SVOBODNA SLOVENIJA
LETO (AÑO) XLVH (41) štev. (NoO 13
ESLOVENIA LIBRE
BUENOS AIRES 14. aprila 1988
Srednotežne sile
Moč in delovanje skupnosti je odvisna od njenih članov, ki se zaradi sredobežnih in sredotežnih razlogov od nje oddaljujejo ali približujejo.
Če upoštevamo našo slovensko skupnost v Argentini, bi lahko našteli več razlogov, ki nas morejo odtrgati od skupnosti. So to osebni in obči razlogi, kot so prezaposlenost, oddaljenost od večjih skupin rojakov, pa tudi komodnost, iskanje koristi ali mlačen odnos do slovenstva. Vsak ima svoje probleme in jih rešuje po svoji uvidevnosti, možnosti ali koristi.
Po drugi strani pa nas sredotežne sile privezujejo k skupnostnemu telesu, včasih z večjo silo, kot si sami mislimo. Te sile so manj vidne, saj so sad manjših ali večjih celic, ki niso nikdar številčno močne. Družina, kot osnovna celica družbe, je za nas tudi osnovna celica skupnosti. Največkrat slišimo to iz ust u-čiteljic naših sobotnih šol in profesorjev srednješolskih tečajev. V njej naj živi slovenstvo, iz nje n"j živi slovenstvo! Njeni vplivi naj se razširijo tudi na druge rojake — ki se ji pridružijo kot člani ali prijatelji —- ter osnujejo nove skupine z novimi močmi, z novimi sredotež-nimi silami. Tečaji, kulturno delovanje in vse življenje v Domovih lahko potencirajo začetne napore in
z njimi vabijo k sodelovanju tudi one, ki jih sredobežne sile odnašajo.
Močne sredotežne sile so tudi slovenske knjige, ki povezujejo vse nas v Argentini z vsemi Slovenci na Tržaškem in Goriškem ter na Koroškem, s katerimi smo v dobrih zvezah. Seveda pa tudi s Slovenci v matici, kjer izpod vsega pritiska partije raste bogato in koristno pisanje.
Tudi prireditve imajo svojo sre-dotežno’ moč. Posebno tiste, ki so skupne, na katerih je skupni imenovalec eden: biti Slovenec! To je predvsem Slovenski dan, tudi letošnji, na katerem se je zbrala množica rojakov v Slomškovem domu. Od blizu in daleč so prišli, iz vse Argentine, javni delavci, skriti garači, stari, mladi, aktivni člani skupnosti ali pa drug?če manj angažirani rojaki — vsak je prišel in čutil, da je doma — med svojimi.
Toliko ljudi skupaj, ki že s svojo prisotnostjo pokažejo pripadnost nekemu skupnemu telesu —• nam pove, da je cilj prvih Slovenskih dne-vcv še vedno veljaven. Prej smo se zbirali, ker nismo imeli kam iti; zdaj hodimo na prireditve, ker hočemo biti skupaj!
In ta ugotovitev človeku dobro dene.
G. B.
Kdo bo predsednik Slovenije?
To vprašanje sicer ni važno, saj v resnici odloča partija, to je v Sloveniji Kučan. A vendar je najvišje mesto v Sloveniji.
Kot je bilo znano, je bil „evidentiran“ — to je določen — za predsednika predsedstva SRS Andrej Marinc, kandidat ZK, ki je presedel že nekaj stolčkov med partijo in vlado. A odpor proti njemu je bil tako silovit, da je bil končno moralno primoran odpovedati se kandidaturi. Baje je bil njegov „odstop“ dogovorjen vsaj teden dni prej, visoko opevan kot herojsko dejanje — tako je namesto poraženca prejel avreolo mučenca.
A kaj sedaj?
Ker se hoče partija pokazati bolj „demokratična“, so uprizorili neke vrsto predvolilnih volitev. Za kandidate so postavili nekaj manj politične obremenjenih ljudi. Naj jih naštejemo: Mojca DrčarJMurko, kandidat „socialne demokracije“ in po-
vezana z mladinskimi in ekološkimi gibanji; Tomaž Ertl, sedanji notranji minister; Ivo Fabinc, bivši rektor ljubljanske univerze; Ciril Zlobec, kulturnik in kandidat kulturnikov (Mladina je 11. marca objavila njegovo kadilno pesem Titu iz leta 1945); ter Jar.ez Stanovnik, član predsedstva SRS, gospodarstvenik.
Po zelo zapletenem postopku volitev po „konferenci delegacij“ ali srednjeveških „kurijah“, v katerih imajo po sistemu delegacij največjo besedo komunisti, je bil končno „izvoljen“ (Delo, 30. marca t. 1.) z 154 glasovi od 182 Janez Stanovnik. To se vidi, da so bili drugi le za kulise in da je bil od vsega početka že določen Stanovnik, ortodoksen partijec, da zmaga na bodočih volitvah v skupščini.
In tako je pač volk sit in koza cela: ljudstvo je imelo iluzijo nekakšnih predvolitev in partije je postavila takega predsednika Slovenije, kakršnega je hotela.
SPOMINI GEAISA VON HORSTEN AHA
NUKov misterij
V februarski številki 7 ljubljanske študentska revije TRIBUNA smo našli zanimiv članek pod gornjim naslovom. Objavljamo ga skoraj v celoti, izpuščene so' le nebistvene malenkosti v začetku. Da pojasnimo naslov: NUK=Narodna in univerzitetna knjižnica.
K temu bi pripomnili, da se v 9. šf. vilki ravnatelj NUK Tomo Martelanc brani, češ da: je vsa medvojna literatura! javno dostopna, p o-vojna „sovražna" pa po zakonu ni na uporabo javnosti, nenevarna pa da je dostopna.
Naj navedemo' še to, da od vsega pričetka naš list (in kolikor vemo, tudi drusre slovensk.? fcaložbe) por-šilja vse tiske v NUK, ker mislimo, da je to naša narodna ’n kulturna dolžnost. Ker Ipa te Ini javnosti dovoljeno brati. )i.e strinjamo' z naslednjim dopisom:
19 novembra 1987 je bil v Teleksu ofciavlien intervju z ravnateljem NARODNE IN UNIVERZITETNE KNJIŽNICE v Ljubljani.
Tisto, kar v intervjuju z Marte-Dncem manjka, ie sestavni del NUK-a in je za moje pojme celo konstituitivni del slovenstva, ampak nikakor nočem kriviti Martelanca, zakaj ni povedal ničesar o niem, niti novinarke, ki mu je Dostavljala iztočnice, ne. Sta se pač pogovarjal" o določeni problematiki.
OB ROBU
ŠTAFETA
Lansko leto je to ponižujoče slavljenje Tita v najtežjem obdobju vsesplošne krize (posledica njegove vladavine, op. p.) odklonila, slovenska mladina. Pritisk je bi tako hud, da se ie štafeta končno le izvedla. Za 1988 je mladina Vojvodine predlagal" ukinitev: najvišji mladinski forum ie v Beogradu po tretjem glasovanju z dvotretjinsko večino štafeto ukinil.
V ljubljanskem kliničnem centru zdravijo na leto povprečno 95.000 bolnikov, in opravijo več kot 900.000 ambulantnih pregledov. Za do^/ro delovanje te slovenske najuglednejše zdravstvene organizacije skrbi okoli 7.500 oseb — od najnižje do najvišje izobraženih. Na nedavni konferenci osnovnih organizacij Univerzitetnega kliničnega centra pa so navzoči zaskrbljeno ugotavljali o resnosti razmer, v katerih so se znašli in to ne po svoji krivdi. Povsod jim namreč manjka denarja.
Pravzaprav se -o problemu, ki ga tu načenjam, že štirideset let molči. Slovenska vladajoča ideologija je s svojo hermetičnostjo brezobzirno pometala z ljudmi ter z njihovimi mislimi.
O tem danes čivkajo že vrabci.
To je seveda problematika literature neših političnih emigrantov, ki jo je NUK po vseh civilizacijskih pravilih dolžna zbirati in hraniti. S tem seveda ni nič narobe. Narobe pa, je, če ni že kar katastrofalno, kar pa za to ideologijo ni nič novega in nenavadnega, da kot posameznik, ki pride z ulice in gre po NUK-ovih stopnicah v najvišje nadstropje ter skozi vrata, za katerimi se nahaja rokopisni oddelek, naleti na začudene poglede.
V rokopisnem oddleku se nahaja literatura tistih Slovencev, ki jih je komunistična ideologija označila za sovražnike njihovega sistema. V to tako imenovano emigrantsko literaturo spadajo publikacije, ki so jih belogardisti in domobranci izdajali med vojno ter vse publikacije, ki jih je politična emigracija izdajala v zdomstvu.
Nerazumljive ter nedopustne so zavrnitve, ki sem jih bil deležen s strani knjižničarjev, ko sem jih prosil za ogled kakšne tovrstne publikacije.
O neprijetnih občutkih, začudenih pogledih in nerazumljivih zavrnitvah, s katerimi so knjižničarji rokopisnega oddelka — posebno tisti, ki so pooblaščeni za emigrantski fond, imenovan tudi kot posebni depo- ali fond „D“ — iskali odgovore na moja „radovedna“ vprašanja, bo moral odgovoriti nekdo drug in ne oni. Po besedah pooblaščene knjižničarske naj bi bil emigrantski fond last RSNZ, ki da je dal vso to literature NUK-u v hranjenje, lastnik pa naj bi še vedno ostal RSNZ. Lastnik naj bo, kdor hoče, vendar pa je usoda oziroma način, kako se ravna z vso to literaturo, ki bi morala biti konstituitivni del narodove biti, nesprejemljiv. Ljudje, ki so tako določili, se skrbno skrivajo za zgradbo Slavije (sedež UDBE — naša op.). Knjižničarka mi je seveda rekla, da moram, če hočem dobiti na vpogled to literaturo, imeti posebno' dovcC.jenje (sic.), ki ga dobim od ljudi nasproti Nebotničnika, kjer uradujejo. Seveda sem še isti hip v vsej svoji „naivnosti“ šel tja ter vratarja prosil, in mu povedal, zakaj sem prišel, nakar je po kak-
DR. ENVER MEHMEDAGIČ, Evropa
snih petnajstih minutah prišel dol v sprejemno sobo človek kakšnih petintridesetih let ter me vljudno izprašal kdo sem, kaj bi rad, zakaj se zanimam za to literaturo ter kje bi jo uporabljal.
Na koncu čudnega pogovora, ki je bil še najbolj podoben zasliševanju, mi je izrecno zagotovil, da naj bom brez' skrbi in da bom dobil njihovo pismeno „dovoljenje“, na o-snovi katerega bom smel pokukati v ves ta bav-bav! Seveda sem mu zato moral dati tudi svoj naslov.
Čakam že več kot leto in pol, njihovega dovoljenja pa še vedno ni od nikoder! Seveda sem po zaslugi tega policaja ter vseh ostalih, ki za njim stojijo, moral v tujino, ter tam prebrati nekateri stvari, ki me zanimajo, sicer pa sem več ali manj že tako prej vedel vse tisto, kar naj bi v tej literaturi pisale. Gre seveda samo za nek zdrav razum in za principe, kdo bo koga.
Torej: v NUK-u se nahaja zelo obsežno gradivo, ki je po svoji kvaliteti zelo bogato, in dejstvo, da to gradivo še vedno ni dostopno vsakemu človeku - Slovencu, je ne samo sramota, ampak nedopustno. Na sramoto očitno vse te inštitucije (RN, NUK) ter odločilni ljudje, ki predstavljajo ta sistem, ne dajo kaj dosti.
IVO ŽAJDELA Ljubljana
GORBAČOV SVETUJE
Naj navedemo samo drobno n<o-tičko, ki so jo objavili tudi tukajšnji časopisi:
Ko je bil Gorbačov v Jugoslaviji, je v parlamentu imel dolg govor, v katerem je — poleg hvale samoupravljanju — tudi poudaril, da se Sovjetska zveza ne bo podala raznim nacionalizmom in separatizmom (npr. v Armeniji). Zakaj neki je Gorbačov pral svoje umazano perilo pred tujci? če ni hotel s tem namigniti na stanje v Jugoslaviji in Sloveniji ter vso podporo, ki jo centralisti dobe v tej aferi od Velikega brata. Kot kaže, so to oblastniki razumeli. CK ZK Jugoslavije je imel zaprto sejo, CK ZK Slovenije tudi. Prepovedali in tožili, so Mladino, Katedro, Tribuno, zahtevajo opravičila od Pudgarja... Socialistična zveza se postavlja v bran vojske....
Začel se je pritisk.. .
„Jugoslovanski sever"
Ta nemški general avstrijskega porekla je bil od aprila 1941 do 20. septembra 1944 glavni predstavnik nemške vojske pri NDH v Zagrebu. Po vojni so ga zaprli zavezniki. Ko je postalo nevarno, da ga izroče SFRJ, je napravil samomor. V zaporu je pisal svoje spomine; avstrijski državni arhiv je izdal dva dela, tretji pride na vrsto v kratkem. Opisuje tragedijo srbskega naroda NDH. Njegove intervencije pri Hitlerju niso zalegle, kajti tam je prevladal nemški diplomatski predstavnik gestapovec Siegfried Kasche, ki Paveliču ni delal težav. Von Hor-stenau je bil osebno vmešan v pregovore za premirje s partizani. Kot znano so prišli v Zagreb sredi revolucije M. Djilas, V. Velebit, K. Popovič. Ravno v dobi teh pregovorov je bil nemški napad pri Neretvi, pregovori so dali možnost Titu in partizanam, da se izognejo tej veliki nevarnosti.
V speminih navaja podrobnosti Himmlerjeve moči. Ta je v tekmi z vojsko silno ojačal SS oddelke. Iz ne-nemških narodov je osnoval 38 SS dizivij, med njimi 2 bosanski,
dve iz jugoslovanskih Nemcev in eno albansko. V tem času je SS povsem izgubil značaj vojaške roke nemške nacistične stranke, (z razliko od partizanov, ki so bili vedno v službi stranke op. p.). Navedene so podrobnosti italijanske zasedbe Dalmacije. Ti so na svojem teritoriju dali vso možnost četnikom, da so mogli ščititi življenja svojih rojakov v bližnji Bosni in Hercegovini, Liki in Kordunu. V neki kazenski ekspediciji so SS oddelki pobili žene, starčke in otroke v vasi Otok pri Sinju in v Poljancih pri Splitu. To so bili sami Hrvati. SS so poslali poročilo, da so pokol izvršili četniki preoblečeni v nemške uniforme. Von Horstenau je razkrinkal 'to laž, komunisti pa še danes krive četnike!
Horstenau je bil avstrijski monarhist. Tako opisuje delavnost Otona Habsburga. Temu je Roosevelt jeseni 1944 v Quebecu povedal, da Avstrija ne bo dobila jugoslovanskega teritorija in da je bila ta cona predana Churchillu. On, Roosevelt, se v ta teritorij ne misli mešati, mu pa je iskreno žal (jeseni 1944!), da so odpisali Mihajloviča.
Po stavki v Litostroju so stavkali tudi delavci v ljutomerskem Tehno-stroju. Celjani pa so osupnili ob vesteh, da so pristojne oblasti nemoralno posojale in drobile denar, ki so ga delavci širšega celjskega območja in občani zbirali z delom ob prostih sobotah za modernizacijo bolnišnice v Celju. Če so trditve točne, so ta denar v celjskem zdravstvenem domu uporabljali za izplačevanje osebnih dohodkov in ga celo posojali drugim delovnim organizacijam na visoke obresti.
Slovenija kot grešni kozel — je naslov pripomb „Nedeljskega“ ob javni razpravi o dopolnilnih osnutkih k zvezni ustavi. Razprava bo trajala do konca aprila in jo organizira in vodi socialistična zveza. O razburljivih razpravah konec preteklega leta je bilo izrečenih veliko kritičnih, političnih ocen. Značilno je bilo, da kroži mnenje, da je „le Slovenija kriva za vse blokade, ker da je e-goistična, da zastopa parcialne interese in da nima posluha za širše ter da je grešni kozel skorajda za vse slabo, kar se dogaja v državi.“
Glede na današnji razvoj slovenske nacionalne identitete, ki je utemeljena na mentaliteti in ustvarjalnosti tega številčno majhnega naroda, ta ni samo identificiran s Srednjo Evropo v njenem rojevanju, ampak tudi z njenim sedanjim jedrom, ki se nahaja na zahodu: tako Dunaj kot Rim, Bonn, Pariz ali Lon-
don.	Slovenski odmevi vseh pojavov zapadne družbe, ki se odražajo v Ljubljani, Mariboru, Celju ali Kranju, nas pripeljejo na misel, da je slovenska prisotnost v jugoslovanski državni federaciji le „slučajnost“, bolje rečeno „politična šala“ v tem letu 1988. Kajti razlike z o-stalimi deli Jugoslavije, razen nekaterih glede Hrvaške, so tako globoke in značilne, da je težko verovati v daljše sožitje Slovenije z njeno sedanjo okolico.
Slovenija danes predstavlja pojem „renesanse“, svobodne, demokratske renesanse za ostale narode Jugoslavije, za večino Jugoslavije, v kateri se ne more reči ali napisati, kar se
svobodno govori v Ljubljani, kar kaže na obstoj tako mentalne kot intelektualne diferenciacije slovenskih komunistov v razmerju s kom. vodstvom ostalih jugoslovanskih federalnih republik. Mednarodna politična javnost je priznala nacionalno in državno suverenost vsaki od šestih republik, kar pomeni, da bi bila vsaka, tudi federalna intervencija proti Sloveniji (o čemer odkrito beremo od časa do časa predvsem v beograjskem časopisju), označena za napad na suvereno državo. Lani septembra (tega ni objavil jugoslovanski tisk) je eden najbolj znanih italijanskih časopisov, „Corriere della Sera“ v tem smislu javno opozoril, da „tistega, kar je jugoslovanska vojska napravila na Kosovem, na jugu daleč od oči sveta, ne more napraviti v zahodnjaških mestih Slovenije in Hrvaške, ki se nahajata pred Italijo in Avstrijo."
Če govorimo o slovenski diferenciaciji, se srečamo še z drugo, kul-(Nadaljevanje na 2. str.)
V. Arko: Cerro Shaihueque
1
Tone Mixerit
Pri Slovenski kulturni akciji v Buenos Airesu je s pomočjo ba.rilo-ških prijateljev izšla pisatelja Vojka Arka prikupna knjiga Cerro Shaihueque. To je 130. izdaji SKA, obsegajoča 79 strani, v opremi in s 7 celostranskimi prilogami slikarke Bare Remčeve ter z nekaj fotografijami. Dodan je pregleden imenski zapis o uspehih slovenskega gorništva v Argentini 1982-1987.
S posebno toplo ljubeznijo so knjigo sprejeli rojaki v Bariločah, saj je tam bila celo njena predstavitev z večerom, posvečenim goram.
Kdo drugi kot Arko je lahko napisal to knjigo! V njenem središču je zgodba zadnjega indijanskega po-glavarja-kasika te prelepe jezerske pokrajine obvznožju Kordiljer, žalostna zgodba nekdanjih prebivalcev neizmernih širjav, ki so jih beli ljudje zavojevali in tako rekoč brez usmiljenja uničili. Je pa v njej tudi polno čudovitih opisov gora, ki so šele pred desetletji postala svetu odkrita. Pri tem so odločilno sodelovali tudi Slovenci, ki so odšli v ta oddaljeni andski predel Argentine iskat prostora za svoje nove domove, ko so jih ladje kot begunce izkrcale na bregovih Srebrne reke, pa ob njej niso mogli najti zaželenega mesta. za ,,gnezdeca“ sebi in svojim družinam. V mnogočem so odkritelji te čudovite pokrajine, v katero so s svojo žilavostjo in delom vtisnili tudi svoje kulturne sadove, pri-nešene iz rodne domovine Slovenije.
Kako so se znašli z drugimi priseljenci in se vživljali v ta narodnostno pisani svet, postavljali s tež-kočami začetnikov na trdne noge in s svojo navzočnostjo starega, mladega in zdaj že tretjega rodu potrdili slovensko navzočnost — to je v lepi in zanimivi obliki ovekovečeno v Arkovi knjigi.' čutimo, da je to del avtorjeve '•vtobicgrafije: poti in ceste, vzponi in zmage, poezija juter in zaton večerov — vse eno globoko doživetje človeka, ki je ta svet
Prešernov večer v Devinu so pripravili Fantje izpod Grmade in Dekliški zbor Devin. Večer so izoblikovali člani Zveze kulturnih organizacij iz Ljubljane in predstavili več pesnitev našega mojstra v deklamirani in peti obliki.
Na Padričah že dolgo poskušajo deželne oblasti zgraditi jedrski po-speševalnik kljub upiranju domačega prebivalstva, ki bi s tem spet izgubil precej svoje zemlje. Zato je Kraška gorska skupnost sklicala sestanek z deželnimi oblastmi, na ka-
vzljubil in bi ga zdaj nikakor ne mogel zapustiti. Gore človeka priklenejo nase! Ni le opis pokrajine, ampak živo bitje slovenske krvi in vztrajnosti ter uspehov desetletij. Pa tudi zgodovinski obrisi prvotnih prebivalcev, o katerih življenju pričajo danes le še zgodovinsko zanimive naj-denine.
Arkov sočni, a obenem jedrnati jezik bistrega opazovalca človeka privlači in mu živo približa gore, ki so sicer daleč cd našega razvlečenega Capitala, pa čutiš v njih opisovanju veliko ljubezen, ki je ne more dati nekdo, kateri jih ni doživel z Ustnim srcem,, jih opisoval, risal, slavil, toda se kljub vsemu ni nikdar izčrpal. Gore so večne: nikdar ne razodenejo vsega, vedno ohranjajo najlepše zase. Odtod njihova nenehna privlačnost.
Knjiga bo mnogim obudila prijeten spomin na tiste rojake, ki so bili mnoge prerano poklicani v večne Barilcče, k°kor tudi na vse one pripadnike različnim narodov, ki jih je pot za novimi cilji privedla v te kraje, pa so jih s svojo vnetostjo in znanjem pomagali oblikovati za nove dni.
Brez dvoma je delo, dasi kratko, odličen poklon deželi, v kateri je avtor našel nov dom zase in za svoje, p5 tudi vseh Slovencev, vraslih v svet Kordiljer.
Avtorju na uho: ko motriš in prisluškuješ tolikim mladim na poteh v bariloške gore in na nehajoča jezera — ai nisi odkril v njihovem hrepenenju tudi tistega utripa, ki zbližuje, povezuje in končno združi dvoje mladih src? S kako toploto bi brali zgodbo o mladi ljubezni v večnih gorah!
Kaj vse bi pojasnila stran z o-brazložitvijo besed, ki so nam neznane? In vsaj skromen zemljevid bi nam razsežnost pokrajine približal in poenostavil!
Ježe Krivec
terem so se dotaknili problemov, ki jih gradnja prinaša. Ugovore jn stališča so oblasti vzele na znanje, niso pa odnehali pri izbiri prostora, kjer naj bi sinhrotron stal.
Na Proseku se je šola, poimenovana po Franu Levstiku, spomnila stoletnice njegove smrti s posebno proslavo. Na njej so dijaki iz Sv. Križa nastopili z igrico Kdo je napravil Vidku srajčico, srednješolci s Proseka pa z Martinom Krpanom. Sodelovala sta tudi vaška zbora: ženski zbor Prosek-Kontovel in moški zbor Vasilij Mirk.
Govori se, da bodo splošne volitve prihodnjega leta že konec meseca maja. Zgodaj, izredno zgodaj, če upoštevamo, da se bo zamena vlade izvedla šele 10. decembra. Naj majski datum drži ali ne, dejstvo je, da kroži po glavi in po načrtih vladnih mož, in zanimivo je nekoliko pomisliti o tem dejstvu. Kaže na žalosten pojav, da vlada že ne ve kaj storiti, da bi v narodu vzbudila kako zaupanje in ji preostane le še uspavati ga z upom skorajšnje spremembe. V tem oziru, čim prej bodo volitve, hitreje bo možnost spremembe, ki jo mnogi znova utopično istovetijo z zboljšanjem. In dokler bo ta up v narodu, se prepreči pojav brezupnega padanja v nevarne skrajnosti.
KAJ JE POVEDAL?
Dejansko je možnost' politične i-niciative, ki naj bi jo imela vlada, trenutno popolnoma izčrpana. To je razumljivo iz dveh razlogov. Prvi: vlada nima kaj pokazati, ni zmožna povzročiti pravih, konkretnih spre-
memb.	Drugič: prazne politične geste, napovedi, pozivi in rotitve, ki so jih radikali doslej uspešno uporabljali, že ne n jdejo več odziva med ljudmi. Prevečkrat so se že opekli, prevečkrat bili oropani upov in nad s takimi gestami, da bi bili pripravljeni znova slediti vodnim mehurčkom.
Zato ni čudno, da je svetovalec za propagando radikalov (in vlade), David Ratto, odsvetoval predsedniški govor preteklega tedna,- češ, kaj naj ljudem sploh pove. Predsednik sveta ni poslušal, ker še vedno upa v svoj ugled in v svcjo privlačnost med ljudmi. Rezultat je bil porazen. Predsednikov nastop je bil ponesrečen, jadikujoč, ko je govoril o učiteljski stavki. Prosil je učitelje, naj naslednji dan vsi vršijo svojo državljanske in učiteljsko dolžnost. Potem je govoril o atentatih, ki ne bodo z majali temeljev demokracije, o čemer je dejansko ves narod prepričan. Prav tako vemo, da so ponavadi demokracijo dejansko podirale slabe vlade in ne bombni atentati. In še je namigaval, češ, če pride drugi na vlado itak t ko ne bo mogel nič storiti. Mnogim je to zvenelo: volite radikale, ki imajo že skušnje in vsaj ne bodo delali istih napak.
Da je bila mera polomov polna, je naslednji dan gospodarski minister Sourouille nastopil v televizijskem intervjuju. Kot predsednik tudi minister ni nikogar prepričal. Povrh tega je storil še grobo polomijo. Ko so ga vprašali, ali bi si upal on živeti z delavsko plačo, je odvrnil, da dejansko živi s tako plačo. Ta je bila predebela. Marsikdo se je tudi spomnil, da je svoj čas, ko se je
rušilo njegovo drugo predsedništvo, tudi Peron tedaj dejal, da on živi s 300 pesi na mesec, tedanja plača delavca, ki ni zadostovala ne za življenje ne za smrt. Zgodovina se ponavlja, le komedijanti so drugi.
ENAJST PROTI ENA
In znova splošna stavka. CGT jo je napovedala za ta četrtek, 14. a-prila. Akoravno so že nekaj časa govorili o njej, smo v zadnji številki omenili, da niti med vodstvom delavske konfederacije ni bilo preveč navdušenja za ta korak. To pot je zmagal pritisk cd spodaj. Potrebno je bilo pokazati nekaj, neko delovanje. Kajti niti navaden vzrok boja proti gospodarski politiki, niti podpora učiteljski stvki ali zahteva potrditve sindikalnega zakona, nima prave podlage. Med učiteljstvom in vlado se že pripravlja sporazum. Usoda sindikalnega zakona je bila zapečatena v sredo 13., to je en dan pred stavko.
Ostane še prvi razlog, ki ga navaja CGT: gospodarska politika. Vlada je ni. spremenila niti po volilnem porazu 6. septembra, čeprav je bile jasno, da se je n"rod večinsko izrekel prav proti tej politiki. Ni je spremenila kljub že desetim stavkam, ki jih je CGT izvedD od
10.	decembra 1983 pa doslej. Ni torej nobenega upa na dosego kakega konkretnega rezultata. A „treba je nekaj storiti“ ter ljudsko nejevoljo kanalizirati v tej smeri. Da je v ozadju mnogo političnih interesov ni dvoma. Zakaj sicer bi stavko oklicali v soglasju s peronističnim vodstvom ?
Vlada to dobro ve. In zato je njeno orožje v boju proti stavki kazanje na dejstvo, da je CGT v vsej dobi vojaškega režima izvedla le eno s'mc stavko. Sedanji demokratični vladi pa jih je prisodila enajst. Ena proti enajst, to je tisti argument, ki je kaj neljub samim sindikalistom.
Omenimo1 še, da je bilo nekaj namigov s strani cerkvene hierarhije v smislu posredovanja med vlado in glavno delavsko konfederacijo. Skusilo se je doseči neko premirje in bistveno preprečiti splošno stavko. Ideja je zamrla še predno je bila dobro naznačena. S strani sindikalistov j,e izzvenel tako močan negativni odgovor, da niti Cerkev niti vlada nista več o tem zinili. Dejansko posredovanje ni imelo smisla. Možno je posredovati v primeru, ko kdo nek\i zahteva, drugi mu pa noče dati. Možno je potem doseči nek vmesni sporazum. Tu na ni možnih vmesnih sporazumov. Dvoje vzrokov je dejansko praznih, kot smo omenili. Ostalo pa je vse ali belo ali črno.
KRIŽI IN TEŽAVE
Ni tu konec radikalnih težav v tem zadnjem obdobju, ko se že povsod pojavljajo znaki bližnjih volitev. Dejansko je delavska stavka e-den najmanjših glavobolov Alfonsina in njegovih. Sredi obnovljenih inflacijskih sunkov so storili to, proti čemur so se borili dolga leta: sprostili so domala vse cene, v upanju, da bo tržni zakon, katerega so se ideološko stalno otepali, opravil svoje in stabiliziral inflacijske sunke.
Inflacija meseca marca je dosegla 14,7 odstotkov. Za april napovedujejo podobne številke. Kaj bo maja? Morda bolje, morda slabše. Najtežji je položaj tistega dela prebivalstva, ki je prizadet zaradi brezposelnosti. Pa tudi zaposleni v sektorjih, kjer sindikati niso dosegli zasilnih povišic, so grobo prizadeti. Paritetne komisije delujejo počasi in le zasilne povišice nekoliko olajšajo stanje. Kdor jih ni prejel, dobiva aprila isto plačo kot januarja. A tej plači je inflacija znižala vrednost v višini 48 cdstotkv. V takem položaju, kdo ne bo pristal na stavko, čeprav se z njo nič ne doseže?
Vlada s svoje strani nabija: vodni davek je narastel za 38 odstotkov, plin za 15 in 20%. Ta mesec bo poskočil gas-oil nad 30%, s čemer bo povzročen plaz povišanj cen. K"m se obrniti?
Medtem se v peronizmu vedno bolj kregajo zaradi različnih kandidatur. Vsled tega so v enem tednu imeli kar tri voditelje stranke. Vernet je bil poslevodeči predsednik. Naenkrat se je pojavil Menem, kateremu je potekel rok „dopusta“. Potem je vodstvo hitro ovrglo dopust predsedniku stranke Cafieru, ki je po dveh urah pritekel in prevzel vodstvo. Tudi svoje vrste zabavna komedija. Bo podobno, ko bodo (če bodo) peronisti na vladi? Radikalni kandidat Angeloz pa je v hudih škripcih. Ne more pohvaliti vladne gospodarske politike, ker bi s tem splašil ogromni del svojih volilcev. Ne upa si preveč kritizirati, kajti bolj se boji vsake spremembe kot sedanjega stanja. Sprememba v sili bi mogla stanje še poslabšati, kar bi pomenilo konec njegovim načrtom. Tako plava nekje v sredi, med kritiko in pohvalo, kar samo po sebi tudi ni zdravo. Lažji položaj ima o-pozicija. In v tem smislu liberalci hitro napredujejo. La da je pri njih problem, kako zediniti vse razpršene sile in jih postaviti v vrsto za enim samim kandidatom.
'LJUBLJANA — Natečaj za celostno grafično podobo Ljubljane so razpisali lani meseca septembra. Potrebno je 'bilo oblikovati novi mestni simbol, pa tudi različne vrste uporabe na napisih, vozilih, razglednicah, td. Razpisna komisija pa ni bila zadovoljna z nobenim od desetih prispevkov, zato niso podelili nobene nagrade. Verjetno bodo razpis ponovili.
SLOVENIJA V 5VET
Goriška in Tržaška



'■■■■■■■■■■»'«■■■■■■■■■•■■■■«■■■■■■■■■■»«■■«•■■■■■■■■■■■■■■■■■■■Ul-«■■■«■■■■ ■■■■■■■■■■■■■■

„JUGOSLOVANSKI SEVER“
(Nad. s 1. str.)
turno' diferenciacije v notranjosti jugoslovanske federacije. To je problem bosansko-hercegovskih muslimanov, ki so etnično hrvaškega porekla, a mentalno pripadajo nekemu drugemu svetu; svetu, ki se šele rojeva in katerega oporišče se nahaja v koranu. Ustvarjeni od Titi in Kardelja kot „muslimanski narod“, da se je tako ustvarila vmesna republika med Hrvaško in Srbijo, so muslimani sčasoma sprejeli ta politični termin kot temelj svoje nevtralnosti v pogledu kakega bodočega srbske-hrvaškega obračunavanja kot v 2. svetovni vojni, v katerega žarišču so se znašli muslimani zaradi svojega geografskega položaja. Sprejetje „muslimanstva“ kot nacionalne oznake je povzročilo med muslimani v Bosni in Hercegovini naravno tudi rojevanje muslimanskega nacionalizma, ki ne temelji na nestrpnosti proti drugim, a teži k realizaciji muslimanske suverene države kot naravnega razvoja te večinske komponente (poleg srbske in hrvaške manjšine) v Bosni in Hercegovini. Ves islamski svet se nahaja v spreminjanju in v osvobajanju, cd fevdalistične državne zamisli kot v Saudski Arabiji do fun-
damentalističnih idej šiitskega ho-meinizma.. Islamski teologi od Al Azhara v Kairu do islamske univerze v Bariju v Italiji stavijo koncept islama v njegov izvor: na propagiranje skupnosti „umme“ vseh muslimanov na svetu, neglede na njihovo rasno ali narodno pripadnost, na ustvarjanje nove družbe, ki odklanja materializem najsibo v obliki kapitalizma ali marksizma.
Muslimani iz Bosne in Hercegovine pripadajo tej „ummi“, ki dejansko ne predstavlja niti novotarije niti revolucije, ampak le striktno in verno tolmačenje in apliciranje korana na življenje.
Interesantno je, da te ideje islama motijo komunistične vodstvo Srbije, a ne samo njega, temveč tudi srbske nacionaliste, ki niso komunisti. Težko je verjeti, da je temu vzrok „kompleks poraza na Kosovem polju“ ali 500-letna turška o-kupacija Srbije. Stvar je druga: identifikacija bosansko-hercegovskih muslimanov z muslimanstvom kot narodnostjo ter njihova nacionalna muslimanska identifikacija z islamsko „umme“ ruši plane o možnosti prisilne absorbcije bosansko-hercegovskih muslimanov v srbstvo ali v skrajnem slučaju onemogočuje cepitev ali razdelitev Bosne in Hercegovine med Srbijo in Hrvaško, kakor se je to zgodilo leta 1939 z usta-
novitvijo Banovine Hrvaške in s sporazumom Cvetkovič-Maček.
Z druge strani — dokler je ta pripadnost bosansko - hercegovskih muslimanov islamski „ummi“ le v željah — (tudi katoličani pripadajo verski in kulturni skupnosti, katere središče je v Vatikanu) njihova izoliranost kot narodnost ni niti v ekonomskem smislu. Kakor je lani neki slovenski javni delavec zatrdil v Ljubljani: ,,Kakor Slovenija tako tudi Hrvaška ter Bosna in Hercegovina (zadnja manj časa) so pripadali in sestavljali del srednjeevropskega političnega in kulturnega kompleksa, ki ga je predstavljala Avstro-ogrska monarhija.“ Drobtinice tega porušenega kompleksa so na našem področju predstavljale posebno Slovenija in Hrvaška. V tem leži tudi bistvo njihove pripadnosti Zahodu, ki se je po letu 1878, podaljšal tudi na Bosno in Hercegovino1. Ekonomski napredek Bosne in Hercegovine je možno doseči — e-nakc kot v primeru Slovenije in Hrvaške — samo v okviru Zahoda, današnjega Zahoda, v katerem eno od glavnih moralnih vlog odigrava katoliška Cerkev, katere delovanje pod pokroviteljstvom in po iniciativi papeža Wojtyle teži k postopnemu zbližan j u in celo neki obliki zedinjenja monoteističnih religij: krščanstva, hebrejstva in islama.
Alternativa komunizmu je teizem, osnovan na liberalnih osnovah skupne medreligijske molitve za „mir na svetu“, ki je bila lanskega leta v Asisiju v It”liji, mestu svetega Frančiška. Podobnosti in skladnjo m id krščanstvom in islamom poudarjajo tudi katoliški teologi kot Hans Kiing, J. van Ess, H. Becnert in H. von Stietencron. Zbližanje katolištva s pravoslavjem je tudi korak, ki lahko avtomatsko sčasoma pom0ga k ustanovitvi splošne krščanske „umme“.
Teizem je tako alternativa — in to ne samo moralna — politične preobrazbe Slovenije in Hrvaške s projekcijo na Bosno in Hercegovino. Teizem je temelj srečanja in razumevanja., temelj človekove svobode in demokracije.
To zbliževanje nam nalaga nalogo, da drug drugega globlje preučujemo, kajti dejansko se med seboj zelo1 malo poznamo, čeprav živimo blizu. Postavlja v novo luč še drug problem Slovenije v primeru ekonomske emigracije z „juga“, glavno iz Bosne in Hercegovine, ki s svojo masovno prisotnostjo preti biološko oslabiti ter celo uničiti slovensko narodno bistvo. Slovenski strah je v tem pogledu upravičen in ga ne smemo imeti za „sovražnega“ razen nekaterih izpadov. Ne govorimo o tem, da bi morala Slovenija zapreti
svoje meje, a morala bi spremeniti svojo migracijsko politiko: odpirati delovna mesta in sprejeli samo tisto število ekonomskih emigrantov, ki so potrebni njenemu gospodarstvu; in še ta vselitev bi morala biti — razen v izrednih primerih — začasna in ne stalna. To ni diskriminacija, ne nacionalna ne verska, ampak zahteva, majhnega naroda kot je slovenski, da ohrani svojo lastno identiteto, enako kot jo brani v odnosu do sosednjih Avstrije in Italije.
Enako kot ta migracijski problem se tudi problemi kulturnega in političnega sodelovanja med Slovenijo, Hrvaško in bosansko-hercegovskih muslimanov ne morejo reševati samo z eno edino politično stranko, ampak morajo pri njihovem reševanju sodelovati vse sile omenjenih narodov, začenši z njihovimi verskimi predstavniki. Problemi, katere morajo reševati najvišje razumniške avtoritete teh narodov, so prvenstveno ti, kako bi si „jugoslovanski ’sever“, kakor se ga imenuje v mednarodnih političnih in ekonomskih krogih, postavil temelje za garancijo svoje bodočnosti: nacionalne in kulturne.
In to v okvirih središča, kateremu po svoji zgodovini in tradiciji pripada in katerega današnji predstavnik je Zahodna Evropa.
X SLOVENCI V ARGENTINI
NOVICE IZ SLOVENIJE
Osebne novice
LJUBLJANA — Cestne pristojbine v Italiji so se lani oktobra tako podražile, da so slovenski oz. jugoslovanski prevozniki morali odpovedati vožnje. Večinoma so potem blago prevažali z železnico, zdaj pa so italijanske oblasti odločile, da bo taksa enaka tisti, Id jo plačujejo italijanski prevozniki v Sloveniji oz. Jugoslaviji: do 100 km od meje po 1.500 lir za tono tovora (prej' 12.000), za večje razdalje pa po 2.500 lir na tono (prej 18.000).
LJUBLJANA — Skladatelj Alojz Srebotnjak je bil imenovan za .člana žirije mednarodnogega glasbenega tekmovanja Devinski grad. Tekmovanje foo v mesecu septembru in, na njem se bodo pomerili flavtisti iz vsega sveta. Sočla-ni žirije so, med drugimi, tudi Jean Pierre Rampal, Aurele Nicolet in Mario Ancillotti.
LJUBLJANA — Rudninskih gnojil bi
slovenski kmetovalci potrebovali 287 tisoč ton. Tovarna dušika iz Ruš, edini slovenski proizvajalec jih mora zagotoviti 73 tisoč ton. Problem, s katerim se stalno sočajo, se vrti okoli pomanjkanja deviz za uvoz potrebnih surovin in nizkih prodajnih cen, zaradi katerih so si nabrali tudi precej izgub.
LJUBLJANA -r— Dva potresna sunka
je zapisal seizmološki zavod na Golovcu 20. in 22. januarja. Prvega so čutili na vzhodnem delu Ljubljanske kotline, predvsem na Dolskem in je dosegel 4. stopnjo Mercallijeve lestvice. Drugi je nastal na Krškem z močjo med 5. in 6. stopnjo iste lestvice. Nobeden od obeh ni povzročil škode.
ILIRSKA BISTRICA — Iz ribogojnice s sedmimi 'bazeni oddajo letno na trg med 8 in 10 ton ameriških postrvi, ki jih odpeljejo največ v Ljubljano in na Gorenjsko. Poleg tega pa vzgojijo še 300 tisoč mladic za ribogojnico na Dvoru .pri Žužemberku ter 200 tisoč iker za bogatenje okoliških voda.
LJUBLJANA — Avstrijska vlada in
gospodarstveniki imajo interes sovlagati v gradnjo cest. Zelo jih zanima avtocesta Šentilj-Zagreb. Predlagali so, naj se ustanovi bančni konzorcij, v katerem bi sodelovale Ljubljanska, Zagrebška in avstrijske banke. Odplačilo bi se zbiralo s pobiranjem cestnine.
LJUBLJANA — Narodni dohodek na prebivalca v republiki Sloveniji je pokazal, da se razlika med razvitimi in manj razvitimi občinami veča. Podatki za leto 1986 kažejo na prvih mestih Ljutfjano Center in Bežigrad, Velenje in Krško, na zadnjih pa Ormož, Šmarje pri Jelšah, Lenart in Šentjur pri Celju.
ŠENTVID PRI STIČNI — XIX. Tabor pevskih zborov bo v mesecu juniju. Na njem upajo, da bo nastopilo kakih 2:60 zborov. Za pripravo so zborovodje imeli dva seminarja, na katerih so pregledali po štiri pesmi za moške, ženske in mešane zbore. Zaključno prireditev bodo vodili Edvard Goršič (mešani zibori), Igor Švara (moški) in Franc Klinar (ženski).
PTUJ — Perutninarji so v lanskem letu poslali na trg čez 72 tisoč ton perutninskega mesa. Pravijo, da njih proizvodnja lahko hitro raste, a kaj, ko povpraševanje ne drži koraka. Celih 12 tisoč ton so izvozili in si s tem zagotovili devize za potrebni uvoženi material. V istem času so v Sloveniji posla’i v prodajo 79 tisoč ton svinjskega in govejega mesa.
ŽIRiOVNIVA — Rojstna hiša Matija čopa. je bila rešena propada. Junaki, ki imajo največ zaslug za to naj bi bili otroci iz 283 osnovnih in srednjih šol, ki so zbrai 31,4 mil. din: 62.885 otrok. S tem denarjem bo odkupljena hiša, stara lez 200 let in tudi popravljena in urejena.
IDRIJA — Odlagališča smeti so povsod povod za probleme. Tako je odlagališče v Raskovcu bilo obtoženo, da je krivo za pogin rib v Sori, ker naj bi se v istoimenski potok izlivali odced-ki. Zaenkrat analize niso potrdile domnev. Kljulb temu pa Idrijčani že dalj časa iščejo novih primernih prostorov za svoja odlagališča.
JESENICE — Zadnjo Siemens-Mar-tinovo peč v stari jeklarni so ugasnili zadnji dan januarja. S tem je dokončana doba jeklarne, ki je začela ravno pred petdesetimi leti s prvo visoko pečjo in petimi martinovkami.
LJUBLJANA — Pohištveni sejem v Kolnu, ZRN, je bil za slovensko pohištveno industrijo zelo pozitive:*.. Na njem so sklenili lepe kupčije za kuhinjske opreme, dnevne sobe, oblazinjene garniture in spalnice. Več izdelkov bo odšlo na Japonsko in Bližnji vzhod.
KRŠKO — 350 ton jabolk in hrušk je izvozil Agrokombinat. Ker imajo hladilnico za 250 vagonov, morejo prodajati sadje izven sezone, kar jim seveda zagotavlja višje cene. Največ sadja je šlo v Belgijo, Italijo in Zahodno Nemčijo. Tudi sadike jablan so letos začeli izvažati in sicer v Belgijo.
UMRLI SO OD 16. do 26. februarja 88:
LJUBLJANA — Vinko Vrabec; Nežka Gorše roj. Klarič; Mato Novosel; Ana Popit roj. Mozetič; Luka Bergant; Zorka Jarc; Savo Pejič; Ivana
Krsta: Krščen je bil v slovenski cerkvi Marije Pomagaj Nikolaj Aleksander Golob, sin Poldeta in ge. Nevenke roj. Vidmar. Botrovala sta Ivanka Vidmar in Janez Golob. Krstil pa je delegat dr. Alojzij Starc. Čestitamo!
V župni cerkvi Marije Pomočnice v Trelewu je bila na veliko soboto, 2. a-
Reme roj. Zajc, 84; Ludvik Jerneje; Ana Clemenz roj. Pibrovec, 89; Štefan Pavlič; Hedvika Turk, 80; Matija Horvat; Danica Krošl roj. Jeras; Karel Saje; Ivanka Kaluža roj. Skok; Jože Podobnik; Angela Sodec roj. Švigelj; Martin Dovič; Fani Svetek roj. Dovč; Jože Špoljarič; Štefka Petrun; Viktor Grad; Ema Pirnat roj. Debevec, 94; Miloš Kolavčič; Ivanka Špindler roj. Ogrin; Venčeslav Vrabec; Anton Živič, 55; Aifonz Ligar, 77; Tone Ravnik; Anton Bovhan; Dore Klemenčič, 76; France Mesec; Jože Ružina, 86; Franc Mulec; Vili Marjanovič; Angela Rabič; Ivanka Koman roj. Krvina, 88; Marija Tomc, S‘6 (Krakovčeva mama); Slava Dolničar roj. Peterca, 77; Dušan Majcen; Viktorija Bobič roj. Oven, 92; Ljudmila Bojkovič roj. Lovec; Pavlina Žagar roj. Melihar; Marija Florjančič oj. Novak, 82; Stanko Jerneje; Vida Kmetec; Marijan Pliberšek; Milan Sivka st.; Fani Bobek roj. Urbančič; Franc Pipan, 84^ Bogomir Peharič; Tončka Terseglav roj. Savinšek; rev. Janez Poprijan; Štefka Štembal roj. Valentinčič; Franc Tršan; Franc Slak; Marija Valenčak; Venčeslav Kolenc.
RAZNI KRAJI — Ivana šebenek roj. Natnik, Notranje Gorice; Marija Cene roj. Vodišek, Vojsko; Vladimir Vavdaž, 8'8, Kanal; Benjamin Valentič, Bertoki; Helena Stegel, Goriče; Alojzij Arko, Hrovača pri Ribnici; Ivo Ču-bej, Šmihel nad Ozeljanom; Janez Centa (Vrabarjev ata), 91, Rob; Miro Podboj, Postojna; Meti Vehovec roj. Škofič, Domžale; Bernarda Zupančič, 92, Hotič; Leon Mesarič, BI. Dobrava; Minka Krautberger roj. Dolinšek, Zagorje ob Savi; Anton Zdear, Dobrova pri L j.; Slavka Prešeren, Kamnik; Franc Dulmin, 83, Draga; Andrej Mr-šek, 65, Ptuj; Zvonko Cipot, Odranci; Ivan Požar, Piran; Franjo Škarabot, Murska Sobota: Ivo Pstrej, Podkraj; Katarina Bonač roj. Pinoza, Radeče; Frančiška Švigelj roj. Rogelj, Bezu-fiak: Marjan Pureber, 58, Ločna; Franc Selišnik, Grosuplje; Zorko Ukmar, Kopriva pri Dutovljah: Pavel Perme. Li-berga; Mirko Gomzelj, Dutovlje; Franc Šimenc, Nev1 j e pri KaSnniku; Alojz Janškovec, Otok; Dragica Kosmač, 78, Roče: Martin Jenko, 83 (Kovčetov a-to), CerkUe na Gor.: Franc Godec, 89, Kresnice: Maman TenčiL Portorož; Ro-^an Ferlič, Trbovlje: Tanez Ban, Krško; Anka Žulj, 88, Friderik Koštomaj, 92, Zlatka Jug, Hilda Ločičnik roj. Bernard, Erna Oiančnik, 79 in Ludvik Far-t.el.i, Celie; Riko Jugovar in Lojze Pav-čuik, Dol pri Hrastniku; rev. Leopold Jurca, 82 in Jože Hrovat, Koner; Izidor Seljak in Dušan Ružič. Logatec; Tomislav Tomšič. Francka Frdani roj. Rebernik, prof. Janja Kavčič-žižek in Marjan Kušn:k, Maribor: Anton Me-cliič, Elvira Jakič in Henrik Dobrin, Tržič: Bogdan Bukovec in Andej Tron-kar, So1 kan; Stanislav Lož, 53 in Jožefa Kepic. Mengeš: Franc Poženel in Tončka Pečirer, Idrija.
prila, krščena Marija Klara Marinič,
hčerka Milana in Ivanke roj. Makovec. Za botra sta hila Osvaldo in Alicia Fernández, 'čestitamo!
JOŽETU JAVORŠKU V SPOMIN
Jože Javoršek je nenadoma umrl letos dne 25. januarja. Spadal je med tiste naše idealiste, ki so vse svoje življenje posvetili Bogu in slovenski domovini. Že doma je dobil trdno versko in narodno vzgojo, katero je pozneje še izpopolnil v katoliških mladinskih organizacijah. Pri hiši, v kateri se je rodil, se je reklo „pri Antonovčevih“, bila je to znana verna in narodno zavedna hiša..
Javoršek je svoje življenje in življenje v moravški fari lepo popisal v knjigi „Revolucija okoli Limbarske gore“, za katero je dolgo zbiral gradivo in tudi sredstva za izdajo te knjige. Knjigo je končno uredil in založil naš najzaslužnejši pisec medvojnih spominov dr. Filip Žakelj. Če bi imeli tak točen popis vseh dogodkov med komunistično revolucijo iz vseh slovenskih far ali občin, bi imeli v rokah popolno zgodovino naše polpretekle dobe.
Javoršek si je s knjigo, ki ima 590 strani, postavil lep spomenik. Čeprav preprost kmečki fant, brez večje izobrazbe, je svoje življenje in življenje domačinov, duhovnikov, ki so delali v Moravčah, pa tudi nasprotnikov točno popisal. Izbral je mnogo pričevalcev, ki so mu opisali razne dogodke, ki so se izvršili v Moravčah in okolici, v Pečah, na Vačah, na Sv. gori nad Litijo, na Dolskem, v Dolu, v Kresnicah, v I-hanu, v Domžalah, v Mengšu, na Brdu nad Moravčami, pri Sv. Trojici nad Moravčami in dr.
V svojem življenjepisnem sestavku v knjigi „Revolucija okoli Limbarske gore“ je Javoršek podrobno popisal vse svoje življenje, orisal duhovnike, s katerimi je imel opravka, orisal zveste sodelavce (npr. Fortunata Majdiča, Jožeta Lobodo, Ivana Kopača, Jožeta Cerarja, Franca Rogliča in dr.), popisal mobilizacijo leta 1941, kapitulacijo Jugoslavije, nato dogodke pod Nemci, nastop partizanov na Moravskem, prvi stik s Slovensko legijo, partizansko mobilizacijo in obupno težke dneve pri partizanih, beg od partizanov in življenje v nacističnih zaporih v Mariboru. Nato popisuje odhod na domobransko posadko v Predosljah in Št. Vidu pri Lukovici.
Ob koncu vojne je Javoršek odšel v Vetrinje. Bil je že pripravljen, da skupaj z ostalimi domobranci stopi na kamion, pa mu je tedaj zbolela mati za pljučnico in na očetovo prošnjo je ostal pri bolni ma-
«••■■■■■■«■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■•■■■•■ft•••■■■■■■■■■■■■■"■	■HfIHIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIMIIIHIIIMlIlHII
teri in si tako rešil življenje. Pozneje je odšel v Argentino, kjer si je ustvaril svoj dom, se poročil z Gefko roj. Grintal, in bil v raznih službah. Vedno se je močno zanimal za politične dogodke v Sloveniji, bil je član Zbora zaupnikov SLS in član raznih slovenskih društev.
Bog naj mu bo dober plačnik za njegovo zvestobo in delo. Naj počiva V miru v argentinski zemlji.
SmR

VELIKONOČNI OBREDI
Letošnja velika noč je privabila verne Slovence, da so v velikem številu prisostvovali obredom po slovenskih Domovih, predvsem pa v Slovenski hiši, kjer so napolnili cerkev Marije Pomagaj in preddverje.
Na veliki četrtek so tam darovali mašo delegat msgr. dr. Alojzij Starc s somaševanjem Franceta Berganta in Toneta Bidovca, pel pa je mladinski pevski zbor s Pristave pod vodstvom Anke Savelli Gaserjeve.
Naslednji dan, na veliki petek, so obrede opravili duhovniki Jože Šker-bec, Franc Bergant, dr. Jure Rode in Jože Guštin. Pel je mladinski zbor iz Ramos Mejije pod vodstvom lic. Tineta Selana.
Vstajenjske obrede na veliko soboto so v slovenski cerkvi opravili delegat dr. Starc, Jože Škerbec, Franci Cukjati ter diakon France Šenk. Med mašo je pel mladinski zbor iz San Justa, vodil ga je Andrej Selan.
Slovenske velikonočne obrede so imeli tudi v Slovenski vasi, Mendo-zi in Bariločah. Na veliko krajih so slovenski dušni pastirji blagoslovili velikonočna jedila, na veliko nedeljo pa je mladina po okrajih pripravila slovensko veliko noč.
CARAPACHAY
Kdor je zadnje čase prišel v naš Dom, je lahko opazil, da gospodarijo v Domu zidarji in to že nekaj tednov. Odbor Doma si je nadel nalogo, da dokonča pročelje in da stavbi novo lice. Načrte je posrečeno izdelal arh. Franci Klemenc. O-piral se je na obstoječe stavbo in o-kolico, katero krasijo lepo urejene stanovanjske hiše.
Kakor so drugi naši slovenski Domovi že na zunaj mogočni in privlačni, tako upamo, da bo privlačen za vsakega obiskovalca tudi naš Dom, ko bo dobil novo obličje.
Da bomo mogli kriti stroške tega dela, računamo na pomoč članstva, pa tudi na pomoč drugih rojakov iz bližnje in daljne okolice.
Cilj: Aconcagua
Slovenci smo narod med gorami, zato smo vedno radi hodili na vrhove. Danes skoraj ni odraslega človeka v Sloveniji, ki ne bi vsaj enkrat stopil na teme Triglava, najvišje slovenske gore.
A tudi potem, ko so prvi slovenski naseljenci prišli v Argentino, so planinci med njimi hrepeneli, da se povzpnejo na najvišjo goro Argentine in Amerike, Aconcaguo.
Vsi vemo, k°ko se je tragično končal prvi poizkus: leta 1940 je umrl na gori slovenski izseljenski duhovnik Jože Kastelic, ki je bil sploh med prvimi, ki so se skušali povzpeti na, to 6959 m visoko goro.
Za njim je nastopilo dolgo obdobje, ko je Aconcagua imela pred Slovenci mir. Vse naše gorniško delovanje se je usmerjalo v bariloške hribe, kjer je plodno cvetelo. Slovenci v Mendozi in Buenos Airesu pa so se borili za vsakdanji kruh.
Naslednji sunek proti vrhu je A-conc«gua doživela leta 1968, ko jo je zmagal naš tedanji najboljši plezalec inž. Peter Skvarča. Prvi Slovenec na najvišji gori Novega sveta! Na vrhu je celo izmeril gravitacijsko konstanto (do tedaj na najvišji točki planeta) in ministriral pri maši. Svojo zmago je opisal v Zborniku Svobodne Slovenije 1969.
Vemo še za nekaj poskusov naših slovenskih izseljencev oziroma njih že tu rojenih sinov (Tonček Arko
iz Bariloč in Marko Bajuk ml. iz Mendoze), ki pa iz raznih vzrokov niso dosegli cilja.
Pozneje pa so na Aconcaguo. pričeli prihajati alpinisti iz Slovenije. Zn^n je vrhunski podvig, ko so preplezali divjo južno steno gore pozimi, pa še vrste drugih prvenstvenih ali normalnih vzponov, tako da je doseglo vrh že kakih 20 slovenskih planincev.
Letos pa se j’e spet sreča nasmehnila dvema slovenskima andinistoma iz Argentine, ki sta meseca januarja v razmaku nekaj dni dosegla vrh brez posebnih problemov po normalni poti.
Kako jima je uspel ta težki podvig, naj sama pripovedujeta.
I.
MARTIN RODE, LANUS
Kdaj si se odločil, da, greš na A-concaguo, Martin? Koliko časa si se pripravljal na to?
Lansko leto v Bariločah, potem ko smo preplezali južno steno Pico Argentino na Tronadorju, smo se zmenili Marcelo Pinto, Janko Gorše in jaz, da gremo v Mendozo in naredimo Poljsko smer na Aconcaguo. Zaradi zaprek nismo tega mogli izvesti — in smo načrt preložili na letos. Kar se tiče priprave, je bila ista kot druga leta: trening v ple-
zanju na Palestri v Nuñezu in telesna vzdržljivost (deset kilometrski tek). Dopolniti sva morala svojo planinsko opremo, tokrat višinsko. Končno sva ostala v opravi le Marcelo in jaz.
Povej, kako sta se srečala s planincema iz Slovenije Slavkom Sve-fičič.om in Milan Romihom?
Čisto slučajno, v Mendozi, na ter-minalki, ko smo vstopali na omnibus. Vozili smo se skupaj do Puente delv Inca in potem prebili tam dva dni, medtem ko smo čakali na mule za transport naše opreme. Govorili smo o gorništvu. Spraševala sva jih seveda o tehničnih novosti, ker vemo, da so oni v tem zelo pred nami. Letos sta Slavko in Milan odprla novo smer v južni steni Acon-cague, desno od znane francoske poti. Sestopila pa sta po francoski smeri brez „rappela“. To steno sta onadva prvikrat preplezala leta 1981.
Kako sta se vidva aklimatizirala in v kakšnih etapah sta se vzpenjala?
Na višino sva se vadila vsak zase, sorazmerno s tem, kako vsakemu organizem odgovarja. Višinska tehnika sloni na marših „gor in dol“. Prenos opreme in hrane v naslednje, višje taborišče, potem nazaj, na prejšnjo točko prenočit. Naslednji dan znova v novi tabor in tako naprej. Z Marcelom in še drugimi planinci smo tako „šivali“ proti Aconcagui: Puente del Inca, Confluencia, Plaza de Muías (glavna baza), Cambio de Pendiente, Nido de Cóndores in Refugio
Berlin. Tako nekako 10 dni.
Jaz sem imel namen, da preplezam El Cuerno (5400 m) kot višinski trening — po ledeniku Giissfeldt. A potem smo se zmenili: Alois Kroska (Švicar) Aleš Rotar (iz Slovenije) in jaz, da gremo po Schafterjevi poti. Mikal nas je Kuloar na levi strani te smeri, pa smo se zaplezali vanj. A zajela nas je noč in smo morali sestopiti, ko smo bili samo 50 m pod vrhom. Lepa izkušnja. Ko sva bila aklimatizirana, sva sklenila, da napraviva vrh samo v dveh etapah. Iz baze — Plaza de Mulas (4200 m) sva se povzpela do Portezuelo del Manso (5200 m), kjer sva prenočila. Tam sva pustila šotor s hrano ter odšla do Berlina (6000 m) samo z najpotrebnejšo hrano in opremo. Tam sva prenočila v koči. Naslednji dan 22. januarja sem naskočil vrh. Marcelo se ni dobro počutil, zato je sestopil do šotora. Vreme mi ni bilo naklonjeno — a vseeno sem dosegel vrh v snežnem metežu ob 15.45. Le toliko sem ostal na vrhu, da sem se slikal. Marcelo se je povzpel čez tri dni skupaj s tremi Francozi v sijajnem vremenu. Dve uri so občudovali razgled z vrha vse do Pacifika.
Kje si se srečal z drugo skupino slovenskih andinistov?
V Plaza de Mulas smo nekaj dni spali v šotorih švicarskega trekkin-ga; spoznali smo se bili z Aloisom. Ta nam predstavi Slovence Bobija, Marjana in Aleša, vsi trije iz Akademskega kluba iz Ljubljane. Bobi ni
prišel na vrh, ker je pomagal sestopiti nekemu Amerikancu, ki je bil zelo pri koncu. Z Alešem sva dosti skupaj hodila; zelo slabo vreme sva imela; cele dni polarna burja. Na nekem treningu sva zelo dobro hodila — in on je poskusil vrh in ga tudi dosegel v hudem snežnem metežu in 40 stopinj pod ničlo. Sam sem raje odnehal in se vrnil v Nido de Cóndores, da počakam Marcela.
Katere tehnična težave so najpomembnejše na Aconcagui?
Severna pot je čisto brez tehničnih težav. Ni plezanje ne v skali ne v ledu. Pač pa je treba priti do žleba (Gran Canaleta, 200 m pod vrhom) v dobrem fizičnem stanju, ker je tam teren drčast, kamenje na melišču se sesipa z vsakim korakom. Je zelo težko vzdržati ritem, tudi zaradi pomanjkanja kisika. Tako je ta del poti najbolj utrudljiv.
Kaj smatraš kot najlepše doživetje pri tem vzponu?
V	resnici, lépo je prepletanje vseh
dejavnikov te „igre“: pokrajine, gore, prijateljev, plezanja; lépo je celotno doživetje---od začetka do kon-
ca — in to kljub mnogim nevšečnostim.
Kakšne načrte imaš za bodočnost?
V	zimskih počitnicah s Fotijem (J. Gorše) in Marcelom plezanje v. Los Gigantes (Córdoba). Za prihodnje poletje še ni nič gotovega. V mislih imamo južno steno v El Plata ali pa v Patagoniji Cerro Norte in IMurallón.
Pogovarjal se je C. R.
MALI OGLASI
ZDRAVNIKI
Bogomila Rebozov, psihologinja — tesnoba, nespečnost, potrtost, splošni živčni in duševni problemi. — Moreno 458, I. 7, La Lucila, T. E. 799-8823 (po 19. uri).
ZA DOM
POHIŠTVO: za jedilnice, spalnice, dnevne sobe, moderno in angleški stil. Martin Kovačič — T. E. 765-1682.
PREGELJ in sinovi: izdelava kuhinjskega pohištva; Montevideo 35 - Tablada - T. E. 652-8157.
REDECORA — celotna oprema stanovanj: blago za naslanjače, odeje, zavese, tapete, preproge — Bolivar 224, Ramos Mejia, T. E. 654-0352.
Garden Pools — konstrukcije bazenov -filtri - automatično zalivanje - Andrej Marolt, Martinez de Hoz 110, San Miguel, T. E. 664-1656.
SANITARNE NAPRAVE
Sanitarne in plinske naprave — privatne - trgovske - industrijske - odobritev načrtov. Andrej Marolt, Avellaneda 216, San Miguel. T. E. 664-1656.
ADVOKATI
dr. Vital Ašič — odvetnik; ponedeljek, sreda, petek od 17. do 19., Don Bosco 168 — San Isidro; T. E. 74*3-5985.
dr. Franc Knavs — vsakovrstne civilne. delavske in trgovske zadeve v Capitaiu in Pcia. Bs. As. — Tueu-mán 1455 , 9. nadstr. E - Tel. 45-0320 - poned i torek, četrtek od 16 do 20.
TRGOVINA
Delikatesa Franc Vester — Gana 119 -
Capital - (1 kvadro severno od postaje Liniers).
Alpe Hogar — Stane Mehle — vse za
vaš dom - L. Vemct 4225 - 1826 Rem. de Escalada T E 248-4021.
GOSPODARSTVO
Zavarovanja M. in H. I.oboda — Sarmiento 385, 1. nadsbr., pis. 10 - Buenos Aires - od 11 do 18.30 - T. E. 312-2127.
Kreditna zadruga SLOGA — Bme. Mitre 97, 1704 Ramo« Mejia - T. E. 658-6574, 654-6438. Od poned. do petka od 14. do 19. ure.
Mutual SLOGA — Bme. Mitre 97, 1704 Ramos Mejia - T. E. 658-6574, 684-6438. Od ponedeljka do petka od 14
do 19. ure.
SLOGA — PODRUŽNICA SAN MARTIN — Slovenski dom - Čordoba 129
Tel. 755-1266 - Uraduje ob torkih od 18. do 20. ure in ob nedeljah od 10. do 11. ure. (g. Stanko Oberžan).
SLOGA — PODRUŽNICA SLOVENSKA VAS — Hladnikov dom - Msgr. J. Hladnik in Hernandarias - Uraduje ob sredah od 19. do 21. ure in ob nedeljah od 10,30 do 12,30 (ga. Marija Gorše).
SLOGA — PODRUŽNICA RAMOS MEJIA. V pritličju poslopja Sloge, Moreno 129. Od ponedeljka do petka od 16.—19. ure. T. E. 658-6574 — 654-6438.
SLOGA — PODRUŽNICA CASTELAR Slovenska Pristava - Monte 1851 -
Uraduje ob četrtkih od 20. do 22. ure in ob nedeljah od 10,30 do 12,30 (g. Nande češarek).
SLOGA — PODRUŽNICA SAN JUSTO Naš dom (pisarna) H. Irigoyen 2756 Tel. 651-1760 - Uraduje ob torkih od 18. do 20. ure in ob nedeljah od
9,30	do 11,38 (gdč. Julka Moder).
Cena največ štirih vrstic A 5.- za enkratno objavo, za ves mesec — 4 številke — A 15.-.
REŠITEV KRIŽANKE
Vodoravno: 1) Eros. 5) Usta. 9) Tli. 12) Pelin. 14) Pamflet. 16) Salame. 18) Brati. 20) Sapa. 21) Kafka. 22) Sta. 24) Oder. 26) Ralo. 28) Me. 29) Kronika. 31) Eh. 32) Alga. 34) Nova. 35) Pno. 36) Erika. 38) Idol. 40) Obara. 41) Imenik. 43) Nabodem. 45) Rimar. 37) Ana. 48) Ipak. 49) Mala.
Navpično: 1) Ep. 2) Res. 3) Olasa. 4) Sila. 6) Spe. 7) Ta. 8) Amba. 9) Tlaka. 10) Letalen. 11) Iti. 13) Napor. 15) Frfra. 17) Madona. 19) Osma. 21) Krovim. 23) Teleban. 25) Eno. 27) Ohol. 29) Kairo. 30) Kader. 33) Graba. 35) Plima. 37) Kadi. 39) Onim. 40) Ona. 41) Ima. 42) Kal. 44) Ep. 46) Ra.
PRIDOBIVAJTE IVOVTE NAROČNIKE!
PISEMSKE NALEPKE MARIJINIH
CERKVA V MARIJINEM LETU
Slovenski papeški zavod v Rimu, kratko imenovan Slovenik, je za Marijino leto izdal pisemske nalepke nekaterih slovenskih Marijinih cerkva.
Na vsakem lis.tu so te-le cerkve: Brezje, Ptujska Gora, Sveta, Gora, Sv. Višarje, Gospa Sveta, Turnišče, Petrovče, Stara Gora, Maribor, Sveta Gora, Sladka Gora, Nazarje, Rakovnik, Nova Štifta, Loretska Mati božja, papežev dar Sloveniku, Slovenik, Papež Janez Pavel II. Nadalje so: slovenska cerkev Marije Pomagaj v Argentini, slovenska cerkev v Kanadi, Lemont v ZDA, slovenska kapela v Washingtonu, ZDA, Marija Pomagaj v Avstraliji in Marijina cerkev v Ekvadorju, ki jo je zgradil slovenski duhovnik.
Na eni poli je tako 21 Marijinih cerkva z dvema slikama, štiri slike iz Slovenika in dve sliki sedanjega ipapeža. Skupaj torej 48 slik, kar znaša 2.50 USA dolarja.
Nalepke moremo nalepiti na drugi strani pisemskih ovojnic in jih razposlati rojakom v domovino in po svetu.
Nalepke so na razpolago v Dušno-pastirski pisarni.
OBVCSTILO
SOBOTA, 16. aprila:
Redni pouk Slov. srednješolskega tečaja v Slovenski hiši ob 15. uri.
NEDELJA, 17. aprila:
V	Carapachayskem domu vsakoletna tombola.
V	Slomškovem domu občni zbor po
sv. maši (ob 10. uri).
Na Pristavi po sv. maši razgovor z somišljeniki SLS.
V	Hladnikovem domu občni zbor ob
16.	uri.
V	slovenski cerkvi Marije Pomagaj
ob 9.30 mladinska sv. maša, nato pa v dvorani aktualen razgovor o biogene-tiki.
SREDA, 20. aprila:
Sestanek Lige žena-mati v San Martinu ob 18. 30 uri. Predaval bo g. Rudolf Smersu.
ČETRTEK, 21. aprila:
Seja upravnega sveta ZS ob 20 uri. SOB,OTA, 23. aprila:
Redni pouk Slov. srednješolskega tečaja v Slovenski hiši ob 15. uri.
NEDELJA, 24. aprila:
Lahkoatletski turnir v priredbi S DO in SFZ v zavodu La Šale. Začetek ob 9 s sv. mašo.
NEDELJA, 1. maja:
Obletnica doma v Carapachayu. SOBOTA, 7. maja:
Redni pouk Slov. srednješolskega tečaja v Slovenski hiši ob 15. uri.
NEDELJA, 8. maja:
Romanje v Lujan.
ŠKOFJA LOKA — Montažne hišice
bodo bolj pogosto potovale v ZDA. Podjetja Gradis in Jelovica bosta v prvi polovici leta poslali 30 takih hiš, ki se prilagajajo ameriškemu načinu življenja in tudi ceni, za kar mislijo iztržiti čez milijon dolarjev. Lani so bili prodali prvih petnajst, ki so bile kupcu prav po gadu.
ESLOVENIA LIBRE
Fundador: MILOŠ STARE
REDACCION Y ADMINISTRACION:
RAMON L. FALCON 4158 1407 BUENOS AIRES ARGENTINA Teléfono: 6 9 - 9 5 0 3
Glavni urednik:
Tine Debeljak ml. Uredniški odbor: dr. Tine Debeljak, Tone Mizerit, dr. Katica Cukjati, Gregor Batagelj
Correo Argentino Central (B)	FRANQUEO PAGADO Concesión N9 5775
	TARIFA REDUCIDA Concesión N9 3824
Registro Nac. de la Propiedad Intelectual No. 85.462	
Naročnina Svobodne Slovenije za 1. 1988: Za Argentino A 100; pri pošiljanju po pošti A 120; Združ. države in Kanada pri pošiljanju z letalsko pošto 60 USA dol.; obmejne države Argentine 53 USA dol.; Evropa 65 USA dol.; Avstralija Afrika, Azija 70 USA dol.; ZDA, Kanada in Evropa za pošiljanje z navadno pošto 45 USA dol. TAI.I.ERES GRAFICOS “VILKO” S.R.L., ESTA DOS UNIDOS 425, 1101 - BUENOS AIRES T. E. 362-7215
PRIJAVE ZA NOV SLOVENSKI TELEFONSKI IMENIK
je že mogoče oddati v centralni pisarni SLOGE ali po vs.eh naših podružnicah. Vabimo vse rojake, ki ž.ele objavo, da oddajo 'svoje številke in ime. Vse trgovce, podjetnike in profesionalce pa male oglase.
V SLOGI JE MOČ!
I
V NEDELJO, 17. APRILA 1988	:
TOMBOLA V CABAPAOIAYI
V slučaju slabega vremena bo dne 24. aprila.
NOVE SOCIALNE PODPORE ZA ČLANE “SLOGE”
Od 1. julija 1988 so socialne podpore MUTUALA SLOGA kakor je razvidno iz razpredelnice:
	člani z	navadno hranilno vlogo		s Karto
Podpore za	od A 10—50	od A 50—100	nad A 100	SLOGA
	A	A	A	À
Poroko	60	200	300	1.300
Rojstvo	60	200	300	1.300
Zaključek uradne srednje šole	60	200	300	1.300
Stalno in popolno				
nesposobnost za delo	200	500	800	3.000
Smrt	200	500	800	3.000
•	Za podpore so potrebne običajne čakalne dobe.
•	Informirajte se o višini svoje navadne hranilne vloge. Morda lahko že z nadvse malim doplačilom prestopite v višjo skupino, ali ipa si celo pridobite KARTO SLOGA — od 1. aprila 1988 za A 350.
•	Dosedanjim imetnikom KARTE SLOGA ni potrebno doplačila.
•	Informacije (tudi po telefonu) dobite in vse potrebno uredite v naši glavni pisarni in v podružnicah.
V SLOGI JE MOČ !
„Jaz isem vstajenje in življenje; kdor vame veruje, ibo živel vekomaj.“
Vsem prijateljem in znancem sporočamo, da je Bog nenadoma poklical k sebi našega predragega moža, očeta, brata, svaka, strica
Toneta Krajnika
Položili smo ga k zadnjemu počitku na pokopališče Ville-gas v petek, 8. aprila. Iskreno se zahvaljujemo prelatu dr. Alojziju Starcu za darovano sveto mašo in vodstvo pcgreba, ter duhovnikom Borštnarju, Mavriču, Himmelreichu, Bergantu, Rodetu, Škerbcu, Bidovcu in F. Cukjatiju za opravljene molitve cb krsti.
Hvala tudi vsem darovalcem številnih vencev in vsem, ki ste nam stali ob strani v tej težki uri, nas,tolažili in nam izkazovali sočutje.
Žalujoči:
Žena: Marinka roj. Poglajen,
hčerke: Bernardka, Helenca, Andr.ejka in Marti,
brat: Jože z družino,
sestre: Johana, Minka, Rezka, Francka in Poldka z družinami.
Severna Amerika, Ba.riloče, Buenos Aires
•■■■■■■■■■■■■■■■■■i
¡■■■■■■■■■■■■■•■■■■■B ■■■■■■■■■■■■■«■■■■■■■■■■■■ ■■•■■■■■■
.......m................................................................>■■■■......■■><■■■■.....................................
Dunajski Slovenci
II. in konec.
Ker se je pred kratkim mudil tu na obisku Slovenec z Dunaja, ga je naš list naprosil za razgovor, ki se je razvil v zelo zanimivo zgodovinsko pripovedovanje:
Se nam lahko predstavite?
Moje ime je Viljem Perhaj, grem v 77. leto, rojen sem bil na Dunaju leta 1912. Moj oče je prišel s trebuhom za kruhom, tako kot mnogi slovenske fantje v prejšnjem stoletju, ki doma niso imeli zaslužka in -so hcdili na Dunaj peči kostanj.
Nam lahko kaj več poveste to ko-stanjarjih na Dunaju?
Žq cesarica Marija Terezija je dala cesarski patent, da iz okolišev Kočevja, Novega mesta, Bele Krajine in s Krasa smejo domačini po vsej Avstriji krošnjariti. Tako so tudi Ribničanje smeli svojo suho robo prodajati po celi državi. Pozimi so pripravljali robo doma, poleti pa jo prodajali. Kočevarji, večinoma so bili to Nemci, so pa hodili po Avstriji pozimi in imeli nekako „trebušne štacuno“, ko so okoli pasu nosili vse drobnarije: šivanke, gumbe, niti — kar je potrebovala gospodinja; poleti pa so doma obdelovali zemljo. Mi pa iz Škocjana pri Turjaku, naši dedje in pradedje, smo odhajali na Dunaj. Ob sv. Mihaelu se je izkopal krompir; tedaj je „gospodar“, domačin, ki je živel stalno na Dunaju, prišel iskat
mlade fante in jih „zabarai“, najel, da pridejo k njemu peči in prodajati kostanj. To je bilo ob sv. Roku, ko je bil semenj v Velikih Laščah. T-o so bili fantiči, kakih 15 let stari, ki so- zaslužili 50 goldinarjev, kar je bil že denar, pa še hrano in stanovanje. če pa je bil gospodar zadovoljen, mu je kupil spomladi še obleko. Za 50 goldinarjev se je že dobila kravica, če pa je služil nekaj let pri istem gospodarju, mu je ta „primaknil“ še kaj več. V tem primeru mu je gospodar preskrbel tudi ,,plac“, prostor, da je tam začel na svojo roko. S tem je pa lahko zaslužil tudi do 300 goldinarjev, za kar si je lahko kupil že par volov. Z denarjem so si eni postavili hiše, drugi popravili gospodarsko poslopje ali doikupili kos zemlje. Poleg tega je bil Dunaj še odskočna deska za Severno Ameriko.
Tedaj smo Slovenci imeli monopol na pečenju kostanja. Bilo je o-koli. 800—1.000 kostanjarjev, skoro vsi Kranjci.
Od kod so dobivali kostanj?
V glavnem iz Slovenije, iz Braslovč na Štajerskem. V jeseni dva do štiri vagone, kakor je obrodilo. Najboljši kostanj pa je prišel iz Florence.
Pa soi ¡Slovenci samo pekli kostanj r;a dunajskih ulicah?
Drugi fantje, ki so šli na Dunaj,
so tam postali gradbeni delavci. Predvsem s Krasa. Delali so velike stavbe, npr. poštno hranilnico, palačo Kreditnega zavoda, ki je še zdaj ena najlepših bank v Avstriji.
Tudi dekleta, so bile jako pogumna in delavna.-V Domžalah in Mengšu je bila delavnica za slamnike, ki so jih pošiljali na Dunaj. A ne samo to. Tudi dekleta so prišle tja pozimi in pletle kitice za slamnike. Prišle sc po tri, štiri dekleta in najele eno sobo. Da. je bilo ceneje, so pripeljale od doma škaf prežganja (te je na masti pražene moke) za večerno prežganko. Pa še od doma so dobivale pakete s hrano. Tudi te sc si lahko na Dunaju napravile doto. Niso bile- samo služkinje, ampak so dejansko ustvarjale modo slamnikov za bodoče leto.
Kako se je pozneje razvijal dotok Slovencev na Dunaj?
Vse to je bilo še pred 1. svetovno vojno. Potem pa se je ta dotok prekinil. Nastala je Jugoslavija in meja, ki ni dopuščala poti na Dunaj. Po 2. svetovni vojni pa so pričeli hoditi najprej Prekmurci in Štajerci, včasih je bilo po 500 Prekmurcev zaposlenih v vrtnariji; zdaj jih bo mogoče le kakih 200.
Za njimi so prišli zidarji, mehaniki; prav malo je Gorenjcev, Dolenjci smo pa trije. Nekateri so tu že več kot 20 let. Naredili so si lepe domove, večji del pa si z zasluženim denarjem zida hiše doma.
Ali še pečejo kostanj?
Ne, kostanja ne pečejo več. „Gospodarji“ so sedaj Dunajčani, pečejo ga pa Arabci.
Zdaj pa 'še malo o vašem očetu.
Kekci mu je šlo?
Moj oče je bil kostanj pr in je imel šest „plaeov“ in šest kranjskih fantov, da so pekli kostanj. Moja mama pa je skrbela za vso to veliko družino. Bilo je v ponos vsaki gospodinji, da se je fant pri njej zredil.
Ko je šel stric v Sev. Ameriko, je oče od njega kupil domačijo ravno pred 1. svetovno vojno za 5.500 goldinarjev. Potem je moral iti k vojakom, bil ranjen in prišel bolan domov na Dunaj. Mati si je po vojski želela iti domov v Sloveniji in ji je izpolnil željo.
Kaj )pa/ vi, kje ste živeli vi?
Jaz sem živel vedno na Dunaju. V vojski sem bil štirikrat ranjen, dvakrat proglašen za mrtvega, ujeli so me Kanadčani. Let'1 1942 sem se poročil s Slovenko, tudi rojeno na Dunaju, po rodu iz Velikih Lašč. Imam dve hčerki, ki tudi znata slovensko. Na žalost v njuni mladosti nismo imeli nobene slovenske šole. Doma sva. z ženo govorila največ slovensko/ Danes pa govoriva tisti jezik, ki nama prej kane v misel, slovensko ali nemško.
Sedaj sem penzionist — prej pa sem trgoval s sadjem.
Kako držite skupaj Slovenci na Dunaju? Kako (se razvija; vaše sloi-v.ensko življenje?
Pred kakimi 30 leti je prvi začel zbirati Slovence duhovnik Ivan Tomažič. Bil je zelo dober organizator; ustvaril je Korotan, to je dom za dijake. V njegovi kapeli in dvoranici smo se zbirali dolga leta pri nedeljski maši vsak teden. Iz Ljubljane je škofija poslala tudi social-
no delavko, gospo Emo Murko, zelo agilno in prijazno. Bila je tu kakih 15 let in urejala najrazličnejše zadeve za naše ljudi. Sedaj so poslali drugega, Antona Levsteka, zelo spretnega fanta, ki obvlada poleg nemščine tudi italijanščino in — hebrejščino.
Zadnjih pet let pa deluje med nami patsr Štefan Ferenčak iz Prekmurja, ki vodi slovenski pastoralni center, kjer so vsako nedeljo dopoldne maše, nato pa je skupen zajtrk, kot pri vas v San Justu. K maši nas pride kakih 100. Ob sobotah zvečer pa ima pater razne vaje: ima tam-buraški zbor, mešani pevski zbor itd. Sem ter tja organizira izlete, božje poti, najmanj enkrat na leto izlet v Slovenijo, otroke pelje na morje v Ankaran, itd.
Imate slovensko cerkev?
Pred petimi leti nam je dala dunajska nadškofija v uporabo cerkev v centru starega mesta. Bila je to včasih delavska četrt in cerkev je bila zgrajena pred kakimi 150 leti.
Cerkev služi še za Nemce, ki imajo mašo ob 8 zjutraj; tudi pater je med Nemci zelo priljubljen.
Kaj pa slovenske šole?
Imamo društvo Ivan Cankar, kjer je slovenska sobotna dopolnilna šola, kamor pride okoli 40 otrok. To financira, mislim, Ljubljanska banka.
Hvala vam, gospod Perhaj, za ta vaš opfe življenja Slovencev na Dunaju, tako v prejšnjem stoletju kot danes. Želimo vam in vsem dunajskim Slovencem velikoi Sreče!
Pogovarjal se je Tine Debeljak ml.