4
O  BAUDELAIROVI ESTETIKI
Dušan  Pirjevec
V dveh raiz:liiiom'h poidobaih se nam. ppilkaizuje Baudelairova ©steitika. Prvo tvorijo tisite misli o človelku in lepoti, poeziji in umetiioisti, ki sio jih iz pestnikaveiga dela izluščili, jih tako ali druigače uresničevali, se navduševali zanje, jih razlagali in propagirali najprej talko imenovani dekadenti, za njimi pa simibolisti, vse od Rimbauda, Verlaina in Mallarmeja pa preko Barresa, Rolliiiata, Huysmansa in Wilda do Stephana GeoTgelJa, Hoffmansthala, Rilkeja iin Valeryja. Ta Baiidelaire je dekadent in siniiboiist, grozljiv je v svoji neusmiljeni negaciji vsega poKiit/ivnega in v opevanju vsega mrakotnega, nenaravnega in demo-nienega, izzivalno suveiren v prežim do družbe in njenih predpiisiov, hkrati pa je čiisit in jasen, ko išče tajne zveze med otipljivo stvarnostjo in njeno idejo, med tem svetom in njegovim biožjdm zasnutkom, čisl in jaisen v hrepenenju po popolni dognanoBti, eterični lepoti in har-miomiji. Predvsem pa je to doisleden in nepopustljiv zastopnik najoi-stejšeiga lairpurlaTtizma, čiiiste uimetnoisti, ki nima noibetneiga namena in je ustvarjena le za izbiramce. Skratka: to je Baudelaire, kakršnega so si upodobile ra!zne liteTarne šole v drugi polovici prejšnjega stoletja, da bi z njim opravičile in utemeljile svoje lastne nazore in programe, svojo lastno umetniško prakso in ne nazadnje tudi svojo lastno situacijo v takratni družbi.
Podoba Baudelaira in njegove estetike, kakršno so izdelale post-baiudelaiirovske evropske literarne generacije, je seveda močno subjektivna in je stkana iz resnice in legende. A ta mešaraica resnice in leigende je imela nenavadno življenjsko sillo in oplajajofčo moč. Vse do nemškega ekspresionizima je Bandeilaire tisti, ki neviden usmerja snovanje vse evropslke lirike, iz njegovega dela in iz njegove misli prodirajo zdaj nairavnoist, zdalj po zamiotanih ovinkih pomembne inovacije
v evroipsko poeizijo m ji dajejo svojevrsten pečat. Ta itinerarij Baude-laiirove eisitetslke misli od dekadence do ekspresioniizima nam je danes vsaj v glavnem znan in dolga je vrsta literarnozgodovAinskili štuidij, ki skušajo dognati, kaikšen je bil pesnikov vpliv na njegove sodolbinike in na kaisnejše literarne generacije.^
DTUigačna je tisita Baudelairova estetika, ki jo skuišajo rekomstm-irati novejše zinanstvene raziskave njegovega dela, poeiziije, proize, kritike, eisejev in postumnili zapiskov. Iz teh raizislkav se polagoma lušči prava podoba, iz njiih govoTi resnična, neiponarejena Baudelairova misel, ker njegovi nazori zdaj niiso več prilaigojeni naisilnim živ-Ijeinjiskini težnjam, raizniih literaimih programov in šol, čeprav ni mogoče trditi, da ibi bilo opTavljeno že vse delo, in čeprav naše znanje o Baulddlairovih estetskih nazoTih še ni dokoinčno zaključeno.-
' Sumaričen popis in bibliografijo takih študij je pripravil Henri Peyre v knjigi Connaisance de Baudelaire, Pariš 1951. Študije o Baudelairovem vplivu razpadajo po svoji tematiki in metodi nekako v tri skupine. Prvo tvorijo dela kot n. pr. Bruno Andriani, Baudelaire und George. Avtor skuša dognati, v kakšni meri je francoski poet inspiriral Stephana Gcorgeja. Podobna je Angello-zova študija o Baudelairovem vplivu na Rilkeja. Manj je takih del, ki ugotavljajo, kako in v kakšni meri so posamezni ustvarjalci prevzemali to ali drugo tipično lastnost Baudelairovega dela in miselnosti (n. pr. Emeric Fiser, Le Si/mbole litteraire). Najpomembnejša je zadnja skupina. Gre za monografije, ki raziskujejo, kako je Baudelaire vplival na posamezne evropske literature. Za francosko književnost je predvsem važna velika monografija Message poetigue du Sjjmholisme, ki jo je v letih 1948—1949 izdal Guy Michaud. Baude-lairov vpliv na angleški literarni razvoj je raziskoval J. Albert Farmer v delu Le Mouvement estheiigue et >^decadenU en Angleterre. Ednid Lowry Duthie preiskuje v svoji disertaciji Uinfluence du Si/mbolisme francnis dans le renouoeau poetigue en Allemagne predvsem Baudelairov vpliv na Georgejev krog, medtem ko dobimo v knjigi Genevieve Bianqui La poesie autrichienne de Hoffmans-thal a Rilke podatke o tem, v koliko je bila moderna avstrijska lirika odvisna od Baudelaira. Nekoliko ože je zasnovano delo La poetica del decadentismo italiano, ki jo napisal Walter Binni.
- Med dolgo vrsto takih študij je treba naprej omeniti knjigo L'Esthetique de Baudelaire, ki jo je leta 1933 izdal Andre Ferran. Novejša je študija Marcela A. Ruffa Uesprit du mal et Vesthetique baudelairienne (Pariš 1955). Med deli, ki neposredno obravnavajo Baudelairovo estetiko, naj omenim še naslednji dve knjigi: Giorgio Polverini, Uestetica di Charles Baudelaire (Bari 1943), in Otakar Levy, Baudelaire jeho estetika a technika (Brno 1947). Na podlagi fenomenoloških spoznavnoieoretičnih načel in opirajoč se na posebno teorijo o stilnih funkcijah, je J. D. Hubert napisal delo z naislovom L'Esthetique des T^Fleurs du mal« (Geneve 1953). Med avtorji krajših razprav je treba posebej opozoriti na Jeana Pommiera in zlasti še na Benedetta Croceja in njegov esej o Baude-lairu v knjigi Poesia e non poesia.
5
Kakšnii so rezultata vseiga tega raiziskovainja ? V okviru pričujočega sesitavka seveda ni mogioče podrobno odgoviOTiti na to vprašanlje. Namesto natainčniega pregleida naj zaddistuje samo nekaj splošniih ugotovitev. Predvsem je zidalj Bainidelairova estetika, da tako rečem, inventa-riizirana. Popisani so v glavnem vsa problemski krogi, okrog katerih je stnovala Baudelairova misel in dognane so kategorije, iz katerih je sestavljena ta eistetika. To^ ipomeni, da nami je postal danes Baudelairov estetski sistem dostopen, ker je pregledan in zato pregleden. Pred nami ni neurejena množica dejstev, -marveč urejena zgradba, tako da lahko ra'z'ločimo ne le njene sestavne dele, m.arveč tudi to, kar je važno, in to, kar je mainj pomembno^.
Ob tem pregledu nad celoto pa mi težko ugotoviti, da je Baiude-laiire raizmiišlljal o vseh bistvenih vprašanjih umetnostne teorije. Pisal je o inspiraciji in psihollogiji ustvarjam j a, o pojmu lepote in o njegovi psihološki podlagi, o lepoti saini in o njenem mestu in pomenu v siklopu človekoviih istremljenj, o (smisilu umetnosti in njenih poseibnostih, o sorodnoisitih in razlikah med posameznimi umetnostmi pa tuidi o for-mallnih vprašanjih, kot so kompozicija, epitetoneiza, ritem, verz, rima jid, O vseh teh Bandelairovih razmisljanjiih so raziskovalci prepričami, da so po vsoji vsebini še vedno aktualna in da bi bila brez njih naša današnja vednost o umetnosti in njeni strukturi nepopoilna. O toka r Levy tndi, da sodijo Baudelaiirove mlisli o pesniški inspiraciji med najpoimembnejša odkritja o tem tako težko razložljivem pojavu. Fran^ois Poirahe poisebej apozarja na Baudelairova opažanja o pesnikovi podzavesti ter je pirepriican, da je bil v tem oziru pesnik Fleurs du mal bistroviden predhodnik Sigamunda Freuda. In slednjič še Croce, ki pravi: »Malo jih je bilo ne le med francoskimi pisatelji, marveč tudi med poklicnimi filotzofi, ki bi tako globoko raKmišljali o umetinosti kakor on IBaudelaire].« Skratka: Baudelaire postaja v zadevah umetnosti taka avtoriteta, kakršen je bil v našem stoletju za Franooize saimo še Paul Valery in kakršen je za Nemce in Slovence samo še Goethe. Študij Bandelairove estetike torej ni le posledica privatne historiografove »radovednosti«, marveč ima mnogo višji pomen: raHiskovalcem se zdi, da mora biti Baudelairovo znanje sestavni del naše lastne vednosti o umetnosti in lepoti.
Hkrati so vsa ta raziskovanja razkrila tudi vire Bandelairove estetike.^ Danes imamo dokaj jasen pregled nad nastajanjem pesni-
" Poleg že omenjenih del glej še Bruce Archer Morisette: Les aspects fonda-mentaux de V esthetique symboliste, Clermod-Ferrand 1933 in Louis Seylaz Edgar Poe   et les premiers si/mbolistes fran^ais, Lausamie 1923.
6
kove esitetske milsili in nad njenimi zve:zamii iz drugimi ©stetsikimi sistemi, žilaisti s Kantom, Cdleridgeom, Poejem, Dellacroixom im Wagneir-jerai. Nekateri so hoteli zalniikatii Baudelaiirovio iizvirinoBt iin so poudarjali zlasti njegovo odvisnoisit od Poeja, Wagn©r'ja in Delaicroiixa, vendar je ta pravda zdaj že končaina (in Baudelaiire je »rehaibilitiran«, hikrati pa je ipostado očitino, da se njegova razinišljanja povsem organsko uivrščaijo v raz\ioj evropiske estetske miisli.
Danes je torej Baudellairov estetski sistem pregiledan in popisan, doignani so njegovi viri in uistvarjenii prvi pogoji za pravično oceno. Kar še manjka, bi laJhiko zelo na hitro opisali talkole: ni še razložena noitranja struktura celotnega sistema, manjka nam pregled nad zvezami, ki družijo posamezne kategorlije dn teze im zaradi tega še ni mogoča povsem jasna, nepristranska in popolna interpiretaeija. Posledice teh pomanjkljivosti so vidne v nasprotujočih si \sod'bah o nekaterih načelnih vprašanjih, izlaisti v razlagi ene iizmed osrednjih Baudelai-i-ovih tez o takoi imenovani »coTTespondences«.
Izraz Baudelairova estetika pravzaprav ni povse^m upravičen, če sd ob (tem pojmu predistavljamo pravi, urejeni sistem mislli in kategorij. BandelaiTOiva estetska miisel, kakršno sipoznavanio iiz njegovih esejev, kritik in zapiiskov, ni povsem enoitna, ker se je le polagoima oblikovala in v procesu tega oblilkovanja je bil najvažnejši dogodek, ko je Bande-laire spoznal in preučil Poejevo dielo in esietdko', ki je tako izjemno ustrezala njegoivim laistndm, do tedaj še ne doivolj jasno izraženim težnjam in občuitkom. Zato seveda ni nič čudnega, če kaj lahko odkrijemo nekatere razlike med Baudelaiirovdmii zgodnjimi in njegov"imi kasnejšimi mlisilimi. Poleig tega pri Baiudelairu ne moremo govoriti o sklenjenem siisitenni med iseboj povsem uglašenih in soiskladmih 'misli in tez. Pač pa je bistveno važno živO' jedro, sklop večjega števila osnovnih misli, s katerimi si je hotel pesnik irazložiti le najpomerab-nejše probleme. Iz tega sTedišča pa ndiso izipeljane vse nujne posledice in teh posledic pesnik ni uporabil tako, da bi ob njih preverjal svoje iizhodišče. Zaradi tega utegnemo pri podrobnostih odkriti nejasnosti An celo protislovja, čeprav ostaja glavnoi pesnikoivo izhodišče vedno samemu sebi identično — in prav o tem dizhodišču hoče poTomiti pričujoči prispevek.
Pri tein pa ne smemio poizabiti, da Baudeiainova esitetska miisel mi plod mirnega, kabinetnega snovanja, mairveč rezultat in oipožje boja, ki ga je moral pesnik bojevati proti liberalnemu, demokratičnemu, meščanskemu fin kdo ve še kaikšnemu utilitarizmu, boja, ki ga je Baude-laire bojeval zoper breizdušnost družbe in proti njenemu izrazito sovražnemu  odnosu  do  umetnosti.   Zaradi   tega  je   v  njegovih izjavah
7
m.araikaj ostentativno pretiranega, polemično poudarjenega — nas pa ne sane motiti ironična, naipadalna parada, mairveč moramo istatii za vsem tem globlje misli. Že Croce je povsemi utemeljeno nigotovil o Baudelairu tolle: «Doikumenti o nijegiovem življenju in raizisikave kri-tilkov so sicer očistili njegovo bio^grafijo mnoigih legend, ki jih je sam uisitvarjal iz veselja do za»traševaMJa iin preziranja poštenih ljudi; in smehljal se je, ko je sam v sebi skušal najti ,pošast'... Ko' pa beremo njegova pastmnna dela in pism.a, dobimo vtis, da je bil Baudelaire sicer res človek, kd se mu ni posrečilo svojega življenja praiktično urediti, ki pa je bil pošten, vrl, čaistivreden, zlasti pa nežnega in plemenitega srca.« Kar velja za Baudelairovo življenje, velja tudi za nljegovo estetiko: ločiti je treba legendo od reisnice, »pošast« od plemenitega srca, to, kar pripada času, 'od tega, kar pripada večnosti. Brez tega ni moigoče raizumeti Baudelairoive misli in ne sipoznati resnične vrednosti njegovega kriitičneiga in teoretičnega dela.
Baiibej d'Anireviliy je svojo kritiko Bauidelairove pesinišike zbinke zaiključil z mislijo, da preostajata poetu saano dve poti: ali si požene krog'lo v glavo ali pa postane kristjan. O tej kritiko vi domiislici je Croce prepričan, da ne ujstreza resnici, češ, da Barbey d'Auirevilly ni upošteval, da je bil Baudelaire umetnik in je zato imel še tretjo možnost, možnost izhoda v tem, da je »v življenju neirešena viprašanja spremeniil v problem, kii ga je rešil v umetnosti«. Grocejeva formulacija ni dovolj jasna in zato vsiljuje sama na sdbi dominevo, češ da je Baudelaire pravzaprav živel še neko druigo, posebno življenje umetnika, kjer življenjski problemi niiso bili več nerešlljivi. Literarna zgodovina devet-najistega in dvajsetega stoletja poizna precej velikih avtorjev, ki so povsem zanikali življenje in kii v konkretnem življenju niso odkrili nobenih vrednot. Ce bi bili v tem svojem pesimizmu dosledni, bi bil zanje edini izhoid samomor. A vendar so vsi avtorji živeli in ustvarjali, kar nekateri "kritiki razlagajo s tem, da so si vsii ti ustvarjalcii ohranili vendarle še neko vrednoto, še ndko trdno točko: umetnost. Menim, da je vprašanje v tej interipretaoiji napačno opisano, oziroma nepopolno formulirano, zlasti še, če govorimo ravno o Baudelairu.
Temeljno Baudelairovo spoiznanje o isvetu, človeku in isam,em sebi, je bilo spoiznanje o protislovnoisti. V enem izmed njegovih esejev berem n. pr. izraz »svet, obsežen sistem protislovij«, o samem sebi pa je zapisal: »Se ko sem bal otrok, sem čuitil v svojem srcu dvoje protislovnih čustev, groizo pred življenjem in navdušenje nad njim.« Spoznanje o pirotislovnosti pa je pri Baudelairu dobilo etično vsebino, zato tolikolkrat govori O' peklenskeni delu človeka, o satanu v človeku in o zlu v njem. Kakor je intenzivno čutil zilo, tako se je povsem jasno
8
zavedal tudi tega, kar je v človeku dobrega, dragocenega in plemenitega — toda čutil je in doždivljal nepirestame koinfldfcte med obema principoima, čutil je vso usodnost prepletanja teh protislovij in njihovega i^premiiinjanija. Zato je seveda neprestano iskal izhoda iz teh mučnih spopadov itn iz te nenehne negotovosti in nemiira. Njegovi za piski so polni nekakšnih inavoidil, ki naj bi mu poimaigalla razrešiti ta vprašanja. »Čim več hočeš, tem bolje hočeš. Čira več delaš, bolje didlaš in več si želiš delati. Oim več proizvajaš, tem bodj si plodein.« Že teh par stavikov kaže, kako intenizivna je bila pesinikova želja, da bi našel zase boljšoi, plemenitejšo eksiiistenco od tiste, kakršna mu je bila dana. Pri tem svojetm iskanju pa ni našel niikjer nobene pomoči. Na razpolagoi mu je biila pravzaprav samo filozofija XVIII. stoletja, ki si je v njegovem času v obliki liberalizma in poziitivizma zopet prido^bila ugled. Toda ta filoizofija je bila v bistvu nemoralna ali vsaj amoiralma. Morala materialističnega lin raoionalistiičnega senzualizma sta pravzaprav hedoniKeim in egiozem. Že Mandeville je pisal, da je temelj družbe zlo in da bi brez zla družba propadla. Morelly pa je bil prepričan, da ljudje nisio odgovornii za izločine, ki jiih počenjajo, kajti »dokler os^tajajo zakoni narave v svoiji celoti, vse dotlej zločin ni možen.« Znano je tudi, kako n. pr. Helvetiusu mi uspelo irazumjno utemeljiti ipllemenitih dejanj. Vsa ta moralna zagata oisemnajstega stoletja izvira iz naulka o človekovi naravi, ki da je edino merilo, edini impuliz in edino legitimno dejisitvo. Dokler iso bile teorije o naravi in naravnoB'ti orožje proiti vladajoči družbi^ dokler so jih uporabljali borci za nove družbene odnose, toliko časa njihova moralna in etična neizadostnost mi bila povsem očitna, ker jim je njihova družbena borbenoist sama po sebi dajala plemenitejšo vsebino, moralno in etično opravičilo. Brž ko pa se je položaj spremenil, je udarila na dan vsa amorailnoBt teh teonij in naslednje Sadove besede so logična posledica družbenih sprememlb ter ustroja teorije o naraivnasti: »O človek, ne poslušaj več zakonov družibe; krivični so. Poslušen bodi željam narave, poslušaj isV(jjo potrebo; to je tvoj edini goisipodar, tvoj edini vodmik ... Vsako> živo bitje se mora hrainiti z živim bitjem. To je nepreklicni zakon usode. Če pa ima ovca pravico, da požira tisoče žuželk... če sm^e volk požreti ovco, če ima človelk siposdbnost, da se hrani z drnigimi živalmi, zakaj bi tedaj ovca, volk in človek ne imeli pravice, da utešijo svojo lakoito s sebi podobnimi.«
Opisani razkroj naravne filozofije je seveda posledica določenih družbenih dogajanj, ki jih spremlja tudi moralni razkroj določenih družbenih slojev. Marcel Ruff je v svojem že citiranem delu navedel virsito konkretnih podatkov, ki ga opravičujejo, da je osemnajsto sto-
9
letje, zlasti pa njegov koinec proglasil tza črno- stoletje razvrata, goljufije, prevarantstva, zlobe in zločinov. Hkrati pa je isti avtor opisal odmeve tega prooeisa v literaturi od črnega romana preko Sada do Byrona.
Nič ni tedaj nenavadnega, da je Baudelaiire odkloinil filozofijo narave. »Večina napaičnih naziiiranj o lepoti«, piše v IJart romantique, »izvira iz napačaiega pojmovanja oiserninajistega stoletja o naravi. V Tem času je veljala narava za podlago, vir in mero največje dobrote in največje lepote.« Toda po pesnikovem mnenju nas narava »nič ali skoraj nič ne poučuje, se pravi, da sili človeka spati, piti, jesti... Sili ga tudi, da uJbija svojega hližnjega in... brž ko zapustimo območje nujnoisti in potreb ter istopiitmo v svet razkošja in uživanja, že vidimo, da nam^ naran^a svetuje lahko samo zilofiiin. Ta nezimotljdva narava je ustvarila očetomor in Ijudiožinstvo in tisoč drugih odvratnositi... Preglejte in analizirajte vse, kar je naravno, vsa dejanja iu vse želje čistega naravnega čiovdka, in našld boste samo strahote ... Zločin, kd je dobil človek veselje zanj že v trebuhu lastne matere, je izrazito naraven ... Zlo nastaja brez napora, naravno, po nujniasti.«
S teim ko je Baudelaire tako določno zavrnil teoTijo o naravi in naravnosti, je ravnal povsem v skladu z vrsto diružbenih dejstev, hkrati pa spregovoril o vprašamju etične oirientacije modernega človeka. Odkril je, da je v človekovi naravi še nekaj, česar filozofi osenLnajstega stoletja niso opazili. Odkril, da živi v človeku tudi želja po resnici, dobTota in lepoti. Vendarle te želje niiso tako »naravne« kakor egoizem in hedonizem. »Vse, kar je dobro in plemenito,« tako piše, »je rezultat lazuma in računa ... Krepost je... umetna, nadnaravna, ker so bili v vseh časiiih in pri vseh narodih potrebni bogovi in preroki, da bi naučili poživaljeno človeštvo kreposti, fci je človek sam ni bil sposoben odkriti.« Zadnji stavek dopušča tudii nekoliko mistično razlago. Vendar bi z njo še ničesar ne pojasnili, zlasti ko je vprašanje Bauidelairove religioznosti še vedno- neTazirešeno. Poleg tega pa nas k previdnosti opominja naslednji pesnikov zapise^k: »Če naj bi eksistiral zakon pro-giresa, bi bilo treba, da bi vsakdo hotel ta zakon ustvarjati; se pravi, da bd se človeštvo razvijalo takrat in samo takrat, ko bi se vsi posamezniki trudili za svoj razvoj. Ta hipoteza lahko razloži identiteto dveh nasprotnih idej, svobode in nujnosti. — Identičnost svobode in nujnosti ne bo nastopila le v pirimeru pirogresa, marveč je vedno eksistirala. Ta identičnost je zgodovina, zgodovina naroda in posameznikov.« Citirane besede kažejo, da je Baudelaire prav dobro vedel za pomen družbenosti, videli je povsem jasno, da se člwvekova svoboda uveljavlja lahko samo v družbi, ne pa izven nje, zaradi česar tudi
10
prvega citata ne smemo brez pomisleka vzeiti povsem tako, kakor je zapisan.
Skratlka: Baudelaiitre je našel v človeiku tudi zelo dragocene težnje, ki Slo v nasproitju z naravo, z efgodzmiom in Kedoaiizmom tistega naravnega čloiveka, ki je bil ideal in merilo za. filoizoifa KVIII. stioletja. Pesmilk ni mogel verjeti, da bi bilo plemenito dejamje mehanična posledica primarnih, naravraih nagonov, marveč je mislil, da je za dobro delo potreben napoir — in: »navsezadilje poisitane človek podoben ti-sitemu, kar bi rad bil«, se pravii, da etična volja ni izaman, ker vendarle preoblikuje človeka. Baudelaire je toTej našel opravičilo za človekovo bivanje in mu dal višji, plemenitejši smisel. Izhod je torej bdi in ta izihod je bila vera v človekovo etično voljo, v njegov naipor za dobro, pošteno življenje.
Z visem tem pa problem seveda še ni bil rešein, kajti: »V vsakem človeku sta vsako uro hkrati dve nasiprotinii si težnji, ena k Bogu, druga k Huidiču.« Vsako uro, vedno in nenehom.a — kar pomeni, da je člo-vekiov noitraniji konflikt stalen lin neipremagljiv. V Baudelairiovih zapiskih je precej variant na temo O' notrtinjem protislovju, ki mi reš-Ijiivo enikrat za viselej, marveč je nenehno živa in krvaveča notranja rana. Vse svoje življenje se je Bandelaire mučil s tem in je slednjič zapisal: »Želim si .popoilnega nuiru in nepreitrgaine noči. Pesnik blaiznih strasti vina lin opija si želim sainio še tiste pijače, ki je na tej zemlji nezinana in iki bi mii je niti nebeška leikama ne mogla da/ti; pijače, ki ne bi imela v sebi ne življenja ne smrti, ne razburjenja ne niča. Nič vedeti, niič ulaiti, nič hioteti, sipaiti in še eukrajt spati, to je danes moja edina želja.« Ni dvoma, da je ite stavke napisal do kraja izmučen človek in navdihnje jih groiza pred notranjo razikrojenostjo, pred usodnim, nepremagljivim notranjiim protislovjem.
V skladu z oipisano etično piroblemaftiko je tudi estetska ppolble-anatilca. Citiral sem že: »Vse, kar je lepo in plemeniito, je rezultat razuma in računa.« Kakor plemenitost tako je Baudelaire tudi človekovo težnjo po lepoti, ki je po njegovem prepričanju nesmTtna, izločil iz območja človekovih naravnih nagonov in jo postavil med tiste lastnosti, 'ki so nasproitje človekovega infemalrnega, hudiču posvečenega dela. S tem je dobila težnja po lepoti svojo povsem jasno etično vsebino. Iz taikega pojm^ovanja pa izvirata predvsem dve bistveni posledici.
Najprej je popoinoima jasno, da je lepota v človeku samem, ne pa izven njega; je torej ndkaj subjektivnega, ne pa objektivna bitnost, kafcoT je trdil n. pr. Hegel. Lepota je neka notranja vitzdja, sanje^, ideja, pravzaprav  ideal.   Umetnost,   kii  je  po   Baudelairovih  besedah  samo
11
»minemioteliaiika letpote«, je torej izraz, uresiničevanje te vizije. Zato luu je poisnemamje nairaive saimo »neplodna funkcija«. Narava je po njegioveni preiprioanju le slovar, v katerem najde umetnik besede. Razporeditev besed v stavke ipa je odvisna samo od umetnikove vizije, od njeigO've ideje. Umetmoist m čista kopija oJbjelktivneiga sveta, kajti to bi bila umeitnost brez človeka, prava uimetnost je »sugestivna maigija, ki vsebuje hkrati objekt in subjekt, zunanji svet iin umetnika samiega«.
Vrsta Baudelaiirovih izjav o Jepoti dopušča domnevo, da mu je lepota neka idealna, resničnejša, intezivnejša in zato popolnejša podoba predmetov in ljudi, misli im čustev. Je poseihno odkritje sveta, odkritje, ki daje Kaosu red in obliko. Zairadi tega povzroča lepota v nas začudenje, posreduje nam nekaj novega, ne^k nov poigled, odkriva nam neko novo dejisitvo. Zato gleda uanetnifk z očmi otroka ali relkon-vaileiscenta, z očmi človeka, ki miu je še vse okoli njega sveže. »Otrok vidi vse na novo; nemehoma je opijanjen. Nič ni bolj ipodobino inspiraciji kot veselje, s katerim sprejme otrok olbliko in barvo.« Razlika med otrokom in odiraislim človekom je v tem, da ima razum pri odraslem človeku zelo pomembno vlogo, otroka pa je še sama senzibilnost. In: »Le geniie n'est que Venfance refrouoee a volomte.« Toda to oitroškost izrazi lahko umetnik že z izpoipolnjenimi instrumenti in z analitičnim duhom, ki omiogoča ustvarjalcu, da uredi vse gradivo, ki se je> v njean nalbralo. V črtici Le genie enfani pripoiveduije Baudelairei, kaiko iso mu slike vellikih mojstrov \e6krat vsilile vizijo mladosti svojih lastnih avtorjev in piravi: »Majhna oitroiška žalost, majihno otroško veselje, ki zaradi iizredne dbčutljivoisti močno naraste, pastane kasneje pri odraslem človeku princip umetniine.« Tista vizija, ki nam jo posreduje unaetnina, je tedaj plod neposrednega kontakta med močno občutljivostjo in svetom.
Spoisobnost, ki omogoča, da se ta kontakt realizira v umetnini ali v viiziiji, jepo Baudelairovem prepričanju domišljija, fantazija, ki ji pravi »la reine des faoultes«. Domišljija je hkirati analiza in siinteza. »Domišljija je poučila človelka o moralnem pomenu barve, dbrisa, zvoka in vonja. Na zaičetku sveta je uistvarila analogijo in metaforo. Razstavlja vse stvairsitvo in z zbranim^ ter razpoložljivim gradivom ustvarja na podlagi pravil, katerih začetek odkrijemo lahko samo v gloihinah duše, nov svet, ustvarja dbčutek novega.« In še: »L'imaigiinatio(n est la reine du vrai, et le posisible est ume des provinces du vrai.«
Seveda pa vse ito ne poimeni, da bi bilaiza Baudelaira lepota enakovredna resinioi, poezija enakovredna spoznanju. Pesnik je sicer vedel, da je težko potegniti natačno mejo med lepim, dobrim in i-esničnim,
12
prepričam je bid tudi, da je čista lepota le predmet poezije, medtem ko je n. pr. v roim,aniu ali noveli poleg lepote še resnica. Resnico išče predvsem znanost, lqpoto pa ustvarja poezija in poezija zato nima drugega namena. Tu se prične Bamdelairova teorija larpurlartizma, ki pa nikalkor ni pravi larpurlartiizeim. Ce je naimireč pništel težnjo po lepoti med tiste človekove lastnoisti, kii tvorijo njegovo ple^meinitost. je dobila umetnost že s tem svoje opravičilo iii svojo funikoijo. Nikakor se ne more strinjati z mislijo, da 'bi bila vsaka lepa isitvair po svojem bistvu nekoiristna, pač pa se uipira teoTiji o direktna koristnosti poezije. Poezija je koristna, »to je«, tako pravi, »izven dvoma, toda to ni njem cilj«. Zato je tudi uoimek poezije povsem svojevrsten, ni tak, kakršen je n. pr. učinek nekega filozofskega ispozmanja — zato pa: »Ko natm lepa pesem prikliče solze v oči. tedaj te solze niso znak prevelikega veselja, marveč bolj priča prizadete melamlioliije, živčne napetoisti in človeka, ki je pregnan v nepopolni svet lin ki (bi se že na tein svetu liotel takoj polastiti razodetega paradiža. Tako je torej princip poezije zgolj in samo človekovo hrepenenje po višji lepoti in iizraz tega principa je skrit v entuziazmu in ekscitaoiji duše, — v entuziazmu, ki je popolnoima neodvisen od strasti, ki je piijanost srca. in od resnice, ki je predmet raiziuma.«
Smisel vseli teh Baudelairovih, le skopo opisanih razmišljanj, bi ntegnilii strniti takole: lepota je človekova vizija sveta, in sicer taka viizija. ki nastaja iz naše želje po popolnosti, zato- nam hkrati odkriva svet v novi luči, v novi podobi dm se poraja iz neposirednega^ enkratnega komtakta med fantazijo m svetom. Učinelk v poeziji oeiroma v uimet-noisiti realizirane lepote je pravizapirav katarza, je sprostitev in potešitev v mepopollmost tega sveta uklenjenega človeka.
Vise to pa nam kljnb poimamjkljivosti.m pričujočega prikaza daje pravico, da ziapišemo: Baudelairova estetska miisel je v najtesnejši zvezi z etično problematiko človeka in je zaradi tega sestavni del naporov, kako razrešiti vprašanje človekove duhovne eksistence!. Spričo tega ji umetnost ni mogla biti gola igra fantazije niti ne razglaševanje trdnih, zamesljivib resnic in predpisov, marveč notranje očiščenje, tolažba in up v stiski, polet k popolnosti in oblika ter potrdilo človekove suverenosti.
13