že umrli in z onimi, ki bodo še prišli, dopolnili svoj tok ter prepustili, ko pride čas, torišče naslednikom, ki jih čaka ista usoda. Zdi se tačas, kot bi nad pevci in nad poslušalsko občino lebdele mogočne, nevidne peruti neznanega, veličastnega, usodnega. Osnovni ton je sredi vsega hrušča, navdušenja, solza, lepote, ki govori tisočerim dušam končno le otožnost; misleči duh začuti, da je slednja lepota nadahnjena in zastrta z rahlo senco bridkosti. Pevci vedo, da je tak večer vreden vsega napora in požrtvovalnosti. Z veseljem ponavljajo deset in desetkrat isto frazo, se vedno znova skušajo čim bolj poglobiti v pesem. Dirigent ne odneha prej, dokler vsaka glasovna skupina do dna ne pozna svoje naloge. Potem pridejo skupne vaje. Zdaj kompozicije šele dobe pravo barvitost in živost. Izza klavirja prihajajo le rezka, neizprosna povelja pojasnila, besede in primere, ki po svoji neposrednosti in lapidarnosti morajo pričarati smisel nekega važnega mesta v vsej njegovi toplini, neposrednosti in prepričevalnosti. Vedno znova je treba popravljati. V predavalnici (zvečer je pevska soba) so zasedene vse klopi; pevci sede pri petju, da lažje delajo. Končno pride zadnji teden ali štirinajst dni pred koncertom. V sobi stoji leseni oder, isti, ki bo stal v dvorani. Gosto strnjen stoji na njem zbor: po tri, pa tudi po štiri ure se stiskajo pevci; noge jih komaj drže še pokonci. Toda dirigentova železna volja, še bolj pa lastna disciplina, gresta preko vseh pojavov malodušnosti, slabosti in vseh osebnih občutkov neugodnosti. Delo je resno in trdo, in le če je tako, more in mora voditi k resničnemu uspehu. Pri teh »končnih« vajah mora iti vse gladko; dirigent popravlja in izpopolnjuje le še posebno kočljiva mesta, saj pa s temi vajami tudi ne prične prej, dokler se ne prepriča, da zbor kompozicije tako po inter-
pretacijski kakor tudi po tehnični plati popolnoma obvlada.
Po tem sistematičnem, večmesečnem trudu ljudi, ki so bili pred vstopom v aktivni zbor uspešno prestali pevsko šolo, pride koncert. Koncert mora uspeti, ker je bilo delo tako skrbno.
Danes ima Akademski pevski zbor že nekaj let svoj lokal za vaje. Prejšnja leta ni imel niti svoje sobe, niti svojega klavirja. Grenak kruh je moral jesti, saj često — ali pa recimo rajši — redno ni našel razumevanja pri faktorjih, ki bi bili morali prvi pokazati svojo uvidevnost. Siromašen kakor
je bil — in je seveda še — je moral za izposojo sobe in klavirja celo bratskim glasbenim ustanovam plačevati, dokler ga končno univerzitetne oblasti, ki so bile prve za to poklicane, niso vzele v svoje okrilje. Pred kritiki, ki so jih nekajkrat hujskale sorodne ustanove — in pred podlim metanjem polen, ki naj bi izpodbila požrtvovalno kulturno delo, pa zbor ni nikdar klonil. Danes zbor pogumno koraka v lepšo in boljšo bodočnost. Zavest, da lahko gleda mirno v uspešno in plodovito preteklost, mu ni poziv k brezdelju in počitku, ampak v vzpodbudo za novo, smotreno in odločno delo. Janez Gregorin.
AKADEMSKI PEVSKI ZBOR OB DESETLETNICI
Priznati moram, da sem poznal Akademski pevski zbor do 1. 1933, do Foersterjevega koncerta, komaj po imenu. V letih ustanovitve in prvih uspelih koncertov sem imel zaradi študija zunaj domovine malo stikov z domačim glasbenim življenjem. V letih 1930 do 1932 je pa zbor preživljal notranjo krizo: ustanovitelj in prvi organizator zbora, France Marolt, se je umaknil; dirigenti so se menjavali, zbor ni prišel do rednega dela, dokler ga ni 1.1932 ponovno prevzel France Marolt, ga reorganiziral in v kratkem času naštudiral stilni koncert Antona Foersterja, kjer sem mogel prvič slišati APZ. Ta koncert spada med redka glasbena doživetja, ki jih čas ne zabriše. Končna sodba, še do danes ne-omajana, je bila: APZ smem staviti v isto vrsto z najboljšimi evropskimi moškimi zbori, ki sem jih mogel v teku let slišati. Ima pa bodisi po glasovni zvočnosti ali v muzikalnem podajanju nekaj svojevrstnega, česar pri drugih moških zborih ne dobimo. To sodbo je zbor kljub nekajkratnim majhnim odklonom v nadaljnjih letih le še utrdil.
APZ je nastal iz majhnih študentovskih razmer: 1. 1926 je nameravalo prirediti akademsko pevsko društvo »Triglav« izlet po Srbiji. Naprosilo je g. Franceta Marolta, naj izvežba za to priliko majhen zbor kakih 30 pevcev. Mnogi od njih so bili pevsko in
glasbeno dosti izobraženi, tako da je dirigent naštudiral z njimi v kratkem času obširen program. Dirigent in pevci so prišli do spoznanja, da bi se dalo s pritegnitvijo izbranih pevcev, ki jih je med akademsko mladino bilo zadosti, ustvariti reprezentativen zbor, ki bi mogel napram drugim zborom dati svojemu delu tudi strokovno podlago. Jeseni 1. 1926 je začel zbirati France Marolt aka-demike-pevce za bodoči pevski zbor. Po temeljiti preizkušnji je odbral od priglašencev iz akademskih društev Borba, Danica, Jadran, Triglav, Zarja, Neopredeljeni 83 začetnikov. Spočetka so morali premagati neštete ovire: ni bilo primernih prostorov za vaje, ni bilo materialnih sredstev, ki so bila nujno potrebna za uresničenje visokih ciljev, ni bilo tudi razumevanja pri univerzitetnih oblasteh, pri katerih bi zbor lahko dobil vsaj moralno oporo. Tačas je uživala zagrebška Mladost vso izdatno podporo svoje univerze, beograjski Obilic pa je bil že od 1. 1884 oficielni glasnik beograjske univerze s polno moralno in gmotno podporo svojega zavoda in oblasti. Niti ni imel ravnokar ustanovljeni zbor še imena pri občinstvu, na katero bi se pri morebitnem koncertu mogel z gotovostjo zanesti. Kljub vsemu so akademiki študirali spored z mladeniško navdušenostjo in trmo. premagali so vse ovire in prvikrat nastopili
na svetosavski proslavi 1. 1927. Zapeli so s tako dovršenostjo, da so na mah zbudili pozornost poslušalstva in univerzitetnih oblasti. Nove žrtve so morali doprinesti za prvi oficielni koncert, ki je bil 4. julija 1927 v Mariboru. Šolsko leto na univerzi je bilo zaključeno, pravice do akademskih stanovanj niso imeli več. Nekateri so dobili brezplačno stanovanje pri tovariših, ki so jih zalagali dva meseca s prostovoljno desetdinarsko dnevno hranarino. Mnogi pa so prenočevali po tivolskih klopeh in hodili lačni na vajo. Pri generalki je mnogim zaradi lakote in pičlega spanja postalo slabo. Zbor se je navzlic težkim naporom izvrstno pripravil ter je svojo nalogo na mariborskem koncertu častno rešil ter se afirmiral kot prvi moški zbor v Sloveniji. Koncert jim je omogočila mariborska Glasbena Matica, ki jim je pripravila sijajen časten sprejem, županstvo, ki jim je naklonilo takojšnjo podporo 3000 Din in častno večerjo v Grajski kleti ter nemška D. D. Union, ki jim je odstopila brezplačno dvorano. Dva dni nato je zbor ponovil isti koncert v Ljubljani z enako velikim umetniškim uspehom. Zbor je po enoletni, asketsko trdi pripravi žel prve javne uspehe svojega dela.
L. 1928 je zbor pridobil več novih članov. Prehodno se je ustanovil tudi mešani akademski zbor, ki pa, maloštevilen, ni mogel priti do pravega dela; po dveh letih je prenehal. Isto leto je bilo za zbor važno, ker je nastopil pred mednarodnim poslušalstvom ob priliki, ko je bilo v Ljubljani zborovanje mednarodnega dijaškega združenja (CIE). Konec šolskega leta je pel na Bledu pred najvišjimi predstavniki države.
Na zbor so postali pozorni tudi skladatelji, ki so prav zanj ustvarili celo vrsto kvalitetnih umetnin. Ob desetletnici ljubljanske univerze je mogel zbor nastopiti z izključno modernim programom v Ljubljani, Mariboru in Celju. Že po treh letih žilavega dela je stal med prvimi moškimi zbori v državi: po prizadevnosti članstva, ki je sledilo vzorom svojega dirigenta.
Po triletnem delu je zamenjal dosedanjega dirigenta Marolta operni kapelnik g. Neffat, za njim je vodil zbor operni dirigent g. Štritof,
nato skladatelj Marij Kogoj. Pod kapelnikom Neffatom je pel zbor v Beogradu na tekmi jugoslovanskih akademskih zborov. Ob tej priliki je bil odlikovan z redom Jugosl. krone V. stopnje. Osebno ga je pohvalil Nj. Vel. kralj Aleksander I., ki je izrazil željo, naj ponese zbor narodno pesem po vsej naši domovini.
L. 1932 je prevzel zbor ponovno France Marolt, ki je zbor reorganiziral, se nesebično lotil dela in v kratkem času naštudiral Foersterjev koncert. Na tem stilnem koncertu, ki se je vršil spomladi 1933, nam je APZ prvi pokazal Foesterjevo skladateljsko delo v okviru moškega zbora. S tem je dal nemalo pobude, da so se drugi činitelji ob letošnji Foersterjevi stoletnici zavedli svoje kulturne dolžnosti in prikazali celotno podobo Foerster-jevo. Za isti koncert je napisal France Marolt globoko zajeto uvodno študijo, v kateri je prikazal Foesterja kot glasbenika v čisto novi luči.
Od 1. 1933 pa do danes se je razvojna pot APZ stalno dvigala. L. 1934 je triumfiral zbor s prvim koncertom slovenske narodne pesmi (Korotan—Bela Krajina), ki je pomenil revolucijo v dosedanjem pojmovanju, prirejanju in izvajanju naše narodne pesmi. V razvoju slovenske vokalne glasbe je ta koncert važen mejnik in tehten donos k pravilnemu pojmovanju naše glasbene preteklosti. Koncertni program je bil nasičen kvalitetnih del, ki segajo po izvoru daleč v našo preteklost in oživljajo ter bogate sodobno življenje. V koncertnem sporedu je napisal France Marolt v zgoščeni obliki znanstveno-poljudno študijo o slovenski narodni pesmi s posebnim ozirom na koroško in belokrajinsko pesem. Besedilo pesmi pa je opremil z dragocenimi stilno kritičnimi pojasnili.
Istega leta je dobil zbor častno priznanje za svoje delo z najvišjega mesta, ko je prevzela trajno pokroviteljstvo nad zborom Nj. Vel. kraljica Marija.
L. 1935 pa je pokazal APZ našo narodno pesem, kakršno si je izoblikovalo slovensko ljudstvo na panonskih, gorenjskih, dolenjskih in primorskih tleh naše domovine. Spored so sestavljali najbolj tipični, stilno kritično odtehtani napevi z omenjenih pokrajin. Konstruktivna črta sporeda se je dvigala od naj-
preprostejše oblike narodne pesmi do visoko stilnega lika ciklične forme na naroden motiv. V uvodniku za ta koncert se nahaja petero znanstveno pisanih člankov, ki so jih prispevali Boris Orel, Božo Vodušek, Rajko Ložar, Anton Skubic in France Marolt. Vsi članki pomenijo važen donos k izsledkom naše glasbene folklore.
L. 1937 je segel APZ še dalje nazaj v našo glasbeno preteklost. Podal nam je skrben prerez muzikalne tvornosti XVI. stoletja, predstavil nam je Jakoba Gallusa in pesmi, ki sta jih vnesla v našo protestantsko pesmarico Primož Trubar in Adam Bohorič.
Zgodovina APZ-a je glede na število koncertov pa tudi njih umetniško izvedbo kaj častna. V teku svojega desetletnega delovanja je zbor absolviral 30 velikih koncertov v Ljubljani, Mariboru, Celju, Beogradu, Sarajevu, na Bledu, in 2 mednarodna radio-prenosa, poleg večjega števila manjših, a kulturno pomembnih nastopov v Ljubljani in po našem podeželju. Žalibog mu skromne materialne razmere ne dopuščajo, da bi mogel tudi v tujini zapeti slavospev naši sicer majhni, a neutajljivo lepi slovenski zemlji.
V	spoznanju, da novinci ne zmorejo vseh tehničnih in interpretacijskih težkoč samo z rednimi zborskimi vajami, je zbor ustanovil specialno zborsko šolo, kjer se je v sedmih enoletnih zborskih tečajih v 10 letih obstoja zbora vežbalo 783 pevcev in 41 pevk; velika večina je sedaj raztresena po raznih krajih naše domovine, kjer se glasbeno bolj ali manj udejstvujejo in tako zanašajo smisel za resno glasbeno dejstvovanje med najširše plasti naroda. Edina učna moč v zborski šoli je bil France Marolt.
Vodilno načelo APZ-a pri njegovem delu je: glasba je smoterno resno delo, ki zahteva skrajnega napora pevcev in dirigenta; s tem se postavlja v nasprotje s čitalniško usmerjenimi zbori, ki so smatrali in smatrajo glasbo za oddih in zabavo. S svojim delom ustvarja postopoma nov korpus, ki bo kos sodobnemu glasbenemu stremljenju. Izpodbiti hoče trditev, da Slovenci sploh nimamo svojega lastnega glasbenega izraza, da smo pod vplivi tujih kultur tako vsrkali vase tuje prvine, da smo v njih popolnoma izgubili svoj lastni
obraz. Izoblikovati hoče našo lastno glasbeno govorico, ki bi odgovarjala individualnim potezam naroda. Zato posveča v prvi vrsti pažnjo slovenski narodni in umetni glasbi, nato slovanski glasbi sploh in glasbi, ki je v kakršnihkoli stikih z našo kulturno zgodovino. S svojim strokovnim delom je dal pobudo drugače usmerjenim zborom za stvarnejše in koristnejše prizadevanje. Seveda je kljub dobremu namenu najprej negativno vplival na večino naših renomiranih zborov, ker je v umetniškem oziru izpodnesel tla vsemu podpovprečnemu nestrokovnjaštvu, ki se je po vojni tako široko razbohotelo v našem glasbenem svetu. Njegovo sistematično, strokovno utemeljeno delo, nedosegljiva višina njegovih koncertov, docela novi vidiki, ki jih je vnesel v našo zborsko glasbo, zlasti v dosedanje pojmovanje naše narodne pesmi: vse to je zbore, ki niso mogli seči tako visoko, za trenutek zmedlo. Začelo se je golo zunanje posnemanje dela APZ-a, lov za podobnimi programi. Kjer to hotenje ni bilo organično zraščeno s prejšnjim delom zborov, je kmalu nastal zastoj. Tako moremo deloma opravičeno govoriti o krizi našega zborskega petja, ki je nastala nemalo zavoljo stremljenj APZ-a in ki traja deloma še danes. Zbori, ki imajo voljo do resnega dela, bodo krizo preboleli. Z visoko stoječega dela APZ-a bodo povzeli to, kar je v njihovih razmerah izvedljivo in bodo po svojih močeh pomagali širiti glasbeno kulturo najprej med svojimi člani in nato med narodom. Uspešno zborsko delo je pa nemogoče brez načrtnega artističnega dela v zboru in brez stalnega pomlajevanja članstva, kar dosežemo najuspešneje z zborskimi šolami. Zmotno pa bi bilo misliti, da je pri nas zaradi trenutnega zastoja konec vokalne glasbe, da je nepotrebna, da smo se je naveličali. Kakor med drugimi velikimi narodi (primerjaj visoko kvalitetne sodobne zbore Rusov, Čehov, Bolgarov, Nemcev in drugih), tako je določena tudi pri nas strogo vokalni glasbi eminentno kulturna vloga, ki je ni mogoče nadomestiti s še tako silnim poudarjanjem pomena instrumentalne glasbe.
V	dosego zastavljenega smotra prireja APZ stilne koncerte (slovenska moderna pesem, Foerster, slovenska narodna pesem, slo-
venska duhovna glasba XVI. stoletja. Za prihodnja leta so v načrtu: doba Preporoda, Novih akordov, tipičnih osebnosti novejše dobe, sodobne moderne, primerjalni koncerti s sorodnimi glasbenimi epohami slovanskih narodov itd.). APZ izdaja v lastni založbi periodične edicije vokalne glasbe, ki so nemalo pomembne za razvoj naše vokalne kulture. V tej zvezi omenjamo priredbe narodnih pesmi (Fr. Marolt: 15 slovenskih ljudskih pesmi in Matija Tomc: Belokrajinske). Te edicije kažejo pri Slovencih do sedaj še nepoznan stil in so eminentnega pomena v naši sodobni zborski literaturi. Za reklamacijo naše glasbe in za kontakt s tujino so odlične važnosti. Njih izsledki so važni za slovensko etnografijo kakor tudi za kulturno zgodovino Slovencev sploh. Muzikalno pomenijo občuten prelom s harmonizacijami starejše šole (Foerster, Hubad, Dev, Adamič). Edicije APZ-a pomenijo obenem velik korak naprej do ustvaritve naše lastne glasbene govorice v vokalni in posredno tudi v instrumentalni glasbi. APZ pa ima v rokopisu še celo vrsto kvalitetnih skladb kakor tudi zapisov narodnih pesmi, ki bi jih bilo mogoče izdati samo s pomočjo velikodušnih mecenov ali oblasti.
K svojim koncertnim sporedom izdaja APZ znanstveno utemeljene uvodne študije.
ki pevski spored poglabljajo, ga osvetljujejo, da postane tudi povprečnemu poslušalcu jasnejši in razumljivejši. Začetnik stilnih analiz je bil pok. dr. Stanko Vurnik, njegovo delo verno nadaljuje France Marolt, ki nam je zlasti v razpravi o slovenski narodni pesmi odkril povsem nove vidike.
Kratek zgodovinski in delovni oris desetletnega dela APZ-a nam priča o smotrenem delu našega najbolj pomembnega in najplo-dovitejšega akademskega združenja. Upravičeno je navezal z vso slovensko javnostjo tesne vezi. Njegovi vsakoletni koncerti niso samo koncerti v vrsti mnogih drugih, marveč markantni in impozantni glasbeno pomembni dogodki v naši kulturi. Ta delovni efekt je posledica dejavnosti dveh faktorjev: umetnostnemu delu predanega zvestega članstva in dirigenta, ki ima razsežno znanje, resno voljo in živo vero v lepo slovensko stvar.
Mejniki so postavljeni, pot je začrtana. APZ gre s svojim poslanstvom novemu razdobju naproti, odpira nam vrata v nov svet — in vendar že tako star, kakor je stara zemlja, h kateri smo zraščeni tesno in neraz-družljivo kakor korenina k hrastu.
Tomc Matija.
Primož Trubar, Pesmarica 1584: besedilo in napeo str. 35.
Ozha nafh kir v’ Nebefsih sedifh, Povfod kaj fe Itury, vidifh :/: Iesus ta je nas s’ tabo smyril, Nam vlem Nebefki raj dobil,
Inu je nas tudi vuzhil,
De bomo prou molili,
V’ veri te profsili,
Ti fi le lam, kir morelh nam, Pomagati, varovati,
Dufho Tellu kar imamo.
Natu my vli, reuni vbosi,
Molimo po tem Iesufi.
Nafh Kruh ulagdajni daj nam danas, Ti vfaj le lam Ikerbilh sa nas :/:
Daj nam kar my potrebujemo,
Dotle v’ shivotu bodemo,
De nafh vshitäk dobodemo,
Nafhim blishnim pres fhkode,
De nam shegnan bode,
Pred Dragino, slo Drushino, Bolesanmi, pred Vojfkami,
Lubi Ozha obari nas,
Daj nam brumno Gofpofzhino,
Inu dobro Sofefzhino.
2.	Ecce quomodo . . .
L del: Po psalmu 57, 1: Responzorij pri jutrnicah vel. sobote. II. del: Ps. 75, 5; verz in responzorij 5. nokturna vel. sobote. Prevedel Anton Sovre, koncertni spored APZ 1917, str. 13.
Ecce quomodo moritur iustus, Pars i. Et nemo percipit corde;
Viri iusti tolluntur,
Et nemo considerat;
A facie iniquitatis sublatus est iustus: Et erit in pace memoria eius.
In pace factus est locus eius, Pars n. Et in Sion habitatio eius.
Et erit in pace memoria eius.
Glej, kako umira pravični,	i.	del.
pa se nikdo ne zmeni v srcu;
možje pravični odhajajo;
pa nihče ne premisli:
iz kroga krivic je vzet pravični,
in njegov spomin bo živel v miru.
Vmiru mu je pripravljeno mesto, n.dei. na Sionu je bivališče njegovo: in njegov spomin bo živel v miru.
3.	Spak
Besede: Anton Aškerc, iz zbirke: Jadranski biseri.
Žari na vzhodu jutra svit, Tomaž pa ribe gre lovit.
Meglen nad morjem pajčolan. In čoln se ziblje tja čez plan.
Vesla Tomaž, vesel vesla, saj danes zopet rib proda!
Pa vzame sak in ga spusti v globino... Vzdigne — kaj ni nič?
Spusti ga drugič ... Zopet nič?
»To mi nagaja sam hudič!«
Spusti v globino tretjič sak — »Hoho, sedaj je pa težak!«
Kaj dvigne? ... Kozla črnega! Ustraši se, obrne ga ...
Res! Kozel črn je in rogat, kosmat ves grdogled, bradat!...
Kako Tomažu se reži!
Kako žarijo mu oči!
Prekriža se Tomaž — in spak sam skoči v morje. Bil je — vrag.
4.	Kregata se baba in devojka
Besede: Cvetko Golar, iz zbirke: Pisano polje.
Kregata se baba in devojka za Ivana, mladega pastirja.
Baba pravi: Moj je lepi Ivan! A devojka: Moj je lepi Ivan!
Baba hrani troje veder vina, a devojka vrtec samih rožic ...
K babi grem, da ji popijem vino, a devojko ljubim, dokler diham!
5.	Breza in hrast
Besede: Oton Župančič, iz zbirke: Ciciban.
Breza, breza tenkolaska, kdo lase ti razčesava, da stoje ti tak lepo?
Ali mati ali sestra, ali vila iz goščav?
Niti mati, niti sestra, niti vila iz goščav, tihi dežek opoldanji, lahni veter iz daljav. —
Hrast, hrast kodrogrivec, kdo lase ti goste mrši, da so kuštravi tako?
Ali mačeha hudobna, ali sto sovražnikov?
Niti mačeha hudobna, niti sto sovražnikov, mršijo mi jih viharji sred noči o polnoči.
6.	Kam si šla . . .
Besede: Cvetko Golar, iz zbirke: Poletno klasje, VI.
Kam si šla, mladost ti moja, kakor solnce za goro? Hladna je večerna zarja, in neskončna noč za njo.
Jaz pa pojdem na plesišče, dekle moje, le z menoj! Polko godci zaigrajo, oj, to plesal bi s teboj
vse do jutra, vse do solnca ljubil, rajal kot vihar in ugasnil v divji strasti, kot ugasne bliska žar.
Besede: Fran Albrecht, i:
Visoko iz lin zvoni žalovanje, iz bronastih src zvonov togovanje.
Brezčuten in krut preko nas plove čas,
zbirke: Mysteria dolorosa.
njega črna perut udarja ob nas.
Zvonovi pojo, zvonovi pojo, glasovi črni ob srca bijö: »Kam naša gre pot, razodeni, Gospod!«
8.	Lämbergar in Pegam
Gorenjska narodna, koncertni spored APZ 1935, str. 33.
Pegan piso cesar j o je:
»Al’maš junaka tačaga, da ba se šii skušat z meno?« »»Jest ’mäm junaka tačaga, da bo se šii skušat s tebo:
Iz Kränskegä je Wambergar.«« Wambergar pošto zej dobi, nej se na Dunaj brž spasti, da s Peganam se u boj spasti. Sede na konča brzegä, k’j e piu swähkö rebülacö in zöbow je ušeničaco.
Po Dünejö tokö drči, da wögön mo spod nöh frči, da Pegan misle, da grmi.
Tokö Wambergar gövari:
»S tebo sam se pršii bojvät, pršu sam gwävö ta jemät.« Tokö mo Pegan gövari: »»Men’se na smil^ drüjegä ko töja srajca štikana, ka bo s krvjo premočena.«« Tokö še Pegan gövari:
»»Al’ grevä na cesarska hof, al’ pa na tä ta velča pwac?««
Tokö je reku Wambergar:
»Na hof se svine kölejo, na pwäc se babe kregajo, tam fantje se na bijejo.
Madvä grevä u röunö pole, da üdö vidlc usa ladje in usä gospoda dünejskä.«
Sta swä na roünö ma pöle. Ankät naproča zdirjata, an drüjmo prou nč na störtä.
U drugo proča zdirjata, kobüka z gwäl sa zbijeta, uščsa sa vopräskata.
U tršče proč zadirjata:
Pegäno gwäva odleti, Wambergar jo na meč wövi. Tokö mo cesar gövari:
»Kaj woč’ ma za pwačivo ti, al’ woč’ cakine al’ grädi?«
Tokö Wambergar gövari:
»»Na Kränskam imam tri gradi, da b’ moje prosm wästne bli.«« Tokö zej cesar gövari:
»Kar woč’ imet’ nej se zgodi, nej dögo še toj röd žavi.«
9.	Marija in mlinar
Koroška narodna, koncertni spored APZ 1934, str. 8.
Marija se bzigne inoi ma gre raz laško stran na štajarsko, Marija, Marija, Marija sedan žauasta.
»Perpel me malinar za buožja Ion, za buožja Ion bi sveta raj!« »»Peläm te za svietle tölare, za rüse zuäte ramene.««
Marija se bzigne inoi ma gre, ma gre u siune uode.
Pred nö se uöda razklänaua, za nö se uöda skliepaua.
Marija sried uöde uovstaji, malinarja šiša žie hari.
Marija, Marija, Marija sedan zäuasta!
Pa upije malina r: »»Pomäj! pomäj! Pomäj Marija, pomäj, pomäj! Marija, prida taiižantbart, jes te perpelam usäkabart!
Marija, bi ne zašonaš me, zašonej dete u ziebele!««
Marija s kribcan je mähniua, malinarja šiša je uhäsneua.
Marija, Marija, Marija sedan zäuasta!
10.	Voznica
Narodna iz panonskega okrožja, koncertni spored APZ 1935, str. 2?.
Mene pa glava boli za moje lepo lice, vu vozo so me d j ali, nikdar me ž nje peljali. »Povčj da meni, Minka, kam si ti sinka skrila?« Pod vägo sem ga djäla inö ga s peskom sipala. »Povej da meni, Minka, gš je tvoj sinko karščen?«
Pri potoki Jordani, tam pri svetem Ivani. Tota bistra voda bilä jegöva botra, moja desna roka pa jegöva grenka smert. O ti presladko vince, dälö si se lehko piti, nesrečna moja glava, dälä si se noriti.
11.	Svatske pesmi
Bel okra jinske, koncertni spored APZ 1954, str. 17.
a) Tri cürice zbör zborile.	da bi konja volila.
One so se spominjale,	,	Druga je govorila,
ko bi koga naj volila.	da bi brata volila.
Stoj, Drino, vödo lädna	stoj! (Refren.) Tretja je govorila,
Stan, devöjko, rode möj!	da	bi	drägog volila. (Refren.)
Prva je govorila,
b) Nä vrtü mi, nä vrtu mi javor zeleni,
pöd njim mi je, pod njim mi je lädna senčica.
Pod njim mi je, pöd njim mi je dragi moj zaspal, nä prstü mü, nä prstu mu zläti prsten moj.
Oj slaviček, drobni ptiček zemi mu ga ti, le s tilioma, le polähu, dä se ne zbudi.
c) Mjesečino, oj mjesečino, svü nedeljü däna!
Mjesečino, oj zläto möje, svü nedeljü däna!
Gdje si drägo, oj, gdje si drägo, dä te k meni niema?
Gdje si drägo, oj, zläto möje, dä te k meni niema?
č) Jaz sem golobička, ti si moj golobček, küSikaj me v gobček,
küsikaj me, binčikaj me, vselej Bog pomözi!
Iše eno mälo, da se bo poznälo, da se bo poznälo.
Ti boš mene, jäz bom tebe küSikäla v gobček.
Belokrajinske, koncertni spored APZ 1934, sir. 12.
Prošel je prošel pisani vüzem, došel je došel zeleni Jure nä zelenem könji pö zelenem polji. Däjte mü däjte, Jürja daroväjte:
Däjte mü mleka, zelena mü obleka, däjte mü Špeha, da ga ne bo kreha, däjte mü krüha, da ga ne bi müha, däjte mü jäjec, da ga ne bi zäjec, däjte mü vina, da ga ne bo zima!
Däjte mü pogače, dä mu nöge poskoče, däjte mü soli zä debele voli,
däjte mü häjde, dä se döma näjde, däjte mü mesa, dä pöjde v nebesa! Däjte mü mästi, dä bo vreden cästi, däjte mü resa, dä se ne otresa, däjte mü pleče, dä vam käj ne reče, däjte mü kräjcar, dä ga ne bo spräjcar, däjte mü sküdü, dä ne pöjde k südü, däjte mü groš, dä vam döjde još!
Haj! haj! haj! bö li sköro käj!
Jüh! jüh! Jühi! ...
18. Visoki rej
Koroški ples iz Ziljske doline, koncertni spored APZ 1934, str. 10.
Zakaj ba jes kristjan besieu na biu, k’ san ’ncö par sveta meša biu, tan san bidu Ježuša, inö niegöva mater žauastna ...
Bug nam dej ta duobar čes, da parva rej začela smo.
Tur je z Bügen Bug je ž nin, san Jezaš je Marijan sin.
Ste kej bidla jazbaca na uöna sträna hräbancä, tan je kuöpu jamaca, da bo po zima notr šol, sedan päru zuödieju, k’ sa stära bäba mäuala, sa jedan drüzha bärala,
kak’ jo böja umäuala.
San jo bidu par potöc,
k’ je meua zuäta upüöa u röc.
San pa büru čriez Prediel le za dečua, ’kar za diel.
Jes pa pöjdan ü Kanäl, k’ je vino böle ko bokäl, jüh! hre ’no dol po Bistarča ... dokler je käsa u piskarče ...
Tekäj da sme zčele, še niehat’ ne b’ ma nela.
Liepa je zahonška ves,
k’ je puobču notra lih zä ’n ples.
Par Zila rošce rästajo po zima ino paleta tur uoče rošce tarhate, mur jeta k Zila pö ne.
14.	Ribniška
Dolenjska narodna, koncertni
Vre, vre, vre! mf smo Ribnčenje!
Po svejt oküla füramo in lonce tam ponujamo, pa külkr moč drägü.
Vre, vre, vre! mi smo Ribnčenje! Lonöärji nejsmo zieht aldje, pröu döbru imamo srcje, jezičke pa doügje.
spored APZ 1935, str. 36, 37. 38.
Vre, vre, vre! mi smo Ribnčenje! Če kdü noröüje se iz näs in upraša: Stric po čjem je bas? je hitru ünkaj špas.
Sm Ribnčen Urbän, po cejlem svejt sam znän, pröu brihtne sam glävje in žlice ’mäm növje.
Jäst hvälat se ne smejm, le tülku vam povejm, de take ruöbe naj ne ljata ne drgej.
De bom pa jast Urban pr vas še bi poznan, le-tu vam zdaj povejm, k’nej znänu vsam aldjem:
Däjlam žlice usäke suörte, kär s’jah ränku zmislt muörte ribežne in škatlce pa tüda kühaunce.
15.	Srce je žalostno
Kraška narodna, koncertni spored APZ 1929, sir. F.
Srce je žalostno, močno je ranjeno,	Bog	pa je Stvarnik moj, vstvaril me	je na svet’,
močno je ranjeno, moglo bo vmret’.	Bog pa mi daj še to noč preživet’.
Angelček varih moj, varuj me še nocoj, varuj me še nocoj, angelček moj!
16.	Flosarska
Narodna iz panonskega okrožja, koncertni spored APZ 1935, str. 29.
Hit! Hit!
Hiti le trte vit, sneg se že z’lö tali, voda s planine nam jäderno dol’ sverši; bomo zvezali, urno peljali, bratec le hit’!
Glej! Glej!
Vezovnik zdelan, glej riv’c že na viš moli, flosarski stol se na fazah že košati; deske so sühe ko zimske mühe,, le trte daj!
Cüj! Cüj!
Ti le klopnice in ströpnice proč odštej, jaz bom dvanajšce in late podrgnil zdej, trame in lese te kar ponese, le kar osnuj!
Jur! Jur!
Zdaj le odrini, kak olje bo smučalo, da le kje sprednik opiknil na kleč ne bo; zädnik zaviraj, dobro upiraj, hümplaj po žnur!
Döst’! Döst’!
Jedli in pili zadosti smo že na flös,
Jurko na prvega, ti si imi najbolj kos,
Jož naj bo zädi, se šele vadi, mlada je kost!
Zdaj! Zdaj!
Zegen šentjanžev, zdravica naj vsem velja, sveti Miklavž naj na vodi pomoč nam da; ükali, peli bomo veseli, le brž napršj!
Jäst däjlam škafe in rešjeta, räjte, brjente, usegä šjenta, jäst muöjstr sam od žlic, čabrii, kablü, kablic.
1: Posliišajte pürgarja, rešetarja in lonöärja! :|
Ura je desjet...
värte van fäntu in deklet.
Var te ögnja, värte liič!
|: Buh vam daj svojo poimič ... in svet Florjan ... :|
Najceneje kupite
nogavice, rokavice, damsko in moško triko perilo, srajce, kravate, žepne robce, dežnike, naramnice, kovčke, aktovke, ogledala, ščetke, turistovske potrebščine pri
Nabavljajte si vse
v trgovini s papirjem, šolskimi, tehničnimi in pisarniškimi potrebščinami
IV. BONAČ
Poleg nizkih cen, velike izbire imajo g. akademiki znaten popust po dogovoru
Samoprodaja »Sotter-mikro« risal, orodja
Ustanov. 1876 Mednarodni špedicijski biro v Ljubljani Ustanov. 1876 Brz.nasl.: Ranzinger R. RANZINGER Telefon 20 60, 31-60
Lastni konc. carinsko-posredniški biro. — Skladišča z direktno zvezo s progo drž. železnic. Zastopstva v vseh tu- in inozemskih trgovskih in industrijskih centrih
Jos. Goldstein, optik
Ljubljana, Pod Trančo 1
ima stalno v zalogi najnovejše mo dele očal, tlakomere, triedre i.t.d
TT\TT\rTQ tovarna usnja, jermen in »11 1 JL/ U Ö« USNJATIH izdelkov
IZDELUJE VSEH VRST USNJENE IZDELKE KOT: ŠOLSKE MAPE,
AKTOVKE, DENARNICE. LISTNICE,
gamaše itd.	LJUBLJANA,	Sv.	Petra	cesta	št.	68
Telefon interurb. 25-28 II Telegr.: »INDUS« Ljubljana Račun Poštne hranilnice št. 13.0*5
ZNIŽANE CENE imajo
g. akademiki v moderno urejenem frizerskem salonu
STANE RAKAR
Ljubljana, Prešernova u .?
Poleg glavne pošte (VhžNI VHOD)
W^ügl
||f INDUSTRIDA PERILA IN OBLEK 'ar
Iggjjpf	Jj}ud>ls/aruz.
Traniol Stan try,2 CaiuiOvo na
JOS. PETELINC
LJUBLJANA
ob vodi, blizu Prešernovega spomenika
VELETRGOVINA S PAPIRJEM M. TIČAR, LJUBLJANA Selenburgova ulica 1 Sv. Petra cesta 26 Se priporoča za nakup vseli šolskih, risalnih in tehničnih potrebščin po najnižjih cenah Največja zaloga zlatih polnilnih peres	Strojno podjetje R. Willmann, Ljubljana Slomškova ul. 3 Telefon št. 20-55 Beneški jarmeniki, cirkularke, nihalne žage najnovejše konstrukcije, brusilni stroji Rebraste cevi iz kovanega železa Elektro-tovarna in jamska dvigala, vitli in dvigalne ter transportne naprave	
Pletenine F. & M. Rozman Židovska 7 — LJUBLJANA — Gosposka 4 priporoča bogato izbiro najmodernejših pletenin	Priporoča se za vsa graverska dela, etikete, štampiljke ANTON ČERNE, graveur LJUBLJANA	
T~> p Agenturna in komisijska L5l*0^cir ÖC 1^0. trgovina na debelo Ljubljana, Miklošičeva cesta 19 (Palača Vzajemne zavarovalnice) Brzojavi: Žitopromet — Ček. rac. 13.881 — Tel. int. 36-75 Dobavlja vagonske količine moke, žita, koruze i. t. d. po najnižjih cenah	. AU lüWü'i JUGO-LUTZ d. z o. z. LJUBLJANA VII Telefon 32-52	OUGCHUJ* lil
Dr. A. KANSKY Kemična tvornica Kemija — fizika — medicina — higijena LJUBLJANA KREKOV TRG 7 Brzojavni naslov: »Eterkanskv« Ljubljana Telefon 20-88		
	Po clelu na razvedrilo d Kino Matica Telefon 21-24	
A. GOREČ DRUŽBA Z O. Z. POLEG NEBOTIČNIKA Najugodnejši nakup kvalitetnih koles, avto-materiala ter zimsko-športnih potrebščin	HOTEL METROPOL Ljubljana	
Franc Slamič — Ljubljana velemesarija Centrala: Gosposvetska cesta 6 Podružnici: Prešernova 5, Napoleonov trg	Priporoča se manufaktura Janko Česnik, Ljubljana Lingarjeva ulica	
ÄinuEE
TtolUxfo*
IRmMiukü
fymdiste st. 10
Telefon H. ZZ-68
Knjigoveznica galanterijska delavnica — okviri za slike
Matko Pogačnik
Ljubljana, Kongresni trg' 12
Ivan Zakotnik
Ljubljana, Kobaridska ulica 45.
Mestni tesarski mojster. Parna žaga, tovarna furnirjev. Ustanovljeno leta 1880.
B. PAUER družba z o. z.
tovarna keksov, biskvitov, vafeljnov itd. Ljubljana
l'ORN>c*‘
NOVA ZALOZBA
LJUBLJANA
r. z. z o. z.
Knjigarna, trgovina z vsemi pisarniškimi potrebščinami, izbor lepih božičnih daril tudi v umetniški keramiki in kristalu. Oglejte si našo trgovino!
Kavarna „Prešeren44
Karol Polajnar Ljubljana
SIEGEL & DRUG
LJUBLJANA
Pletenine in bombažni izdelki. Lastne mehanične tkalnice.
Svitavi ČSR, Wien.
Ljubljana, Celovška c. št. 108
A. & E. Skaberne
veletrgovina sukna Ljubljana
SREČKO LAPAINE
TRGOVINA KRZNA ★
LJUBLJANA, ALEKSANDROVA C.4/II
„Beko“-elektropodjetje Tyrseva 18 — palača Kmetske posojilnice Ljubljana	Fino blago za površnike, kamgarn in športno blago za obleke v najnovejših vzorcih in po na jsolid ne j ši h cenah nudi manufakturna trgovina A. ŽLENDER Ljubljana, Mestni trg 22
Priporoča se restavracija „Glavni kolodvor“ Ljubljana	
Pohištvo I. I. N A G L A S Novi trg 6 — Ljubljana	Kamnoseško in kiparsko podjetje Franjo Kuno var Pokopališče Sv. Križ — telef. 27-37 Ljubljana
Slaščičarna in restavracija KOŠAK se priporoča Ljubljana — Prešernova	SLOVENIA TRANSPORT železniško-carinsko, špedicijsko in transportno podjetje Ljubljana, Miklošičeva cesta, Jugoslavija Brzojavni naslov : Sloveniatransport, telefon 27-18, 37-18, car. pisarna 37-19, stanovanje 24-19, poštni predal 239, čekovni račun : Ljubljana št. 14650. Ekspoziture : Jesenice. Rakek, Maribor, Sušak. — Zastopstva in kores-pondenti v vseh industrijskih in trgovskih centrih v tu- in inozemstvu.
CENTRALNE KURJAVE VODOVOD *r 'k Ing. Bole-Likar LJUBLJANA, TAVČARJEVA 6/II	
	KRAŠNJA MIRKO Frančiškanska ulica ? Vse kožuhovinaste izdelke Vam nudi krznarstvo »KRAŠNJA*. — Kvalitetno blago, nizke cene.
Tovarna kranjskega lanenega olja in firneža Hrovat & Komp. < Ljubljana	MEDIČARNA KRANJEC LJUBLJANA, SV.PETRA C.51
	
IVAN LEGAT
specialist za pisarniške stroje
MARIBOR, Vetrinjska 30 — LJUBLJANA, Prešernova 44.
Jugoslovanska tiskarna v Ljubljani.
<r? ■
*py/