Časopis s podobami za  slovensko mladino.
S ppilogo    ,,y^nqel^ok". Štev. II.                 V Ljubljani, dn<b l.novembra 1907.         Uto XXXVII.
Popotne tožbe.
I. Uvod.                        A sestra me pogleda
A.   n            .    „      ,    , .          4.     se solznimi očmi:
„0^ z Bogom sin!"..   In dobra mati       Oj kam   oj kam še tj ?.
zaspala je v poslednji scn ...
Pa prišla je pomlad na zemljo,         ,„ stisnj, sem .. rok
in spet njen grob je bil zelen.         obrni, sem se y stran>
.                                                  solzo scm skril v očesu,
Z bolestjo težko v mladi duši           |n v jasnj   m,adj dan
takrat na n]en sem grob hitel,           odhite, čez ravan------------
poljubil prst sem tamkaj sveto,
za mater molil in ihtel.                                    .,,   _, , ,
III. Oblak.
V bridkosti svoje ves zatopljen          Mati, to so težki hipi,
preplakal tam sem celo noč.             kadar Človek roma sam,
Kropil sem grob,  a majke zbudil     in v bolesti nemi svoji --^         ni jadni klic in jok pekoč . . .           prav ne ve, ne kod, ne kam.
Od nekod pa takrat pritaval              Z juga po nebesnem svodu
-    je iz daljin lehak zefir,                       se podil je siv oblak
pa mi šepetnil: MPojdi z mano,        in popraSal mc:  nPrijateIj, pa v svetu bodeš našel mir!"            kam pa vodi te korak?"
II   cinvn                         »Oj, tam gori v rojsini vasi
.                                                                   rad za hip bi se mudil —
,Pa z Bogom, rojstna hiša,                matcri na grob nezabni  .
in z Bogotn, sestra ti!"      ,               par solzic bi rad rosil . . ."
—    178    —
IV.  Potoček.                            VI. Pred križem.
Na livadi je potoček                         Očetov gledal sem pokop,
ustavil nogo mi hladan,                    in mamico mi vzel je grob,
ves zamišljen v jutro zlato,               le tebc, Križani, imam,
v cvetje ves zaverovan.                      da oče dober si mi, znam.
Pa me vpraša : nPopotnik mladi,     Saj to mi mati pravila,
kaj tako si tožnih lic,                        poprej ko me ostavila,
nič ni mar ti solnčnih žarkov,          in rekla: „2 Bogom, dragi sin,
in nič mar ti ni cvetic?"                   bescdo sprejmi to v spomin:
Ej, potočck, ti si srečen,                  Tam gori drug je oče tvoj,
v krilo mamično bežiš,                     ki vedno čuva nad teboj.
in zato tako brezskrbno                    On bo te Ijubil vekomaj,
po livadicah drviš.                             in mene s tabo združil kdaj!"
Tudi jaz bi s spevom jasnitn                                 *    #    *
rad pozdravljal lepi dan,
da mi niso tnamke dobre
zagrnili v grob hladan !                                 VII. Moj pot.
V.  Na jezeru                    Prijetcn ni, nikar sladak       /
moj težki pot,
Plavaj, plavaj, barčica,                       zaSel sem večkrat, toda Bog,
plavaj čez vod6!                                On rešH me je zmot. Val se laska in ti pravljic
pravi sto in sto . . .                         Zašei Je pač) OJ- mamicaj
žc kod tvoj sin,
Ti pa ne vcruj nikar,                        in padei ]e   a dvigni| ga
zvabil bi te rad na dno!                  na te predrag spotnin.
Plavaj, plavaj barčica,
plavaj čcz vodo!                                zdaj vgm   zdaj vem> kam vgdj mg
_                x   ¦   • *•                            življenja tir:
To pa smeš verjet. mu,                    Pri BoJ      jn     . mamid  _
tega ni legal:                                     tam ffloj je v^čni mjr
da, kar jaz se vozim tu,
bol mi je pregnal.                                                                          IIvanov   .