HH K ON < O hJ O > ti O PC o s /U}> 'M te* ^ ' KOLEDAR MOHORJEVE DRUŽBE ZA NAVADNO LETO 1971 CELJE 1970 1 knjiga' v Ci.u4U V* VSEBINA ■ 1825 iljuču leta Astronomski koledar..... Pregledni koledar za leto 1971 . Kalendarij ......... Diagram vremena po Herschlovem za leto 1971 ........ Ob preureditvi cerkvenega koledarja Nedelja — temelj in jedro cerkvenega Pred zimo (Mihaela J are) .... Sivim oblakom v jutru (Mihaela Jarc) Hišni blagoslov........ Hvalnica zimi (AIexander Smith). . Miklavžev nožič (Franc S. Finžgar) . Od kdaj obhajamo božič .... Marija v Landarski jami (France Bevk) . Betlehemska legenda (Po poljski legendi) . Belokranjska kolednica....... Ankin najlepši božič (Jožko Kragelj) . . Tri narodne........... Koledniki (Ludvik Zorzut)...... Pridiga na noviga lejta dan (Janez Svetokri ški............. Tepežniki (Ivan Lah)........ Volk (J. Novak).......... Slovenska kmetica (Ivan Tavčar) . . . Na smučeh in drsalkah....... Kam me neseš, mati (Lojze Kožar) . . . Vrtnarjeva pomlad (Karel Čapek) . . . Sredi velikonočnih zvonov (Nelly Schuster) Kristus je vstal (Iz Goethejevega Fausta) . Se že dani (Stara slovenska narodna) . . Poveličani Kristus (Molitev Teilharda de Chardina).....'..... Emavški krčmar (C. M. Lakota) .... Jurjevo (Mihaela Jarc)....... Zgodba o materi (Po Andersenu) .... Večer v kmečki hiši (Ivan Tavčar) . . . Zrelo poletje (Jože Pogačnik)..... Kmečki večer (Jože Pogačnik) .... Julij (Mihaela Jarc)....... . Domačija (Jože Pogačnik)...... Vrbanov uljnjak (Cvetko Golar) .... Kmečko poletje (Mihaela Jarc) .... Vrnitev (Mihaela Jarc)....... Nekemu Dnevu (Severin Šali)..... Bodi (Nelly Schuster)....... Mladost na Krasu (Alojz Rebula) . . . Jutro (France Lokar)....... Mlada Bonačevka (Zora Tavčar) . . . Zdaj varno bo (France Lokar) .... Rastlinski sel (Karel Edward)..... Nasilni grof in modri kmet (Ludvik Zorzut) Črtice (Aleksander Solženicin) .... Božje solze (Radoje Domanovič) . . . Zvon so prinesli (Matevž Hace) .... Prebrisani Telebanci (Fran Roš) .... Košnja (Lev N. Tolstoj)....... Nekaj višarskih spominov (Vladko Kogoj) Dva utrinka (Ivan Turgenjev)..... Zimsko spanje grmov in dreves (Angela Pis kemik)............ Pred Martinovim (Mihaela Jarc) .... Jesensko jutro na kmetiji (Wladislav Rey mont)............ Oktober (Mihaela Jarc)....... 2 5 6 30 33 37 43 43 44 46 47 48 53 54 54 55 57 58 59 64 64 65 66 71 72 73 74 74 74 75 75 76 77 78 78 78 78 79 79 79 80 80 81 82 83 84 85 86 89 90 92 94 97 99 100 101 101 102 102 Megla s Tolminske strani (Stanko Dimnik) Ob 30-letnici Osvobodilne fronte Slovenskega narodna (Franc Kimovec-Žiga) .... Ljubljana zajeta v žico bodečo (Oton Župan čič)............. Kri nam je ledenela v žilah (Edvard Kocbek) Ob tretji uri popoldne (Edvard Kocbek) Podoba (Tone Seliškar)...... Oče (Prežihov Voranc-Lovro Kuhar) . Zakaj, tovariš (Kajuh-Karel Destovnik) Materi padlega partizana (Kajuh-Karel De stovnik............ Črna cesta (Vinko Košak)...... Na spomenik talcem (Oton Župančič) . . Taborišče (Igo Gruden)....... Zgodba iz doline (Edvard Kocbek) . . . Zemlja domača ni prazna beseda (Ivan Tav čar)............. V znamenju Finžgarjeve stoletnice . . . Smrti otet (Franc S. Finžgar)..... Moja rojstna hiša (Franc S. Finžgar) . Svojemu očetu (Franc S. Finžgar) . . . Zakaj sem postal duhovnik (Franc S. Finžgar Sedanji rod ne sme pozabiti (Franc S. Finžgar) 109 110 111 112 112 113 114 114 114 114 114 115 115 116 118 119 120 120 121 Umrl je France Bevk........122 Pavlu Perku v spomin (Jože Gregorič) . . . 123 Moji kaplanski spomini (Pavel Perko) . . . 125 Dr. Andreju Gosarju v spomin .... 128 Jezikoslovec p. Stanislav Škrabec spet med nami (Ludvik Zorzut).......129 Ob osemdesetletnici Amerikanskega Slovenca (Jože Bajec)...........131 Novembrska noč (Jože Pogačnik) .... 133 Usoda naše ljudske pesmi (Dr. Zmaga Ku- mer)..............134 Kmečki upor v Posavju leta 1790 (Jakob Riehter) ............137 Iz takšne smo snovi... (Dr. M. F.) . . . 140 Človek pije vino — vino pije človeka (Dr. Jurij Zalokar)..........143 Vročina svarilni znak (M. F.)......145 Argusove oči nad nami........147 Otrokovo pismo pomladi (Fran Roš) . . . 149 Je Luna odskočna deska za polet v vesolje (Ing. Vlado Ribarič)........150 Apolo 13 — neuspeh in uspeh astronavtike (Ing. Vlado Ribarič)........154 Naš odnos do inflacije (Dr. France Bučar) . 157 O dolgoročnem razvoju kmetijstva v Sloveniji (Ing. Vilko Štern(.........161 Raziskovalno delo v kmetijstvu (Ing. Tine Mastnjak)............165 Zmogljivost živine za prirejo (Ing. J. Ferčej) 166 Ajda in Slovenci (Narodna)......168 Sreča (T. G. Masaryk) ........168 Žlahtenje rastlin v službi blaginje človeka (Ing. Jože Sile)..........169 Kako naj bo krompir pripravljen za trg (Ing. Viktor Repanšek).........174 Leto jubilejev...........175 Kronika 1969—1970 ..................176 Skrb vsega človeštva........190 NAZNANILO Družbeniki dobijo letos za 30 din naslednje knjige: 1. Koledar za leto 1971 2. Joži Munih: Ana (Slovenskih večernic 121. zvezek). 3. Vladimir Truhlar: Katolicizem v poglobitve-nem procesu 4. Anton Kuhelj: Leto 2000 5. Friderik Baraga: Zgodovina, značaj, naravi in šege severnoameriških Indijancev Knjige za prihodnje leto (1971/72) 1. Koledar za leto 1972 # 2. Pavle Zidar: Vid. Korenine moje. (Slovenskih večernic 122. zvezek.) 3. Anton Trstenjak: Človek samemu sebi 4. Franc Šaleški Finžgar: Dekla Ančka. Strici. Izdano ob stoletnici pisateljevega rojstva 5. Marija Remec: Kuharica. Nova, izpopolnjena izdaja Več o posameznih knjigah — rednih in za doplačilo — boste brali v Književnem glasniku Mohorjeve družbe. Naročnino za naslednje leto je treba obnoviti najpozneje do 15. aprila leta leta 1971. Zbirka rednih knjig bo stala 30 din, trdo vezanih 45 din. Ce bo cena višja, bo zaradi podražitve papirja, svinca, tiskarskih uslug in drugih storitev; o morebitnih spremembah, ki niso v naši moči, bomo poverjenike pravočasno obvestili. Koledar Mohorjeve družbe za leto 1971 je uredil Jože Dolenc, opremil pa Tone Bitenc. Za Mohorjevo družbo: Stane Cajnkar. Natisnilo Grafično podjetje DELO v Ljubljani 1970 NAVADNO LETO 1971 ima 365 dni, začne se s petkom in neha s petkom PREMAKLJIVI PRAZNIKI: Pepelnica 24. februarja Velika noč 11. aprila Vnebohod 20. maja Binkošti 30. maja Sv. Trojica 6. junija Sv. Rešnje telo 10. junija 1. adventna nedelja 28. novembra Z zvezdico (*) zaznamovani prazniki (svečnica, oznanjenje, velikonočni ponedeljek, rojstvo Dev. Marije in sv. Štefan) niso več cerkveno zapovedani prazniki. POSTI IN ZDRŽKI V vseh slovenskih škofijah imamo zdržek od mesnih jedi (mesna juha je dovoljena) vse petke v postu (znamenje +), strogi post (zdržek od mes-nihjedi ter pritrgovanje v jedi, znamenje +), na pepelnico in veliki petek. V našem koledarju se oziramo na svetnike vseh slovenskih škofij. Za vsak dan smo napisali najprej tiste svetnike, ki jih ta dan Cerkev časti v bogoslužju. Upoštevali smo tudi svetnike, ki jih časti ljudstvo in se jim priporoča. Novorojencem dajemo najraje imena svetnikov, ki so blizu dneva rojstva. Kadar ne najdemo primernega imena, pojdimo k dušnemu pastirju. Ta nam bo tudi povedal, kako bi se glasilo tuje ime svetnika po slovensko. DRŽAVNI PRAZNIKI 1. in 2. januar, novo leto 1. in 2. maj, praznik dela 4. julij, dan borcev 29. in 30. november, dan republike Če pride kateri od dnevov novega leta (1. in 2. januar), praznik dela (1. in 2. maj) ali dan republike (29. in 30. november) na nedeljo, se šteje Za praznik tudi prvi naslednji delavnik po teh dnevih. — Ob državnih praznikih SFRJ se ne dela v državnih uradih in ustanovah ter v gospodarskih organizacijah na vsem območju SFRJ. REPUBLIŠKI PRAZNIKI 27. april — Dan ustanovitve OF Slovenije 7. julij — Dan vstaje srbskega naroda 13. julij — Dan vstaje črnogorskega naroda 22. julij — Dan vstaje slovenskega naroda 27. julij — Dan vstaje hrvaškega naroda in naroda Bosne in Hercegovine 2. avgust — Ilinden, narodni praznik Makedonije 11. oktober — Dan vstaje makedonskega naroda 1. november — Dan spomina na mrtve — državni praznik v LR Sloveniji. POMEMBNEJŠI DNEVI 8. marec — Dan žena 15. april — Dan železničarjev 9. maj — Dan zmage 21. maj — Dan jugoslovanskega vojnega letalstva 25. maj — Rojstni dan maršala Tita — Dan mladosti 13. julij — Dan šoferjev 16. julij — Dan tankistov JLA 9. september — Dan vstaje v Istri, Trstu in Slovenskem Primorju 10. september — Dan jugoslovanske mornarice 7. oktober — Dan topništva JLA 20. oktober — Osvoboditev Beograda 24. oktober — Dan organizacije Združenih narodov 31. oktober — Mednarodni dan varčevanja 7. november — Velika oktobrska socialistična revolucija 22. december — Dan Jugoslovanske ljudske armade GODOVINSKO ŠTEVILO: Zlato število Sončni krog Epakta 15 20 III Nedeljska črka Rimsko število Letni vladar C 9 Luna ZAČETEK LETNIH ČASOV: Začetek pomladi: dne 21. marca ob 7. uri 38 minut; Sonce stopi v znamenje Ovna (pomladansko enakonočje). Začetek poletja: dne 22. junija ob 2. uri 20 minut; Sonce na povratniku Raka. Začetek jeseni: dne 23. septembra ob 17. uri 45 minut; Sonce stopi v znamenje Tehtnice (jesensko enakonočje). Začetek zime: dne 22. decembra ob 13. uri 24 minut; Sonce na povratniku Kozoroga. 18. uri 55 minut sr. evr. č. 19. uri 53 minut sr. evr. č. 21. uri 33 minut sr. evr. č. 22. uri 31 minut sr. evr. č. MRKI SONCA IN LUNE V letu 1971 bodo trije Sončevi in dva Lunina mrka. 1. Dne 10. februarja bo popolni Lunin mrk, ki bo viden iz Severne in Južne Amerike, na Atlantskem oceanu, iz zahodne Afrike ter dela Evrope. Začetek splošnega mrka bo ob 6. uri 52 minut, začetek polnega mrka ob 8. uri 3 minute. Tega dne zaide Luna v Ljubljani ob 7. uri 19 minut, Sonce pa vzide ob 7. uri 13 minut, tako da utegnemo videti pri nas le začetek splošnega mrka. 2. Dne 25. februarja bo delni Sončev mrk, ki bo viden v Evropi, v zahodnem delu Afrike ter iz dela Atlantskega oceana. Pri nas bo mrk viden. Začetek delnega mrka bo v Ljubljani približno ob 9. uri 51 minut, konec ob 11. uri 51 minut. Ob največji fazi bo Lunina ploskev zakrila 79 °/o navideznega Sončevega premera. 3. Dne 22. julija bo delni Sončev mrk, ki bo viden iz vzhodnega dela Sibirije in s Kamčatke. Pri nas ne bo viden. 4. Dne 6. avgusta bo popolni Lunin mrk, ki bo viden iz Evrope, Azije in iz Indijskega oceana. Pri nas bo mrk viden. Začetek splošnega mrka ob začetek popolnega mrka ob konec popolnega mrka ob konec splošnega mrka ob V Ljubljani vzide tega dne Luna ob 19. uri 21 minut, Sonce zaide ob 19. uri 24 minut; torej bosta zaradi loma žarkov v atmosferi nekaj minut Sonce in zamračena Luna istočasno nad horizontom. 5. Med 20. in 21. avgustom bo delni Sončev mrk, ki bo viden iz jugovzhodnega dela Avstralije, iz Nove Zelandije in dela Antarktike. Pri nas ne bo viden. VIDNOST PREMICNIC — PLANETOV MERKUR je na nebu vedno v bližini Sonca in se od njega lahko oddalji največ za 18 do 28 stopinj; zato ga moremo opazovati samo zvečer na zahodnem nebu po sončnem zahodu ali zjutraj na vzhodnem nebu pred sončnim vzhodom. Na večernem nebu bo letos viden ob datumih okoli 1. IV., 29. VII. in 23. XI.; na jutranjem nebu bo viden ob datumih okoli 19.1., 17. V. in 12. IX. Merkur sreča Luno: 25.1., 28. III., 22. V., 24. VIL, 18.IX. in 20. XI. Jupitra sreča 15. XI, Saturna 6. VI., Neptuna 8. XI. Merkur gre mimo zvezde Poluks (v ozvezdju Dvojčkov) 3. VII., mimo zvezde Regulus (v ozvezdju Leva) 10. IX. in mimo zvezde Antares (v Škorpijonu) 12. XI. VENERA je v začetku leta Danica in vzide ob 4. uri; giblje se v ozvezdju Škorpijona, kjer sreča 4.1. Jupitra, 15.1. pa gre mimo zvezde Antares. Dne 20.1. pride v največjo navidezno razdaljo 47 stopinj zahodno od Sonca. Sredi februarja je v ozvezdju Strelca, sredi marca v Kozorogu, vzhaja pa okoli 4. ure 40 minut. Približuje se navidezno Soncu in ker vzhaja Sonce vse bolj zgodaj, vzide tudi Venera bolj zgodaj: sredi aprila ob 4. uri 15 minut (v ozvezdju Vodnarja), sredi maja (v ozvezdju Rib) ob 3. uri 30 minut, sredi junija (v ozvezdju Bika) ob 3. uri. Dne 11. VI. sreča planet Saturn. Dne 20. VI. gre mimo zvezde Alde-baran. Meseca julija se giblje v ozvezdju Dvojčkov. V mesecih avgust in september ni vidna, ker je 27. VIII. v zgornji konjunkciji s Soncem. Dne 5. X. sreča v ozvezdju Device zvezdo Spiko (Klas). Proti koncu oktobra se začenja pojavljati na zahodnem nebu kot Večernica. Dne 7. XI. sreča v ozvezdju Škorpijona planet Neptun, 14. XI. pa planet Jupiter. Zahaja v zgodnjih večernih urah, sredi novembra ob 17. uri 30 minut, sredi decembra ob 18. uri 15 minut. To leto v splošnem ni ugodno za opazovanje Venere. Venera sreča Luno: 23.1., 22. II., 24. III., 23. IV., 22. V., 21. VI.,-,-,-, 20 X., 20. XI. in 20. XII. Jupitra sreča 4.1. in 14. XI., Saturna 11. VI., Neptuna 9.1. in 7. XI. Mimo zvezde Antares gre 15.1. in 12. XI., mimo zvezde Aldebaran 20. VI. ter mimo Špike 5. X. MARS je viden v začetku leta na jutranjem nebu v ozvezdju Tehtnice, vzide pa šele ob 3. uri 15 minut. Dne 26.1. sreča planet Jupiter. Februarja se giblje v ozvezdju Škorpijona, marca in aprila pa v ozvezdju Strelca. Vzhaja vedno bolj zgodaj: sredi februarja ob 3. uri, sredi marca ob 2. uri 30 minut, sredi aprila ob l.uri 30 minut. Meseca maja preide v ozvezdje Kozoroga, kjer se giblje vse do meseca oktobra. Proti koncu maja vzide opolnoči in je viden vso drugo polovico noči. Navidezno gibanje planeta nasproti zvezdam se postopoma zmanjšuje, dne 13. VII. je v zastoju, vzide pa sredi julija že pred 22. uro. Giblje se v obratni smeri in je 10. VIII. v opoziciji s Soncem, dva dni kasneje pa pride v relativno najmanjšo razdaljo od Zemlje. Mars je meseca avgusta viden vso noč, njegova navidezna ploskvica je razmeroma največja; okolnosti so torej ugodne, da opazujemo z daljnogledom pomembnejše tvorbe na njegovem površju. Dne 11. IX. je spet v zastoju ter se nato giblje v napredni smeri nasproti zvezdam. Sredi septembra zaide pred 2. uro po polnoči. Meseca novembra preide v ozvezdje Vodnarja, kjer sreča 7. XI. planet Neptun; sredi meseca zaide opolnoči; do konca leta je viden samo v prvi polovici noči. Mars sreča Luno: 22.1., 20. II., 20. III., 18. IV., 16. V., 13. VI., 11. VII., 7. VIII., 3. IX., 30. IX., 29. X, 26. XI. in 24. XII. Jupitra sreča 26.1., Neptuna 27.1. in 7. XI. Mimo zvezde Antares gre 5. II. JUPITER se giblje do meseca maja v ozvezdju Škorpijona. Dne 4.1. sreča Venero, 26.1. pa planet Mars. Sredi januarja vzide ob 3. uri 40 minut in ga utegnemo zapaziti zgodaj zjutraj na vzhodnem nebu. Dne 2. II. sreča planet Neptun; sredi meseca vzide ob 2. uri. Hitrost navideznega gibanja planeta nasproti zvezdam se hitro zmanjšuje in planet je 23. III. v zastoju; giblje se nato v obratni smeri nasproti zvezdam. Proti koncu meseca vzide opolnoči: je torej viden vso drugo polovico noči. Sredi aprila vzide četrt po 22. uri. Dne 20. V. sreča planet Neptun in pride 23. V. v opozi- cijo s Soncem. Planet je vso noč nad horizontom: okolnosti so ugodne, da bi z navadnim daljnogledom opazovali kroženje svetlejših satelitov okoli planeta. Giblje se v ozvezdju Tehtnice. Sredi junija vzide pred 3. uro; 25. VII. je spet v zastoju in se zatem giblje v napredni smeri. Sredi avgusta zahaja pred 23. uro. Od septembra do konca leta se giblje v ozvezdju Škorpijona. Dne 18. IX. sreča planet Neptun in vzide pred 21. uro. Dne 30. X. gre mimo zvezde Antares, zahaja pa ob koncu meseca že ob 19. uri. Dne 14. XI. sreča Venero, dan kasneje Merkurja, toda planet je novembra in decembra neviden, saj pride 10. XII. v konjunkcijo s Soncem. Jupiter sreča Luno: 22.1., 19. II., 18. III., 14. IV., 11. V., 7. VI., 4. VII., l.VIII., 28. VIII., 25. IX. 22. X., 19. XI., —. Merkurja sreča 15. XI., Venero 4.1. in 14. XI., Marsa 26.1., Neptuna 2. II. in 20. V. Mimo zvezde Antares gre 30. X. SATURN je 18.1, v zastoju v ozvezdju Ovna. Viden je na večernem nebu in zaide sredi januarja ob 2. uri 20 minut. Meseca februarja se giblje v napredni smeri in je viden v prvi polovici noči. Sredi marca zaide že pred 23. uro, sredi aprila pa, ko je že prešel v ozvezdje Bika, ob 21. uri. V tem ozvezdju se giblje do konca leta. Planet se navidezno približuje Soncu in je 21. V. v konjunkciji z njim, zato je meseca maja neviden. Saturn je torej v konjunkciji s Soncem istega meseca, ko je Jupiter v opoziciji. Dne 6. VI. sreča Merkurja, 11. VI. pa Venero in se nato pojavlja na vzhodnem nebu kot jutranji planet. Sredi junija vzide ob 3. uri, proti koncu julija opolnoči. V naslednjih mesecih vzhaja že ob večernih urah: sredi avgusta ob 23. uri 15 minut, sredi septembra ob 21. uri 20 minut. Dne 19. IX. je v zastoju in se nato giblje v obratni smeri proti zvezdam. Ob koncu meseca oktobra vzide ob 19. uri, novembra in decembra pa je viden vso noč, ker je 26. XI. v opoziciji s Soncem. Saturn sreča Luno: 6.1., 3. II., 2. III., 29. III., 26. IV., —, 20.VI., 18. VII., 14. VIII., 11. IX., 8.X., 4. XI., l.XII. in 29. XII. Merkurja sreča 6. VII., Venero 11. VI. URAN je na meji vidnosti s prostim očesom. Giblje se vse leto v ozvezdju Device. Dne 18.1. je v zastoju in je tedaj viden v drugi polovici noči. Od sredine marca do maja je viden vso noč, saj je 1. IV. v opoziciji s Soncem. Dne 17. VI. je v zastoju in se odsihmal spet giblje v napredni smeri. Junija je viden samo v prvi polovici noči; sredi avgusta zaide ob 21. uri. Septembra, oktobra in v prvi polovici novembra ni viden, ker je 7. X. v konjunkciji s Soncem. Sredi decembra se pojavlja kot jutranji planet in vzide ob 2. uri. Uran sreča Luno: 18.1., 14. II., 14. III., 10. IV., 7. V., 3. VI., l.VII., 28. VII., 24. VIII., 21. IX., 15. XI. in 12. XII. NEPTUN je 23. V. v opoziciji, 25. XI. pa v konjunkciji s Soncem. Giblje se v ozvezdju Škorpijona. Neptun sreča Luno: 22.1., 18. II., 18. III., 14. IV., 11. V., 7. VI., 5. VII., l.VIII., 28. VIII., 25. IX., 22. X., —, 16. XII. Merkurja sreča 8. XI., Venero 9.1. in 7.XI., Marsa 27.1., Jupitra 2. II. in 20. V. PLUTON, deveti, najbolj oddaljeni planet, je v opoziciji s Soncem 19. III., v konjunkciji z njim 23. IX. Giblje se v ozvezdju Device. PREGLED Venera je od začetka leta do julija Danica, novembra in decembra Večernica. Mars je od januarja do marca viden v jutranjih urah, maja in junija v drugi polovici noči, avgusta vso noč, od oktobra do konca leta v prvi polovici noči. Jupiter je viden januarja in februarja v jutranjih urah, marca v drugi polovici noči, maja vso noč, julija v prvi polovici noči, novembra in decembra ni viden. Saturn je februarja viden v prvi polovici noči, maja ni viden, avgusta je viden v drugi polovici noči, novembra pa celo noč. HERSCHLOV KLJUČ Učenjaki sicer ne morejo dokazati, da Luna vpliva na vreme — podobno kakor vpliva na morsko dno — vendar opazovanja dokazujejo, da je Herschlov vremenski ključ, ki napoveduje vreme iz Luninih sprememb, precej zanesljiv vremenski prerok, posebno, če ga uporabljamo z drugimi vremeniki. Herschlov ključ pravi, če se Luna spremeni: ob uri bo poleti (15. 4.—15.10.) bo pozimi (16.10,—14. 4.) od 24. do 2. lepo mrzlo, če ni jugozahodni k od 2. do 4. mrzlo in dež sneg in vihar od 4. do 6. dež sneg in vihar od 6. do 10. spremenljivo dež ob severo-zahodniku, sneg ob vzhodniku od 10. do 12. veliko dežja mrzlo in mrzel veter od 12. do 14. veliko dežja sneg in dež od 14. do 16. spremenljivo lepo in prijetno od 16. do 18. lepo lepo od 18. do 22. lepo ob severu al zahodniku, dež ob jugu ali jugozahodniku dež in sneg ob jugu ali zahodniku od 22. do 24. lepo lepo Kratko si zapomnimo ta ključ takole: 1. Vreme bo tem zanesljiveje lepo, čim bliže polnoči se Luna spremeni. 2. Vreme bo tem bolj gotovo grdo, čim bliže poldneva se Luna spremeni. Ako Herschlov ključ napoveduje lepo vreme za določen dan, moramo razumeti tako, da bo približno v tistih dneh lepo. Naši dedje so zelo verjeli stoti uri po mlaju. Kakor se je vreme tedaj zastavilo, tako je redno do ščipa (polne lune) tudi trajalo. Rimljani so v svojem pregovoru to označevali kar s petim dnevom: Kakršno je po mlaju vreme peti dan, tako do ščipa (polne Lune sleherni dan. 1971 JANUAR FEBRUAR MAREC APRIL MAJ JUNIJ 1 P Novo leto 1 P Ignacij Ant., š. 1 P Albin, š. 1 Č Hugo, š. 1 S Jožef Delavec 1 T Angela, d. 2 S Makarij, o. 2 T Svečnica 2 T Milena, ž. 2 P Franč. Pavel. 2 N 4. velikon. 2 S Marcelin, m. 3 N 2. pobožična 3 S Blaž, šm. 3 S Kunigunda, ž. 3 S Rihard, š. 3 P Emilija, d. 3 Č Klotilda, ž. 4 P Angela Fol., ž. 4 C Andrej Kors., š . 4 Č Kazimir, kr. 4 N Cvetna 4 T Monika, ž. 4 P Kvirin, šm. 5 T Telesfor, pm. 5 p Agata, dm. 5 P Bogoljub, š. 5 P Vincenc Fer. 5 S Pij V., p. 5 S Norbert, š.; Kv. 6 S Sv. Trije kralji 6 s Tit, š. 6 S Perpetua; Kv. 6 T Marcelin, m. 6 č Marija Sredn. 6 N Sv. Trojica 7 Č Lucijan, m. 7 N 5. navadna 7 N 2. postna 7 S Herman J., r. 7 P Stanislav, š. 7 P Robert, o. 8 P Bogoljub, m. 8 P Janez iz Mate 8 P Janez od B. 8 e Vel. četrtek 8 S Peter, š. 8 T Medard, š. 9 S Julijan, Bazil 9 T Apolonija, dm. 9 T Franč. Rimska g p Vel. petek 9 N 5. velikon. 9 S Primož, Felic. 10 N Jezusov krst 10 S Sholastika, d. 10 S 40 mučencev 10 s Vel. sobota 10 P Izidor, km. 10 e Sv. Reš. Telo 11 P Pavlin Ogl., š. 11 C Lurška MB 11 Č Sofronij, š. 11 N Velika noč 11 T Filip, Jakob 11 p Barnaba, ap. 12 T Tatjana, m. 12 P Damijan, m. 12 P Gregor Vel. 12 P Vel. poned. 12 S Pankracij, m. 12 s Janez Fak., r. 13 S Veronika, d. 13 S Albin, š. 13 S Kristina, d. 13 T Hermenegild, m. 13 Č Servacij, š. 13 N 11. navadna 14 Č Hilarij, cu. 14 N 6. navadna 14 N 3. postna 14 S Justin, m. 14 p Bonifacij, šm. 14 P Bazilij Vel., š. 15 P Pavel, pušč. 15 P Favstin, Jovita 15 P Klemen Dvorak 15 Č Peter Gonz., d. 15 s Zofija, m. 15 T Vid, m. 16 S Marcel, pm. 16 T Onezim, šm. 16 T Hilarij, m. 16 p Bernarda Lur. 16 N 6. velikon. 16 S Beno, š. 17 N 2. navadna 17 S Frančišek Clet 17 S Jedrt, d. 17 S Rudolf, m. 17 P Pashal, r. 17 Č Gregor Barb., š. 18 P Marjeta, d. 18 e Simeon, šm. 18 e Ciril Jer., cu. 18 N Bela 18 T Erik, m. 18 P Srce Jezusovo 19 T Marij, m. 19 p Julijan, m. 19 p Jožef, mož DM 19 P Ema, r. 19 S Peter Cel., p. 19 S Julijana, d. 20 S Fabijan, Seb. 20 s Leon, š. 20 S Feliks, m. 20 T Sulpicij, m. 20 e Vnebohod 20 N 12. navadna 21 C Neža, dm. 21 N 7. navadna 21 N 4. postna 21 S Anzelm, cu. 21 p Andrej Bobola 21 P Alojzij, r. 22 P Vincenc, m. 22 P Stol sv. Petra 22 P Lea, spok. 22 Č Leonid, m. 22 S Emil, m. 22 T Ahac, m. 23 S Rajmund P., 23 T Pust 23 T Viktorijan, m. 23 P Vojteh, šm. 23 N 7. velikon. 23 S Agripina, dm. 24 N 3. navadna 24 S Pepelnica 24 S Simon, m. 24 S Jurij, m. 24 P Marija Pomočn. 24 e Janez Krstnik 25 P Pavlovo spreobr.25 Č Valburga, d. 25 e Gosp. oznanj. 25 N 3. velikon. 25 T Gregor.; R. d. T. 25 p Viljem, o. 26 T Polikarp, šm. 26 P Andrej, š. 26 p Tekla, m. 26 P Mati dobr. sv. 26 S Filip Neri 26 S Janez, Pavel 27 S Janez Zlat., š. 27 S Gabrijel 2MB 27 S Rupert, š. 27 T Ustan. OF 27 Č Beda Čast. 27 N 13. navadna 28 Č Peter tfoiasfco 28 N 1. postna 28 N 5. postna 28 S Pavel od križa 28 p Bernard, d. 28 P Pavel I., p. 29 P Frančišek Sal. 29 P Bertold, ru. 29 Č Robert, o. 29 S Magd. Pac. 29 T Peter, Pavel 30 S Martina, d. 30 T Kvirin, m. 30 p Katarina Sien. 30 N Binkošti 30 S Prvi mučenci 31 N 4. navadna 31 S Modest Kor. 31 P Marija Kraljica JULIJ AVGUST SEPTEMBER OKTOBER NOVEMBER DECEMBER 1 č Teobald, pušč. 1 N 18. navadna 1 S Egidij, o. 1 P Remigij, š. 1 P Vsi sveti 1 S Natalija, sp. 2 P Obisk. DM 2 P Alfonz, š. 2 Č Štefan, kralj 2 S Angeli varuhi 2 T Verne duše 2 Č Bibijana, m. 3 S Irenej, šm. 3 T Lidija, ž. 3 P Pij X., p. 3 N Rožnovenska 3 S Viktorin, šm. 3 P Frančišek Ksav. 4 N 14. nav.; Dan b. 4 S Dominik, ru. 4 s Rozalija, d. 4 P Frančišek As. 4 Č Karel, š. 4 S Barbara, dm. 5 P Viljem, o. 5 Č Marija Snežna 5 N Angelska 5 T Placid, m. 5 p Svete moči 5 N 2. adventna 6 T Marija Goretti 6 P Gosp. spremenj. 6 P Petronij, š. 6 S Bruno, ru. 6 S Lenart, o. 6 P Nikolaj, š. 7 S Ciril in Metod 7 S Kajetan, d. 7 T Marko Kr., m. 7 e Rožnoven. MB 7 N Zahvalna 7 T Ambrož, š. 8 Č Elizabeta Port. 8 N 19. navadna 8 S Rojstvo DM 8 p Brigita, r. 8 P Bogomir, š. 8 S Brezmadežna 9 P Kraljica miru 9 P Peter Faber, r. 9 C Aleksander, m. 9 S Janez Leon. 9 T Božidar, m. 9 Č Valerija, m. 10 S Amalija, r. 10 T Lovrenc, m. 10 P Nikolaj T., sp. 10 N 28. navadna 10 S Andrej Av., d. 10 P Loretska MB 11 N 15. navadna 11 S Suzana, m. 11 S Emtruda, d. 11 P Materinstvo DM 11 č Martin, š. 11 S Damaz, p. 12 P Mohor, Fortun. 12 Č Kiara, d. 12 N 24. navadna 12 T Maksimiljan, š. 12 P Martin, p. 12 N 3. adventna 13 T Evgen, šm. 13 P Janez Berhm., d .13 P Notburga, d. 13 S Edvard, kr. 13 S Stanislav, r. 13 P Lucija, dm. 14 S Bonaventura 14 S Demetrij, m. 14 T Pov. sv. križa 14 Č Kalist, pm. 14 N 33. navadna 14 T Dušan, m. 15 Č Vladimir, knez 15 N Vnebovzetje DMi5 S 2alostna MB 15 p Terezija Vel. 15 P Leopold, kn. 15 S Anton, m. 16 P Karmelska MB 16 P Rok, spokorn. 16 C Ljudmila, kn. 16 S Hedvika, r. 16 T Jedrt, d. 16 Č Albina, d. 17 S Aleš, spok. 17 T Hiacint, red. 17 p Lambert, šm. 17 N 29. navadna 17 S Gregor Čud. 17 P Lazar 18 N 16. navadna 18 S Helena, ces. 18 S Irena, m. 18 P Luka, evang. 18 C Roman, m. 18 S Gracijan; Kv. 19 P Vincenc Pav. 19 e Janez Eudes, ru. 19 N 25. navadna 19 T Peter Alk., cu. 19 P Elizabeta Ogr. 19 N 4. adventna 20 T Marjeta, m. 20 p Bernard, cu. 20 P Evstahij, m. 20 S Janez Kentski 20 S Feliks Val. 20 P Evgen, m. 21 S Daniel, pr. 21 s Ivana, red. 21 T Matej, ap. 21 Č Uršula, m. 21 N Kristus Kralj 21 T Tomaž, ap. 22 Č Magd.; D. vst. 22 N 21. navadna 22 S Mavricij, m. 22 P Kordula, dm. 22 P Cecilija, dm. 22 S Demetrij, m. 23 P Apolinarij, šm 23 P Filip Ben., r. 23 Č Lin, pm. 23 S Klotilda, dm. 23 T Klemen, pm. 23 Č Viktorija, dm. 24 S Kristina, dm. 24 T Jernej, ap. 24 P Marija Rešit. 24 N Misijonska 24 S Janez od križa 24 p Sveti večer 25 N 17. navadna 25 s Ludovik, kr. 25 S Avrelija; Kv. 25 P Krišpin, šm. 25 Č Katarina, dm. 25 S Božič 26 P Ana, mati DM 26 C Ceferin, p. 26 N 28. navadna 26 T Evarist, pm. 26 p Silvester, o. 26 N Sv. Družina 27 T Sergij, m 27 p Jožef Kalas., ru. 27 P Kozma, Damijan 27 S Sabina, m. 27 S Virgilij, š. 27 P Janez Ev. 28 S Viktor, pm. 28 s Avguštin, cu. 28 T Venčeslav, m. 28 Č Simon, Juda 28 N 1. adventna 28 T Nedolžni otr. 29 C Marta, d. 29 N 22. navadna 29 S Mihael, nadang. 29 P Narcis, š. 29 P Dan republ. 29 S David, kralj 30 P Julita, m. 30 P Roza, d. 30 Č Hieronim, cu. 30 S Klavdij, m. 30 T Andrej, ap. 30 e Liberij, š. 31 S Ignacij Loj. 31 T Rajmund N., r. 31 N 31. navadna 31 p Silvester, p. JANUAR LIMBARSKA GORA 1 Petek 2 Sobota 3 Nedelja 4 Ponedeljek 5 Torek 6 Sreda 7 Četrtek 8 Petek 9 Sobota 10 Nedelja 11 Ponedeljek 12 Torek 13 Sreda 14 Četrtek 15 Petek 16 Sobota NOVO LETO, OSMINA BOŽIČA, PRAZNIK BOŽJE MATERE MARIJE Makarij (Blaženko), opat; Štefanija, devica 2. PO BOŽIČU; Genovefa, devica Beseda se je učlovečila (Jan, 1, t—18) Angela Folinjska, žena; Gregor, škof; Hermes, mučenec Telesfor, papež, muč.; Simeon Stilit, puščavnik GOSPODOVO RAZGLAŠENJE, SV. TRIJE KRALJI Lucijan, mučenec; Julija, mučenka Teofil (Bogoljub), mučenec; Severin, opat; Erhard, škof Julijan in Bazilisa, mučenca; Peter, škof; Vital, muč. JEZUSOV KRST; Viljem, škof; Agaton (Dobroslav), papež Ti si moj ljubljeni Sin (Lk 3, 15—16, 21—22) Higin, papež, muč.; Pavlin Oglejski, šk.; Teodozij, op. Alfred, opat; Tatjana (Tanja), mučenka; Ernest, škof Veronika Milanska, devica; Iveta (Juta), redovnica Hilarij (Radovan), cerkv. uč.; Feliks Nolanski, duh. Pavel Puščavnik; Maver, opat; Habakuk, prerok Marcel, papež, muč.; Oton, muč.; Gerard in tov., muč. Limbarska gora Limbarska gora nad Moravčami, nekoč tako priljubljena, je dandanašnji močno pozabljena božja pot. Romarska cerkev je posvečena sv. Valentinu, mučencu, prikupnemu ljudskemu svetniku in priprošnjiku, ki ga opevajo tudi naše ljudske pesmi. Njegov god še danes spoštljivo praznujemo. Nekoč so ga imeli za velikega pri-prošnjika zoper telesne slabosti, zoper božjast in podobne bolezni v glavi in zoper kužna obolenja. Priporočali so se mu novoporočenci, za svojega zavetnika ga časte čebelarji, kot za svojega posebnega zaščitnika so ga razglasili tudi romarji. Cerkev sv. Valentina na Limbarski gori je bila (ponovno) zgrajena 1735. Zunaj pod lopo stoji star kamnit oltar s kipom sv. Valentina. Lep zvonik stoji zase. V cerkvi so tri slike, ki sta dve gotovo, tretja pa verjetno delo Valentina Metzingerja (sv. Valentin, Tilen-Egidij in Sv. Trojica) Cerkev je delo znamenitega stavbenika Mačka Gregorja in je izreden primer dozorele in razgibane, v detajlih pa resne arhitekturne notranjščine. 17 Nedelja 18 Ponedeljek 19 Torek 20 Sreda 21 Četrtek 22 Petek 23 Sobota 24 Nedelja 25 Ponedeljek 26 Torek 27 Sreda 28 Četrtek 29 Petek 30 Sobota 31 Nedelja 2. NAVADNA (2. po razgl.); Anton (Zvonko), puščavnik Jezusov prvi čudež (Jan 2, 1—12) Marjeta (Biserka) Ogrska, devica; Priska, devica, muč. Marij in tov., muč.; Knut (Kanut), kralj; Pia, muč. Fabijan in Sebastijan (Boštjan), muč.; Neofit, muč. Neža (Agnes, Janja), devica, mučenka; Epifanij, škof Vincenc (Vinko) in Anastazij, muč.; Viktor, muč. Rajmund (Rajko) Penjafortski, duhovnik; Emerencijana, muč. 3. NAVADNA (3. po razgl.); Timotej,'škof Jezusov govor v Nazaretu (Lk 1, 1—4; 4, 14—21) Spreobrnjenje sv. Pavla; Ananija, mučenec Polikarp, škof, mučenec; Pavla, žena; Alberik, opat Janez Krizostom (Zlatousti), šk., cerkv. uč.; Julijan, škof Peter Nolasko, red. ust.; Roger in tov., redovn. Frančišek (Branko) Šaleški, škof, cerkv. uč.; Valerij, škof Martina, devica, mučenka; Feliks IV., papež; Hiacinta, devica 4. NAVADNA (4. po razgl.); Janez Bosko, redovni ustan. Jezusa v Nazaretu ne sprejmejo (Lk 4, 21—30) PROSINEC 1. 07.44 16.27 08.43 10.22 21.33 2. 07.44 16.28 08.44 10.41 22.53 3. 07.44 16.29 08.45 11.00 — 5 05.56 4. 07.44 16.30 08.46 11.21 C0.11 5. i 07.43 16.31 08.48 11.43 01.28 6. 07.43 16.33 08.50 12.08 02.46 7. 07.43 16.34 08.51 12.43 04.03 8. 07.43 16.35 08.52 13.24 05.15 9. 07.43 16.36 03.53 14.15 06.20 10. 07.43 16.38 08.55 15.16 07.13 © 14.21 11. 07.42 16.39 08.57 16.23 07.55 12. 07.42 16.40 08.58 17.32 08.27 13. 07.41 16.41 03.00 18.40 08.54 14. 07.41 16.43 09.02 19.48 09.13 15. 07.40 16.44 09.04 20.52 09.32 16. 07.40 16.45 09.05 21.56 09.47 17. 07.39 16.46 09.07 23.00 10.03 18. 07.39 16.48 09.09 - 10.18 6 19.09 19. 07.38 16.49 09.11 00.05 10.36 20. 07.37 16.50 09.13 01.12 10.57 21. 07.36 16.52 09.16 02.24 11.22 22. 07.35 16.53 09.18 03.37 11.56 23. 07.35 16.55 09.20 04.46 12.42 24. 07.43 16.56 09.22 05.50 13.41 25. 07.33 16.57 09.24 06.43 14.54 © 23.56 26. 07.32 16.59 09.27 07.25 16.17 27. 07.31 17.00 09.29 07.57 17.44 28. 07.30 17.02 09.32 08.23 19.10 29. 07.29 17.03 09.34 08.45 20.33 30. 07.28 17.05 09.37 09.05 21.55 31. 07.27 17.06 09.39 09.26 23.15 VRE M ENSKIPRE G O V O RI Če v prosincu ni snega, ga mali traven da. V prosincu toplota — svečana mrzlota. Če Vinka sonce peče, v sode vino teče. Sveti Makarij jasen meglen, naznanja prav tako jesen. LJUDSKA MODROST Začnimo z Bogom vsako delo, da bo dober tek imelo. — Boljša je domača gruda, kot na tujem zlata ruda. — Bedak zna več vprašati, kakor deset modrijanov odgovoriti. — Kdor nima v glavi, naj ne tišči na visoko. BOŽJA MODROST ujHUJ olo lliHlu olo 111 ■ LU olo Polnost modrosti je strah Gospodov, s svojimi sadovi nasičuje verne (Sir 1, 16). Poslušaj, moj sin, svojega očeta pouk in ne zametuj nauka svoje matere! (Preg 1,8). — Po kateri koli poti bedak gre, mu manjka pameti, in razodeva vsakemu, da je bedak (Prid 10, 3). — Zaradi lenobe se pogreza tramovje in zaradi zanikrnosti rok kaplja v hišo (Prid 10, 18). FEBRUAR 1 Ponedeljek Ignacij (Ognjeslav) Antiohijski, škof, mučenec; Brigita, devica Svečnica, Gospodovo darovanje*; Kornelij, škof Blaž, škof, mučenec; Oskar (Ansgar), škof Andrej Korsini, škof; Janez de Britto, mučenec Agata, devica, mučenka; Ingenuin in Albuin, škofa, muč. Tit, škof; Pavel Miki in japonski mučenci 2 Torek 3 Sreda 4 Četrtek 5 Petek 6 Sobota 7 Nedelja 8 Ponedeljek 9 Torek 10 Sreda 11 Četrtek 12 Petek 13 Sobota SV. JOŠT PRI KRANJU Sv. Jošt nad Kranjem Cerkev na 845 metrov visokem hribu je posvečena sv. opatu Joštu, zaščitniku zoper nesreče in bolezni vseh vrst; zlasti hiralci in romarji so se v molitvah obračali nanj za pomoč. Cerkev je bila sezidana v 15. stoletju, leta 1735 je bila močno povečana (prezbiterij je ohranil še gotsko arhitekturo). Jernej iz Loke jo je poslikal; v njej so tudi 4 slike Valentina Metz-ingerja. Nekdaj je bila ta božja pot zelo imenitna. Goreči duhovnik Šimen Vačavnik je dal napraviti svete stopnice (leta 1752) — 287 po številu — do kapelice Žalostne Matere .božje. Finžgar, ki je bil v poletnih mesecih 1899 ekspozit pri sv. Joštu, pripoveduje v svojih spominih, da so ljudje vreli trumoma na goro častit svete stopnice. Bili so časi, ko je bilo v poletni dobi na gori po dvanajst duhovnikov za spovedovanje in pridiga-nje; največ romarjev je bilo v letih od 1730 do 1770. Letno je bilo branih čez 2000 maš, okoli 50.000 obhajil samo v poletnih mesecih. Po jožefi-nizmu se ni docela obnovila božja pot; leta 1834 je dobila 1344 kg težak zvon, vlit iz turških topov, zajetih po zmagi pri Navarinu 1827. Gorenjci se še udeležujejo glavnih romarskih shodov. 5. NAVADNA (5. po razgl.); Romuald, op.; Rihard, kralj Obilni ribji lov (Lk 5, 1—11) Prešernov dan Janez iz Mate, red. ust.; Juvencij, škof; Štefan, opat Ciril Aleksandrijski, cerkv. uč.; Apolonija, devica, muč. Sholastika, devica; Viljem, puščavnik Lurška Mati božja; Adolf, škof Sedem svetih ustanoviteljev servitov; Damijan, mučenec Albin, škof; Katarina de Ricci, devica; Julijan, mučenec 14 Nedelja 6. NAVADNA (6. po razgl.); Valentin (Zdravko), mučenec Govor na gori (Lk 6, 17. 20—26) 15 Ponedeljek Favstin in Jovita, mučenca; Georgija, devica 16 Torek Onezim, škof, mučenec; Julijana, devica, mučenka 17 Sreda Frančišek Clet, mučenec; Silvin, škof; Hildegarda, žena 18 Četrtek Simeon, škof, mučenec; Lucij, mučenec 19 Petek Julijan, mučenec; Konrad Placenški, spokornik 20 Sobota Sadot in tov., mučenci; Leon, škof; Elevterij, škof, muč. 21 Nedelja 7. NAVADNA; Feliks (Srečko), škof; Irena, devica Jezus uči ljubezen do bližnjega (Lk 6, 27—38) 22 Ponedeljek Stol sv. Petra, apostola; Marjeta Kortonska, spok. 23 Torek Pust; Peter Damiani, cerkv. uč.; Marta, dev., muč. 24 Sreda ff Pepelnica; Matija (Bogdan), apostol; Sergij, muč. 25 Četrtek Valburga, devica; Viktorin in tov., muč.; Donat, mučenec 26 Petek Matilda, devica; Andrej, škof; Aleksander (Saša), škof 27 Sobota Gabrijel Žalostne Matere b., redov.; Baldomir, red. 28 Nedelja 1. POSTNA; Roman, opat; Makarij, muč. Hudi duh skuša Jezusa (Lk 4, 1—13) SVEČAN 1. 07.26 17.08 09.42 09.48 - 5 15.31 2. 07.25 17.10 09.45 10.13 00.35 3. 07.23 17.11 09.48 10.44 01.53 4. 07.22 17.13 09.51 11.23 03.07 5. 07.21 17.14 09.53 12.10 04.14 6. 07.19 17.15 09.56 13.07 05.11 7. 07.17 17.16 09.59 14.12 05.55 8. 07.16 17.18 10.02 15.12 06.30 9. 07.14 17.19 10.05 16.28 06.57 © 08.42 10. 07.12 17.20 10.08 17.36 07.19 11. 07.11 17.22 10.11 18.41 07.37 12. 07.09 17.23 10.14 19.45 07.54 13. 07.08 17.25 10.17 20.49 08.10 14. 07.06 17.26 10.20 21.53 09.25 15. 07.05 17.28 10.23 22.59 08.41 16. 07.04 17.29 10.25 — 09.01 17. 07.03 17.31 10.28 00.08 09.23 € 13.14 18. 07.01 17.33 10.32 01.17 09.53 19. 06.58 17.34 10.36 02.28 10.31 20. 06.57 17.36 10.39 03.33 11.23 21. 06.55 17.37 10.42 04.30 12.27 22. 06.54 17.39 10.45 05.17 13.44 23. 06.52 17.40 10.48 05.53 15.08 24. 06.50 17.41 10.51 06.21 16.36 ® 10.49 25. 06.49 17.43 10.54 06.45 18.01 26. 06.47 17.45 10.58 06.07 19.26 27. 06.45 17.46 11.01 07.28 20.50 28. 06.44 17.48 11.04 07.51 22.14 VREMENSKI PREGOVORI Svečnica zelena, velika noč snežena. Če se svečnica jasno zdani, zima še dolgo trpi. Svečnice dan, zima van. »To je laž,« reče Blaž. Sveti Valentin prinese ključe do korenin. LJUDSKA MODROST Dobro orodje je pol mojstra. — Bolje je z modrim jokati, kakor z norcem peti. — Kadar ima Bog praznik, tudi hudobec ne petkuje. — Ni bolj praznega človeka od tistega, ki je sam sebe poln. — Kruhova pijanost je najhujša. — Lepa beseda nikomur ne preseda. — Laž je ključ h koncu. BOŽJA MODROST Ne snuj zla zoper svojega bližnjega, ki zaupno pri tebi prebiva! (Preg 3, 27). — Potrpežljiv mož je boljši ko močan, in kdor sam sebe brzda, je boljši kot kdor premaga mesta (Preg 15, 22). — Kar je krivo se ne more zravnati, in kar manjka, se ne more šteti (Prid 1, 15). MAREC NOVA ŠTIFTA PRI RIBNICI 1 Ponedeljek Albin, škof; Antonina, mučenka 2 Torek Pavel, mučenec; Milena, žena; Neža Praška, devica 3 Sreda Kunigunda, cesarica; Marin, mučenec; Feliks in tov., muč. 4 Četrtek Kazimir, kraljevič; Lucij, papež, muč.; Hadrijan, muč. 5 Petek f Janez Jožef od križa, redovnik; Teofil (Bogoljub), š. 6 Sobota Kvatre; Perpetua in Felicita, muč.; Fridolin, opat 7 Nedelja 2. POSTNA; Tomaž Akvinski, cerkveni učitelj Jezusovo spremenjenje na gori (Lk 9, 28—36) 8 Ponedeljek Janez od Boga, redovni ustan.; Beata (Blaženka), mučenka 9 Torek Frančiška Rimska, spokornica; Gregor Niški, škof 10 Sreda Štirideset mučencev; Makarij, škof; Viktor (Zmago), m. 11 Četrtek Sofronij, škof; Krištof Milanski 12 Petek t Gregor Veliki, papež, cerkv. učitelj; Bernard, škof 13 Sobota Kristina, devica, mučenka; Teodora (Božidara), muč. Nova Štifta pri Ribnici Marijino cerkev na prijaznem hribčku so zidali 30 let (od 1641 do 1671). Po svojem baročnem slogu je podobna Marijini cerkvi na šmarni gori in na Dobrovi pri Ljubljani. Cerkev je po monumentalni zgradbi najodličnejše delo arhitekta Gregorja Mačka (1682 do 1745). Osmerokotna ladja ima v stranicah lijakaste niše, na zahodni strani nadomeščajo niše portali, na vzhodni pa slavolok, ki nas skozi ozko grlo popelje v kvadratični prez-biterij z zaobljenimi vogli. Visoka listnata kupola ladje je ponovljena v nižji kupoli prezbiterija, toda oba prostora loči ostra zareza slavoloka, tako da doživimo poleg tega ozkega pretoka prostora v globinski osi tudi njegovo dvakratno vzkipenje v višino (Cevc). Cerkev obkrožajo arkadne lope za romarje in opirajo jo iz gotike podedovani oporniki. Nova Štifta je sprožila več posnemovalcev v 17., zlasti še v 18. stoletju. Posvečena je Marijinemu vnebovzetju, ki ga predstavlja Metzingerjeva podoba; ta zakriva dragocen umetniško izdelan veliki oltar. Po prvi svetovni vojni je kupolo poslikal p. Blaž Farčnik. V Novi Štifti je bilo nekdaj mnogo romarskih shodov. 14 Nedelja 3. POSTNA; Matilda, kraljica; Leon, škof, mučenec Jezus opominja k pokori (Lk 13, 1—9) 15 Ponedeljek Klemen Marija Dvorak, red.; Ludvika de Marillac, redovnica 16 Torek Hilarij in Tacijan, muč.; Herbert, škof; Julijan, muč. 17 Sreda Patricij (Patrik), škof; Jedrt, devica; Jožef iz Arimateje 18 Četrtek Ciril Jeruzalemski, škof, cerkv. uč.; Salvator, red. 19 Petek JOŽEF, MOŽ DEVICE MARIJE 20 Sobota Feliks, Larg, Dionizij, mučenci; Klavdija in tov., mučenke 21 Nedelja 4. POSTNA; Benedikt, opat; Nikolaj iz Fliie, pušč. Prilika o izgubljenem sinu (Lk 15, 1—3. 11—32) 22 Ponedeljek Lea, spokornica; Katarina Švedska, red. 23 Torek Viktorijan, muč.; Jožef Oriol, duh.; Oton, škof 24 Sreda Simon, otrok, mučenec; Marko, mučenec 25 Četrtek Gospodovo oznanjenje*; Dizma, desni razbojnik 26 Petek f Maksima, mučenka; Tekla, mučenKa; Emanuel, mučenec 27 Sobota Janez Damaščan, cerkv. uč.; Rupert, škof 28 Nedelja 5. POSTNA; Janez Kapistran, red.; Sikst III., papež Jezus oprosti grešnico (Jan 8, 1—11) 29 Ponedeljek Ciril, mučenec; Bertold, redovni ustanovitelj 30 Torek Kvirin, mučenec; Janez Klimak, opat 31 Sreda Modest Koroški, škof; Benjamin, mučenec SUŠEČ 1. 08.42 17.49 11.07, 08.15 23.35 2. 06.40 17.50 11.10 08.45 - 3. 06.38 17.52 11.14 09.22 00.54 } 03.02 4. 06.36 17.53 11.17 10.07 02.06 5. 06.34 17.45 11.20 11.01 03.06 6. 06.32 17.56 11.24 12.05 03.54 • 7. 06.31 17.58 11.27 13.11 04.32 8. 06.29 17.59 11.30 14.20 05.02 - 9. 06.28 18.00 11.23 15.27 05.25 10. 06.26 18.01 11.35 16.32 03.44 11. 06.23 18.02 11.39 17.36 OS.02 ® 03.34 12. 06.21 18.04 11.43 18.40 08.17 13. 06.19 18.05 11.46 19.44 06.32 14. 06.17 18.07 11.50 20.49 06.48 15. 06.16 18.03 11.52 21.57 07.06 16.; 06.15 18.09 11.54 23.06 07.28 17. 06.13 18.10 11.57 — 07.55 18. 06.11 18.12 12.01 00.15 08.29 19. 06.08 18.13 12.05 01.21 09.14 C 03.31 20. 06.06 18.15 12.09 02.20 10.12 21. 06.04 18.16 12.12 03.10 11.20 22. 06.02 18.13 12.16 03.48 12.40 23. 06.00 18.19 12.19 04.19 14.03 24. 05.58 18.20 12.22 04.45 15.27 25. 05.56 18.21 12.25 05.07 16.52 ® 20.24 26. 05.54 18.23 12.29 05.29 18.16 27. 05.52 18.24 12.32 05.50 19.41 28. 05.51 18.25 12.34 06.14 21.08 29. 05.49 18.26 12.37 06.43 22.29 30. 05.47 18.28 12.41 07.17 23.47 31. 05.45 18.30 12.45 08.01 - VREMENSKI PREGOVORI Igrajo v sušcu se mušice, v aprilu vzemi rokavice. Če o svetem Rupretu lepi dni, se seno lepo suši. Sveti Jožef lep in jasen, dobre letine prerok prijazen. Kar sušca zeleni, se rado posuši. LJUDSKA MODROST Brez muke ni moke. — Bolje je bosa trnje mleti, kakor pijanca vzeti. — Vsak dež ima svoj čas. — Molčati ni nobena umetnost, pa vendar je težko. — Nevoščljivec bi rad blagor drugemu z očmi uničil. — Drevo se na drevo naslanja, a človek na človeka. — Iz neumne dupline neumen veter piha. BOŽJA MODROST Kdor vedno pazi na veter, ne pride do sejanja, kdor vedno gleda na oblake, ne pride do žetve (Prid 11,4). — Spoznajte, preprosti, modrost, in vi, neumni, spametujte se! (Preg 8, 5). — Kjer se veliko dela, tam je obilnost, kjer pa je preobilno besedi, tam je pogosto revščina (Preg 12, 23). APRIL KRKA NA KOROŠKEM Krka na Koroškem Med najmogočnejše romanske stavbe na slovenskem narodnostnem ozemlju se uvršča stolnica v Krki na Koroškem, ki je v današnji obliki nastala med leti 1140 do 1200. Krka je dvojna božja pot: v znameniti kripti je grob sv. Eme; zgoraj v veličastno cerkev pa hodijo romarji častit Kraljico Devico v nebesa vzeto. Prvotno cerkev v Krki je dala zidati na svoje stroške kneginja Ema, ki je po smrti svojega moža in sinov podedovala velika posestva. Ko je bila iz Emine zapuščine ustanovljena krška škofija, je ta cerkev postala stolnica krške škofije. Ema je umrla po izročilu 29. junija 1045. Leta 1174 so njeno truplo prenesli v kripto Marijine cerkve, kjer počiva še danes. Cerkev Marije vne-bovzete je bila nekdaj obdana z velikim obzidjem s sedmimi stolpi. Glavni vhod je iz 12. stoletja, podobe na njem so iz 14. stoletja. Cerkev ima tri ladje, dolga je 63 metrov; prvotni leseni strop so v 16. stoletju zamenjali z rebrastim z grbi na sklepih. Sedanji veliki oltar je iz leta 1631. 1 Četrtek 2 Petek 3 Sobota 4 Nedelja 5 Ponedeljek 6 Torek 7 Sreda 8 Četrtek 9 Petek 10 Sobota 11 Nedelja 12 Ponedeljek 13 Torek 14 Sreda 15 Četrtek 16 Petek 17 Sobota 18 Nedelja 19 Ponedeljek 20 Torek 21 Sreda 22 Četrtek 23 Petek 24 Sobota 25 Nedelja Hugo, škof; Venancij, škof, mučenec t Frančišek (Branko) Pavelski, red. u.; Marija Egiptovska Rihard, škof; Sikst I., papež, mučenec CVETNA — NEDELJA TRPLJENJA; Izidor Seviljski, šk., c. u. Jezusov slovesni vhod v Jeruzalem (Lk 19, 28—40) Vincenc Ferreri, duhovnik; Julijana, opatinja Marcelin, mučenec; Viljem, opat; Timotej, mučenec Herman Jožef, redovnik; Donat, mučenec Vel. četrtek; Albert, škof, muč.; Julija, devica tt Vel. petek; Marija Kleofova, vdova; Tomaž Tol. in tov. Vel. sobota; Apolonij in tov., muč.; Ezekijel, prerok VELIKA NOČ, GOSPODOVO VSTAJENJE Jezus vstane od mrtvih (Jan 20, 1—9) Velikonočni ponedeljek;* Lazar, tržaški mučenec Hermenegild, muč.; Ida dev.; Maksim in tov., m. Justin, mučenec; Valerijan, mučenec; Lidvina, dev. Peter Gonzales, duhovnik; Anastazija, devica, muč. Bernarda Lurška, devica; Benedikt Jožef Labre, spok. Anicet, papež, muč.; Rudolf, muč.; Robert, opat 2. VELIKONOČNA, BELA (1. povelikon.,); Elevterij, muč. Jezus se prikaže apostolom (Jan 20, 19—31) Ema, redovnica; Leon IX., papež Sulpicij, mučenec; Neža Montepulčanska, devica Anzelm, škof, cerkv. uč.; Konrad Parzham, redovnik Soter in Gaj, papeža, mučenca; Leonid, mučenec Vojteh (Adalbert), škof, mučenec; Gerard, škof Jurij (Georgij, Zora), muč.; Fidel (Zvest) Sigmarinški, m. 3. VELIKONOČNA (2. povelikon.); Marko, evangelist „ Jezus z apostoli na Genezareškem jezeru (Jan 21, 1—19) 26 Ponedeljek Mati dobrega sveta; Klet in Marcelin, papeža in mučenca 27 Torek USTANOVITEV OF; Peter Kanizij, duh., cerkv. uč.; Hozana Kotorska 28 Sreda Pavel od križa, duh.; Peter Šanel (Chanel), duh., mučenec 29 Četrtek Peter Veronski, muč.; Robert, opat; Pavlin, škof 30 Petek Katarina Sienska, devica; Jožef Kotolengo, duh. MALI TRAVEN 1. 05.43 Il8.31 12.48 08.54 00.55 $ 16.46 2. 05.41 18.32 12.51 09.55 01.50 3. 05.39 ,18.33 12.54 11.02 02.32 4. 05.37 18.35 21.58 12.10 03.05 5. 05.35 18.36 13.01 13.17 03.30 6. 05.33 18.37 13.04 14.24 03.50 7. 05.31 18.38 13.07 15.28 04.09 8. 05.29 18.39 13.10 16.31 04.24 9. 05.28 18.41 13.13 17.35 04.40 ® 21,11 10. 05.26 18.42 13.16 18.40 04.56 11. 05.24 18.44 13.20 19.47 05.14 12. 05.22 18.45 13.23 20.57 OS. 34 13. 05.21 18.47 13.26 22.06 05.59 14. 05.19 18.48 13.29 23.12 06.31 15. 05.17 18.49 13.32 - 07.13 16. 05.15 ^8.51 13.36 00.13 08.06 17. 05.13 18.52 13.39 01.04 09.10 6 13.58 18. 05.11 18.53 13.42 01.45 10.25 19. 05.09 18.54 13.45 02.19 11.42 20. 05.06 18.57 13.51 03.08 14.25 21. 05.06 18.57 13.51 03.08 14.25 22. 05.04 18.58 13.45 03.29 15.46 23. 05.02 18.59 13.57 03.50 17.09 24. 05.00 19.00 14.00 04.13 18.33 9 05.02 25. 04.59 19.02 14.03 04.39 19.58 26. 04.57 19.03 14.06 05.11 21.21 27. 04.56 19.05 14.09 05.51 22.35 28. 04.54 19.06 14.12 06.42 23.38 29. 04.53 19.07 14.14 07.40 — 30. 04.52 19.09 14.17 08.47 00.27 VREMENSKI PREGOVORI Sveti Jurij zakuri in odpre nam duri. Če je april deževen, kmet ne bo reven. Če malega travna grmi, se slane nič več bati ni. Če v dežju drevo cvete, nikdar sadja ne daje. LJUDSKA MODROST Ako vesta dva, je med tema; ako trije, je med vsemi. — Bog ima tako dolgo šibo, da z njo vsakogar doseže. — Vsaka povodenj se uteče. — Kdor hoče, temu ni nič težko. — Brez potu ni medu. — Kdor lahko z vedrom za-jemlje, ne vpraša po korcu. — Častna obleka sramote ne pokriva. BOŽJA MODROST Kdor ti kaj dela, mu brž daj plačilo (Tob 4, 15). — Poslušaj, moj sin, in sprejmi moje besede, in pomnožila se ti bodo leta življenja! (Preg 4, 10). — Pojdi k mravlji, lenuh, poglej njena pota in postani moder! (Preg 6, 6). — Otroci, pazite na očetovo pravico in tako delajte, da vam bo dobro! (Sir 3, 1). MAJ 1 Sobota MEDNARODNI PRAZNIK DELA; Jožef Delavec ŠMARNA GORA Šmarna gora Romarska cerkev na Šmarni gori je nastala v letih 1711—12. S svojega 671 metrov visokega vrha se razgleduje po ljubljanskem, kamniškem in sorškem polju. Zgodovinarji trdijo, da je stalo Marijino svetišče na šmarni gori že leta 1216. Prvotno kapelo so nadomestili leta 1431 z novo cerkvijo, ki je imela po sredi več stebrov in devet oltarjev, deseti oltar je stal ob zunanji cerkveni steni. Na Šmarni gori in sosednji Grmadi so v času turških vpadov goreli kresovi in opozarjali na nevarnost. Cerkev je bila obdana z visokim obzidjem, da bi Turki ne mogli priti do nje. Ker je prihajalo na goro čedalje več romarjev, so zidali novo, prostornejšo cerkev v okroglasti podobi in z dvema kupolama: eno nad svetiščem in eno nad ladjo. V velikem oltarju je kip Matere božje z Detetom v naročju. Obe kupoli je poslikal Matej Langus s prizori iz Marijinega življenja (1842 in 1846). Glavni romarski shod na Šmarni gori je še danes na rožnvensko nedeljo. 2 Nedelja 4. VELIKONOČNA (3. povelikon.); Atanazij, škof, cerkv. uč. Jezus dobri pastir (Jan 10, 27—30) 3 Ponedeljek Aleksander (Saša), papež, mučenec; Emilija, dev. 4 Torek Monika, mati sv. Avguština; Florijan (Cvetko), muč. 5 Sreda Pij V., papež; Maksim, škof; Angel, mučenec 6 Četrtek Marija, Srednica milosti; Benedikta, devica 7 Petek Stanislav, škof, mučenec; Gizela, opatinja 8 Sobota Peter, škof; Viktor (Zmago), mučenec 9 Nedelja 5. VELIKONOČNA (4. povelikon.); Dan zmage; Gregor Nac. Jezusova nova zapoved (Jan 13, 31—35) 10 Ponedeljek Izidor, kmet; Antonin, škof 11 Torek Filip (Zdenko) in Jakob (Rado), apostola; Sigismund 12 Sreda Pankracij, mučenec; Nerej in Ahilej, mučenca 13 Četrtek Robert Belarmin, škof, cerkv. uč.; Servacij, škof 14 Petek Bonifacij, škof, mučenec; Pashal, papež 15 Sobota Janez Krstnik de la Salle, duhov.; Zofija (Sonja), mučenka 16 Nedelja 6. VELIKONOČNA (5. povelikon.); Janez Nepomuk, mučenec Jezus obljubi Svetega Duha (Jan 14, 23—29) 17 Ponedeljek Prošnji dan; Pashal Bajlonski, redovnik 18 Torek Prošnji dan; Aleksandra in tov., muč.; Erik, muč. 19 Sreda Prošnji dan; Peter Celestin, papež; Ivo, duhovnik 20 Četrtek GOSPODOV VNEBOHOD, Bernardin Sienski, duh. 21 Petek Andrej Bobola, mučenec; Valens, škof 22 Sobota Emil (Milan), mučenec; Renata, žena; Julija, devica 23 Nedelja 7. VELIKONOČNA (6. povelikon.); Deziderij, škof, mučenec Naj bodo vsi eno (Jan 17, 20—26) 24 Ponedeljek Marija Pomočnica; Ivana, žena; Suzana, mučenka 25 Torek Rojstni dan maršala Tita; Gregor VII., pap.; Urban I. 26 Sreda Filip (Zdenko) Neri, duhovnik; Elevterij, pap., muč. 27 Četrtek Beda Častitljivi, duh., c. u., Janez I, papež, muč. 28 Petek Avguštin Canterburijski, škof; Bernard Mentonski, duhovnik 29 Sobota Marija Magdelena Paciška, devica; Maksim, škof, 30 Nedelja BINKOŠTI, PRIHOD SVETEGA DUHA; Ferdinand Arag., kralj Prejmite Svetega Duha (Jan 20, 19—23) 31 Ponedeljek Marija Devica, Kraljica; Kancij in tov., mučenci VELIKI TRAVEN ........_ 1. 04.50 19.10 14.20 09.56 01.03 | VREMENSKI PREGOVORI 5 08.35 2. 04.49 19.12 14.23 11.06 01.32 3. 04.48 19.13 14.25 12.13 01.55 M 4. 04.46 19.14 14.28 13.18 02.13 5. 04.44 19.15 14.31 14.22 02.31 Slana v začetku maja zoritvi sadja nagaja. 6. 04.42 19.16 14.34 15.25 02.46 7. 04.41 19.18 14.37 16.30 03.01 Brez dežja Pankrac in Urban, dobre trgatve up je dan. 8. 04.39 19.19 14.40 17.37 03.19 9. 04.38 19.21 14.43 18.46 03.39 Če je ta mesec dosti dežja, © 12.24 10. 04.36 19.22 14.46 19.55 04.02 v jeseni bo dosti vsega blaga. 11. 04.35 19,23 14.48 21.04 04.33 Po svetem Servati 12. 04.34 19.24 14.50 22.07 05.12 se mraza ni bati. 13. 04.33 19.25 14.52 23.01 06.02 14. 04.31 19.26 14.55 23.45 07.04 | LJUDSKA MODROST 15. 04.30 19.27 14.57 — 08.15 16. 04.29 19.28 14.59 00.20 09.31 e 21.16 17. 04.28 19.29 15.01 00.47 11.51 18. 04.27 19.31 15.04 01.12 12.09 19. 04.26 19.32 15.06 01.32 13.27 Mirna vest je najboljše vzglavje. — 20. 04.25 19.33 15.08 01.52 14.47 Bolezen po vrvi, zdravje po niti. — Življenja razvaline so življenja novine. — Ne hvali dneva pred večerom. — Komur Bog ni dal razuma, temu ga 21. 04.24 19.34 15.10 02.14 16.08 22. 04.23 19.35 15.12 02.38 17.30 23. 04.22 19.36 15.14 03.06 18.53 tudi kovač ne skuje. — Kdor hoče, da ga drugi spoštujejo, naj sam sebe spoštuje. — Hvaležnost dobroto razve- ® 13.32 24. 04.21 19.37 15.16 03.43 20.11 25. 04.20 19.38 15.18 04.28 21.20 seli. 26. 04.19 19.39 15.20 05.24 22.15 27. 04.19 19.40 15.21 06.29 22.57 I BOŽJA MODROST 28. 04.18 19.41 15.23 07.39 23.31 29. 04.17 19.42 15.25 08.50 23.56 30. 04.17 19.43 15.26 09.58 — 31. 04.16 19.44 15.28 11.05 00.17 lijHuj a Bo H luHUJ ulo < UJ Q UJ O < N < cc i- > N z < o _j _J Karkoli shraniš, preštej in pretehtaj, in kar izdaš in prejmeš, vse zapišil (Sir 42, 7). — Očetov blagoslov utrjuje otrokom hiše, materina kletev pa jih do temeljev podira. (Sir 3, 9). — Pouči modrega in bo še modrejši, pouči pravičnega in bo napredoval v spoznanju! (Preg 9, 9). JUNIJ UMHJENA M.OL1JA LJUBNO NA GORENJSKEM Ljubno na Gorenjskem Sv. Lovrenc je bil patron prvotne cerkve, ki je pripadala sosednji župniji Podbrezje. Kronika iz leta 1692 pripoveduje o izrednem dogodku. Pred cerkvenimi vrati je bila lopa in v njej lesen kip Matere božje. Zidarji so popravljali okrušeno cerkveno zi-dovje in eden med njimi, Gregor Eržen, doma iz Kamne gorice, je udaril Marijo s kladivom po čelu. Iz kronike ni razvidno, zakaj je to storil; morda se je prepiral s tovariši ali pa je bil pijan. Iz rane na Marijinem levem sencu je začela teči kri. Župnik je nesel Marijin kip v cerkev in ga postavil na veliki oltar, zidar Gregor Eržen, je šel skesan na božjo pot v Rim, se tam spovedal, se vrnil in skesano umrl. Marija-Udarjena je sedaj v velikem oltarju, v levici drži nebeško Dete, v desnici žezlo. Cerkev v Ljubnem je bila zidana leta 1600; pozneje so dozidali še kapelo sv.Treh kraljev. Včasih so Kranjci in Štajerci v procesijah prihajali k Mariji Udarjeni in največkrat združevali romanje v Ljubnem z romanjem k Mariji Pomagaj na Brezje. 1 Torek Angela Merici, devica; Juvencij, mučenec 2 Sreda Marcelin in Peter, mučenca; Erazem, škof, mučenec 3 Četrtek Karel (Drago) Lwanga in ugandski mučenci; Klotilda, kr. 4 Petek Kvirin, škof, mučenec; Frančišek Caracciolo, redovnik 5 Sobota Kvatre; Bonifacij, mučenec; Valerija, mučenka 6 Nedelja SV. TROJICA; Norbert, škof, red. ustan. Tri božje osebe so eno (Jan 16, 12—15) 7 Ponedeljek Robert Nevvminsterski, opat; Ana Garzia, devica 8 Torek Medard, škof; Viljem (Vilko), angl. škof 9 Sreda Primož in Felicijan, mučenca; Mati milosti božje 10 Četrtek SVETO REŠNJE TELO IN KRI; Marjeta (Biserka) Škotska, žena 11 Petek Barnaba, apostol; Feliks (Srečko), mučenec 12 Sobota Janez Fakundski, redovnik, cerkv. uč., Leon III., papež t 13 Nedelja 11. NAVADNA (2. pobink.); Anton Padovanski, red., c. u. Jezus odpusti grešnici (Lk 7, 36—50; 8, 1—3) 14 Ponedeljek Bazilij (Vasilij) Veliki, šk., cerkv. uč.; Elizej, prer. 15 Torek Vid (Vitomir), mučenec; Germana, devica 16 Sreda Frančišek (Branko) Regis, duh.; Beno, š.; Gvido, r. 17 Četrtek Gregor Barbarigo, škof; Rajner, škof; Adolf, škof 18 Petek Srce Jezusovo; Efrem Sirski, diakon, cerkv. učitelj 19 Sobota Julijana Falconieri, devica; Gervazij in Protazij, muč. 20 Nedelja 12. NAVADNA (3.pobink.); Silverij I., papež, muč. Peter izpove vero v Kristusa (Lk 9, 18—24) 21 Ponedeljek Alojzij (Vekoslav) Gonzaga, redovn.; Evzebij, škof 22 Torek Pavlin Nolanski, šk.; Janez Fisher in Tomaž More, mučenca 23 Sreda Agripina, devica, mučenka; Jožef Cafasso, duhovnik 24 Četrtek Kres; Rojstvo Janeza Krstnika; Neronovi mučenci 25 Petek Viljem (Vilko), opat; Henrik, škof; Lucija, dev., muč. 26 Sobota Vigilij (Stojan), škof, muč.; Janez in Pavel, muč. 27 Nedelja 13. NAVADNA (4. pobink.); Ema (Hema) Krška, kneginja Jezus uči ponižnost (Lk 14, 7—14) 28 Ponedeljek Pavel I., papež; Potamijena, devica, mučenka 29 Torek PETER IN PAVEL, apostol"; Marcel, mučenec 30 Sreda Prvi mučenci rimske Cerkve; Lucina, žena ROŽNIK ) 01.43 1. 04.15 19.45 15.30 12.10 00.35 2. 04.14 19.46 15.32 13.12 00.51 3. 04.14 19.47 15.33 14.17 01.07 4. 04.13 19.47 15.34 15.23 01.23 5. 04.13 19.48 15.35 16.31 01.42 6. 04.12 19.49 15.37 17.40 02.04 7. 04.12 19.50 15.38 18.51 02.32 8. 04.11 19.50 15.39 19.57 03.08 ® 01.04 9. 04.11 19.51 15.40 20.55 03.57 10. 04.11 19.52 15.41 21.44 04.54 11. 04.11 19.52 15.41 22.21 06.04 12. 04.11 19.53 15.42 22.52 07.20 13. 04.11 19.53 15.42 23.16 09.40 14. 04.11 19,54 15.43 23.37 09.59 15. 04.11 19.54 15.43 23.58 11.17 € 02.25 16. 04.11 19.54 15.43 _ 12.34 17. 04.11 19.55 15.44 00.17 13.52 18. 04.11 19.55 15.44 00.40 15.12 19. 04.11 19.56 15.45 01.06 16.33 20. 04.11 19,56 15.45 01.39 17.52 21. 04.11 19.56 15.45 02.19 19.04 • 22.58 22. 04.11 19.56 15.45 03.10 20.04 23. 04.12 19.57 15.45 04.11 20.52 24. 04.12 19.57 15.45 05.19 21.29 25. 04.12 19.57 15.45 06.31 21.57 26. 04.13 19.57 15.44 07.43 22.19 27. 04.13 19.57 15.44 08.51 22.39 28. 04.14 19.57 15.43 09.56 22.55 29. 04.14 19.57 15.43 11.00 23.11 > 19.12 30. 04.14 19.57 15.43 12.04 23.27 VREMENSKI PREGOVORI Kakor vreme na Medarda kane, tako ves mesec ostane. O svetem Vidi se skozi noč vidi. Kakor se Medard zdani vreme štirideset dni trpi. Sveti Vid dežja ne daj, da bo lepe žetve kaj. LJUDSKA MODROST Kjer vidiš, da je mnogo otrok, zaklepaj. — Kjer je mnogo besedi, je mnogo laži. — Potrpljenje je tista roža, ki je zasajena v božjem vrtu, pa jo nebeški Oče daje porednim otrokom, da jih pokori. — Izkušnja je kos preroka. — Čas vse v kozji rog užene. — Navada je lahka, odvada je težka. BOŽJA MODROST Moj sin, podpiraj očeta v njegovi starosti, ne žali ga, dokler živi! (Sir 3, 12). Sovraštvo vzbuja prepire, ljubezen pa vse pogreške pokriva (Preg 10, 12). — Kdor zanemarja svojo hišo, žanje veter, in neumnež bo suženj modremu (Preg 11, 29). JULIJ GOSPA SVETA Gospa Sveta Severno od Celovca, sredi prostranega Gosposvetskega polja, stoji na majhni vzpetini veličastna cerkev z dvema stolpoma, Gospa Sveta. Vse polje okrog in cerkev sama sta tihi priči stoletne zgodovine našega naroda. V te kraje so prišli naši predniki po letu 568. Prvotno cerkev na današnjem mestu je pozidal škof sv. Mo-dest. Sedanja cerkev je iz leta 1430; zidati so jo začeli v času turških vpadov in jo obdali z utrdbami. Grajena je v gotskem slogu (v kakršnem je tudi cerkev v Krki), ima dva mogočna zvonika, v enem je največji zvon na Koroškem. Južna stran cerkve je polna starih rimskih kamnov iz nekdanje, bližnje rimske naselbine Virunum. Na eni zunanjih cerkvenih sten je okoli 500 let stara freska, ki predstavlja sv. Krištofa. Notranjost cerkve je razdeljena na tri ladje. V srednji, glavni ladji so pred dobrimi 30 leti odkrili 42 slik, ki predstavljajo Kristusov rodovnik po Matejevem evangeliju. V desni ladji sta kapeli sv. Ane in sv. Barbare in baročni oltar sv. Jožefa. Na velikem oltarju iz leta 1741 je Marijina podoba iz leta 1425. H Gospe Sveti so v preteklih stoletjih pogosto romali naši ljudje iz Kranjske, Primorske in Štajerske. Včasih je prišlo na leto do 100 procesij. 1 Četrtek Teobald (Bogoslav) puščavnik; Aron 2 Petek Obiskanje Device Marije; Oton Bamberški, škof 3 Sobota Irenej, škof, mučenec; Heliodor, škof 4 Nedelja 14. NAVADNA (5. pobink.); DAN BORCA; Urh (Ulrik), škof Jezus razpošlje učence (Lk 10, 1—12. 17—20) 5 Ponedeljek Anton Marija Zaccaria, duhovnik; Viljem iz Hirsaua, opat 6 Torek Marija Goretti, devica, mučenka; Bogomila, spokornica 7 Sreda Ciril in Metod, slovanska apostola; Vilibald, škof 8 Četrtek Elizabeta (Jela, Špela) Portugalska, kr.; Hadrijan III., p. 9 Petek Kraljica miru; Gorkumski mučenci; Brickij, škof 10 Sobota Sedem bratov mučencev; Amalija (Ljuba), redovn. 11 Nedelja 15. NAVADNA (6. pobink.); Olga Kijevska, kneginja Prilika o usmiljenem Samarijanu (Lk 10, 25—37) 12 Ponedeljek Mohor in Fortunat, mučenca; Nabor in Feliks. mučenca 13 Torek Evgen, škof, mučenec; Joel in Ezdra, preroka 14 Sreda Bonaventura, škof, cerkv. uč.; Frančišek Šolan, red. 15 Četrtek Henrik (Hinko) I., kralj; Vladimir Kijevski, knez 16 Petek Karmelska Mati božja; Evstahij, škof 17 Sobota Aleš (Aleksij), spokornik; Donata in tov., mučenke 18 Nedelja 16. NAVADNA (7. pobink.); Kamil Lelijski, red. ust. Marta in Marija (Lk 10, 38—42) 19 Ponedeljek Vincenc Pavelski, red. ustan.; Avrea (Zlata), dev. 20 Torek Hieronim Emiliani, duh.; Marjeta Antiohijska, muč. 21 Sreda Lovrenc (Lovro) Brindiški, duh., c. u.; Daniel (Danilo) 22 Četrtek DAN VSTAJE SLOVENSKEGA NARODA Marija Magdalena (Majda), svetopis. ž.; Teofil, muč. 23 Petek Apolinarij, škof, mučenec; Ljborij, škof 24 Sobota Kristina, devica, mučenka; Vincenc, škof 25 Nedelja 17. NAVADNA (8. pobink.); Jakob, ap.; Krištof, m. Jezus uči prav moliti (Lk 11, 1—13) 26 Ponedeljek Ana, mati Device Marije; Valens, škof 27 Torek Sergij, mučenec; Natalija (Božena), mučenka 28 Sreda Viktor (Zmagoslav) I., papež, muč.; Nazarij in Celzij, muč. 29 četrtek Marta iz Betanije; Urban II., papež; Olaf. muč. 30 Petek Abdon in Senen, mučenca; Julita, mučenka 31 Sobota Ignacij (Ognjeslav) Lojolski, red. ust.; Fabij, muč. MALI SRPAN 1. 04.15 19.56 15.41 13.10 23.46 2. 04.16 19.56 15.40 14.15 - 3. 04.16 19.56 15.40 15.24 00.06 4. 04.17 19.56 15.39 16.33 00.32 5. 04.18 19.56 15.38 17.42 01.03 6. 04.18 19.55 15.37 18.44 01.46 7. 04.19 19.55 15.36 19.38 02.40 ® 11.37 8. 04.20 19.54 15.34 20.20 03.46 9. 04.21 19.53 15.32 20.54 05.02 10. 04.21 19.52 15.31 21.20 06.24 11. 04.22 19.52 15.30 21.43 07.45 12. 04.23 19.51 15.28 22.03 09.05 13. 04.24 19.51 15.27 22.23 10.24 14. 04.25 19.50 15.25 22.45 11.42 6 06.47 15. 04.26 19.50 15.24 23.09 13.02 16. 04.27 19.49 15.22 23.39 14.21 17. 04.28 19.48 15.20 - 15.38 18. 04.28 19.47 15.19 00.15 16.51 19. 04.29 19.46 15.17 01.01 17.55 20. 04.30 19.45 15.15 01.58 18.47 21. 04.31 19.44 15.13 03.03 19.26 ® 10.16 22. 04.32 19.43 15.11 04.14 19.58 23. 04.33 19.42 15.09 05.26 20.23 24. 04.34 19.41 15.07 06.35 20.42 / 25. 04.36 19.40 15.04 07.41 21.00 26. 04.37 19.39 15.02 08.47 21.16 27. 04.38 19.38 15.00 09.51 21.26 28. 04.39 19.37 14.58 10.56 21.47 29. 04.41 19.36 14.55 12.00 22.09 } 12.08 30. 04.42 19.34 14.52 13.08 22.31 31. 04.43 19.33 14.50 14.16 23.01 VREMENSKI PREGOVORI Je tega mesca presuho, bo grozdje prav drobno. Če Marijinega dne ne bo lepo, se dež ves mesec ustavil ne bo. Jakobova ajda in Ožbaltova repa je malokdaj lepa. Če na dan sv. Marjete deži, orehov pričakovati ni. LJUDSKA MODROST Grunt pravi: Obdeluj me, če ne, bom jaz tebe. — Človek se mora po ljudeh ravnati, ne ljudje po človeku. — Dober glas gre v deveto vas, slab pa v deveto deželo. — Veselo srce kodeljo prede. — Na sedem let vsaka reč prav pride. — Kogar hoče sreča končati, ga najprej razvadi kakor neumna mati. BOŽJA MODROST Kdo je, ki načrtno delo zatemnjuje z govori brez pameti? (Job 38, 2). — Ne ponašaj se z jutrišnjim dnem, ker ne veš, kaj ti prinese (Preg 27, 1). — Če razumeš, odgovori bližnjemu; če pa ne, deni roko na svoja usta! (Sir 5, 12). — Železo se brusi z železom, (Preg 27, 17). AVGUST 'rJCZ DOBROVA PRI LJUBLJANI Dobrova pri Ljubljani Cerkev na Dobrovi pri Ljubljani je leto dni mlajša kakor šmarnogorska in je delo istega mojstra, Gregorja Mačka, ki je zlasti za romarske cerkve najraje izbiral osrednji, s kupolo obokan stavbni tip s kvadratičnim prezbiterijem. »Marija v Leščevju« je prvotno ime za božjo pot Dobrova pri Ljubljani. Po legendi je božja pot nastala tako, da je Rupnikov pastir tri večere zapored našel Marijino sliko v leskovem grmu in pred njo klečečo svojo čredo. Ob grmu so najprej (okoli 970) postavili kapelico, leta 1231 pa namesto kapelice gotsko cerkev s petimi oltarji, posvečeno Mariji vnebovzeti. Leta 1718 so jo podrli in na njenem mestu začeli zidati novo v baročnem slogu; dozidana je bila leta 1716. Taka se je ohranila do danes. Dobrovska božja pot je bila nekoč tako sloveča, da so ljudje v trumah romali tja in se je — po Valvasorjevem poročilu — v poletnem času opravilo po 20—26 sv. maš na dan. Danes se vrše romarske pobožnosti med šmarnimi mašami. Leta 1970 je Dobrova praznovala 1000-letnico čaščenja Matere božje. 1 Nedelja 2 Ponedeljek 3 Torek 4 Sreda 5 Četrtek 6 Petek 7 Sobota 8 Nedelja 9 Ponedeljek 10 Torek 11 Sreda 12 Četrtek 13 Petek 14 Sobota 15 Nedelja 16 Ponedeljek 17 Torek 18 Sreda 19 Četrtek 20 Petek 21 Sobota 22 Nedelja 23 Ponedeljek 24 Torek 25 Sreda 26 Četrtek 27 Petek 28 Sobota 29 Nedelja 30 Ponedeljek 31 Torek 18. NAVADNA (9. pobink.); Makabejski bratje Jezus svari pred lakomnostjo (Lk 12, 13—21) Alfonz M. Ligvorij, škof, c. u.; Štefan I., papež, muč. Julijan Peter Eymard, duhovnik; Lidija, maked. žena Dominik (Vladimil), red. ust.; Perpetua, žena Posvetitev bazilike Marije Vel. (Snežne); Sikst II., p. Gospodovo spremenjenje na gori Kajetan, duhovnik; Donat, škof, mučenec 19. NAVADNA (10. pobink.); Janez M. Vianney, duh. Opomin k čuječnosti (Lk 12, 32—48) Peter Faber, redovnik; Roman, mučenec Lovrenc (Lovro), diakon, mučenec; Pavla, devica, mučenka Tiburcij, mučenec; Aleksander (Saša), škof Klara (Jasna), devica; Hilarija, muč.; Herkulan, škof Poncijan in Hipolit, mučenca; Janez Berhmans, duhovnik Evzebij, duhovnik; Demetrij (Mitja), mučenec VNEBOVZETJE DEVICE MARIJE; Tarzicij, mučenec Marijin slavospev (Lk 1, 39—56) Joahim, oče Device Marije; Rok, spokornik Hiacint, redovnik; Pavel in Julijana, mučenca Helena (Alenka, Jelena), cesarica; Agapit (Ljubo), mučenec Janez Eudes, red. ust.; Marijan, puščavnik Bernard, opat, c. u.; Samuel (Samo), prerok Ivana Frančiška Šantalska, redovnica; Fidel (Zvest), mučenec 21. NAVADNA (12. pobink.); Brezmadežno Srce Marijino Ozka so vrata v nebesa (Lk 13, 22—30) Filip Benicij, redovnik; Valerijan, mučenec Jernej (Bartolomej), apostol; Avrea (Zlata), mučenka Ludovik IX. Francoski, kralj; Patricija, devica Ceferin, papež, mučenec; Rufin, škof Jožef Kalasancij, red. ust.; Ruf, škof, mučenec Avguštin, škof, cerkv. učitelj; Hermes, mučenec 22. NAVADNA (13. pobink.); Mučeništvo Janeza Krstnika Jezus uči ponižnosti (LK 14, 7—14) Roza iz Lime, devica; Feliks in Adavkt, mučenca Rajmund (Rajko) Nonat, redovnik; Pavlin, škof VELIKI SRPAN 1. 04.44 19.31 14.47 15.24 23.36 2. 04.46 19.30 14.44 16.28 — 3. 04.47 19.29 14.42 17.26 00.25 4. 04.48 19.27 14.39 18.13 01.25 5. 04.49 19.25 14.36 18.51 02.37 © 20.43 6. 04.50 19.24 14.34 19.21 03.57 7. 04.51 19.23 14.32 19.46 05.21 8. 04.52 19.21 14.29 20.07 06.43 9. 04.53 19.19 14.26 20.28 08.05 10. 04.54 19.18 14.24 20.50 09.27 11. 04.55 19.17 14.22 21.13 10.48 12. 04.56 19.15 14.19 21.42112.09 e 11.56 13. 04.57 19.13 14.16 22.16 13.28 14. 04.59 19.12 14.13 22.59 14.43 15. 05.00 19.11 14.11 23.51 15.52 16. 05.01 19.09 14.08 — 16.44 17. 05.02 19.07 14.05 00.53 17.27 18. 05.04 19.06 14.02 02.02 18.00 19. 05.05 19.05 14.00 03.12 18.26 © 23.54 20. 05.06 19.03 13.57 04.21 18.48 21. 05.07 19.01 13.54 05.30 19.06 22. 05.09 18.59 13.50 06.34 19.23 23. 05.10 18.57 13.47 07.39 19.38 24. 05.11 18.55 13.44 08.44 19.55 25. 05.13 18.53 13.40 09.47 20.13 26. 05.14 18.51 13.37 10.54 20.34 27. 05.16 18.50 13.34 12.01 21.01 28. 05.17 18.48 13.31 13.08 21.32 > 03.57 29. 05.18 18.46 13.28 14.13 22.15 30. 05.19 18.44 13.25 15.12 23.09 31. 05.20 18.42 13.22 15.54 - VREMENSKI PREGOVORI Srpana če veter zvedri, vreme še dolgo trpi. O Lovrencu in Jerneju lepih dni, se vsakdo jeseni lahko veseli. Kakršno vreme da Kasijan, bo ostalo še marsikateri dan. Po vremenu sv. Jerneja rada vsa jesen se nareja. LJUDSKA MODROST Drži se novega pota in starega prijatelja. — Poredni otroci pa slaba mečka naredijo pridno gospodinjo. — Bog ni dal enemu človeku vsega, dal je vsem vse. — Na lesniki nikdar jabolko ne zraste. — Krivično blago pod streho, molji v zrnju. BOŽJA MODROST Od potrebnega ne odvračaj očesa In ne dajaj nikomur prilike, da bi te klel! (Sir 4, 5). — Do smrti se bojuj za pravico in Gospod Bog se bo zate boril! (Sir 4, 28). — Mož nagle jeze dela neumnosti, preudaren mož pa potrpi (Preg 14, 17). — Ne vodi vsakega človeka v svojo hišo; zakaj mnogotera so zalezovanja prekanjenega! (Sir 11, 29). SEPTEMBER BREZJE Marija Pomagaj na Brezjah Brezje so narodna božja pot Slovencev, središče slovenske pobožnosti do Matere božje. Okoli Marije Pomagaj na Brezjah se že dobrih sto let zbira ves verni slovenski narod. K skromni cerkvici sv. Vida, ki je spadala v mošenjsko župnijo, je župnik Urban Ažbe leta 1800 dal prizidati stransko kapelico v čast Mariji Pomagaj. Na steno je dal naslikati posnetek znamenite Cranachove Marije Pomagaj. Leta 1814 pa je slovenski slikar Leopold Layer iz zaobljube napravil podobo Marije Pomagaj. Prava božja pot pa se je začela po mnogih uslišanjih in ozdravitvah v Marijini kapelici. Sedanjo romarsko cerkev so sezidali v letih 1889—1900. Leta 1898 je ljubljanski škof dr. A. B. Jeglič blagoslovil nov samostan na Brezjah, kjer so se naselili frančiškani, ki še danes skrbe za to največje slovensko Marijino božjo pot. Brezje so še bolj zaslovele. Škof Jeglič je leta 1907 poskrbel za slovesno kronanje brezjan-ske milostne podobe. Pred drugo svetovno vojno je prihajalo že do 200 tisoč romarjev na leto. Tudi po vojni prihaja iz leta v leto več romarjev na Brezje, ki se ji priporočajo v vseh dušnih in telesnih stiskah. 1 Sreda Egidij (Tilen), opat; Verena, devica 2 Četrtek Štefan Ogrski, kralj; Maksima, muč.; Antonin, muč. 3 Petek Pij X., papež; Evfemija, Tekla, Doroteja, mučenke 4 Sobota Rozalija (Zalka) Viterbska, devica; Ida, spokornica 5 Nedelja 23. NAVADNA, ANGELSKA, (14. pobink.); Lovrenc Giustin. Hoja za Kristusom (Lk 14, 25—33) 6 Ponedeljek Petronij, škof; Onezifor, mučenec 7 Torek Marko Križevčan, Štefan Pongrac, Melhior Grodetski, m. 8 Sreda Marijino rojstvo,* Peter Klaver, redovnik 9 Četrtek Aleksander in Tiburcij, mučenca; Gorgonij, mučenec 10 Petek Nikolaj Tolentinski, spokornik; Pulherija (Leposava), devica 11 Sobota Prot in Hiacint, mučenca; Erntruda (Erna), devica 12 Nedelja 24. NAVADNA (15. pobink.); Gvido, spokornik Prilike o božjem usmiljenju (Lk 15, 1—32) 13 Ponedeljek Notburga, devica; Filip, mučenec; Mavrilij, škof 14 Torek Povišanje sv. križa; Krescencij (Rastko), mučenec 15 Sreda Žalostna Mati božja; Nikomed, mučenec 16 Četrtek Kornelij in Ciprijan, mučenca; Ljudmila (Milka), kneginja 17 Petek Rane sv. Frančiška; Lambert, škof, muč.; Hildegahda, devica 18 Sobota Jožef Kupertinski, duhovnik; Irena in Zofija, mučenki 19 Nedelja 20 Ponedeljek 21 Torek 22 Sreda 23 Četrtek 24 Petek 25 Sobota 26 Nedelja 27 Ponedeljek 28 Torek 29 Sreda 30 Četrtek 25. NAVADNA (16. pobink.); Januarij in tov., mučenci Prilika o krivičnem oskrbniku (Lk 16, 1—13) Evstahij in tov., mučenci; Dionizij, mučenec Matej (Matevž), apostol in evangelist; Jona, prerok Tomaž Vilanovski, škof; Mavricij in tov., mučenci Lin, papež, mučenec; Andrej in tov., mučenci Marija Devica, Rešiteljica jetnikov; Gerard, škof Kvatre; Pacifik (Tihomir), redovnik; Avrelija (Zlata), devica 26. NAVADNA (17. pobink.); Ciprijan in Justina, muč. Bogatin in ubogi Lazar (Lk 16, 19—31) Kozma in Damijan, mučenca; Hiltruda, devica Venčeslav (Vaclav), mučenec; Lioba (Ljuba), devica Mihael, Gabrijel in Rafael, nadangeli; Evtihij in tov. Hieronim (Jerko), duh., cerkv. uč.; Zofija, spok. KIMAVEC 1. 05.21 18.40 13.19 16.44 00.14 2. 05.23 18.38 13.15 17.18 01.29 3. 05.24 18.36 13.12 17.45 03.50 4. 05.25 18.34 13.09 18.09 04.13 © 05.03 5. 05.27 18.33 13.06 18.31 05.38 6. 05.28 18.31 13.03 18.52 07.01 7. 05.29 18.29 13.00 19.17 08.24 8. 05.30 18.27 12.57 19.44 09.49 9. 05.31 18.25 12.54 20.16 11.12 10. 05.32 18.23 12.51 20.57 12.31 e 19.24 11. 03.34 18.21 12.47 21.48 13.42 12. 05.35 18.19 12.44 22.47 14.41 13. 05.36 18.17 12.41 23.54 15.28 14. 05.37 18.15 12.38 — 16.03 15. 05.39 18.13 12.34 01.03 16.32 16. 05.40 18.11 12.31 02.13 16.53 17. 05.41 18.09 12.28 03.21 17.13 18. 05.42 18.07 12.25 04.25 17.30 ® 15.43 19. 05.44 18.05 12.21 05.30 17.46 20. 05.45 18.03 12.18 06.34 18.03 21. 05.46 18.01 12.15 07.39 18.21 22. 05.47 17.59 12.12 03.43 18.40 23. 05.49 17.58 12.03 09.50 19.04 24. 05.50 17.56 12.06 10.57 19.33 25. 05.51 17.54 12.03 12.02 20.11 26. 05.52 17.52 12.00 13.01 21.00 C 18.18 27. 05.54 17.50 11.56 13.55 21.58 28. 05.55 17.48 11.53 14.38 23.07 29. 05.55 17.46 11.50 15.14 - 30. 05.53 17.44 11.46 11.43 00.23 VREMENSKI PREGOVORI Tilen meglen, grda jesen. Če zgodaj se selijo ptiči, bo huda zima o božiči. Na malo mašo lepo, dva meseca suho. Kdor po mali maši kosi, ta za pečjo suši. LJUDSKA MODROST Bogu posojuje, kdor revežem daruje. — Pametni se pri ognju ogreje, nespametni opeče. — Ako kupuješ, česar ne potrebuješ, boš prodajal, kar potrebuješ. — Med pravico in krivico ni srede. — Noben dan ni tako dolg, da bi ne bilo večera. — Brat bratu najgloblje izkoplje oči. BOŽJA MODROST Boljša je zelenjavna jed, kjer je ljubezen, kakor pitan vol, kjer je sovraštvo (Preg 15, 17). — Mila beseda pridobi mnogo prijateljev, vljuden jezik množi te, ki prijazno pozdravljajo (Sir 6, 5). — Začeti zdražbo je kakor vodo odjeziti, opusti torej prepir, preden izbruhne! (Preg 17, 14). OKTOBER ' l\' A /i II H /r i r ii- in Eva; Hermina (Irma), devica 25 Sobota BOŽIČ, GOSPODOVO ROJSTVO; Anastazija, muč. 26 Nedelja SVETA DRUŽINA; Štefan, prvi mučenec Beg v Egipt (Mt 2, 13—15. 19—23) 27 Ponedeljek Janez Evangelist, apostol; Fabiola, spokornica 28 Torek Nedolžni otroci; Kastor in tovariši, mučenci 29 Sreda Tomaž Becket, škof, mučenec; David, kralj 30 Četrtek Evgen, škof; Rajner, škof; Liberij, škof 31 Petek Silvester I., papež; Melanija, opatinja GRUDEN 1. 07.23 16.19 08.56 15.15 06.26 © 08.49 2. 07.24 16.18 08.54 16.06 07.45 3. 07.26 16.18 08.52 17.07 08.53 \ 4. 07.27 16.17 08.50 17.17 09.48 5. 07.28 16.17 08.49 19.31 10.29 6. 07.29 16.17 08.48 20.44 11.00 7. 07.30 16.17 08.47 21.55 11.26 8. 07.31 16.17 08.46 23.02 11.46 6 17.03 9. 07.32 16.17 08.45 12.03 10. 07.33 16.17 08.44 12.21 11. 07.34 16.17 08.43 ..... 12.37 12. 07.35 16.17 08.42 02.14 12.56 13. 07.35 16.17 08.42 03.18 13.16 14. 07.36 16.17 08.41 04.25 13.41 15. 07.37 16.17 08.40 05.33 14.13 16. 07.38 16.18 08.40 06.37 14.51 © 20.03 17. 07.38 16.18 08.40 07.38 15.41 18. 07.39 16.18 08.39 08.27 16.40 19. 07.40 16.19 08.39 09.13 17.49 20. 07.40 16.19 08.39 09.47 19.02 21. 07.40 16.19 08.39 10.15 20.19 22. 07.41 16.19 08.38 10.39 22.34 23. 07.42 16.20 08.38 11.00 22.50 24. 07.42 16.21 08.39 11.20 — ) 02.36 25. 07.42 16.21 08.39 11.41 00.05 26. 07.43 16.22 08.39 12.05 01.23 27. 07.43 16.23 08.40 12.33 02.43 28. 07.44 16.24 08.40 13.07 04.03 29. 07.44 16.24 08.40 13.52 05.22 30. 07.44 16.25 08.41 14.47 06.34 © 21.20 31. 07.44 16.26 08.42 15.53 07.34 VREMENSKI PREGOVORI Prvega dne v adventu mraz, trajal bo ves zimski čas. Božični dež vzame rž. Dež in veter pred božičem, koplje jamo rad mrličem. Zelen božič — bela velika noč. LJUDSKA MODROST Marsikdo je že dejal: Jaz sem ti prijatelj zvest — v potrebi pa je naredil iz dlani pest. — Bog je star gospodar. — Nekateri človek je tako visok, kakor bi svet na njem stal. — Za krta ni treba plota okrog vrta. — Bog nikogar ne vleče za lase v nebesa. — Srečna smrt je lepega življenja do-zorek. BOŽJA MODROST Blagor človeku, ki ga njegova vest ne obtežuje in ki ne izgubi svojega upanja! (Sir 14, 2). — Kjer ni pametnega vodstva, propade ljudstvo, blaginja pa je, kjer je mnogo svetovalcev (Preg 11, 14). — Brez razodetja ljudstvo podivja, a blagor mu, če se drži postave (Preg 29, 18). — Modri si pridobi zaupanje pri svojem ljudstvu in njegovo ime živi na veke (Sir 37, 26). LEPO Mesec, dan in ura- o i z luninih, sprememb. z skupnem srečanju z enkrat umrlim in nato za vekomaj poveli-čanim Kristusom. Nedelja je Gospodov dan, prvenstveni praznik, ki zbira kristjane okoli oltarja in krepi njihov življenjski stik z Gospodom. Samo največji prazniki svetnikov morejo imeti kdaj prednost pred nedeljo. Celo med tednom so sedaj prazniki svetnikov manj pogostni kakor v preteklosti in mnogi od njih so dani na izbiro. Tako je bilo npr. v mesecu maju pred novo ureditvijo koledarja 22 ob- veznih svetniških praznikov, sedaj pa jih je obveznih le 5. Seveda bodo namesto prej obveznih svetniških godov lahko na marsikateri dan po raznih krajih praznovali godove takih svetnikov, ki so pomembni za posamezne kraje. V našem koledarju zato navajamo še vse svetnike in njihove godove. — V koledarju za leto 1972 pa bomo objavili nov seznam svetnikov in posebej opozorili na tiste, katerih god bomo poslej obhajali na drugi dan kakor doslej. Drugič: Prilagoditi obhajanje svetega bogoslužja dejanskemu položaju v sedanjem svetu. Tako bo med drugim mogoče prenesti praznovanje nekaterih zapovedanih praznikov na nedeljo, če v kaki deželi večini kristjanov teh dni ni mogoče obhajati na delavnike. Taki prazniki so: Gospodovo razglašenje, vnebohod in sv. Rešnje telo. Glede praznovanja kvatrnih dni, ki so povezani z letnimi časi in glede prošnjih procesij bodo za posamezne kraje odločale škofovske konference. Pri nas to še ni urejeno, čas bi pa že bil, da bi bilo. Preureditev koledarja svetnikov Cerkev je doslej upoštevala seznam svetnikov, ki jih je bodisi v prvih stoletjih krščanstva ljudstvo samo začelo častiti, bodisi da jih je Cerkev v zadnjih stoletjih na osnovi kanoničnega procesa za svetnike spoznala in razglasila. Ta seznam imenujemo Martyrologium romanum — Rimski mar-tirologij ali Rimski seznam pričevavcev za Kristusa — to je svetnikov. Staro, še danes veljavno liturgično pravilo določa, da je tiste dneve, na katere liturgični predpisi dopuščajo, mogoče imeti mašo v čast kateregakoli svetnika, čigar ime je v Rimskem martirologiju. Po tem pravilu so verniki obhajali za njihovo faro, škofijo ali deželo pomembne svetnike. Zakaj število svetnikov v Rimskem martirologiju gre v tisoče, število dni v letu pa je zelo omejeno. Najnovejša svetniška enciklopedija — Bibliotheca Sanctorum — prinaša življenjepise 22.000 svetnikov. Že papež Pij V. je leta 1568 določil 156 svetniških praznikov, ki so bili obvezni za vso Cerkev; druge dneve je bila možna izbira. Do leta 1950 je število teh svetniških praznikov naraslo na 262. Zato je bilo potrebno, da se napravi spet nekako ravnotežje: to je približno enako število dni, na katere se v vsej Cerkvi obhajajo isti svetniški prazniki in enako število dni, ko je možna izbira praznovanja za tisto pokrajino ali škofijo pomembnejših svetnikov. Cerkev ne bo v svoj preurejeni koledar nič več sprejemala nekaterih svetnikov, okoli katerih se je nabralo polno legend, dasi so bili znani in zelo češčeni, kot npr. sv. Krištof, sv. Barbara, sv. Katarina Aleksandrijska, znani ledeni svetniki: Bonifacij, Servacij in Pankracij, sv. Uršula, sv. Cecilija sv. Suzana itd. S tem seveda ni rečeno, da so ti svetniki črtani iz^ Rimskega martirologija in da jih ne bi smeli več častiti in obhajati njihovih godov. Kdor ima kateregakoli teh svetnikov za svojega krstnega zavetnika, še vedno praznuje na njegov praznik^svoj god in ga časti, kot ga je častil doslej. Pač pa Cerkev ne bo več vabila ljudi k »uradni« molitvi k tem svetnikom in k javnemu če-ščenju teh svetnikov s tem, da bi jih sprejemala v svoj uradni koledar. Sestavljavci koledarja svetnikov so pazili tudi na to, da bi rimski koledar podal nekakšno sintezo krščanske svetosti skozi vse čase in vse dežele: da bi torej v koledarju bili s svojimi zastopniki upoštevani vsi časi, odkar obstaja krščanstvo, in tudi vse pokrajine, koder je bilo in je razširjeno. Tako bo mogoče najti vse tipe svetosti, kakršna se je uresničevala v božjem ljudstvu. Tu res velja, da so škofje in duhovniki, redovniki in redovnice močno v večini; vendar pa so izrazito navzoči tudi laiki: s filozofom Justinom, z Mo-niko, materjo sv. Avguština, s francoskim kraljem Ludovikom IX., z angleškim kanclerjem Tomažem Morom, z mladim italijanskim kmečkim dekletom Marijo Goretti. Rimski svetniki (po številu 25), italijanski (37), francoski (16) in španski (11) pričajo s svojim številom za večstoletno izročilo, ki je neutajljivo zgodovinsko dejstvo. A tudi druge celine imajo tukaj svoje priče: japonski mučenci (6. febr.), ameriško-kanadski mučenci (19. okt.), ugandski mučenci (3. jun.), mučenci z Oceanije (28. apr.), latinsko-ameriški svetniki, med njimi mešanec Martin de Porres (3. nov.). Pri izbiri svetnikov, katerih godovi so določeni za vso Cerkev, so upoštevali naslednja načela: pokaže naj se vesoljnost Cerkve: svetniki naj bodo izbrani iz vseh delov sveta; vesoljnost krščanskega življenja: svetniki naj bodo izbrani iz vseh krščanskih slojev in stanov; različnost poti k svetosti: svetniki naj bodo predstavniki meniškega, karitativnega, misijonskega dela, ljudje, ki so se odlikovali v laičnem apostolatu, v prostovoljnem uboštvu, v spokornosti, v ostrem življenju itd.; vesoljnost časa: svetniki naj predstavljajo vsa stoletja krščanstva; aktualnost svetniškega življenja: vsak čas vzljubi in časti tiste svetnike, ki so mu posebno pri srcu in ki mu s svojim zgledom iri! življenjem največ povedo. Iz navedenih načel je razvidno, da nova določba o praznovanju svetnikov ni hotela svetnikov razvrstiti po njih veličini. Ker ima novi liturgični koledar le malo za vso Cerkev obveznih svetniških praznikov in celo vrsto takih, ki so dani na izbiro, bodo mogle škofijske konference in redovne skupine določiti za svoje pokrajine praznovanje tistih svetnikov, ki so v teh deželah najbolj znani in zato vernemu ljudstvu najbolj pri srcu. Novost novega cerkvenega koledarja je tudi v tem, da so nekateri godovi prenešeni na takšne datume, da bo god res na svetnikov smrtni dan, ki je njegov rojstni dan za nebesa. Sv. Vincencij Pa-velski npr. bo 27. sept. (doslej 19. julija), sv. Brigita 23. julija (doslej 8., na Švedskem 7. oktobra), sv. Ciril 14. febr. (doslej 7. julija) itd. Na te spremembe bomo posebej opozorili. Z vsemi novostmi pa se bo začel Koledar za leto 1972. Ker sta svečnica in oznanjenje odslej Gospodova praznika in mnoge naše Marije godujejo na ta dva dneva, bi bilo svetovati, naj tiste, ki so doslej godovale na ta dva dneva, to obdrže, pri izbiri krstnih imen pa naj bi v prihodnje Marijam ne izbirali več godu na ta dva dneva. Na splošno moramo reči, da pri svetniških godovih uredba pomeni univerzalizacijo koledarja: Bog po Kristusu v Svetem Duhu kliče k svetosti vse ljudi brez razlike narodnosti, poklica, stanu in položaja; in dejansko nastopajo med vsemi narodi in v vseh krogih kristjanov ljudje, ki to vabilo božje ljubezni sprejemajo in svetost resnično dosegajo. Kristusova velikonočna skrivnost se v Cerkvi sredi človeštva z močjo uveljavlja. NEDELJA — TEMELJ IN JEDRO CERKVENEGA LETA »PRVI DAN TEDNA« Prvi krščanski praznik je bil nedelja. O tem prazniku lahko rečemo, da ga je postavil sam Kristus — ne z besedami, marveč z dejanjem: s svojim vstajenjem od mrtvih. Zgodilo se je to na prvi dan po judovski soboti, na »prvi dan tedna« (Mt 28,1; Mr 16,9; Lk 24,1; Jan 21,2). Še tisti dan se je prikazal ne le posameznim »od Boga prej izbranim pričam« (Apd 10,41), marveč učencem tudi skupno, ko so bili zbrani za zaklenjenimi vrati in je v dokaz resničnosti svojega vstajenja tudi jedel z njimi (Jan 20,19—23; Lk 24,36—43). Prav tako je bil »prvi dan tedna«, ko se je »čez osem dni« (Jan 20,26) spet prikazal svojim učencem, med katerimi je bil sedaj tudi apostol Tomaž. Enako je bil »prvi dan tedna«, ko je na bin-koštni praznik Kristus prvi Cerkvi poslal Svetega Duha, da bi Cerkev usposobil za »posredovanje sadov odrešenja« vsemu človeštvu, za »orodje odrešenja vseh ljudi«, za »vesoljni zakrament odrešenja«. »Prvi dnevi tedna«, ki so hkrati tudi »osmi« po Kristusovem vstajenju, so v Cerkvi trajno postali spominski dnevi Kristusovega vstajenja in nje- govih prikazovanj, pa tudi spominski dnevi poda-ritve Svetega Duha Cerkvi. In Cerkev jih je že takoj od začetka občutila kot dneve čudovito osre-čujočega stika s poveličanim Gospodom. Zato je že prvim kristjanom »vsak prvi dan v tednu« (1 Kor 16,1; Apd 20,7) in nato skozi vse čase bil dan skupnega obhajanja sv. evharistije. Ze v času apostolov je ta dan dobil ime »Gospodov dan« (Raz 1,10; Jan 20,24—29); »Gospodov dan« zato, ker je to dan Kristusovega vstajenja, ko je Kristusova človeška narava s poveličanjem prešla v področje troedinega Boga in postala deležna božjega gospostva nad vesoljstvom in zgodovino človeštva. Ko je namreč bila do vseh globin prešinjena z božanstvom druge božje osebe — v tem obstoji poveli-čanje — je v svoji nedopovedljivo tesni povezanosti z večnim in vsepričujočim Bogom stopila v docela nov odnos bližine vsem časom in razsežnostim celotnega stvarstva. »S svojim vstajenjem je bil Kristus postavljen za Gospoda, kateremu je dana vsa oblast v nebesih in na zemlji (prim. Apd 2,36; Mt 28,18), in z močjo svojega Duha že deluje v srcih ljudi; in ne prebuja v njih le hrepenenja po prihodnjem veku, ampak s tem samim tudi oživlja, očiščuje in krepi tiste velikodušne tež- nje, s katerimi si družina ljudi prizadeva, da bi napravila svoje življenje bolj človeško in bi si v ta namen podvrgla vso zemljo« (Cerkev v svetu 38,1). Ob obhajanju sv. evharistije so prvi kristjani občutili nezaslišano veličastvo odrešenja, ko so skupno doživljali najtesnejše in najprisrčnejše srečanje z vstalim Gospodom. Zato je bila nedelja kristjanom vedno tudi dan odrešenjskega veselja nad vsem tistim, kar se je začelo s Kristusovim poveličanjem in kar se bo v polnosti uresničilo ob koncu časov s Kristusovim prihodom v slavi. Jezusovo vstajenje je namreč obenem začetek in poroštvo našega poveličanega vstajenja. Vstali Kristus je »upanje slave« (Kol 1,27) za vse človeštvo. Že apostoli sami so zato na temelju svojih srečanj z vstalim Gospodom namesto sobote izbrali »prvi dan tedna« za bistveni, stalno se ponavljajoči krščanski praznik. Sv. Ignacij Antiohijski (umrl okoli 110), učenec apostola Janeza, piše: »Tisti, ki so prej živeli v stari zavezi, so prišli do novega upanja in niso več praznovali sobote, ampak so živeli v skladu z Gospodovim dnem, na katerega je vzšlo življenje in se dvignilo po Gospodu in njegovi smrti... Po tej skrivnosti smo sprejeli vero in zaradi nje vztrajamo, da bomo učenci Jezusa Kristusa, našega edinega učitelja.« S tem je sv. Ignacij povedal vzrok, zakaj je za praznovanje bil izbran prvi dan tedna: zato, ker je na ta dan s Kristusovim poveličanjem vzšlo naše življenje in novo upanje. »GOSPODOV DAN« Prvi dan tedna, posvečen spominu na nastop novega stvarstva, ki se je začelo s poveličanjem Kristusove človeške narave, je že pred Ignacijem Antiohijskim dobil ime »Gospodov dan«. V knjigi Razodetja, ki jo je sloviti francoski škof, pridigar in filozof Bossuet nazval »evangelij vstalega Kristusa«, pripoveduje sv. Janez, kako so se njegova preroška videnja začela ravno »na Gospodov dan« (1,10; prim še Jan 20,24—29). To ime je pri cerkvenih očetih in v bogoslužju kmalu prevladalo nad drugimi označbami za dan, ki ga Slovenci imenujemo »nedeljo«. In v resnici je ime »Gospodov dan« po svoji vsebini pač najbolj bogato; saj vključuje misel na Kristusovo poveličano vstajenje kot začetek novega stvarstva, kot temelj in poroštvo poveličanja vsega človeštva in z njim vsega stvarstva. Z vstajenjem se je razodelo, da je Jezus iz Nazareta v resnici Mesija, na katerega so kazale vse božje obljube od stvarjenja sveta in skozi vso staro zavezo. »Gotovo torej vedi vsa Izraelova hiša, da ga je Bog postavil za Gospoda in Maziljenca — tega Jezusa, ki ste ga vi križali« (Apd 2,34—36; Flp 2,11; Lk 24,26; Hebr 2,9; lPet 1,11). S svojim poveličanim vstajenjem je Jezus začel razodevati svojo moč in dostojanstvo, svojo zmagovitost nad smrtjo in slehernim zlom (Ef 1,19; Rimlj 1,4; 1 Kor 6,14). Z obuditvijo Jezusa od mrtvih je Bog izrekel najodličnejšo, vsemu človeštvu namenjeno in nepreklicno veljavno besedo odrešenja. Jezus je —• po Svetem Duhu in po Cerkvi — začel uveljavljati svojo nalogo v zgodovini odrešenja in ve- soljno gospostvo nad človeštvom in vsem stvarstvom. Zato mu gre, odkar je poveličan, isto ime kakor v stari zavezi Bogu samemu. »Jahve« (tj. »Jaz sem, ki sem« — Gospod). Sv. Pavel vidi v priznavanju, da je Jezus Gospod, kratek povzetek vsega krščanskega verovanja: »Če boš s svojimi usti priznal, da je Jezus Gospod, in boš v svojem srcu veroval, da ga je Bog obudil od mrtvih, boš zveličan« (Rimlj 10,9). In vstali Gospod sam je pred svojim vnebohodom izrekel besede: »Dana mi je vsa oblast v nebesih in na zemlji...« (Mt 28,18). Napačno razlaga izraz »Gospodov dan«, kdor misli pri tem na dan, ki na poseben način pripada Bogu kot stvarniku in gospodu vsega stvarstva. Seveda je tudi to resnično. Toda pri uvedbi imena »Gospodov dan« za nedeljo je odločalo dejstvo, da je Kristus s svojim vstajenjem od mrtvih postal Gospod zgodovine in vesoljstva, studenec življenja (2 Kor 13,4), milosti (Ef 2,6) in moči (Flp 3,10; 2 Kor 10,4) za vse, ki se odzovejo božji ljubezni. Seveda pa Kristusu, čigar kraljestvo se od vstajenja naprej v skrivnosti že uveljavlja in raste na svetu, ne gre za gospostvo v lastno korist, marveč za to, da bi k svojemu Očetu privedel vse odrešeno stvarstvo (prim 1 Kor 15,20—28). Njegovo gospostvo je odrešenjsko gospostvo. »Oče, poveli-čaj svojega Sina, kakor si mu dal oblast nad vsem človeštvom, da bo vsem, katere si mu dal, podelil večno življenje« (Jan 17,2). 2e samo ime »Gospodov dan« za nedeljo je izpoved vere v tisto, kar je za krščanstvo najbolj odločilno. Ponekod so spominski dan Kristusovega vstajenja začeli označevati tudi z drugimi imeni, ki pod nekoliko drugačnim vidikom kažejo na isto kakor ime »Gospodov dan«. Taka imena za nedeljo so: »Dan vstajenja« ali kar »vstajenje« (Rusi »voskresenie«), »vsakotedenska velika noč«, »dan odrešenja«, »dan sonca«, »dan luči«. Vedno pa ostane resnično: »Gospodov dan« velja za dan Kristusovega vstajenja, za praznik odrešenja, ki se je izvršilo s poveličanjem Kristusa kot noyega Adama (prim. 1 Kor 15,22.45) in ki je docela spremenilo položaj človeštva in vesoljstva pred Bogom — položaj odrešenosti, položaj neomajnega upanja v veličastno prihodnost. Vsebina »Gospodovega dneva« je čudovito povzeta v himni mozarabske liturgije: »Praznujmo, dragi bratje, Gospodov dan s sveto službo! Prisijal je dan sonca, dan resnične luči, dan, ko je Kristus, Življenje, vstal od mrtvih. Po-veličujmo in zahvaljujmo Boga Očeta. Prosimo ga, naj nas na ta dan z močjo Gospodovega vstajenja ohrani v miru in veselju od prvega jutranjega speva do nočnega počitka; saj je to dan, ko se radu-jemo tega, kar je storil Odrešenik.« (Nav. P. Mas-si, Domenica 40). DAN POČITKA Precej dolgo je tudi pri prvih kristjanih sobota ostala dan počitka kakor pri Judih. Toda sv. ev-haristijo so skupno na slovesen način obhajali že prvi Jezusovi učenci na spominski dan Kristusovega vstajenja in ne na soboto. Na »Gospodov dan« počitek za kristjane sprva ni bil obvezen; saj spričo razmer tudi ni bil mogoč. Šele za cesarja Konstantina so kristjani prenesli počitek od sobote na nedeljo, obenem pa je bila obveznost počitka omiljena in poduhovljena. Tako je bila glavni prvini praznovanja Gospodovega dneva, namreč občestvenemu obhajanju sv. evharistije, pridružena še tista prvina praznovanja, ki je bila prej lastna soboti: počitek od težkega dela. V zvezi s praznovanjem Gospodovega vstajenja je vsakote-denski počitek dobil globlji smisel, kakor ga je imel v stari zavezi, ne da bi bil prejšnji smisel docela odpravljen. Kot spomin na dovršitev božjega stvarjenja (prim. 2 Mojz 20,8—11; 5. Mojz 30) je bila sobota Izraelcem predvsem dan počitka, brez kakršnega v resnici še tako »ustvarjalen« človek postane nečloveški. Za božje ljudstvo stare zaveze je bil to tudi dan, ko Bog daje poroštvo, da bo človek kljub počitku, katerega si privošči, imel vedno dovolj potrebnega za življenje. Še več. Ta dan naj bi si Izrael vedno znova klical v zavest svoja dostojanstva: božja stvar sem, božja podoba, vzdržuje me v bivanju Bog, da me bo v prihodnosti odrešil. — To je bil končno dan, ko naj bi se Izrael bolj živo spominjal na Boga zaveze (2 Mojz 31,12—17; Ez 20,12; Iz 56,4—7; 58,13), tistega Boga, na katerega človek spričo skrbi za zemeljsko življenje na druge dneve tako lahko pozabi. Ta starozavezni počitek kot prostost za Boga je v novi zavezi v odnosu do Kristusovega vstajenja ki ga na nedeljo praznujemo, dobil globlji smisel. S Kristusovim odrešenjem je delo samo dobilo drugačen značaj: Naravne naloge sicer ostanejo; tudi je še treba prenašati posledice izvirnega greha in osebnih grehov. Toda s poveličanjem drugega Adama nam je bila razodeta skrivnost odrešujoče božje previdnosti; in odslej vse, kar nas zadene, vstopa v red prenovljenega stvarstva. V tem redu delo ni s prekletstvom obremenjeni boj za življenje in za uveljavljanje človeških sil. Delo marveč v zvezi s Kristusovo velikonočno skrivnostjo dan za dnem uresničuje človekovo rast v upodabljanju samega sebe po Kristusu in v hoji za njim, ki je šel skozi trpljenje in ponižanje k vstajenju in po-veličanju, da bi nas po isti poti privedel k Očetu. Znani moralist B. Haring lepo pravi: »Od časa padca v greh nosi delo, ne sicer iz sebe, marveč iz človeške sebičnosti in gospodovalnosti v sebi nevarnost, da bi se prevrglo človeku v prekletstvo (prim 1 Mojz 3,18.19). S tem, da je Kristus vzel nase breme križa, zadostilno breme za naše grehe, je osvobodil zemljo, tudi svet dela, vsega prekletstva. Kdor pa se noče za en dan v tednu (na nedeljo in zapovedane praznike) oprostiti od dela, da bi skupaj z drugimi obhajal Kristusovo daritev in njegovo vstajenje, ta .ostane neodrešen, in delo mu postane dvakrat v prekletstvo. Velja mu opomin: »Kaj človeku pomaga, če si ves svet pridobi, svojo dušo pa pogubi!« (Mt 16,26). Brezuspešnost in dokončno prekletstvo takšnega dela, katerega je človek napravil za namen (samemu sebi), nam kaže prilika o bogatem človeku, kateremu je polje dobro obrodilo in mu njegove žitnice niso mogle biti nikoli dovolj velike (Lk 12,15 ss.). Sredi njegovega neplodovitega napora ga je zalotila smrt, ki ga je kljub polnim žitnicam našla praznih rok. Posvečena nedelja, sodarovanje Kristusove daritve spremeni prekletstvo. B. Haring pravi: »Breme dela postavi pod postavo hoje za Kristusom, pod postavo ljubezni, katera spolnjuje vso pravico. Kristjani, ki znajo Gospodov dan praznovati v skupni ljubezni Križanega in Vstalega ter v skupnem upanju na dovršitev, bodo na področju dela in poklica po najboljših močeh uresničevali božjo postavo socialne pravičnosti in ljubezni. Praznovanje nedelje nujno sili človeka k temu, da vsakdanjost oblikuje iz tistega duha, v katerem skupno praznujemo Gospodov dan, dan zmagoslavne Kristusove ljubezni.« V luči Gospodovega dne dobi delo novo vrednost, novo dostojanstvo (prim. Cerkev v svetu 67.2), novo gotovost: »Ljubezen in njena dela bodo ostala«, »napori za vzpostavitev vesoljnega bratstva niso prazni«, »sadove narave in našega truda bomo potem, ko smo jih v Gospodovem duhu in po Gospodovi zapovedi razvijali na zemlji, znova našli, toda očiščene vsakega madeža, presvetljene in preobražene. Zgodilo se bo to ... ob Gospodovem prihodu« (CS 39,1; prim. 38,1; 39.3). Tudi počitek dobi nov pomen. — Gospodov dan naj kristjana osvobodi zasužnjenosti delu (CS 67,3). Cilj je človek in ne delo (CS 35), čeprav je delo človekova dolžnost (CS 67,2) in dasi »pričakovanje nove zemlje ne sme oslabiti, marveč spodbuditi vnemo za delo na tej zemlji, kjer raste tisto telo nove človeške družine, ki že more dati nekak obris novega sveta« (CS 39,2). Kristjan naj bi se na Gospodov dan v svoji svobodi v odnosu do dela in do vsega stvarstva zavedel svoje odre-šenosti, ki mu jo je prinesla Kristusova velikonočna skrivnost. Vedno znova naj bi si poklical v zavest ne le svojo ustvarjenost, marveč tudi svojo odrešenost; posebej svoj krst, pri katerem je bil v moči poveličanega Gospoda preustvarjen, ko je postal ne le po imenu, marveč v resnici božji otrok in nova stvar (1 Jan 3,1; 2 Kor 5,17). Zavedel naj bi se korenin svoje krščanske eksistence, svoje poklicanosti k občestvu z Bogom v povezanosti z vsem božjim ljudstvom, k dosegi »blaženega cilja onkraj meja zemeljske bednosti (CS 18,2). Zato pa je nedelja tako važna za krščansko življenje. Kakor hitro kristjan neha posvečevati nedeljo, bodo minljive reči prevzele njegovo zavest, ki bi jo moral imeti o večnih, božjih, nadnaravnih stvarnostih; minljive reči bodo prevzele tudi zavest, ki bi jo naj imel o svoji lastni biti in o svojem dostojanstvu, o odrešenosti. Kajti kristjan mora, pripominja Romano Guardini, verovati ne le v Boga, marveč tudi vase, v to, da je odrešen. Saj brez te zavesti njegova vera v Boga odrešenja ni popolna. Na Gospodov dan pustimo orodje zemeljskega življenja in pridemo skupno v cerkev, da bi posebej delali za večno življenje; in da bi tudi naša prizadevanja za zemeljsko življenje, za zgraditev bolj človeškega sveta (prim. CS 57,1), dobila neminljivo vrednost in večnostni smisel. Zato se skupno zberemo ob oltarju, da bi v zedinjenju z daritvijo samega božjega Sina, ki je nekoč »s človeškimi rokami delal, s človeškim razumom razmišljal, s človeško voljo deloval, s človeškim srcem ljubil« (CS 22,2), »darovali sami sebe, svoja dela in vse stvarstvo«. Šest dni smo delali kot delavci zemeljske družbe, da bi gradili lepšo, bolj človeško bodočnost tukaj na zemlji. Uporabljali smo orodje, ki gradi dostojno zemeljsko bivališče za celotno človeško družino (CS 57,2): stroje, kladiva, kose, motike, mlatilnice, poslovalnice, kamione, ateljeje, urade, predavalnice ... Vse to je dobro in potrebno. Toda na Gospodov dan pustimo vse to, da iz-povemo: Nismo samo prebivalci tega sveta. S Kristusom in po Kristusu smo tudi prebivalci nebes, določeni za »blaženi cilj onkraj meja zemeljske bednosti« (CS 18,2). Še več. Ni dovolj, da bi samo opustili težka zemeljska dela. Nedelja, ki bi bila posvečena le telesnemu oddihu ali le športu, izletom in sprehodom, ali celo neprimernemu veseljačenju, bi bila vse kaj drugega kakor resničen Gospodov dan. Polagoma bi niti človekov dan ne bila več; kajti »če manjka božji temelj in upanje na večno življenje, je človeško dostojanstvo kar najhuje ranjeno, kakor to danes mnogokrat ugotavljamo, in brez rešitve ostanejo uganke življenja in smrti, krivde in trpljenja, tako da se ljudje neredko pogrezajo v obup« (CS 21,3). Kako so naši predniki posvečevali nedeljo, nam živo priča slika »Svete Nedelje« s fasade cerkve v Crngrobu. Mohorski koledar za leto 1966 je posamezne prizore s te freske uporabil za zaglavja k mesecem in celotno podobo za naslovno stran Koledarja. Slika je zanimiva ne le zato, ker nam nazorno upodablja življenje in delo našega človeka ob koncu 15. stoletja, marveč predvsem zaradi verske simbolike, ki z vso nazornostjo pripoveduje preprostemu verniku: Posvečuj nedeljo! Posamezni prizori kažejo vsakdanja opravila, ki so ob nedeljah prepovedana. Dr. France Štele, ki nam je prvi opisal sliko Svete Nedelje, jo je označil takole: »O smislu naše slike ne more biti nobenega dvoma: človeško življenje, upodobljeno tu v izbranih dogodkih iz vseh letnih časov, vseh opravil in razpoloženj, ima na izbiro dva končna cilja, trpečega Kristusa, ki ga je na svet poslal Oče, da človeštvo odreši, in pekel, ki čaka tiste, kateri nočejo razumeti smisla Odrešenikove žrtve. Vsako, tudi najvsakdanjejše delo in opravilo je lahko človeku v pogubo ali odrešenje, kakor ga namreč posveti ali zlorabi.« DAN POSVEČENEGA OBČESTVENEGA VESELJA Za praznovanje Gospodovega dne gotovo ni najvažnejši telesni počitek. Prvo pri obhajanju nedelje je naš občestveni stik s poveličanim Gospodom pri evharistični daritvi. Telesni počitek naj odstrani ovire in pripomore h kar najboljšemu oblikovanju tega, kar je za nedeljo glavno. Kristjanov nedeljski počitek naj po razlagi prvih cerkvenih pisateljev predvsem opozarja na »počitek od greha«. In ves naj bo usmerjen na bogočastje in na duhovno veselje zaradi odrešenja, ki se je začelo uveljavljati s Kristusovim poveličanjem, dokler se ne bo v vsej polnosti in v vsem neza-strtem sijaju uresničilo na veliki »Gospodov dan« ob koncu časov. Na Gospodov dan naj znova poživimo in utrdimo zavest o naši odrešenosti, o naši najgloblji in najvišji krščanski poklicanosti. Spet naj močneje in zavestneje zaživimo iz tistega, kar se je z nami izvršilo pri krstu, ko smo bili vcepljeni v poveli-čanega Kristusa in potopljeni v odrešenjsko moč Kristusove smrti in vstajenja, da se je v nas za- čelo izlivati skrivnostno življenje iz Očeta po Sinu v Svetem Duhu in da bi se končno razcvetelo v »nad vso mero veliko, večno bogastvo slave« (2 Kor 4,18). In k temu lahko pripomore še pošteno razvedrilo, zlasti v krogu lastne družine, da bi njene člane okrepitev stika s poveličanim Gospodom tudi med seboj tesneje in topleje povezala. Po pravici pravi B. Haring: »Nedelja ni v prvi vrsti predpis, ki bi nam bil od zunaj naložen. Nasprotno — nedelja je dar, je dan veselja. Nikakor ni to ovira za napredek pri delu in poklicu; je marveč najvažnejša varstvena postava za svet dela. Nedelja je več kakor le počivanje. Kdor se hoče na nedeljo le oddahniti od dela in se predati zabavi brez udeležbe pri sv. daritvi, ta ne najde v ljubečem češčenju Boga oporišča v nečem takem, kar ga dviga nad vso njegovo zaskrbljenost pri delu. Njegovo delo in njegov poklic ostaneta neposvečena, neodrešena, zato pa brez globokega odrešenjskega veselja.« Krščansko praznovanje Gospodovega dne je veselo razodevanje občestva s Kristusom in bratov-stva vseh odrešenih v Kristusovi skrivnosti, ki to bratovstvo zedinja, ko ga z močjo svojega poveli-čanega telesa preoblikuje »za bivališče božje v Duhu« (Ef 2,22). Izražanje odrešenjskega veselja in krščanskega bratovstva pa ni omejeno na liturgične obrede, podobno kakor odrešenje ne ostane zgolj pri osvoboditvi duše. Tudi telo ima svoj delež, prav tako tudi družbeno in svetno življenje. Zato vsakote-denska velika noč vabi občestvo, naj se veseli in raduje v razvedrilu in oddihu, ki sta osvetljena od vere. Vprašanje nedeljskega počitka vedrega veselja je povezano z vprašanjem občestvenega obhajanja evharistije kot velikonočne skrivnosti. Kristjani se pritožujejo nad tem, da je dan onečaščen z vsemi mogočimi zabavnimi programi, ki hočejo oblikovati prosti čas; s programi, ki nimajo nobenih verskih pogledov. S čim je mogoče odpomoči temu stanju? Ali morda z izrazitim nezaupanjem in z odporom do vsega, v čemer vidimo nekoristno ali nevarno razveseljevanje? Gotovo ne. Prvo je odprtost za krščanski smisel in temelj nedeljskega počitka in veselja, katerega jedro je evharistični shod. In tu je mesto za najgloblje veselje, ki mora sijati tudi na vsa naša razvedrila. Radostna pesem poveličanja in zahvaljevanja Boga za njegova čudovita dela, vesela bratovska povezanost s Kristusom in med seboj — to naj se uresničuje v obhajanju sv. Evharistije in naj potem od oltarja izžareva velikonočni sijaj tudi na oblikovanje prostega časa in razvedrila. Tako se učimo tudi pravega odnosa do zemeljskih stvarnosti. »Človek, ki ga je Kristus odrešil in v Svetem Duhu napravil za novo stvar, more in mora ljubiti tudi stvari same, ki jih je ustvaril Bog. Od Boga jih namreč prejema in zato gleda nanje ter jih ceni kot pritekajoče iz božje roke. Zahvaljuje se zanje božjemu dobrotniku; in ko uporablja ter uživa stvari v duhu uboštva in svobode, postaja pravi posestnik sveta, kakor bi nič ne imel in vendar ima vse (prim. 2 Kor 6,10). ,Vse je vaše, vi pa Kristusovi, Kristus pa božji' (1 Kor 3,22.23)« (CS 37,4). Kako lepo in globoko je občutil nekdanjo domačo, živo, sveto nedeljo naš pisatelj Franc S. Finžgar! V povesti »Študent naj bo« jo opisuje takole: »Nedelja je bila ... resnična, domača nedelja ... Veliki zvon je zabučal iz lin pri fari. Od gore do gore je zadonelo kakor božji glas. Na polju se je pripognilo v tiho šumečih valovih žito, vse oškropljeno s srebrno roso. Na vsako okno je potrkal glas zvona in zaklical: Otroci, nedelja! Nedelja tebi, oče, nedelja hlapcu, nedelja hlevu. In razgrnilo se je nad faro do konca in čez konec naprej do prve in devete sosede: sveta nedelja. Pa je zavladal božji mir. Zapuhtelo je nad hribi kakor kadilo proti nebu. Vesela slovesnost je umila žuljave roke, otrla potni obraz. Zašumela so nagubana krila, zacvrkali visoki škornji in korak ni bil prešeren in ne gnan od skrbi. Slovesen je bil in umerjen; tako se spodobi svetišču in zvon je spremenil v svetišče polje in travnik, log in goro. In na vasi! Kdo bi si upal nespodobno teči skozi vas, ali da bi zaškripalo kolo težkega voza, da bi pokal bič in klel voznik — danes na sveto nedeljo. Beli rokavci dvigajo škafe ob studencu, pri koritu se zlagoma oceja živina. Danes se ne mudi. Da bi komat oklenil Luci težko grivo, da bi jarem stisnil roge voletu — danes? Danes postajajo fantje s konji, ki so jih prignali napajat. Brzda ne zvenči, zakaj na baržunastih telovnikih cingljajo tolarji ob težkih, srebrnih verigah. In kadar done ti, tedaj je na vasi, kakor se je zapisalo na Sinaju: ne delaj ne ti, ne tvoj sin, ne tvoja hči, ne tvoj hlapec in ne tvoja živina ... In zvon je zabučal vnovič. Iz postavnega doma, iz lesene bajte, od vsepovsod so se prikazovale prazniške postave: dekleta z nabranimi rokavi, belimi kakor iz cukra, z nagelnom in rožmarinom za svilenim nedrjem, z zobčasto ruto v roki. Fantje s suknjiči čez ramo, tolarji ob verižicah cink, cink in s pod vrhom z rdečim opisanimi škornji cvrk, cvrk, kajpa z viržinko in krivci, to je praznik. Celo stare mamice petdesetletna ša-jovka, ki se je modrikasto izpreminjala v soncu, celo ta: sama živa, sveta nedelja. Skozi vas so rasle gruče in zunaj vasi so se potopile v morje žita in plule med njim od vseh štirih vetrov, kakor bi živih rož nasadil po zelenih pšeničnih valovih ...« OBHAJANJE SV. EVHARISTIJE — SRCE GOSPODOVEGA DNE Vse, kar je v nedelji velikega in odločilnega za krščansko življenje, je povzeto v enem: v hvaležno poveličuj očem, veselem, občestvenem obhajanju sv. evharistije. V tem je središče in srce nedelje. Šele to napravlja nedeljo za »Gospodov dan« v polnem smislu, za dan našega odrešenja po Kristusu, za našo tedensko »veliko noč«. Pravo krščansko praznovanje nikdar ni golo spominjanje preteklega. Nedeljo, svoj »prvi in glavni praznični dan«, pa je Cerkev že od vsega začetka obhajala s posebno izrazitim čutom za sedanjo stvarnost tega, kar obhajamo. Gotovo, ko praznujemo »Gospodov dan«, se spominjamo Kristusovega enkrat za vselej izvršenega prehoda skozi daritveno smrt v poveličano življenje pri Očetu, tistega prehoda (pashe — velike noči), ki nam je odprl pot v poveličano življenje pri Očetu. Cerkev nikdar ne izroča naprej le golih spominov na Kristusovo življenje, smrt in vstajenje. Tudi ne gre Cerkvi le za izročanje Kristusovih be- sed, naukov in idej. V prvi vrsti izroča Cerkev vedno novim človeškim rodovom stvarnosti same, učlovečeno božjo Besedo samo, poveličanega Kristusa in Svetega Duha, katerega Kristus neprestano podarja Cerkvi in prek nje svetu. — Sv. Avguštin imenuje nedeljo »zakrament pashe«, »zakrament velike noči«. V zakramentih pa se ne srečujemo le z opozorili in naročili za duha, marveč z navzočimi in delujočimi stvarnostmi. In to-velja tudi za nedeljo, ki nas ne le spominja na nekdanji najodločilnejši odrešenjski dogodek, ampak nam hkrati omogoča življenjski stik z vstalim Kristusom samim in nas tako napravlja deležne odrešenja. Kot zakrament Kristusovega daritvenega prehoda iz tostranskega življenja v poveličano on-stransko življenje v Bogu, je nedelja sicer tudi spomin; a hkrati in predvsem je to dejavna navzočnost Gospodove kalvarijske daritve, dovršene s poveličanim vstajenjem, navzočnost vstalega Gospoda samega med novozaveznim božjim ljudstvom: po delovanju Svetega Duha v molitvi zbranega božjega ljudstva, dalje v božji besedi in v duhovniku kot posebnem Kristusovem zastopniku, prav posebno pa pod podobama kruha in vina, kjer postane Kristus pričujoč s svojo božjo in človeško naravo kot veliki duhovnik in daritveni dar novozaveznega božjega ljudstva. Za skupno nedeljsko udeležbo pri sv. daritvi še posebno velja, kar pravi O. Casel: »Ko obhajamo sv. evharistijo, stojimo sredi Gospodove smrti. Kako čudovit trenutek! Kako zelo moramo molčati in trepetati, ko se izvršuje ona sveta smrt! Ne izvršuje se smrt znova na Kristusu, toda mi v skrivnosti stopimo v enkratno Gospodovo smrt tako, da nam sedaj ,stoji na voljo' in da se potopimo v to smrt ter je moremo postati deležne. Ko pa vstopimo v Kristusovo smrt, stopimo skupaj s Kristusom, obujenim k življenju, v božje kraljestvo. Nič več nismo na svetu, marveč v duhu poveličanega Gospoda. Zato v tem svetem trenutku .obhajamo spomin odrešilnega trpljenja, vstajenja od mrtvih in slavnega vnebohoda'; pred večnim božjim prestolom stojimo — in jemo in pijemo od tega oltarja jed in pijačo večnega življenja. Tu se naše potovanje skozi puščavo božansko okrepi. — O Izraelcih, ki so potovali skozi puščavo, je rečeno: ,Vsi so jedli isto duhovno jed in vsi pili isto duhovno pijačo: pili so namreč iz duhovne skale, ki jih je spremljala; skala pa je bil Kristus' (1 Kor 10,3.4). Izpolnila se je ta predpodoba na Cerkvi, ki srka iz strani umirajočega Kristusa pijačo večnega življenja, milost, ki žubori iz krvi življenja in vzpostavlja večno zavezo. V evharistiji se torej na zakramentalni način uresničuje tisto, kar je vsebina vsega krščanskega življenja: iz skupnega trpljenja Kristusa in kristjanov, trpljenja, v katerem križani Kristus pritegne vernike v svoje trpljenje, vzcveteva tudi večna slava, v kateri Kristus vernikom podeljuje od svojega življenja in svojega veličastva.« Pri obhajanju evharistije se spolnjuje Kristusova obljuba: Kjer sta dva ali so trije zbrani v mojem imenu, tam sem jaz sredi med njimi« (Mt 18,20) in »Jaz sem z vami vse dni do konca sveta« (Mt 28,20). Nikdar se ta obljuba ne spolnjuje na tako globok in nekako oprijemljiv način kakor tedaj, ko se kot novozavezno božje ljudstvo skupno zberemo k oltarju, da bi spolnjevali Kristusovo naročilo: »To delajte v moj spomin« — dokler ne bo Gospod prišel v slavi in dovršil novo stvar-jenje, ki se je z njegovim poveličanjem že začelo. Skupno obhajanje evharistije napravlja nedeljo za nas vse veseli praznik srečanja z vstalim Kristusom in po njem s troedinim Bogom — za resnični Gospodov dan, za dan, na katerega poveličani Kristus na posebno učinkovit način uveljavlja svoje gospostvo v Cerkvi v odrešenje človeštva. V sv. evharistiji se nam Kristus daje v hrano ne le s svojo besedo in z nevidnim delovanjem milosti, marveč tudi pod vidnimi podobami kruha in vina z vso svojo osebo, s svojo božjo in človeško naravo, da bi tudi nas pritegnil v veletok svoje odrešenjske ljubezni do Očeta in do človeštva. Z vrednim prejemom sv. obhajila postanemo po besedah sv. Ireneja »delček Kristusa«, po izražanju sv. Cirila Jeruzalemskega pa »kristonosci«, posode in nosivci Kristusa, »sotelesni Kristusu in deležni njegove krvi«. V vzhodni liturgiji ob koncu sv. maše verniki vzklikajo: »Videli smo resnično Luč, kajti prejeli smo nebeškega Duha«. Po delovanju Svetega Duha, ki je duh poveličanega Kristusa, stopi v našo sedanjost Kristus sam z vso žrtvujočo se ljubeznijo do Očeta in do človeštva, kakršna ga je prešinjala v trenutku najvišjega odrešitvenega dejanja. Tako se z nedeljskim obhajanjem evharistije uresničuje najgloblje bistvo krščanstva: skrivnost božjega življenja vstopa v skrivnost našega človeškega življenja in povezuje v sveto enoto vse, ki se z vero udeležujejo sv. skrivnosti: »Da bodo vsi eno, kakor ti, Oče, v meni in jaz v tebi, da bodo tudi oni v nama eno« (Jan 17,21). Po svoji božji naravi je bil Kristus gospod zgodovine in vesoljstva že od vekomaj. Po svoji človeški naravi pa je postal gospod človeštva in vesoljstva s trenutkom svojega »prehoda k Očetu«. In mi sami postanemo s skupnim obhajanjem sv. evharistije na spominski dan Kristusovega vstajenja priče in obenem sodelavci Kristusovega odre-šenjskega gospostva nad vesoljstvom. Udeležba pri evharistični daritvi je že sama po sebi notranje naravnana na to, da bi bogoslužje ob oltarju nadaljevali z bogoslužjem celotnega krščanskega življenja sredi sveta, kamor nas je postavila božja previdnost in kjer izvršujemo svoj poklic. Najpopolneje — vsaj kar zadeva zakramentalno ravan — se nedeljske evharistične daritve udeležimo, če pri njej prejmemo tudi zakramentalno obhajilo. Prvim kristjanom je bilo to nekako samoumevno. Že zaradi tega so nedeljo mogli globlje kakor navadno mi občutiti kot resnično »Gospodov dan«, dan bratovskega občestva med seboj in s Kristusom, kot predokus tiste nebeške gostije, ki se bo začela na veliki »Gospodov dan« ob koncu časov (prirn CS 38,2). In to jim je dajalo moči, da so tudi sredi najhujših preskušenj ohranjali velikonočno veselje v svojem srcu, v prepričanju, »da nam sedanja naša lahka stiska pripravlja nad vso mero veliko, večno bogastvo slave« (2 Kor 4,17). Pri obhajilu prejmemo poveličano Kristusovo telo, napolnjeno z oživljajočo in posvečujočo močjo Svetega Duha. Velikonočni značaj sv. obhajila je še posebno ponazorjen v vzhodni liturgiji. Verniki se zbero ob ikonostasu (ob steni s svetimi podobami, ki loči oltar od ostalega svetišča) kakor žene v velikonočnem jutru ob Jezusovem grobu. Luč, postav- ljena pred vrati ikonostasa, predočuje njihovo čakanje. To je čakanje »pametnih devic« na Ženina — s prižganimi svetilkami in z oljem v posodicah (Mt 25,1—13). Velika vrata se odpro: simbol angela Gabrijela, ki je odvalil kamen od groba. Držeč v rokah kelih se duhovnik prikaže pred verniki, ki so sklonjeni k tlom. To je prihod vstalega Kristusa, ki je žrtvoval svoje umrljivo življenje, da bi ljudi, svoje brate, napravljal neumrljive. Grob, smrt, moč pekla — vse je premagano. Zarja vstajenja vse obliva z neminljivo lučjo. Duhovnik spregovori: »S strahom pred Bogom, z vero in ljubeznijo, približajte se!« Skupaj z duhovnikom vsi govore obhajilno molitev: »Verujem, Gospod, in priznavam, da si ti v resnici Kristus, Sin živega Boga, ki si prišel na svet zveličat grešnike, med katerimi sem jaz prvi...« Teodofet iz Cira pravi, da je sv. obhajilo »ženitovanjsko zedinjenje« Cerkve z vstalim Kristusom in pristavlja: »Ob sveti mizi prejme človek življenje v njegovi največji moči.« Med liturgijo človek usmerja svoj pogled na Boga, na njegov sijaj. Ne gre toliko za to, da bi se človek sam spopolnil, kakor za to, da bi gledal božjo luč, sijoče brezno božje »človekoljubnosti«, »filantropije«. In ob tem je človek deležen najglobljega, čeprav morda na zunaj tihega in skromnega veselja. To je tisto božansko veselje, ki ne išče sebe ali kakih svojih koristi in ki prehaja na človekovo naravo in jo preoblikuje. Človek nima ničesar, kar bi moglo kaj dodati sijaju Boga, njegovi navzočnosti; ta navzočnost sama od sebe deluje na človeka, ki se je odprl za njeno izžarevanje. — In kako resnično so potrebni trenutki, ko človek ne išče za vsako ceno kakega neposrednega cilja! Potrebni so trenutki čistega češčenja, adoracije, kjer se človek brez vseh ovir sprosti — kakor kralj David, ko je plesal pred skrinjo zaveze. »Didaskalia 12 apostolov«, sirski spis iz prve polovice 3. stoletja, pač po pravici trdi: »Kdor se na Gospodov dan žalosti, stori greh«. Nedelja je kot dan Kristusovega vstajenja ravno v zvezi s sv. evharistijo bistveno dan veselja nad odrešenjem, ki nam je odprlo pot do »nedoumljivega bogastva Kristusovega« (Ef 3,8) in nam že zgodaj omogočilo »neizrekljivo in veličastno veselje« (1 Pet 1,8) v upanju, ki nas ne bo varalo (Rimlj 5,5). Ker nam nedelja oznanja Kristusovo vstajenje, ker v obhajanju sv. evharistije poveličani Gospod sam stopi med nas, od Boga sklicano ljudstvo (tj. Cerkev), in nas vse povezuje s seboj v enoto češčenja istega Očeta, ker nam vliva nevarljivo upanje v popolno dovršitev odrešenja ob dnevu Gospodovega prihoda v slavi, zato je ta dan res »velikonočni dan«: »Dan, ki ga je naredil Gospod, radujmo in veselimo se ga!« »Aleluja, ker je za-kraljeval naš Gospod ... Blagor njim, ki so povabljeni na svatbeno gostijo Jagnjetovo« (Raz 19,9; od tu je vzet vzklik, ki ga je uvedel prenovljeni rimski obred kot povabilo k sv. obhajilu). Veselje, ki ga nam vliva »tedenska velika noč«, razliva svoje žarke tudi na celotno naše svetno življenje. To je lepo izrazil naš pisatelj Ivan Cankar: »Ob lepem nedeljskem jutru, kadar so od hol-mov in hribov zapeli zvonovi, nam je bil korak lahek in prožen, lica so bila sveža, oči so gledale jasno in veselo, na ustnicah je bil smehljaj. In vsakemu je bilo takrat srce očiščeno, od jutranje rose oprano, kakor da smo prihajali od spovedi in obhajila. Ob tej blagoslovljeni uri ni bilo nič zlega, nič temnega v nas; bili smo verni otroci te zemlje, svoje matere, vredni njene lepote; z njo smo prepevali in vriskali, z njo žalovali, govorili smo z njo zvesto in odkritosrčno, kakor govori otrok z materjo.« (Podobe iz sanj, Nedelja). Popolnoma jasno nam mora biti, da glavna vsebina praznovanja nedelje ni prenehanje s težkim deiom — to je bolj pogoj (čeprav ima tudi svojo važnost), da se vživimo v pravo jedro nedelje: v priključitev na žrtvovanega in poveličanega Kristusa in na občestvo Cerkve v skupnem obhajanju evharistične daritve. Zato pa more biti kristjan mnogo prej oproščen od zapovedi nedeljskega počitka kakor pa od udeležbe pri maši. -— Po obče-stvenem obhajanju evharistije je nedelja vedno novo obnavljanje in utrjevanje tiste dokončne, večne zaveze, ki je bila med Bogom in človeštvom sklenjena s Kristusovo kalvarijsko daritvijo in z njegovim poveličanjem, ki je temelj našega prihodnjega poveličanja in hkrati prenovitve vesoljstva. Prav zato pa je nedelja res dan odrešenja in globokega odrešenjskega veselja, ki razliva docela novo luč in nov smisel na vso človekovo dejavnost, na vse njegovo življenje, na celotno zgodovino človeštva (prim. CS 22,3). Nedeljska udeležba pri sv. evharistični daritvi je za pravega kristjana mnogo bolj nezaslišana pravica kakor pa gola obveznost. NOVE DOLOČBE GLEDE PRAZNOVANJA NEDELJE Drugi vatikanski cerkveni zbor je naročil, naj nedelja v bogoslužju spet dobi tisto častno mesto, kakršnega je imela v prvem času krščanstva. Že na zunaj naj bo vidno, da je nedelja »prvi in glavni praznični dan ... temelj in jedro celotnega cerkvenega leta«. To naročilo je upoštevano v preurejenem bogo-služnem koledarju, ki velja z začetkom leta 1970. Po novih določbah se celo »navadne« nedelje umaknejo samo praznovanja najslovesnejših praznikov, katerih število pa je po novem koledarju zmanjšano. Večjo odliko so zdaj dobile zlasti vse nedelje med veliko nočjo in binkoštmi. Nič več se ne imenujejo »nedelje po veliki noči«, marveč kar »velikonočne nedelje«. Že v imenu naj bi bila izražena enota velikonočnega petdeseterodnevja, še posebej pa tesna povezanost teh nedelj s praznikom Gospodovega vstajenja. Obenem dobe te »velikonočne nedelje« v bogoslužju isto odličnost in veljavo, kakršno so že doslej imele nedelje postnega časa in adventa: nedelje prvega reda. Tako imamo sedaj vsako leto vsaj dvajset nedelj, ki jim bogoslužje daje prednost tudi pred najslo-vesnejšimi prazniki. S tem se bo uveljavila kon-cilska določba, naj »druge slovesnosti, če niso res izredno pomembne, nedelje ne preglasijo«. A še na druge načine je bilo treba poskrbeti, da bo nedelja s svojo tako bogato vsebino v naši zavesti in v našem praktičnem življenju mogla polagoma spet zavzeti podobno mesto, kakor ga je imela v življenju prvih kristjanov. V ta namen je Cerkev zajela iz starih molitvenih zakladov in uvedla precej »novih« mašnih prošenj, ki jasneje izražajo pomen krščanskega praznovanja nedelje. Razen tega je uvedla nov nedeljski razpored branja sv. pisma, iz katerega »bodo v določenem številu let ljudem prebrani odličnejši deli«. Še eno pomembno posebnost daje bogoslužje nedelji. Bogoslužni dan poteka pri delavnikih tako kakor astronomski dan: šteje se od polnoči do polnoči. Pri nedelji pa je Cerkev ohranila stari svetopisemski običaj, ki prejšnji večer šteje za začetek dneva, kakor beremo že čisto od začetka sv. pisma: »In bil je večer in bilo je jutro, prvi dan« (1 Mojz 1,5). In tako je bilo skozi vse sv. pismo. Ta običaj se je v Cerkvi za stalno ohranjal že do zdaj npr. v tem, da je nedelja pri duhovnih dnevnicah (brevirju) vedno imela tudi prve (in ne le druge) vespere (večernice), ki se molijo že v soboto zvečer. Tako je sv. Leon Veliki sredi 5. stoletja zapisal: Nedelja je »dan Gospodovega vstajenja; in — kakor je znano — se ta dan začne že v soboto zvečer«. To je tudi razlog, zakaj je z dovoljenjem apostolskega sedeža — če za takšno dovoljenje prosi škofovska konferenca — sedaj po koncilu mogoče zapovedi o nedeljski maši zadostiti že v soboto zvečer, če se kdo le s težavo udeleži nedeljske maše. Toda kjer imajo dovoljenje, mora biti poskrbljeno, da bi pravi smisel nedelje kot dan obče-stvenega obhajanja Gospodovega vstajenja ne bil zaradi tega kakorkoli zatemnjen. Mašni obrazec je že nedeljski. To dovoljenje ima namreč samo ta namen, da bi v današnjih razmerah verniki laže skupno obhajali dan Gospodovega vstajenja. Zato je treba v teh primerih mašo opraviti tako, kakor je označeno v koledarju za nedeljo, in nikakor se ne sme opustiti homilija (pridiga) in tudi ne prošnje za vse potrebe. (Z nedeljami so v teifl pogledu izenačeni zapovedani prazniki). PRED ZIMO Koliko je rožic, ki so ovenele, koliko je ptičic, ki so onemele. Jaz pa čakam zime, v njej vsa bol premine, beli sneg zapade črne vse prepade. Mihaela Jarc SIVIM OBLAKOM V JUTRU (Pot v Kriško vas) Droben veš brat sem, sinovi neba in če me nikdar nihče ne spozna, vi mi poznate moj tajni obraz, vaše menjave, obraz vaš, sem jaz. Mihaela Jarc HIŠNI BLAGOSLOV Letošnji koledar vam prinaša barvno podobo hišnega blagoslova ali blagoslova svetih Treh kraljev z njihovimi značilnimi začetnicami. Sliko s primernim prošnjim besedilom za blagoslov hiše, varstvo družine, blagoslov polja in vinograda so nekoč obešali, gospodarji v veži ali na hišnih vratih. »Hišni žegen« ali »hišni blagoslov« s podobo svetih Treh kraljev in s prošnjim besedilom za božje varstvo, ni samo slovenska navada, marveč je razširjena skoro po vseh srednjeevropskih deželah. V katoliških deželah je že stoletja navada, da na večer pred praznikom sv. Treh kraljev nad vež-nimi ali sobnimi vrati z blagoslovljeno kredo napišejo začetnice imen svetih Treh kraljev G. M. B. Duhovniki napišejo ponekod te začetnice tudi na cerkvena vrata, gospodarji na skednje ali hleve s križi med posameznimi črkami ali tudi samo tri križe. Pogosto k temu napisu dodajajo še vsakokratno letnico, in sicer tako, da sta dve številki na levi, dve na desni strani začetnic sv. Treh kraljev. V Porenju, točneje v Kolnu, kamor so prenesli njihove relikvije, so imena sv. Treh kraljev Gašper, Melhior in Boltežar prvotno napisali na listek, ki so ga potem nalepili na hlevska vrata. Največkrat so pa uporabljali v ta namen že tiskane trikraljevske listke, ki so jih prodajali v Kolnu; to so bili navadno zelo preprosti, poceni tiski v obliki ljudskih nabožnih podobic. V raznih krajih so nastale in se razširile različne oblike trikraljevskih navad in »hišnih žeg-nov«. Ponekod, zlasti na Nemškem, v Švici (v kantonu Graubiinden) in v alpskih deželah prineso na svečnico blagoslovljeno svečo še gorečo domov in z njenim plamenom vžgo v strop v hiši znamenje svetih Treh kraljev. Ponekod napišejo začetnice svetih Treh kraljev rogati živini na čelo, kar naj bi pomenilo blagoslov pri živini. Pri Frankih je bilo že v začetku 16. stoletja v navadi, da so na praznik sv. Treh kraljev na vratne podboje v hiši s kredo zarisali tri križe. V te križe so imeli veliko zaupanje, ker so se z njimi zavarovali pred marsikatero nesrečo. Spet v drugih krajih, npr. v vzhodni Prusiji, so imeli navado, da je gospodar že za Silvestrovo naredil iz testa figure svetih Treh kraljev, ki so jih potem hranili vsaj do konca januarja, ponekod pa vse leto v kuhinjski omari, da bi zadrževale srečo v hiši. Običaj, da so pisali križe in začetnice svetih Treh kraljev na vežna, hišna vrata in podboje, ni le na god Treh kraljev, marveč že na večer pred novim letom in na svečnico in ta znamenja zlasti v katoliških alpskih deželah obnavljajo večkrat na leto in ob raznih priložnostih. V Avstriji ponekod še danes živini pred odhodom na poletno pašo v planine izstrižejo v dlaki znamenja hišnega blagoslova. Svete Tri kralje sploh časte kot zavetnike, ki naj varujejo domačijo ognja in vseh nesreč, poljske pridelke pa pred vsakovrstnimi demoni in zlobnimi škodljivci, ki so posebno nevarni v nočeh od božiča do Treh kraljev. Da bi odvrnili slabo vreme, so že v zgodnjem srednjem veku pisali začetnice svetih Treh kraljev tudi na zvonove. V srednjem veku je bila tudi močno razširjena vera, da ti svetniki varujejo člo- veka pred božjastjo. Sveti Trije kralji veljajo še danes kot priprošnjiki za »pravo pamet«. K njim so se priporočali božjepotniki, romarji. V francoski junaški pesnitvi iz 13. stoletja so omenjeni sveti Trije kralji kot zavetniki pred nevarnostmi in težavami na potovanju. Odtod navada, da so devali v čevlje ali pod kolena kos papirja z imeni svetih Treh kraljev, ki naj bi pospeševal in olajšal potovanje, popotnika pa obvaroval prehude utrujenosti. Prav to varuštvo popotnih ljudi je bilo povod, da so v zvezi s Tremi kralji dobile neštete krčme in gostišča imena: »Pri (svetih) Treh kraljih«, »Pri kroni«, »Pri treh kronah«, »Pri zvezdi«, »Pri zamorcu«, »Pri treh zamorcih« Itd. Ko je cesar Friderik I. Barbarosa 1. 1162 zavzel Milan, je dal relikvije sv. Treh kraljev prenesti v Koln ob Renu, in tako je to mesto kmalu zaslovelo kot romarsko središče po vsej Evropi. Kako vneti častivci svetih Treh kraljev so bili naši predniki, potrjujejo velike množice slovenskih romarjev, ki so se skozi stoletja odpravljale na slovečo božjo pot v Kelmorajn (Koln am Rhein). V 14. stoletju se je začelo romanje Slovencev v Koln (in Aachen, kjer so hranili »štiri velike svetinje« oblačil Jezusa in Marije) in do 1775, ko ga je prepovedal cesar Jožef II., so vsakih sedem let, razen ob času vojska, odhajale velike slovenske skupine na to dolgo pot. Romanja se je udeležilo včasih do 300 naših ljudi, ki so se vrnili domov šele po treh mesecih. Prav do prve svetovne vojske se je pozneje obnovljeno romanje nadaljevalo, le v mnogo manjših skupinah. Romarji v Kelmo- rajn so bili tudi najvnetejši pospeševalci češčenja svetih Treh kraljev, ki se je širilo gotovo še pod drugimi vplivi in je zajelo vse naše pokrajine. Do konca 14. stoletja ne poznamo na Slovenskem še nobene cerkve, posvečene v čast sv. Trem kraljem, proti koncu srednjega in v začetku novega veka pa se take cerkve hitro množijo in jih je še danes pri nas in v najbližjem hrvatskem sosedstvu kar 25. Skraja so bile to največ podružne, pozneje na večer pred praznikom sv. Treh kraljev po kajenju in molitvah na podboje vrat ali na sama vrata zapišejo začetne črke treh svetnikov, povezane s križci (G -f- M -j- B). Večkrat so bili ti znaki izrezljani iz blagoslovljenega lesa. Zadnji čas se obnavlja stara krščanska navada, da družine naprošajo duhovnika, naj jim pride blagoslovit hišo ali stanovanje v osmini tega praznika ali kadar je pač novi dom dograjen. Po starem običaju je prva stvar, ki jo gospodar odnese v hišo, razpelo. Pritrdi ga na njegovo častno mesto v kotu. Gospodinja pa pričaka vse svoje s kruhom in soljo. Kako čudovita je obredna molitev, s katero blagoslavlja Cerkev hišo in vse njene prostore! Takole moli duhovnik pri blagoslovu: »Tebe, Boga Očeta vsemogočnega, ponižno prosimo za to hišo, njene prebivalce in reči, ki so v njej; blagoslovi jo in posveti in z vsemi dobrinami obogati. Podeli jim Gospod, obilje od rose neba in živež od rodnega tudi župnijske cerkve, ki so jih zlasti v gotski dobi okrasili z lepimi slikami (freskami) sv. Treh kraljev, med katerimi se najpogosteje ponavlja ži-vopisni »poklon modrih« detetu Jezusu. Pobudo za širjenje češčenja sv. Treh kraljev je dalo ljudem veliko zaupanje v te priprošnjike, h katerim so se zatekali v vseh mogočih duševnih in telesnih stiskah; ljudje so nosili pri sebi njihove podobice, posebno priljubljene pa so bile sveti-njice s podobo sv. Treh kraljev, ki so jih nosili kot najdragocenejše talismane proti vsem nevarnostim, zlasti v vojni in še posebno proti moči vsega hudega. Na Slovenskem se je oblika češčenja sv. Treh kraljev najbolj izrazila v lepih slikah po naših cerkvah, zlasti božjepotnih, po hišah pa to obliko najbolj živo predstavlja na steno slikani ali tiskani »hišni žegen« z molitvami k Jezusu in Trem kraljem. Teh tiskanih »hišnih žegnov« se je ohranilo več oblik in tudi z različnim prošnjim besedilom. Še danes je močno v navadi, zlasti na kmetih, da mgm polja in, kar žele, jim uresniči po svojem usmiljenju. Ob našem vstopu torej to hišo blagoslovi in posveti, kakor si blagoslovil hišo Abrahamovo, Izakovo in Jakobovo: in med stenami te hiše naj prebivajo angeli tvoje svetlobe in varujejo njo in njene prebivalce ...« Lepa je tudi molitev v naših starih »hišnih žegnih«: »O dobrotljivi Jezus, blagoslovi ti to hišo, te ljudi, živino, žitno polje in vinske gorice in jih obvaruj pred hudim ...« Ker se zemeljska pot neha s smrtjo, so se sv. Trem kraljem radi priporočali za milost srečne smrti. Kako zaupno in prisrčno je bilo češčenje sv. Treh kraljev med Slovenci, nam poleg mnogih cerkva, slik (fresk) po cerkvah, »hišnega žegna«, zapisovanja njihovih začetnih črk na vrata na večer pred njihovim praznikom kaže tudi bogatstvo narodopisnega blaga, ki prinaša mnogo pripovedi o varstvu sv. Treh kraljev, in mnogo legend, ki so postavljene povsem v občutje slovenske domačnosti. Nekaj legend se nam je ohranilo v lepi pesniški obliki, druge spet v preprostem ljudskem besedilu, spet v drugih, npr. v Župančičevi pesmi Sveti Trije kralji, je ljudsko izročilo dobilo sodobno umetniško obliko. Zupančičeva pesem je nastala iz zelo razširjene vere v svete Tri kralje; kdor jih namreč časti in se jim posti od zgodnje mladosti, temu se prikažejo tri dni pred smrtjo, da se lahko pripravi nanjo. Hišne blagoslove in druga stara izročila naših domov, kot so hišni reki, hišna znamenja in podobno, ohranimo in vzdržujmo s spoštovanjem. Postavimo svoje domove, naj bodo stari ali novi, v božje varstvo, izprosimo jim božjega blagoslova in okrasimo jih s pomenljivimi napisi in podobami po zgledu naših prednikov! Original naše podobe na hrbtni strani koledarja je lesorez, verjetno delo neznanega ljudskega umetnika okoli leta 1800. Izvirnik, ki se hrani v grafičnem kabinetu Narodnega muzeja, ni kolori-ran. Pač pa so kolorirani nekateri drugi primerki, ki pa za reprodukcijo niso bili zanimivi, ker imajo besedilo natisnjeno z manjšimi, tiskarskimi črkami in nekateri od njih za sliko v sredini uporabljeno celo matrico z nemškim besedilom. Naš list je bil koloriran po vzorcu teh primerkov. Kratice CMB pomenijo: Christus mansionem benedicarit, torej ne CMB — Gašper, Miha, Boltežar, kot si to še danes razlagajo. HVALNICA ZIMI Pričujoče premišljevanje o mikih zime je bilo napisano pred več kakor sto leti; napisal ga je škotski pesnik Alexan-der Smith (1830—1867). Kratek zapis je hvalnica zimi in njenim lepotam, ki so predvsem v naravi še prav take kakor nekoč. Naj bo mesto ali podeželje, zima pride tu kakor tam, le pokaže se drugače — kmetu z mrazom, da mu škriplje pod nogami, meščanu z gosto meglo, iz katere pri belem dnevu svetijo plinske svetilke z mrčavo svetlobo. Kmetu prinese sneg več lepote kakor meščanu, pobeli mu gole veje drevja, se kakor v kosmih obesi nanje, na-suje mu bleščave na gazi in pota, mu z belo blazino pokrije streho in ogrne hišo z ogrinjačo ledenih sveč. Meščanu prinese gripo, nevidna drsališča v temnih ulicah, na katerih mu nevarno spodrsne, kepanje brezobzirnih pouličnih neotesancev, brozgo do gležnjev in mokre noge. V gozdu, v samoti se nam zima prikaže kot nekaj imenitno lepega, plemenito čudovitega. V mestu izgubi mnogo tega sijaja. Civilizacija jo oropa njene čistosti, da njena snežna odeja postane umazana kakor vrabec. Meščanu ni nič do zime. Zanj je zima le nujno zlo; trgovci jo odpraskajo s svojih pragov. Cez nekaj dni pride odjuga, potem pa žalostno kapa od vseh streh in napuščev. V moji tihi vasi je pa zima prav tako lepa kakor najkrasnejše poletje. Že znamenja njenega bližanja razveseljujejo srce. Ko je nekega jutra zunanje zidovje prekrito z ivjem, vem, da prihaja. Spoznati jo je pa tudi po kristalno čistem zraku, svetli, čeprav ne jarki sončni svetlobi, ob hitrejšem krvnem obtoku med hojo. Zmerom uživam, ko gledam, kaj vse prinaša zima; marsikaj tega, za kar nas prikrajša poletje, nam odkrije zima: razmršena ptičja gnezda visoko na drevju, hiše in skednje v gozdu, vijajoči se tok potokov. V poletju je vse to zakrito z bujnim zelenjem, zdaj pa vse to opaziš kakor človek, ki na stara leta pride do spoznanj, o katerih se mladosti niti sanja ne. Na kmetih je zima brez snega kakor poletje brez rož. Sneg je tisto, kar daje zimi njeno značilnost, njeno lepoto, njen višek. Prvi sneg je zmerom dogodek, doživetje, ob katerem se razvname človekova domišljija. Otroci, ki spomladi navadno sploh ne opazijo, kdaj drevje brsti in pribodejo cvetlice iz zemlje, lahko presede ure in ure pri oknu in zamišljeno gledajo, kako lesketajoče, bele snežinke padajo na zemljo. Še tako pustega človeka prevzame prijeten občutek, ki si ga ne ve razložiti, če v zgodnjem jutru stopi čez prag v nov, mehak, bel svet. Zima rdeči lica dekletom, obesi na strešne žlebove ledene sveče, spremeni jezera in reke v drsališča, snežne bregove v sankališča in smučišča. Tudi zima zna človeka razvedriti, ga napraviti veselega, prijaznejšega. Ljudje, ki jih srečavam na poti, so videti bolj živahni, čili in zdravi. Govore Zima v Rusiji. Slika je iz Herbersteinove potopisne knjige po Rusiji glasneje, so bolj razigrani, dobre volje in zgovorni. Zima zbližuje ljudi in domače življenje je spričo nenavadne bledote, ki se je lotila zunanjega sveta, dobilo nov mik, kar prijeten čar. Zofa in copati so simbol udobnega življenja, domačnosti in prijetnega počutka. Samovar gode kakor mačka, ki jo božaš. V dolgih večerih v topli, udobno razsvetljeni izbi povedo knjige človeku o svojih skrivnostih mnogo več kakor poleti, in če pogledaš skozi okno na zvonik, ki se lesketa v mrzli mesečini, se ti zdi odeja še mehkejša in toplejša kakor navadno in spiš še boljše in trdneje kakor v poletnih mesecih. In še nekaj dobrega ima zima: prinaša nam vrsto prijetnih praznikov, predvsem božič. Že tedne poprej nam misel na božične praznike razjasni obraze, kakor bi odseval ogenj v njih. Na jeziku občutimo okus božičnega peciva in ob besedi potica se nam zbujajo sline, a ta poslastina, ki nam jo delajo sline, ne more nadomestiti resničnega okusa, ki ga imamo ob dobrem božičnem pecivu in okusnih poticah. Božič je najlepši čas v celem letu. To je čas, ko smo si ljudje mnogo bliže drug drugemu kakor kdajkoli v letu, ko se s posebno ljubeznijo spominjamo svojih domačih, bližnjih in daljnih prijateljev, ko skušamo pozabiti žalitve in delamo dobre sklepe za začetek novega življenja v novem letu — v upanju, da se bodo na naslednji strani v knjigi življenja pokazali bolj razveseljivi zapisi kot na mnogih prejšnjih, omadeževanih in grdo popacanih. Navajeni smo, da na zimo gledamo kot na grob leta, a ni tako. V golih drevesih, mrtvih, zapušče- nih vrtovih, v zmrznjenih tleh se samo navidezno kaže, da je življenje v naravi zamrlo. A ni. Narava ne počiva, marveč se pripravlja na novo pomlad. V zemlji skrivaj in tiho klijejo semena, na drevju se pod snežno odejo že delajo novi popki: iz golih stebelc in debel, ki so zdaj kakor usahla, bo čez nekaj mesecev vzklilo novo cvetje in zelenje. Zima je kakor odmor pri koncertu, ko godbeniki uglašajo godala in se pripravljajo na naslednji stavek — forte. Pod zemljo se že zdaj premika pomlad in komaj se začne tajati sneg, že pribodejo iz zemlje, čeprav boječe, zvončki. Za njimi že pogumneje poženo žafrani s svojimi pisanimi svetilkami, in tako gre naprej, dokler cvetlično leto v neštetih oblikah in barvah ne doseže viška z vrtnicami. Potem se polagoma, stopnjo za stopnjo bliža spet svojemu koncu, k sončnemu zahodu z malvami in tigrastimi lilijami, z zadnjimi jesenskimi listi, rumenimi in škrlatnimi, oranžnimi in rdečimi... in ni več daleč, ko spet zapade prvi sneg- Alexander Smith MIKLAVŽEV NOŽlC »Na čast svetemu Miklavžu za nove hlače... Oče naš ...« »Na čast svetemu Miklavžu za tri velike strdene štruklje ... Oče naš ...« »Na čast svetemu Miklavžu za nožič... Oče naš...« Tako sva molila z bratom na peči ves teden pred Miklavževim večerom. In na večer so prišli parkeljni in Miklavž z njimi. Spet molitev in prošnje za dari. Miklavž je bil usmiljen in je vse obljubil. Ko je pa odšel, so možje, ki so bili prišli na večer k nam v vas, obsedeli in se kar niso hoteli ganiti iz hiše. Šlo je na polnoč, možje pa nikamor. Loteval se me je obup; če pride Miklavž mimo hiše in zagleda, da še bedimo, ga ne bo.-Zajokal sem in v joku jezno velel»Tak, pojdite no!« Možje pa so me potolažili, češ ne boj se! Miklavž je kakor veter: ne bo zamudil, kar je obljubil. In zjutraj! Hlače, štruklji, orehi, jabolka, suhe hruške — zvrhan pehar vsega. Le nožiča — nikjer. Kaj hruške, kaj orehi! Nožič, nožič! Na trmasti jok mi je šlo. Oče me je opazil. »Ali si že dovolj vse pretaknil?« »Vse, pa nožiča ni, ko sem toliko molil zanj in mi ga je sam Miklavž obljubil.« »Le išči, kar Miklavž obljubi, izpolni.« Iščem, skladam na mizo, skladam nazaj v pehar, nožiča ni! Tedaj se me usmili mati: »Ali hlače nimajo žepov?« Kar zabliskalo se mi je. Segel sem v žep in potegnil iz njega lep, svetal nožič. Moj prvi nožič! Zmerom sem moral prosjačiti za nož. Sedaj sem ga imel. Svojega! Treba je bilo odrezati šibo, delati ob studencu mlin, narediti ptičnico za lov kalinov, izrezljati iz borovega lubja vola, kravo, moj Bog, in še sto reči: piščalke iz vrbe, strelice za lok, opisati pastirsko palico, da je bila lepo modrasasto lisasta. Res ni mogoče vsega povedati. In za vso to važno obrt sem moral za nož moledovati pri dedu, pri teti, pri očetu, pri materi in vedno poslušati: »Glej, da mi ga ne izgubiš! Da ga ne skrhaš! Da se ne urežeš! Pri priči mi ga prinesi nazaj!« Da, če človek ni svojega orodja sam gospodar, je berač. Hvala Bogu, da je tega beraštva konec. Takoj sem se lotil miklavževine. Najprej strdenega štruklja in ga rezal, košček za koščkom. Po nepotrebnem seveda. Rezal in rezljal sem jabolko. Orehe sem klal z nožem, suhe hruške sem si narezal na koleščke in jih kazal, češ fige imam, prave tržaške fige. Zares prečudovito orodje je nož. Za vse je, za kar le hočeš. Da nisem vse miklavževine še tisto uro razrezal, mi jo je mati vzela in pehar spravila v skrinjo. Toda nož? Zunaj je bilo snega do kolena in še je naletaval. V gmajno do leščevja nisem mogel. Kar žalosten sem obsedel za mizo in premišljal, kako bi zaposlil svoj nožič, ki se mu je tako silno hotelo rezati. Odpiral in zapiral sem ga, deval v žep, ga jemal iz njega in spet odpiral. Svetlo rezilo je kakor lačno gledalo po lesu, po šibi, po delu sploh. Ob tej lakoti se je nož res kar sam od sebe lotil naše lepe, bele javorove mize.Prav majčkeno je zarezal vanjo, samo drobno škrbi-nico. Tedaj pa me je pogledal oče preko naočnikov, ki jih je imel samo, kadar je šival ali pa koso klepal. Hitro je vstal, odložil šivanje in stopil k peči, se sklonil in vzel izpod klopi kaj pripravno sekiro, vejarico, ter jo položil predme. Nož je obtičal v škrbini, kakor bi se bil ustrašil sekire. Jaz sem z odprtimi očmi zijal v očeta. »Nikar se ne trudi z nožem,« me je spodbujal oče in si tlačil tobak v vivček. »Miza je velika in težka, ne boš ji zlepa kos z nožem. S sekiro jo daj, jo boš prej pokončal.« Prižgal si je, sedel spet k šivanju in molčal. Molčal sem tudi jaz, pogledoval sekiro, pogledoval očeta. Nož je kar sam od sebe zlezel iz škr-bine, se plaho zaklopil, kakor bi polž skril roge, in smuknil v žep. Prijel sem sekiro, jo nesel nazaj pod klop in splezal za peč. Dolgo sem ždel tamkaj prav v kotu za temenom, roko sem držal v žepu, v roki stiskal nož in ga v mislih izpraševal: »Ali si slišal?« Prav gotovo je moral slišati in tudi spreumeti. Zakaj mize se ni nikoli več dotaknil. Fran S. Finigar OD KDAJ OBHAJAMO BOŽlC Vsak koledar je navezan na neki obstoječi kult, ki deli in razporeja leto po različnih praznikih. Prvim kristjanom je rabil judovski koledar za podlago pri razporeditvi praznikov. Tudi njihov največji praznik — spomin Gospodove smrti in vstajenja — je sovpadal z judovskim velikonočnim praznikom ali pasho, kot so ga imenovali, in je tako v krščanskem kultnem koledarju že zgodaj dobil stalno mesto. Vendar še okoli leta 200 po Kr. beremo pri afriškem cerkvenem očetu Tertu-lianu samo o »pentekoste« (petdeset dni po veliki noči) — o binkoštih kot krščanskem prazniku (poleg tedenskega spomina Gospodovega dne), ki je trajal od velikega petka do 50. dne po veliki noči, torej do binkošti. Ker so kristjani pomen Gospodovega rojstva mogli razumeti šele z vidika njegovega odrešitve-nega dela, je ta vera seveda morala dobiti tudi ustrezno razlago in literarno obliko zgodbe o rojstvu in otroštvu. Kristus kot Odrešenik je že moral biti trdno usidran v krščanskem občestvu, preden so se mogli zanimati za poročila o njegovem čudežnem rojstvu. Da sta tako poganska antika kakor helenistično judovstvo razpolagala z jezikom, s katerim sta mogla predočiti tedanjim ljudem tako podobo rešitelja in odrešenika, ki mu je bilo to dano že od prvega trenutka njegovega zemeljskega življenja, je razvidno iz številnih primerov. Izpostavljena dečka Romula in Rema je vzredila volkulja, Herakles je kot dojenček z ročicama zadavil dve kači, ki mu jih je poslala sovražna boginja Hera, Olimpija, mati Aleksandra Velikega, je tisto noč pred poroko sanjala, da je med silnim grmenjem treščilo v njeno naročje in se je iz tega treska skotalila ognjena krogla, in Mojzes je ušel faraonovemu zalezovanju in bil v košari rešen iz Nila in po nekem poročilu Jožefa Flavija že kot otrok potegnil z glave krono, ki mu jo je nadel faraon in jo pohodil, ne da bi bil zato kaznovan. Ti primeri naj zadostujejo, da dokažejo pripravljenost antike na izredne ljudi in junake, ki se jim že ob rojstvu pokaže, da so nekaj izjemnega in jih svet kot take tudi takoj prizna. Tudi iz opisov dogodkov iz Jezusove mladosti pri Mateju in Luku vidimo, s kakšnim poudarkom opisujeta okoliščine Odrešenikovega rojstva. Matej našteva cel rodovnik in izpolnitev prerokbe, Luka govori o množici angelov, ki so prišli z nebes na zemljo in počastili učlovečenega božjega Sina. Pastirjem, ki so prenočevali pod milim nebom na betlehemskih poljanah in bili na nočnih stražah pri svoji čredi, se je prikazal angel Gospodov. Ko jih je obsvetila svetloba Gospodova, so se silno prestrašili. Angel pa je stopil k njim in rekel: »Ne bojte se; zakaj, glejte, oznanjam vam veliko veselje, ki bo za vse ljudstvo: Rodil se vam je danes v mestu Davidovem Zveličar, ki je Kristus Gospod. In to vam bo znamenje: Našli boste dete, v plenice povito in v jasli položeno.« In v hipu je bila pri angelu množica nebeške vojske, ki so Boga hvalili in govorili: »Slava Bogu na višavah in na zemlji mir ljudem, ki so Bogu po volji« (Lk 2,8—14). Angel, ki oznani pastirjem Kristusovo rojstvo, uporablja za oznanjati — euangellein — isto besedo, ki jo najdemo že pri preroku Izaiji (61,1: da oznanim blagovest ponižnim). Izraz oznaniti ali oznanjati pa je bil tedaj v jeziku rimskega cesar- Božje rojstvo; podoba, kakršne so uporabljali tudi za hišni blagoslov skega kulta stalen izraz za sporočila, ki so jih o cesarjevi osebi dajali ljudstvu. Tako beremo v nekem napisu iz Priene v Mali Aziji, ki se nanaša na cesarja Avgusta: »Rojstni dan Boga je bil za svet začetek veselega oznanila (euangellion), ki je izšlo zaradi njega.« In kakšna so bila ta vesela oznanila (blagove-sti), ki so o rimskem cesarju izšla (ali bila izdana) ljudstvu? To so bila prav in predvsem oznanila o njegovem rojstvu, o njegovem prvem nastopu v javnosti, o njegovih darovih ljudstvu, o njegovih zmagah, ki jih je izbojeval za blaginjo svojih pod-ložnikov. Kristjani prvih stoletij, torej ljudje, ki so prišli iz poganstva h krščanstvu, so v prikazovanju Kristusovega otroštva in mladosti našli kmalu primero, ustrezajočo temu »veselemu oznanilu cesarja«, k tej epifaniji cesarja, kot se je glasil uradni izraz tedanje rimske pisarne. Rojstvo Kristusovo in prihod Svetih treh kraljev z Vzhoda, ki so ga prišli počastit, sta jim pomenila epifanijo, to je, da se jim je prikazal ali razodel; njegov krst in svatbo v Kani Galilejski so imeli za njegov prvi nastop v javnosti in čudežno pomnožitev kruha kot darove ljudstvu. Vse to so pojmovali kot epifanijo Gospodovo. Čeprav se evangeljsko besedilo nanaša celo na mesta v stari zavezi, kot primer navedimo paralelo za svete Tri kralje v psalmu 71,11 (»Kralji Tarza in otoki bodo prinesli darila; kralji Arabije in Sabe bodo pripeljali darove...«), so se kristjani, ki so prišli iz poganstva, hočeš nočeš, pri branju morali spomniti kraljevega kulta. Zanimiva je še naslednja vzporednost: v 3. stoletju se je v antičnem poganstvu čedalje bolj večalo češčenje sonca; kristjani so se tudi ob tem spomnili na mesto pri starozaveznem preroku Malahiji, ki pravi: »Vam pa, ki se bojite mojega imena, bom poslal sonce pravičnosti...«, ki se nanaša na Kristusa. Sodobna božična voščilnica Sodobna božična in novoletna voščilnica Tako so kristjani, nekdanji pogani, našli v mnogih krščanskih praznikih vsebino, ki jim je bila razumljiva prav zato, ker so jo že poznali iz poganskega praznovanja. Kristjani glavnega mesta na Vzhodu, Aleksan-drije, so bili priča Aionovemu prazniku, ki so ga obhajali v noči od 5. na 6. januar. To noč je namreč rodila Kore (deklica) Isis Aiona, to je Horosa, sončnega boga Serapisa. Aion je bog večnosti, obnavlja se vsako leto in tako ostane večno isti, prav tako kakor sonce. Pod imenom Dionisos je isti bog hkrati nastopal v drugačni obliki, z drugačnega vidika in zato je spadalo k obredom v noči med 5. in 6. januarjem slovesno zajemanje vode iz Nila. Po ljudski veri se je tedaj na mnogih krajih in ob mnogih studencih voda spreminjala v vino, kar omenja tudi Epifanij, ki seveda graja to praznovanje. Spreminjanje vode v vino na ta dan so imenovali »arete«, to je čudežno krepost boga Dioniza. Prva Kristusova »arete« v začetku njegovega javnega nastopa je bila spremenitev vode v vino na svatbi v Kani galilejski. To je bil Jezusov prvi čudež, s katerim je, kakor pravi evangelist Janez (1,11), »razodel svoje veličastvo — in njegovi učenci so verovali vanj.« In v vzhodni Cerkvi je bilo na praznik epifanije še dolgo v navadi zajemanje vode. Drugi običaj, ki je značilen za ta egiptovski praznik, je bilo kopanje v Nilu. Proti temu običaju je v nekem spisu cesarjema Konstan-ciju in Konstantinu nastopil Firmicus Maternus, češ da je zaradi njega med ljudstvom razširjena vera, da nilska voda zdravi in posvečuje. Arabski zgodovinar Masudi še v 10. stoletju poroča o prebivalcih Kaira, da jim je noč krstne kopeli 4 Mohorjev koledar 49 5. in 6. januarja pomenila nekaj posebnega in da to noč nihče ni šel spat. »To je najlepša noč, kar jih pozna Egipt.« Glavna vsebina praznika 6. januarja je v vzhodni Cerkvi še dandanašnji krst Gospodov. Cerkev na Vzhodu je na ta dan obhajala tudi praznik Rojstva Gospodovega, praznik počastitve svetih Treh kraljev božjega Deteta, praznik svatbe v Kani in prvotno tudi praznik čudežne pomnožitve kruha. Kdaj so začeli kristjani v Aleksandriji obhajati svoj praznik epifanije Gospodove in ga spravljati v sklad z egiptovskim praznikom, ni znano. Klemen Aleksandrijski (v začetku 3. stoletja) imenuje 20. maj kot rojstni dan Kristusov, cerkveni učitelj Hipolit (umrl 236) pa navaja 14. nisan (april) tako za rojstni kakor za smrtni dan Gospodov. Tudi v drugih spisih 3. stoletja se za Kristusovo rojstvo navajajo pomladni meseci. Šele cerkveni pisatelj Janez Kasijan (Cassianus; umrl okoli 430) poroča za svoj čas, da so tedaj v Egiptu 6. januarja praznovali Jezusovo rojstvo in krst. Hieronim je pridigal nekoč na dan 25. decembra v Jeruzalemu, kjer so takrat praznik Gospodovega rojstva obhajali še 6. januarja, in v pridigi zagovarjal 25. december kot pravi spominski dan Gospodovega rojstva in ne 6. januar. V pridigi se je skliceval na »boljše izročilo«, ki govori za 25. december; to izročilo sega nazaj na apostola Petra in Pavla in zato, je rekel v pridigi Hieronim: »Tako torej trdimo, da je bil Kristus rojen na današnji dan in na dan epifanije (6. januarja) prerojen (krščen).« V Rimu so torej v tistem času obhajali božič 25. decembra. In če se Hieronim sklicuje na boljšo tradicijo, velja to, čeprav v nekem čisto drugem pomenu tudi za nas, ker imamo tudi na Zahodu za ta datum praznovanja božiča 25. decembra bolj zanesljive podatke, ki z gotovostjo segajo nazaj na leto 336. Tako imenovani krono-graf iz leta 354, rimski praznični koledar oziroma seznam praznikov, navaja v seznamu smrtnih dne-vov in pokopališč dvanajstih rimskih škofov v letih 255 do 352 za leto 336 25. december kot dan Kristusovega rojstva. Če zdaj upoštevamo še tako imenovani psevdociprijanov spis »O preračunavanju pashe« iz leta 243, kjer je Kristusov rojstni dan preložen na 28. marec z opozorilom, da je ta dan tudi rojstni dan oziroma poganski praznik »Rojstva nepremagljivega sonca«, v krščanstvu pa praznik »Sonca pravičnosti« (Sol iustitiae), lahko domnevamo, da je Cerkev na Zahodu uvedla božični praznik v času med 243 in 336. Tudi tu se Kristusovo rojstvo spravlja v zvezo z rojstvom Sonca, in Cerkev je izbrala 25. december zato, ker so ta dan Obhajali praznik »Rojstva nepremagljivega Sonca« (Natalis Soliš Invicti) rimskega cesarstva. Tako je poganski praznik nadomestila s praznikom rojstva Jezusa Kristusa, ki je luč sveta in pravo nepremagljivo Sonce. Že v 3. stoletju je dobil sončni kult v rimskem cesarstvu poseben pomen. Ko je cesar Avrelian v odločilni bitki premagal 274 palmirsko kraljico Zenobijo, je mislil, da se ima za zmago zahvaliti sončnemu bogu, ki se mu je prikazal pred bitko in katerega je pozneje prepoznal v svetišču sončnega boga v Emesi, nakar je sončni kult povzdignil v rimski državni kult. Tudi poznejši cesarji so izkazovali najvišjo čast sončnemu bogu Solu kot najvišjemu božanstvu državnega kulta, do Konstantina v letu 313 — zopet po prikazni na nebu pred odločilno bitko, tokrat proti svojemu nasprotniku Maksenciju — ki je svojo zmago povezal s Kristusovim imenom, pritrdil na svoj ščit začetne črke Kristusovega imena in starega državnega boga zamenjal s svojim, krščanskim Bogom: In hoc signo vinces — V tem znamenju boš zmagal! Že od 3. stoletja dalje namestitev rimskega cesarja ni bila več zadeva senata, marveč jo je določala priborjena zmaga, ki je bila cesarju dodeljena kot znamenje, da ga je poklicalo nebo. Ali je bila ta povezanost zmage in oblasti s Kristusom, novo vzišlim Soncem pravičnosti, zunanji povod, da so v naslednjih letih praznik rojstva nepremagljivega sonca 25. decembra zamenjali s praznikom Kristusovega rojstva; ali je rimska krščanska občina sama ob koncu 3. stoletja kazala odpor proti temu državnemu kultu, kar Oznanilo pastirjem. Anonimni lesorez iz »Officium beate Marie secundum usum romanu m«. Benetke 1507. Kerubi; božična voščilnica iz srede 19. stoletja pa je manj verjetno, vsekakor je ostal tudi tu na Zahodu, še bolj izrazito kakor na Vzhodu praznik Rojstva Gospodovega povezan s praznikom rojstva poganskega sončnega boga. Kako zelo je bila ta misel značilna za 4. stoletje, dokazuje spis iz tega časa »O sončnem obratu in enakonočju spočetja in rojstva našega Gospoda Jezusa Kristusa in Janeza Krstnika«. V tem spisu je za spočetje Janeza Krstnika navedeno jesensko enako-nočje, za spočetje Kristusa spomladansko enako-nočje, za rojstvo Janeza Krstnika kres in za Kristusovo rojstvo zimski kres. S tem je pokazano, kako se je ves naravni red opiral na Gospodovo rojstvo. Že na koncu 4. stoletja je prevzel Rim od Vzhoda praznik Gospodove epifanije ali razgla-šenja, ki se obhaja 6. januarja. Ta praznik se je na Vzhodu imenoval in se še danes imenuje v vseh vzhodnih obredih praznik bogojavljenja (theofa-neia) Gospoda Boga in našega Odrešenika Jezusa Kristusa. Ko so na Zahodu poleg praznika 25. decembra uvedli še praznik 6. januarja, so z besedo »epifanija« začeli označevati predvsem prihod modrih z Jutrovega, in je praznična vsebina samo počeščenje svetih Treh kraljev, ki so ga izkazali novorojenemu Detetu, vtem ko sta z božičnim praznikom 25. decembra ostala povezana svatba s čudežem v Kani in s čudežnim nasičenjem množice v puščavi, kakor vemo iz nekega govora papeža Liberija o božiču leta 353, ki ga omenja sveti Ambrož. Vzhod je prevzel v 5. stoletju praznik Rojstva Gospodovega in poleg tega je ohranil praznik bogojavljenja Gospodovega. 6. januar je ostal kot praznik, posvečen Jezusovemu krstu v Jordanu in spominu svatbe v Kani. Prihoda Modrih se namreč spominjamo že na sam božič. Le monofizitski Armenci praznujejo ta dan predvsem spomin Jezusovega rojstva, zato pa se 13. januarja posebej spominjajo Jezusovega krsta. Zgoraj smo omenili krstne kopeli v Egiptu v noči med 5. in 6. januarjem. Nekdaj so se v noči pred praznikom Gospodovega razglašenja kršče-vali: ker Grki imenujejo krst tudi luč, imenujejo ta dan tudi praznik luči ali razsvetljenje. Na ta praznik — ponekod že na predvečer — zelo slovesno, navadno ob veliki udeležbi ljudstva blagoslavljajo vodo, če le mogoče tekočo: reko ali studenec. Marsikje se verniki v tej vodi potem okopljejo ali vsaj umijejo. O globoki notranji zvezi med sončnim kultom in praznikom rojstva Kristusovega na Vzhodu in Zahodu pravi profesor Rahner, da sta pač oba praznika nastala kot najgloblji odgovor na hrepenenje antičnega češčenja sonca. Kakor je danes božič, dan rojstva Gospodovega, 25. december za nas nekaj nespornega, vidimo, da zgodovinsko vendarle še ni raziskano, kateri dan je bil Kristus rojen. Evangelisti o tem niso zapustili nobenih podatkov, cerkveni očetje in pisatelji si v sodbi niso edini — nekateri navajajo 18. november leta 3 pred Kr., drugi 2. april, nekateri cerkveni učenjaki postavljajo celo 20. maj. Tudi iz liturgije same na natančnejši datum ne moremo sklepati, ker je gotovo, da praznik Gospodovega rojstva ni nastal iz kronoloških razlogov. Praznik Kristusovega rojstva se v Cerkvi prva tri stoletja ni obhajal, v vzhodni Cerkvi pa so ga obhajali hkrati s praznikom svetih Treh . kraljev 6. januarja. Ta praznik je znan že v 2. stoletju; njegova vsebina je postala čedalje bogatejša. Postal je res pravi praznik veselja. »Kdo bo spal v tej noči, ko ves svet bedi!« je vzklikal cerkveni učitelj Efrem. Stara Cerkev in z njo kristjani se niso toliko zanimali za dan kakor za sam dogodek, ne toliko za čas kakor za resničnost Kristusovega rojstva, ne toliko za božične zgodbe kakor za veselo oznanilo angelov pastirjem na betlehemskih poljanah. Vendar smo videli, da se je čedalje bolj postavljalo tudi vprašanje o zgodovinskem času božjega učlovečenja. V evangelijih ni nobenega Božična voščilnica iz začetka 17. stoletja; predstavlja enajst ptic m je izrez iz večje radiranke nizozemskega mojstra P. S. 4» 51 namiga na to. Tako je prišlo do raznih ugibarij. Zaradi pomanjkanja zgodovinskega izročila so nastale razne teološko zgodovinske podmene, na osnovi katerih naj bi ugotovili točen čas. Klemen Aleksandrijski govori že ob koncu drugega stoletja ironično o poskusih, da bi izračunali uro Kristusovega rojstva, vzlic temu pa sam navaja kot možen datum 17. november v osemindvajsetem letu cesarja Avgusta (to je tretje leto pred našim štetjem ne da bi pustil kakšno sporočilo, kako je prišel do tega datuma. Julius Afričan (Africanus) navaja v svoji kronografiji 221. leta 25. decembra (ustrezno spočetju 25. marca, dozdevnemu dnevu stvarjenja sveta). Rimski škof pa je ta dan, kot smo že omenili, naposled določil za praznovanje rojstva božjega Sina. To utegne imeti svojo podlago v tem, da je cesar Aurelian okoli 270 ta dan določil za praznik nepremagljivega Sonca (dies invicti solis). Ko so osemdeset let pozneje obhajali v Rimu prvo božično bogoslužje, naj bi bila s tem oznanjena zmaga Kristusa, pravega sonca, nad poganskim kultom. Cerkveni očetje pozneje čedalje pogosteje poudarjajo ta simbolični pomen dneva. Krizostom pravi: »V prispodobi imenujejo ljudje veliki dan Gospodovega rojstva novo sonce in ustvarjajo s to oznako nekakšno soglasje med Judi in pogani.« Sveti Avguštin pa na trditev, da kristjani ne obhajajo nič drugega kakor praznik rojstva Sonca, le pod tujim imenom, odgovarja: »25. december ne obhajamo zaradi rojstva Sonca, marveč zaradi rojstva tistega, ki je Sonce ustvaril.« Tako je bilo premagano izenačevanje sončnega kulta in Kristusovega kulta, ki je izhajalo od cesarja Konstantina. O malokaterem prazniku bi mogli reči, da se je tako hitro razširil kakor božič. Na Zahodu, zlasti v Srednji Evropi, se je v kratkem razvil v glavni praznik cerkvenega leta. Pa tudi na Vzhodu se je kljub močni tradiciji praznika Razglašenja Gospodovega hitro razširil. Najmanj odmeva je dobil v Palestini, v Armeniji pa so ga sploh odklonili. Sveti Krizostom ga imenuje izvir, iz katerega so kakor reke, ki iz enega studenca teko na vse strani, izšli vsi drugi veliki dnevi cerkvenega leta. Noben krščanski praznik že takoj v njegovem začetku ne opleta toliko navad kakor božič. O tem pričata pesnitev in upodabljajoča umetnost. Ena najstarejših ohranjenih podob Kristusovega rojstva — freska v grobnici v katakombah sv. Sebastijana — kaže grobo izdelano mizico z otročkom, ki leži na njej, po navadi tedanjega časa trdno povitega v plenice. Tik ob jaslih sta vol in osel, ki novorojenčka grejeta s svojo sapo in sta hkrati nema opominjevalca tedanje razlage mesta iz preroka Izaija: »Vol pozna svojega gospodarja in osel jasli svojega gospoda« (1,3), s čimer hoče reči: žival je spoznala Odrešenika, mimo katerega gredo ljudje, ne da bi ga spoznali. Dasi podoba ne predstavlja umetniške vrednosti, prepričuje s svojo preprostostjo. In ne le to! Ta preprosta slikarija je začetek veličastne panorame podob o božjem rojstvu, ki so jih v poznejših stoletjih ustvarili največji slikarski in kiparski mojstri in ki še danes navdihuje velike umetnike. Iz preproste osnovne podobe je po njenem vzoru nastalo na tisoče variacij, ki vsaka po svoje upodablja skrivnost božjega rojstva, skrivnost učlovečenja božjega Sina. Motiv se ni spremenil, pa naj ga je upodobila roka velikega mojstra ali preprostega ljud- Božje rojstvo; ruska ikona skega podobarja. V osnovi vsaka teh tisoč in tisoč podob predstavlja ob vsakem času, ob vsaki umetniški smeri isto preprostost, isto resničnost, kot nam jo je tudi opisal evangelist Luka: »In porodila je sina prvorojenca, ga povila v plenice in položila v jasli, ker zanju ni bilo prostora v prenočišču.« Prav nam, ki se nam iz leta v leto ponuja božič v čedalje večjem razkošju daril in se nam — žal — tudi čedalje bolj odmika njegova skrivnost in krščanski pomen, bi morala biti ta preprostost tako živo pred očmi, kot je bila evangelistu ob njegovem zapisu tega dogodka in prvemu človeku, ki ga je z okorno roko tako preprosto, a živo upodobil. Ta preprostost odseva tudi v vsej naši bogati ljudski umetnosti, ki je ta dogodek skozi stoletja obnavljala in oživljala. Pri malokaterem prazniku so se v teku časa pri raznih narodih pokazale tako bogate zunanje oblike praznovanja kakor ravno pri božiču. Božič je postal predvsem praznik domačnosti, pravi družinski praznik, ko se bolj kot kdajkoli v letu zbirajo pod rodnim krovom vsi domači. Ponekod prižigajo ogenj na planem, drugod postavljajo luč na okna v znamenje, da so ta večer odprta vrata vsakemu popotnemu človeku. S hribov se ponekod pomikajo procesije ljudi, ki si s plamenicami svetijo v snegu utrto gaz k polnočnici. Skoraj povsod je v navadi, da za božič okrase stanovanje z zimskim zelenjem, kar spominja tudi na prvotni sončni kult. Zlasti med germanskimi narodi je navada, da postavljajo božično drevo. Staro sporočilo pripo- veduje, da je to navado vpeljal sv. Bonifacij v 8. stoletju, in sicer kot nadomestilo za pogansko navado, ko so ta dan zaklali katero izmed domačih živali in jo darovali pred svetim hrastom, posvečenim germanskemu bogu Odinu. Po nekem drugem poročilu je božično drevo vpeljal šele Martin Luther. To nemško navado so prevzeli tudi drugi narodi, zlasti Rusi, Angleži in Francozi. V Ameriko so prenesli to navado priseljenci. Tudi v Italiji, ki je klasična domovina jaslic, se je zelo razširila navada postavljanja božičnega drevesa. Na Slovenskem pa je že dobrih dvesto let navada, da si vsaka krščanska družina za božič postavi jaslice. V teh dveh stoletjih in več so leto za letom v adventnem času po neštetih izbah naših kmečkih domov nastajali morda najlepši spomeniki naše ljudske umetnosti: božične jaslice, ki so jim tudi Slovenci znali vtisniti značilne slovenske poteze, tako da upravičeno lahko govorimo o slovenskih jaslicah. V časih, ko smo se čutili ogrožene od naraščajoče nemške nevarnosti, so nam postale simbol odpora proti vsemu, kar je nemškega, tudi proti božičnemu drevescu in so se kakor demonstracija naše narodne zavednosti utrjevale jaslice, tako da pred vojno skoraj ni bilo slovenske hiše, kjer bi o božiču ne imeli jaslic. Postavili so si jih celo v družinah, ki so bile daleč od verskega življenja. Skoraj po vseh evropskih deželah so se zlasti med kmečkim prebivalstvom ohranile nekatere navade še iz poganskih časov: zažiganje badnjaka, božični orakel — kmet vprašuje, kakšno bo vreme prihodnje leto, kakšna letina, dekleta vprašujejo, ali se bodo o predpustu omožile itn. Med stare božične običaje spada tudi koledovanje. Kakor s kresnicami in jurjevskimi pesmimi, tako je naš stari človek tudi s petjem božičnih koled hotel — čarati. Zaradi svetosti božičnega praznika, ko se obhaja spomin rojstva Jezusa Kristusa, so tudi koledniki in njihove kolede čedalje bolj izgubljali poganski značaj. Izpodrinile so jih različne svete božične igre, prvotne čarovno-obredne kolede so dobile pobožno krščansko vsebino. V krog božičnih iger prištevamo tudi znani slovenski božični običaj: »Marijo nosijo«. Za nas je s pojmom božične dobe združen sneg in mraz. Božiča si skoraj ne moremo misliti brez snega. Božič je tudi čas, ki s svojim vremenom napoveduje prihodnjo letino. Vreme pa je odvisno od lunine spremembe. Če je božič v času, ko luna raste, bo letina dobra, če pa je v obdobju stare lune, se ne obeta nič dobrega. V nekaterih deželah pa obhajajo božič sredi poletja; v Braziliji pride v čas poletnih počitnic, ko ljudje odhajajo na morje. Tudi v Mehiki sovpada božič z najhujšo poletno vročino; tedaj okrase vse ulice s cvetjem in zelenjem, ponekod pa si pričarajo zimo tako, da natrosijo po drevju in hiši kosmične vate. Kakor so po raznih deželah različne navade ob tem prazniku, je božič eden izmed redkih simbolov, ki ga ima danes skupno večina človeštva. MARIJA V LANDARSKI JAMI To se je godilo takrat, ko je kralj Herodež iskal Jezuščka, da bi ga umoril. Mati božja je zavila sina v pisano ruto in zbežala z njim po svetu. Tavala sta iz kraja v kraj, a Herodeževi hlapci niso mirovali, zmeraj so jima bili za petami. Dolgo sta blodila, dokler nista pribežala v Nadiško dolino. Materi božji so krvavele noge, da so se poznale rdeče stopinje. Jezušček ji je jokal v naročju. Še malo, majceno malo, pa bi se bila zgrudila in ne mogla več dalje. Pod Landarjem je v strmem bregu čepela ženica in pasla edino kozo. »Kam tako tečeš?« je ogovorila Marijo. »Od-počij se in položi otroka v senco, da bo spal, jaz pa mu bom z zeleno vejo odganjala muhe.« »Ne smem se spočiti,« je potožila božja mati Marija. »Herodeževi hlapci so za menoj: bojim se, da me dohite, mi vzamejo otroka in ga grdo umorijo. Zaradi ljubega Jezusa te prosim, skrij naju, ako moreš!« »Bog pomagaj!« je vzkliknila ženica. »Če je tako, le brž za mano! Pa otroka mi daj, saj ga težko nosiš! Pazila bom nanj in mehko držala, nič se ne boj!« Marija ji je dala sina. Ženica ga je vzela v naročje, pustila kozo, da se je sama pasla, pa je stekla po stezi proti sivi skalnati steni. Mati božja jo je le stežka dohajala, zdaj pa zdaj se je spotaknila in pala. In kamor je pala, povsod je zrasla trnova roža. Ženica je vso pot tolažila jokajočega Jezuščka: »Tiho bodi, ubožec moj, to je božja stezica, nihče hudobnih zanjo ne ve, skrita bosta ko sladko jedro-v lupini!« Ustavila se je pred visoko steno. Sredi stene je zijala jama, Landarska jama, še dandanes se vidi. Zdelo se je, da nobena pot ne drži do nje, a ženica je poznala stezo, kozjo stezico, ki je vodila navzgor. V hladni jami je sedla na skalo, zibala dete v naročju in mu pela staro pesem o ubogi žemljici, o otrocih, ki se jočejo in ne morejo spati, ker so lačni: Spite, otroci, zaprite oči, spanje prinese vam božje dari! Jezušček je zaspal in ženica mu je z zeleno vejico odganjala muhe. Medtem so Herodeževi hlapci pretaknili vso dolino, preiskali vsako kočo, vsak grm. Ko Marije in Jezuščka niso našli, so se čudili in odšli proti severu. Jezušček je bil rešen. »Veliko sem ti dolžna,« je rekla Marija ženici; »kaj naj ti dam?« »Kaj najini daš, ko si sama uboga?« je odgovorila ženica. »Bodi za božje plačilo!« Tedaj se je Marija ozrla po ubogi žemljici na pobočjih Mije in Matajurja, kjer otroci od gladu ne morejo zaspati, in se je blago nasmehnila. Segla je v nedrje in dala ženici kostanj. »To ti bodi za božje plačilo!« je rekla. »Vsadi, da zraste otrokom kruh in da ogrne zelen plašč gole obronke.« Tako je dejala Marija in odšla z Jezuščkom čez Matajur na Tolminsko. Herodeževi hlapci so jo za zmeraj zgrešili. Uboga ženica, ki je imela eno samo kozo, je vsadila kostanj, nosila v prgišču vodo iz Nadiže ter ga zalivala. Zraslo je košato drevo in obilno obrodilo. Otroci so pobirali njegove sadove, jih pekli v žerjavici in uživali. Tako je prišel kostanj v Slovensko Benečijo. Njegovi gozdiči še danes pokrivajo siromašne obronke. V Landarski jami pa stoji oltar, a v njem podoba čudodelne Matere božje. France Bevk BETLEHEMSKA LEGENDA Nekoč se je sveta Devica napravila na pot. Prišla je do koče ubogega kmeta in ga prosila za prenočišče, saj ni vedela, kje naj prenoči. Hudi vaški psi ji niso nič žalega storili, ampak so veselo mahljali s svojimi repi. Nerazumna stvar je pač spoznala, kakšen gost je potrkal na vrata, kmet pa tega še slutil ni. Na dolgo in široko se je začel opravičevati, da ji ne more dati prenočišča, češ da je koča pretesna in da ima mnogo otrok, tako da ni za nikogar več prostora v njej. »Lepa gospa,« je nazadnje rekel, »pa pojdite v moj hlev, da boste mogli tam mirno prenočiti, ker vas v koči pri najboljši volji ne morem prenočiti.« Sredi noči je kmeta zbudila nenavadna svetloba. Pogledal je skozi okno na dvorišče in videl v svoje začudenje, kako je nenavadno svetla zvezda obstala nad njegovim hlevom in kako se je množica angelov z zlatimi krili spuščala na slamnato streho. Kakor jata golobov so angelci obkrožali hlev in veselo peli, da je Devica rodila božjega Sina. Razločno je spoznal njihov slavo-spev: Slava Bogu na višavah in na zemlji mir ljudem, ki so blage volje. Ubogi kmet je bil ves prestrašen in je začel vzdihovati: »Rajši bi šel sam s svojimi otroki spat na prag, in tebi, Devica, prepustil vso kočo, samo če bi vedel, kdo si. Ah, ko bi jaz to prej vedel!« V hlevu pa se je treslo Dete od mraza in mati je vzela pajčolan z glave in napravila iz njega plenice. Pokrila ga je s slamo, da ga ne bi zeblo, zibala ga je in pela: »Spi, Jezušček, spi!« Odklonila je pomoč angelov in sama skrbela za otroka, saj niti angel ne more nadomestiti matere. Vest o Jezusovem rojstvu se je hitro raznesla po vasi. Najprej je prišla do ubogih in preprostih pastirjev na poljani. Prebudili so se iz spanja in naročeno jim je bilo, naj hite in pozdravijo Gospoda sveta. Da leži na slami v jaslih v veliki revščini, skromno kot poljska roža, čeprav je Vladar sveta, jim je bilo rečeno. Angelskemu spevu in Marijini uspavanki so se zdaj pridružili glasovi pastirjev. Igrali so na piščali otroku najlepše melodije, mu delali kratek čas, da bi razveselili božje Dete. Jezušček je gledal vse to in se jim hvaležno smehljal. Z iskrenim srcem so mu prinesli svoje darove in ga prosili, naj jih milostno sprejme. Sveta Mati božja pa se je medtem trudila v hlevu, ki je bil poln nebeške svetlobe in zemelj- skega vrvenja. Prijazno in veselo je spodbujala pastirje, naj se radujejo in vesele. In res, bilo je tako živahno in veselo, kakor da bi se sama nebesa spustila na zemljo. Kmet pa — vaški kovač — je bil za prenočišče, ki ga je dal Jezusu in Mariji, čudovito poplačan. Imel je namreč prav ljubko hčer, ki pa je bila brez rok. Ta ubogi otrok se je prikradel do jasli, med angele in pastirje in gledal Dete s svojimi svetlimi očmi. Ponižno in skromno je tamkaj stal in se čudil vsemu, kar se je godilo. Ko je Marija zagledala ubogo kovačevo hčerko, je sočutno rekla: »Podaj mi moje Dete iz jasli!« Deklici se je utrnila solza iz oči, približala se ji je in bridko zavzdihnila: »Kako naj vam jaz revica podam otroka, ko sem brez rok.« »Le vzemi ga,« je blagohotno odvrnila Devica. In deklica je poskusila in, glej čudo, dobila je roke in je mogla podati Dete Mariji. Vsa srečna je zdaj povzdignila svoje roke proti nebu in jih veselo pregibala kakor breza, ki spomladi ziblje svoje veje. Smejala in jokala se je od _ velike sreče in veselo vzkliknila: »Zdaj imam roke in morem z njimi moliti in delati!« (Po poljski legendi) BELOKRANJSKA KOLEDNICA Dober dan, gospodar, Bog vam dobre goste daj! Na dvoru vam zelen bor, zanj privezan konjič vran. Na konjiču sedelce, na sedelcu sinek vaš. Sinek ima srebrn pas. Več velja nam dober glas kakor tisti srebrn pas. Rodila vam šenica in ta vinska mladica! ANKIN NAJLEPŠI BOŽIČ Janko in Mara sta delala jaslice. Živahno sta se pogovarjala s pastirci in ovčicami. Mamica jima je pomagala in popravljala. Zdaj je prijela Marino roko, zdaj Jankovo in kazala: Primi ovčko! Popravi mah! Postavi svečko! Potresi žaganje! Vse sta hotela narediti sama, da bi pokazala očku, kaj znata. Oči so jima žarele namesto lučk, ki jih ni bilo. Bila je vojna. Tudi očeta ni bilo doma. Odpeljali so ga. Medtem je prišla na svet Zalka, ki je očka še ni videl. Zdaj je mirno spančkala v košari. Vozička niso imeli. »Mamica, ali bo plisel očka?« je po svoje vprašal Janko, ki še ni mogel izgovarjati vseh črk. Anka se je zdrznila. Neštetokrat jo je vprašal in vedno mu je odgovorila: Za božič pride. In če ga zdaj ne bo? Vsak večer so molili, da bi se ata vrnil. Kaj naj mu reče? »Saj smo molili! Tudi nocoj bomo prosili Jezusa, da bi se očka vrnil,« ga je potolažila. »Zakaj pa se je Milkin ata vrnil?« je užaljeno vprašala Mara. Anka je bila v zadregi. Zakaj, zakaj? Večni »zakaj«? Kako naj ji odgovori. Premlada je še, da bi razumela, kaj je vojska, kaj so taborišča. Po svoje ji je skušala dopovedati. »Vidiš, Mara, Milkin ata je bil vojak, italijanski vojak. Vojake so spustili domov, ker so fašiste premagali. Naš očka pa je v taborišču.« »Mamica, kaj je tabolisce?« je s strahom vprašal Janko in pritekel k mami. Anka je bila zbegana. »Taborišče so take lesene barake za ljudi, okrog njih pa je bodeča žica. Vse je zagrajeno, da ne bi ušli.« Janko je poslušal in se zagledal v daljavo. »Ali so take balake kot Mihov kulnik?« je vprašal. Mihov kurnik je bil lesen in ograjen z bodečo žico. »Še bolj velike, Janko, take kot majhne hiše,« mu je dopovedovala mamica. Janko je utihnil. Vrnil se je k jaslicam in s svojo debelušastjo dlanjo popravljal mah. Zunaj se je delal mrak. Narava je počivala pod snegom. Vse je bilo tiho. Le veter je ubiral svoje strune skozi gole veje stare hruške, ki je rastla pred hišo. Anka je prižgala petrolejko in jo obesila na steno pri peči. Elektrike še niso imeli. Sedla je v zapeček in se težko oddahnila. Glavo je naslonila na peč in začela razmišljati. Sveti večer .. . Mnoge družine so srečne. Možje so se vrnili. Res je, da se morajo skrivati pred Nemci, vendar so doma. Pri nas pa manjka varuh. Ni delavnih rok. Vse skrbi so padle nanjo. In kaj je Danilo napravil, da so ga odpeljali v taborišče? Mnogi so tam umrli. Nekateri so po razpadu zbežali. Skrivajo se. Potikajo se po kmetih. Tu in tam pomagajo, da si zaslužijo hrano in obleko. Čakajo, da pridejo zavezniki. Od časa do časa se kdo vrne. Vsak si pomaga, kakor more. Morda je tudi Janez pobegnil. Prve dni je bila zmeda. Nihče ji ni znal povedati. Vedno je upala, da se bo vrnil. Kaj bo napravila s tremi otroki, če ga ne bo? Mara se je prestrašila tišine, ki je nastala. Pogledala je mamo. Pricepetala je k njej in se skobacala v zdič. »Mama, ali jočeš? Zakaj jočeš?« je vprašala. Anka se je zdrznila. Pomencala si je oči in zmedeno pogledala okrog sebe. »Saj ne jočem!« jo je potolažila. »Počivala sem.« Za Maro je priracal še Janko in se stegoval k mami. Dvignila ga je v naročje. Z obema ročicama se je oklenil njenega vratu. Mara je zlezla na peč in začela božati mamine lase. Na izbo je legel polmrak. Plamenček v petrolejki je plapolal in delal pošastne sence, ki so stegovale svoje roke po stenah in po stropu. Janko jim je sledil z očmi in se še bolj stisnil k mami. Vedno se je bal teh senc in ko so bili drugi na peči, ni maral ostati na tleh. Zdelo se mu je, da iz vseh kotov silijo strahovi. Nekaj časa so molčali. V cerkvi je zazvonilo. En sam zvon je pel. Dva so pobrali za vojsko. Nič slovesnega m bilo^ v njegovem glasu. Prav tako je zvonilo mrliču. Včasih so na sveti večer pritrkavali. Vse je prevzelo praznično razpoloženje. Čakali so polnočnico. Zdaj pa vsega tega ni bilo. Tudi polnočnice niso imeli. Bali so se Nemcev, ki so včasih kot jastrebi planili v vas. »Ali bomo molili?« je vprašala Mara. »Za ata,« je rekel Janko. Mamica se je pokrižala. Janko in Mara sta sklenila ročice in po svoje ponavljala za mamo oče-naš in zdravamarijo. »Povej nam zgodbo o Jezusu,« je prosila Mara, ko so odmolili. »Jaz prižgem svečke,« je rekel Janko in se spustil iz maminega naročja. Pozabil je na strahove. Butnil je na tla in drobencljal proti jaslicam. Na okenski polici je vzel vžigalice in ves ponosen prižgal dve svečki, ki sta bili zataknjeni v mah. »Ac!« je izdavil in odvrgel vžigalico, ki ga je spekla v prste. S slino si je blažil opeklino. Vrnil se je v mamino naročje. Anka je privila plamenček v petrolejki, da sta svečki lepše osvetljevali jaslice. »Mamica, poveej!« je spet zaprosila Mara. Anka je pogledala skozi okno in se zamislila. Zdelo se ji je, da kot otrok posluša kateheta, ki pripoveduje o Jezusovem rojstvu in kralju Herodu. Nekdanje slike so oživele v njenem spominu. Ali jih bo znala prikazati otrokoma? Janko jo je pocuknil za rokav, kot bi jo hotel zbuditi. »Poveeej!« je zategnjeno moledoval. Anka je začela. »Prav tak večer je bil kot danes. Hladno, mrzlo. Od vseh strani so prihajali ljudje v Betlehem. Nekateri so hodili, drugi so jahali na osličkih. V mestu so zasedli vse prostore, vsa dvorišča. Klepetali so, govorili, vpili. Nekateri so se kregali, drugi jezili. Tudi Marija in Jožef sta prišla. Malo sta hodila, malo jahala. Po dolinah, čez griče, po grapah in strmih poteh. Več dni sta bila na poti. Vsa vesela sta zagledala mestece Betlehem na hribu. Težko sta hodila po strmem klancu. In ko sta prišla v mesto, je bilo vse zasedeno. Od hiše do hiše sta trkala. Niti prostorčka nista dobila.« Mara se je globoko oddahnila. »Mamica, če bi pri nas potrkala,« je rekla, »bi ju sprejeli, kajne? Mi imamo dovolj prostora!« »In peč imamo zakuljeno, da bi se poglela,« je dodal Janko. Anka je bila zadovoljna, da otroka sočustvujeta. »In kam sta šla?« je vprašala Mara. »Iz mesta sta šla. Po stezah in travnikih sta se spustila v dolino na betlehemske poljane. Tam so pastirji pasli svoje ovčke.« »Ali ni bilo snega?« je hotela vedeti Mara. »Tam pade malokdaj sneg,« je razlagala Anka. »Ovčke pulijo in smukajo suho travo, ki raste med kamni in skalami. Čez dan se prosto sprehajajo po travnikih in gričih, ponoči pa jih pastirji seženejo v votline. Ponoči je tudi tam mraz. In volkovi pridejo iz puščave. Zato se ovčke tiščijo druga ob drugi, da jih ne zebe. In če so skupaj, se tudi volkov ne bojijo. Pastirji pa si zakurijo ogenj. Marija in Jožef sta tistega večera našla tako votlino, ki je bila prazna. Le nekaj slame je bilo na tleh. In lesene jasli. Pastirji so imeli tudi osličke in so jim v jasli dajali hrano. Sveti Jožef je bil kar zadovoljen. Slamo je zgrebel na kup, jo zrahljal in pripravil ležišče za Marijo. In opolnoči so pastirji zaslišali petje. Videli so svetlobo. V svetlobi so zagledali angela. Pokazal jim je votlino, kjer sta bila Marija in Jožef. Povedal jim je, da je Marija rodila Jezusa. In pastirji so tekli k votlini. Mariji in Jožefu so povedali vse, kar so videli in slišali. Vsi veseli so poujčkali malega Jezusa, ki ga je Marija položila v jaslice. Čez nekaj časa so od daleč prišli sveti Trije kralji. Prijahali so na kamelah. Imeli so zlate krone na glavi. Jezusu in Mariji so prinesli darove. Eden je bil črn, pa se ga Jezušček ni prav nič bal. In takrat je zvedel za Jezusa tudi hudobni kralj Herod. Bil je v mestu Jeruzalemu. Nekaj kilometrov od Betlehema. Jezen je bil. Trije kralji so mu povedali, da se je rodil novi kralj. In ker se je bal, da sam ne bo več za kralja, je sklenil, da bo Jezusa umoril. Nič ni vedel, kje mali Jezus stanuje. Zato je ukazal vojakom, naj gredo v Betlehem in naj pomorijo vse dečke do dveh let stare. In vojaki so ubogali kralja. Vzeli so meče, nože in bodala. Zgodaj zjutraj, ko so otroci še spali, so vdrli v hiše in pobirali iz posteljic nedolžne dečke. Mamice so jokale, prosile, vpile, kričale. Nič ni pomagalo.« Janko se je z obema ročicama oklenil mamine roke. Srce mu je razbijalo. Tudi Mara se je iz zdiča pomaknila na. peč. V zibelki pa je Zalka vzdihnila in zakrilila z ročicama, kot bi nekoga podila od sebe. »Ali so tudi Jezusa vzeli?« je boječe vprašala Mara. »Ne, nee!« jo je potolažila mama. »Angel se je prikazal sv. Jožefu in mu ukazal, naj hitro bežijo iz Betlehema daleč, prav v deželo, ki se imenuje Egipt. In sveti Jožef je ubogal. Kri je tekla, vsi so jokali. Nihče se jih ni usmilil. Vojaki so bili hudobni, ker je bil kralj Herod hudoben.« Nastala je tišina. Vs4 so se zamislili. ] f-' »Mamica, tudi mi smo jokali in prosili, ko so prišli vojaki po očka,« je rekla Mara. »Jaz sem ga držala za roko, pa me je vojak potisnil, da sem padla na tla. Tudi tebi, mamica, so puško nastavili na prsi. Hudobni so bili kot Herodovi vojaki.« »Mamica, angel bo tudi očka lešil, ali ne?« je vprašal Janko. »Seveda ga bo!« mu je odvrnila Anka, čeprav ni verjela svojim besedam. Zadnje čase je tako malo upala. Vsi so umolknili. Svečka pri jaslicah je prasketala. Po njej je curel vosek, ki se je stapljal z mahom. Janko se je naslonil mamici na rame in začel dremati. Tudi Mara se je zleknila po peči. Ni bila zaspana. Buljila je v strop in spremljala sence, ki so se zibale in odskakovale kot pajac na natezalnici. Zunaj je močneje zapihal veter. Vedno glasneje je zavijal okrog vogalov. Včasih je zažvižgalo med okni. Tudi pesek je prinašal v šipe, da je steklo zazvenelo. Kot bi nekdo trkal. Anka je zaslišala stopinje. Zlecnila se je. Mršča-vica ji je zagomazela po hrbtu. Te stopinje je poznala. Prav tako je hodil Danilo. Koraki so se bližali hiši. Postali so počasni, težki, kot bi nekdo pomišljal in se bal vstopiti. Hipoma je vse utihnilo. Nekdo se je ustavil pred vrati. Anka je bila razburjena. Srce ji je tolklo, kot bi nekdo razbijal po nakovalu. Živce je imela napete kot strune. Morda je pa res on? Tudi Mara je slišaia korake. Dvignila se je na komolce. Vežna vrata so zacvilila. Že dolgo jih ni nihče namazal. Tihi koraki so lezli proti izbi. Tresoča se roka je potrkala. »Naprej, naprej!« je vsa zmedena odgovorila Anka. Nevidna roka je pritisnila na kljuko. Vrata so se počasi odpirala in med njimi se je prikazala visoka, suha postava moža. Na njem je mahedrala razcefrana obleka. Udrte oči, kosmat, zaraščen obraz, na ustnicah pa mu je zaigral nasmeh. »Dober večer!« je rekel hripav glas. Takrat je Anka planila s peči. Po glasu je spoznala moža. »Joj, Danilo, ali je res? Ali je mogoče? Ali si zares ti?« Z obema rokama ga je objela in začela jokati od ginjenosti in sreče. Za hip je pozabila na vse, na prestano trpljenje in na otroke. Tudi Mara je skočila na klop. Janko pa si je mencal oči in ni mogel razbrati, kaj se dogaja. Prebudil se je iz prvega sna. »Mara, Janko!« je nato poklicala mati, »glejta, očka se je vrnil! Nismo zastonj molili.« Oba sta se pognala na tla in se oklenila očeta. Ostala sta brez besed, čeprav sta mu imela toliko povedati. »Nič se me ne bojta, ker sem kosmat. Jutri se bom obril,« ju je tolažil in božal po laseh. Roka se mu je tresla. Bil je zbegan. Anka je pogledala proti zibelki. Zalka je mirno spala. Danilo je še ni opazil. Nič ni vedel, da se mu je v odsotnosti rodila še ena hčerka. Saj ni imel nobenega stika z domom. Anka je trepetala. Rada bi ga opozorila na najmlajšo, a ni vedela, kaj naj reče. »Danilo!« se je končno opogumila in ga prijela za roko. Peljala ga je k zibelki. »Poglej! Tudi ta je naša. Naš angelček. Prišla je na svet, ko tebe ni bilo doma.« Možu so zatrepetale ustnice. Debela solza mu je zdrknila po licu. Padel je na kolena in se z obema rokama oprijel košare, v kateri je ležala hčerka. Hlipal je kot otrok. Po tolikih krivicah in trpljenju je zopet videl nedolžnost pred sabo. Ponosen je bil na svoje očetovstvo. Tudi Mara in Janko sta pritekla h košari. Sestrico sta imela zelo rada. Vsi so se sklanjali nad Zalko, ki je še vedno spala. Janko je prvi prekinil molk. »Glej, ata, jaslice imamo,« je pokazal v kot. Danilo se je nasmehnil. Ozrl se je k jaslicam. »Vidim, vidim,« je rekel. »Pridna sta, da sta naredila jaslice. Toda naše najlepše jaslice so letos tukaj v zibelki. Te so žive jaslice.« Janko se je sklonil k sestrici in jo pobožal. Zalka je odprla oči in se nasmehnila. Anka je stala zraven njih in kot angel varuh čula nad njimi. Nič ni ušlo njenim očem. Srce ji je prekipevalo od sreče. Zdaj ni bila več sama. Težo skrbi bo preložila na moževa ramena. Dobro je vedela, da še ni konec vojne. Morda bodo še hude preizkušnje. Toda skupno jih bodo laže premagovali. Jutri bo božič. Po dolgem trpljenju in žalosti njen najlepši božič. Jožko Kragelj TRI NARODNE DRAVA, SAVA IN SOČA Drava, Sava in Soča so sestre. Nekdaj so se menile, katera bo prihodnji dan pritekla prva v morje. Zvečer sta Sava in Soča zaspali, Drava pa se je potuhnila in kmalu začela tiho teči naprej. Ko se je Sava zjutraj prebudila, je opazila, da se Drava že vali proti morju. Zato se je tudi sama jezno spustila v uren tek. Nazadnje se je predramila Soča; ko je videla, da sta jo sestri ukanili, je predrla na nasprotni strani s silovito močjo gorske stene, se srdito zagnala skozi skalnate soteske in dospela prva v morje. Ta pripovedka nam dobro opisuje značaj treh poglavitnih slovenskih rek. Drava se vali tiho in potuhnjeno, bistra Sava dere; obe napajata Črno morje. Soča pa urno bobni skozi ozke skalnate struge goriških gora v Jadransko morje. KRALJ MATJAŽ Kralj Matjaž je bil dober kralj. Dajal je same zlate kovati. Drugega denarja sploh niso poznali. Zato so bili takrat res zlati časi. Pod košatimi lipami so naši očaki vsak dan rajali in natakali rujno vince v svetle kozarce. Bil pa je kralj Matjaž slovenski kralj, naše gore list. Izbralo si ga je ljudstvo na Gosposvetskem polju in v starem Krnskem gradu je imel svoj prestol. Noč in dan so bila odprta grajska vrata in vsak siromak si je mogel izprositi milosti in pravice. Ker pa je bil Matjaž bogat vladar, so mu drugi kralji zavidali in kakor gosenic na repišče je prišlo nekoč sovražnikov nadenj iz krajev, kjer sonce zahaja; ti so v krvavem boju pokončali njegovo vojsko do sto zvestih junakov. Toda ker je bil kralj pravičen, sam ni bil ubit: ko ga je mislil sovražnik že zajeti, se je odprla skala v Pečcah, do koder je bil pobegnil, in ga zakrila. Tam počiva sedaj s svojimi junaki: a kadar mu bo zrasla brada devetkrat okoli mize, ga bo dala gora nazaj, da bo srečno vladal slovenski rod. SAM Bila je jesenska noč. V temnem gozdu si je bil mož nalovil polhov. Ker je bil lačen, je zanetil ogenj, da bi si jih spekel. Ko jih je obračal na žerjavici, se mu je približal hudobec, ki je iskal krastač po gozdu. »Kako ti je ime?« nagovori polharja. »Sam mi pravijo,« odvrne le-ta. »Dovoli mi, Sam, da spečem nekoliko krastač pri tvojem ognju; zelo sem lačen.« »Tega ti nikakor ne dovolim,« se odreže polhar; »zakuri si, če hočeš večerjati!« »Ako mi zlepa ne dovoliš, dovoliš mi shuda,« zarenči hudič. »Pa se spoprimiva,« odgovori jezno polhar, zgrabi, kot bi pihnil, goreče poleno ter neusmiljeno udriha hudiča po glavi in kosmatem licu. Ves osmojen in opečen se spusti hudobec v temni les ter kliče rjoveč in tuleč tovariše na pomoč. Kmalu se zbere okoli njega tolpa peklenščkov. »Kdo te je pa tako osmodil?« ga vprašajo prijatelji. »Oj Sam, Sam,« tuli opečeni zlodej. Če si se sam, pa sam trpi! Čemu torej rjoveš in kličeš nas v pomoč?« Reko in se razidejo zopet po temnem lesovju, vsak na svojo stran. KOLEDNIKI (Narodna) Spet smo prišli, ljudi božji. Mir tej hiši! Boltažar, na vrata letnico zapiši! Spet se naokrog je leto zavrtelo, naj bo zdravo, mirno in veselo. Hu! Po snegu gazimo mi, mraz lovimo, lepa vam voščila nosimo, delimo. Dobro srečo, oče gospodar (ej, kdo je mar?) v družini, v polju za Vaš rod bogljeni. Pojete: oženi se moj sin, oženi. Blagoslov vam mati, skrbna gospodinja. Bo na mizi hlebec beli, hlebec rženi, bo na podu, bo na kašči polna skrinja. Hčerki še za doto nekaj bo ostalo, hčerkici — nevestici bogato balo. Bog vas varje treska, hudega vremena, vam obilna, radodarna bo jesen rumena. V kleti zašume vam žlahtni polovnjaki! Žejni smo mi, žejni, oj, ob uri vsaki. Kapljica naj teče, nikdar ne izteče v praznike, v godove, v božje, v vaše slave, vlije zdravja vam, vse radosti, vse sreče, splahne vam bolezni, vse skrbi, težave. Bogu hvala ljudi, zdaj se poslovimo, le naprej, naprej mi do vseh hiš hitimo. Spet se leto naokrog je zavrtelo, naj bo zdravo, mirno in veselo. Ludvik Zorzut * NA NOVIGA LEJTA DAN (Z vinjetami iz Svetega priročnika Janeza Svetokriškega) Po več kakor pol stoletja gluhi temi, ki je po propadu Hrenovega knjižnega načrta zagrnila slovensko književnost in sploh slovensko kulturno življenje, v času, ko je bila slovenščina zaničevan jezik, jezik za hlapce in tlačane, v času najhujšega tlačanstva, žolnirjev, grajskih valptov in pisarjev, na pol izobraženega meščanstva, v času beneških vojska, tridesetletne vojske in nato še turške, so se nad to temo vžigale redke zvezde: Gregorij Alasij s svojim italijansko slovenskim slovarjem, ki naj bi >koristil (slovenskim) narodom v stvari, ki se njih tiče, in pa redovnim v njih službi«, Janez Čandik z izdajo Evangelijev in listov, Malega in Velikega katekizma, Matija Ka-stelic z Latinsko-slovenskim slovarjem, ki se je širil v rokopisnih prepisih in se je kot rokopis tudi ohranil, dalje kapucin oče Hipolit s svojim slovarjem in Janez Svetokriški s svojimi pridigami. Janez Krstnik od Sv. Križa (ok. 1645—1714) se je rodil v svetokriški fari na Vipavskem. L. 1663 je stopil v kapucinski samostan, postal mašnik in deloval kot pridigar v Sv. Križu, Trstu, Ljubljani, Novem mestu in Gorici, kjer je tudi umrl. Na prošnjo duhovnikov in s podporo mecenov je priredil in izdal pet zvezkov pridig z naslovom *Sacrum promptuarium — Sveti priročnik«. Pridige so po sholastično strogo tematično zgrajene z napovedjo osnovne misli, uvodom in razlago, dokazovanjem, po baročno nasičenim s citati in Zgledi in s sklepom. Pridige so živo pisane, včasih naravnost sodobno aktualne (npr. o obleganju Dunaja 1683, o kugi), prepletene z zgledi iz vsakdanjega življenja, z narodnimi pregovori, z domačimi zgodbami ali šalami, smešnicami (npr. v naši novoletni pridigi: o ženi, ki trdi, da se trava striže, ne žanje oziroma kosi — inačico poznajo tudi Rusi). Vendar njegova šaljivost nikoli ni žaljiva ali glumaško smešna kakor pri tedanjih nemških in italijanskih pridigarjih. Slog je domač, pripovedovanje živo in sproščeno, domače, jezik »moj vipavski«, dasi vpleta vanj tudi besede iz drugih narečij. Prof. France Kidrič je zapisal o njem, da je »prvi znanilec moderne stilne smeri v slovenski knjigi. Njegovo delo pomenja začetek tiste slovenske homiletike, ki jo je gradil avtor Z mislijo na prednašanje, mimiko in gestiko.« — Pridige Svetokriškega so prva slovenska knjiga, v katere besednem izrazu se odraža, dasi še rahlo, ista stilna volja kakor v ostalih panogah dobe: barok. Mirko Rupel pa je pomen teh pridig označil: *Za slovensko slovstvo, ki je bilo tedaj kaj revno, pomeni Promptuarij na 2896 straneh veliko pridobitev, ker je v primeri z vso nabožno slovensko literarno produkcijo tiste dobe najbolj izvirno delo, zlasti tam, kjer sta pisatelja zanesla gorečnost in temperament, da je pozabil na učene vire, na sheme in sholastično navlako.« V nemajhni meri je k temu pripomogla tudi prirojena zgovornost, saj nam je že iz tiste dobe ohranjena o Vipavcih označba, da so »govoreči«. Sveti priročnik je hkrati prva slovenska knjiga, ki se v njej oglaša barok. En srečen, veseli inu vsih troštov nebeških poln dan inu začetek noviga lejta, nebeško večnost, tem vernim, voščim in prosim od taistega, kateri danes tu sladku inu nersveteši ime Jezus si je izvolil. Le-tu bodi celu lejtu vaše veselje, trošt inu pomoč. Le-tu sladku inu nersveteši s. ime bodi vaš trošt inu pomoč le-tu lejtu 1697, kateru danes začne. Inu kadar bi bilu meni mogoče, jest bi hotel danes sturiti kakor vselej na noviga lejta dan je stu-ril celtarski kralj Livius, kateri v eni zlati kočiji po celem mestu se je pustil pelati in z le-te kočije rdeči zlati so kapali, na katerih je bilu zapisanu: Kraji vošči starim inu mladim, bogatim inu ubogim enu srečnu inu veselu novu lejtu. Ali Bug meni odpusti, ako želim v zlati kočiji se pelati, dokler meni moja regula prepovej, se pelati v kočiji inu denarje imeti. Zatoraj bodo ti verni mojo dobro volo namejsti djanja vzeli inu namejsti rdečih zlatov sem ofrav Očetu nebeškimu našiga Od-rešenika Kristusa JEZUSA, de bi skuzi le-ta moj današni sveti ofer enu srečnu novu lejtu hotel dati, duhovnim inu deželskim, starim inu mladim etc., de bi le tu lejtu 1697. zdravi, veseli, bogati inu zlasti v gnadi božji dokončali; inu de bodo ti verni enu znamine moje dobre vole imeli, taistom hočem (vsakterimu po njegovem stanu) en facone-tel šenkat; inu če v le-tega bodo flisnu gledali inu premišlovali, jim oblubim z božjo pomočjo, de bodo enu srečnu novu lejtu imeli, ter jih začnem vun deliti. Nerpoprej sem dolžan novu lejtu dati tem vi-soku časti vrednem mašnikom, dokler sam s. Duh zapovej za Bugam nerpervu mašnike častiti. Inu s. Chrysostomus pravi, de čast inu stan teh maš-nikov je vekši, kakor čast inu stan krajlov. Zatoraj se spodobi, de nerpoprej bom mašnikom dal za novu lejtu en faconetel inu ta nerlepši, namreč faconetel s. Veronike. Le-ta bogaboječa inu sveta gospa je šla za Kristusam Jezusam, kadar je vlekel ta težki križ na hrib Kalvarije ter se je v srci smilil Veroniki, taku de milu se je jokala; inu kadar je vidila, de očesa in obliče Kristusavu je bilo polno krivi, pade na svoje kolena ter s svojim fa-conetelnam Kristusavu obliče obriše. Kristusu ta bogoboječa šlužba dopade inu v tem faconetelnu svoje svetu obliče pusti. Tiga vam, o častiti mašniki, šenkam, v tega se imate vi špeglat. Kristus 33 lejt je iskal te zgub-lene avčice ter za izveličajne taistih v nevarnost je postavil svoj život kakor en dober pastjer. Inu nej iskal obeniga posvejtniga dobička, ampak izveličajne tih duš. Inu vsak dan v tempelni je učil tu, kar ima sturiti človek, ako hoče izveličan biti. O častiti mašniki; le-ta faconetel s. Veronike za novu lejtu vam šenkam, v le-tiga vednu gledajte inu premišlujte. Zatoraj, moj mašnik, če hočeš enu dobru inu bogatu lejtu za tvojo dušo imeti, sturi kakor Kristus: Kristus, kar je hotel učiti ta folk, on je poprej taistu sturil. Kar vi, mašniki, imate učiti vaš folk, gledajte, de bote taistu poprej sturili inu držali. Inu s. Chrysostomus nam pravi, de bulši bi sturili, de bi molčali, aku ne sturimo tu, kar druge učimo, zakaj več škodimo, kakor pak nucamo. Inu gvišnu obeden tulikajn ne škodi dušam kakor en pridigar, kir grešnu živi. Inu vekši nuc dušam prnese nedolžnu inu svetu živejne tiga pridigarja, kakor njegove učene pridige. Tedaj če hočeš, de tvoje pridige bodo nucne, imaš ti taistu držati, kar učiš držati tvoje poslušavce. Gledaj tedaj v le-ta tebi šenkani faconetel Kristusa Jezusa, kateri je poprej sturil, potle je druge učil. Za mašnikam gre ta žlahtni inu bogati. Pridite tedaj semkaj inu vzemite vaš faconetel! Inu le-ta nej en gmajn, ampak en krajlevi, kateriga danes je meni posodila krajlica Elizabeta, portugalskiga krajla hči. Inu le-ta je silnu lep inu čuden, zakaj en dan je vidila pred krajlevim dvoru petlerje na almožno čakati, vzame ta faconetel, ga nepolni s kruham inu mešam ter nese petlerjom. Jo sreča kraji, nje oča, jo vpraša, kaj nese. Odgovori: »Rožice!« Oča hoče vidit, mu pokaže, ter kroh in meso rože ratajo. Le-ta faconetel šenkam žlahtnem inu bogatem. Ali morebiti en sam vam ne bo zadosti, zakaj če bogatiši je človek, več želi imeti. Bodi tedaj! Vam hočem dva šenkat inu obadva sta glih lepa; inu le-ta drugi je faconetel Klotilde, španskiga krajla hčere. V tem tudi ta krajlica je nesla jetnikom kroh za almožno; jo vpraša tudi nje oča Maurus: »Kaj neseš?« Odgovori ona: »Gartrože!« Odpre faconetel inu nej bilu drugiga noter, ampak lepe frišne gartrože. Le-te reztala tem ubozem jetnikom, kar precej zupet bele trente ratajo. Ta dva tedaj vam šenkam. Oh, koku ste srečni vi bogati, dokler vsak dan lahku zamorite takoršna čuda delat, zakaj če hočete, vaši pisilci kruha, vaše reztrgane gvanti inu polomneni šulni, kateri pod postelo se valajo, če za božjo volo ubo-zim petlerjom jih daste, lepe rožice in gartrože ratajo, iz katerih angeli v nebesih bodo lepe kran-celne spletli inu vaše glave kronali, katere vas bodo lejpši cerale kakor te krajleve krone. Ah, nihdar bulši kupčije nej na svejtu kakor Kristusu posodit skuzi almožno, zakaj gvišnu na tem svejtu ali na unem obilnu povrne. Zatorej vzemite, vi bogati, ta dva faconetelna inu bodite usmileni kakor Elizabet in Klotilda, de vaša al-možna vas bo pred to večno smrtjo rešila. Zdaj pak bom tem zakonskim čast sturil, dokler njih stan je en častiti stan. Inu dokler zakon dvej peršoni zapopade, morem tedaj dva faconetelna taistom šenkat, eniga možu, tiga drugiga ženi. Inu ravno imam en par, katera gvišnu se bota dobru rajmala tem zakonskem. Zamerkajte! V Rimu en gospud je bil poslav svoji nevesti en lep faconetel, v katerem z zlatimi židami je bila podoba cesarice Livije štikana inu poleg enu goreče srce, nad cesarico pak so bile le-te besede zapisane Si tu sic — Če tudi ti boš taku sturila. Nevesta prajme ta faconetel ter precej zamerka, kaj pomeni, namreč če ona bo taku dobra inu po-trpežliva kakor cesarica Livija, de on jo bo lubil iz srca. Zakaj od le-te cesarice se bere, de nihdar cesarju Avgustu, svojmu možu, se nej zamirila ali eno zuper besedo rekla, desilih je vejdla, de k drugim ženam je hodil; inu kadar so prišli takoršne reči pravit, nej hotela poslušat, temuč je moža zagovarjala inu pruti njemu se izkazala, kakor de bi neč za le-tu ne vejdla. Zatoraj tudi cesar nej nihdar Liviji obene reči odpovedal. Ta nevesta le-tu vse dobru zgrunta s tiga faconetelna inu hitra začne en faconetel štikat ter v taistem sturi podobo Sokrata, filozofa, inu poleg njega enu goreče srce ter na Sokrata zapiše le-te besede: Et tu sic — tudi ti sturi taku, ter ga pošle svojmu žei ninu. On ga začne premišlovati ter zastopi, kaj pomeni, namreč de če ona ima biti kakor Livija, on ima biti kakor Sokrates, kateri je imel takoršno potrpežlivost s svojo hudo inu tagotno ženo, de vus volni svejt se čudi, zakaj nihdar ji nej ene hude besede rekel, ampak vse s smeham je prenesel, inu kadar jo nej mogel z dobro besedo potolažit, se je s hiše pobral; inu en dan, kadar je s hiše šel, de bi nje nepametne besede ne slišal, ona se rezjezi ter popade posodo, katera ponoči se nuca, ter teče na oknu inu taisto razlije na moža. Sokrates gori pogleda ter s smeham k ženi reče: »Moja Cantipa, jest sem dobru vejdil, de po takoršnem strašnem grmejnom se bo dež ulil, ali dobru zame, de nej toče.« Ženin vse le-tu dobru premisli ter pravi: »Moja nevesta ima prav, zakaj če jest hočem, de bi ona Livija bila, jest tudi imam Sokrates biti inu v tej viži ne bo nihdar hude besede vmej nama; oku ona bo meni zanašala, jest pak nji.« Le-ta dva faconetelna vam zakonskem šenkam inu ako žena bo kakor Livija, mož kakor Sokrates, ne bo nihdar krega vmej vami. Zatoraj, žene, ako hočete enu dobru lejtu imeti, le-ta faconetel hranite inu dobru premislite Livijo, cesarico, ter ne pošilajte špegat za vašem možam, ne odgovarjajte mu; kadar on pravi ja, vi ne recite ne. Ah, gledajte na ta faconetel inu sturite kakor Livija, katera nihdar svojmu cesarju se nej zuper postavila. Neč ne pomaga, ampak ta luba potrpežlivost, katera Livija je s svojim možam imela. Zatoraj, žene, vzemite le-ta faconetel, premislite ga dobru ter enu srečnu lejtu bote imele. Zdaj pak tudi vi možje vzemite vaš faconetel ter premislite pamet, lubezen inu potrpežlivost, katero Sokrates je imel s svojo hudobno ženo Ksan- tipijo, deselih nej slišal, kaj s. Paulus je zapovedal možom, namreč: Možje, lubite svoje žene, kakor je Kristus lubil Cerkev. Če vi možje bote pamet nucali kakor Sokrates, de z ženo ne bote mir prelomili, desilih žene vam bodo uržoh dale, skuzi vašo potrpežlivost bote ženo potolažili inu mir v hiši imeli inu z mirom vse sreče. Inu le-ta mir silnu močnu g. Bogu dopade. Ali slišim, da uni mož pravi: »Pater, jest bi hotel iz srca rad, de bi vmej nama mir bil; jest ni-kuli prložnosti ne dam kregu, ali ona je huda kakor ogin, obena rejč nej po nje misli, vse hoče po svoji glavi...« Zatorej jest tebi šenkam ta faconetel, na katerem je Sokrates, kateri je imel Ksan-tipo stukrat huši, kakor je tvoja, inu vener je taiste hudobnost potrpežlivu zanašal. Si tu sic. Če tudi ti boš sturil kakor Sokrates, gvišnu ne bo tulikajn krega vmej vama. Inu če nejsi hotel pre-trpejti, bi ne bil imel žene vzeti, zakaj si dobru vejdil, de ta, kateri ženo vzame, en velik križ na ramo si založi. Ti si dobru tudi vejdil poprej, de vsi možje iščejo eno ženo prez vsakiga tadla, inu vener obe-den taiste ne more najti. Koku ti, mož, hočeš, de bi tvoja žena prez tadla bila, dokler na zemlji takoršne se ne najde? Bodi kakor Sokrates ter zanašaj tvoje žene tadlam! Inu nikar za vsaku malu, kar vam žena zuper reče, ne tagotite se inu ž njo ne preperajte se, zakaj vam nej obena čast, temuč špot. Nucajte vi pamet, če žena pameti nima, ter ne bodite taku nori inu nagli kakor uni mož, kateri je bil svojo ženo pelal prangat na en travnik, kateri malu časa poprej je bil pokošen. Ta sruta nej vejdila, kaj je košna, zakaj vseskuzi je per pov-štrci inu per špeglam doma v senci sidela. Ona je zagvišnu menila, de so travo s škarjami postrigli. Mož jo začne z noricami zmerjat, ona nej hotela svoje besede nazaj vzeti itd... Se začneta za le-tu kregat inu cukat taku dolgu, de muž se je bil taku močnu rezsrdil, de v en glabok potok je jo pahnil bil. Inu ta sruta, zakaj nej mogla z besedo, je z roko kazala, de s škarjami inu nikar s koso so travo porezali; inu dokler sruta nej znala plavat, je bila utonila inu dolgu časa je z roko kazala, de so bile škarje. Mož bi bil imel pamet nucat inu takrat molčat inu drugu lejtu ženo poslat, de bi bila ona s škarjami travo porezala, zakaj s pametjo inu kunštjo je treba ženo na pravi pot prpravit. Taku vi možje imate s pametjo andlat, kadar vidite, da žena kaj norskiga želi ali dela, inu nikar precej s kregam inu bojom, zakaj v tej viži ne bote neč opravili. Kadar hudič je Savla, krajla, bil obsedel, včasih ga je taku močnu martral, de Savi je z zobmi škripal, ujedal inu okoli sebe vse trgal, rezbijal inu šrajal, de ga je bilu po celi gasi slišat. David, kadar je le-tu vidil, precej je svoje citre zgrabil inu začel citrat ter hudič je Savla martrat nehal. Zatoraj kadar vidite, de hudič začne vašo ženo martrat, takrat vi citrajte, dobre sladke besede dajte nji ter bote vidili, de se bo potolažila. Taku vam oblubem, de bote enu dobru lejtu imeli, zakaj bo g. Bug vmej vama. Za zakonski gredo vduve. Ali imate, verni moji, zamerkat, de več surt vduvic se na svejtu najde. Nekatere so prave vduve, katere n'hočejo več od moža slišat, temuč vso njih misu inu skrb v g. Boga postavijo inu za nebešku krajlevstu se flisajo. Druge prave vduve so, katere za svojga ženina si izvolijo Kristusa Jezusa ter n'hočejo obeniga dru-giga imeti. Druge vduve se najdejo pak, katere nejso prave vduve, temuč samu ime imajo, zakaj po sili so vduve, dokler mož jim je umrl. Inu kadar bi bilu mogoče, bi poprej drugiga moža vzele, kakor ta prvi je pokopan, kakor berem od žene eniga sol-data, katera kumaj je bila zastopila, de nje mož je bil v boju ostal, eniga drugiga vzame. Le-ta tudi je mogel čez savražnike pojti; on tudi ostane. Ta žena precej eniga drugiga vzame inu taku de taisti dan 4 možje je imela. Ali pak kakor una gospa, katera milu se je jokala nad truplam svojga mrtviga gospuda. Pride le-to troštat en mlad, ledih gospud inu dokler je djala, de nihdar taku dobriga moža ne bo več ušafala, on pravi: »Če hočete mene vzeti, vam ob- lubem, de vam bom dober kakor ta prvi.« Ona ga lubeznivu pogleda ter zdihne, rekoč: »Ah, gospud! Zakaj nejste poprej prišel, zakaj včeraj sem enimu drugimu oblubila inu se troštam, de jutre bo oh-cet. Ali kadar bi le-ta umrl, ,vam dam besedo, de vas bom vzela.« Ali kakor una, katera je klagovala inu cagovala na grobu svojga moža, taisti dan pokopanega. En soldat, kateri je vahtav eniga obešeniga človeka, je šlišal tu klagovajne te žalostne vduve ter se je bal, de bi ne cagala inu sama sebe od žalosti ne fen-tala. Se čez to vduvo usmili, gre k nji, vidi, de po tleh se vala inu lasi z glave puli, jo gori vzdigne ter jo začne troštat, kakor nerble je znal inu vej-dil, ali ona vseskuzi je djala: »Joh meni, zapušeni sruti! Zdaj obeden več ne bo hotel mene imeti!« Soldat zamerka, kej jo čevl nerble tiši; pravi: »Zakaj? Nikar, vsaj nejste še taku stara inu grda, de bi kateri še vas ne vzel!« Ona: »Ah, kdu bo mene vzel, zapušeno sruto!« On pravi: »Če obeden drugi, taku jest.« Ona precej reče: »Ah, Bug hotel!« Si roko dasta in oblubo na grobu tiga mrtviga moža sturita. Jo pele v to prvo oštarijo ter celo nuč sta bila dobre vole. Se začne dan delat, soldat pravi: »Morem pojti tiga obešiniga vah-tat!« Gre ter najde, de so ga bili ponoči z gavh vzeli. Se prestraši ter štrajfinge boji. Teče ženi pravit, kaj se je ponoči zgodilu. Ona hitru s postele skoči ter pravi: »Ne boj se, moj mož! Pojdi z mano, hočeva mojga ranciga skopat inu namejsti tiga ukradeniga na gavge obesit ter ludje bodo menili, de je ta pravi, inu v tej viži se ne bo neč hudiga zgodilu.« Takoršnem vduvam jest ne bom šenkal facone-tela. Temuč tem, katere so prave vduve, šenkam en lep faconetel, faconetel Marije Divice, s katerim si je solze brisala, kadar pod križam je stala inu svojga lubga sinu Kristusa Jezusa na križu mrtviga je vidla... Zdaj bom šenkal en par faconetlov antverhar-jom, delavcom inu deklam, zakaj le-ti susebno jih potrbujejo, dokler per njih deli večkrat se morjo potiti inu put brisat. Inu ravnu le-tem se bo dobru rajmal faconetel s. Jožefa, kateriga je bila njemu šenkala Marija Divica, iz katerem, menem, de večkrat si je put brisal, kadar težku je delal, dokler on je bil en antverhar, kateri z delam si je mogel kruh služit, desilih je bil ženin Marije Divice. Inu menem, de en velik trošt je imel, kadar-kuli je taisti faconetel nucal, premišleoč, da taistega je njemu dala krajlica teh angelov. Ta faconetel šenkam antverharjom, delavcom inu kmetom, zakaj vejm, de večkrat težku vam naprej pride vaše delu ter menite, de nej na zemli težkej-šiga stana, kakor je vaš. Ali vzemite ta faconetel ter premislite, de s. Jožef je bil taku Bogu dopa-deč, de vmej vsimi svetniki je bil njega izvolil za variha svojga sinu Kristusa Jezusa, inu vener je prpustil, de z delam je mogel zaslužit živejne sebi, Jezusu inu Mariji Divici. Zatoraj ne bodi vam težku delat za vaše živejne ter nikar se ne tožite čez vaš stan, v kateriga vas je Gospud Bug postavil. Inu sam g. Bug človeka opomina, de bi imel flisnu delat, aku hoče enu sladku živejne imeti. En delavc sladko zaspi, kakor na postelo se položi, ta bogati pak ne more zaspati, zakaj želodec ga tiši. Zatorej vi delavci nimate uržoha, se čez vaš stan tožit, temuč čez vašo zanikrnost, čez vašo go- lufijo inu lagajnje, skuzi katire Bogu inu ludem zuper ratate, zakaj ne držite, kar oblubite, inu kar cel teden zaslužite, v nedelo v oštariji zapijete. Revne vas sturi nikar vaš stan, ampak dokler vi zapuvidi božje ne držite, praznike ne praznujete, ampak delate kakor v delavnik, s. mašo večkrat ne slišite inu namejsti s. roženkranca kvarte inu ma-jolike v rokah držite, zatoraj žegna božjiga nimate inu večkrat stradat morite. Ostanite vi per vašimu antverhu, flisnu delajte, besedo držite, na dušo inu' na g. Boga ne pozabite ter na faconetel s. Jožefa spumnite inu per vašimu stanu, v katiriga g. Bug vas je postavil, ostanite, taku bote spoznali, de vaš stan nej reven, temuč srečen. Če pak ne bote per vašimu stanu ostali, temuč bote hoteli prez mire jesti inu piti kakor gospoda inu gvantani hodit vi inu vaše žene kakor eni dohtarji, se bote k zad-nimu gvišnu kesali... Ostanite per vašimu stanu ter premislite, de s. Jožef, ženin krajlice nebeške, je bil antverhar inu taku zvejstu je g. Bogu služil, de mu je bil za svojga ediniga sinu zaupal. Le-ta tedaj faconetel vzemite inu zvejstu poleg vašiga dela Bogu šlužite ter vam oblubim, de bote enu srečnu lejtu imeli. Vi pak, hlapci inu dekle, vzemite gor uk s. Pavla, aku hočete enu dobru lejtu imeti, kir vam pravi: Bugajte gospodarje! Inu ne bodite kakor uni hlapci, katerim njih gospud je bil reztalal šluž-be, de bi vsakitiri svojo šlužbo flisnu opravil. Se prmeri en dan, de ta gospud je bil v eno lužo padel. Je klical hlapce, de bi ga vun zlekli, ali ti nemarni nejso hoteli z luže gospudu pomagat, rekoč: »Jest se nejsem za tu udinjal, imam drugo šlužbo itd ...« Ah, nemarni takoršni posli, katiri, de bi vidli, de hiša gori, bi ne šli pomagat gasiti, rekoč: »Jest nejsem za tu se udinjal.« Ali kadar je za jesti inu piti, en sam za sedem tovaršov bi spil inu snedel. Ne bodite tudi kakor uni posli, čez katire se je tožil gospodar, rekoč: »En posel me oblači, slačijo pa vsi«. Taku se godi, de kumaj en posel se najde, de bi bil gospodarju nucen; ti drugi so vsi škod-livi, kakor resničnu je enkrat en djal, de ob našem času so posli kakor dinje, zakaj vmej 50 se ne najde ena dobra. Glihi viži vmej 50 posli kumaj bo en dober, flisen inu zvejst. Gledaj tedaj ti, de boš ta dober, flisen inu zvejst. Taku ne bo treba vsaku lejtu tebi drugiga gospodarja iskati, zakaj v tem, kir menijo si pobulšat, še huši najdejo. Le-ta faconetel s. Jožefa šenkam vam hlapcom inu deklam ter vam rečem, de ta, kateri služi, pojdi kamer hoče, more trpeti, inu če ble si zbera, huši najde. Zatoraj če želite enu dobru lejtu imeti, le ta faconetel premišlujte. Če bote bugali inu za volo božjo trpeli, na vašo posledno uro bote Z ust božjih taiste vesele besede slišali: Dobri inu zvejsti posel, stopi v veselje svojga gospuda! Zdaj šenkam te starem en lep faconetel, namreč taisti, iz katerem Marija Divica je bila Kristusa Jezusa obliče zakrila po judovski šegi, kadar so imeli njegovu svetu truplu pokopati. Le ta faconetel vam šenkam ter premislite, de v kratkem času vam bodo oči zaprli inu obliče s to črno zemlo pokrili. Zatorej poflisajte se k eni dobri smrti se prpravit. Imate pravičnu inu bogaboječe živeti ter čakat na vašo srečno uro, katira vas bo od reve tiga svejta rešila inu v ta večni počitek postavila; inu dokler vidite, de malu časa vam ostane, imate ble se flisat za vaše izveličajne. Gvišnu taisti stari človek je prez pameti, katiri namejsti cirkve lubi oštarijo, namejsti roženkranca majoliko, namejsti molitve šentovajne, namejsti potrpežlivosti srd, inu kreh namejsti pokure, de bi z le-to tiga nebeškiga rihtarja potolažil, z novo pregreho ga rezžali. Ah, moji stari ljudje, nej čas več se fopat inu šalit, temuč poflisajte se živeti kakor ta bogaboječi Simeon, katiriga dušo angeli so v nebesa nesli. G. Bug daj tudi vam to gnado, katiro boste dosegli, aku ta faconetel vednu bote pred vašimi očesami imeli. Zdaj šenkam en lep faconetel tem mladem, faconetel, s katirim imate solze vašim staršem brisat, tu je, imate taistom na pomoč priti inu z vašo volno pokoršino jih troštat, de žegen božji bote dosegli. Vzimite le-ta faconetel inu potroštajte vaše štariši ter varite se taiste razžalit, de ne bodo prsileni čez vas se tožit. Troštajte inu bugajte vaše štariši, zakaj je vaša dolžnost. Taku se godi tem mladem, kadar n'hočejo svoje štariši bugat inu njih lepi nauk pošlušat. Je rejs, de potle se gre-vajo inu grimajo, ali uže prepoznu. Poprej poprej imate premislit inu vaše štariši bugat, de ne bote šlišali: Kumaj je tebi, zakaj nejsi poprej premislil. Zdaj je prepoznu mislit, kateru je mogel v cerkvi en nepokoren samovolen šlišat. Le-ta se je bil zalubil v eno objestno kršenco ter po vsi sili je hotel taisto za svojo ženo imeti čez volo svojih stariših inu žlahte. Inu kadar mašnik pred altarjem jih je imel poročiti, ga je vprašal: »Juri, hočeš Nežo za tvojo zakonsko ženo imeti!« Juri takrat začne mislit inu se potiti ter se obrne h taistom, katiri so se v priče našli, rekoč: »A, prijateli, zakaj molčite? Zdaj sem v vekši potrebi, inu obeden ne reče: Juri, Bug ti pomagaj!« Oni so se njemu smejali inu djali: »Juri, poprej, poprej bi bil imel premislit inu Nežo z mirom pustiti, zdaj je uže prepoznu mislit, dokler pred mašni-kam se najdeš inu Neža tebe z roko trdu drži.« Je mogel Nežo poročit, katera Jurju je bila vsa zalebala inu še poleg rogatiga sturila. Juri se je grimal inu greval, de svoje stariši nej bugal ter s svojo škodo je bil spoznal, de ta, katiri svoje stariši ne buga, nihdar sreče nima. Zatoraj, vi mladi, iz škode teh drugih učite se vaši stariši bugat. Bu-gajte tedaj vaši starši, troštajte jih po eksempelnu Kristusa Jezusa, de bote enu dobru inu srečnu lejtu imeli. Vzemite tedaj, moji lubi, le-te faconetelne, ka-tire vam iz srca šenkam inu prporočim, zakaj vam bodo k nucu. Aku bote le-te premišlovali inu te lepe nauke držali, gvišnu se ne bote grevali, zakaj bote dobru na duši imeli, katiru vam daj Bug Oča, Sin inu s. Duh. Amen. . _ , ,v,. Janez bvetoknski tepežniki Zažarelo je jutro, prebudila se je vas, hiše in koče so pokazale svoje bele, s snegom pokrite strehe. Rdeče je zaplapolala zarja na meglenem vzhodu, zableščalo se je po dolini, zalesketalo se je po mrzlem snegu. Počasi se je dvigalo kakor iz ognja veliko goreče sonce. Takrat so se prikazali na vasi tepežniki. Dolga vrsta jih je bila, veliki in majhni, deklice in dečki. Mrzla zimska megla jih je obdajala, zeblo jih je, da so si hukali v prste. Kučme so imeli na glavah, pasice okoli ušes, pisane rute okrog vratu, v eni roki tepežnico, v drugi culo: tako so začeli svojo pot. In šli so od hiše do hiše, izginili skozi vrata in se čez čas zopet pokazali na vasi. Ako je prišel mimo človek, so zagnali krik: »Rešite se!« in dvigali tepežnice proti njemu. Obstali so tu in tam pred hišo in se pomenili. Dobro so vedeli, kakšna navada je v hiši in kaj bodo dobili v dar. Vedeli so, koga bodo tepežkali, gospodarja ali gospodinjo, starega deda ali dobrega strica, prijazno babico ali bogato teto. Zato so starejši učili mlajše. Z veseljem so priskakali iz hiše, kjer so jih dobro obdarovali; svetile so se mlade oči, smejali so se rdeči noski, zalita lica so trepetala od mraza. Cesta je bila zametena s suhim snegom, kakor ga je bila v noči nanesla burja po vasi. Tak je navadno tepežni dan. Tepežniki so prišli tudi do zaprtih vrat, trkali so, pa jim niso odprli. Vedeli so, da so domači doma, a hišni gospodar je bil skop in jim je zaprl. Obstali so na cesti in zapeli svojo pesem, potem pa so s smehom in vpitjem razbijali na vrata. Vrata so se odprla in v tistem trenutku se je prikazala brezovka ter oplazila tiste, ki so bili blizu vrat. Nekateri so se zvalili po ledeni cesti, drugi pa so zbežali dalje po vasi. Zeblo jih je zelo, a pozabili so, da jih zebe. Stisnjeno so se držali, globoko izpod kučem so žarele žive oči in rdeči noski. Roke so tiščali v žepu, culo in tepežnico pod pazduho. Pogreli so se gredoč pri peči, kamor so prišli, in odgovarjali na vprašanja. Povsod je skoraj isto po stari navadi. Ded zleze z zidka, vzame pipo iz ust in jih postavi po vrsti, potem pa izprašuje. Kdor ne odgovori, ne dobi nič. Zato se lenuhi postavijo zadaj, da se izognejo. Gospodinja prinese pehar s poticami, kruhom, jabolki, orehi, tepežniki pa zapojo svojo pesem: Dajte potice s police! Dobra potica prileti, lepše polje obrodi: če je lepša potica, lepša bo pšenica. Vzamejo darove in odidejo. Vse jutro motijo tepežniki mirno vas. Ko odide ena truma, pride druga iz sosednje vasi. Kdor omaga, se spusti v jok in ostane sredi ceste. Nihče se ne meni zanj, dokler ga vaščani ne spravijo v hišo za peč. Darovi padajo iz cul. Če zdrkne komu novec na tla, planejo vsi po njem, da nastane živa kopica. Starejši znajo vse dobro spraviti, mlajšim se smejejo in jim privoščijo, da so nerodni. Tudi njim se je nekdaj tako godilo. »Pa bi bil doma ostal! Ali moraš z nami? Premlad si za tepežnika; domov pojdi! Čakali te ne bomo.« In gredo dalje. Ivan Lah volk Zima je stiskala zobe. Visok sneg je zapadel vso planjavo, skoraj zasul je že vasico na griču, mečava pa ni hotela ponehati. Koče so zdihovale pod silno težo, tramovi so pokali in kmetje so se strahoma ozirali v nepredirno, temnosivo nebo. Sam Bog ve, od kod se je jemalo toliko snega: pet čevljev je ležal povsod naokrog, v hostah je lomil drevje, zametel ceste in steze in vsako gaz, pokril gozdni potok, da je izginilo celo grmovje ob njegovih nizkih bregovih. Vasica je bila kakor zaprta, nihče si ni upal na plan. Pet koč in trideset prebivalcev se je balo za življenje. Žagali so sneg z nizkih slamnatih streh. Podnevi so ga spravili, da so si koče oddahnile, ponoči pa je znova zapal. V cunjastih kosmih se je valil z neba, vedno enakomerno, počasi, tiho, preteče. Vaščani so se združili, živeli so kakor v zadrugi; nikoli ni bilo take sloge med njimi. Koče so se naslonile druga na drugo, zdelo se je, kakor bi bila vasica ena sama hiša. Pod večer, ko je izginilo še tisto malo svetlobe kakor ped dolgega dneva, je molilo pet družin za srečo in odrešenje, bolj za časno srečo, da bi minila huda zima, ko pa za večno izveličanje duš. Družine so klečale okrog mize ob bolnem svitu oljnate svetilke, iz vsake hiše je ječalo v temno noč: »Iz nadlog in težav reši nas, o Gospod!« Nekega večera pa je zatulilo zunaj s strašnim, zateglim glasom: uuuueerr. Strah je zamoril molitev, vsem so se oči zdrznile, obrazi pobledeli, srca zastala. In zopet je zatulilo, zdaj bliže in strašneje: iuuuioarrr... »To je volk!« je dejal suhi Martin. »Bog se nas usmili!« Odložil je molek in hitel, da bi zapahnil vežna vrata. Zunaj je znova zatulilo in koj nato se je začulo praskanje po vratih. Martin je od-skočil in se vrnil prestrašen v sobo. »Noter ne more,« je tolažil ženo, ki je stiskala dojenčka na prsi. Volk je rožljal po vratih, po stenah in se vzpenjal na okence. Svetloba ga je zabolela, odskočil je in se zadrevil dalje. Drugo jutro so se zbrali možje pri Martinu in ugibali, kaj bi bilo storiti. Ker je bila nevarnost, da bi se jih pritepla v tej hudi zimi cela drhal, so sklenili, da pošljejo na občino po puško. Izvolili so Martina. Martin je vedel, da izbero njega, in se je odpravil. S težavo je gazil sneg, namesto v treh urah je prišel na občino v šestih. Občinski pisar je bil bahač in se je Martinu smejal: »Davno so ga že iztrebili iz naših krajev. Volk že ni bil, nemara pes, ki se je zatekel.« Smejal se je in pisal dalje. Suhi Martin pa je užaljen stopil do župana in mu razložil, da bi rad puško. Župan je bil izkušen mož. Dal mu jo je in še obljubil, da bo povedal gospodi v mestu, naj pride volka lovit, brž ko se zjasni in mine silna mečava. Martin je bil vesel in namesto šest ur je hodil samo štiri, zakaj imel je puško in vračal se je domov ... Doma so ga čakali možje in ženske, tudi otroci. Vsem je odleglo, ko so zagledali puško. Stisnili so glave in gledali, Martin je za poskušnjo ustrelil skoz okno. Močno je počilo. Ženske so se ustrašile, dedci pa so se smejali in dejali: »Puško imamo, kaj nam more volk!« Sklenili so, da bodo stražarili: vsak večer, sosed za sosedom. Prvi večer je stražil prvi sosed. Debelo se je oblekel, dobro obul in volnene 'rokavice nataknil. Dokler so koče svetlo mežikale, je hodil od okna do okna in s sosedi norce bril. Ko pa so luči ugasnile in ljudje pozaspali, je stopil dobri sosed na prag in stal z eno nogo v veži, z drugo pod ka-pom. Ni dolgo čakal. Zmezilo se je nekaj tam v črnem gozdu in sosed je strahoma zaloputnil duri ter zlezel na peč. Tisto noč je izginila ubogemu vaščanu plemena svinja. Zjutraj so našli krvave sledove in težke stopinje do gozda. V naslednjih nočeh je stražil drugi, tretji, stražil je tudi četrti sosed. Nobeden ni videl volka, nobeden ni streljal. Iz vaških staj pa je izginila koza, pogrešali so dva odojka in Martinovega psa je volk raztrgal. Tulil in zavijal ni več. Kakor bi vohal, da imajo vaščani puško, je prihajal grdi ropar potiho, po polnoči menda, in je ukradel, kar mu je prišlo pod gobec. A hujši od volka je bil strah, ki je obhajal va-ščane. Le Martin je molčal, kadar so drugi kva- sili neumnosti in strahopetno gledali. Še preden je prišla vrsta nanj, da bi stražil, je ponoči vstajal in poslušal. Zaman ga je žena prosila, naj leže in spi. Ni se odmaknil od okna. Gledal je v temno noč in stiskal pesti. Da, sovražil je volka kakor razumnega človeka, ki mu je storil krivico. Bolelo ga je, da ne da ubogi vasici miru, ko je sama in zapuščena sredi hude zime. Zakaj ne gre v dolino, kjer so bogate vasi in kjer bi laže utrpeli škodo? Tako je premišljal in se grizel, a pri tem pozabljal, da je volk volk in nič drugega. Davno so že zaspali vaščani, ko je stal pred svojo kočo s puško v rokah in gledal v noč. Nehalo je snežiti. Martinu se je zdelo, da se nebo dviguje; in res, kmalu je bil gozd pred njim tema zase: razločeval je valovaste vrhove dreves in sneg je pokazal svojo gladko beloto. Martin se je zveselil, da se je zjasnilo. Vasica je rešena, je pomislil. Gazi napravijo, v cerkev lahko pojdejo, v dolino med božje ljudi. Zopet bo mogoče delati v gozdu, podirati drevje in sekati drva, zaslužilo se bo za sol in tobak. In ko pride božič, ne bo ničesar manjkalo ... V tem hipu so se mu ustavile misli. Nekaj se je mezilo tam v snegu, nekaj urnega, črnega. V Martinu je zavrelo in napel je petelina. Dvoje iskrečih se oči mu je sijalo nasproti in Martin je sprožil. Strel se je razlegel v gluho noč in v stoterih odmevih umolknil v daljavi. Volk se je obrnil in zbežal. Martin je videl, da ni zadel in jeza ga je popadla. Vrgel je» puško proč ter se v divjih skokih pognal za volkom. Žena je prišla na prag in zavpila. Prilezli so sosedje iz koč, nekateri s svetilkami, nekateri z mo-tikami in drugim orodjem. Preiskali so plan do gozda, a Martina niso našli. Klicali so na vse štiri strani, odgovarjala jim je jeka. Tudi drugo jutro ga niso našli. A šli so za sledjo, ki je kazala v gozd in še dalje v globoko goščavo. Tam med nizkim bodičastim grmovjem so ga opazili. Ležal je na desni strani z vso krvavo glavo in napetima, na dolgo iztegnjenima rokama. Krčevito sta objemali vrat velikemu volku in volk in Martin sta bila mrtva. Volk mu je bil odprl žilo na vratu, zato pa ga je Martin zadavil. Globoko v kožuh so se mu zajedli dolgi, suhi prsti in komaj so jih razklenili. J. Novak SLOVENSKA KMETICA Slovenska kmetica, še vedno te premalo spoštujemo! Podobna si muli, ki zgarana in odrgnjena vozari po andaluškem skalovju. Pridna si pri delu, vedno si v skrbeh, da bi se ne podrl kak vogel hiše, da bi mož ne znosil preveč v pivnice, da bi se otroci ne spridili. Malo imaš od življenja, uboga, ti mučenica! A tvoja je vendar zasluga, da je tlačena in raztrgana slovenska domovina ostala skupaj! Te domovine prvi steber si ti, slovenska kmetica, ki spiš navadno na slami in pod raztrgano odejo in ješ, kar možu in otrokom ostaja! Ivan Tavčar 5 Mohorjev koledar 65 na smučeh in drsalkah Smučanje se je v zadnjih desetletjih pri nas tako razširilo, da je postalo pravi ljudski šport. Že pred zadnjo svetovno vojsko smo dobili več smuških knjig in naši športniki smučarji so se uveljavili na mednarodnih športnih prireditvah. V zadnjih letih se je tehnika v vseh panogah smučanja silno razvila in na mednarodnih prireditvah dosegajo smučarji izredne, skoraj neverjetne uspehe, drzne hitrosti, v skokih pa kar čudežne daljave. Tudi drsalni šport se pri nas čedalje bolj razvija in postaja zlasti med mladino izredno priljubljen. Odkar pa je Slovenija postala prizorišče velikih mednarodnih športnih prireditev, postaja ledena ploskev na umetnih drsališčih kakor na zamrznjenih rekah in jezerih poleg zasneženih strmin iz leta v leto privlačnejša. Ljubljana je že dvakrat priredila svetovno prvenstvo v umetnostnem drsanju. V letošnjem svetovnem prvenstvu (marca 1970) je sodelovalo 115 najboljših drsalcev iz 15 držav. Ljubljanska televizija je to prireditev posre- Zabava na ledu. Boucherjev bakrorez dovala milijonom gledalcev po vsem svetu z novo tehnično pridobitvijo — z barvno sliko. Če se Slovenci oziroma Jugoslovani v umetnostnem drsanju še nismo povzpeli v skupino najboljših drsalcev, smo pa pokazali izredne sposobnosti za organizacijo takih prireditev, ki prehajajo seveda v spodbudo za čim širšo osnovo telesno-kulturnega gibanja in še posebej v navdušenje za posamezne panoge, predvsem za tiste, v katerih z učenjem, vztrajno vajo in tehniko lahko dosežemo vse tisto, kar so nam pokazali tuji mojstri. V smučanju imamo Slovenci znamenito izročilo, Valvasor nam v svoji imenitni knjigi »Slava voj-vodine Kranjske«, ki je izšla leta 1689, piše o smučanju na Blokah. Ta zapis je toliko zanimivejši in pomembnejši, ker je znano, da v tistih časih, torej pred tristo leti, v drugih alpskih deželah še niso poznali smuči. Edini ki so jih izdelovali in uporabljali, so bili prebivalci hribovitih krajev med Rakitno, Turjakom in Blokami. Seveda Valvasor še nikoli in nikjer ni videl smučanja, zato piše o »čudni hoji« po snegu. Takole poroča: *Kadar zapade o zimskih časih v visokem planinskem svetu debel sneg in pota tako žamete, da ne moreš nikamor, ker se vse vdira pa človek globoko ugreza: tedaj jemljejo ljudje majhne procke, pletene iz tankega šibja, nekatere pač tudi iz motvoza, ter si jih privezujejo na noge. Tako hodijo varno po snegu in se jim ni bati, da bi popustil; bodi sneg še tako mehak in mlad, te široke procke te drže, da ne ugrezneš. To je znamenita iznajdba. Če pa je sneg zamrzel in trd, si privezujejo železne dereze, ki jih imenujejo krampeže; ti imajo po šest ostrih konic. Prav tako uporabljajo krampeže tudi poleti, kadar morajo na strme skalnate planine, zakaj brez njih marsikje ni mogoče dalje. Poleg tega poznajo kmetje ponekod na Kranjskem, zlasti pri Turjaku in tam okoli, neki redek izum, kakršnega nisem videl še nikoli v nobeni deželi, namreč, da se spuščajo pozimi, ko leži sneg, po visokem hribovju z neverjetno naglico v dolino. V ta namen jemljejo po dve leseni deščici, četrt palca debeli, pol čevlja široki in približno pet čevljev dolgi. Spredaj sta deščici ukrivljeni in navzgor zavihnjeni. Na sredi je usnjat jermen, da se vtikajo noge vanj; na vsako nogo se pritrjuje po ena taka deščica. K temu ima kmet še čvrsto gorjačo v rokah; to si nastavi pod pazduho pa se drži ob nji močno nazaj, da mu je za oporo in krmilo, in tako se driča, lahko bi zapisal tudi smuka ali leti po najbolj strmem pobočju. Zakaj vtem ko stoji na deščicah in se prav trdno, da, z vso močjo naslanja na gorjačo, jo reže tako urno navzdol, da presega do malega vso domišljijo in v hitrosti nič ne zaostaja za tistimi, ki se na Holandskem z drsalkami prepelavajo po ledu. Vsak trenutek se utegne izogniti vsemu, kar mu je na poti, bodi že drevo ali skala, bodi kaj drugega takega. Noben hrib mu ni prestrm, nobeden z drevjem tako gosto porasel, da se ne bi mogel na ta način drkati po njem. Zakaj kjerkoli mu stoji kaka ovira na poti, povsod je kos svoj smuk po kačje kljukati in vijugati. Če pa je pot povsem prosta, nezarasla in brez opotike, se drevi lepo naravnost, in sicer venomer tako stoje in navzad oprt ob gorjačo: te se drži možak s tolikšno silo in močjo, tako čvrsto in trdo, ko da bi ne imel nobenega uda in nobenega sklepa.« Torej pomeni ta zapis o smučanju na Kranjskem znamenito izročilo ne le za zgodovino slovenskega smučarskega športa, marveč je pomembno v mednarodnem merilu. Tako bomo prišli Slovenci v zgodovino smučarskega športa z iznajdbo smuči nič manj kakor s slovesom skakalnice v Planici. Valvasor v svojem zapisu omenja Holandsko, kjer se ljudje z drsalkami vozijo po ledu. Ker postaja drsanje na Slovenskem ne le pomemben šport, morda poleg smučanja najbolj vabljiv, ker nudi dovolj razvedrila in užitka, hkrati pa terja od človeka vztrajne vaje, če se hoče privaditi zahtevni spretnosti in obvladanju telesa, poglejmo nekoliko v zgodovino drsanja. Ko danes gledamo s tribune pokritega drsališča drsalce, ki na lesketajoči se ledeni plošči lahkotno drse, se sunkovito poganjajo, skačejo lahkotno in se vrte, kot da jih lahke ko pero žene veter, delajo dvojne in celo trojne skoke, čudovite in zapletene kombinacije, občudujemo ne le njihovo spretnost, marveč predvsem njihov napor, njihovo Padec Lidvine na ledu. Lesorez iz leta 1498 vztrajnost v vaji, brez katere ne bi bili kos tako bogatemu programu posameznikov kakor tekmovalnih parov. Strokovnjaki so ravno ob svetovnem prvenstvu v umetnostnem drsanju v Ljubljani 1970 ugotovili velik kvaliteten napredek v vseh skupinah drsanja, tako v obveznih likih kakor v prostem drsanju. Prve drsalke so bile narejene iz kosti, in sicer iz golenic ali reber govedi in konj, ki so jih obrusili. Po mnogih najdbah v severni in srednji Evropi izvira iznajdba takih drsalk že iz starejše kamene dobe. Vendar so take koščene drsalke našli samo v naseljih mostiščarjev, torej tam, kjer• so davni predniki imeli stavbe na koleh, se pravi blizu voda. Pozimi, ko so vode zamrznile, so jun drsalke rabile, da so se lahko hitro premikali po ledu. Pri tem so si pomagali z na koncu pri-ostreno palico. V 12. stoletju omenja danski zgo- dovinar Saxo Grammaticus koščene drsalke. Koščene drsalke se omenjajo v mnogih zgodovinskih kronikah do 15. stoletja, v posameznih krajih evropskega severa pa so bile v rabi do 19. stoletja. V zgodbah o kraljih starih severnih Germanov, ki jih je Snorri Sturluson zbral v knjigi »Heims-kringla«, piše, kako se neki Eystein v družbi ponaša, da mu v hitrem drsanju nihče ni kos. Olaus Magnus, nordijski zgodovinar in zemljepisec poroča o tekmah v drsanju na ledu in o nagradah, ki so jih dobili tekmovalci: meče, srebrne posode in konje. V 13. stoletju so začeli uporabljati lesene drsalke Z železno rezino. Take drsalke se omenjajo v islandski Frithjofsagi. Tako drsalko vidimo na ohranjenem lesorezu iz leta 1498, ki je hkrati najstarejša znana upodobitev drsanja; na njej vidimo Lidvino, nizozemsko svetnico, ki je med drsanjem padla in si zlomila rebro. Poškodba je bila tako huda, da ji zdravniki niso mogli pomagati in je osemintrideset let prebila v hudih bolečinah na bolniški postelji. Lidvina je bila doma iz ribiškega mesteca Schiedam ob reki Maas nedaleč od Rot-terdama. Bila je izredno lepa in ko ji je bilo šele dvanajst let, so se že oglašali snubci. Ko so jo starši silili k možitvi, je prosila Boga, naj ji odvzame lepoto ali pa jo telesno tako skazi, da se noben snubec ne bo več zmenil zanjo. Pozimi, bilo je 2. februarja 1396 se je s prijateljicami šla drsat in se je na ledu ponesrečila. Ena izmed tovarišio se je pri drsanju zaletela vanjo. Lidvina si je zlomila rebro in je do konca življenja ležala in trpela. Vse bolečine je prenašala s tako vdanostjo v božjo voljo in s potrpežljivostjo, da so se vsi čudili. Na njeno priprošnjo so se godili čudeži, Nizozemci jo časte kot svetnico in patrono drsalcev in drsalk. Ker so bile lesene drsalke z železno rezino najbolj razširjene na Holandskem, so jih na splošno Drsanje na ledu v Angliji okoli 1830. Bakrorez neznanega mojstra 5* 67 Tako so se na Nizozemskem že pred sto leti zabavali na ledu imenovali holandske drsalke. V srednji Evropi je 'postala Holandska v začetku novega stoletja klasična dežela drsanja. V ravninski deželi, prepre-ženi z neštetimi prekopi in vodnimi pretoki so drsalke postale kmalu nepogrešljivo občilo. Še v začetku druge svetovne vojske je imela nizozemska armada posebne enote drsalcev. V nekem starem popotnem zapisu beremo: »Pozimi vidiš na Nizozemskem potovke, trgovke in mlekarice, ki se drsajo po ledu. Na glavi nosijo lonec ali košaro Z blagom in mnoge pri tem kade lončeno pipo. Vendar nobena ne napravi napačnega koraka, da bi bilo breme na glavi v nevarnosti.« Drsanje je bilo na Nizozemskem že zgodaj najpriljubljenejše zimsko razvedrilo in po vsej deželi so tekmovali v drsanju. Iz te dobe se je ohranilo mnogo slik, risb, lesorezov, bakrorezov, ki kažejo prizore z ledu. Ho-landski slikarji so tekmovali med seboj, kdo bo bolj živo upodobil drsalce, igralce in plesalce na ledu, sankače, zbijalce obročev in druge prizore z ledu. Zbijalci obročev, to so današnji hokejisti. Pri tej igri, ki jo Nizozemci imenujejo kolven, imajo igralci z železom okovane palice, katerimi potiskajo pred sabo železen obroč ali ploščico. Po mnenju nekaterih ta igra ni bila isto, kot je sedanji hokej na ledu, na splošno pa sodijo, da je ta domneva pravilna. Domovina modernega hokeja (hockey) je Kanada. Ta igra se je razširila po vsem svetu in so jo sprejeli tudi med olimpijske igre. Že pred več kakor tridesetimi leti (1934) so priredili mednarodni hokejski turnir na Bledu, v zadnjih letih pa se je ta igra močno uveljavila in priljubila tudi pri nas; leta 1969 je bila Slovenija celo prireditelj svetovnega prvenstva v hokeju na ledu. Mnoge slike s prizori drsalcev in igralcev na ledu so postale slavne, zlasti slike slovečih slikarjev, kot so bili Breughel, Adrian Brouwer, Van de Velde, Jan van Goyen, in največji med njimi: Rembrandt. Slikar, grafik, bakropisec in emajler (emajlni slikar) Romeyn de Hooghe je v bakrorezu natanko upodobil vso opremo drsalcev. Da bi si zavarovale obraz pred mrazom, so Nizozemke pri drsanju nosile nekakšno tančico na obrazu, roke so si pa pred mrazom zavarovale ne Z rokavicami, marveč v kožuhovinastem naročniku Drsalci. Izrez iz lesoreza flamskega mojstra Jana Sadlerja (1550 do 1600). ali mufu. Se pozno v naše stoletje je ostal muf modni atribut elegantnih drsalk. V začetku 18. stoletja se je drsanje zelo razširilo tudi na Angleškem. Do srede sedemnajstega stoletja so Angleži uporabljali samo koščene drsalke. Z lesenimi drsalkami z železnimi rezinami so prvič nastopili v hudi zimi 1662/63 politični begunci v St. James parku v Londonu. Kakšnih osemdeset let pozneje so se v Edinburgu prijatelji drsanja združili v prvi drsalni klub na svetu. Iz pravil tega kluba, napisanih leta 1784, je razvidno, da je bil sprejem v klub odvisen od skušnje. Drsalci so morali napraviti krog na levi in desni nogi in nato napraviti skok čez tri klobuke. V najstarejši učni knjigi o drsanju, ki je izšla leta 1775 in jo je napisal Robert Jones, so bili opisani loki naprej, spirala naprej noter in naprej ven, tek v razkoraku na noter in na ven in naposled »the figur of a heart on one leg«, torej v loku s pomočjo rame napravljen okret navznoter ali trojka. Ti začetki umetnostnega drsanja na Angleškem so težili bolj za togo držo kakor za sproščenim in razgibanim in lahkotnim drsanjem. Drsalci so delali okrete kot grde sunkovite obrate v togi telesni drži, kar je bilo videti kar smešno. Proti koncu osemnajstega stoletja se je udomačilo drsanje tudi v Nemčiji. Za ta šport se je na nasvet pesnika Klopstocka navdušil tudi Goethe in se je rad drsal. Nemci so takrat uporabljali še nizka, široka, plosko brušena frizijska »jekla«, ki jih še ni bilo mogoče tako močno pritrditi na čevlje kakor današnje drsalke in z njimi ni bilo mogoče delati nobenih figur. V Franciji je bilo drsanje zabava premožnih stanov in aristokracije. J. Harcin je napisal leta 1813 svojo knjigo »Le vrai patineur«, v kateri so bili opisani poleg lokov in krogov še trojke, razkorak, spirale in piruete (pirueto izvaja drsalec tedaj, če se neprestano vrti na mestu, v krogu ali zanki, in sicer na eni ali na obeh nogah, dalje stoje, v visokem ali nizkem čepenju ali na konicah). Po začetnih obetih, ki so napovedovali, da se bo umetnostno drsanje v Franciji razvilo na široko bolj kot kjerkoli drugod po svetu, je veliko navdušenje nenadoma splahnelo. Hendrich Avercamp (1585—1635): Zimska pokrajina 69 . Sredi devetnajstega stoletja se je začelo v Ameriki povsem novo obdobje drsanja. Ameriške drsalke so bile prilagojene novi tehniki, tirnica (drsalna ali drsna ploskev) se je končala pod peto, velik lok na koncu čevljev je bil prav tako manjši kot doslej. V letu 1849 je bil ustanovljen v Fila-delfiji prvi ameriški drsalni klub, ki se je imenoval »Skating Club and Humane Society«, ker je hkrati združeval nalogo, da pomaga in rešuje ljudi, ki bi jih doletela nesreča in bi se jim udri led na reki Delaware. Klub je gojil drsanje in ga je kmalu razvil v mojstrsko športno panogo. Drsalci iz Fi-ladelfije so imeli prvi večji javni nastop v zimi 1858 in 1859 v Bostonu in New Yorku s trojkami, dvojnimi trojkami, osmicami, zankami, piruetami in drugimi novimi figurami. Posledica tega nastopa je bila, da so nekaj let pozneje prijatelji umetnostnega drsanja tudi v New Yorku ustanovili drsalni klub. Leta 1868 so se na kongresu v Pittsburgu sešli najboljši drsalci, da so na skupnem posvetovanju obravnavali tehnična vprašanja nove športne discipline. Postavili so 25 pravil in tekmovalni red. Tako so postale Združene države Amerike prava domovina modernega umetnostnega drsanja. Trije najboljši ameriški drsalci so se odpravili na pot po Evropi in propagirali te novosti v drsalnem športu. Na izredno navdušenje so naleteli na Dunaju, kjer so kmalu razvili izredno spopolnjeno tehniko umetnostnega drsanja in s tem utemeljili tudi tako imenovano in znano »dunajsko šolo«, iz katere je kmalu izšla vrsta odličnih drsalcev in učiteljev umetnostnega drsanja. Temeljne izkušnje, spoznanja in navodila te od- lične šole je izdalo Dunajsko drsalno društvo leta 1883 v knjigi z naslovom »Sledi na ledu«. Kaj je zmogla tedaj dunajska drsalna šola, nam pove primer Maksa Kautza, ki je leta 1882 napravil nič manj kot 720 osmič eno za drugo in na eni nogi. V devetdesetih letih prejšnjega stoletja so tudi v skandinavskih deželah dosegli lep napredek v umetnostnem drsanju. Norvežan Axel Paulser je na tekmovanju na Dunaju leta 1882 pokazal prvič umetne skoke na ledu, ki so jih šele štirideset let pozneje z enako natančnostjo prikazali na ledu najboljši drsalci. Šved Ulirik Salhov se je izkazal ne le kot odličen drsalec, marveč tudi kot izreden učitelj drsalne umetnosti. Leta 1892 je bila ustanovljena Mednarodna zveza. Na prvem evropskem tekmovanju v umetnostnem drsanju leta 1891 v Hamburgu je zmagal Nemec O. Vhling, v prvenstvih v naslednjih letih se je proslavil Dunajčan Ed. Engelmann, ki je začel tudi prvi v Evropi delati umetna drsališča. Prvo svetovno prvenstvo v umetnostnem drsanju je bilo leta 1896 v Petrogradu; prvak tega prvenstva je bil Nemec Gilbert Fuchs. Naslednjih trideset let teh svetovnih prvenstev so zasedli Švedi štirinajstkrat prvo mesto, Avstrijci osemkrat, Nemci dvakrat; med prvakinjami pa so bile največkrat Angležinje, Madžarke in Avstrijke. Danes je umetnostno drsanje razvito skoraj po vseh državah, ponekod je postalo zares priljubljeno razvedrilo, svetovna prvenstva v zadnjih letih pa kažejo izreden tehnični vzpon umetnostnega drsanja in čedalje več mojstrskih drsalcev, zmožnih pravih čudes rta ledeni ploskvi. MATI BOŽJA SE SMEJE Marija se je, kar je bila živa, samo trikrat za-smejala. Prvikrat, ko je mali Jezušček zagledal na drevesu lepo jabolko in rekel: »Jabolček, vidi, kako sem še majhen, da te ne morem doseči. Ko ne morem jaz do tebe, pa pridi ti do mene, ker bi te tako rad pojedel!« Tem preprostim besedam se je Marija nasmehnila. Ali jablana je Jezuščka poslušala in se nagnila k njemu, da je mogel jabolko utrgati. vv Drugič je bilo takole: Marija je urezala Jezu-ščku prvo suknjico in ga šaljivo vprašala, ali ve, kako jo je treba stakniti. »O, to ni nič težko,« je odvrnil Jezušček. »Vidiš, ta rokavček se mora strniti tako, ta tudi tako in oba se morata prijeti stana tukaj pa zopet tukaj in tako bo suknjiča prav lepa in močna, da jo bom mogel nositi še, ko bom velik.« Marija se je nasmehnila preprostim besedam. Suknjiča pa se strne in naredi brez šiva, vse, kakor je velel Jezušček. In suknja je z njim vred rasla in ostala cela in lepa, dokler je živel. Po njegovi smrti pa so žrebali vojaki zanjo, kakor je pisano v svetem pismu. Tretjikrat se je nasmehnila Marija Jezuščku, ko je bil že nekoliko odrasel in je pomagal svojemu krušnemu očetu sv. Jožefu pri delu. Sv. Jožef je potreboval deske. Našel jo je, ali ko jo je primeril, se mu je zdelo, da je nekoliko prekratka. »Pa kaj zato, če je prekratka,« je velel Jezušček, »dajva, potegniva jo!« Marija se je zasmejala, sv. Jožef in Jezušček pa sta prijela in deska se jima je tako potegnila, da sta jo mogla porabiti. Janez Trdina LEGENDA O SKOPULJI Z NOGAVICO Takrat, ko sta hodila po svetu še sv. Peter in njegov tovariš sv. Pavel, je živela tam nekje v deveti deželi zelo zelo skopa ženica Suholja. Za vsak krajcarček se je tresla, vsakega berača je odpodila od hiše. Kadar je zopet spravila do enega cekina, tedaj pa je šla, odvezala nogavico, ki jo je imela vedno skrito pod zglavjem, in trepetaje in varno spustila vanjo novi cekin. Nekoč sta prišla sveti Peter in Pavel tudi mimo njene koče. Skopulja je bila ravno nekoliko bolna in je ležala. Silno se prestraši, ko zasliši trkanje, in hoče hitro skriti svojo ljubo nogavico, toda že vstopi sveti Peter in jo poprosi božjega daru. »Kje ga bom pa vzela?« zagodrnja starka. »Ali tudi koščka kruha nimaš?« povprašuje Peter, »vedi, midva sva zelo zdelana, zakaj ves božji dan sva že na potu!« »Tudi kruha nimam,« zavrešči staruha, »saj vesta, da bolezen vse požre.« »Res je,« pravi Peter žalostno, »bolezen vse požre, pa imaš morebiti vendar kaj drugega... Glej, kaj je pa v tej nogavici?« »Eh, to so same luskine ...« »Same luskine? Bog ti jih blagoslovi!« pravi Peter in gre s svojim tovarišem. Kakor sta svetnika odšla, se je hudobna starka zvito zasmejala, češ pa sem vaju opeharila. In hitro je zopet razvezala svojo ljubo nogavico, da bi štela svetle cekinčke. Toda joj! V nogavici ni bilo več cekinov, ampak same bele luskine. Tako je lažnica samo sebe opeharila. Dragotin Kette kam me neseš, mati Kam nocoj me neseš, mati? Pod tvojimi podplati čujem ostro škripanje snega in čutim dih, kako se ti spreminja v paro. Ves svet je tih, pričakujoč, da staro breme zla odvzelo mu bo Dete, v to sveto noč rojeno, ko vnovič mu roke presvete ljubezen podele sovražnosti v zameno. Kam nocoj me neseš, mati? Zakaj doma ne moreš spati in stopaš v črno mrzlo noč, da tvoje so roke kot led premrle, ko jih pritiskaš na telo? Saj bile včasih so kot božajoč poljub, kot da bi se razprle milostim, ki po ljubezni v naj teko. Kako sem jaz, tvoj mali princ, na toplem, ko nosiš me s seboj na vsak korak! Kako se tu v ljubezni kopljem v čudežnem zavetju svilnatih tkanin, ki stkala jih za domek je gorak ljubeča božja dlan, da tvoj še nebogljeni sin v njem sanjal bi svoj prvi zlati sen. Moj mali srček se norčavo poigrava, ko hoče takt ujeti s tvojim srcem, pa se mu nič prav ne posreči: zaletava se in bije dva, ko tvoje z enim le udarcem. Ne hiti, mati, kamorkoli speš! Naj še dolgo mirno tu počivam, gledam s tvojimi očmi karkoli zreš, poslušam s tvojimi ušesi in dobivam svetle vtise s sunki krvnega obtoka. A ko pride čas, o moja ljuba mati, tedaj ti bom tvoj mali sinek zlati! Moj smehljaj ti svetil bo na pota, koder boš hodila, sončne žarke ti bom nizal v zlato lestev, da se vzpela boš po njej do sreče. O kako ljubeče ti bom božal mlado nežno lice Z rožnatim nadihom kakor breskev. — Samo, veš kaj, — ti moja mama, zakaj grenkoba solz po krvi se pretaka vame? Ze ves čas slutim, da si sama, da ti je hudo. Si morda jezna name, da temne misli mešajo ti v svetlo kri pekoč in črn obup? Kam nocoj me neseš, mati? Korak postaja ti težak, telo vse bolj okorno. —-Srce ti bije divji takt, ko zdaj sediš pokorno, čakaš, čakaš, in vse tvoje bistvo trepeta, kot da si spila strup. Kri prinaša vonj po kloroformu, smrad trohnobe in zadah nasilne smrti. Mar so moji mladi upi strti? . .. i Mati, moja mati! Kakšno zlo doseglo tvoje je naročje, da prešinil strah je moje mlado bistvo. Tvoj život, to nežno moje bivališče, hoče zdaj postati grob, moj grob!? Z glavo butam v miljeno ležišče, z ročicami trkam ti prav na srce — ne boj se, mama, saj samo narahlo, da ne bi te bolelo, — a vendar razločno, da prisluhneš, se zaveš, kako je moje v smrtnem strahu zdaj nemočno. Bliža se mi, mama! Herodova se roka bliža mi z bodalom! Ne daj me, mama, prosim te, ne daj me! Mama, še je čas! — Bijem na srce ti tvoje zdaj s pestmi. O da bile pesti bi moje kakor kamen, pa so kakor cvetni popek ves omamen, ko poln vonjav o soncu sanja. O da imel bi nohte kakor kanja, načel bi ti srce, da bi odtekla tvoja črna črna kri! Vse je zaman. Prinesla si me sem, da tu končam, prelepi cvet začudenih oči, med studom in smrdljivimi izmečki. — Ko bodo drugi mali dečki s slastjo iskali materinih prsi, topili se v milini šepetanja: >Moj si!«, bom jaz samo še gnoj. A duša! — Kje najde mi pokoj? Bom večno taval iskajoč poti do doma, do božjega ljubečega naročja? In kako brez najnih src sozvočja jo boš našla, mati, ti? Lojze Kožar vrtnarjeva pomlad Proti vsemu pričakovanju vrtnar — če ima le majhen vrt, mu pravimo vrtičkar — ne požene iz semena, mladike, čebulčka, popka ali sadike, marveč zraste z izkušnjami, v okoliščinah in naravnih pogojih. Treba je res nekaj zrelosti, neke očetovske dobe, da človek lahko postane vrtičkar. Poleg tega je potrebno, da ima svoj vrtiček, ljubezen do njega, skoro pravo strast. Vrtičkar bi moral imeti noge kakor hrošč, da mu ne bi bilo treba čepeti, opremljen bi moral biti s krili, da bi lahko letal in po potrebi tudi lebdel nad svojimi gredicami. Kdor tega še sam ni preizkusil, ne more slutiti, v kakšno napoto so noge pri vrtnarjenju. Predvsem pa bi potreboval vrtičkar štiri roke in glavo s čepico, drugega nič. Hrbta, na primer, sploh ne bi smel imeti. Prsti so kakor krasni kolčki, z njimi vrtamo jamice, s pestmi drobimo grude in rahljamo prst; glava nam rabi za to, da nanjo poveznemo čepico in usta, da med zobmi držimo pipo. Toda hrbet, počemu vrtnarju hrbet? Vse kaže, da zgolj zato, da se od časa do časa vzravna in zastoka: »Joj, moj hrbet!« Nihče naj si ne misli, da je vrtnarjenje buko-lična ali lagodna'dejavnost. To je nepotešena sla, nenasitna strast, kakor vse tiste reči, ki se jih loteva in jih počenja temeljit in natančen človek. Pravi vrtičkar ni človek, ki goji cvetice, temveč je nekdo, ki obdeluje zemljo. Zdaj pa na delo, zakaj pomlad je tu, vsaj njen prihod naznanjajo zvončki in žafran, ki so pognali v vrtičku na prisojni kopnim. V januarju in februarju resda ni imel kaj početi, v marcu pa se je prebudil v njem silen gon, da bi kopal, gnojil, rigolal, krampal, lopatil, rahljal, grabil, zalival, razmnoževal, pripravljal potaknjence, obrezoval, sadil, privezoval, škropil, dodajal gnoj, plel, pridajal, sejal, čistil, prirezoval, mazal, posipal z raznimi praški, preganjal yrabce in kose, vohal zemljo, s prstom izgrebal poganjke, brisal potne srage s čela, zravnal boleči križ, hodil spat z lopato in vstajal s škrjančki, skratka izživljal bi se rad nebrzdano, sproščeno ■ in spomladansko na vrtnarski način. Namesto tega se togoti, besni doma kot lev v kletki, ker mu vrt še pokriva snežna odeja, čemi v hiši, ker ga daje nahod, mora k zobozdravniku, kličejo ga na sodišče, obišče ga teta, prastric ali vražja babica. Tako se mu izgublja dan za dnem, preganjajo ga ujme, nadloge, udarci usode, zgode in nezgode vseh vrst, ki so navalile nanj, kot da bi se zmenile prav v marcu; zakaj vedeti morate, da »marec da na vrtu največ opraviti, pripraviti se je namreč treba na prihod pomladi.« Ko bi mogel zimo napasti z motiko in lopato, s puško ali helebardo, bi se opasal in se z bojnim krikom pognal v boj. Tako mu pa ne preostane drugo, kot da večer za večerom posluša vremenska poročila in divje preklinja območja visokega pritiska nad Skandinavijo in frontalne motnje nad Islandijo. To presneto vreme, s katerim je zmerom nekaj narobe. Celo stoletni pratiki se je izneverilo in noben vremenski ključ ne drži več. Temperatura venomer niha, zdaj je za pet stopinj previsoka, zdaj za pet stopinj prenizka. Zdaj je preveč dežja, zdaj premalo. Če ni suše, je gotovo moča. Če že ljudje, ki z vremenom nimajo dosti opravka, tožijo nad njim, kaj šele vrtičkarji, ki je vse njihovo delo odvisno od njegove muhavosti. Pripravljanje semen, prsti in gnoja sodi med velike skrivnosti in prave čarovniške obrede. Nekateri zatrjujejo, da je treba dodati oglja, drugi to zavračajo, nekateri priporočajo malce rumenega peska, ker vsebuje železo, drugi svare pred rumenim peskom iz preprostega razloga, ker je železo v njem. Nekateri priporočajo rečni pesek ali mivko, drugi samo šoto, tretji navadno žagovino; spet drugi priporočajo marmorjev prah (le kje ga dobiti?) triletni kravji gnoj, grudo sveže krtine, v prah stolčene gline starih opek, prgišče prsti z gomile obešene device... Če ste vse to opravili po navodilih strokovnih in nestrokovnih knjig, se lahko lotite bistvenih stvari, sejanja semen. Kar zadeva semena, so nekatera podobna nju-hancu, druga svetlikajočim se bledikastim gnidam, spet druga črnikasto rjavim bolham brez nog, nekatera semena so ploska kot novci, druga obla in polna, druga spet drobna kot igle; nekatera so krilata, druga puhasta, tretja gola ali kosmata. Iz takega velikega kuštravega strašila naj bi pognal nizek suhljat osat, iz te rumene gnide pa naj bi pognala debelolistna, velikanska tolstika. Saj tega sploh ne morem verjeti! Ste posejali? Ste postavili cvetlične lončke v mlačno vodo in pokrili s steklom? Ali ste... Prav, zdaj se začne veliko in napeto delo vsakega sejavca — čakanje. Prvi dan ni še nič, čakajoči se premetava po postelji in ne more pričakati dneva. Drugi dan se pojavi na skrivnostni zemlji kosem plesni, čakajoči se razveseli ob tem prvem znamenju življenja. Tretji dan prileze nekaj na tenki nožici in noro raste, čakajoči je ves iz sebe od veselja, četrti dan pa presenečeno ugotovi, da je tisto tanko in dolgo, ki tako noro rase, plevel. Očitno je to ena izmed zakonitosti narave. Končno, morda je to osmi dan ali celo še pozneje, se nenadoma v skrivnostnem trenutku (zakaj nihče še ni tega videl) prav potihoma razpre zemlja in iz nje je pribodel prvi poganjek. Skoraj vsaka rastlina rase iz semena navzgor in pri tem nosi seme kot čepico na glavi. Zamislite si otroka, ki rase s svojo materjo na glavi! To je veliko čudo v naravi in tako dela skoraj vsaka klica. Zdaj je pred nami rastlina, dva nežna lističa na tenkem belem stebelcu, in med tema lističema se bo nekaj prikazalo: nekaj lepega, prečudnega, nekaj, kar je pri vsaki rastlini drugačno. Da, življenje v naravi je veliko bolj zamotano, kot si to mislimo. Kadar velevata čas in zakon narave, se popek odpre in klica požene. Tako pride trenutek, ko poganjajo med travo krokusi (žafrani) kot našopir-jeni zaliti hroščki, za njimi pribodejo iz zemlje zvončki in se razcvetijo vijolice. In nekega dne — zadnje dni marca ali prve dni aprila — se ti tako rekoč za hrbtom odpre prvi popek forsitije. Tri dni sem oprezal okoli največjega popka, ki je bil podoben drobni zlati luskini, da ne bi zamudil zgodovinskega trenutka; pa se je primerilo, da je napočil prav takrat, ko sem se oziral proti nebu in ugibal po oblakih, ali bo deževalo ali ne. Jutri že bodo vejice forsitije posute z zlatimi zvezdicami; kar vidno se bodo odpirali popki. Tega ni mogoče zadržati. Najbolj pa se je mudilo lipov-kam; prej ko bi si mislil, so bile polne nežnih, krhkih listkov, da se jih ne moreš nagledati. Tudi zlati ribez že razvija svoje narezane in nakodrane listke. Toda ostalo grmičevje in okrasno drevje očitno še čaka na ukazujoči »zdaj«, ki se bo oglasil iz zemlje ali z neba. Tedaj se bodo odprli vsi popki hkrati in tedaj bomo vedeli za trdno: Pomlad je prišla! April je pravi blagoslovljeni mesec za vrtnarja. Naj zaljubljenci še tako opevajo maj, resnica je: v maju drevesa in rože samo cvetijo, odganjajo pa v aprilu. In še nekaj morate vedeti: kaljenje in odganjanje mladic, popkov in kalic je največji čudež narave. A niti besedice več vam ne povem o tem; počepnite sami v vrtičku, sami brazdajte s prsti po rahli zemlji, z zadržano sapo, zakaj ta zemlja obdaja nežno, polno brstenje. Tega brstenja ni moč opisati, kot ne moremo opisati poljuba in še nekaterih drugih stvari. Pravijo, da narava spomladi ozeleni. To ni čisto res, ker zaradi rožnatih, rdečih in rjavih popkov začne tudi rdeti. So temno rdeči, škrlatno rdeči, nežno, rožnato rdeči popki, kot da so od mraza zardeli, drugi spet rjavi in lepljivi kot smola, beli kot kožuh na trebuhu zajklje; poznamo pa tudi vijoličaste in kot nebo modre popke in take, ki imajo barvo temnega usnja. Iz nekaterih poganjajo čipkasti rožički, drugi so podobni prstkom ali rožičkom ali bradavicam. Tako! Medtem, ko sem tole pisal, je očitno za-zvenel skrivnostni »zdaj«. Popki, zjutraj še tesno poviti, so pognali krhke vršičke listkov, na vejah forsitije so zažarele zlate zvezdice, zaliti popki hruške so se rahlo odprli in na vršičkih brstov so zablestele zlato zelene oči. Iz lepljivih lusk kuka mlado zelenje, tolsti popki so se razpočili in iz njih silijo in kipijo drobcene čipke in resice, zobčki in gubice. Ne sramuj se, rumeni listek, odpri se, zaprta pahljačica; kar pretegni se, puhasti zaspanček! Zadonite fanfare pomladne koračnice! Zalesketajte se v soncu, zlate trobente, zagrmite bobni, zažvižgajte flavte, razlijte svoj dežek brezštevilne violine! Zakaj doslej tihi zeleno rjavi vrtiček je začel svoj zmagoviti pohod. Sveta nebesa, saj to je prava »koračnica popkov«! Pomlad je čas brstenja, čas sajenja in presajanja, čas, ko hiti vrtnar z napol ovenelo sadiko dvajsetkrat okoli in okoli svojega vrtička in išče krpico zemlje, kjer še nič ne rase. »Ne, tule že ni prostora,« godrnja sam pri sebi, »tukaj so že tiste presnete krizanteme; in tukaj je zvonček, tam je že omej; ali sem, aha, tu bi sicer šlo, a že je prostor zasedla vodenka; aha, tukaj je še majceno prostora! Počakaj, sadičica, takoj ti posteljem! No, vidiš, zdaj pa rasti in cveti v božjem imenu!« Od pomladi dalje vrtnarja nepretrgoma, rekli bi skoraj, neugnano, priteguje zemlja. Nenehno čepi nad njo in se krajša na vse mogoče načine; kakor ga vidite, je le redko večji od enega metra. Noge so mu napoti, če se nima kam postaviti; kako so po nepotrebnem dolge, če jih je treba spodviti in s prsti bezati in bosti v zemljo; kako so nemogoče, kratke in prekratke, kadar bi rad dosegel drugi konec gredice, ne da bi pri tem poteptal materine dušice ali mačehe. Nič ne pomaga, delati je treba, vrt ne čaka, zemlja hoče svoje. Komaj odloži žlico, že je spet na svojem vrtičku in moli zadnjo plat proti nebesni modrini; zdaj zdrobi in razmelje v roki grudo tople prsti, zdaj primakne bliže h koreninicam preperelo in dragoceno kepo lanskega gnoja, tu izruje plevel in tam pobere kamenček; zdaj rahla jagodam zemljo, na lahno stopa okrog prve late, zapiči nos v zemljo in zaljubljeno ščegeta nežno koreninico. Tako uživa med delom pomlad, nad njim pa kroži sonce po svoji poti, plavajo oblaki in se ženi vesoljni ptičji rod. Že se odpirajo češnjevi popki, mladi listki poganjajo ljubeznivo in nežno, kosi kričijo kot ponoreli, oglašajo se ščinkavci in sinice, vrtnar pa uživa in gradi svojo gredico dalje. S težavo se vzravna, se pretegne v križu, se prestopi k drugi gredici in se spet zarije v zemljo. Pride pa trenutek, ko se vrtnar vzravna in se razpotegne po vsej svoji dolžini; to je popoldanska ura, ko napoči čas počitka; kaj še, kakšnega počitka? Čas pravega škropilnega obreda. Tedaj stoji vzravnajo in skoraj slovesno ter naravnava curke vode iz kljunčka cevi; voda šumi v srebrnem, glasnem prhu, z rahle zemlje dahne vonj po vlagi, vsak listek je kar divje zelen in se iskri v nasladi in radosti, da bi ga človek kar sne-del. »Tako, zdaj ima dovolj,« šepeta blaženi vrtnar. Pri tem pa ne misli na češnjico, na nežne popke, na škrlatasto kosmuljo, na vso bujnost zelenja in cvetja, ki ga prinese pomlad; ne, on misli na rjavo grudo zemlje. In ko zaide sonce, reče s polnim zadovoljstvom: »To sem se danes spet nagaral!« Karel Čapek SREDI VELIKONOČNIH ZVONOV Čudež je spreminjati temo v svetlobo. Čudež je graditi, ne rušiti v sebi. Čudež je oznanjati drugim, da milost luč je, ki briše vse krive steze. Čudež je upati spet v moč vstajenja sredi razklanega jaza in razdeljenega brata. Mnogokaj skriva se v svetu pod krinko lažne ljubezni. Vendar ljubezen iskrena sile gradi nam; ne — ruši... Nelly Schuster velika noč SE ŽE DANI KRISTUS JE VSTAL Se že dani, se že svetli, veselje se glasi: zbežale so premagane peklenske vse moči. Zveličarja več v grobu ni, častitljivo ga zapusti. Smo rešeni, veseli vsi: Saj Jezus naš živi. Aleluja! Žene so šle neustrašene ob zori h grobu tja, kjer mrtvo truplo Jezusa tam v smrti spalo je. Pa angel žalostnim pove, da Jezus že pred njimi gre. Ve duše vse, radujte se: Zveličar naš živi. Aleluja! (Stara slovenska pesem.) (Tako ima dr. Fr. Kimovec napisano pri svojih velikonočnih skladbah iz leta 1955.)' POVELIČANI KRISTUS! Ti skrivaj segaš s svojim vplivom v osrčje Materije in si bleščeče središče, ki spaja nešteta vlakna Mnogoterega. Tvoje čelo je snežno, oči so Ti ognjene, noge so bolj lesketajoče kakor raztopljeno zlato! Ti, čigar roke oklepajo zvezde! Ti, ki si prvi in poslednji, in živi, mrtvi in od mrtvih obujeni! Ti, ki v svojo prekipevajočo enoto zbiraš vse čare, vso milino, vse sile, vsa stanja! Ti si tisti, ki ga vse moje bitje kliče s tako prostrano silnim hrepenenjem, kakor je vesoljstvo. Ti si resnično moj Gospod in moj Bog! (Molitev Teilharda de Chardina. Iz »La Messe sur le Monde«) ZBOR ANGELOV Kristus je vstal! Radost živečim, pod greha bolečim bremenom ječečim, je v srcih prižgal. ZBOR ŽENA Z oljem smo umile truplo preljubljeno, skrbno ga skrile v skalnato grobnico, čisto ga ovile s prti in rjuhami, spet se vrnile, pa Kristusa ni. ZBOR ANGELOV Kristus je vstal! Blagor, kdor vdano je zvestim poslano, v očiščenje izbrano preskušnjo prestal. ZBOR UČENCEV Ko zmagovito je odvrgel trohnobo, se čudovito zveličal v svetlobo, vzdignil se k sreči božanske ustvarjalnosti, mi hrepeneči smo k zemlji priklenjeni. Zdaj bolečine nas, Mojster, še bolj teže, tvoje bližine Želi si srce. ZBOR ANGELOV Kristus je vstal iz grobne temine; moč vam je dal se vzpeti v višine. Njega slavite, pa brate tešite, povsod jih učite, ljubezen delite, tolažbo budite, in Mojster bo blizu vas sleherni čas. J. W. Goethe—B. Vodušek, Faust 1,4. prizor. emavški krčaiar Daleč spodaj v Rusiji sem doživel veliko noč, ki je svoj živi dan ne bom pozabil, je pripovedoval prijatelj, zakaj srečal sem se s krčmarjem iz Emavsa in sedel sem za mizo, za katero se je odpočil Gospod s svojima učencema. Svojci so ga začudeno gledali. Emavs je vendar kraj v Sveti deželi in svetopisemska zgodba, ki govori, kako se je Jezus prikazal učencema na poti v Emavs, se ni mogla zgoditi v Rusiji. Kako le je mogel kaj takega trditi? Začudenim svojcem se je samo nasmehnil, nato pa po kratkem premoru nadaljeval: Zgodovina našega odrešenja se ponavlja do sedanjih dni. Priznali mi boste to, ko vam bom povedal zgodbo o Rusu, ki sem ga bil srečal v ti vasi daleč za Donom. Žejen sem bil, pa sem se napotil proti majhni krčmi na koncu vasi. Vedel sem, da bom tam dobil vrček piva. Krčma se je samo na zunaj razlikovala od nizkih koč revnih kmetov v vasi. Ko sem pa vstopil, sem skoraj presenečen obstal, tako čiste in svetle so bile ravno pobeljene stene, prav tako svetle in čiste so bile mize v krčmi. Tudi starec za točilno mizo je napravil name dober vtis; imel je lepo, dolgo svetlo brado, kot da jo je malo prej umil. Sicer pa je bil kar najbolj živa podoba ruskega kmeta, bolj čokatega kakor visokega, zelo zgubanega obraza z močnimi ličnicami in svetlimi očmi in odkritim nasmehom okrog ust. Usedel sem se naravnost za najbližjo mizo. V trebušasti vazi je bilo nekaj umetnih cvetlic — velikonočnic. Da, spominjam se, da je bilo to le malo dni pred veliko nočjo. Že sem hotel iztegniti noge, da bi kar najbolj udobno sedel, ko je starec stopil k meni in vljudno bolj mrmral kakor govoril: »Gospod, prosim vas, ali bi bili tako prijazni in bi sedli za drugo mizo?« Začuden sem pogledal okrog sebe, pa sem si mislil: ta miza je gotovo za njegove stalne goste, ali pa je morda pričakoval kakšno večerno družbo. Vendar ni bilo videti, da je tako. Nisem hotel krčmarju ugovarjati, pa sem se usedel k sosednji mizi. Zdaj šele sem začuden odkril, da je ravno nad mizo, kjer sem se najprej usedel, visel na steni velik ruski križ z znanimi tremi prečniki, in prav tako okrašen s cvetjem. Starec je vdrugič stopil k meni, postavil predme vrček s pivom in me vprašujoče gledal: »Ali ste kristjan, gospod?« Nasmehnil sem se in mu rekel, da sem katoličan. Obraz mu je zasijal. Z rokama se je oprl na mizo in me spet dolgo gledal, potem pa, ko je videl, da mi lahko zaupa, opravičujoč se rekel: »Gospod, tista miza je prazna, če pride kdo v krčmo ali če nikogar ni, ker — je za Gospoda. Vedeti morate, da se je očka Jezus Kristus s svojima učencema ustavil nekega dne pri meni.« Smehljal sem se in ga skušal razumeti. Starec se mi je zdel, da ni pri pravi, pa sem si mislil svoje. Nekaj časa se je obotavljal, nato se mi pa usedel nasproti in, kot da je uganil moje misli, rekel: »Nič ne vprašate, kdaj in kako, gospod, zato vidim, da mi ne verjamete. Če bi se pa naučili prav razumeti sveto Gospodovo besedo, bi vedeli, da v vsakem izmed svojih bližnjih sprejmemo Gospoda, najbolj pa v njegovih namestnikih. Ali verjamete?« Ah, to ga je mučilo, to je bilo tisto, kar je hotel izpovedati. Spominjam se, da sem v vasi nekajkrat slišal ime ,emavški krč-mar', če so se ljudje pogovarjali o njem, in ta priimek so mu dali v šali. Zdaj šele sem prav prisluhnil njegovim besedam. Starec je videl moje pritrjajoče kimanje in je rekel tiho: »Deset let je tega, takrat so preganjali duhovnike, ki so begali iz kraja v kraj, naposled so jih večidel le prijeli. Našega popa so kar na lepem ustrelili, ko se je branil, da bi jim prepustil cerkev v posvetne namene. Tako smo ostali duhovne sirote, novega popa nismo dobili. Zaman smo čakali, da bi tudi k nam skrivaj prišel duhovnik, a smo predaleč in preveč na samoti. Nekega večera okoli velike noči, mislim, da prvi ali drugi dan po prazniku vstajenja, so potrkali na moja vrata trije oguljeni krošnjarji in prosili za prenočišče. Trgovali so z vsemi mogočimi predmeti, z rečmi za vsakdanjo rabo; nisem jih odslovil, pokazal sem jim mizo, za katero naj bi se usedli, tako da sem jih imel dobro pred očmi in sem jih lahko opazoval. Všeč so mi bili, ker so bili mirni in spodobni, in vprašal sem jih, kaj naj jim prinesem, s čim postrežem. Najstarejši, ki je imel sivo brado in je bil zelo izčrpan, je obotavljaje se rekel, če imam kaj pšeničnega kruha in malo vina. To so bile kajpak tiste čase dragocene stvari, ki jih ni bilo dobiti v vsaki krčmi, pa bi jih jim prinesel tudi brez denarja, ki mi ga je eden izmed obeh mlajših tovarišev molče porinil. Takoj sem imel zaupanje vanje in smilili so se mi. Videti so bili tako upehani in utrujeni! Naj jim dobro dene pri meni! Bili so edini gosti. Zunaj je lilo kakor iz škafa. Prinesel sem, kar so želeli imeti in se umaknil za točilno mizo. Oni trije so sedeli tam in se niso dotaknili nobene stvari, morebiti so bili preveč utrujeni in izčrpani. Pa saj tudi ni to malenkost, ob takem vremenu — sem se nenadoma prestrašil. Starec v sredi za mizo, tisti s sivo brado, se je nagnil naprej — ali mu je bilo slabo, ali bo celo omedlel? Ne, le sklonil se je čisto nad krožnik, na katerem je bil pšenični kruh, zdaj ga je vzel v roke, ga zlomil, skrivoma dvignil oči k nebu, opotekaje sem se obrnil k steni — prepoznal sem ga po lomljenju kruha. Kar trepetalo je v meni, ko sem videl, kako se je spet sklonil nad kozarcem z rdečim vinom. Potem sem pokleknil. Ob nenadni misli sem brž spet vstal, šel k vratom in jih trdno zapahnil. Nato sem stopil k mizi in s solzami v očeh prosil, če se smem udeležiti te Gospodove večerje. Oni trije so jo že prejeli, ostalo JURJEVO Bukove vejice mlade, hej, moje pijane so nade vpletle se v bujno zelenje. Kaj bi zdaj pusto bedenje? Venec zeleni na glavi — veš, kdo je zdaj ljubi moj pravi? Vetrc mi krade poljube, pijem njegove obljube. Mihaela Jarc je dovolj še zame in vso vas. Ponoči sem šel po ljudi, jim povedal, da se je pri nas ustavil bežeči škof z dvema malo prej posvečenima mladima duhovnikoma. To je bila velika noč, gospod, prava velika noč. Naslednje jutro so izginili, tako hitro, tako po-tihoma, kakor je zginil Gospod emavškima učencema izpred oči. Prostranost naše pokrajine jih je sprejela — Bog jih varuj. To je bila zadnja velika noč, ki smo jo kristjani lahko dostojno obhajali. Od takrat, gospod moj, čakam na Gospodovo vrnitev — zdaj razumeš. Njegova miza ga čaka; ne dovolim nikomur, da bi se usedel k njej, naj že pride kdorkoli. O, ko bi ga le spet srečal, potem lahko v miru umrem. Morebiti se bo nekega dne spet ustavil pri emavškem krčmarju, nekega dne, ko bo šlo proti večeru, kakor se bere v svetem pismu, in se bo dan že nagnil...« Solze so mu zalile svetle oči, obrnil se je proč.' Meni pa je bilo, kot da sem se prebudil v velikonočnem jutru, v vstajenjski svetlobi kakor še nikoli prej. Doživetje, ki mi bo ostalo v spominu vse žive dni in se bom kakor hranil z njim ... C. M. Lakota zgodba o materi Mati je bedela ob bolnem otroku. Tri noči in tri dni že ni zatisnila očesa. Četrto noč je potrkalo. Vstopila je koščena starka. »Daj, da se malo ogrejem, pa ti popazim na malčka. Zdelana si: nasloni se in brez skrbi za-dremlji!« Mati se je še ozrla na dete, ki je bilo tako bledo in je tako težko soplo, in veke so se ji zaprle. Starka — bila je Smrt — se je sklonila nad zibel, ledeno dahnila in odhitela z otrokom. Za trenutek le je bila zadremala mati. Zdramila se je in kriknila. V kotu je zdrdrala ura, da je utež udarila ob tla: nihalo se je ustavilo. Mati je planila za detetom., Pred hišo je sedela v snegu žena, ogrnjena z dolgo črno haljo. Dejala je: »Povej mi, o žena, povej, po kateri stezi je odšla?« »Prej ne, dokler mi ne odpoješ vseh pesmi, s katerimi si zibala dete. Noč sem, slišala sem jih vse, videla tvoje solze, ko si pela. Vse, vse mi od-poj, poprej ne izveš za stezo!« In Noč je umolknila, gluha za prošnje. Mati je vila roke, jokala in pela. Dosti pesmi je bilo, še več solza. »Na desno pojdi, v smrekov gozd je zavila Smrt!« Mati je hodila in hodila pa je prišla. do razpotja. Kam naj krenem? Ob poti je prezebal trnov grm, ves v ivju. »Ogrej me na prsih, da se otajam, pa ti povem,« je dejal. Pritisnila ga je k sebi, da se ji je trnje zarilo v meso in pordelo od krvi. In trn je vzcvel v mrzli zimski noči, tako toplo je na materinem srcu. Trn ji je pokazal pot. Prišla je do jezera brez konca in kraja, brez ladje in čolna. »Vem, kaj bi rada,« je reklo jezero, »a zastonj te ne prenesem. Biserov bi rado in najlepši, kar sem jih videlo, so tvoje oči. Izjoči jih vame!« Mati je jokala in jokala, da so ji iztekle oči ko dva bisera v vodo. Jezero pa je zavalovilo, se vzpelo ter jo preneslo na drugo stran, kjer ima Smrt svoje dvore. V širnih dvoranah, po dolgih hodnikih goji cvetje, grmičje in drevje, a vsako od njih je človeško življenje. Streže jim postarna žena. »Žena, povej, kje je moje dete!« je zaprosila mati. »Povem ti, poprej pa mi daj svoje lepe črne lase! Menjajva!« In mati je dala črne lase za sive. Žena pa je nadaljevala: »Mnogo cvetk je uvenilo to noč. Kmalu pride Smrt, da jih presadi na božji vrt, a njih srca še bijejo, morda spoznaš svoje dete po utripu.« Stopili sta v dvore: cvet ob cvetu, drevo ob drevesu. Nežna reseda ob vitki palmi, košat hrast ob krhkem nageljnu. In vsako od njih je življenje človeka bodisi iz Indije, bodisi z Aljaske, črnega zamorca ali kocastega Eskima. Tu je bohotno drevo razganjalo s koreninami lonec, v katerem je bilo vsajeno, tam je v mastni zemlji klila prenežna stvarca, vsa skrbno z mahom ovita. Mati se je sklanjala in prisluškpvala. Izmed milijonov je spoznala utrip svojega otroka: »Tale je!« »Poslušaj torej,« jo je učila starka, »kako ti je ravnati: ko pride Smrt, jo prosi, naj ti vrne dete. Če ti odreče, zagrozi, da poruješ še drugih cvetlic. Tega se prestraši, ker mora za vsako odgovarjati Bogu.« Komaj je izrekla, že je ledeno zavelo. Smrt je prišla in vprašala: »Kako si le mogla semkaj pred mano?« »Kaj bi bilo materi nemogoče? — Vrni mi dete!« Smrt je iztegnila koščeno roko, da bi izrvala otrokovo cvetko. »Stoj, Smrt, mar ne veš, kaj zmore obupana mati? Prizanesi otroku, če ne, ti porujem še druge rastline!« »Torej bi mogla onesrečiti drugo mater?« je vprašala Smrt. Materi so omahnile roke, Smrt pa je nadaljevala: »Na svoje oči! Svetleje od biserov so se bleščale na jezerskem dnu. Poglej tjale v vodnjak!« Mati je ugledala v vodnjaku življenje dveh cvetk: prvo samo veselje in sreča, tolažba trpečim, zdravje bolnikom, ljudem blagoslov, drugo nesreča in žalost, trpljenje in bolečina, sebi in svetu nadlega. »Ena je življenje tvojega otroka,« je dejala Smrt, »katera, ti pa ne smem povedati.« »Reši mi dete tega gorja!« je kriknila mati. »Kaj torej, hočeš otroka nazaj ali ne?« Mati se je zgrudila na kolena in zaprosila ljubega Boga: »Nikar me ne poslušaj, če ni prav, česar Te prosim! Zgodi se tvoja sveta volja!« Glava ji je omahnila na prsi, Smrt pa je odšla z detetom v neznano deželo. (Po Andersenu) večer v kmečki hiši Pred seboj sem imel zamazano pismo. Njegove velike črke so bile videti kakor po senožeti razmetan plot. Pisal mi je moje tete sin Boštjan Pre-sečnik, ki je bil vsekdar ponosen na najino sorodstvo. Polomljene kavke so mi pripovedovale, da je Boštjan slabe volje, ker se premalo brigam za svoj rod. »Več ko pet let te ni bilo pri nas. Svoji ljudje morajo s sabo držati. Tudi Barba že težko čaka.« Barba, rojena Muhova iz Jarčjega sela, je bila Boštjanova žena. Ker sem bil zaradi obilnega dela potreben oddiha, mi je prišlo vabilo kakor nalašč. Nič nisem pomišljal: napolnil sem si popotni kovčeg ter se za nekaj tednov umaknil iz mesta na kmete. Kmet je kralj. Če ima dobro in čedno napravo, če ima primerno zemljo, da jemlje iz nje življenje in davek, če nima dolgov, pač pa polne hleve, in če ima še kopico zdravih in pokornih otrok, je kmet kralj, neodvisen od vsega sveta. Tak kralj in gospodar je bil Presečnikov Boštjan na Jelovem brdu. Njegov dom je stal prav pri koncu vasi. Bil je zidan in je imel tako imenovano gorenjo hišo, okrog le-te je tekel lesen hodnik. Okna so tičala v okviru zelenih kamnitih stebričev. Nad njimi je kraljeval sv. Ferjan ter z golido branil požarom. Tik hleva na dvorišču je ležal velik kup gnoja, a vzlic temu sta se povsod kazala snaga in red. Na steni je viselo raznovrstno orodje, da je bilo takoj pri roki. Tnalo je bilo po-meteno in glavna pot proti hiši celo s peskom posuta. Ob vhodu pri veži je tekla voda iz umetnega vodnjaka. Pri tej hiši si se takoj čutil domačega, ker ni bilo v vsej naselbini ničesar, kar bi bilo ustvarjalo kaj nesoglasja. Vse se je strinjalo in ujemalo. Bila je že noč, ko sem stopil v vežo. Dolga ta veža se je končevala v mogočno kuhinjo, visoko obokano. Kadar je bil obok poln mesa, ki se je ondi sušilo, je človeku posebno dobro del pogled na njegovo blagoslovljeno višino. Kuhinja in veža sta bili zaviti v saje, da je pri južnem vremenu od njih kapalo in se svetlo nabiralo na tlaku. V veži je bila tema, samo od ognjišča se je svetilo. Tam se je togotila ženska, da burkle niso popravljene, da loncev ni moči pristavljati in da so moški vsako leto bolj zanič. Glas mi ni bil neznan in vedel sem tudi, komu velja ta jeza in srd. Bila je dekla Liza, a njena beseda je merila na hlapca Danijela, ki je služil z njo že dolgo vrsto let pri Boštjanu. Vstopivši v hišo, sem opazil Boštjana za mizo. Kar čutil sem, kako se je v njem vse vnelo od veselja, da ga je obiskal sorodnik. Vzlic temu pa niti izza mize ni vstal. In da bi si bila v roko segla, o tej gosposki šegi tista leta v Jelovem brdu še govorice ni bilo. S svetlim očesom me je pogledal in dejal: »No!« »Da ste le zdravi!« sem odgovoril. Nato je Boštjan zaklical ženi, naj prinese štober in luč. Tedaj v našem podgorju še ni vladal smrdljivec, pač pa je v leščerbah gorelo laneno olje. Leščerbe so stale na štobrih, majhnih lesenih stebričkih, od koder je izhajalo prejkone tudi ime. Mlajši zarod nima več pojma o tej nekdaj tako potrebni premičnini. Kultura je vzela štobre! Barba je nekaj odlašala. Ko je prinesla svečavo, sem opazil, da je morala že vedeti o mojem prihodu. V kratkem si je preoblekla srajčnik — tudi to za naše ženstvo tako značilno oblačilo je zaga-zilo v pozabo —, ki se mu je videlo, da prihaja iz perila. Še nov predpasnik si je bila pripasala. Menili smo se o letini, o živini in o velikih davkih. Ko sem povedal, da mislim nekaj tednov ostati, se je obema razžarilo lice. Prepričan sem bil, da sta se v resnici veselila. Pri tem pa se ni predla nikaka pretirana govorica, kaj naj se mi daje jesti, kako naj se z menoj počenja in o drugih takih sitnostih. Umelo se je na obeh straneh, da bom živel, kakor živi človek, če pride med svoje. Stemnilo se je. V hišo so začeli cepati posli in na mah je bila miza zasedena. Gospodinja je hitela po večerjo. Najprej se je postavila pred nas velika skleda krompirja, iz katerega se je močno kadilo. Mati Barba je natrosila za družino velik kup soli na mizo, za naju z gospodarjem pa manjšega. Sad zemlje smo jemali iz sklede, ga solili in jedli. Ko sta bila v posodi zadnja dva kosa, ju je pograbil hlapec Danijel, rekoč: »Ostati ne sme nič!« Nato je prišel na vrsto sok, v katerega je vrgla gospodinja veliko kepo rumenega masla. Vsak je dobil leseno žlico, skupno so zajemali, pridno in z vnemo. Tu in tam je zavpila Liza nad Danijelom: »Ne lovi samo štrukljev!« Pa hlapče se ni dosti brigalo za karanje. Ko je bilo le še malo v skledi, jo je k sebi potegnil, režeč se: »Da ne bo mati mislila, da slabo kuha.« Pri večerji je nosil prvo besedo stari Jakopin. Tisti dan je delal pri Presečnikovih. Je li imel ta starec kako krstno ali kako drugo ime, ne vem. Kar sem ga poznal, so ga klicali za Jakopina. Bil je Radeckega vojščak, ponosen na svoje trpljenje v vojski, ponosen tudi na svojo nemščino, kakor si jo je bil prilomil v vojaški službi. Ko se je postavil sok na mizo, je začel: »Kaj veste vi, ki niste na svetu nič izkusili in ki tudi nič ne veste!« »Povej nam kaj!« je prosila Liza, ki se očividno še ni bila sprijaznila z Danijelom. »Veliko ti lahko povem,« se je odrezal Jakopin. »Najlepše pa, kar je bilo, je bilo v Brešji. Tam so nas puntarji nekaj komandirali in grof Radeci — Jakopin maršalovega imena ni mogel drugače izgovoriti — je dejal: ,Fantje, pojdimo iz mesta!' Tisti dan me je imel profos (vojaški jetničar) v rokah, ker sem bil izkazal svojemu koprolu nekaj nepokorščine. Po ulicah smo se gnetli in ti vragi so streljali s streh in z oken na nas. Tako je bilo.« »Pa ste vendar nazaj streljali?« se je vmešal Danijel. »Molči, ki nič ne veš! Gori za dimnikom je tičal Lahonček in palil, da se je vse kadilo. Za božjo voljo sem prosil profosa, naj mi da puško v roko. Da mi jo! Tresk! Še danes ga vidim, kako je omahnil. Lepo je bilo in potlej smo šli v Man-tovo. »Kaj je Mantova?« je vprašala Liza. Takrat se je Jakopin zrepenčil kakor petelin na gnoju: »Mantova je mesto. Ajne greze festunk, aj-ne greze boser (velika trdnjava, velika voda).« Ta »greze boser« se mi je tako zagrizel v uho, da nisem mogel zadržati smeha. »Le smej se!« se je zatogotil Jakopin, »dobro je pa le, če človek nemško govori.« Ker je bilo mleko zajeto, je družina vstala in odšla. Tudi mene so kmalu spravili spat, in sicer v gorenjo hišo. Prižgali so lojeno svečo, da nam je svetila po temnih stopnicah. Vzeli smo tudi »hlapca« s seboj, da sem mogel ugasniti luč. V gorenji hiši je vse dišalo po žitu. Ondi so stale pregrade, ki niso bile pri Presečnikovih nikdar prazne. Soba je bila »malana«. Na vsaki steni se je videla zlata monštranca z belo hostijo, a obdajalo jo je grozdje v isti velikosti, kakor so ga prinesli nekdaj iz dežele Kanaana. Tu je stala tudi postelja, široka, da bi se na njej brez težave urila cela stotnija. Sivo, rdeče in belo je bila prevlečena v umetnih štirikotih. Na sprednji končnici, ravno nad zglavjem, pa je zrlo resno in skrbno veliko božje oko, da si utegnil brez strahu zaspati v njegovem mogočnem varstvu. Legel sem na plevnico, ki je bila za moje kosti precej trda. S hlapcem pa sem stri luč, da je neprijetno zadišalo. Ali vendar, kako prijetno je bilo tu ležati! 2e ta zrak — spal sem pri odprtem oknu — mi je napolnil pljuča kakor voljno in rahlo laško olje. Zatisnil sem oči. Okrog mene so se zasukale zlate monštrance z belo hostijo in orjaškimi grozdi. Ivan Tavčar ZRELO POLETJE Čeri prisojne — ognjišče razbeljeno. Topo, drhte vročina žehti skoz celo telo, skoz srce. Spodaj v dnu pod vrbo sanjavo gorska voda trklja, v živem plesu igravo in vedro zvončka. Vrgel bi kamen, pa bi tam doli samo zacvrčalo, ali da zdrkne v vodo srce, tam doli ne bi vzvalovalo, le vzelo bi gluho ga v se. Sij, sonce, sij! Na belih in vročih čereh me povžij! Kamen siroto voda odplavi, vsako goreče srce se nazadnje ustavi: ali svetloba na vsakih valovih blesti, ob skalah vsako vodovje — le mimo hiti. Jože Pogačnik (Iz zbirke Pesmi mladih let) JULIJ Zori, zori, zdaj vse zori. Že klas šumi. Živi vse malo, Živi veliko, vse raste v sliko. V žar vroče zemlje in silo dreves, v sanj tiho vrenje, v ljubezen nebes. Zori, zori, zdaj vse zori. Že klas šumi. Mihaela Jarc KMEČKI VEČER Visoki voz sena pred podom je obstal, večerni dim iz hiš se tih je prikodral. Teleta privezujejo dekleta, molzejo: na tihi dvor pojo žehtari cinkasti. Pometajo pastirji bosi temen hlev, še enkrat hlapec konje rjavčke napoji. Pred hišo čok si gospodar je poiskal, počasi sedel, si osnažil z bilko cev pa za večerjo si nažgal še eno pipico in gleda pod nebo, če mar dežja ne bo: Redke so zvezde: Bog bo že nam vreme dal! Zaklepajo dekleta, gospodar je vstal; a glej: — še vedno je zavihan mu rokav! Ker jutri z zarjo prvo ob pol štirih spet odidejo kosit na daljno senožet. Jože Pogačnik (Iz zbirke Pesmi mladih let) DOMAČIJA Kot božji Asperges škropi od neba, v kostanjih jesenskih dež mehek mrmra. Tančico bežečo gospica megla spustila do borov je in do polja. Koruzo priželi so. Storži zore. Po lehah rdi ajda, v razore dež gre. Sred polja je znamenje: Ljuba Gospa. Pohlevna k njej cesta v obisk te pelja. Svežina od zgoraj in vonji od tal in cela krajina — kot govor svetal. Je v vzduhu Gospod in je v polju Marija. — Prišel iz tujine sem: Glej, domačija! Jože Pogačnik (Iz zbitke Pesmi mladih let) vrbanov uljnjak Sredi polja med njivami je stal Vrbanov ulj-njak. Sključen se je nagibal pod težkim mahom, ki je kakor žamet zagrinjal slamnato streho, da je sedela na njem ko zelena kučma. Stal je sredi živih travnikov, sredi pšenice in škrjančkov, v sončnih žarkih in mrzli burji. Samo uljnjak ni cvel spomladi, ko se je zemlja ogrinjala v ženitovanjski plašč: bil je star, nem in gluh, poleti ni zorel in jeseni ni umiral. Živel je vedno, noč in dan je vrelo in šumelo v njem, zvenelo je, kakor bi pele tenke strune, in bučalo, ko da bi odmeval nizek bas. Bistro in čisto je bilo nedeljsko jutro, mir je plaval nad poljem, zemlja je bila pokojna, njiva je počivala od truda in v sladkem veselju je valovilo žito po lehah in razorih. Vrban se je vrnil od jutrnje maše; iz cerkve jo je mahnil naravnost med žita proti uljnjaku. Čebele so šumno škropile iz panjev in izginjale v sončnem zraku, a s polja so se zgrinjale vedno nove čete oprašenih delavk. Vrban se je ustavil sredi goste trume in se zadovoljno smehljal. Ves obraz mu je bil vesel, po gubah in razah se mu je prelivala nedolžna radost preprostega človeka, ki živi s poljem in čebelami kakor z bratom, kakor z družicami. Kadil je z žebljički obito pipico in vsak trenutek mu je priletela čebela za vrat ali mu sedla na klobuk. Tedaj je pristopil Luka, postaren možice k, manjši in slabši od Vrbana, golorok, v pražnji srajci in telovniku s svetlimi gumbi. Začela sta po-menek o starih in mladih časih, o hudi vročini in ostrih zimah, o zdravju in smrti. Govorica je tekla brez konca. Naposled sta stopila na sredo pred uljnjak v hrum in šum, kjer so vrvele čebele in se jima zaletavale v rame in lase. Puhala sta in gledala in se spominjala vsega, kar se je v vasi zgodilo in kar je naslikal na končnice panjev vaški živopisec, Meskov Gašper. »Take pa še ne ko tisto leto, ko je zgorela Čar-manova in Grogova hiša. Take pa še ne,« se je spomnil Luka. Vrban je stisnil okovano pipico in pokazal: »Vidiš, tam imam za spomin vse naslikano, kakor je bilo.« Vrban je pripovedoval zelo živo, pri tem pa brez prestanka vlekel iz pipe in gledal na panje, kjer je bila naslikana dogodba. Neke sobote zvečer je bil prišel v vas črn bradač, bos in pijan. Zmerjal je kmete in zato so ga nabili. Zvečer pa se je posvetilo na Grogovi hiši in, preden so vedeli kaj in kako, sta bili že dve poslopji v ognju. Luka je kimal in se rotil: »E, e, turška sapa!« Uprla sta oči na panje in tam je bilo videti na srednjem dedca z rdečim petelinom, kako ga spušča na slamnato streho. Človek je kosmat, na glavi ima visok klobuk, za trakom pa dva rožička. Na sosednjem panju že gori hlev, rdeči petelin stoji na strehi, peruti je razpel in kljun ima odprt. Tam je zapisano: OGENJ. Spodaj sta dva orožnika z nasajenima bajonetoma in ženeta vklenjenega požigalca; na hrbtu ima napis: TA BO VISEL. Tako je ves uljnjak poln vaških povesti kakor naslikana zgodovina. Tam pa sedi kralj Matjaž s svojimi ministri za mizo; na glavi ima krono in okoli vratu venec rož. Na mizi leži pečen vol in gostje ga obirajo in trgajo z noži in prsti. Dva ministra stojita sredi izbe in mislita globoke misli, ker vrtata s prstom v čelo. Na drugem panju Kralj Matjaž pleše, nad njim pa letajo srake. Kako živo je obličil te prizore vaški slikar Meskov Gašper! S kako pisanimi barvami je okrasil nevesto Micko in naslikal peklenščka v zelenih hlačah in rdeči suknjiči! In tam naprej, prav spodaj, se bije boj med Pegamom in Lambergarjem. Ponosno jezdita junaka na svojih belcih, a glej, že je Pegam brez glave in vrag sega skozi presekani vrat, da mu potegne dušo iz telesa. Vrban je stopil okoli uljnjaka. Čudno se mu je zdelo, da »požigalec« ne roji. Naenkrat silen šum! »Požigalec« se je gnetel iz panja. V zraku je bilo vršanje in sikanje, v gostem črnem kolobarju se je vrtel roj in plesal proti bližnjemu hrastu. Po polju med njivami so hodili kmetje in ogledovali žito, dekliški predpasniki so se belili po mejah, dekleta so trgala poljske rože. Vesel smeh je zvenel čez polje, po vedrem zraku je priplaval glas zvona in bolj in bolj zlata je bila nedelja. Cvetko Golar KMEČKO POLETJE Neznano si izposoja razprta usta širokih vetrov, nihče ne sanja, nihče ne sanja. Toliko rjavih rok, razpokane prsti, zrelega, zorečega, vsajenega, toliko težkih stopinj, mukanja živine, samote molčanja. Sosedje življenja in smrti, popotniki brez potovanja, češčeniki juter, poldnevov in večerov, zemlja oznanja, zemlja oznanja. Mihaela Jarc VRNITEV Prihajam od zemlje in dela, brežiljka mi v rokah diši, tam daleč ostala so vrela, tam daleč ostale vasi. Od žive sem grude še topla, vzemite od nje še zasople, še gorke pozdrave v dlani, nad njo že v jesen se dani. Mihaela Jarc nekemu dnevu. Nekje potujejo romarji in angeli, potujejo po Zemlji, in tudi v nekem nevidnem svetu ... O, težko je biti romar, in težko je angelom v tem zmedenem svetu, ki gasi ognje, od katerih so se ogrevali včasih . . . Težko je romarjem, in težko je angelom, ko čas podira znamenja, kiso nekoč jim naznanjala pota. Vendar romarji še zmeraj potujejo, in še zmeraj romajo angeli — Zemlja je zanje ohranila polno svetišč, in tudi Čas jim je ohranil še polno skrivnosti... In morda je angelom težje kot romarjem: kajti romarje spremlja ljubezen, in toplo je v mraku ob zvestih ognjih srca, tudi zvezde jim sijejo drugače in dnevi so včasih preljub počitek na poti... Govorim o tem dnevu, najinem Dnevu ... Ali se kdaj vprašaš, če morda tak dan ni že nekoč bil, prav tak in najin? Čeprav v njem nisva bila skupaj navzoča, se mi vendar zdi, da je bil, vsaj kot okvir, le brez najinih likov. Res je, da je okvir, še tako lep, če je sam, na pol prazen, saj ni življenja, ki bi se upodobilo v njem ... O, vem, da je bil vsaj že okvir za tale najin Dan, že nekoč davno, in potem še večkrat, vse do trenutka, ko sva stopila vanj, in ko sva skupaj z okvirjem tega dneva postala najin Dan, on pa je postal midva in iz ednine se je spremenil v množino — v Dan mnogih Dnevov ... Zapojva hvalnico temu Dnevu, pravzaprav Dnevom, saj jih je že veliko, čeprav je v bistvu en sam, le na zunaj se spreminjajoč. Saj so vsi ti dnevi Dan, v nekem letu, onem in tem — včasih je to v decembru, včasih je v juliju ali maju, v bistvu pa so najin Dan vsi letni časi, skupaj z nočjo in večerom, in je tudi leto zgolj Dan, kakor so vsi različni najini kraji en sam Kraj, in je Kraj zmeraj tam, kjer sva skupaj . .. Ali tudi ti čutiš na poteh romajoče ljubezni, kako se je vse spremenilo, kar imava svoj Dan in svoj Kraj? Čutiš, da drugače pojo zvonovi in črički, da drugače šumlja potok in da drugače šumi veter? In kako je ozarjen čas, ki v njem zorijo upi in srečanja? ... Nekaj sem hotel zapisati dnevom, temu najinemu Dnevu. In ko sva romala skupaj, sem ti hotel govoriti o njem, toda besede so se spreminjale v veliko molčanje — ali si slišala, kako ti ta molk govori? Sedaj se tiho oddaljujem pod zvezdami. . . Oddaljujem? Saj sem ti čedalje bliže... In v najin Večer pojem hvalnico najinemu Dnevu, in te vidim, ko mi siješ iz mraka, in še čutim, kako ti lasje dišijo po poletnih rožah, in kako ti iz oči odseva romarski Dan . .. Severin Šali Bodi solza utehe za noč moje bridkosti! Bodi bližina počitka za mojo temno trudnost! Bodi razkošje miru v jutru mojih korakov! Bodi zdravje duše za strmo goro mojega zveličanja! Nelly Schuster Romarja sva, in danes je najin Dan! Poglej, kako gori sonce, in kako čiste so jasnine neba. In jaz bi rad nekaj napisal o tem Dnevu ... O, saj ne veš, kateri dan je to, in kje ima mesto v koledarju. Le zdi se Ti, da je v nekem določenem času, da je to poletje, ko cvete bezeg in diši detelja in se v dalji dviguje Gora kot sanje .. . Vendar čisto zares ne veš, kateri dan je, kot jaz ne vem. Kajti čas vsak hip uhaja v preteklost, in preteklost se sleherni hip povrača v sedanjost in v jutri.. . Morda je to res danes, morda pa je čez leta ali pred tisoč leti. . . Saj koledarji lahko varajo, lahko varajo tudi letni časi, še gore so nezanesljive in prav tako zvezde — saj so večne v primerjavi z nama in kako nama torej lahko določijo Dan? O, težko je angelom, ki žirijo v brezčasju! Toda še težje je romarjev, živečim v času, ki zdaj je in ga zdaj ni. In morda je težko tudi za naju, ki nama srce odmerja svoj čas, poseben in najin ... bodi Bodi glinasta svetilka na mizi mojega hrepenenja! Bodi drobna zvezda na nebu mojega upanja! Bodi kelih veselja za moje življenje! Bodi drevo ljubezni na vrtu moje sreče! Bodi smehljaj očnic v tišini moje samote! Bodi palica moči za mojo stezo! mladost na krasu lz dnevnika 1964 Nedelja 29. marca Velika noč v rojstni vasi. Ne spoznavam je več. Asfalt, avti, nove hiše s postavnostjo vil, vsepovsod televizijske antene, a vse to v nekakšni predmestni tišini, v neki zavratni odmrlosti. Prazni hlevi in prazni kurniki, od plevela zeleni borjači. Velikonočno jutro pred tridesetimi leti! Oblak mulcev, ki se po vstajenjski maši zgrnejo tja za zakristijo, da bi sekali pomaranče in pirhe. Zdaj mi noge gazijo po visoki suhi travi, med zvonikom in zakristijo ni žive duše, tudi trg z vodnjakom je ves tih. Pomaranče bi morali začeti sekati avti, ti simboli časa na mrliško tihem trgu. Otroka skoraj ne vidiš. Kras cvete v drenih in v abortusih. V'vas prihaja nekaj Primorskega dnevnika in nekaj Katoliškega glasa in s tem se prosveta vasi začenja in konča. Penzionisti nagloma umirajo, k dekletom se hodijo ženit Italijani, kakšen avstralski emigrant na obisku govori hrvaško, kakšen bivši borec prekomorskih brigad ne ve, kam s slovenščino, »ki z njo tako ne moreš dosti delj kakor do Postojne«, v vrsti hiš straši samo še po en sam prebivalec ali dva, delavski razred se zvečer ugrezne v svoje fotelje in gleda televizijo, gostilna živi pravzaprav od nedeljskih izletnikov iz mesta. Tudi Partija je odsotna. Kaj pa hočeš z revolucijo, če nimaš s kom. Ali s slovenstvom, če nimaš s kom. Ali s krščanstvom, če je cerkev prazna. Vzorno ogrevana in prazna. Župnik bi rad vpeljal električno zvonjenje: da bi s tega ponosnega zvonika električno zvonilo mrtvim? Škoda za to vas, postavljeno na tem prelepem zbrisu, kot slovenski svetilnik nad Jadranom. Človek nikjer ne vidi delj v njegove sinje globine kakor tu. Slovenec tu čuti: tudi MORJE nas je poljubilo. In to morje tam doli, onkraj razdrapanega razgleda nabrežinskih kamnolomov, je, kar je bilo: kos Sredozemlja, preoran od naših čup. In zemlja je, kar je bila. Še bolj zelena od borov in od re-šeličja, odkar Šempolajci kuhajo z ognjem iz jeklenk. Po kosilu jo mahnem ven iz časa: napotim se proti Slivnemu. Vinogradi še niso povsem odmrli: bo torej vino, ta naš dobri polteran, najodpornejše kljubovalo času, ki nas hoče preplaviti s stroji, abortusi in Coca-colo? Tam pri Sv. Antonu — od nekdanje cerkvice je ostalo samo ime — preskočim zid in zabredem čez gmajno dol proti Strugu. Tamle na desni bi se lahko povzpel na grivino, da bi oživil davni študentovski spomin. Že od daleč lahko spožnaš na nji nasip tabora, kjer je naš človek čakal Turka, potem ko mu ga je napovedal kres na Nanosu. Za nasipom, v zaraslem krožnem hodniku nad njim, si je pred vojno slovenska študentovska družbica izbrala kraj za ilegalni sestanek. Nedolžna literarna ilegala semeni-ščnikov, ki je bila v tem, da je na primer nekdo poskusil predavanjce o slovanskih selitvah, da je nekdo drug prebral nebogljeno obnovo Pregljeve povesti, da je srednješolec iz Ljubljane, ki je bil na obisku pri sorodnikih na Krasu in se nam je bil pridružil, povedal kaj o svojem študentovanju za mejo. Tudi jaz, nižješolec, sem imel mogoče kaj. Mogoče sem zdeklamiral Gregorčičevo Sočo. Družbica, ki se je sredi fašistične noči zbrala za kakšno uro tam v gabrovi senci v slovensko oazo, da se potem spet razleti v usode, poklice in ideologije: iz nje sta potem izšla dva duhovnika, en učitelj, en profesor klasičnih jezikov in en policijski podminister. Naj zadostuje spomin. Tabor pustim ob strani z njegovim krožnim grobljastim okopom in jo urežem dol v smer morja. Gmajna postaja čedalje bolj divja, dokler se ne razcefra v brinje in v kamenje. Kosminova jama. Prav tako grozljivo se odpira v svoje dvojno žrelo kakor takrat, ko sem pasel tod. Drobec postojnskega čudeža, ki si ga lahko ogledaš brez jamarskih priprav, če veš za dohod. Greš za lučaj stran do male vrtače, zahomotane z gabrovjem in z bršljanom, pa se brez težave pretakneš skozi naraven rov in si na dnu jame. Gotika, ki ne pozna časa, v istih veličastnih črnikastih opornikih, v isti slutnji divjih golobov, ki so s svojimi srebrnkastimi bliski prerisavali moja samotna pastirska jutra tamle doli v Strugu. Če je bil med pastirji kdo toliko razbojnika, da se ni bal opletati s puško, je hodil preizkušat svojo strelsko sposobnost semle, na dno Kosminove jame, kjer je globina utišavala pok. Tema, ilovica, kosti. Niso kosti fašistov iz septembra 1943: za to je bila Kosminova jama preplitva. Prisluhnem kapljanju, tej vodni uri podzemske večnosti. Gori visi v žrelo grm reja, ko da raste navzdol iz plavila neba. Še enkrat prehodim rov, se spet pretaknem skozi vrtačo in sem spet zunaj. Ptičja cevka cvete v rumenkastih grozdičih. Gledam proti vzhodu, kamor se v istem neznanskem galopu mečejo železni daljnovodni stolpi: Strug, magično mladostno ime, prostran razdejan amfiteater iz kamna, brinja in rešeličja. Kdove, mogoče bodo nekoč tudi tod kraljevali vikendi, z gabrovimi grmi, iskano zajetimi v cementne obroče, v mreži asfaltiranih dohodov. Zdaj je tod še ista samota, ista gluhota in divjina kakor pred sto leti, ko je v Strugu pasel kravo — edino, ki so jo premogli — ded Janez. Tako majhen je še bil, da je nekoč pustil kravo in ves iz sebe pribosopetil domov, češ da tam od morja straši. Samo stara babica je bila doma, v postelji je ležala in on je izjokal pred njo svojo grozo. Grozljiv množični pika-poka se je oglašal tam doli od morja... »To ni nič, podložek,« ga je tolažila babica. »To so štancarji, ki klešejo kamen tam doli v kamnolomih!« Bilo je štancarjenje stotin kamnosekov, ki so tam onkraj velike doline, sklonjeni v puščavskem soncu pod svojimi papirnatimi čepicami, nabijali svoja dleta na razklanih prsih Rimskega kamnoloma. Ponižni veličastni koral človeškega dela, ki ga nekaj kilometrov stran, sredi baržunastega kom-forta devinskega gradu, Rainer Maria Rilke ni sli- 6 Mohorjev koledar 81 sal, čeprav je v svoje Devinske elegije ujel glas angelov . .. Za dedom Janezom je po tem, po šestdesetih letih, pasel njegov vnuk. Tudi potem, ko so ga, prvega v rodu, dali študirat, kakor je nasvetoval vaški učitelj, fašist. Od vseh ograd je imel Strug mogoče najrajši. Pasti v Grižah, tam na severu vasi, onkraj Sedla, je bilo bolj epično: še neza-brisani sledovi frontnega zaledja, skrite doline z zorečimi figami, veličastni razgled proti vijoličasti steni Čavna. Toda Strug je bil obenem bolj skrivnosten in bolj domač. Ko si se kake pol ure nahodil z živino po surovi gmajni, si tukaj stopal skozi vrzelo z občutkom, ko da vstopaš v neko milo zemeljsko kuhinjo. Ograda je bila res vredna svojega imena: kos boljše, očiščene in krog in krog obzidane gmajne, kjer za silo lahko travo tudi kosiš. Še več, nekoč so v Strugu sadili solato in obirali imenitne fige: pol ure hoda od vasi, v tej izgubljenosti! Potlej so dolinico opustili, sredi nje je zrastel hrast, a v bogato poganjajoči travi si še čutil nekdanjo njivo, njeno zanemarjeno plodnost, ki pa je na jesen spet udarjala na dan z gobami, s koroma-čevkami in z žordankami. Toda dolinica je bila samo začetek toplih stru-ških skrivnosti. Ko si se vzpenjal iz nje, v samo ogrado, je na prehodu stražila eratična skala, sa-motnjak, ki se je bil kdove kdaj prikotalil dol po pobočju, obstal pa tako, ko da bo zdaj zdaj povzel svoj dir dol proti Furlanovi dolini. Stal je v obliki piramide, krotek velikan, ki pastir ni nič bal njegove okamenele grožnje. Mirno se mu je vzpenjal na teme, da je zaklical svoj »Hooo« v puščavsko jutro, prelahek, da bi lahko ogrozil njegovo krhko ravnovesje. Potem, više, med krotkimi zatoki trav in pišča-lastimi fugami skal, so se začele zvrščati znamenitosti, ki jih je imel samo Strug. To so bile najprej njegove škavne, naravna kamenita korita, ki so zadrževala vodo še dolgo po dežju. Živina je prekinjala pašo in z navajeno kretnjo zavijala tja. Kadar je študent pasel v Strugu, mu po paši sploh ni bilo treba zavijati z živino na vaški kal tam za vasjo, ker je bila že odžejana. Ko bi bil vedel za Plitvička jezera, bi bil mogoče za tiste škavne našel kakšno eksotično bosensko ime. Narava se je bila namreč poigrala tam s celo serijo škavn, ki so se terasasto spuščale do najnižje, malega jezerca v obsegu večjega pomivalnika. Voda se je tam kalila, lovila odpadlo listje in otrebke divjih golobov, toda bila je le voda, skrivnosten, dragocen, magičen element sredi kraške Sahare. Zajemal je tisto čudežno vodo v prgišče in se prepuščal pomirljivi igri: izlival jo je v najvišjo škavno, da je lahko potem sledil smukanju curka skozi fugo naravnih tatrmanov tja do kotla na dnu. A kar je dajalo Strugu njegovo edinstveno zemeljsko osebnost, sta bila hrasta, ki sta kraljevala više na ravnici. Že od daleč si videl njun očakov-ski par tam na dnu grobljaste arene. Nič zakrnelega, zveriženega ali neizživetega, kakršna je navadno rast na gmajni, ampak dvoje sproščenih veličasti iz istega maternega čoka: dvojčka, ki sta se preobjedla sile in vej, luksus, ki si ga tu pa tam na Krasu privošči edinole hrast, kadar ima to objest črpati iz česa. In tu je ravnica, kjer je mogoče srednjeveški Šempolajec gojil leho čebule, otok travnate plodnosti, kjer sta se velikana razmahnila. Znamenje očem in srcu od daleč. S tem ni bilo konec struških skrivnosti. Zgoraj na vzhodni meji — nadnjo se je v belih grebenih razlivalo morje skal in brinja — je bila gadina. Najprej popackana sled, potem pa vidno shojena prst, potem poševna skalnata reža, vhod v podzemlje, kjer je imela svoj stan lisica. Malo stran, v prijemalščini — nekakšni podružnici ograde — je bila še ena gadina, jazbečeva. Reža se je tam odpirala navpično. Vhod je bil manj popacan, a z nedvomnimi sledovi živalske prisotnosti. Je bil jazbec manj tat, da se mu ni bilo treba toliko potikati pod soncem? Ali pa je bil manj požeruh? Ali pa se je rajši držal doma, zaščiten od stotin ton sklenjenega skalovja? Gledal sem tja dol. Še osrhnjen od jame, od geološke groze podzemlja, nanovo hvaležen svetlobi in zraku sem gledal tja dol. Strug! Hrasta sta še stala tam, sredi tistega mojega mladostnega kraljestva. Stala sta tam, ko da ni nič: ko da zanju nikdar ni bilo ne fašizma ne partizanščine ne Angloamerikancev ne republike Italije. Masivna, bratska, izjemna sredi pritlikavja. Hrasta, pod katerima sem, potem ko sem se nagoltal nemške slovnice, bral Goetheja. Ah, tisti uvod v Ifigenijo na Tavridi, v rosni trepeta-vosti žlahtnega helenskega mita. Kjer svečenica stopi v svojem belem peplosu na morsko obalo, da tam z daljnega Krima išče bolj z dušo kot z očmi obrise grške domovine: Heraus, in eure Schatten, rege Wipfel des alten, heiVgen, dicht belaubten Haines tret' ich noch jetzt mit schauderndem Gefiihl.. .* Še dolgo stojta, očaka, znamenje srcu in očem! Aloj Rebula * V te vaše sence, drevja živi vrhi, | v ta stari, sveti, gostolistni gaj | kakor v svetišče tiho boginje, f še zdaj prihajam zmerom z grozo v srcu . . . (Po prevodu FR. Albrehta) JUTRO V novo ranjeno žalost se je sklonilo jutro. Dušljivi zrak je težak. Ob zavesah prebujeno jutro mokro strmi v umazano pot. Z vodo si izpiram oči in tišina me oklepa z nemirom. Kje zdaj si, kje naj te iščem? Med rožami? Med žarki sončnimi? Kje si? Ne vidim te nikjer, ker slep postal sem. Čez oči je padla noč, noč od tistih ur, od tistih dni, ko solz so bile polne tvoje in moje oči... France Lokar mlada bonacevka Pelargonije na oknih so metale čudno dolge sence proti posteljam. Okenski križi, kolikor jih niso zakrivale rože, so se zdeli na ozadju mesečine kakor obrisi velike pajčevine. Kadar je mlada Bonačevka na večer stopila v prostorno gorenjo hišo, se je rada naslonila na podboj in se zapredla v tisto okensko pajčevino, onkraj katere so se okrog domačije razvrščale strehe gospodarskih poslopij. Nočni hlad je strujil v sobo, poln krotkih šumov, ona pa je stala tam, sama, dvajsetletna, postavna in jedra, objemaje v dolgem in razkošnem objemu vso tisto lastnino. Kdaj pa kdaj se ji je v spomin prikradel dan, — a vse redkeje, — ko ji je oče prinesel novico, da jo je zasnubil Bonač. Ni ga poznala. »Lepa domačija!« je pripomnil brat Ivan. »Gozdovi!« »Gostilna,« je pridal oče, kakor pobožno nizajoč tisto bogastvo. »Žaga!« Mati je nekoliko strupeno dodala tem litanijam: »Vdovec! Ta stara, da je nima cela dolina take. Možakar pa malo otročji in golobuč.« »Pa bi vsaj Meto prej vprašali,« je pripomnil Ivan in se ozrl v sestro. »Vsaj do nedelje bi počakali!« je rekla z glasom, ki bi prej pomenil: »Kaj bi slepomišili, Bo-načevina ni kar tako, da bi jo človek izpustil iz rok.« Zvečer, ko so sestre še strmele v temo, nemirne od dekliških sanjarij, se je Meta samo hip ali dva pomudila pri Bonačevcu, štiridesetletnem vdovcu brez otrok, brkatem, plešastem in otročjem, kakor je slišala praviti. Potem pa je utonila v sanje, v katerih je hodila s kito, ovito okrog glave, kakor velike kmetice. Stopala je čez prostrane gmajne in pod gozdnatimi pobočji, dokler ni stopila v hišo, veliko kot graščina. To je morala biti Bonačevina. Sedaj so bile te sanje njena vsakdanja resnica. Šele dva meseca je bila na kmetiji, pa so bile že vse vajeti v njenih rokah. Sam Bonač je postal le del kolesja, ki je vsak dan utirjalo in uravnavalo delo na kmetiji. In ta vloga je bila kot nalašč zanj. Podrejal se je, ko da bi mu manjkalo samo še tega. »Jakec, si potegnil voz pod kozolec, da se ne bi seno zmočilo?« ga je vprašala, ko je prišel po stopnicah navzgor, »jutri bo dež!« »Vidiš no, saj res, ti pav na vse misliš!« se je začudil. »Pa klet si zaklenil, ko ne vidim ključa na žeblju?« se je pozanimala. »Čaj no, menda sem res pozabil, koj grem pogledat.« Snel je površnik s kavlja, se ogrnil in Meta mu je posvetila v vežo. Postavila je petrolejko na prag in se vrnila v spalnico, vmes pa si je potožila: »Le kako, da mu niso vsega pokradli, ko je bil še sam. Da le mora biti tako površen.« Luč je spet prisvetila nazaj. »Prav res sem ga bil popustil v vratih,« je priznal začudeno, »no, ti imaš pa res vse v glavi, Meta.« Obesil je ključ na kavelj in si začel sezuvati čevlje, ko je Meta stvarno, a brez ukazovalnosti v glasu rekla: »Zdaj se boš pa še malo umil, spodaj v kuhinji sem ti pustila v škafu tople vode.« »No ja, se pa bom, saj sem se kar precej spotil gori v Lažeh,« se je vdal in se nazaj obul ter se s petrolejko spet spustil po stopnicah v vežo. Meta se je medtem razpravila, si razpletla dolgo kito in legla. Pod oknom je štropotala voda v korito pred hlevom, nad sadovnjaki se je oglasil skovir. Nekaj časa je prisluškovala v noč, pa se ji je takoj zazdelo, da že predolgo trati čas, saj ne sme zaspati prej, dokler v mislih ne pripravi jutrišnjega dne na kmetiji. Začela je porazdeljevati opravila med domače in dninarje. Nato je ponovno pretehtala tako zasnovani dan ter še smotrneje razdelila delo, dokler se ji ni zazdelo, da je steklo vse, kot je treba. A tudi sedaj še ni smela zaspati. Morala je še v mislih obhoditi Bonačevino, kakršna je bila, s sledovi dolgoletnega slabega gospodarstva. Da, Bonač! Ta človek, ki je vedno z vsem zadovoljen in ga je sama radodarnost; da bi spravljal skupaj in izboljševal, mu še na misel ne pride. A Meta ima že dolgo svoje načrte. A domačija ni še prepisana nanjo, in dokler se to ne bo zgodilo, mora ravnati previdno in počasi. Oče ji je pametno svetoval, da morajo vajeti preiti v njene roke počasi in neopazno, vse dokler ne umre stara Bonaška. Starka je zvita in skopa, lahko bi ji metala polena pod noge. Meta je verjela, da sama ni manj zvita, in ni mislila čakati tako dolgo, da bi Jakčeva mati umrla. Svoje načrte je hotela izvesti čimprej. Če bo prilika, bo poskusila celo nocoj. Bonač je prišel bos po stopnicah navzgor in čisto tiho odprl in zaprl vrata, da bi ne prebudil žene in da se morda ne bi ujezla nanj. »Jakec!« »Ne spiš?« se je začudil. »Ko je pa treba toliko misliti in tuhtati.« »E, kaj, saj je vse, kot je treba, posebno odkar si ti pri hiši, Meta.« Pohlevno jo je pobožal po laseh. »Da je v redu?« se je odmaknila. »Tebi se mogoče zdi. A jaz vidim, koliko bi bilo treba preurediti na vseh koncih.« Umolknila je in prisluhnila. Jakec je bil počasnih misli in morala mu je pustiti časa. Zamislil se je, obrnil misel sem, obrnil tja in sklenil: »Eh, ja, je že prav. A vse je vprašanje denarja.« Ne, še ni dovolj razumel! »Kaj misli, tako znana gostilna pa tak vegast pod in omara z napočenim steklom, od črvov raz-jedena?!« Spet je obležal med njima molk, dokler ni Jakec spet zaspano vzdihnil, kakor da dviguje tovor: »E, misliš, Meta, da jaz nič ne vidim? Pa kaj! Ali bi po tvojem moral načeti gozdove? Pa zdaj, ko les nima prave veljave? Viš, to je tisto!« To je bila voda na Metin mlin in takoj je povzela: »Gozdov pa res ne bomo načenjali. Ampak poslušaj, kaj mislim! Kupčevanje z lesom. Kar čudi se, ja! Pravijo, da se da precej zaslužiti. Ti si vajen lesa, žago imamo doma, žival in vozove tudi. Kaj praviš?!« Jakcu je vzelo sapo: »Tak čakaj no, saj še misliti ne utegnem! Kako si že rekla? Kupčeval da bi? Kdo bo pa v gostilni in po njivah?« 6* 83 »Kar name se zanesi, vse sem že premislila. Lesna kupčija bi vrgla dovolj, da bi vzela kakega dninarja več. Tako bi meni ne bilo treba več na njivo in bi zmogla sama oboje, kuhinjo in gostilno.« Tokrat je bil molk daljši, zdelo se je, da je Jakec zaspal. Pa se je le še oglasil: »Kaj bi rekel? Če ti je všeč, lahko poskusim, vem p.i ne, če bo šlo.« »O, bom že jaz priskočila, saj sem tudi očetu pomagala računati, ko je kupčeval. Kar hitro se boš navadil s papirji. Pisarno boš pa imel tule v zgornji hiši.« Jakec je pomislil, da je narobe slišal. »Kje praviš?« »Tule, kjer je sedaj spalnica!« »Ja, kje bova pa spala?« »V kamri!« »Kako? In kje bodo spali mati?« »Z materjo Bonaško se bova že pomenili, ti kar meni prepusti to reč. »Jakec se je oddahnil; bo že žena mislila na vse: »Meta, ti vse prav narediš, kar napravi, kakor se ti zdi.« »Pa da ne boš takoj vsega počenčal dedcem v gostilni!« »Ne bom, če rečem!« Tako je bila ledina zorana. Res, od kraja s kupčijo morda ne bo šlo gladko in tudi stare Bonaške ne bo lahko spraviti iz kamre v podstrešno sobico. A Meta je zaupala vase. Pravili so, da menda še v sanjah gospodari in gospodinji, saj je zjutraj na nogah pred vsemi drugimi. Kot da je komaj čakala, da se delo spet začne. Takoj za Meto vstane navadno France, hlapec. Ko zasliši rahlo cviljenje hišnih duri, je skoro skesan, da se je pustil prehiteti od gospodinje, čeprav se še ni niti zdanilo. Krivonogi France iz žirovskih hribov že dve desetletji živi samo za Bonačevino in je odmrl za ves ostali svet. Delo na kmetiji je njegovo opravilo — in njegov počitek. Najvišjo srečo mu predstavlja snažna in sita živina. Kakor dober duh hiše je, nikoli mlad in nikoli star. Kot da je od zmeraj za zmeraj... ^ »Bog daj,« vdano pokima gospodinji, ki je spočita in sveža, kakor da je komaj dočakala jutra. »Najprej vrzi ovsa konjema, mogoče bo Bonač peljal v Loko,« naroči in potegne iz morajne lonec z zaseko in velik ržen hlebec. »Pa še čaj, pa bo,« pomodruje in zanese oboje v hišo na mizo. Šele nato podkuri in pristavi lonec za terjakov čaj, saj imajo kmalu priti plevice. »Menda bo lep dan,« pravi in potolče z metli-nim držajem na strop. Res pride takoj dekla po stopnicah, ko že prihajajo od žage gor prvi dninarji k zajtrku. Stare Bonaške še ni iz kamre. Bogve, si misli Meta, če bo šla tudi ona malo plet. Treba bo v plevice Rantovko, pa bo starko takoj nehal boleti hrbet. Res, v sedemdeseto gre, a je bolj poskočna kot kakšna petdesetletnica. »No, pa sem tukaj,« se prikaže starka vrh stopnic. »Čeprav sem mislila, da niti vstati ne bom mogla, tako me je držalo v križu.« Stara Bonaška je bila tu, komaj je začula prve glasove po hiši. »Mati, boste čaj in zaseko?« ji prijazno ponudi Meta. »Kofetek!« reče ženskica vsa prožna v svoji drobceni postavi ter sede na klop in si pusti po-streči od snahe. »Glej no, a ne, da je Rantovka v veži,« zdajci privzdigne staro Bonaško. »Ne, mati, to je Johana iz Smoleve, saj ima menda res podoben glas,« jo pomiri Meta in si misli: »Menda postaja res malo gluha.« »Vič ti no, a da je Johana. Ti pa vseeno naroči Rantovko v plevice. Je stara, pa zaleže za dve mladi, tako se ji delo odseda!« je vsa navdušena mati Bonačevka, in ko jo Meta vidi tako privzdignjeno, se je sklene pri priči lotiti. A še preden odpre usta, Bonaška kot burja pomete z dolgim krilom kuhinjo in je že zunaj. Od križa, ki stoji na samem v ravnini, nekdo prihaja. Starka stoji v jutranji poltemi na vzpetini za hišo, tik zapuščene žganjarne, od koder je videti daleč v ravnino. Takoj se Meti zasveti nov načrt. Tehta ga, zagledana v ženico, ki ji iz rute gleda samo tisti šiljasti, radovedni nos. Tedaj starka steče po gričku navzdol, da pričaka prišleca tam, kjer pridrži poljska pot na glavno cesto. Ne pride vsak dan tuj človek v dolino! Meta medtem razdeli dninarjem zajtrk in delo in že je Bonaška spet nazaj. »O ti poštajna, samo Hdel je bil, menda je nocoj kar na žagi prespal in gre zdaj domov malo pojest.« Snaha se namuzne. Res, vredno je bilo teči tja dol! In ker je ravno prilika, moža pa še ni iz gorenje hiše, udari Meta kar naravnost: »Mati, veste, kaj mi je prišlo na misel? Poglejte, tamle od žganjarne bi se tako lepo videlo dol po dolini kot od nikjer. Kaj, če bi medve prosili Jakca, da bi tisto podrtijo popravil? Lepo bi se dalo dvigniti, pa bi zgoraj napravili sobico ali dve: ena bi gledala proti žagi, druga pa na glavno cesto in čez brv proti cesti v grapo. Vi bi potem samo na oknu sloneli in gledali, kako hodijo ljudje mimo. No, spodaj pa bi bila lahko spet žga-njarna kot včasih, pa še pralnica in drvarnica.« »Vič ti no,« je rekla starka s premislekom. Kar je dišalo po novotariji, se je je rado prijelo. »Kje pa bo Jakec metal denar skoz okno, ko je zame kamra dovolj,« se je na videz otepala. »Mogoče bi pa le pristal? Saj bi lahko postavili noter pohištvo iz kamre in — « ZDAJ VARNO BO Po dežju ostalo je čisto nebo in meglice preko usten hribov obstale so nepremične kot sivi zid. Bel golob na strehi zvedavo ogleduje golobico, ki pije v mlaki na ozkem kolovozu. S podstrešnega okna visijo nageljni in prav v srce bodejo Z rdečimi cveti. Brez sence svet je, tesnoba ne more nikjer se skriti. Po poti med dobrimi rožami zdaj varno bo iti. France Lokar »Oh, prav res mu bom rekla,« je že gorela od navdušenja. »Malo veselja mi bo pa ja privoščil na stara leta. No, pa saj tudi jaz nisem brez denarja. Zavese si bom naročila pri klekljaricah v Železnikih. O, pa še kako bi se dalo urediti!« Vsa osvežena si je podvezala ruto pa izpod čela pogledala Meto, če nima kaj drugega za bregom. A srečala je umirjen pogled brez vsake zvijačnosti. Vseeno je previdno dodala: »Pa le ti reci najprej zastran pralnice in drvarnice, saj te Jakec vse uboga!« To je bilo rečeno brez očitka, vsaj tako se je snahi zdelo, zato je poprijela: »Mu bom pa res rekla!« Pogledali sta se zvito, toda ne kot zarotnici proti Bonaču, marveč tehtaje druga drugo izza brega, katera ima kakšen skrit namen, da bi prelisičila drugo. »Da, tale mlada Bonačevka le ni kar tako, čeprav ji je komaj dvajset let,« je bila starka ponosna nanjo. Meti pa so samo rahlo zaplale čvrste prsi, saj je vse šlo, kakor si je želela. V gorenji hiši je tedaj zaropotalo, Bonač je vstal, saj je pred hlevom France že vprega! Prama in Rjavca, ki sta vedro hrzala v ostro jutro. Šele tedaj se je zdanilo in mlada Bonačevka se je ponosno zravnala pred križastim oknom ter se zagledala naravnost v jutro, ki je prihajalo prav od te strani, izza gozdnatega Hrastnika, in ji svetlo oblilo obraz. Zora Tavčar rastlinski sel Ozare, živo mejo in obronek ob jarku, ki se je vlekel prek travnika, je pregrinjal pisan prt raznih cvetlic iz družine plevelov. Med njimi so bili nadležni osat in sitni repinec, bagreni mak in ponižna zvončnica, v šopih je rasel zlati regrat; vsi pa so imeli silo zaroda v obilnem semenju. Tisto leto je bilo blagoslovljeno ne samo za rumeno pšenico, ampak tudi za naše plevele, saj daje Bog sijati prav tako na dobre kakor na hudobne in deževati enako na pravične in na krivične, hočem reči, na plevel kakor na žito. Že dneve in tedne so opazovali, kako vozijo ljudje med vriskom in petjem žanjcev visoko naložene vozove v kozolce. »Nas ne pride nihče žet,« se je nenadoma oglasil regrat in žalostno stresel sivo glavo, a le po-lahko, da bi se mu seme ne razsulo prezgodaj. »Nikdo nas ne odpelje v skedenj; kaj naj počno naši ubogi otroci?« »Srce me zaboli, če pomislim,« je zastokal mak. »Na stotine semen imam, pa sirota ne vem kam z njimi!« »Vprašajmo rž za svet!« je predlagal repinec. In vprašali so sivi zbor zrele rži na bližnji njivi, kaj jim je storiti. »Vsak zase, Bog za vse,« je odgovorila sebična klasnica, saj je vedela, da je preskrbljena. »Le to bi vam svetovala, da nikarte ne trosite svojega ne-bodigatreba semena po njivah, če ne, boste imeli z menoj opraviti!« Ta svet seve divjim cvetkam ni veliko pomagal. Ves ljubi božji dan so si belile glavice, kaj bi počele. Ko je sonce zašlo, so se pozaprle in utrujene zaspale. Vso noč so sanjale o svojem zarodu; ko pa je prišlo jutro, je bila težka uganka rešena. Prvi se je zbudil mak. Previdno je odprl nekaj okenc prav pod slemenom nekdanje pestičeve brazde, da je moglo posijati sonce kakor skozi strešne line naravnost na seme. Nato je zaklical jutrnjemu vetru, ki se je spreletaval ob trnovi meji. »Ljubi veter,« je prosil prijazno, »ali bi mi izkazal majhno uslugo?« »Prav rad,« je odvrnil veter, »vselej se mi dobro zdi, kadar dobim kaj dela.« »Saj ni nič posebnega,« je povzel mak. »Samo stresi me nekoliko, da se mi seme razprši!« »Precej,« je dejal veter. In makovo seme je pršelo na vse štiri vetrove. Sicer se je pri tem tudi steblo nalomilo, pa mak ni žaloval. Saj ga je tolažila misel, da je dobro preskrbel otroke in izpolnil dolžnost. »Zbogom,« je zašumel veter in hotel naprej. »Še nekaj,« je zaklical mak. »Pa da ne boš raz-našal, kaj sva imela! Sicer bi utegnila reč tudi drugim v glavo pasti in nazadnje bi mojemu semenu bila tesna za prostor.« »Molčal bom ko grob,« je šepnil veter in pohitel dalje. »Pst, pst!« ga je nenadoma poklicala zvončnica. »Imaš trenutek časa?« »Kaj pa bi?« »E, ko bi me malce pomajal. Odprla sem nekaj loputic v svoji shrambi pa bi rada spravila seme v svet. Samo drugim nikar ne pripoveduj, da se ne razve!« »Seveda, seveda!« se je smejal veter. »Nikomur ne črhnem besedice.« Stresel jo je pošteno in zdir-jal naprej. »Ljubi moj veter,« je zaklical regrat, »kam se ti pa tako mudi?« »Kaj pa spet ti?« je vprašal veter. »Prav za prav nič takega. Le s semenom je letos križ, svoj rod bi pa vendarle rad preskrbel. Kaj mislijo mak in zvončnica in ubogi repinec, ne vem, midva z osatom sva se domenila, da poprosiva tebe pomoči.« »Kolika čast!« se je priklonil veter. Na tiheiri pa si je mislil: No, štiri že imam. Toliko da se ni na glas zasmejal. »Kaj se pa smeješ?« je vprašal regrat. »Saj sem videl prejle, da, kako si z makom in zvončnico šepetal. Če me misliš izdati, ti rajši nič ne povem.« »Bog ne zadeni!« je završel veter. »Molčal bom ko riba.« »Na semena sva si dala napraviti lična padalca. Tako zale igračke so, da si lepših misliti ne moreš. Treba je le, da malo popišeš, in semena vzlete in popadajo na tla, kjerkoli hočeš. Ali boš?« »Pa še rad!« Huj! se je zapodil veter prek osata in regrata ter odnesel na polje vse rožke z mičnimi kodelji-cami na vrtu. Kari Ewald nasilni grof in modri kmet (Zgodba iz fevdalnih dni v Brdih.) 1. GROF UGRABI M6DERCU NEVESTO Jesen umetnica upodabljajoča, kot da ji roka bila je tresoča, vsevprek je barve trosila v škrlat. In že zahrzal je iskrivi vranec, Že svet Martin vihral je v briški klanec, nevesti v vasi bo najlepši svat. Se veter je podil po goličavi, zavil skoz vas, a v Gradu na pristavi kipela pod oboki grofova je klet. Odšteli grofu so vse boljše desetine, robote še, dobili so peščic drobtine. Zavriskal v noč tlačan je, sužni kmet. Kaj danes v Gradu vse tako svečano zveni v sobani zgoraj v družbo zbrano? Ves dvor polni lestencev žarki svit. Kot bi latinsko sveto mašo brali, poveličujejo se v časti, hvali vihteč svoj viteški simbolni ščit. So plemiči goriški v klasični eliti Arkadij rimsko-soških udje plemeniti končali radunanco. Stop! Pro hodie sat! V gerganiji se pene kristalne čaše, saj svet Martin nocoj čez Brda jaše. Grof Coronini! Prosit! Ex, kojščanski brat! Večerno sonce tone v nizko Benečijo, zdaj zdaj Svet Križ pozvonil bo avemarijo, kot kres gorijo okna mrkega gradu. Že lega mrak iz Birše v breg, v gonjače, večer gre v vas, ognjišče greje vse domače, zazibajo se Brda v lahnem snu. Tam v dvoru spredaj čakajo kočije. Gospoda gre, no, še šentjanževca izpije mimogrede, dekle jih vodi v dolnji hram. Hehe! Zazrli so se v vaško lepotico . . . Odpeketali glasni so čez Hum v Gorico, a v sivem gradu grof — ostal je sam. »Nocoj naš sekscelenca, kaj tako ljubeče se nam smehlja, le kaj skušnjavček mu šepeče? Kaj mu gergdnija buri plavo kri?« »Hej, flegar Vi,« mu bere grof levite, »nevesto Moderca nocoj še mi ulovite!« Na lov za tem dekletom hlapci so odšli. Nasilni grof mrzil je svobodnjaka. »Naj ženin Moderc ve: najslajša tlaka bo v Gradu zdaj njega dekle! Nevesta, grajska ptičica, vesela bo v zlati kletki sladko žvrgolela, poslušal grof jo bo ponoči in podne.« V Vamorju skrito, tam, kjer so samotni kraji, nevesto so zavohali pasje —- lakaji. V srce zadet je Moderc kriknil gor v nebo. Na fantovski ponos, zvestobo, verovanje jo rešil bo. Zakleto maščevanje — hu — grofu zapretil je z dvignjeno pestjo. 2. MODERC GRE NA DUNAJ K CESARJU Prisegel Moderc je, svobodni kmet — svojak na gruntu svojem, ni poznal robote, ne tlake, spreminjal v vin je je pustote na svoji zemlji — sam graščak. Na Dunaj gre, pa naj obrne se ves svet, mu vest, mu božja pamet prigovarja, na Dunaj gre do samega cesarja, a grof njegov — do zadnjega preklet! Od vseh strani vaščanje skupaj vro sem z Brestja, Figove, Njive, Snežatnega, dol s Huma. Kot bila bi upornikov že cela truma, se kmetje zbirajo, mu pojejo v slovo. Prisegel je. Gor k Svet'mu Križu se ozre, na Sveto goro zadaj — ona nam pomaga — in še na Grad; medli mu tam nevesta draga. Prekriža se. 2e brusi pob ob pot pete. Hiti, hiti, kar noge ga neso, napri, napri čez dol in čez goro. Jo mahal je, drobil po cestah, po logeh, zdaj v polju prepodil je prepelice z njive, zdaj v hosti zasledil je srnice plašljive, potrkal na večer pri dobrih je ljudeh. Pri njih popotnik truden se ustavil je, ga napojili so v Boga imenu, mu dali še ležišče gor na senu, jim zgodbo o nasilnem grofu pravil je. Hiti, hiti, kar noge ga neso. napri, napri čez dol in čez goro. Kraj gozda sedel je na hrastov panj nad njim so peli kosi, ščinkavci, strnadi uspavajoč ga v fantovski nasladi. Zbudil se kmalu je iz lepih sanj. Kdaj, kdaj nevestico osrečil bo? Kdaj gorko gnezdeče izpletel bo? Kaj vraga — vmes še Šoje, srake zahreščale so, v srce skeleče rane mu zadale so. Hiti, hiti, kar noge ga neso, napri, napri čez dol in čez goro. Kaj ni še konca dolge te poti? Skoz lepa mesta le beži kot huda ura, za njim že Soča, Sava, Drava, Mura odtekle so, že Nemški Gradec tam leži. No, Moderc modri, kaj se nisi mar zagledal že v oči dekliških modri žar? Ne, ne, ga zmotil ni ve.? tuji kinč gospic. Ki pa? Po svetu zna hoditi vražji Bric. Kaj v dalji se blešči? Tekoči modri pas? Mogočna Donava, razpenjena v bregove, vali na jug razburkane valove — o, mesta je cesarskega prelep okras. Skoz vrata mestna dunajska se brž pognal je, smuknil Moderc v strašno gnečo. Skoz šum in hrup med množico vrvečo ga nosil je vrtinca silni val. Hiti, hiti... Da res? Pred vrati bronastimi tam, tako mogočnimi, cesarskimi že on stoji? Na Dvornem gradu, glej, zastava plapola, zastava ta, — črnorumena, v avstrijski vojski — slavnega imena, cesarsko znamenje: da cesar je doma. Pred vrati Moderc moleduje dolge dni, naj ga spuste, in stražam milo prigovarja, naj ga spuste, za božjo voljo, do cesarja, Že ves izmučen je in strašno že trpi. So straže neizprosne, a on le brez strahu jim dokumente, vse papirje s prstom kaže. Zastonj! Ga ne razumejo cesarske straže. Hudiča! Naj zdaj sramotno vrne se domu? Glej, Čeh je tu, slovenski ume, je Slovan. Za kar naš siromak zaman prosjačil je, vse češki brat škrivantom pretolmačil je. So Moderca spustili v dvor, v cesarski stan. Joj, blesk dvoran, sto luči svit ga zmedlo je, jemalo mu je vid kot lila nanj bi vsa nebeška zarja. O, vsega ga oblival dvora je sijaj. In vedel ni kako in vedel ni kedaj se znašel pred obličjem je presvetlega cesarja. Vse storije o kojščanskem grofu, vse zjecljal je: da vabi v Grad dekleta, jih skruni brez sramu, da ni potem za njimi nobenega sledu, da zdaj nevesto mu še pred poroko ukral je, pa še da kmete muči, joj, človek se zgrozi: v beznici v Gradu dol trohnijo njih kosti. Vzkipel je cesar gor na tronu. Kaj naj stri? Pogledal Moderca v poštene je oči. In cesar Avstrije po božji milosti je sela svojega dal klicati, velel mu se takoj na pot odpraviti in osedlati z dvora vranca dva, za njega enega, za Moderca pa drugega, in kar v deželo dol goriško zdaj odjezditi. Da cesar on je res po božji milosti. Poprej pa Moderca za viteza ga potrditi da, iz dvorske še kleti ga napojiti da. 3. DVA MLADA VITEZA JEZDITA V DEŽELO GORIŠKO Cesarski sel in Moderc vstala sta, opravljena v bleščeči viteški opremi, opasana za varnost tam v samotni temi, vihrava vranca v dir pognala sta. Kdo štel bi jutra, dneve in noči? Ju kri nemirna fantovska podi. Zanosno dirjajoča — nikjer nista obstala, vsa v znamenjih cesarskih v vetru vihrajočih, le žejo si gasila sta ob potu v vinotočih. Za njima željno zrla so dekleta zala. »Ej, mlada viteza, kam, kam dva lepa golobica? Ej, jezdeca vihrava, kam dva divja sokotiča? Ni bilo njima zdaj tja k deklicam prisesti, Že val prahu ju skrije na cesarski cesti. Spet sonce vstalo je in spet je šlo k zatonu. Kaj nista na Goriškem že, v primorskem nebo- sklonu? Sta premostila reke vse, na jug deroče. Stoj! Na bregu sta, na bregu bodre Soče! Se vzpeta v Brda, — Modercu srce zavriska; glej, tu smo že. Je Kojsko — Kviska in zadaj tam, kjer močna luč se sveti, je tisti Grad — zakleti. Zarezgetata vpehana, oj, vranca dva, dva mlada viteza ju v Gradu sprežeta, v slovo krepko si v roke sežeta, dva mlada viteza sta se razšla. 4. KRVAVA RIHTA Je grof v tresoče roke pismo vzel, oj, pismo zapečateno, oj, pismo to cesarjevo, je grof kojščanski smrtno pobledel: »Naj da tri funte svojega mesa. Če ne, na Dunaj sam naj se poda.« Tako odločil cesar je — po božji milosti, da se njegov ukaz ta strogo izvrši. V ponosu mu teld je vztrepetalo. Da glavo naj položil bi sedaj na tnalo? Ni dal grof funte tri od svojega mesa, on raje sam na Dunaj se poda. Sta osedlala iskra vranca dva, sel svojega, grof tistega od Moderca. Ko hotel bi pustiti za seboj spomine, na potu grof ljudem razmetal je cekine. Sta čez, Predel pognala na koroško stran, in mimo Cljovca, starodavne Gospe Svete, Marija Zel. Kdaj konec bo poti zaklete? Bil grof je v črne misli ves vkovan. Kdo gledal bi jezer, gradov prelepih sto? Naprej! Naprej še v tretjo tja deželo. Kako glasno je jeklo v iskrah pelo, a v srcu grofu bilo je hudo, hudo. Ko izza Donave je tretja zora vzšla in trepetala reka je vsa valujoča takd kot duše mrzli val, kot vest pekoča — cesarski sel in grof na Dunaj sta prišla. Al' bilo je, kot zakoni so pisali, al' bilo je po božji milosti, -al' bila maščevana je nedolžna kri, so grofa razčetverili, oj, konji štirje, ga raztelesili na štiri so strani. 5. ODMEV V BRDIH Kako usmiljeni so naši ti ljudje! Za grofom žalovali so, si brisali solze po Kojskem dol in po vasicah. In še so gospodnuncu dali brat' svet' maš, za sekscelenco ranjcega zmolili očenaš in še za verne duše v vicah. So šli, na svatbo šli, na ohcet to veselo neveste rešene, a ona črno velo si zraven belega nadela je. Še rod današnji Moderčev spomine hrani: njih prednik po modrosti, njemu dani je sebi pridobil častitljivo ime. Postavili so grofu briškega spomina tam v Gradu kip, oj, lik njegov brez rok, brez nog. Usmili se ga dobri, odpustljivi Bog, ni njega več, ni kipa, prazna je graščina. Naj piše kronika, naj pravi izročilo. Vse briše odpuščanje: vse v prah se je zdrobilo. »Iniustis petitionibus surda clementia«. Še stari ta napis po grofu tam kriči na razvalini števerjanskega gradu, nam vlivajoč zle slutnje, božjega strahu? Da prošnjam neupravičenim — usmiljenje molči? A v nas usmiljenje vseskoz preveva do bližnjega, ki v njem naš človek ves odseva. A danes v Gradu žlahtnih grofov ni, Arkadij rimsko-soških v Gradu ni, a še so Brici, jim božji mlin usodo melje v vseh časih, ali nam je dobro ali je hudo je v srčnih žilah tekla, teče, tekla bo rebulica skoz žalost in veselje. Ludvik Zorzut Črtice Na površini naglo deroče vode ni videti nobenega odseva, ne bližnjega ne daljnega. Tudi če je bistra in brez pene, ostajajo odsevne podobe popačene, nerazločne in nerazumljive v stalnem toku nagubane površine in ob naglih menjavah vode. Šele ko tok skozi reke in vedno nove reke pride do širokega, mirnega ustja, kjer se zadrži v plitvem zalivu ali v mirnem jezercu, kjer se ne zgane noben val, šele tam opazimo na odsevajoči gladini vsak listič bližnjega drevesa, vsako peresce lahnega oblaka in vso modro globino neba. To velja tudi zate in zame. Če vse do današnjega dne ne vidiva nesmrtne, jasne resnice, če je nikakor ne moreva odsevati — ali ni to zato, ker se še nekam premikava? Ker še živiva? Vrgel sem kos trhlega lesa v ogenj. Nisem bil opazil, da je bil znotraj na gosto naseljen z mravljami. Ko je les začel prasketati, so se mravlje pognale ven in zbegano tekale naokoli. Podile so se zdolž lesa in se zvijale, ko jih je plamen použival. Segel sem po lesu in ga zakotalil proč. Veliko mravelj se je moglo zdaj rešiti, tekale so po pesku in po smrekovih iglicah. Ampak čudno: niso se oddaljile od ognja. Komaj da so premagale grozo, so se vrnile. Neka moč jih je vlekla nazaj k zapuščeni domovini! Precej jih je steklo nazaj na goreči kos lesa, zaganjale so se sem in tja in zgorele. * Ob sončnem vzhodu je priteklo trideset fantov na travnik, postavili so se z razmiki, obračajoč obraz k soncu, in se začeli sklanjati, počepati, se priklanjati, delati ležne opore, iztezati roke, vzdi-govati roke, kleče zvijati telo. To je trajalo četrt ure. Od daleč bi bil človek lahko mislil, da molijo. V današnjih dneh se nihče ne čudi, da človek dan za dnem potrpežljivo in pazljivo služi svojemu telesu. Bili pa bi užaljeni, ko bi enako služil svojemu duhu. Ne, to ni molitev. To je jutranja telovadba. * Danes je to vas Ljgovo, nekoč je bilo staro mesto Oljgov, postavljeno na visokem bregu Oke. Ob pitni in tekoči vodi je ruski človek tistih časov kraje izbiral po lepoti. Ingvar Igorevič, ki je kakor po čudežu ušel bodalom svojih bratov, je tu v spomin na ta čudež postavil samostan Uspenski. Ob jasnih dneh se tukaj vidi daleč čez preplavljene travnike; petintrideset vrst od tod stoji na podobni višini visoki zvonik samostana Ivana Bo-goslova. Praznoverni mongolski knez je prizanesel obema. Ta kraj, enkraten na svetu, si je izbral Jakov Petrovič Polonski,* da se je dal tam pokopati. * Ruski pesnik (1819—1898). Zmerom se nam zdi, da bo naša duša plavala nad grobom in pošiljala poglede čez mirne širjave. Vendar tu ni več kupol in tudi cerkve ni nobene več. Kamniti zid je ohranjen le še napol in podaljšan z lesenim plotom in z bodečo žico. Nad vso to častitljivo starino stojijo stražni stolpi — zoprna strašila, dobro znana, predobro znana. Pri samostanskih vratih stalna straža. Lepak: »Za mir med narodi!« — ruski vojak drži v naročju črnsko deklico. Mi, mi se naredimo, kakor da nič ne razumemo. Med barakami stražarjev nam razlaga paznik v majici, ki je ravno prost: »Tu je bil prej samostan, bil je drugi na svetu. Prvi je menda v Rimu in tretji v Moskvi. Ko je bila tu mladinska kolonija, so dečki — ki se ne poznajo na te reči — zamazali vse stene in razbili ikone. Potem je kolhoz kupil obe cerkvi za štirideset tisoč rubljev — zaradi opeke. Hoteli so sezidati šestvrsten hlev. Tudi jaz sem šel na delo. Za celo opeko smo dobivali po petdeset kopejk, za polovično po dvajset. Ampak opeka se je dala slabo odnašati, zmerom je bila zlepljena s cementom. Pod cerkvijo so odkrili grobnico, v kateri je ležal neki škof. Od njega je ostala samo lobanja, oblačilo pa je bilo dobro ohranjeno. V dvoje smo ga poskušali raztrgati, pa se nam ni posrečilo ...« »Ampak povejte nam, po zemljevidu bi moral biti tukaj grob Polonskega, pesnika. Kje je?« »K Polonskemu ni mogoče. Njegov grob je na ozemlju skladišč. Prepovedano je hoditi tja. Kaj pa bi tudi videli tam? Zanemarjen nagrobnik. Sicer pa, trenutek!« — paznik se obrne k svoji ženi: »Ali niso tistega Polonskega izkopali?« »Da, v Rjazan so ga odpeljali,« pokima žena od preddurja, medtem ko grizlja sončnice. Paznika obide šegavost: »Torej je bil odpuščen.« Bolj kot vsega drugega se danes bojimo mrtvih in smrti. Če v kaki družini kdo umre, jim najrajši nič ne pišemo in tudi ne gremo tja. Kaj naj bi rekli o smrti — ne vemo. Zdi se nam celo sramotno, da bi resno govorili o pokopališču. Poklicnim tovarišem ne bomo rekli: »Ne morem priti na nedeljsko delo, obiskati moram svoje na pokopališču.« Le kakšen pomen ima obiskovati tiste, ki ne prosijo več za hrano! Prepeljati mrliča iz enega mesta v drugo — kakšen nesmisel! Nihče vam za to ne bo dal vagona. In dandanes mrličev tudi ne spremljajo z godbo skozi mesto, če gre za kakega nepomembnega človeka, ga naglo odpeljejo s tovornjakom. Svoje dni so se ljudje ob nedeljah sprehajali po naših pokopališčih, z zvenečimi pesmimi in dišečimi kadilnicami. Človeku se je srce umirilo, brazgotina neogibne smrti ga ni več stiskala. Bilo je, kakor da se nam umrli komaj opazno smehljajo izpod zelenečih gomil: »Saj ni nič!... saj ni nič!« Danes lahko nad pokopališkim vhodom — če je sploh še odprt — preberete napis: »Lastniki grobov! Kdor ne bo spravil proč lanskih odpad- kov, bo kaznovan!« Največkrat pa pokopališča izravnajo z zemljo, buldožerji jih teptajo, da jih spreminjajo v športna igrišča in kulturne parke. Tudi taki so, ki so padli za domovino — tako kot se lahko nekoč zgodi meni ali tebi. Naša cerkev je imela nekoč zanje poseben dan — vsakoletni spomin tistih, ki so padli na bojišču. Tudi Anglija ima spominski praznik zanje. Vsi narodi si določijo kak dan, da se spominjajo tistih, ki so umrli za nas. Za nas pa jih je umrlo več kot kje drugje, in vendar nimamo spominskega dne. Če bi se morali spominjati vseh, ki so padli — kdo bi polagal opeko na opeko? V treh vojnah smo izgubljali može, sinove in zaročence — izginite, nadležneži, pod svoje poslikane lesene nagrobnike, ne ovirajte nas pri življenju! Saj mi — mi ne bomo nikoli umrli! To je sam vrhunec filozofije dvajsetega stoletja. Ko človek hodi skozi vasi osrednje Rusije, začenja razumevati, od kod mir, ki diha iz ruske pokrajine. Prihaja od njenih cerkva. Bežeč po pobočju griča, vzpenjajoč se na hrib, bele in rdeče kakor princese se kažejo ob bregu širokih rek, z visokimi, vitkimi zvoniki različnih oblik, vzdigujoč se nad vsakdanje slamnate in skodlaste strehe — dajejo si znamenja iz daljave v daljavo, iz razkropljenih vasi, ki so nevidne druga drugi, vzpenjajo se proti istemu nebu. In bodisi da si na polju, da pohajaš po travnikih, daleč od vseh bivališč — nikoli nisi sam: nad steno gozda, nad kopicami sena in nad samo okroglino zemlje te vedno privlačuje zaobljeni del kakega zvonika, naj bo to Gorok Loviecki ali Ljubiči ali Gavrilovski. Ko pa prideš v vas, spoznaš, da ti te dobrodošlice od daleč niso zaželeli živi, temveč mrtvi. Križi so že od davnaj zvrnjeni ali zviti, kupola zija nad oglodanim okostjem ogredja, po strehi in v razpokah zidov poganja trava. Redkokje so ohranili pokopališče okoli cerkve, če pa so ga, so križi podrti, grobovi zaraščeni z zelenjem; ikone za oltarjem, ki jih že desetletja izpira dež, so pokrite z opolzkimi napisi. V preddvorju — ročke z oljem; okoli vozijo traktorji. Ali pa kak tovornjak, naložen z vrečami; ki je z zakrovom potisnjen med cerkvena vrata. V tisti cerkvi tam brni neki stroj. Ona tam je samo zaklenjena, molčeča. In spet v tisti tam in še tisti drugi imajo klub: »Naprej za višjo raven proizvodnje mleka!« »Pesnitev o miru«, »veliko junaštvo«. V vseh časih so se ljudje gnali za dobičkom, in pogosto za slabim. Vendar je po zraku odmevalo večerno zvonjenje, plavalo je nad vasjo, nad polji, nad gozdovi. Opominjalo je ljudi, da je treba zapustiti malenkostne skrbi tega sveta, nameniti eno uro, nameniti misli večnosti. Ta večerni zvon, ki nam je danes ostal samo v nekem starem napevu, je vzdi-goval ljudi, ki bi sicer padali(----)* na vse štiri. V te kamne, v te zvonike so naši predniki dali najboljše, kar so imeli, ves svoj pogled na življenje. Kopiji, Vitka, prekopavaj zemljo, nikar si ne prizanašaj! Ob šestih kino, ob osmih ples ... Aleksander Sollenicin * Tu neka beseda manjka v ruskem izvirniku. Te (in še nekatere druge) črtice krožijo po Rusiji iz roke v roko Pripisujejo jih pisatelju Aleksandru Solzemcinu. Vsekakor po slogu, po snovi in po duhovnem občutju, ki diha iz njih, kažejo globoko sorodnost s tistim, ki je napisal »En dan Ivana Denisoviča« in »Matrjonrno hisoi. Rokopis je bil poslan tudi uredništvu revije »Gram«, ki izhaja v ruščini v Nemčiji. Ta ga je objavila in po tem besedilu so bili narejeni razni drugi prevodi, recimo francoski v reviji »Les Lettres Nouvelles« ali nemški v reviji »Merkur«. božje solze V klonici pred hišo sedi oče s štiriletno hčerko. Nebo se je pooblačilo. Po njem se pode črni deževni oblaki; soparno je. Zemlja je suha, da je razpokala, in žejna čaka moče, čeprav samo kapljice. Perutnina išče strehe; čuti, da bo hud naliv. Dete se je zagledalo in plašno opazuje; gleda oblake, sluti spremembo in se zaupno stiska k očetu. Zagrmi in grom strašno odjekne. Mala preplašeno zajoče in skrije plavolaso glavo očetu v naročje. Oče jo miri in tolaži. Dete gleda strahotna dalje skozi solze v motne oblake. Ko pa vnovič močno zagrmi, pogrezne drugič glavico očetu v naročje in plašno zajeclja: »Bogec!« »Bogec, otrok moj!« Dekletce dvigne nekoliko glavico in upre pogled v motno, oblačno nebo. Dež se v curkih ulije. Zemlja zadiši. Dekletce začne pogumneje gledati: »A se jezi?« »Jezi.« »Je hud?« »Hud.« »Kajne, ata, ljudje so hudobni pa je Bogec hud?« »Da.« »Zakaj ga pa jeze? Nič pridni niso.« Oče ne odgovori. Otrok se plašno in zamišljeno zagleda v dež in jokaje vpraša z nabrano šobico: »Ali se Bogec joče?« »Joče.« »Pa zakaj ga jeze, da se revček joče, kaj, ata?« Oče se zamisli in ne odgovori. Oče in dete molčita in gledata objeta, kako dežuje. Bogec se joče, razsrdil se je na hudobne, pokvarjene ljudi. Solze božje pa padajo na grešno zemljo in glej, iz teh solza božje jeze rasto setve in prinašajo grešnim ljudem dobrot, neizmernih dobrot. O, koliko dobrot prinaša šele nasmeh prebla-gega Boga! Radoje Domanovič Čudoviti lešnik Pred davnimi davnimi leti se je v srednjem toku današnje Soče raztezalo lepo in globoko jezero. Zajezeno je bilo med Bučenico in Senico in je segalo prav do najvišjih čeri pod Ključem. Zemlja in kamenje so tam delali močan, z drevjem porasel nasip. Obronki ob jezeru so bili zelo gosto obraščeni in le malo obljudeni. Na ravnici in v dolinah okrog današnjega Mosta ob Soči pa so živeli številni Zemljani, o katerih nam jasno govore izkopanine. Zemlja krog Svetega Mavra v dolini Idrijce je bila rodovitna. Ob jezeru so živeli revnejši ljudje. Ko so gledali na jezersko gladino, so si mislili: »O jezero, če bi ti odteklo, bi našli na tvojem dnu kar precej ravne in tudi rodovitne zemlje, precej podobne tisti, ki se razteza za jezerom, kjer prebivajo premožnejši ljudje.« Leta in leta so gledali na jezero, tako lepo in tako globoko, leta in leta so razmišljali, kako bi ga izpraznili, kako bi le napravili, da bi njegove vode odtekle proti morju. Oni so bili majhni, tako majhni, jezero pa tako prostrano in globoko. Kot krti bi rili, da bi le prevrtali, odstranili nasip. Škoda le, da so bili oni tako majhni in njihove roke tako slabotne. Nekega dne pa se je pripetilo nekaj čudnega, povsem nepričakovanega. Komaj desetleten deček je odšel na Senico nabirat lešnike. Veliko jih je že nabral, veliko jih je že pohrustal, ko je naletel na res posebnega, čisto izrednega. Tako lepega in debelega še nikdar prej ni videl. Sam, prav sam se je šopiril na veji, ki se je zaradi njegove teže upogibala skoraj do tal. Tako se ga je razveselil, da le kaj! To bodo gledali njegovi in sosedovi, ko jim ga bo pokazal! Lešnik pa je bil tako lep, tako zapeljiv, da ga je naposled le stri. Njegovo jedrce je bilo tako okusno, da takega prav res še nikdar ni imel v ustih. Komaj pa ga je pričel mleti s svojimi močnimi zobmi, že je začutil veliko lakoto. Zazdelo se mu je, da je pričel rasti. Kar tako, prav na lepem, povsem nepričakovano in kar vidno. Nekam čudni občutki so ga prevzeli, kar nekam prestrašen je odhitel proti domu. Njegova mati je ravno spekla polno peč kruha. Zaprosil jo je, naj mu da hleb. Rekla mu je, ne da bi ga pri tem pogledala, naj si ga odreže krajec. O čudo, hleb je kar naenkrat izginil v njegovih ustih. In še vedno je bil lačen. Ko ga je mati začudeno pogledala, se je zgrozila. »Joj, sinko moj!« je vzkliknila, »le kako naglo rasteš!« Sin se je v nekaj urah bolj potegnil kot prej v petih letih. Sin pa: »Mama, še sem lačen, lačen ...« Kaj kmalu so izginili v njegovih ustih prav vsi komaj dobro pečeni hlebci. In le še, le še bi jedel. »Le kako ga bom redila?« se je zdrznila mati. Sosedi so kaj kmalu izvedeli za otroka, ki kar naprej in naprej je, a tudi raste neprestano, kar vidno raste. Prihiteli so, da bi ga videli. Iz njihovih oči je odseval strah. Kaj bo, kaj bo, so si mislili, ako bo tako požrešen? Vse, prav vse, kar imamo, bo pojedel. Naposled bomo še sami za lakoto umrli! Gledali so ga z neprikritim strahom. Prišel je tudi neki starec, da bi ga videl. Ta je v vsej okolici veljal za iskušenega, preudarnega moža, ki je tudi vedel marsikaj takega, česar ostali niso vedeli. Z dobrohotnim pogledom je pogledal dečka in ga vprašal: »Sinko, kje pa si bil danes?« »Na Sevnici sem bral lešnike.« »Kakšni pa so bili lešniki?« »Kot vsi drugi, le eden je bil velik, res zelo velik, kar veja se je pod njim lomila.« »In kaj si napravil s tem lešnikom?« Deček je povesil oči ter komaj slišno odgovoril: »Pojedel sem ga.« Tedaj se je starček nasmehnil. »Da,« je rekel, »neko staro, prastaro prerokovanje, moj praded mi ga je povedal še kot majhnemu otroku, govori o čudnem, prečudnem lešniku, ki pa dozori le vsako tisočpetstoto leto. Ta lešnik pa je začaran: tisti, ki ga poje, zraste, deset dni zaporedoma, vsak dan en meter. Ker pa tako naglo raste, potrebuje pač tudi zelo mnogo hrane. Nato ostane tak velikan celih trideset dni. Ko pa končno ti pretečejo, se vsak dan zmanjša za meter, dokler ne postane spet tako velik, kot je bil prej, preden je pojedel lešnik.« Vsi navzoči so se čudili in so s strahom gledali na dečka velikana. Nekdo pa je izrekel neizrečeno misel vseh ostalih: »Vse nam bo pojedel in še mu ne bo zadostovalo! Le kje bomo jemali, da ga bomo redili?« Mati je obupno zajokala. Stari pa jo je tolažil. »No, le nikar se ne cmeri,« ji je rekel, »saj ga nihče ne podi v svet. Z nami ostane, da tako opravi veliko delo, ki bi ga mi sami ne zmogli opraviti. Kot velikan bo izkopal prekop, po katerem bo odtekalo jezero. Tako nam bo obilo poplačal hrano, ki mu jo bomo dali. Rodovitna zemlja pa bo rodila obilen sad.« Obrnil se je k prisotnim možem, ki so kar mežikali od velikega začudenja in odobravanja. »Nekateri izmed vas,« jim je rekel, »pojdejo v gozd in tam bodo poiskali lepo, krepko bukev, visoko vsaj osem metrov. Ta bo rabila za topo-rišče. Nekaj vas bo stopilo do sosednjih vasi, kjer boste našli kovača, ki vam bo skoval mogočno motiko. Ta bo morala biti tako velika, da jo boste lahko nasadili na bukovo toporišče. Naj stane, kar stane. Tudi ako bi ostali ubogi kot miši, bi se zaradi tega ne smeli žalostiti. Le začasni velikan bo opravil tako velikansko delo, ki bi ga mi, ako bi ga sploh zmogli, opravili le z največjim trudom in naporom.« Nato se je obrnil k ženam. »Ve,« jim je rekel, »boste skrbele, da velikan ne bo lačen.« Obrnil se je k otrokom rekoč: »Vi pa boste nabirali lešnike ter mu jih trli, saj morate tudi vi pripomoči k njegovi prehrani.« In res, vsi so se ravnali po starčevih besedah. Deček ni bil visok niti tri metre in že je bilo toporišče naslonjeno na grič pred njegovo hišo. In ni zrastei še druge tri metre in že je bila mo-tika nasajena na toporišče. Velikan pa že nekaj dni ni več spal v hiši, le kje bi imeli zanj primeren prostor in pa ležišče? Naslonil se je na grič ter je kar tako dremal. Smrčal pa je tako mogočno, da se je zemlja tresla. K sreči so bile tedaj hiše grajene iz brun ter se niso mogle kar tako sesuti na kup. Ljudje iz ravnice ter tudi iz sosednjih dolin so prihajali, da si ogledajo velikana. Prihajali pa niso prazni. Prinašali so mu moke, prekajenega mesa in rib. Čudili so se velikanu in čutili so so kar srečne, ko so spoznali, da je dobrega srca. Ko je bil deček že svojih deset metrov visok, je rekel starec: »Še tri dni naj počiva, nato naj se le loti dela.« In res. Po treh dneh je velikan vzel rovnico ter se lotil dela po nasvetih starega moža. Prav krepko je zasadil v nasip. Med zemljo so se zabelile skale. Trebil jih je in trebil. Le kam bi z njimi? Razumel je, da jih ne sme nasuti na rodovitno zemljo. Prijel je skalo ter jo zalučal proti Banjški planoti. In še in še jih je lučal v ono smer. Prihitel pa je starec, solze so mu rosile lica. »Sinko, nikar tako!« mu je rekel. »Prej poglej, ako morda tudi tam ne živijo nam podobni ljudje. Bi ne bilo prav, ako bi jih pobil. Sinko, stopi tja, ter se prepričaj na lastne oči, da jih ni.« Velikan se je brž odpravil na pot. Hitro je izginil za tolminskim Lomom. Ko se je vrnil, se je smehljal. »Ne, očka, tam ni ljudi«, mu je rekel. »Prav brez skrbi lahko tja mečem skale.« Prijel je za rovnico ter nadaljeval z delom. Skale so kar žvižgale po zraku. Vsi, ki so jih videli, so se tresli. Mislili so si: »Le kaj bi bilo, ako bi bil velikan hudoben?« Kaj kmalu je voda pričela odtekati iz jezera. Pod Ključem so se zabelile skale. Velikan pa še ni bil zadovoljen, prav do dna je prekopal nasip, Delal je naglo in s pravim veseljem. Ko je voda že skoraj povsem odtekla iz jezera, se je lotil čistiti nasip od Bučenice do stene pod Ključem, vrh katere, vsaj tako pravijo, je še vedno obroč, kamor so navezavali čolne tedaj, ko se je tam še raztezalo jezero. Prej ni odnehal, da so se čeri pod Ključem dvigale prav navpično nad dolino. Ni bil prej zadovoljen, dokler niso vsi kamni iz nasipa sfrčali proti Banjški planoti. Šele potem si je oddahnil. Približal se mu je tedaj starec, ki mu je prijazno rekel: »Sinko, sedaj pa le počivaj. Kaj kmalu bo preteklo mesec dni, kar si velikan. Še dobrih deset dni, pa boš spet takšen, kot smo mi.« In res, kar skoraj se je pričela doba manjšanja. Po desetih dneh je bil deček spet približno tak, kot tedaj, ko je utrgal čudoviti lešnik. Ko je sedaj gledal na rodovitna polja ter na strme čeri pod Ključem, kar skoraj ni mogel verjeti, da je prav on opravil tako ogromno, res izredno delo. V bližini pa je še ležala rovnica, ki je imela kar celo bukev za toporišče. Ta mu je govorila, da vse to ni bilo le sen, čuden sen. Da, zgodba o čudodelnem lešniku je bila prav res resničana. Misel pa je hitela v stoletja. Kdo, le kdo bo po stoletjih in stoletjih spet našel čudoviti lešnik? Da bi res prišel le dobremu človeku v roko, takemu, ki bi porabil svoje moči le v dobro ljudi, a ne v njihovo uničenje, v njihovo škodo. Le kdo, le kdo ga bo spet našel? Vlado Kogoj zvon so prinesli (Slika iz preteklosti) Na Notranjskem sta dve vasi z imenom Laze; pri Planini je vasica Laze, druge Laze pa so na desni strani v gornjem koncu Cerkniškega jezera, če se pelješ od Rakeka proti Cerknici. Mala gorska vasica z 8 hišami je prislonjena v reber. Nad vasico se vzdiguje in razteza veliko gozdnato ja-vorniško pogorje. Po tem pogorju žive jeleni, košute, srnjad in medvedi; pozimi tulijo snežni viharji in volkovi, v jesenskih nočeh pa škripljejo in cvilijo polhi v veliko radost domačih polharjev. Vasica Laze je že od nekdaj kmečka, kjer skrbne družine obdelujejo polje in rede lepa goveda. V preteklosti so se možje pečali z divjim lovom in s tihotapljenjem konj čez državno mejo v Italijo oziroma na Pivško stran. Tihotapstvo v teh krajih je bilo najbolj živahno v letih 1919 do 1923; tihotapili so konje, vole in tobak. Divji lov in tihotapstvo so imeli domačini notranjskih vasi za nekaj, na kar so bili skoraj ponosni. Predvsem s tihotapstvom so se nekateri kar lepo preživljali. Kar pa zadeva divji lov, še dandanašnji govore stari ljudje, da je ljubi Bog ustvaril divjačino za vse ljudi in da so lovske zakone predpisali samo prebrisani državni oblastniki. Enako so govorili tudi za ribolov na Cerkniškem jezeru, ki je bil več let v lasti raznih grofov, knezov in druge deželne gosposke. Od leta 1918 do 1924 so varovali mejo na Javorniku in Snežniku ruski emigranti, ki so se radi dali podkupiti konjskim tihotapcem. V vasici Laze je bilo kakih 20 takih čuvarjev naše meje. Vodil jih je nekdanji ruski polkovnik, ki se je rad kar nag kopal in sončil ob bregovih Cerkniškega jezera. Pastirji smo drug drugemu pripovedovali in se čudili, da leži nag in lulo kaže. Ob vsakem državnem prazniku nekdanje carske Rusije si je na belo bluzo pripel celo vrsto medalj. Ljudje še pomnijo, kako ješči so bili ti »Rusaki«. Nič jim ni bilo pospraviti po dva kilograma kruha na dan. V gostilni pri Jurjeviču ali na bližnjem Gornjem jezeru pri Vragu so popili cele škafe vina. Nekateri so bili zelo ošabni in so se ponašali s svojim grofovskim in knežjim rodom. Bežati so morali pred boljševiki, ki so jim zaplenili gradove in posestva. Trdno so bili prepričani, da se bodo vrnili najpozneje na pomlad 1924 v Rusijo; pri tem da jim bodo pomagali njihovi prijatelji Francozi in Angleži. V letih 1921/22 sem bil pri Kotnikovih na Lazah za pastirja; pasel sem 12 glav goveje živine. Pri Kotnikovih je stanovalo več ruskih emigrantov. Ob poletnih večerih so posedali pod široko vejnatim orehom in pripovedovali, kako so živeli pred vojsko v Rusiji. Vaščani in pastirji smo jih pozorno poslušali. Nekoč sem vprašal enega izmed njih, dobrodušnega kuharja, kaj in kakšni so boljševiki. Počasi in razločno, da so ga vsi slišali, je odgovoril: boljševiki nič ne delajo. Oboroženi hodijo po vaseh, dobro jedo in pijejo, kričijo in grozijo mirnim ljudem, bogatim pa jemljejo njihovo premoženje. Kotnikov oče, ki je bil skrben gospodar in vzoren čebelar, mož, ki je tudi veliko bral in dosti vedel, ga je nekoč vprašal, kaj in koliko so njemu vzeli. »Rusak«, ki je bil za kuharja, je vedel povedati, da so mu vzeli graščino, 500 konj in 200 glav govedi, zemlje pa za pol cerkniške doline. Kotnikov oče se je kar za glavo prijel, ko je to slišal. Toliko zemlje. Glejte, je rekel, pri nas imamo 12 govedi in srednjo kmetijo, vsa družina dela od vida do vida, pa nam nevoščljivi še poreko, da smo bogati. Kaj ste pa v Rusiji grofje delali, jih je vprašal Kotnikov Andrej, strasten skrivni gonjač konj čez mejo in eden najboljših divjih lovcev. Ruski kuhar se je zasmejal in hudomušno odgovoril: Ukazovali smo muži-kom, hodili na lov in v goste k drugim grofom, Zdaj se je obregnil obenj še Kotnikov France z besedami: »Preveč zemlje ste imeli, preveč konj in govedi; zakaj niste polovico zemlje razdelili med svoje mužike.« »V Rusiji tak vječno bilo.« je odgovoril zgovorni in navidezno skromni ruski kuhar. »Zdaj pa bodo vse pobrali in zapravili boljševiki ...« Taki in podobni pogovori so se v tistih časih razpletali ob večerih pod Kotnikovim orehom. Laze so imele svojo cerkev svetega Brikcija više nad vasjo med smrekami. Med prvo svetovno vojsko so jim avstrijski vojaki pobrali zvonove. Vaščani so jeseni leta 1922 sklenili, da si bodo nekje kupili poceni zvon, težak kakšnih 80 do 120 kg. Iskali so ga v okolici Pivke. Pivko in okoliške vasi so mladi fantje iz Laz dobro poznali, zlasti še pokojni Kotnikov Andrej, ki je v štirih letih po prvi svetovni vojski gnal največ konj in govedi čez mejo. Andrej si je ogledal več zvonov po pivških vaseh. Po naročilu sovaščanov je enega odkupil in se dogovoril s Pivčani, da ga bodo pokritega s senom pripeljali na saneh do državne meje. Tam so jih na skrivnem prehodu pričakali fantje iz Laz in zvon odnesli v domačo vas. Prinesli so ga v družinsko sobo pri Kotniku, ki je bila tiste čase najveljavnejša hiša v Lazah. Tisti večer je bil prazničen za vse vaščane; zbrali so se pri Kotnikovih stari in mladi, da so si ogledali zvon. Očanci so govorili, da jim je ta dan tako srečen kakor tisti, ki je prinesel konec svetovne vojske. Neznansko so bili veseli zvona, saj jim bo iz malega zvonika svetega Brikcija poslej zvonil vsak dan za srečo in življenje, jih ob zgodnjih jutrih budil k delu, ob nedeljah in praz- nikih vabil v cerkev in spremljal bo vaščane na njihovi zadnji poti. Fantje so se poskušali, kako visoko ga bo kdo vzdignil in kako dolgo z njim zvonil. Kotnikova Reza je na očetov ukaz štirikrat prinesla za vaščane žganja, kruha in klobas, za pastirje pa jabolk in medu. Vso noč so se veselih in se pogovarjali ob zvonu in šele, ko so petelini zapeli, so se razšli. Nič več jih ne bodo nekateri jezerci zbadali, češ, kaj boste vi, ki še zvona nimate v zvoniku vaške cerkve. V Lazah so imeli zvon in jezerci niso imeli več vzroka, da bi jih postrani gledali ali se obregovali nad njimi. Toda prazničnega razpoloženja in veselja v Lazah je bilo hitro konec. Na sedlu med vasema Gornje jezero in Danje je stala in še danes stoji lepo zidana hiša, imenovana Pri varhu. Lastnik Janez Škrbec je imel v njej gostilno, v njej pa je bila tudi obmejna carinarnica. Cariniku je prišlo na uho, da so vaščani v Lazah prinesli zvon iz Pivke, se pravi čez državno mejo, carine zanj pa niso plačali, kakor je bilo predpisano po državnih zakonih. Carinik bi ne bil carinik, če bi ob tem prekršku ne nastopil »važno in uradno«, zato se je v uniformi odpravil na važno pot v Laze. Gredoč je srečal pastirje, ki so pasli govedo. Takrat sem bil tudi sam pastir. Vpašal me je, aH vem, če je res v Kotnikovi hiši zvon. Nisem ga videl in ne slišal, sem mu odgovoril, in tudi nič ne vem o tem. Prijel me je za ušesa, da bi mi navil uro, kakor je rekel, me ozmerjal z mulcem in lažnivcem, pa sem se mu izvil, jo ubral čez hrib in gredoč govoril sam pri sebi: Le počakaj, ti, pritepenec, ti bo že naš Andrej pokazal! In res, naslednjo nedeljo sta se Kotnikov Andrej in carinik res srečala na Jezeru v gostilni pri Vragu. Andrej je bil kaj kratkih besedi, pa koj trdih rok; nekaj krepkih mu je prisolil, ga vrgel skozi vrata in mu zažugal: Ti ne boš uhljal našega pastirčka! Že prvi dan mojega pastirovanja me je Kotnikov oče poučil o družinski molčečnosti. Peljal me je v gornjo izbo in mi dal velik kos strdja na krožniku, zraven pa velik kos rženega kruha. Vprašal me je, če sem se kdaj že dosita najedel medu. Še nikoli, sem mu odgovoril. Poslušaj, fant: dostikrat boš dobil medu, če boš znal molčati; kar se pri nas zgodi takega, da bi o tem vpraševali orožniki ali cariniki, nič tega ne boš ne videl ne slišal. Kratek pouk o družinskem molku sem si vzel k srcu. Kmalu sem namreč videl in vedel, da v Kotnikovo hišo prihajajo pivški tihotapci, divji lovci, italijanski financarji in še kdo izmed takih, ki bi mu naši orožniki in cariniki radi videli v dušo in srce. Najraje so o njih spraševali pastirje; vselej so zvedeli od mene isti odgovor: nič videl, nič slišal. Če so le preveč tiščali vame, sem povedal, kdo zahaja h Kotnikovim: najpogosteje Vrbanov France in Janez, menijo se pa zmerom isto, se pravi o letini, o cenah smrek, jelk in živine. Takrat sem se naučil molka o pravem času in obdržati »skrivnosti« zase. Bila je to dobra šola tako imenovane konspiracije, ki mi je pozneje v življenju tako prav prišla. Tisti važni carinik si je torej v spremstvu finan-carjev ogledal zvon pri Kotnikovih. Bila je nedelja in Kotnikov oče so sedeli za mizo in brali mohorski koledar za leto 1923. Carinik je uradno dejal, da je zvon prišel nepoštavno čez mejo; zanj bo treba plačati carino in še kazen za tihotapstvo. Rekel je, da je bil zvon tako rekoč »uhvačen« na meji. Kotnikov oče so ga premerili od nog do glave, ga ostro pogledali in rekli: Kaj se to pravi: na meji. Zvon je plačan in pripeljan v našo hišo. Jutri ga bomo pripeli v zvonik svetega Brikcija, kamor spada in kakor je navada po vseh slovenskih krajih in slovenskih predpisih. Državni predpisi so važni, je dejal carinik, ne pa slovenski. Financarji so napravili zapisnik, zaplenili zvon in ga na saneh odpeljali k Varhu, kjer so na jezo vseh Lažanov zvonili ob vsakem dnevnem času. Vam bomo že pokazali ob pravem času, so vaš-čani iz Laz grozili cariniku in financarjem. Nič ni pomagalo. Kotnikov Andrej je zopet založil denar, da so plačali carino in kazen. Zvon so znova, tokrat zelo slovesno, pripeljali na Laze in ga isti dan obesili v zvonik male podružnične cerkve. Cela vas se je zbrala k prazničnemu dogodku. Dva dni smo zvonili od vida do vida stari in mladi, tako smo bili veseli, da je tudi naša cerkvica dobila zvon, z njim pa cela vas tisto, kar si je že dolgo želela. Gospodinje in vaški očanci so stali pred hišami in poslušali zvonjenje in pritrkavanje na dvakrat plačani zvon. Kotnikova Reza je rekla, da zvoni dosti lepše kakor oni v Starem trgu v zvoniku cerkve sv. Jurija. Porokova mati so stali pod orehom na dvorišču in dejali, da ima celo lepši glas kakor stari zvon, ki ga je vzela vojska. Dolenčeva mati, ki so zvonjenje poslušali pred hlevom, kamor se je najbolj slišalo, so rekli, da zvoni tako lepo, kakor bi poslušali zvonove na Višarjah. Skratka, z nepopisnim veseljem so Lažani sprejeli svoj zvon, ki jim zdaj že skoraj petdeset let zvoni v veselju in žalosti. Zvonil je Kotnikovemu očetu, ko so ga nesli na pokopališče na Škrilje, zvonil tudi njegovemu sinu Andreju, ki se je bil ponesrečil pri delu daleč v tuji deželi. Zvonil je Porokovi materi, Vrbano-vemu očetu, staremu Jurjeviču in Dolenčevi materi, zvonil je vsem vaščanom vasi Laze, ki so se v zadnjih desetletjih poslovili od tega sveta. Dosti sveta sem obhodil in videl v svojem življenju, nikjer pa nisem videl takega ponosa, srečnih, ponosnih in veselih obrazov kakor pri Laza-nih, ko so spet dobili svoj zvon. Naj bi jim zvonil še desetletja in stoletja, raje večkrat k veselju za lepe praznike kakor v žalosti... Matevž Hace prebrisani Bila je vas, ki se je imenovala Telebane. Ob gozdu za vasjo je stala stara, razpadajoča koča, ki nihče ni hotel biti njen lastnik. Oba njena mejaša sta se branila te podrtije, okoli katere je ponoči baje včasih strašilo. Kar so ljudje pomnili, je v tej koči prebival berač Rok Sirotič. V devetdesetem letu svojega revnega življenja pa je neko noč kar na lepem izdihnil. Že tri dni je starec ležal mrtev na smrdljivi slamnjači polomljene postelje, ko so ljudje šele izvedeli za njegov konec. In še zdaj se novica ne bi bila razglasila, da ni petelin Kikec, beračev edini prijatelj, že tri dni skoraj brez prestanka iz koče kikirikal. Pa se je vaščanom telebanskim to petelinovo ravnanje vendarle čudno zdelo. Prijela jih je radovednost, kaj bi za vsem tem utegnilo biti. Zato so vso stvar, kakor je to treba, javili svojemu županu. Župan Vampič je bil ugleden mož že po svoji telesni obilnosti, ki je z njo prekašal vse ostale Telebance. Prav nič se ni zdaj obotavljal. Nemudoma je sklical vse občinske odbornike, ki se jim je pridružil mogočni telebanski policaj Mirsidaj, možakar s košatimi brki in bridko sabljico ob boku. Vsi ti in še nekateri radovedneži so se odpravili h koči, iz katere se je zdaj in zdaj oglasil petelin Kikec s preplašenim, že hudo hripavim petjem. Lesena koča ob gozdu je bila že močno razmajana in je na vseh straneh kazala špranje, ki je skoznje venkaj silil zagaten duh trohnobe in si-romaščine. Policaj Mirsidaj je odpahnil od znotraj z bukovo klado podprta vrata. Vstopil je prvi in to s prav pogumnim korakom. V mračnem kotu je med cunjami na ležišču zagledal posinela, negibna beračeva lica, polna gnojnih ran, po katerih telebanci so se pasle muhe. Okrenil se je in je množici za sabo naznanil: »Uradno se vam daje na znanje, da je Rok Sirotič, po poklicu berač, stanujoč v tej hiši, umrl. Tako je in nič drugače!« Res je bilo tako in tudi občinski možje so to ugotovili. Medtem so se razgledali tudi po beračevem imetju. Bila je tu postelja z očrnelo odejo, nekaj razcefrane obleke in cunj, dva lesena zaboja, skrinja in sod, lesena klop z mizo in seveda še petelin Kikec, sicer droben in ne več mlad, a še dokaj dobro ohranjen ptič z belim in črnim perjem. O kakšnem denarju tu ni bilo sledu. Berač je bil pač velik revež in če si je bil v mlajših letih kdaj kaj prihranil, je to gotovo že zdavnaj porabil. Župan je ukazal vse najdeno popisati. Kajti bilo je treba beračevo imetje dati na javno dražbo in v prodajo, da bi izkupiček pokril stroške njegovega pogreba. Vsi so pohvalili modro županovo skrb za korist občine. Roka Sirotiča so v prt zavitega prenesli pred kočo. Njena vrata so zapečatili, a petelina Kikca so pustili v njej, kakor da so pozabili nanj. Še tisti dan so pokojnikovo truplo zabili v preprosto krsto iz surovih desk. Grobar jo je s samo-težnim vozičkom odpeljal v mrtvašnico vaškega pokopališča. Policaj Mirsidaj pa je od hiše do hiše hodil vabit ljudi, naj se udeleže dražbe siro-makovega imetja, ki da bo prihodnje jutro. K tisti dražbi se je zbrala skoraj vsa vas. Pred kočo je čakal občinski odbor z županom Vampi-čem na čelu. Odpečatili so vrata in policaj Mirsidaj je pričel iz koče prinašati reči, najprej obleke in cunje. »Kdo da več? Pet grošev v prvo, v drugo in v ... tretje! Ja, tako!« In tako dalje je župan izkliceval sam in oddajal to in ono iz siromakove zapuščine. Telebanci so bili pač zelo pametni in varčni ljudje, pa so za svoje hlapce in dekle raje poceni kupovali staro obleko, kakor pa da bi mnogo denarja izdajali za nove reči. Tudi miza in klop sta našli kupca, pa tudi oba lesena zaboja, skrinja in sod. Seveda so vso to posodo prej odprli. Kaj vse je bilo v njej! Ni bil to zlat zaklad, še malo ne! Bili so sami kosi starega, kakor kamen trdega izberačenega kruha: pše-ničnega, ovsenega, koruznega; črnega in belega, rumenega in še plesnivo sivega. To vse se bo dalo namočiti, so menili vaščani, potem pa dobi te skorje živina. Sod, skrinja in zaboja pa bodo služili za marsikatero rabo. »Tu je še postelja z vsem, kar spada zraven,« je nadaljeval župan. »Kaj pa petelin Kikec?« je tedaj zaklical nekdo iz množice. »Kdo pa se zanima za petelina, kaj?« je to-gotno vprašal župan, policaj Mirsidaj pa je zgrabil za ročaj sablje. Toda nihče se ni oglasil. In župan je govoril dalje: »Petelin Kikec pač ni bogvekako imeniten. Da pa ne bo več nepotrebnih vprašanj, vam kar zdajle razglašam, da hočem petelina iz pokojnikove zapuščine kratko malo obdržati zase v odškodnino za trud in sitnosti, ki jih imam kot župan v zvezi s smrtjo Roka Sirotiča. Petelina torej ne nameravam dati na dražbo, privoščil si ga bom pečenega sam v nedeljo. Če komu izmed vas ta moja namera ni všeč, naj se pri priči oglasi! Ti pa, policaj Mirsidaj, stoj pripravljen! Če bi mi kdo hotel v tej točki nasprotovati in s tem kaliti mir in red v Telebanah, naj ima takoj posla s teboj! V ječo z njim in batine naj ga pouče, da bo vedel, kdo je oblast v Telebanah! Ja, tako!« »Naj živi župan Vampič! Naj si vzame petelina in si ga privošči! Naj mu tekne!« je klicala množica, župan pa se je z rokami zadovoljno trepljal po napetem trebuhu. Policaj Mirsidaj, ki je medtem strogo motril zbrane ljudi, se je spet obrnil k županu. Ta mu je zdaj ukazal: »Stopi po petelina Kikca, ki ga bo v nedeljo z veseljem sprejel moj županski želodec! Vsaj vidijo naj ga vaščani! S tem naj se zadovoljijo! Ja, tako!« Policaj je stopil v kočo, ali komaj se je približal petelinu, je ta pričel bežati po vseh kotih in vreščati. Nikakor ga ni bilo mogoče ujeti, zbeganega pred tolikšno množico ljudi. Ni bilo drugega izhoda — preganjani Kikec je navsezadnje skočil še skozi okno na prosto, potem ko je bil predrl s papirjem zadelano razbito šipo. In se je z zadnjimi silami pognal prav gor na vrh nizke koče, na njeno slamnato streho. Za njim je planil policaj in se povzpel na sod, z njega pa še više do strehe in je izdrl iz nožnice svojo bridko sabljico. Tudi župan Vampič se je hotel pokazati junaka pred zbranimi Telebanci, zato je velel, naj z druge strani še njega dvignejo na streho koče. Zdaj sta bila na strehi župan in policaj. Po slemenu sta jezdila in se vsak s svoje strani bližala petelinu, ki je obkoljen zaman iskal izhod, bil pa je tudi že na kraju s svojimi močmi. Le počakaj, šmentani Kikec, zdaj ne uideš več! »Hop!« sta župan in policaj dospela do sredine slemena in zagrabila po petelinu. »Resk!« je v tistem hipu zahreščalo strešno sleme. Nagnito in trhlo se je vdalo in prelomilo pod težo obeh možakov. Kriknila sta in v strahu izpustila Kikca, ki je s strehe strmoglavil v travo. In že sta se tudi sama na zlomljenem slemenu jahaje pogreznila skozi prhle deske v podstrešnem podu. Zdrsnila sta v notranjost koče. »Resk!« je počilo še enkrat, ko sta priletela zdaj naravnost na revno beračevo posteljo. Silo padca je ublažila slamnjača, ki pa se je pretrgala, vsa preperela od vlage in nesnage. In... župan in policaj sta se pomenljivo in veselo spogledala. Joj, kaj se je zdaj pokazalo! Umrli berač ni bil siromak, čeprav se je pisal za Sirotiča in je živel od miloščine! Vsi so se motili o njem! Iz slamnjače se je namreč vsulo nekaj kakor zlati in srebrni novci! Takšnih v Telebanah še nikoli niso videli! To so najbrž bili cekini in srebrniki iz daljnih neznanih dežel, ki jih je berač nekoč prehodil! »No,« je pomislil župan, »še dobro, da nismo postelje s slamnjačo vred prodali, preden se je razkrilo to nepričakovano bogastvo! Najbolje bi bilo utajiti ta denar, toda policaj ve zanj in to je nerodno!« Tedaj pa je v kočo vdrlo več radovednežev. Z iztegnjenimi rokami so planili po razsutem denarju. »Stran, grabežljivci, v imenu postave!« sta nad njimi vzrohnela župan in policaj. To jim je pognalo strah v kosti in umaknili so se. Občinski možje so Vampiča in Mirsidaja dvignili s polomljene postelje. K sreči sta oba ostala nepoškodovana. Potem so iztresli vso slamo iz slamnjače, na drobno razdejali posteljo, zbrali zlato in srebro pred očmi vseh in ga prešteli. Res so bili novci dokaj čudni in različni videti. Nekateri so bili celo navrtani, da bi se dali nabrati na vrvico. Toda kaj vse je na širokem svetu lahko v rabi, o čemer se v Telebanah nikomur niti ne sanja! In bilo je osemnajst zlatnikov in štirinajst srebrnikov. Za to najdeno bogastvo so vedeli zdaj vsi ti ljudje tukaj, kar županu ni bilo niti malo pogodu. Pobasal je denar v svojo uradno torbo, ki mu je visela na jermenu čez hrbet in je v njej hranil uradne spise in občinski pečat. »Denar ostane občini!« je odločil. »Z njim bom poravnal pogrebne stroške, če bo izkupiček od dražbe premajhen. Kar pa ga bo ostalo, naj se položi v občinsko blagajno! Ja, tako!« »Kje pa imate petelina?« je vprašal nekdo iz množice. »Saj res,« se je spomnil tudi župan. »Petelinu se je posrečilo, da je medtem pobegnil. S tem se je tako rekoč uprl izvršitvi pravomočne uradne odločitve. Kdor ga izsledi, naj ga izlepa ali izgrda pritira k meni! Če pa Kikca ne bo več nazaj, si bom v nadomestilo zanj moral pač poiskati drugačno nagrado za svoje naporno delo v zapuščinski zadevi Roka Sirotiča. Ja, tako!« Kaj pa se je zgodilo s petelinom Kikcem? S podirajoče se strehe je bil Kikec padel v travo, od tam pa je med splošno zmedo pohitel na bližnjo cesto, ki je vodila v druge, prijaznejše kraje. V njih nekje je nameraval nadaljevati svoje tako zelo skromno življenje. Toda sreča mu ni bila naklonjena. Prav po tej cesti je tisti čas prihajal prebrisani potepuh Miško, namenjen naravnost v Telebane. Izvedel je namreč, da bo ta dan dražba Sirotiče-vega imetja in bodo domovi radovednih Tele-bancev tačas kakor izumrli. Ob takšni priložnosti bi Miško brez večjega truda utegnil tam naloviti nekaj perutnine, ki si jo je rad kdaj privoščil. Na Telebance pa je bil še posebno hud, ker so mu nekoč prepovedali, da bi še kdaj smel stopiti na tla njihove občine. Imeli so ga namreč na sumu, da se preveč zanima za njihovo perutnino, in mu pri tem niso delali krivice. To se je potepuh Miško zdaj zasmejal, ko je zagledal petelina Kikca, ki mu je nič hudega sluteč kar sam prihajal po cesti naproti in mu je v pozdrav celo zapel, gotovo zadnjikrat: »Kikiriki!« »Videti je sicer, da bo tale petelinja pečenka bolj trda in pusta kot mehka in mastna, ali je priložnost vendar preveč redka in zapeljiva, da je ne bi izkoristil,« je menil potepuh. Kar mimogrede je šavsnil po ubogem Kikcu in že mu je s pipcem tudi prerezal vrat. No, in mu ni kaj prida krvi izteklo, saj je mnogo sploh imel ni. In si je mrtvega potlačil v svojo popotno malho, potem pa si je lepo požvižgaval naprej po cesti. Kmalu je od daleč zagledal Telebance, zbrane k dražbi pred beračevo kočo. Prešinila ga je bur-kasta misel, da bi jim vsem skupaj zagodel katero, zato je k njim nameril korak. Dražba je trajala še kar naprej. Nekdo je trdil, da je pokojnik moral imeti vendar tudi klobuk in čevlje, saj je v njih hodil še zadnjo zimo naokrog, zdaj pa teh reči ni bilo nikjer. Vaščani so se razgledali tudi okoli koče in so končno vse to in še nekaj druge drobnarije staknili v gostem leščevju na robu gozda. Ob tem razkritju se je policaj razočaran popraskal za ušesom, kajti sam je bil to zase tja skril. Toda zdaj se ni izdal, ker bi to bilo škodilo ugledu njegove uradne osebe. Postavil je torej klobuk s čevlji pred župana, ki je nadaljeval z dražbo. Oči vseh so bile zdaj uprte v nove zapuščinske predmete, ki se jim je pridružilo še nekaj praznih steklenic in brezova metla. To priložnost je izkoristil potepuh Miško. Skrivaj je stopil za županov hrbet, ki ga je nekoliko zakrivalo grmičevje. Iz svoje popotne malhe je privlekel ubogo Kikčevo trupelce in ga v hipu smuknil v uradno torbo, ki je bingljala ob županovi zadnji strani. To je storil tako hitro in rahlo, da tega nihče ni mogel opaziti. Tako je mrtvi petelinček počival zdaj v torbi telebanskega župana med uradnimi spisi poleg občinskega pečata. Kolikšna čast! Prav tedaj so z dražbo opravili. Župan Vampič je povedal samo še to, da se petelin ni vrnil in je torej ubežal roki pravice. Zato si bo župan za svoj trud moral dati izplačati nagrado iz premoženja, ki ga je zapustil pokojnik. S Kikcem pa se bo nedvomno pomastil kdo drug, ko njemu, županu, ni bil namenjen. »Kikiriki!« je tedaj iz grmovja za množico zapel potepuh Miško in se prekanjeno zasmejal z vsem svojim zagorelim obrazom. Oči vseh so se zasukale nanj. Zupan pa je ogorčen nad njegovo predrznostjo dvignil pest in na ves glas povedal: »Poslušajte me, Telebanci! Ni izključeno, da se je prav tale Miško polastil petelina, saj vemo, da se na takšen posel predobro razume! Sploh pa nima pravice stopiti na naša telebanska tla! Policaj Mirsidaj! Ukazujem ti, da imenovanega nepridiprava Miška zaradi vseh znanih in neznanih njegovih grehov takoj spraviš v ječo in za njim trdno zakleneš. Z batinami ne varčuj! Ja, tako!« Ponižno in mirno je odvrnil Miško: »Velika je županova oblast, to moram priznati. Preden pa pojdem v ječo, bi rad še nekaj povedal: Telebane se mi zde najlepši kraj na zemlji in se nisem mogel premagati, da ga po dolgem času ne bi obiskal. In za to me hočete kaznovati? Imel sem tudi namen, da bi bil na tej dražbi kupil to ali ono reč. Zdaj vidim, da sem takšno priložnost zamudil. Nimam sreče. Odkrito pa moram priznati, da sem se najbolj zanimal za petelina Kikca, ki ga cenim kot imenitnega pevca. Rad bi bil zanj plačal tudi deset grošev, pa je medtem najbrž že izginil v kakšno drugo malho, siromaček!« »Kikec nam je pobegnil, o njem je vsaka beseda odveč,« je pripomnil policaj in s trdo roko prijel Miška za vrat. »Samo nekaj še hočem povedati,« se je otepal potepuh. »Dobro namreč vem, da petelin ni daleč in je lahko takoj spet v vaših rokah. Govoriti vam želim čisto resnico, vi pa mi ne smete storiti ničesar žalega!« »Kar hitro povej!« je silila vanj množica in tudi Mirsidajeve klešče so popustile. »Preljubi Telebanci!« je Miško dejal s svečanim glasom. »Spoštujem vas in rad vas imam in po vsem svetu sem samo lepo o vas govoril. Vedeti morate, kaj se je pripetilo ubogemu pevčku Kikcu! Beg se mu ni posrečil! Zdajle se nič več ne veseli prostosti in tudi ne več življenja. Njegova prekrasna pesem je umrla na večno. Revček je mrtev in zaprt!« »Kje je zaprt, povej brž!« je zavrelo med ljudmi. »Strašna nesreča ga je doletela!« Solze so oblile Miškova lica. »Mrtvi Kikec je zaprt v županovi torbi!« »To ne more biti res!« je završalo iz množice. »Zupana nam hočeš obrekovati in za norca nas imaš! Pretepli te bomo! Zaprli te bomo!« »Prisegam vam, da nisem lagal. Kikec je v županovi torbi, na hrbtu njegovem!« Vsi so se okrenili k županu in nekdo je rekel: »Odpri nam tobro, župan! Videti hočemo in se prepričati, kako grdo je Miško lagal!« »Nesramni obrekljivec!« je divje zarjul župan. »Mene se upaš žaliti, ki sem najvišja oblast v Te-lebanah? Sam si kokošji tat! Jaz ti že še posvetim! Ja, tako!« In je segel v torbo. Ali, o, groza! V Vampičevi uradni torbi je zares ležal petelin, že mrzel! Mraz je spreletel župana in kolena so mu klec-nila. Sapa mu je zastala, kakor da ga hoče zadeti kap. Zameglilo .se mu je pred očmi in omahnil je po tleh. Iz torbe pa se mu je zakotalil mrtvi petelinček s povešeno glavo na prerezanem vratu. Bil je to ubogi Kikec! Kakšna sramota je prišla zdaj na dan! Le kdo je kriv vsega tega? Ali ne Miško? »Kako malovrednega župana smo imeli!« so klicali ljudje vsevprek. »Varal nas je, odiral nas je, lagal nam je! Slava in čast Mišku, ki nam je končno odprl oči! Ne maramo več Vampiča! Miško je pogumen in pravičen mož! Miško naj nam župani odslej!« »Naj živi novi telebanski župan Miško!« je tulila množica. Policaj Mirsidaj je stopil pred zbrano ljudstvo, da ga pomiri: »Žalosten sem ob tem, kar se je zgodilo. Zupanova krivda je dokazana, moja vest pa je čista. Poštenje pač največ velja!« Medtem si je bil Vampič toliko opomogel, da je s pomočjo svoje žene vstal. Ko pa je hotel Te-lebancem spregovoriti in se pred njimi zagovarjati, ga ti niso marali poslušati in so vpili še kar naprej: »Nagraditi te hočemo, dragi Miško! Zlate in srebrne novce si vzemi, ki nam jih je zapustil Si-rotič! V Županovi torbi so, ki je zdaj tvoja! Neskončno hvaležni smo ti! Iz dolgoletnega robstva pod požrešnim Vampičem si nas rešil ti!« Potepuh si je ogledal novce iz beračeve zapuščine, nenadoma pa se je pričel krohotati tako zelo, da se je moral prijeti za trebuh: »Kaj ste vendar mislili! Saj to ni denar! Navadna, ničvredna pločevina je! Z njo bi me hoteli nagraditi! Hahaha!« »Kaj ni to zlato in srebro?« »Kje pa! Pasje znamke so, kakor jih po nekaterih občinah nosijo psi pod vratovi, da se ve, za katerega psa je pasji davek plačan, za katerega pa ni. In še nekaj medalj je tu, kakršne na sejmih dobe najboljši strelci s puškami...« Telebancem je presenečenje zaprlo dih in obrazi so se jim podaljšali v grenkem razočaranju. Seveda, so menili, tale Miško je lahko prebrisan, ko pa pride daleč naokoli po svetu. Prav zato bi jim utegnil biti tudi koristen župan in marsičesa bi jih naučil. Če pa noče ostati pri njih, potem mora biti drugje še lepše, kakor pa je v Telebanah. »Kaj sploh ne maraš teh znamk in medalj?« so ga vprašali. »Le kaj bi počel z njimi? Vaši ljubi otročički naj se poigrajo z njimi, sebi na veselje!« »Še naši otroci so ti pri srcu, tako zelo dober človek si,« so ga hvalili vaščani in še ga niso nehali nagovarjati: »Morda pa bi vendar ostal pri nas in nam županoval namesto Vampiča ...« »Ne! To bi zame bila prevelika čast, kajti skromen človek sem,« se je smejoč se otepal potepuh. »Pa bodi vsaj naš policaj namesto Mirsidaja!«, »Ne, ne! Premehko srce imam za tako zelo odgovorno službo, ki ne sme poznati prizaneslji-vosti,« se je branil. »Ali pa te bomo naredili vsaj za častnega občana telebanskega, da ti izpričamo svojo hvaležnost,« so mu še prigovarjali. Toda vsa njihova prijaznost ga ni omehčala. In tako so mu za slovo spekli petelina Kikca, da si ga v malhi vzame s seboj na pot. Naj si ga privošči in dobro naj mu tekne, sirotek! Na občini telebanski pa so se dogodile važne spremembe. Vampič se je sicer kmalu spet okrepil in pomiril, a nič več ni bil župan. Tudi Mirsidaj ni bil več policaj. Kajti Telebanci so odločili zdaj čisto drugače: Mirsidaj naj bo župan, Vampič pa policaj! Takšna pomembna sprememba pri glavi občine se je imenitno obnesla. V Telebane se je vrnil red, vrnil se je mir. Koča, ki je v njej živel in umrl stari Rok Si-rotič, je le še malo časa dalje razpadala. Kajti novi župan je vaščanom ukazal, naj jo podro iti požgo. In tako danes niti ne vemo natanko, kje je nekoč stala bajta, ki se je v njej in okoli nje dogodila tale naša zgodba. Fran Roš košnja Drugo jutro je vstal Konstantin Levin pred navadno uro, toda delo ga je zadržalo in, ko je pri-jahal na travnik, so kosili kosci že drugo red. Z griča je zagledal pod seboj senčnati, že poko-šeni del travnika s sivkastimi redmi in črnimi kupčki kaftanov, ki so jih bili odložili kosci. Kakor je jahal bliže, tako so mu prihajali pred oči kmetje, stopajoč drug za drugim v široko raztegnjeni vrsti in mahajoč s kosami, nekateri v kafta-nih, drugi samo v srajcah. Naštel je dvainštirideset mož. Počasi so se pomikali po neravni nižini travnika, kjer je bil star ribnjak. Nekatere svojih ljudi je Levin spoznal. Tu je bil starec Jermil v zelo dolgi beli srajci, tam mladi Vaška, kočijaž. Bil je tudi Tit, ki je učil Levina kositi, možiček suhljate rasti. Stopal je prvi, ne da bi se bil pripogibal, in rezal široko red, kakor bi se igral s koso. Levin je stopil s konja, ga privezal ob poti in se obrnil k Titu; ta je potegnil iz grma drugo koso ter mu jo podal. »Pripravljena je, gospod: brije, sama od sebe kosi,« je rekel z nasmeškom in vzel kučmo z glave. Kosci so pravkar končali svoje redi, stopali potni in veseli drug za drugim na pot in muzaje se pozdravljali gospodarja. Vsi so ga gledali, toda rekel ni nihče nič. Samo visok starec v ovčjem kožuhu se je obrnil k njemu in dejal: »Le glej, gospod, da ne boš zaostajal, če se lotiš!« »Potrudil se bom,« je odvrnil Levin in se postavil za Tita, čakaje trenutka, da bi začel. Tit je napravil prostor in Levin je krenil za njim. Trava je bila nizka, pripotna. Levin že dolgo ni imel kose v roki, pa so ga spravljali vanj uprti pogledi v zadrego; zato je prve minute slabo kosil. Za njim so se začuli glasovi: »Slabo je nasajena, ročaj je previsok; vidiš, kako se mora pripogibati.« — »S kljuko moraš bolj pritiskati,« se je oglasil drugi. — »Nič ne de, le naj, privadil se bo,« je nadaljeval starec. »Preširoko jemlješ, utrudiš se ... A glej, kakšna podred je ostala za njim! Za tako delo smo jih svoje dni dobivali po grbi.« 7 Mohorjev koledar 97 Tako so prešli do sto korakov. Tit se ni ustavljal in ni kazal najmanjše utrujenosti. Levina pa se je že loteval strah, da ne bo zdržal: tako silno je bil upehan. Čutil je, da maha s poslednjimi močmi, in sklenil prositi Tita, naj prestane. Prav tedaj pa je ta sam od sebe obstal, se sklonil, zgrabil prgišče trave, obrisal koso in jel brusiti. Levin se je zravnal, globoko vzdihnil in pogledal okoli sebe. Tit je nabrusil svojo koso in Levinovo; krenili so dalje. Tako so pokosili prvo red. Ta se je zdela Levimi posebno težka; tembolj se je razveselil, ko je bila pri kraju in je Tit vrgel koso na ramo ter se s počasnim korakom vrnil po sledovih, ki so jih bile pustile njihove pete na košenini. Levin je prav tako stopal po svojem; nič ga ni motilo, da mu je pot curkoma drl po obrazu in da je bil po hrbtu ves premočen. Najbolj ga je veselilo to, ker je zdaj vedel, da zdrži do konca. Prvo red je kosil Tit, kakor je Levin opazil, posebno naglo, hoteč menda preskusiti gospoda, in ta je bila po naključju dokaj dolga. Naslednje so bile že lažje, vendar je moral napenjati vse moči, da ni zaostajal. Nič ni premišljeval, nič želel mimo tega, da bi kar moči dobro opravil delo. Slišal je samo sikanje kos in videl pred seboj samo ravno, oddaljujočo se Titovo postavo, izbočeni polkrog, ki ga je puščalo rezilo, počasi in valoma kloneče travne bilke in cvetne glavice in tam daleč konec redi, kjer ga je čakal oddih. Polagoma je izgubil vso zavest o času, tako da res ni vedel, ali je pozno ali zgodaj. Sredi dela so ga obhajale minute, ko je čisto pozabljal, kaj počne, postajalo mu je čudno lahko in prav v teh minutah je bila njegova red skoraj enako lepa kakor Titova. Kar se je Tit ustavil, stopil k starcu in mu potihoma nekaj dejal. Oba sta se ozrla na sonce. »Zajtrkovati bo treba, gospod,« je rekel starec. — »Ali je mar že čas? Nu, zajtrkujte!« Levin je oddal koso Titu in se napotil h konju obenem s kosci, ko so šli preko redi vsega dolgega pokošenega prostranstva k svojim kaftanom po kruh. Odvezal je žival in odjahal domov na kavo. Po zajtrku ni dobil več prejšnjega mesta v vrsti, ampak je kosil med šaljivim starcem, ki ga je sam povabil za soseda, in mladim kmetom, ki se je bil šele jeseni oženil in je prišel letos prvič na košnjo. Starec je šel spredaj, držeč se ravno, in široko prestavljal noge s stopali navzven; z natanko odmerjeno kretnjo, ki ni bila videti nič napornejša od mahanja z rokami med hojo, je polagal visoko, zmerom enako red. Za Levinom je kosil mladi Miška. Zali obraz, preko las povezan s povesmom trave, mu je ves igral od napora; a kakor hitro si ga pogledal, se je nasmehnil. Videlo se je, da bi rajši umrl, ko pa priznal, da mu dela košnja težave. Čim dalje je Levin kosil, tem češče je občutil tiste minute pozabljenja, ko niso več roke vihtele kose, ampak je kosa sama obračala za seboj vse telo, polna zavesti in življenja, in se je delo samo od sebe opravljalo pravilno, kakor bi bilo začarano. To so bile minute največjega blaženstva. Težko je bilo samo takrat, kadar se je moral ustaviti v tem gibanju in kaj premisliti; na primer, kadar je moral obkositi krtino ali kak neizpuljen ščav. Starec je delal to z lahkoto. Kadar je prišel do krtine, je spremenil gibanje in jo obkosil tu s peto, tam s koncem kose v kratkih udarcih z obeh strani. Med delom je gledal in opazoval vse, kar se je kazalo pred njim: zdaj je izrval meček in ga pojedel ali ponudil Levinu, zdaj odvrgel kako vejico s koso, zdaj spet ogledoval prepeličje gnezdo, s katerega je bila zletela samica. Levin ni čutil, kako mineva čas. Da ste ga vprašali, kako dolgo že kosi, bi bil odgovoril: pol ure; in vendar je že prihajal čas obeda. Ko se je obrnil starec po redi nazaj, je opozoril Levina na komaj vidne deklice in dečke, kako so se koscem z raznih strani bližali na visoki travi in po cesti, ne-soč jim svežnje s kruhom in vrče s kvasom, zama-šene s krpicami, da jim je vleklo ročice k tlom. »Viš, hroščki lezejo!« je dejal, kažoč nanje, in pogledal na sonce, zakrivaje si oči z roko. Pokosili so še dve redi, nato se je starec ustavil. »Nu, gospod, obedovati je treba!« je rekel odločno. In ko so kosci dospeli do reke, so krenili čez redi h kaftanom; tam so sede čakali otroci, ko so bili prinesli kosilo. Kmetje so se zbrali, oddaljeni v senci teleg, bližnji pod rakitovim grmom, na katerega so bili nametali trave. Levin je prisedel. Ni se mu hotelo od tod. Vsaka zadrega pred gospodom je bila že zdavnaj izginila. Kmetje so se pripravljali h kosilu. Nekateri so se umivali; dečki so se kopali v reki; drugi so si pripravljali kraj za počitek, razvezovali vrečice s kruhom in odpirali vrče s kvasom. Starec je nadrobil kruha v skledico, ga zmečkal z držajem žlice, prilil vode iz tobolca in osolil; nato se je obrnil proti vzhodu in začel moliti. »Nu, gospod, pokusi moj kruhovec!« je dejal, spuščaje se k skledici na kolena. Kruhovec je bil tako okusen, da se je Levin premislil in ni jahal domov na obed. Jedel je s starcem in začel z njim pomenek o njegovih domačih stvareh; razpovedal mu je tudi vse svoje zadeve in okolnosti, ki so utegnile zanimati starca. Čutil se mu je bližjega ko rodnemu bratu in nehote se je smehljal od nežnosti, ki jo je čutil do tega človeka. Ko je starec vstal, pomolil in legel kar tam pod grmom na travo, je storil Levin isto in takoj zaspal, vzlic nadležnim in v sončni pripeki še posebno trdovratnim muham in hroščem, ki so ga ščegetali po znojnem obličju in drugod. Zbudil se je šele, ko je prešlo sonce na drugo stran grma in ga jelo dosezati. Starec že davno ni spal; sedel je in klepal kose mladih ljudi. Levin je pogledal okoli sebe in kar ni mogel spoznati kraja, tako zelo je bilo vse spremenjeno. Velikanska širjava travnika je bila pokošena; še dišeče redi so se s posebnim bleskom svetile v poševnih žarkih novega sonca. Obkošeno grmovje pri reki, reka sama, ki je prej ni bilo videti, zdaj pa se je bleščala v ovinkih kakor jeklo, ljudje, ki so se pregibali in vstajali, strma stena trave ob nepokošenem koncu travnika, jastrebi, ki so krožili nad ogoljeno poljano, vse to je bilo docela novo. Ko se je Levin zavedel, je začel premišljevati, koliko je pokošenega in koliko bi danes še mogli storiti. Opravljenega je bilo nenavadno mnogo za 42 mož. Ves veliki travnik, ki ga je kosilo za časa tlake 30 kosa po dva dni, je bil že pokošen. Toda Levin je želel, da bi pokosili kar moči veliko, in je bil nejevoljen na sonce, da se je tako naglo spuščalo k zatonu. Trudnosti ni čutil prav nikake; navdajala ga je samo želja, da bi čimveč opravili. »Kako misliš, ali pokosimo še Maškin vrh, kaj,« je vprašal starca. »Kakor Bog da; sonce ni več visoko. Ko bi dal dečkom požirek vodke?« Pri malici, ko so kosci spet seli in kadilci začeli kaditi, je starec napovedal mladim: »Vodka bo, če pokosimo Maškin vrh.« »I, kaj bi ga ne? Začni, Tit! To bo kmalu po-mahano, jemo pa lahko še ponoči. Kar začni!« so se čuli glasovi in kosci so jeli nastopati, dojedaje kruh. »Nu, dečki, držite se!« je rekel Tit in krenil malone v dir pred njimi. »Le daj, le!« je ponavljal starec, hiteč za njim. »Pazi, da te ne ukosim!« Mladi in stari so kosili kakor za stavo. Toda naj so se dvizali še tako, trave vendar niso kvarili in redi so ležale enako čisto in pravilno ko prej. Konec, ki je bil prej ostal na vogalu travnika, je bil posnet v petih minutah. Poslednji kosci so končavali svoje redi, ko so sprednji že metali kaftane na ramena in stopali preko poti proti Maškinemu vrhu. Sonce se je že spuščalo k drevesu, ko so bren-ketaje s tobolci prispeli v gozdno sotesko. Pri sredi debri je segala trava do pasu; bila je nežna, mehka in košata, tu in tam po gozdu pa pisano pomešana z višnjevcem. Po kratkem posvetovanju, ali bi kosili vzdolž ali vprek, se je postavil naprej kmet Prohar Jermilin, črnolas velikan, pa tudi sloveč kosec. Prehodil je red, se vrnil in ob-kosil rob v ravni črti. Vsi so se zvrstili za njim: navzdol po debri in nato vkreber tik pod gozdni parobek. Sonce je bilo zašlo za gozd. Rosa je že padala; samo na vrhu so bili kosci v soncu, spodaj pa, kjer je že vstajal hlap, in na drugem bregu so hodili po sveži rosni senci. Delali so na vse kriplje. Blago dišeča trava je padala s sončnim zvokom pod rezili in legala v visokih plasteh. Kosci so se gnetli po kratkih redeh, tobolci so brenkali, kose so žvenketaje zadevale druga ob drugo, osle so žvižgaje švigale po rezilih. Z veselimi klici so priganjali drug drugega k delu. Levin je še vedno kosil med tistim mladim dečkom in tistim starcem kakor prej. Starec je zdaj oblekel svoj ovčji spodnjak, bil je še zmerom tako vesel, šaljiv in okreten. V gozdu so venomer zadevali ob brezove gobe v sočni travi in jih odbijali s kosami. Toda starec se je vselej pripognil, kadar je zadel na gobo, ter jo pobral in spravil v nedrje. »Da bo za staro tudi kaj,« je pripomnil. Maškin vrh je bil pokošen, poslednje redi dodelane. Kosci so oblekli kaftane in se veselo napotili proti domu. Levin se je nerad poslovil od kmetov, zajahal konja in odjezdil. Z griča se je ozrl: nič več jih ni bilo videti v megli, ki se je dvigala iz nižave; slišali so se samo veseli, robati glasovi, smeh in žvenket kosa, ki so trkale druga ob drugo. Lev N. Tolstoj nekaj višarskih spominov Višarske »koze« Namenil sem se po poti, ki drži okrog višar-skega vrha. Od tod uživaš res lep razgled. Pred tabo se vrste Zajzera, Montaž, Lovec, nato v smeri Višarskega sedla Mangart, za vrhom pa lahko občuduješ žabniško razvedjo ter gozdove in planine, ki se dvigajo nad njimi. Ko sem že skoraj prešel vso pot okrog vrha, sem zagledal skupino deklet, ki so se prav od srca smejala. Njim nasproti je sedelo drugo dekle in se jezilo: »No, bodite že tiho, prav res me je sram, da sem z vami. Ste res prave koze!« Ko sem dospel do nje, sem jo vprašal: »Odkod pa ste ,prignali' te koze?« »Koze« so zardele, a iz ust »pastirice« se je nekam iztrgalo: »Iz Trsta ...« Nasmehnil sem se »kozam« in »pastirici« ter šel dalje. Gospod, nisem vreden ... V višarski cerkvi so bili le Korošci z nahrbtniki in s palicami, že pripravljeni na odhod. Pred oltarjem je stal njihov mašnik, a neki drugi, tudi Korošec, je klečal v zadnji klopi. Nameraval sem se spovedati, a spovednice so bile prazne. Mlad Korošec je stopil do klečečega duhovnika in skupaj, sta se približala spovednici. Mislil sem si: »Tega duhovnika sem že slišal pridigati. Kaj bi bilo, če bi se še jaz pri njem spovedal?« In res, lepo, prav lepo me je spovedal. Pred obhajilno mizo sva se znašla s koroškim fantom sama, prav sama. Mašujoči se je obrnil proti nama. Sveto hostijo je držal v roki. Od cerkvenih sten je zadonelo: »Gospod, nisem vreden, da greš pod mojo streho...« In vsi Korošci so ponavljali te besede in z njimi jih je ponavljal tudi najin spovednik. Tako prijetno je vse to odmevalo v moji duši. Moje ustnice so šepetale: » ... ampak reci le besedo in ozdravljena bo moja duša.« Tako prijeten občutek lahko doživiš le zelo zelo redko, morda le enkrat samkrat v življenju. In jaz sem ga doživel pred dobrimi petnajstimi leti! Procesija okrog višarskega vrha V cerkvi so bili pripadniki vseh narodnosti, ki se stekajo na Višarje. Posebno številni so bili Beneški Slovenci. Noč je zakrila Višarje. Beneški duhovnik je delil svojim župljanom sveče. Stopil je tudi k meni ter mi jo ponudil. S prižganimi svečami smo stopili iz cerkve ter se napotili okrog vrha. 7* 99 Neštete lučke so se premikale po precej široki cesti, odmevale so pesmi, slišale so se skupne molitve. Vsaka skupina je molila zase. Po slovensko, po italijansko, po nemško se je množica obračala k Bogu, k njegovi Materi Mariji. In glej! Nihče se temu ni čudil, nihče se nad tem ni zgražal, vsak je le prepeval in molil v jeziku, ki ga je naučila mati. Okrog vrha so šli le kristjani, bratje. Nehote se je v mnogih zbudila misel: »Zakaj, le zakaj česa takega ni mogoče tudi v dolinah in v ravninah? Kaj se je treba res povzpeti na same Višarje, v planinski svet, tako visoko proti nebu, da lahko tudi v sosedu drugega rodu ne čutiš nič drugega kot kristjana, brata?« Da, ako bi se višarska sloga, višarsko bratstvo, višarska strpnost raztegnila preko oceanov in celin, bi bili narodi med sabo le kot dobri bratje, narodna nestrpnost bi bila sploh neznana, ker bi vse družila le ljubezen. Višarski romar Srečal sem ga na planini, ko se je vračal z Vi-šarij. Ni bil sam, z njim je bila žena. Po ravnem je stopal varno, a ko je šlo navzdol, mu ni desna noga nič kaj prav služila. No, nisem se motil: bila je umetna. Bil je še mlad, pri polni moči. Prišel je na Višarje, da se zahvali Mariji za kako veliko milost. Nisem govoril z njim, zato ne vem, zakaj je šlo. Gotovo pa je bilo nekaj zares pomembnega. Morda se je zahvalil Mariji, da je bil le ob eno nogo, ko bi bil lahko izgubil obe, morda celo oči in to bi bilo še mnogo huje, ko da bi bil ob življenje samo. V njegovem romanju, v njem samem je bila velika, resnična, globoka vera. In ta globoka vera je vplivala tako blagodejno na tiste, ko so ga sre-čavali, ker jim je z njo potrdil njihovo zaupanje do Matere Višarske. Romar je izginil med zelenjem, a njegova podoba je ostala živa v srcih onih, ki so ga videli, pa čeprav le mimogrede. V dolini bi šel mimo njih le kot invalid, kot eden izmed mnogih, ki jih srečujemo ne le po mestih, ampak tudi po vaseh. Na Višarjah pa je bil romar, ki se vzlic umetni nogi ni bal v hrib do Matere Višarske. Poslednje višarsko romanje moje matere. Moja mati je bila že precej v letih, ko sva se odpravila na romanje. Z vlakom sva dospela do Trbiža in tam je rosilo, rosilo. Padal je tisti drobni, gosti dež, ki premoči celo suknje ter se ne ustavi niti tedaj, ko se voda odteka že po golem telesu. Ozrla sva se proti Višarjem. Megla je ležala skoraj do doline. Materi je bilo težko, zelo težko, a tudi meni. »Greva naprej?« »Kam, mati, v dež?« sem ji odvrnil. »Da bi vsaj ne deževalo! Vrniva se, pa bova prihodnje leto opravila božjo pot.« S tako globoko vero je mati gledala proti Vi-šarjam! Bržkone je takole govorila Mariji: »Marija, saj vidiš, da sem prišla do tu s trdnim namenom, da te vsaj še enkrat obiščem. Kako rada, o kako rada, bi še morda zadnjič prišla do tebe! Oprosti mi, o Marija, da ne morem na strmo pot v dež in meglo. Pa saj ti me razumeš, ti veš, da moje moči niso več, kot so bile pred leti. Ti vidiš vse to in vzameš mojo pot do Trbiža, kot če bi bila prišla prav na Višarje in ne le do vznožja.« Povratek z vlakom je bil tih, nekam zagrenjen. Ob stekla je neprestano tolkel dež, po dolini se je valila motna reka, v katero so se zlivali rohneči hudourniki. Moje tedanje romanje na Višarje, ki se je končalo na Trbižu, mi je obležalo ko kamen na duši in to vse do tedaj, dokler se nisem po letih, v sestrini družbi, spet povzpel na Višarje. Moj korak je bil težak, noge kot iz svinca. Z naporom sem lezel navkreber, z naporom sem se bližal Višarjam. A čudo: teža kamna v prsih je nekako popuščala in korak je postajal vse lažji. Zdelo se mi je, kot da bi mi Višarska Mati takole govorila: »Otrok ubogi, le nikar se ne muči, saj sem vaju tedaj videla v dolini. O ti, otrok nesrečni, zame je bilo tedaj vajino romanje že opravljeno. Kaj nisi čutil, da sem bila pri vama, ko sta zrla v meglo, v dež? Videla sem v srce tvoje dobre matere, ki bi silila le dalje, če bi se ne bala predvsem zate in ne zase. V duhu sta tedaj vendarle bila pri meni ti in tvoja mati.« Vladko Kogoj DVA UTRINKA Šel sem po cesti — ustavil me je berač, nadlo-žen starec. Vnete, solzljive oči, posinele ustnice, nečiste rane — oh, kako ostudno je oglodala revščina to nesrečno bitje! Iztezal je k meni umazano, rdeče nabreklo roko in ječaje prosil vbogajme. Začel sem brskati po vseh žepih ... Ne denarnice, ne ure, še robca nisem vzel s seboj. Berač pa je čakal, čakal in iztegnjena roka mu je nalahno po-trepetavala. Ves zmešan in v zadregi sem krepko stisnil to umazano, drgetajočo roko ... »Ne zameri, brat, ničesar nimam pri sebi, brat!« Berač je uprl vame svoje vnete oči. Posinele ustnice so se smehljale — zdaj je on meni stisnil premrle prste. »Nič ne maraj, brat,« je zašepetal, »zahvalim, tudi to je dar, brat!« Začutil sem, da sem tudi jaz dobil dar od brata. Nekoč se je najvišje bitje domislilo in napravilo veliko pojedino v svojih sinjih dvorih. Povabilo je v gosti vse čednosti, pa samo čednosti... moških ni vabilo ... edinole gospe. Zbralo se jih je prav dosti — velikih in majhnih. Male čednosti so bile prijaznejše in ljubeznivejše od velikih. Vse pa so bile videti zadovoljne in preprijazno so se pomenkovale, kakor se spodobi bližnjim sorodnicam in znankam. Pa glej, najvišje bitje je opazilo dve prekrasni gospe, ki se očitno nista poznali. Gostitelj je prijel eno za roko in jo popeljal k drugi. »Dobrotljivost,« je rekel in pokazal na prvo. »Hvaležnost,« je pristavil in pokazal na drugo. Obe čednosti sta se neizrekljivo začudili: odkar svet stoji — in stoji že lep čas —, sta se prvič srečali. Ivan Turgenjev zimsko spanje grmov in dreves Kakor živali, prespijo zimo v naših krajih tudi rastline trajnice, najvidneje pač listnato drevje in grmičevje. Naj se nikomur ne zdi čudno, da tudi pri rastlini govorimo o zimskem počitku, saj vemo, da tudi rastlina živi kakor človek in žival: diha in se hrani, raste in se razmnožuje. Da je živo bitje, potrjuje z dejavnostjo, počitkom in smrtjo. Vendar zimsko spanje ne pomeni smrti, pač pa popoln zastoj razvoja za tedne in mesece. V tem času rastlina ne raste, ne ustvarja novega tkiva. Na zunaj ne kaže nobenih življenjskih znamenj, v notranjosti pa živi naprej, čeprav neopazno počasi. Tudi pozimi diha in se nekako hrani. Rastlina ne zaspi nenadoma, marveč se dolgo pripravlja na zimski počitek. Zasnuje in nastavi še cvetne in listne popke za prihodnje leto, potem pa sledi klicu narave brez upora, kakor da bi vedela, da je njena navidezna smrt pogoj za novo, še lepše življenje. Prve spremembe se na zunaj pokažejo v čudovitih barvah listov. V staničnem soku divje trte in mnogih drugih rastlin nastaja iz sladkorja in podobnih snovi antokian; zaradi njega žarijo listi kakor okna v rdečih žarkih zahajajočega sonca. V listih drugih rastlin, na primer javora, razpada zeleni del listnega soka, klorofil, medtem ko se njegov rumeni tovariš, ksantofil, šele sedaj uveljavlja. Druga posledica notranjih izprememb je odpadanje listov. Korenine vsrkavajo od pomladi do jeseni vodo ter jo poganjajo v deblo, veje in liste. Ker pa prinaša voda tudi rudninske soli, ki se z njimi rastlina hrani, dvigajo korenine iz tal mnogo več vode, kakor je rastlina potrebuje. V listih bi nastale prave povodnji, ko ne bi voda sproti izhlapevala skozi listne reže. Če je zrak suh, izhlapi poleti iz doraslega drevesa 60 do 400 1 vode na dan. List ni vajen žeje. Kolikor vode potrebuje in še več, mu dovaja deblo. Zato ne zna z vodo varčevati. Ko jeseni pojema toplota v zraku in zemlji, sprejemajo korenine dan za dnem manj vlage iz tal. V tem času postajajo listi rastlini nevarni, zakaj v svojih zahtevah ne poznajo skromnosti; preveč vode hočejo zase, ko je telesu že primanjkuje; še nekaj dni takega nespametnega početja in rastlina bi se posušila. Kakor da se kočljivega položaja zaveda, že naroča vejam, naj liste odpravijo. Saj so že stari, slabi, malodane okameneli. A tudi veliko škodljivih spojin hranijo v sebi, ki bi utegnile zastrupiti telo. Zato posrkajo veje iz listov drobce hranilnih snovi, potem pa jih odžagajo. Prav pri korenu listnega peclja zgradi veja steno med listom in seboj. Prepričan, da ga hoče veja s to steno še tesneje prikleniti nase, zapleše list in se preliva v odtenkih zapoznele lepote. Siromak prav nič ne ve o varljivosti sten in vezi! Sprva ploščate in med seboj zlepljene stanice se kaj kmalu napihnejo in zaokrožijo. Trgajo se druga od druge in prej tako čvrsta stena je do konca zrahljana. Že neznatna teža lista samega zadošča, da se stena sesuje in razpade. List omahne, se loči od veje in pade na tla. Tam leži in očitaje strmi v drevo, ki ga je žrtvovalo, za- vrglo. Spomladi bo drevo zopet zaživelo in nežni mladi listi ga bodo krasili in mu stregli. Ko listje odpade, rastlina že spi. Potrebni počitek naših sadnih dreves traja vsaj do novembra; medtem so se že izvršile vse važne spremembe, ki so potrebne za novo dejavnost. A drevo vendar ne požene! Zaradi mraza in pomanjkanja vode je vsak očitnejši pojav življenja nemogoč. Zato rastlina prisiljeno počiva še naprej do pomladi. Iz prvega, potrebnega počitka jo je le težko zbuditi ali pa sploh ni mogoče; iz drugega, prisiljenega pa jo lahko zbudimo, če ji le ustvarimo potrebne življenske pogoje, predvsem vlago in toploto. Kdor pozna vejice sv. Barbare in njihovo čudežno naravo, ve, da je v resnici tako. Če v prvi polovici oktobra, ko potrebni počitek še ni končan, odrežeš vejico jablani, hruški, češplji, češnji, marelici, belemu ali črnemu trnu ter jo deneš v postani vodi na toplo, o božiču ne bo cvela; če pa jo odrežeš okoli sv. Barbare, ko je potrebni počitek že pri kraju, se cvetni popki odpro že o božiču. Ker danes vemo, da prisiljeni počitek lahko po mili volji pretrgamo prav kakor potrebnega lahko zavlačujemo, si lahko sredi zime pričaramo v domove dehteče poletno cvetje. V naravi pa se prebujajo rastline dosti počasneje. Pozimi dovajajo rastlini pičlo vlago le korenine, ki so pognale globoko v tla. Na pomlad pa oživijo vse in s svojimi kosmatinami se kar ne morejo nasrebati vlage. Dokler drevo nima listov, se sok le počasi dviga. Popki bi se že radi odprli, a voda še vedno ni prišla do njih. Če v tem času zarežeš drevo približno meter nad zemljo, se bo začelo solziti, nekatero celo zelo močno, saj javor da v eni pomladi okoli 100 1 soka. Kadar voda doseže popje, predrami v njih življenje, rastline so premagale zimsko spanje in prinesle najlepšo pomlad. Angela Piskernik PRED MARTINOVIM Dajte vina za Martina, povabite me na peč, čudna že je vsa ta reč — ni več sonca, pikalonca le še biba, burja ziba goli les. Ah, saj res, zdaj bo zima, saj že kima dolga noč mimo koč. Mihaela Jarc jesensko jutro na kmetiji Jutrnji svit je pobelil strehe in s sivo ponjavo zagrnil noč in obledele zvezde. Borinovo se je zganilo. Hlapec Jaka je zlezel s pograda in pogledal pred konjak: zemljo je pokrival srež, na vzhodu se je vžigala zarja in rdečila drevesne vrhove, zavite v ivje. Jaka se je z ugodjem pretegnil, nekajkrat zazehal in stopil v goveji hlev klicat Vitka. Pastirček je samo pridvignil zaspano glavo in šepnil: »Koj, Jaka, koj!« pa se stisnil nazaj pod odejo. »Le pospi še malo, sirotek, le pospi!« je Jaka odnehal, ga pokril s kožuhom in odkrevljal. Pri vodnjaku se je umil, si pogladil z dlanjo redke, osivele lase in pokleknil na hlevski prag, da bi molil. Med molitvijo je vrgel neko reč proti psi-njaku, Lapi v belo glavo. Pes je zarenčal, se zvil in spal dalje. »Kaj, do belega dne boš drnjohal, mrcina?« Vrgel je drugič in še tretjič; nazadnje je Lapa le prilezel iz utice, se zleknil in široko za-zeval. Z repom mahaje je sedel k Jaku ter se začel obirati. Jaka je bil pridnih rok pa se je takoj lotil dela. Potegnil je voz iz kolnice in ga namazal, napojil konje in jim vrgel še sena, da so pohrzavali in tolkli s kopiti. Nato je prinesel iz senjaka steri, dobro začinjenih z ovsom, in jih usul kobili, ki je stala v pregraji sama zase. »Le hrustaj, stara, le hrustaj, boš žrebička dobila!« Pogladil jo je po gobcu, žival mu je položila glavo na ramo in ga s šobo prijazno grabila za lase. »Dopoldne bomo zvozili krompir, pod večer pa pojdeva v gozd po steljico — ne boj se, steljica je lahka, ne boš se pretegnila.« »Tebe bom pa z bičem, viš jo no mrho, oves mu diši, nemarnežu,« je ošteval konja, ki je silil z gobcem med deskami skozi pregrajo v kobiline jasli. Tresnil ga je s pestjo po boku, da je od-skočil in zarezgetal. Jaka je stopil mimo njega in pogledal k žre-bici, ki je stala prav pri steni. Že od daleč mu je iztezala naproti rjavo glavo z belo liso na čelu in rahlo pohrzavala. »Tiho, mala, tiho! Le najej se, ker pojdeš z gospodarjem v mesto!« Zvil je pest sena in ji osna-žil povaljani bok. Nato je krenil k svinjakom, da bi spustil prasce, ki so krulili. Lapa je hodil z njim in mu gledal v oči. »Ali bi ti tudi, kaj? Na, tu imaš kruha!« Pes je kos popadel in pobegnil z njim v svojo utico, ker so se svinje že zapodile, da bi mu ga vzele. Ščebetavi vrabci so se z vriščem zagnali v hlev in predrzno planili nad jasli. »Kako so pametni ti cigani!« je momljal Jaka. »Tak ptič, pa mu Gospod Jezus daje razum, da ve, kje najde hrano. — Mir, Lapa, naj se poživijo in si pomorejo siromaki, saj bo tudi nanje pritisnila zima!« Miril je psa, ko je hotel skočiti in pregnati tatiče. Za njimi so zajaskale pred pragom kokoši. Veliki, rdeči petelin je previdno pokukal naprej, se umaknil, zamahnil s perutmi in kukuricnil; nato je drzno skočil čez prag h košari, polni ovsa, za njim pa še putke. A niso se še utegnile nazobati, ko se je gagajoč prizibala jata gosi, sikaje so vile bele vratove ter iztezale rdeče kljune preko praga. »Poženi jih, kuža, poženi! Steple se bodo, gr-dobe!« Lapa jih je res napodil, da se je vzdignil vrišč, piskanje in prhutanje in je letelo perje kakor iz raztrgane pernice. Ves zasopel se je vrnil, moleč jezik iz gobca, in veselo cvilil. Medtem je vzšlo sonce in pozlatilo srež, vžgalo luči v vodah in oknih. Jaka je odkrevsal Vitka budit. »Sonce se je prikazalo — treba bo gnati krave na pašo!« Vitek je nekaj mrmral, se branil in tiščal še globlje pod kožuh, nazadnje pa je le vstal in postaval trudno in zaspano po dvorišču. Slednjič je prinesel lestvo, zlezel pod kap in pogledal v la-stovičja gnezda, v katerih je bilo nekako tiho. »Pa ne da bi bile zmrznile, ka-li?« Narahlo je pobral premrle ptičke in si jih zdeval v nedrja. »Slišite, Jaka, mrtve so!« Tekel je k hlapcu in mu kazal otrdele živalce. Jaka je vzel eno v roko, jo nastavil na uho, ji pihnil v oči in rekel: »Odre-venele so, ker je mraz pritisnil. Da neumnice še niso odletele v tople kraje!« In šel je po svojem opravku. Vitek pa je sedel pred hišo na kraj, kamor je že segalo sonce in oblivalo pobeljene stene, da so se že tudi muhe sprevajale po njih. Jemal je izza srajce ptička za ptičkom, kakor se je kateri ob njem ogrel in umehnil. Dihal je vanje, jim odpiral kljunčke in jih pojil s slino, dokler niso spregledale in silile od njega. Nato je z desnico opre-zoval po steni, ujel po kako muho, krmil lastovice in jih izpuščal. »Le letite k materi, letite!« je šepetal in gledal, kako so posedale po slamnati hlevski strehi, si uravnavale perjiče in ščebetale kakor v zahvalo. Lapa je sedel pred njim na zadnjih nogah in zdaj pa zdaj zadovoljno zacvilil. Kadar koli je odletela ptica, se je pognal dva, tri skoke daleč za njo pa se vrnil zopet na prežo. »Kajpak, veter na polju ujemi!« je mrmral Vitek in se odpravil proti kravjemu hlevu. Wladislaw Reymont OKTOBER 2e dolgo smo trudni vsi, ki kopljemo darove iz prsti in trgamo od stebel jih in vej, brez mej se zdi nam dela. Po nakovalu dni je že jesen zadela, prerisala iz dalj podobe sive, polepšala jih žolto zapeljive in posrebrila jih z mrzloto. V goloto novo vej se vpleta burja, znanilka konca leta. Ne trudnost ne neurja, pridelek in trdost srca mi ne prekrije, samotno gre na pot, skoz mrak mu sonce sije. Mihaela Jarc megla s tolminske strani Sredi oktobra je že bilo, sonce pa se je raziivalo po Črni prsti in tam okrog nje, kot da ni vedelo, da smo že v jesenskem času. Trojica nas je uživala to jesensko dobroto v zgornji planini Za Liscem in nemara bi imeli samo še pol ure do vrba Črne prsti, tedaj se je zgodilo ... V nekaj minutah nas je zalila gosta megla, odrezala nam tople sončne žarke in pogled na naš cilj. Opustiti smo morali obisk razglednega vrha in se vrniti v dolino. Odeli smo se v vetrovke in stopili na kratek oddih navzdol v srednjo planino Za Liscem, saj smo malo prej videli, da je imel ondišnji pastirski stan na stežaj odprta vrata. Veter je poganjal meglo in ohladilo se je. Ko smo prispeli do odprtega pastirskega stana, sta sopotnika takoj stopila vanj; jaz pa sem se spomnil, da je malo nad tem stanom stala nekoč Orožnova koča Slovenskega planinskega društva, in radovednost me je pognala tja na njeno pogorišče, kajti v zadnji vojni je bila požgana. Koča ni bila velika, bila pa je prav prijetna planinska postojanka, blizu pod kočo je bil vodnjak z živo vodo in malo vstran je bila močna govedorejska planina »Za Liscem«. Oskrbnik planinske koče je skrbel tudi za govedo v planini, zato je bilo v koči zmeraj dosti mleka in surovega masla. Izpred koče je bil lep razgled na družino triglavskih snežnikov, na Pokljuko, na Jelovico in v spodnjo Bohinjsko dolino. Tisti oktobrski dan, ko sem tam stal v megli, sem videl samo še kamniti podzidek te koče, na njem je ostalo nekaj koščkov zogljenelega lesa, nekaj drobcev opeke, dosti ostankov strešne kritine pa je ležalo po tleh. Vse to je preraščala preobje-da; veter je upogibal njena porumenela stebelca in vrtinčil listje v meglo. Vse to in jesenska meglena puščoba je bilo kot nalašč, da mi je pokimala otožnost. In še spomini na čase, ki sem jih tu doživel; spomin na rajnega brata in tudi na profesorja Orožna, geografa in zgodovinopisca, ki je bil med najbolj vnetimi pobudniki in delavci za ustanovitev naše planinske organizacije, ki ji je bil tudi prvi predsednik. Spomnil sem se tudi dobrega oskrbnika te koče in zadnjega obiska v njej dne 22. avgusta 1938. To je bil dan, ko mi jo je usoda pošteno zagodla! Prenočil sem bil tisti dan v tej koči v družbi dveh gimnazijk, dvanajstletne hčerke Ede in nekaj let starejše nečakinje Dese. Potni načrt in cilj nam je bil Dom na Komni in tja naj bi šli po grebenski stezi, nekdanji meji med Kranjsko in Goriško. »Bo, bo« je mrmral med zobmi, ne da bi vzel čedro iz ust, tisti dobri oskrbnik, pravi Bohinjec. Pred kočo je obstal, ko se je pravkar vrnil s planine pod njo, tam je bržčas že odpravil govedo, in tisti »bo, bo« je veljal meni v pozdrav, pa tudi samemu sebi je pritrjeval, ko se je razgledoval po nebu. To je bilo v zgodnjem jutranjem mraku, ko na nebu ni bilo nobenega oblačka, na njem je ostalo samo še nekaj ugašajočih zvezd, rojenic jutra, ki se je pravkar rojevalo v soju zore. No in tisti »bo, bo« je napovedoval, da bo sonce vriskalo ves dan, prav do večera, ko bo ovenčano z zarjo zaspalo v noč. Pol ure zatem smo se poslavljali od oskrbnika in njegove žene. Pogled mi je še enkrat ošinil šopek bodljikavih lepotic v kozarcu na mizi v koči. Že sinoči me je bila nanje opozorila Desa ki je vedela, da je to alpska možina (Eryngium alpinum), lepa, zelo redka, zaščitena rastlina. »Posebnost, ki raste na Liscu«, mi je nekoč povedal prijatelj Janez Tominec. Po zunanjosti se zdi, da je to osat, in naš znani strokovnjak, Ciril Planina na Kraj ?1520 - - POT OD OROŽNOVE KOČE DO DOMA NA KOf.INI v planine © objekti SPD t karavle grnničarjcv .........pastirske steze 1 2 3 idilično lepoto na deželi. Takega življenja danes na kmetih ni več. Tudi Pavla Perka ni več. Ostale pa so njegove črtice, v katerih bo ohranjen spomin na pisatelja in na nekdanje življenje in ljudi. Jože Gregorič moji kaplanski spomini 1. VESELI ŠKOCJAN Novo mašo sem imel v svoji rojstni župniji Poljane nad Škofjo Loko leta 1901, bogoslovje pa sem končal leto dni pozneje. Sredi avgusta 1902 sem dobil dekret za kaplana v Škocjan pri Novem mestu. Ko sem se odpravljal v svojo prvo duhovniško službo, mi je rekel poljanski rojak profesor dr. Aleš Ušeničnik, ki je bil prav takrat doma na oddihu: »V Škocjanu boste dobili za šefa Petra Bohinjca, ki je tudi pisatelj. Priporočam vam, da ga razguncate, da bo zopet začel pisati; zadnje čase se je zelo polenil. Sicer pa ne bosta imela dosti časa za pisateljevanje, zlasti vi ne, ker sta kaplana zelo vprežena z dušnim pastirstvom. Pomislite: deset podružnic in skoro vsaka ima pokopališče. Umrje kdo — pogreb, eno ali dve uri daleč! Potem pride še sedmi dan, trideseti dan in drugo, vse na oddaljenih podružnicah. Zaposleni boste dovolj, a kot pisatelj boste imeli tudi mnogo priložnosti, da boste spoznavali ljudi in njihove prigodbe.« To je bilo neke vrste idealno opozorilo in priporočilo, moja mati pa je bila bolj praktična žena in je dejala ob slovesu: »Prav bojim se, da se boš navadil piti, ker Dolenjci hudo pijejo!« »O, mati, tega pa ne!« sem odvrnil, »vino mi ne diši posebno, se mi zdi prekislo, zlasti tisti dolenjski cviček; žganja pa tudi ne pijem, saj me pri vsakem požirku kar strese.« Četudi slovesno, mi je bilo pri srcu tudi nekam tesno, ko sem se odpeljal na Dolenjsko. V Novem mestu mi je prvo dobrodošlico izrekel škocjanski rojak gospod Franc Vovko, moj nekdanji sošolec, ki je umrl 1. 1943 kot upokojeni župnik v Št. Petru pri Novem mestu. Župnik Bohinjec mi ga je poslal s kolesljem naproti, ker je bil sam zadržan: z neko družbo je bil ravno tisti dan odšel na lov. Domov je prišel skoraj isti hip, ko sva se midva z Vovkom pripeljala v Škocjan. Ko me je sprejel v veži župnišča, je imel še puško na rami. »Glejte, to je pa moja štola!« se je pošalil. »Pa ne mislite, da je res tako! Rad imam lov, vendar ni to moja vsakdanja zabava. Škocjanski župnik ima drugih skrbi dovolj. Poglejte, ravno popravljamo župnišče!« »Saj res! Prozaično delo, kajne?« »Hudo prozaično, posebno, ko moram imeti ponoči dežnik razpet nad posteljo, če nočem, da mi voda teče na glavo. Veste kaj«, je dostavil, »namenil sem se, da Vas poprosim za eno sobo v kaplaniji za toliko časa, dokler ne pride nova opeka, da bomo pokrili streho župnišča. Naši trgovci so tako netočni... Prva soba, recimo. Vi bi tačas stanovali v drugi sobi, saj imate še tako malo oprave.« »Gospod župnik, razume se, da to storim. Kako že pravi katekizem? Popotnike sprejemati... Ste res kakor popotnik brez strehe, ki išče prenočišča.« »Hvala, gospod kaplan! Vesel sem vaše prijaznosti. Upam, da se bova dobro razumela.« Tako sem bil sprejet in že naprej sem se veselil svojega sostanovalca. »Se bova včasih pomenila tudi kaj o literaturi«, sem si mislil. Prvega kaplana Josipa Abrama, ki je umrl v Ljubljani leta 1938, ob mojem prihodu tudi ni bilo doma. Ko je prišel in sem mu povedal, kako sva se z župnikom dogovorila, je bil čisto nasprotnih misli. »Zakaj si mu obljubil? Ne poznaš ga. V kapla-nijo bi se rad priselil, da bi nadzoroval ljudi, ki bodo prihajali k nama. Veš, ga žene neke vrste ljubosumnost. Premalo ljudi ima za seboj, kaplana mu jih prevzameta, ker sta pač vedno med ljudmi. On pa je vezan na pisarno in ima opravka predvsem z ženini in nevestami, pa še nekaj malega šole. Rad bi pridobil ljudi, da bi mu pomagali pri njegovih različnih načrtih. Veš, naš župnik vedno kaj novega snuje. Zadnje čase si je vbil v glavo, da mora del farovškega hleva spremeniti v žago. Žago na bencin hoče napraviti.« »Žago na bencin?« sem se začudil. »Jaz sem pa mislil, da ga bom pridobil za pisanje. Aleš Ušeničnik mi je priporočil, naj ga zdramim in da naj oba kaj lepega in dobrega napiševa!« »Ti bi že, ko bi Ti čas dopuščal, toda gospod Peter...«, se je nasmehnil Abram. »No, pa saj boš kmalu videl. Ko boš oblezel vse vasi po dolgem in počez in boš zvečer prišel domov blaten ali premočen in pošteno truden, si boš bolj želel postelje kakor večerje. Drugi dan pa ista pesem: Telče, Slanči vrh in drugo.« In res. Pozneje sem sam skusil; kako duhovniško delo v tako obširni župniji kakor je Škocjan, utrudi telo in duha. Sama proza in praksa. Lepa knjiga, pisanje in kar je temu podobnega, ne pride do veljave, razen še kdaj med počitnicami. Pisatelj pa potrebuje stalnega in mirnega ozračja, če hoče kaj ustvariti. Takega ozračja pa v velikih župnijah ni bilo nikoli. Komaj sedeš, da bi kaj bral ali napisal, te že nekdo nekam kliče. Kar spravi pero za mirnejše čase in če moreš, skrbi, da ti ne bo zarjavelo. Zunanje delo in pisateljevanje sta dva svetova, ki se oba hočeta uveljaviti, a se hkrati ne moreta. S tem pa nočem reči, da je bilo življenje v Škocjanu dolgočasna proza. Nasprotno! Med ljudstvom sem doživel polno poetičnih dogodkov in našel dovolj snovi, ki pesniku ali pisatelju ugaja in je porabna pri umetniškem ustvarjanju; toda nisem imel niti časa niti primernega razpoloženja za pisanje, zato je vse ostalo neizrabljeno. Po nekem tihem sporazumu smo si vsi trije razdelili delo med seboj: župnik pisarno, ponav-ljalno šolo in bližnja obhajila, Abram hribovske kraje in šolo na Telčah, jaz pa kraje v ravnini in šolo na Zameškem, ki so jo bili prav tisto leto dozidali. Zato sem si nabavil kolo in pomagal tudi župniku in Abramu, kjer je bilo treba. Hrano sva imela oba izgovorjeno pri župniku, Abram pa je imel pri sebi mater, da mu je gospodinjila. In tako se je začelo moje dušnopastirsko delo. Moram reči, da sem ga z veseljem opravljal. Bil sem mlad in zdrav, poln idealizma in volje do dela. Že prve dni po mojem prihodu se je pričela jesenska bera. Abram je šel s svojimi berovci po hribih, jaz po ravnem. Začeli smo zgodaj zjutraj. Prvo, kar me je presenetilo, je bilo to, da so be-rovci pili vino že v zgodnjih jutranjih urah. Ljudje so pač ponujali, skoraj silili, ker Dolenjci so zelo gostoljubni ljudje. Tudi meni so ponujali. Nikoli nisem bil abstinent, toda vedno sem se trdno držal načela: povsod samo pokusiti pijačo in nič več! Tako sem ravnal tudi pozneje. Sicer pa se mi pri pijači niti ni bilo treba premagovati, ker me vino ni mikalo, druge alkoholne pijače pa še manj. Zelo pa sem se bal za svoje spremljevalce, kakšni bodo do večera, če že zjutraj začnejo piti! Toda ni bilo hudega, ker Dolenjec ne pije, ne da bi zraven tudi jedel. Jedače pa je bilo povsod dosti na razpolago, ker bera in obisk duhovnika sta bila kmečkim ljudem tedaj prava slovesnost, skoraj praznik. Podobno je bilo tudi ob drugih prilikah, na primer na svatbah, ob godovanju. Na svatbah se je v tistih časih prav malo plesalo, pač pa veliko pelo, veliko pilo, a še več jedlo. Kokoši, race, purani so bili vedno pri hiši, da so imeli s čim postreči gostu, ki je prišel. Če je bila koča še tako majhna, gostoljubna je bila. Tako smo se tiste dni vsak večer pripeljali domov židane volje in s šopki za klobukom. Sedeli smo na polnih vrečah ter peli in vriskali. Tudi kaplan ni smel delati izjeme. Nihče ni bil pijan, vsi pa veseli, da imajo v svoji sredi kaplana, ki ga ljudje ljubijo bolj kot župnika, ker je pač imel več stika z njimi. Podobnih slovesnih priložnosti, ki so družile kaplana z ljudstvom, je bilo med letom še mnogo. Naj omenim samo poroke in svatovanja. Samo ob sebi je bilo razumljivo, da so vabili kaplana na vsako svatbo. Ker je bila poročna štolnina kaplanska pravica, je kaplan vedno tudi poročal. Vabilom se torej ni bilo moč ustavljati. Včasih sva bila na isti stavbi celo oba kaplana! Tisti, ki je poročal, je prišel vsaj popoldne, ko je opravil svoje dolžnosti drugje. Veselje in razpoloženje je bilo na vrhuncu, bilo je res kakor na »Mojzesovi ohceti«, kot poje naša ljudska pesem. Toda reči moram, da so peli samo lepe in dostojne pesmi; zaljubljenih je bilo malo, a še tiste poštene. Dolenjec zna svoj verski čut kaj lepo povezati s pesmijo o vincu. Še danes se spominjam pesmice, ki so jo peli na vsaki svatbi: Tam gori na oltarju ena tičica sedi, en glažek zrelga vinca v krempeljcih drži. Seveda je vsaka pesmica imela tudi svoj stalni refren: Le pij ga, pij ga, ven ga spij, pa druzega nalij! Na svatovanjih se niso dogajale kake hujše nerodnosti, vsaj v navzočnosti duhovnikov ne. Ne morem pa trditi, da vino v nravnem oziru ni delovalo slabo, kvarno. Od nekdaj velja, da je v vinu razuzdanost. Dokaz za to je bilo razmeroma veliko nezakonskih otrok v župniji. A tega so se ljudje tako privadili, da sem se dostikrat čudil, ko so se nekatera dekleta celo ponašala s svojim nezakonskim otrokom. In ko se je fant ženil, je kaj malo vprašal, kako je nevesta živela pred zakonom. Zato je bilo treba o tem v pridigah večkrat govoriti. In to je gospod Abram tudi storil. On je namreč vodil dekliško Marijino družbo, jaz pa fantovsko. Ne vem, kako je dandanes, morebiti je bolje v tem oziru. Lahko bi bilo, zlasti ko so bila dekleta na Raki, kakor sem pozneje videl, v teh stvareh vzorna. Le ko bi toliko bližnje priložnosti ne bilo! In pijače, pijače! Vsaka slovesnost je bila združena s pijačo: Martinova nedelja, žegnanja na podružnicah, godovanja, likofi... In povsod so hoteli imeti kaplana zraven. Ob žegnanjih je bila ključarjeva dolžnost, da je pripravil kosilo za organista, pevce in duhovnika. Navadno smo so vračali domov pozno popoldne in pripeli v vas, nekoliko »v rožicah«, četudi ne pijani. Reči pa smem, da sem se vedno zvesto držal svojega načela: vino pokušaj, a ne pij, da te ne premaga! Mati, v tem oziru si lahko zadovoljna s svojim sinom, čeprav so ga poslali na prvo službo ravno v veseli Škocjan. Tako nemirno življenje pa mi je začelo polagoma presedati, zdelo se mi je preveč hrupno za duhovnika. V bogoslovju so nam vedno priporočali samoto in notranjo zbranost, sedaj pa dan za dnem v hrupni družbi in vedno na nogah. Oglašala se mi je želja po mira in tihoti, da bi tudi pero prišlo do svojih pravic, kar v tem neprestanem vrvenju ni bilo mogoče. To misel sem nekoč na glas povedal pred župnikom Bohinjcem. V tolažbo mi ni vedel odgovoriti dragega, kakor to, da se njemu prav tako godi — ne sicer zaradi ljudi, ki ga niso toliko nadlegovali in motili, ampak zaradi načrtov, ki jih ima polno glavo, pa jih ne more uresničiti. Še vedno je mislil na motorno žago! Pokazalo se je, kako sva daleč narazen, vsak s svojimi ideali. On je bil namreč že zdavnaj opustil misel, da bi pisatelj Peter Bohinjec še kdaj pisal povesti. Žup-nišče je sicer pokril in ker je o pravem času dobil material, mu tudi ni bilo treba iskati zatočišča v kaplaniji. Spoznal pa sem, da ga tudi prvi kaplan Abram ni dobro razumel, ko je govoril o tistem nadzorovanju nad nama. Ne nadzorstva, pomoči je iskal pri ljudeh, da bi mu pomagali izpeljati načrte, v katere se je zagrizel. Ob tem naj opomnim, da se mu je pozneje vendarle posrečilo postaviti neke vrste žago na bencinski pogon. Ker pa ni imela dovolj dela, se ni mogla dolgo obdržati. Moje bivanje v Škocjanu, kjer se je rodil naš slavni misijonar dr. Ignacij Knoblehar, je šlo že v drugo leto, ko sredi aprila 1904 nepričakovano pride dekret, da sem prestavljen na Rako. V Škocjan je prišel za menoj moj nekdanji sošolec Rako-vec. Priznam, da sem kar nekoliko težko odhajal, ker so se mi ljudje zelo priljubili — mehki Dolenjci in zelo priljudni, a tudi brez trdne volje. Bili so pa med njimi tudi trdni, kremeniti značaji, ki so mi za vedno ostali v spominu. Tvarine, ki bi jo lahko porabil za pisanje, sem si mnogo nabral, a kdo ve, kdaj bo obdelana? Tudi Raka je velika župnija in kazalo je, da bo glavno dušnopastirsko delo slonelo na mojih ramah. (Napisano v maju 1967) 2. KAKO SE JE V ŽIREH ZIDALO Na Raki sem bil dobrih štirinajst mesecev, nato pa me je pot vodila na Gorenjsko, v Kranjsko goro. Tam sem ostal samo deset mesecev (1905 do 1906), potem pa so me poslali v Žiri. V času mojega službovanja v Žireh (29. IV. 1906 do 24. VIII. 1910) je bil to že nekak trg. Hiše sicer niso bile visoke, razen nekaterih boljših, a bile so lepe in snažne. Zlasti je bilo lepo videti vrsto hišic, ki so bile pozidane ob glavni cesti med Žirmi in Dobračevo, tako, da je ves kraj bil ena sama, lepa celota. To celoto pa je reka Sora delila in tako ločila Žirovce in Dobračevce v dve skupini, katerih ena je od nekdaj trdila, da je »klerikalna«, druga pa je zato pač morala biti »liberalna«. Tako je ljudi delila voda, ne pa prepričanje. Temu sem se nemalo čudil, ko sem prišel v Žiri, takšna ločitev ljudi se mi je zdela nenaravna. Sklepal seri), da mora biti kak poseben razlog, ki umetno vzdržuje to delitev. Zelo neprijetno je bilo, ker je skupina »liberalcev« po številu močno presegala skupino »klerikalcev«, kar je odločalo pri vsakih volitvah: slej ko prej je v Žireh zmagala liberalna stranka! Sumil sem, da se takšno stanje umetno vzdržuje. In čemu? Šlo je za novo cerkev, ki so jo hoteli postaviti, spor pa je nastal, ali naj bo cerkev na tej ali na drugi strani Sore. O tem še ni padla končna odločitev. Stvar mi je postala popolnoma jasna, ko je kmalu po mojem prihodu v Žiri prišla k meni skupina mož z dobračevske strani — torej »liberalci« — ki so mi razložili, da Ži-rovci hočejo na vsak način pridobiti škofa na svojo stran, da bi se nova cerkev zidala na starem mestu ali pa da bi se stara cerkev popravila, kolikor je potrebno. Vas Žiri je namreč takrat imela devet gostiln, kaj pa za gostilno pomeni bližina cerkve, to vsak ve. »A zakaj volite Dobračevci vedno liberalno stranko?« sem jih vprašal. »Vas je za dve tretjini, Žirovcev pa le ena tretjina. Tako je žirovska župnija pri nekaterih prišla na slab glas zaradi vašega liberalizma. Saj vendar vsi niste liberalci, vsaj meni se to zdi neverjetno!« »To tudi res ni!« so mi glasno odvrnili. »Liberalno stranko volimo pač iz nasprotovanja do Žirovcev, ker jih klerikalno vodstvo v Ljubljani vedno povzdiguje, češ to so naši možje. Ce so vaši, le naj bodo, v čast vam pa niso! Le naj pridejo ob nedeljah pogledat, kako se v Žireh pleše in kako malo Žirovcev prihaja k maši. O na volišče pa vsi, da bodo v Ljubljani vedeli! Mi pa v cerkev gremo, na volišče z njimi pa ne, iz protesta ne. Le kam so gledali viši predniki, ži-rovski kaplani, da so tem ljudem mogli zaupati? Ne rečemo, da so čisto vsi takšni, kakor je tudi med nami nekaj resničnih liberalcev, večina pa ni. Prosimo, povejte to v Ljubljani na pristojnih mestih, boste videli, da se bo stvar hitro zasukala na drugo stran!« Obljubil sem, da bom pomagal, kolikor bo v mojih močeh. Podprl bom tisto stran, kjer bom videl, da odločajo verski nagibi. S tem se je začelo v Žireh novo življenje. Že pri prvem sestanku, na katerega so prišli Žirovci, sem prigovarjal ljudem, naj si podajo roke čez Soro in naj složno delajo, če hočejo kaj doseči. Tako bo tudi župnija zopet dobila dober glas. »A kje bo stala nova cerkev?« je vprašal nekdo. »Župnik pravi, da na primernem mestu,« sem odgovoril. »Kje pa bo najbolj primerno mesto, bo odločila oblast, ki bo poslala inženirja, da bo pregledal ves kraj.« »Aha, zdaj pa že vemo, kje smo! Inženir, ki ga bo župnik podkupil. Mi ne damo cerkve Do-bračevcem. Cerkev mora biti na naši strani! Kdor z Dobračevci vleče, ta je sam liberalec. Možje, pojdimo!« Tako so tudi mene razglasili za liberalca, ker sem priporočal ljudem, naj se ravnajo po pameti, ne po slepi strasti. Kmalu nato so Dobračevci sklicali sestanek. Tudi tega sem se udeležil, ker so me povabili. Tu pa je bilo vse bolj veselo in živahno. Ljudi je prišlo zelo veliko, celo iz Žirov jih je bilo nekaj. Čutil sem, da so se zbrali pravi ljudje. Cerkev, ki se je imela zidati, nas ni razdvajala. Govorili so: »Mi smo pripravljeni in zadovoljni, da se cerkev postavi tja, kjer je prostor zanjo najbolj primeren.« In ko se je pozneje inženir odločil za prostor na dobračevski strani in je oblast njegovo odločitev potrdila, smo vsi občutili vez, ki je združila Žirovce in Dobračevce v eno. V žirovsko župnijo je prišla nova pomlad. A prišli so tudi novi politični viharji, ločitev duhov. Ne bom popisoval navdušenja na eni strani in sovraštva na drugi. Malone vsak dan me je Slovenski Narod, očrnil, da sem prinesel razprtijo v Žiri. In ker so se prav tedaj bližale volitve v državni zbor, je ves čas vrelo kakor v kotlu. Kako pa je bilo šele takrat, ko so se pri volitvah združili žirovski in dobračevski volivci za od prave strani postavljenega kandidata — takrat ni bilo navdušenja ne konca ne kraja. Kresovi so goreli, topiči so pokali in vse se je čudilo ... Pa pustimo to in poglejmo, kako je bilo z novo cerkvijo! Treba je bilo začeti. A kaj so storili Žirovci? Organizirali so se k odporu. Ob stari cerkvi je bila velika apnena jama, polna do vrha. Apno so bili navozili že nekaj let poprej Žirovci in Dobračevci, čeprav še ni bilo določeno, kje bo stala nova cerkev. Zdaj pa, ko je bilo odločeno, da poj de cerkev na drugo stran, so Žirovci rekli: »Apno, kar smo ga mi navozili, je naše. Mi pa smo za to, da se stara cerkev ohrani in popravi. Zato bomo svoje apno vzeli in ga shranili na naši strani, da ga bomo imeli pri rokah, ko se bo popravljala stara cerkev. Dobračevci naj svoje apno kar vzamejo in naj si sezidajo svojo cerkev!« In res! Nekega popoldne pride kakor na povelje polno vprežnih voz, ljudje pa z lopatami, in začno nakladati apno. Župnika pa prav takrat ni bilo doma — to so morali vedeti, zato so prišli. Kaj bo sedaj? Stal sem pri oknu župnišča in gledal vrvenje ljudi. Vmes so bile tudi ženske, ki so držale lopate v rokah in prav pridno pomagale. Novica je hitro prišla tudi na dobravčevsko stran, kjer je bil župan. Župan je bil razsoden mož. Pomiril je Dobračevce, ki so hoteli iti branit apno, in telefoniral v Idrijo, kamor je bil odšel župnik. Župnik Vidmar je po telefonu poklical orožniško postajo, naj ne dovolijo odvažati apna, ki je cerkvena last; brez župnikovega dovoljenja se ga ne sme nihče dotakniti! Kmalu nato se pojavijo ob apnišču trije orožniki in komandir zapove, naj se delo ustavi. Nastal je nevaren trenutek, kar videlo se je, kako je zašumelo in zavalovilo med množico. Po kratkem prerekanju so se ljudje z lopatami in vozmi počasi porazgubili. Le tu in tam se je slišala še kakšna grožnja in kletev. Oddahnil sem se. Stopil sem h komandirju in se mu zahvalil, da je s pravilnim nastopom preprečil nesrečo, ki bi se lahko zgodila. Skrbi pa še ni bilo konec. Ko se je že večerilo, župnika pa še ni bilo iz Idrije, me je začelo skrbeti, da ga ne bi razdraženi in morda nekoliko opiti ljudje kje počakali in se nad njim maščevali. Rečem, da sem bil tisti večer razburjen do skrajnosti. Šele, ko se je pred hišo ustavil voz, s katerega je stopil župnik, se mi je odvalil kamen od srca. Pozneje sem zvedel, da so bili nekateri res za to, da se nad njim znesejo, pa so jih menda ženske pregovorile, naj tega ne delajo. S tem je bil boj za novo cerkev končan. Apno je ostalo in so ga porabili za zidavo nove cerkve — koliko je bilo apna odvzeto, o tem ni nihče pozvedoval. In potem sem doživel še lepe dneve v Žireh, ko sem videl, kako so vzajemno kopali temelje za novo cerkev: Dobračevci v velikem številu in z veseljem, Žirovci pa v nekoliko manjšem številu in z manjšim veseljem. Po štirih letih pa sem zapustil Žiri, kjer je bilo za duhovnika izredno mnogo društvenega dela. Zato je tudi tukaj moje pero počivalo. Prosil sem za manjšo in odmaknjeno župnijo Češnjice v moravški dekaniji in sem jo tudi dobil. Šele tam sem se oddahnil in se pisanju lahko nemoteno posvetil. (Napisano v marcu 1967.) Pavel Perko dr. andreju gosarju v spomin Dne 21. aprila 1970 je v Trnovem v Ljubljani umrl dr. Andrej Gosar, univerzitetni profesor v pokoju. Zlasti v letih med obema vojnama je bil pokojni znan javni kulturni in politični delavec in je predvsem na socialnem področju opravil zaslužno delo. Doma je bil iz Dolnjega Logatca, kjer je bil rojen 30. novembra 1887 v obrtniški družini. Gimnazijo je obiskoval v Ljubljani, šel za nekaj časa v službo k južni železnici, nato pa na Dunaj, kjer je študiral pravo in tam iz prava tudi doktoriral. Po ustanovitvi narodne države leta 1918 je delal pri narodni vladi v Ljubljani kot poverjenik za socialno skrbstvo. Zatem je bil več let narodni poslanec in nekaj časa tudi minister za socialno politiko v Beogradu. Na tem mestu se je potegoval, da je bilo sprejetih več socialno naprednih zakonov. Nekaj let je bil tudi zastopnik Jugoslavije v socialnem odboru Društva narodov v Ženevi. Opravljal je še več drugih važnih upravnih in političnih služb. Ko se je umaknil iz aktivne politike, je bil imenovan za rednega profesorja ekonomije in sociologije na tehniški fakulteti ljublanske univerze. Po upokojitvi je še vedno delal in pisal. Med zadnjo vojno so ga Nemci odpeljali v koncentracijsko taborišče Dachau. Po srečni vrnitvi v domovino je živel tiho in delavno na svojem domu do smrti v 83. letu starosti. Nadškof dr. Pogačnik, je ob številni množici, ki se je zbrala k pogrebu, označil pokojnega Gosarja z besedami: »Umrl je vzoren krščanski mož, oče številne družine, idealen lik svoječasnega katoliškega javnega delavca. Njegov zgled molitve, resničnega katoliškega mišljenja in ravnanja bomo pogrešali, ko prav danes tako manjka vzorov, ob katerih naj bi se tavajoča mladina zgledovala ... Svoje iskreno in globoko krščanstvo je rajni Gosar dokazal v najhujših preskušnjah, tako tudi v koncentracijskem taborišču Dachau, kjer je razodeval resnično vdanost in iskreno zaupanje v Boga, celo bolj kot marsikak duhovnik. Po vojni je dr. Gosar prihajal vsak dan in ob vsakem vremenu v stolnico, kjer se je sivolasi starec krepil s kruhom življenja. Marsikoga je ganilo, ko je videl, kako je Gosar vedno pokleknil do tal. Dajal je pravi vzor značajnega in doslednega moža...« V znamenje priznanja mu je papež za 80-letnico podelil visoko cerkveno odlikovanje. Dr. Gosar je zapustil pomembno delo kot pisatelj spisov, člankov in obsežnih knjig s področja socialnih vprašanj. Članke in razprave s tega in sorodnih področij je objavljal v Slovencu, Novem času, Pravici, Jugoslovanskem obrtniku, Narodnem gospodarju, v Času in Socialni misli, ki ji je bil sourednik od začetka. Izdal je več samostojnih del: Narodno-gospodarski eseji (Ljubljana 1920), Odlomki socialnega vprašanja (Ljubljana 1921), Za krščanski socializem (Ljubljana 1923) in Socialna ekonomija (Ljubljana 1924). Zadal si je nalogo, da sistematično izgradi program in ideologijo krščanskega socializma ter ga skuša postopoma uveljaviti v slovenskem gospodarskem življenju. Poleg navedenih teoretičnih del o reševanju socialnih vprašanj je napisal svoje najobsežnejše in najpomembnejše delo v dveh zajetnih knjigah »Za nov družabni red«. S tem delom je še posebno izrazil svoje gledanje na krščanski socialni nauk in se z njim uvrstil med najodličnejše krščanske socialne teoretike. S predavanji je vzgajal akademsko mladino v socialnem duhu ter ji odpiral pogled v slovenske socialne probleme in s tem razumevanje zanje. Gosarjevo najpomembnejše delo Za nov družabni red je izšlo pri Mohorjevi družbi: prvi zvezek s podnaslovom Uvod in osnove kot peta knjiga Znanstvene knjižnice leta 1933, drugi zvezek: Cilji in pota, pa dve leti pozneje (1935) prav tako v zbirki Znanstvene knjižnice (8. zv.). Za Mohorjevo družbo je dr. Gosar napisal še dve knjigi: Kolektivizem? (1936) in Socialni nauk Cerkve po besedilu papeških okrožnic (1939). Obe zadnji deli sta izšli v zbirki Sodobna vprašanja. Že prvi zvezek Gosarjevega dela Za nov družabni red je dosegel izreden uspeh. Strokovna kritika je ne glede na svetovno nazorno stališče poedinih avtorjev delo zelo laskavo ocenila ter splošno priznala njegove vrline: veliko aktualnost, strogo objektivnost, globok realizem, pa izredno jasnost in gladko čitljivost. Nikjer še ni doslej pisatelj podal tako jasno svojih nazorov o socialnih vprašanjih. Dr. Boris Furlan je v kritiki srbske izdaje Gosarjevega dela zapisal v Sodobnosti (1933, str. 470), da »moramo toplo pozdraviti knjigo dr. Gosarja o socioloških in ekonomskih osnovah reforme družbe. Iz vse knjige veje neki zdrav duh, teoretsko znanje se srečno združuje s praktičnim izkustvom, zavest o možnostih praktičnega ostvarjanja zadržuje teoretska izvajanja v pravih mejah, tako da se pred nami razgrne živa slika socialne realnosti v vsej svoji prepletenosti in zveriženosti.« Drugi zvezek Gosarjevega dela Za nov družabni red je zbudil še več pozornosti in pohvalnih ocen kakor prvi, zakaj odlikuje ga poleg vseh vrlin prvega zvezka še izredna aktualnost in pisanost povsem konkretnih in socialnih vprašanj in problemov, ki jih je v tem zvezku sistematično pred-očil, razložil in pokazal pot do njihove rešitve. Medtem ko je prvi zvezek v celoti teoretičen ter so v njem socialni problemi samo kratko nakazani, je avtor v drugem zvezku vsa najbolj aktualna vprašanja povsem konkretno obdelal, tako kakor nam jih je postavljalo vsakdanje življenje v takratnem času. V tem drugem zvezku pisatelj na široko obravnava tudi vprašanje samoupravljanja. Pisatelj je nekje sam zapisal, da je bil njegov namen »pokazati vso sestavljenost in pisanost moderne družbe in tako imenovanega družabnega življenja ter razkriti njegovo dinamiko.« Z delom pa je hotel predvsem med slovenskimi izobraženci zbuditi zanimanje za moderna socialna vprašanja, za njih študij ter za uspešno in smotrno socialno delovanje. V tem je bila za tisti čas še posebna vrednost tega Gosarjevega dela, ki bo ostalo zanimivo in tehtno pričevanje o študiju in reševanju socialnih in gospodarskih problemov pretekle in polpretekle dobe. Gosar se je pri nas prvi zavzemal, da bi v vse višje šole vpeljali kot redni predmet pouk o socialnih vprašanjih. Družba sv. Mohorja je pred vojno založila še eno Gosarjevo delo: »Socialni nauk Cerkve po besedilu papeških okrožnic« to je okrožnic papežev Leona XIII. Rerum novarum in Pija XI. Quadragesimo anno in Divini Redemptoris. V tej knjigi je avtor zbral in po snovi sistematično razvrstil ves socialni nauk Cerkve, kakor je obsežen v navedenih treh okrožnicah. Celotno delo pokojnega dr. Gosarja zasluži temeljite in pravične ocene. jezikoslovec p. stanislav škrabec spet med nami (Ob odkritju spominskega znamenja na Kostanjevici pri Gorici) V začetku vojne Italije z Avstrijo, maja 1915, so Italijani pričeli sicer bolj prizanesljivo obstreljevati tudi Gorico. V naslednjih mesecih so že padale granate na kostanjeviški samostan nad mestom. Frančiškani so se v dramatičnem begu umaknili 28. novembra 1915 v njihovo ljubljansko zavetišče, med njimi, čeprav s krvavečim srcem, tudi p. Stanislav Škrabec. Za njimi se je Kostanjevica skoro do tal zrušila z znamenitimi štuka-turami v cerkvi in marmornatimi sarkofagi v burbonski grobnici (kovinasto srebrne krste francoskega kralja Karla X., njegovega sina in drugih kraljevih rodbinskih članov so začasno zavarovali drugje). Nedolgo po vojni pa je iznajdljiva stavbena podjetnost italijanskih mojstrov obnovila svetišče, samostan, grobnico v prvotnem obsegu in slogu. Kraj je dobil slovensko ime Kostanjevica po nasadu divjih kostanjev ob križevem potu, a ji pravijo tudi Na Kapeli od takrat že, ko je bila 1623 postavljena prva kapela, za njo sredi 17. stol. že večja cerkev s samostanom po sedanji podobi. Za Jožefa II., avstrijskega prosvetljenega cesarja, je občutila hudo preganjanje, a so jo 1796 ponovno posvetili in 1811 jo izročili svetogorskim bratom sv. Frančiška, pozneje samostojni slovenski frančiškanski družini v ljubljanski provinciji, ki je s p. Stanislavom Škrabcem in ostalimi očeti slovela v mestu in v podeželju. Med prvo in drugo vojno so jo upravljali še dobri tridentinski redovniki. Za čuda, ohranili so ji bogato knjižnico z okrog 12.000 izvodi in v nji Bohoričevo slovnico ter druge redkosti. Sedanja družina (p. Andrej Vovk, gvardjan, z njim p. Karel Dijak, p. Matej Papež in bratje novinci) ob skrbnem dušebrižništvu (saj je in bo Kostanjevica župnija mesta Nove Gorice, dokler se ne zgradi škofijska stolnica v mestu 9 Mohorjev koledar 129 P. Stanislav Škrabec in spominska plošča, ki mu jo je postavil Klub starih goriških študentov in so jo odkrili 24. maja 1970 na Kostanjevici pri Gorici P- STANISLAV ŠKRABEC, ■ ' > i - si mm slovenskega JEZIKA d I. S O "7ika vy10jstlr UČENI Ti SLOVENEC V- i I. V S\V.O'sV\Vv JE ŽIVEL NAD 42 LET iN \ \ L !.-T PLEttlNlTlL BESEDO NAŠO- K" 1 V STAR« vrtjOi.NTOv I9.TO - samem), ob vzdrževanju cerkve Marijinega Oznanjenja in samostana, je velika sejalka božje in slovenske besede na meji med staro in novo Gorico. Za samostanskimi zidovi na kostanjeviškem sončnem griču pri Gorici je 42 let (1873—1915) snoval in pisal jezikoslovne razprave p. Stanislav Škrabec, tihi redovnik — učenjak, znan zlasti slovanskemu znanstvenemu svetu. Tedanji goriški študentje so ga včasih obiskovali, v pogovorih z njimi je proučeval in primerjal njihova goriška narečja, pa so ga večkrat omenjali pri učenju slovenščine. Iz njih porojeni Klub starih goriških študentov, tistih še pravovernih, prekaljenih v dveh vojnah, nezastarelih, vsaj v dobrih spominih ne, je na Kostanjevici, na razgledni terasi, na pročelju porte frančiškanskega samostana postavil kulturno znamenje, ki ga je v nedeljo 24. maja 1970 slovesno izročil vsem Slovencem v opomin in spoštovanje. Klubov večni predsednik France Gorkič je pozdravil predstavnike občine, Slovenske akademije znanosti in umetnosti, Društva slovenskih književnikov,^ zastopnike, šolnike iz zamejske Gorice in domačine. Dr. Fran Bezlaj, univ. prof. iz Ljubljane, je podrobno orisal p. Škrabca — jezikoslovca, klasičnega filologa, ki je bil rojen 7.1. 1844 v Hrvači pri Ribnici, napravil gimnazijo z maturo v Ljubljani 1863, dovršil bogoslovje (2 leti v Gorici, 2 v Novem mestu), postal 1867 redovnik, in je 1868 že poučeval klasične jezike in slovenščino na frančiškanski gimnaziji v Novem mestu, se potem izpopolnil v klasični filologiji na univerzi v Gradcu (1870—1873). Zatem ga že srečamo kot profesorja, ravnatelja na redovniški gimnaziji v Kostanjevici pri Gorici, vse do 1.1915. Ker mu v tistih časih niso omogočili ne v ljubljanskih ne v goriških časopisih objave njegovih razprav, je na platnicah samostanskega glasila »Cvetje z ver-tov sv. Frančiška« objavljal jezikoslovno gradivo v vseh 32 letnikih (1880—1915 v Gorici, do 1918 v Kamniku), ki jih je sam uredil. So to študije o glasu in naglasu našega književnega jezika v izreki in pisavi, o oblikoslovju, fonetiki, sintaksi, skladnji, narečjih, o pravopisnih opazkah, o možnosti izdaje znanstvene jezikovne slovnice s primerjanjem še tujih, posebej slovanskih jezikov in izdaje tesnopisa kot svetovnega jezika, kar vse prinašajo tudi njegovi Jezikoslovni spisi (okrog 1915 do 1921). Smrt ga je dohitela pri delu 6. oktobra 1918 v Ljubljani. Najlepši spomenik postavimo učenemu Slovencu, če izberemo najpomembnejše razprave in jih izdamo v njegovih zbranih spisih. Redovnik p. prof. dr. Roman Tominec, Škrabčev učenec, je odkril lepo marmornato ploščo, zbrane prisrčno nagovoril in obenem razgrnil tudi resnično podobo patra Škrabca, ki je bil jezikoslovec svetovnega slovesa, redovnik samostanske skromnosti. Še je zaznavna njegova delovna celica v nadstropju, nekoč natrpana s knjigami, ki jo je sam pospravljal in pometal. Učenost in ponižnost! Od Slovenske akademije znanosti in umetnosti je spominu slovenskega učenjaka prinesel literarni pozdrav književnik dr. Lino Legiša, a iz stare Gorice prof. Rado Bednafik, zgodovinar, pisatelj, eden od tistih starih študentov, ki so ostali slovenski oratarji v zamejstvu, in je živo priklical p. Škrabca v okvir goriških časov izpred prve vojne. Med slovesnim odkritjem sta moški pevski zbor »Jadran« iz Vrtojbe in mešani pevski zbor iz Kromberka odpela, prvi počitalniške budnice o bučanju morja, o škropitvi srčne krvi, o gromu Triglava, drugi ob prikazanju naše mile zvezde, ob šumenju bistre Soče in naročilu boljših dni. Samostan Kostanjevica pri Novi Gorici Mlad študent je z Gradnikovo Kostanjevico zbudil romantiko tistih časov, a star študent se je v verzih spomnil, kako so hodili na Kostanjevico od postaje do postaje, od kapelce do kapelce, kako jim je pater Škrabec vse odpustil in še zdaj, ko v grobnici Burboni mirno spijo, zunaj še študentje stari žvrgolijo. Z razdvojenimi čustvi zremo na Gorico in na Novo Gorico, vendar na obeh straneh sije goriško sonce, cvetejo kostanji, akacije, v njih gostolijo slavčki, na obeh straneh gre pogled naokrog na gore in ravnine. Staro in novo, starost in mladost združuje Kostanjevica. V samostanu je bila ob tej priložnosti odprta razstava Škrabčevih knjižnih del in gradiva o njem (odlično jo je uredil knjižničar Marijan Brecelj) in še Škrabčevih spričeval, dokumentov, rokopisov, slik iz njegove zapuščine. Nekje je jezikoslovec Škrabec zapisal: »Jaz sem želel od svojih gimnazijskih let nadalje, in to je bil poglavitni del mojega jezikoslovnega prizadevanja do današnjega dne, da bi se naši knjižni slovenščini ustanovila edinstvena, čedna pa obenem čista slovenska izreka, veljavna za šolo in javno občevanje olikanih stanov.« Ludvik Zorzut ob osemdesetletnici amerikanskega slovenca Slovenci so se začeli množično izseljevati v ZDA šele v osemdesetih in devetdesetih letih preteklega stoletja. Resda niso šli tja vsi z namenom, da bi tam stalno ostali, ker je večina izmed njih odšla samo zato, da bi nekaj zaslužila in se potem vrnila domov. Med njimi pa so bili tudi taki, ki so po večkrat prišli in se vrnili. Zato so se v borbi za vsakdanji kruh neprestano selili iz kraja v kraj ter se tako razkropili po širnem ameriškem kontinentu, ne da bi bili med seboj narodnostno, versko ali kako drugače povezani. Tako je bilo npr. v rudnikih države Minnesota že pred letom 1890 zaposlenih več tisoč Slovencev, ki niso imeli nobene duševne hrane, zabave in razvedrila. Slovenski misijonar Jožef Franc Buh (1833—1922), ki je tedaj deloval med njimi, je prvi uvidel potrebo, da mora za te ljudi nekaj storiti. Po daljšem razmišljanju je prišel do zaključka, da bi jim bil dober slovenski časnik v veliko korist. O tem načrtu je veliko razpravljal s slovenskimi bogo-slovci iz Št. Paula, ki so prihajali k njemu na počitnice, pa tudi z rojaki, ki so hodili in se sestajali v slovenski trgovini J. J. Murnik & Co. v Towru. Tam se je spoznal tudi z Antonom Murnikom, ki se je pozneje odločil, da uresniči njegovo za- misel in prične izdajati prvi slovenski časnik v ZAD: Amerikanski Slovenec. Ideja o izdajanju Amerikanskega Slovenca je izšla torej iz Tovvra. Ker pa je bil ta takrat še neznatno naselje na divjem severu Minnesote, je bil Murnik mnenja, da je bolje, če prične izdajati list v Chicagu, ki je bilo že tedaj veliko trgovsko mesto, čeravno ni bilo v njem kdovekaj Slovencev. Iz pisanja dolgoletnega urednika Amerikanskega Slovenca in najboljšega poznavalca njegove zgodovine Johna Jericha izvemo, da je dobil Anton Murnik v Chicagu kmalu nekaj navdušenih sodelavcev, s katerimi je pripravil vse potrebno za izdajanje časnika. To so bili: Franc Zalokar, Jožef Verščaj, Ivan Grilc, Alojzij Skubic, Antonija Zalokar in njen poznejši mož Ivan Lesar, ki je prišel tja, ko so bila dela za list že tako rekoč nared. Glavni delež priprav je bil seveda na Murniku, ki je imel na skrbi razen tiskarne, denarja, pomožnega urednika in stavca še potreben dopisniški krog. Pri tem, žal, ni imel sreče. Izseljencev, ki bi bili vešči pisanja, razen duhovščine skoraj ni bilo. Le-ta pa je bila preveč zaposlena z dušno-pastirskim delom med tujerodci, zato tudi ni čutila potrebe po slovenskem listu. AMERIKANSKI SLOVENEC. Entcrcd nt tke Post Officc of Cliie o, 111. as Sečnini Clns« M nt ter. 1. Štev. Cliioa-go, 111., 3. septembra 1SS1. Teoaj X. 9» 131 Jožef F. Buh Po končanih pripravah je izšla 3. septembra 1891 prva številka Amerikanskega Slovenca. Izdajatelj in urednik Murnik je zapisal v uvodniku med drugim: »Ker Slovenci žive raztreseni po vseh državah severne Amerike, se je bati, da upeša in se zgubi vera in slovenski jezik, čeravno ne že pri naseljencih, a vendar skoro gotovo pri njih naslednikih, je neobhodno potrebno in amerikanskim razmeram potrebno, da imamo časopis v svojem jeziku ... Namen .Amerikanskega Slovenca' je v prvi vrsti združenje vseh amerikanskih Slovencev, ker le z združenimi močmi se moremo ponašati kot narod in braniti se potujčenja. List bode slovenskemu ljudstvu ne samo v zabavo in kratek čas, ampak tudi v korist v oziru dela in zaslužka in tako v zboljšanje materialnega stanja naših rojakov ...« Po izidu desete številke je Amerikanski Slovenec nenadoma prenehal izhajati. Urednik je nekaj dni zatem pisal bogoslovcu Matiji Šavsu v Št. Paul, da je zbolel in omagal, ker je bil sam za vse in ker se tudi ni mogel zanesti na pomožnega urednika Grilca. Naj je bilo to res ali ne, enajsta številka Amerikanskega Slovenca je izšla 4. marca 1892 v Tovvru. Izdal in uredil jo je Jožef F. Buh, ki je list odkupil in tam ustanovil prvo slovensko tiskarno v ZDA. List je imel tedaj nekaj nad 200 plačujočih naročnikov, pošiljal pa se je na 530 naslovov. S spremembo uredništva je Amerikanski Slovenec vsekakor napredoval. Buh mu je preskrbel močan dopisniški krog iz šentpaulskih bogoslov-cev, ki so vneto polnili stolpce novega časnika-z izvirnimi prispevki in prevodi. Pa tudi slovenski duhovniki mu niso odrekali občasnega sodelovanja. Med bogoslovci sta bila najbolj znana Andrej Smrekar in Anton Vilman. Smrekar je že tedaj prevajal Shakespearea, Vilman pa je prvi Slovenec, ki je prevedel iz izvirnika Lewisa VVallacea roman Ben Hur, ki je potem izhajal kot podlistek v Ame-rikanskem Slovencu; med sodelavci-duhovniki pa je bil brez dvoma najpomembnejši jolietski župnik Frančišek S. šušteršič, ki je prav preko Amerikanskega Slovenca ustanovil leta 1894 prvo slovensko podporno organizacijo v ZDA: Kranjsko-slovensko katoliško jednoto (zdaj: Ameriško-slovensko katoliško jednoto), ki je po številu članstva in finančnih sredstvih med slovenskimi podpornimi organizacijami v ZDA danes na drugem mestu, od septembra 1946 dalje pa tudi lastnica in izdajateljica Amerikanskega Slovenca. Kljub zagretosti mladih dopisnikov pa se je iz dneva v dan bolj občutilo, da nima list pravega urednika, ki bi znal obilico raznovrstnega gradiva pravilno izbrati in urediti ter s tem napraviti časnik pestrejši in mikavnejši. Buh za to ni imel potrebnih sposobnosti, bil pa je tudi preveč zaposlen z misijoni. Leta 1897 je pretresel slovenski živelj v ZDA polom Jeramovega poskusa zadružništva v Rajski dolini (Eden Valley, okr. Mendocino). Vodja te naselbine Peter Josip Jeram je namreč zakrivil, da je prišlo nad dvesto slovenskih izseljencev ob vse svoje premoženje. Tudi Amerikanski Slovenec je bil vmešan v to afero, ker je bil glavni agitator za to naselbino. Urednik Buh se sicer od vsega začetka ni strinjal z Jeramovim brezglavim početjem, ni pa odločno nastopil proti niti tedaj, ko je bil obveščen, da gre vse po zlu. Zato so mnogi naročniki odpovedali list. Buha je to potrlo in da bi se rešil tudi dolgov, ki so se večali z izdajanjem časnika, ga je 1899 prodal Amerikansko-slovenski tiskovni družbi v Jolietu. S preselitvijo v Joliet je doživel Amerikanski Slovenec pravi preporod. Frančišek S. šušteršič si je kot glavni urednik pridržal le članke načelne vsebine, medtem ko je urejevanje prepustil po- Anlon Murnik klicnemu uredniku Filipu Gorjupu, ki je v kratkem času dvignil kvaliteto časnika na zavidljivo višino. Zal, da ni to trajalo dolgo. Kmalu po šušteršičevem odhodu v domovino (1910) je pričel list nazadovati. Urejevali so ga več ali manj sposobni uredniki, ki pa še zdaleč niso dosegli svojega predhodnika šušteršiča. Na nesrečo je prišlo v tem času še do spora med Kranjsko-slo-vensko katoliško jednoto, katere glasilo je bil Amerikanski Slovenec, in Amerikansko-slovensko tiskovno družbo, ki ga je izdajala. Posledica tega je bila, da se je Kranjsko-slovenska katoliška jednota osamosvojila ter pričela izdajati v januarju 1915 svoje glasilo. Tedaj je pretil konec Amerikanskemu Slovencu, ker ni bilo nikogar, ki bi mu bilo mar njegovo nadaljnje izhajanje. Nazadnje ga je leta 1924 kupila že iz rok Nemca Edvarda Winklerja Slovenska tiskovna družba Edinost, ki se je edina zavedala pomembnosti prvega slovenskega časnika v ZDA, in ga preselila v njegovo rojstno mesto Chicago. Tu je izhajal leto dni združen z listom Edinost pod naslovom Edinost-Amerikanski Slovenec. Leta 1925 pa je referendum odločil, da nadaljuje izhajanje s prvotnim imenom Amerikanski Slovenec. Tako izhaja še sedaj. V Chicagu se je Amerikanski Slovenec ponovno postavil na noge. Izkušeni urednik John Jerich ga je s svojimi sodelavci vsebinsko dvignil na tako raven, da je postal resnično vodilni katoliški politični dnevnik ameriških Slovencev. Kot tak je mogel opravljati naslednjih 22 let pomembno narodnostno poslanstvo. Zaradi vojnih razmer je od 1943 dalje izhajal samo še dvakrat na teden. V septembru 1946 ga je kupila Kranjsko-slovenska katoliška jednota in od 9. oktobra istega leta izhaja le še kot njeno tedensko glasilo v Clevelandu. S tem, da je postal glasilo jednote, se je ognil usodi mnogih sloven- John Jerich Frančišek S. šušteršič skih izseljenskih časnikov in časopisov, ki so morali prenehati izhajati, ker je bilo premalo naročnikov. Starim izseljencem je bil njihov slovenski časnik več kot navadni poročevalec. Bil je del njihove stare domovine, s katero so bili do smrti čustveno povezani. Njihovim otrokom, ki so že rojeni v Ameriki, pa to ni več. Bodočnost slovenskega izseljenskega časnikarstva je zagotavljana le ob pomoči tamkajšnjih podpornih organizacij. Vendar je tudi bodočnost teh organizacij v sedanji obliki negotova. Naj bo kakorkoli, Amerikanski Slovenec je lahko na svojo do zdaj prehojeno pot ponosen. Združeval je naše rojake in ohranjeval slovenstvo do današnjih dni. Med desetimi časniki in časopisi, ki danes še izhajajo v ZDA, je Amerikanski Slovenec na častnem mestu ter je trenutno tudi najstarejši slovenski časnik na svetu. Jože Bajec NOVEMBRSKA NOČ Pod neba modrino .težka noč počiva. Na nebo pripeta so drevesa kriva. Luči v tri nadstropja, stroj nekje utripa. Iz močvirja megla se nad hiše vsipa. Megla v srce lije, megla zvezde pije. Rezek krik. — Ob stroju nekdo v smrtnem boju. Jože Pogačnik (Iz zbirke Pesmi mladih let) usoda naše ljudske pesmi Večkrat slišimo opozorila, da je za zbiranje pesmi zdaj skrajni čas, če ne že morda prepozno, ker je od vojne sem življenje vse drugačno. Kot da so bila minula stoletja brez velikih pretresov! Vsaka doba je bila po svoje razgibana, v vsaki je ljudsko izročilo nastajalo in propadalo, v vsaki so tožili za »dobrimi starimi časi«, polnimi lepih pesmi, in v vsaki dobi se je pojavljalo tudi vprašanje, kako bo v bodoče z ljudsko ustvarjalnostjo. Že prvi zapisovalci v začetku prejšnjega stoletja so tožili, da nekaterih pesmi nihče več ne zna in zapisovanje se je zdelo kot reševanje starin, ki propadajo. Dandanes slišimo praviti podobno: Pesmi bodo šle s starejšimi pevci vred v grob, ker mladina ne mara zanje. Ali niso bili ti starejši pevci pred kakšnimi petdesetimi leti tudi mladi, prav tista mladina, o kateri so trdili, da ne zna več peti? Kaj pa, če so vse tožbe le nepotrebno nerganje in v resnici ljudska pesem sploh ne propada, samo spreminja se? Kot pojav, kot poseben izraz glasbenega izživljanja ljudska pesem morda res še ne bo tako brž zamrla, res pa je tudi, da nima več tistega pomena, kot ga je imela pred zadnjo vojno ali še celo pred prvo. Vsakdanje življenje, ki ga prva vojna marsikje ni kdovekaj prizadela, se je po drugi skoraj povsod bistveno spremenilo. Ljudje so opustili mnoge navade, ki so se zdele prej nedotakljive. Industrializacija je prodrla tudi na podeželje, po* spešila tempo življenja, nove tehnične pridobitve so izpodrinile stari način dela. Vse to seveda ni moglo biti brez posledic za ljudsko pesemsko izročilo, zlasti tisto, ki je vezano na posebne okoliščine npr. na razne navade ob življenjskih in koledarskih praznikih, na skupno delo, fantovščine, obrtniško dejavnost ipd. Če te okoliščine preminejo, tudi pesem, ki jih spremlja, ne more več živeti, ker za njen obstoj ni več pravega razloga. Zato tožba, da je dandanes manj petja, kot ga je bilo včasih, ni prazno jadikovanje po starih časih. V resnici je bilo nekdaj na podeželju več priložnosti za petje in več potrebe po njem, saj ljudje skoraj niso poznali druge zabave. Radia ni bilo, pa so si morali zapeti, da kakšno delo, ki je bilo dolgočasno, ne bi postalo še moreče. Brž ko postane ljudstvo iz ustvarjalca in ohranjevalca pesmi le njen poslušalec, petje pa prevzamejo razni zbori, ansambli in radio, se začne proces nekakšne razlastitve, ki privede do tega, da sega mladina po popevkah, ljudska pesem pa postaja vse bolj muzejski predmet. Včasih je bila pesem sestavni del vsakdanjosti in praznikov, pa ne zato, ker bi bilo življenje lažje, marveč ker so ljudje čutili potrebo po njej, ker preprosto niso mogli živeti brez nje. Stara žena na Dolenjskem mi je pred leti zagotavljala: »Vse je bilo s petjem, pa čeprav smo bili trudni. Včasih nisem mogla nog premikat, pa sem bila tako dobre volje! Tako smo peli, da se je vsa dolina tresla, ko smo šli doli s planin (= senožeti v gori).« To ni bilo pretiravanje ali olepšavanje spominov iz mladih let. Saj so podobno povedali tudi v Prekmurju: »Nekad se je strašno dosti pelo: pri kopi, pri žetvi, v jesen, gda smo koruzo brali in gda smo jo liipali. Zvečer od šeste, sedme ure pa te do polnoči so malokdaj pesmi prenehale. Pa zvečer, gda smo s polja šli na sezonskem deli, vsak večer smo tak peli do doma! Po celo uro smo šli daleč s polja domov. Peli smo tak, kak je šteri najbolje mogev. Vsak je pozabiv, če smo bili trudni. Samo veseli smo bili.« Kostelka je pripovedovala, koliko petja je bilo pri njih, kadar so steljo želi: ženske, stare in mlade, so se zbrale v gručo in so zapele, da se je slišalo na vse strani; vedno so se postavile na mesto, od koder se je dobro slišalo. Petje je bilo ljudem tudi v užitek. To starejši pevci večkrat priznajo. Zato je bilo kakšno pusto zimsko delo celo dobrodošla priložnost, izgovor, da so mogli priti skupaj, peti in plesati. Na Gorenjskem so naravnost povedali: »Za del ni no-benmo blo, ampak za tist, k je blo lušn na konc.« Nekje na Gorenjskem pevcev ni bilo sram priznati, da so se v mladih letih skoraj razveselili, če je kdo v vasi umrl, ker je bila pri njih navada, da so peli tudi pri mrliču, dokler je ležal na mrtvaškem odru. Petje v gostilni ni bilo pijansko vpitje, saj so ponekod omizja tekmovala, pri katerem bodo znali več pesmi, lepše in ubranejše. »Veste, kok pride petje ven?«, je razlagal star kmečki gospodar v zgornji savski dolini. »De smo vsi trezn, pa pridemo ta prav vkep, pa mav popijemo, pol pride pa tak petje ven, da b ga rajtam sam Bogec poslušov.« Karla Živčkova Nikoli in nikjer niso bili vsi ljudje v kraju dobri pevci in tudi veselja za petje so imeli nekateri več kot drugi. Taki vneti pevci, ki so znali ponavadi veliko pesmi, ostanejo ljudem dolgo v spominu. O njih pripovedujejo kot o pravih ohra-njevalcih — včasih tudi ustvarjalcih — pesemskega izročila. »Ona je zmeram pela«, je zatrjevala neka žena na Notranjskem o svoji sestri. »Ona je pela, kadar je pomivala, je pela, kadar je pospravljala, kadar je plela ali okopavala, ona je zmeram pela.« V Begunjah na Gorenjskem so vedeli povedati, da je bila Gončeva mati taka pevka: stara suha ženica je ves dan presedela v postelji in pela. Otroci so hodili k njej v vas in jo poslušali. Še zdaj se spominjajo, da je imela »prov švoh fletno štimco« in da je znala pesem o Pegamu in Lambergarju. V Vinjah pri Dolskem je pred prvo svetovno vojno živela revna dninarica Živčkova Katra. Pisati in brati ni znala, imela pa je redek pevski dar. Petdesetletna je ižanskemu organistu Francu Kramarju, ki je bil tačas eden najboljših zapisovalcev naših melodij, zapela čez dvesto pesmi, med njimi take, ki jih že nihče drugi ni več znal. Na Štajerskem, v Zlatoličju pri Ptuju, je Kramar iztaknil neko šiviljo, Marijo Tement, ki je imela debel zvezek pesemskih besedil vsake vrste in je za vse znala melodije. Tudi med moškimi se dobijo taki pevci. Pred kakšnim letom je umrl Matija Koštric, kmet iz Žižkov v Prekmurju, ki je še kot mlad fant pel dr. Francu Kimovcu, ko je zapisoval pesmi po Prekmurju, pozneje pa še drugim, vse do zadnjega. Bil je neutruden, vzdržal je ure dolgo in si natanko zapomnil, kaj vse je komu zapel. Vsaj dvesto pesmi je znal, sodeč po zvezkih besedil, ki si jih je bil z leti sam zapisal. Na Notranjskem mu je bil podoben Andrejčev stric iz Dobca pri Begunjah. Ko smo zvedeli zanj, je bil že pri devetdesetih, droban, žilav možiček, uren v nogah in bister. Nečakinja je povedala, da sta pozimi vse popoldneve prepela pri peči. V Tuhinjski dolini smo ob neki priložnosti spoznali cestarja, moža srednjih let in očeta številne družine. Veljal je za dobrega pevca, pa smo ga naprosili, naj nam zapiše začetke pesmi, ki jih zna, da bi šlo snemanje hitreje od rok. Stopetdeset jih je nabral, fantovskih in nabožnih, svatovskih in mrliških, veselih in žalostnih, zdravic in pripovednih. Po Kostelskem se spominjajo, da je pred več desetletji živela tam stara Minca Hatova, napol dninarica, napol beračica. Hodila je po hišah, kaj malega delala in veliko pela. Za najstarejše in najlepše pesmi so trdili, da so si jih zapomnili od nje. Še in še bi lahko naštevali iz vseh slovenskih pokrajin, čeprav za vse take pevce in pevke niti ne vemo. Prvi zbiralci so le redko zapisali tudi ime pevca, podatki pri Stanku Vrazu ali O. Cafu so izjema. Navsezadnje ne gre toliko za ime kot za dejstvo, da je bilo in je še ohranjevanje pesmi v veliki meri odvisno od posameznih nadarjenih in za petje vnetih pevcev in pevk, ki so v otroških in mladostnih letih poslušali starejše, potem pa svoje znanje posredovali otrokom. Ne govorimo kar tako o pesemskem »izročilu«! To prehajanje iz roda v rod je mogoče včasih naravnost zasledovati. Pred leti umrla pevka Frančiška Jemec pd. Pan-greva iz Žej nad Dolskim — v dveh popoldnevih • •' • ~ is*' - ' " ' ' o »t. --n ,f» J><- Eden izmed mnogih zapisov narodnih pesmi (z melodijo vred) ižanskega organista Franca Kramarja, enega najboljših zapisovalcev narodnih melodij. nam je zapela v magnetofon okrog stopetdeset pesmi — je povedala, da si je večino pesmi zapomnila od svoje matere, ta pa od prej omenjene Živčkove Katre iz Vinj. V Globeli pri Sodražici so bili dobri pevci pri Skončnih. Mati, Skončna Rezka, je pred več kot 60 leti pela Janku Zirov-niku, učitelju, ki je takrat prišel zapisovat v Ribniško dolino. Njena hči, tudi Rezka, je materino izročilo prinesla z doto vred k Trščevim na Jurje-vico in ga zapustila doraščajočim otrokom. Enako so storili vsi Skončni, tako da pesem tudi v najmlajšem rodu, ki zdaj drgne šolske klopi, ni zamrla. V Gornjem Seniku pri Monoštru je pripovedovala porabska Slovenka, tridesetletna Ve-riška, da je otroška leta preživela večinoma v družbi prababice, materine stare matere, ki je bila pevka še v pozni starosti. Ko sta z dekletcem pasli, sta skupaj prepevali in mala je morala toliko časa ponavljati vsako pesem, da jo je znala natanko tako kot starka. Veriška je zdaj sama mati in zvečer, ko gredo otroci spat, jim z možem prepevata. Da pesem ni kakor plevel, ki raste sam od sebe, marveč da je kakor roža, ki jo je treba gojiti, dokazujejo mnoga pričevanja dobrih pevcev. Takrat, ko je bilo fantovsko petje na vasi še povsod v navadi, so fantiči, ki še niso smeli v druščino, od daleč poslušali, kako je treba »vzeti • čez« ali basirati. Takega, ki je znal lepo po fantovsko zavzdigniti pesem, so bili fantje pripravljeni sprejeti medse tudi pred predpisano starostjo. Pa se je primerilo, da so imeli v neki hiši hlapca, ki je znal posebno lepo peti, in mu je doraščajoči domači sin dal cel goldinar — za tiste čase ve- liko denarja —, da ga je skrivaj učil umetnosti ubranega fantovskega petja, ki je ena izmed posebnosti slovenskega pesemskega izročila. Več-glasno petje je Slovencem nekako prirojeno. »Za petje mora biti družba, sam ne moreš peti kot petelin«, je dejal nekdo. Potem je povedal, da je v deških letih hodil z vrstniki v gmajno prepevat, kajti tam so lahko vadili na vse grlo, ne da bi se jim bilo treba bati posmeha, če je šlo kaj narobe. Za ljudsko večglasje veljajo nenapisana pravila, ki se jih pevci ne zavedajo vselej, le čutijo, kako mora biti. »Starejši ljudje so imeli poseben čut za petje,« je razlagal neki Podkorenc, »peli so iz srca, kot sq čutili, nekako zase, ne iz dobička-željnosti«. In je še potožil, da mlajši nimajo smisla za petje, češ da jim nič ne koristi. Podobno je dejala neka žena na Dolenjskem o mladih sovaščanih: »Imajo poklic, veste, ampak se ne lotijo!« Hotela je reči, da jim ne manjka pevskega daru, le izrabiti ga ne marajo. Tisto, kar je dajalo fantovskemu petju ubranost, je bila vaja: vsaj vsako soboto zvečer so se zbirali, včasih še med tednom, če ne štejemo drugih priložnosti, ko je bilo treba zapeti. Poznam pevce, ki so šli v svoji vnemi nekajkrat v bližnji trg k pevovodji, da bi jim svetoval, kako naj pojo, da bo lepše. Morda so imeli pri nas pevski zbori toliko uspeha prav zaradi naravne nadarjenosti naših ljudi za več-glasno petje. Vendar je treba takoj povedati, da je ljudsko večglasno petje drugačno in da zborovski pevci — bodisi cerkveni ali društveni — niso vedno najboljši ljudski pevci. Ponekod so bili pevski zbori celo v škodo domačemu pesemskemu izročilu. Ko smo pred leti zbirali pesmi po Primorskem, se je marsikdo, ki so nam ga priporočili kot dobrega pevca, opravičeval, da sam ne more in ne zna peti, ker je vedno pel le v zboru. Kulturno-prosvetno delo na vasi lahko dobi v narodnostno ogroženih krajih narodno-obrambni. prizvok, in pevski zbori postanejo dokaz narodne zavesti. V njih se zbirajo mladi, za petje nadarjeni vaščani in ker pevovodje ponavadi segajo po bolj ali manj zahtevnih umetnih zborovskih skladbah in po priredbah ljudskih pesmi, se sčasoma v pevcih utrdi prepričanje, da le zborovsko petje nekaj velja. Namesto da bi gojili domači način večglas-nega petja, posnemajo manire zborovskega in zborovske pesmi se jim zdijo imenitnejše od domačih. Povsod tam, kjer mislijo, da je le zborovsko petje lepo, kjer ne zaupajo svojim zmožnostim, marveč hočejo pevovodjo, kjer se v pevsko vnemo vmešava želja po javnem nastopanju, kjer domača pesem ni več vsakdanji kruh doma, marveč jo nosijo razkazovat na oder, povsod tam se je že začelo odtujevanje pesemskemu izročilu. Ljudska pesem postane tako rekoč turistični spominek, včasih pobarvan s solzavim rodoljubarstvom, postane nekaj, s čimer se še postavljamo, za življenje pa nam ni več nujno potrebno. Morda bo kdo dejal, da se je treba pač sprijazniti z resničnostjo, v kateri ni prostora za čustvenost, in da je ljudska kultura lahko lep okras in pomemben dejavnik našega turizma, sicer pa nekaj docela nesodobnega, nezdružljivega s sodobnim življenjem. Seveda res ne moremo pričakovati, da bo kdo pel ob ropotanju kosilnega stroja ali mlatilnice, da bi mogla pesem preglasiti brnenje strojev v tovarni, da bi nevesti, ki se od poroke takoj odpelje zdoma (recimo na poročno potovanje na Brezje ali Bled), lahko zapeli vse starinske svatovske pesmi, da bi fantje, ko pridejo od nočnega dela v tovarni, še mogli, zapeti pod lipo — veliko navad se je opustilo in v vsakdanjem življenju so razne spremembe uničile nekdanje priložnosti za petje. Vendar veselje do domače pesmi ni povsem minilo. To dokazuje npr. veliko zanimanje, ki ga je zbudila pri radijskih poslušalcih vseh starosti serija oddaj z naslovom »Slovenska zemlja v pesmi in besedi«, ki je na sporedu že nekaj let. Sodelavci Glasbeno narodopisnega instituta v Ljubljani, ki jo pripravljajo, so že večkrat dobili iz raznih krajev pisma s povabilom, naj pridejo snemat še k njim, in nekajkrat so domačini prispevali tudi večji del spremnega besedila. Mislim, da se ne vdajam praznim utvaram, če trdim, da glavno gibalo pri tem ni bila le želja po uveljavljanju, saj kažejo pisma, ki prihajajo na radio, da ljudje enako radi poslušajo oddaje iz drugih krajev kot iz svojega. Namen oddaj je bil, prebuditi v ljudeh zavest, da je domače pesemsko izročilo nekaj lepega, vrednega, pomembnega, primerno tudi za današnji čas. Zdi se, da so vsaj deloma to dosegle in tako opravile svoje kulturno poslanstvo. Enak namen je vodil tudi urednike lanske Slovenske pesmarice Mohorjeve družbe. Ta pesmarica ni zbirka skladb za zbore, marveč prikaz primerov našega pesemskega izročila iz vse Slovenije. V uvodu je rečeno, naj bralci objavljenih pesmi ne vzamejo kot vzorec, ki se ga morajo držati. Pesmi naj bi jih spomnile na tisto, kar sami znajo in naj bi zapeli tako, kakor znajo. Ko bo slovenski človek spet začutil, da je »naša pesem del tistega temelja, na katerem smo zgradili našo narodno kulturo in da je njen nadaljni obstoj enako mogoč in upravičen kot obstoj našega jezika, naše domače ljudske govorice, potem ji bo tudi v sodobnem življenju našel primerno mesto. Da bi dosegli ta cilj, pa niso dovolj ne radijske oddaje, ne pesmarice, ne gramofonske plošče, tudi ne kulturne prireditve s turističnimi vred. Enako ne moremo pričakovati pomoči od šole. Potrkati bo treba na vrata družine, ki je bila že včasih tisto okolje, kjer se je človek najprej seznanil s pesemskim izročilom. Če vprašamo pevce in pevke, kje so slišali pesmi, ki jih pojo, ponavadi povedo, da so pri njih doma veliko prepevali in da so starši imeli pevski dar ali vsaj veselje do petja, da so jim pele pestrne in babice, ki so jih varovale. Marsikdo še doda, da so starši naravnost učili otroke pesmi, jih vzpodbujali k petju in ob raznih priložnostih skupaj z njimi peli. Morda bo kdo dejal, da je bilo to včasih že mogoče, danes pa da ni časa, ker je življenje drugačno. Res je drugačno, vendar se tudi danes še najdejo družine, ki jim je petje enako naravno kot skupno delo, skupni obedi ali skupna družinska molitev. Če natanko premislimo, ni vedno čas tisto, kar potrebujemo, pač pa dobra volja. Kolikokrat pustimo igrati radio, ne da bi ga kdo zares poslušal; kar tako, od daleč nam njegovi zvoki udarjajo v uho. Kolikokrat pa ga zapremo, ker je na sporedu oddaja, ki nas ne zanima. Morda se to primeri prav v času, ko je vsa družina doma, ko so otroci že naredili šolske naloge, ko tudi starši nimajo posebnega dela. Lahko bi takrat zapeli skupaj kakšno domačo. Ali pa na družinskem sprehodu, po kosilu na praznične dni, za mamin ali očetov god, kadar bi se hotel prikrasti dolgčas v družino, kadar postane ozračje napeto zaradi slabe volje itd., itd. Vse polno je priložnosti, če jih človek le hoče videti. Če bi starši enako skrbeli za petje v družini, kot skrbijo za telesne potrebe svojih otrok, za njih vzgojo in izobrazbo, potem bi pomanjkanje časa nikoli ne bilo vzrok za usihanje domače pesmi. Kajpak, če nam pesemsko izročilo pomeni staromodno navlako, če vidimo v njem znamenje kmečke zaostalosti, ali če ga uvrščamo med »folkloro«, ki je skupaj z bleščečo avbo, rdečo marelo in kranjskim cekarjem solzav okras, s katerim hoče kdo obiskovalcem svojega vikenda izpričati svoje slovenstvo, podobno kot kdo misli, da je kosmata šala in krepka kletvica že »folklora« — če tako gledamo na domačo pesem, potem ji res ni več obstanka. Z druge strani pa zavzetost za slovensko pesemsko izročilo ne more in ne sme biti izraz načelne sovražnosti do vsega, kar prinaša sodobna civilizacija na glasbenem področju. Nespametno bi bilo zahtevati, da bi se mladina ne navduševala za popevke ali za beat glasbo. Enako brezuspešno bi bilo v imenu pristne slovenske pesmi grmeti zoper »domače viže« raznih ansamblov, pa čeprav se nam zdijo (in v resnici povečini tudi so!) še tako kičaste, vsebinsko in glasbeno prazne, priskutno enolične. Zunanje okolje ima veliko moč, vsaj toliko vplivno je kot domače. Z njim je treba računati. Če bi hoteli s poudarjanjem domače pesmi odvračati mladino od popevk in druge moderne glasbe, bi dosegli prav nasprotni učinek: zamerila bi se ji docela. Naša pesem mora najti svoje mesto ob vsem drugem, čisto naravno, tako kot je mogoče v sodobni glasbeni kulturi uvrstiti ob Bachove skladbe tudi Mozartove, Chopinove pa Čajkov-skega, Gershwina vse do najmodernejših mojstrov. Če dandanes toliko govorimo o dialogu, o pluralizmu, potem naj velja to tudi v vsakdanjem življenju. Sodobni človek naj bi bil dovzeten za vse lepo, naj bo že starinsko ali sodobno. Tako kot se ne branimo okusnega črnega kruha iz krušne peči, čeprav imamo hkrati radi kupivno pecivo, tako kot nam je všeč kakšna domača enolončnica, čeprav cenimo praktičnost konservi-ranih jedil in se ob tej dvojnosti ne čutimo prav nič nesodobne, tako bi mogli v našem pesemskem izročilu najti primere, ki so docela sprejemljivi za sodobnega človeka. Kot sodobne popevke niso vse borbene, niti ne vse čustveno raznežene, ne pojo vse o ljubezni, niso vse šaljive ali kosmate, tako pozna tudi naše staro izročilo vse vrste pesmi. Če jih poznamo le kak ducat, le tiste najbolj obrabljene, potem se seveda ne moremo navduševati zanje. Če ne vemo, da so med našimi pesmimi primeri, ki so ritmično zanimivi tudi za človeka, ki mu ugaja moderna glasba, da je naša pesem po načinu petja vse prej kot enolična, da vsebuje razne možnosti improviziranja, da zna biti po vsebini možata, mladostno razposajena ali zazve-neti v trpki lepoti, ki jo je rodila bolečina neizpolnjenega hrepenenja, razočaranja in življenjskih udarcev — če vsega ne vemo, potem ne bomo našli razumevanja zanjo. Ko smo izbirali primere za lansko mohorsko pesmarico, smo imeli prav to pred očmi: pokazati širokemu krogu ljudi, kaj vse se skriva za besedo slovenska ljudska pesem. Mladina, navdušena nad vsem, kar velja za sodobno, sama od sebe ne bo segala po njej, pač zaradi predsodkov in nevednosti. Če pa se bomo vsaj malo potrudili, da bodo naši otroci rastli v ozračju, ki bo izžarevalo pravilno vrednotenje naše ljudske kulture s pesmijo vred, če bomo znali otrokom približati našo pesem, tako da jim bo docela naravno sestavni del vsakdanjosti, potem bodo naši mladi na svojih izletih, sestankih, prireditvah, zabavah, doma in zunaj s preprosto samoumevnostjo uvrščali v svoj pevski spored tudi slovenske ljudske pesmi. Potem smemo resnično upati, da nekoč naša pesem ne bo samo staro izročilo, marveč da bodo nastajali tudi novi primeri, enakovredni starim, drugačni pač, vendar nič manj lepi, ker ne bodo plod dobičkaželjnega pes-marstva in cenenega »komponiranja«, marveč izraz čutečega, dobrega srca. Dr. Zmaga Kumer kmečki upor v posavju leta 1790 i. Skozi dolga stoletja je bila zgodovina našega naroda — zgodovina kmečkega stanu. Ta stan je številčno in dejansko sestavljal jedro naroda, bil je središče ustvarjalne sile in narodne samoniklosti. Največji naši duhovi so izšli neposredno iz kmečkega ljudstva. Tisti redki posamezniki, ki So se gospodarsko in socialno dvignili nad ta sloj, so navadno izgubili živo zvezo z domačo grudo in so se v meščanskem okolju potujčili. Vendar našemu kmetu v preteklosti ni bilo rožnato. Krive so bile politične okoliščine. Ko je naš narod izgubil v 8. stoletju politično samostojnost in je v naših deželah zavladal nemški pravni red in z njim fevdalni sistem, je bil kmet in z njim ves narod pritisnjen ob tla. Po tedanjem pravu je postala zemlja s prebivalstvom vred last vladarja, ki je zemljo in ljudi podeljeval svojim zaslužnim plemičem in bojnim tovarišem. Ti so sprejemali ta dar v nekak najem, ki mu pravimo fevd. V resnici so po svoji volji gospodarili nad podarjenim svetom. V naše kraje so se začeli priseljevati tuji plemiči, postavljali so si po naših gričih svoje utrjene gradove, kmet pa je postal njihov tlačan. Čedalje bolj je postajal odvisen od njih. Zemljiška gospoda je razpolagala s kmetovo delovno silo, zemljišča, ki ga je kmet sam obdeloval, ni smel več zapustiti, svojih otrok ni smel vzgojiti za druge poklice, tudi za ženitev je potreboval dovoljenje svojega graščinskega gospodarja. Dajatve, ki jih je moral leto za letom od svojih pridelkov oddajati zemljiškemu gospodarju, so bile toliko časa znosne, dokler je graščak terjal samo to, kar je potreboval za sebe in svojo družino. Ko pa se je začelo naravno gospodarstvo umikati denarnemu, je gospoščina potrebovala in zahtevala vedno več, uvajali so nove dajatve in jemali podložnikom stare pravice. Kmet je kljub svoji pridnosti in skromnosti zašel v resnično stisko in tako je prišlo v 15. in 16. stoletju do -znanih kmečkih uporov, ki so se žalostno končali. Šele v 18. stoletju se je začel kmetov položaj obračati na bolje. Francoski gospodarski strokovnjak Quesnay je razglasil načelo, da lahko samo naravno gospodarstvo osreči človeštvo. Ta nauk je prodrl tudi na vladarske dvore. Poudarjal je, »da ne ustvarja blaginje v družbi vlada, marveč da družba ustvarja blaginjo vlade. Če je reven rogaška slatina Zemljevid krajev s središči upora kmet, je revna tudi država, če je revna država, je reven tudi kralj.« V smislu teh načel sta začela Marija Terezija in Jožef II. rahljati okove, ki so stiskali kmeta. Leta 1781 je bilo odpravljeno osebno suženjstvo ali robstvo kmetov in uveden je bil davčni kataster. Naslednje leto je izšel odlok o kaznovanju podložnikov in zemljiška gospoda je izgubila izključno oblast, da bi smela samostojno deliti pravico svojim podanikom. Tretja važna odredba je zadevala tlako. Leta 1783 je izšlo navodilo o odkupnini tlake. Ker pa je zemljiška gospoda terjala sorazmerno visoko odkupnino za to služnost, so pogajanja za ureditev te zadeve zastala. Kmetje so pričakovali, da bo vsaj tlaka prenehala brez odkupnine. Od kod naj vzamejo sredstva, da se rešijo tega bremena? Upali so, da bodo vladarji uvideli, da terja državna nujnost odpravo celotnega fevdalnega sistema, saj so imeli graščaki v rokah sodstvo, upravo in davke in so bili v resnici država v državi. Odločno je v ta položaj posegel Jožef II., ki je hotel vzpostaviti svobodno zemljiško posest. Kmetje so to začutili in imeli v njega popolno zaupanje. Ko je nepričakovano umrl, niso verjeli, da je to resnica. Zgodovinar Ignac Orožen je zapisal pripetljaj tega razpoloženja, o katerem je slišal v svojih otroških letih. Ko se je leta 1790 razširila vest, da je Jožef II. umrl, je nekega dne pri vseh po-družnih cerkvah v župniji Laško začelo zvoniti plat zvona. Na to znamenje so kmeti prihiteli od vseh strani skupaj, zbrali so se pred gradom in vpili, da cesar ni umrl, da jih hoče gospoda samo prevariti. Razvila se je dolga razprava o tem, ali je novica o cesarjevi smrti resnična ali ne, in o nekaterih kmečkih zahtevah. Medtem je prišlo vojaštvo iz Celja. Po njihovem prihodu so najbolj glasne zagovornike cesarjevega življenja prijeli, jih položili drugega za drugim na klop in jih tako dolgo obdelavah s palicami, dokler niso priznali, da je cesar res mrtev. Jožefove reforme o osebni svobodi kmetov in o odpravi raznih služnosti pa so pri mnogih gra-ščakih naletele na gluha ušesa. Tudi zaradi odkupnine pri tlaki na raznih krajih ni prišlo do medsebojnega sporazuma. Zato so kmetje postajali zopet nestrpni in prišlo je do ponovnih nemirov na primer v Halozah v Zavrču, na Kozjanskem, na Dolenjskem in Tolminskem. Največji tak upor je leta 1790 splamtel ob Savi in se je razširil na Kozjansko. O tej vstaji je poslal deset dni po dogodkih, dne 10. julija istega leta župnik v Podčetrtku škofijstvu v Št. Andražu na Koroškem podrobno poročilo, ki doslej ni bilo v celoti objavljeno. Ker nam to poročilo zanimivo slika tedanje razmere, ga v prevodu prinašamo. II. Pismo se glasi: Štejem si v dolžnost, da vaši Prevzvišenosti opišem nevarne dogodke, ki so jih povzročili nastopi kmetov v času moje odsotnosti od doma v tukajšnji okolici. To gorje se je začelo v župniji Loka, ki leži v dekaniji Laško. Podložniki tamkajšnje gospoščine, katerim so se pridružili nekateri kmetje s Kranjskega, so se zbrali 30. junija zjutraj, ko se je začelo daniti, obkolili so grad in terjali lastnika barona Abfaltrerna, da se z njim pogovorijo. Ko se je ta prikazal in na poziv stopil na prirejeni oder, so zahtevali od njega, da jim je moral pismeno potrditi in tudi ustmeno razglasiti, da ne bo več treba hoditi na tlako in da gospoščini ne bo več treba dajati žitnega davka in desetine. Baronove osebe se sicer ni nihče lotil, toda njegovo vratarico so pred očmi vseh razgalili, jo suvali in grdo pretepali s šibami. Oskrbnik gospoščine je pravočasno pobegnil in njemu je sledil tudi krajevni župnik v Celje. Iz Loke je Nekdanji grad Planina pri Sevnici, ki je danes v razvalinah nato odšla ta tropa ljudi naravnost v Sevnico. Med potjo so pobrali vse prebivalce, grozili vsakemu s požigom, če ne bo z njimi držal ter odposlali glasnike z vabili v sosedno župnijo Planino. V Sevnico je prišla že taka množica, da je njihova truma štela okoli 3000 oseb. Tu so z zakupnikom graščine Gornja Sevnica storili isto kakor v Loki z baronom Abfaltrernom. Od njega so povrh še to izsilili, da je moral z bobnarjem po seniškem trgu razglasiti, da od te ure dalje prenehajo vse dajatve razen deželnih davkov in kaplanove zbirce. Medtem so se nekateri uporniki lotili uradnega tajnika Gospoščine Gornja Sevnica in mu pulili lase z glave. Sicer niso storili nikomur nič žalega. 1. julija se je zjutraj prikazala ta truma upornikov že v trgu pred gradom na Planini. Nekateri so navalili s silo v cerkve in naenkrat je po vseh cerkvah te župnije in tudi v Zagorju začelo zvoniti v znamenje začetka vstaje. Na srečo je imel plemeniti Prothasi, lastnik gospo- Sedanji trg Planina pri Sevnici z razvalinami nekdanjega gradu. Na sliki se vidi rojstna hiša pisateljice Ane Wambrechtsamer, pisateljice romana Danes grofje celjski in nikdar več ščine, 15 vojakov v gradu, kjer se je nahajal tudi gospod Jurij Appath, kaplan na Planini, ki je bil kurat posadke, Ta je s svojo prisotnostjo duha obleganim navdihnil poguma. Moralo je priti do krvavih spopadov. Do šeste ure zvečer so uporno ljudstvo prosili in jih opominjali k miru. Deloma so jim tudi grozili, posebno s slepimi streli, ki so jih pošiljali z gradu med oblegajoče upornike. Ti so poslali svoje odposlance v grad, toda iz gradu niso prinesli pomirjevalnega odgovora. Ko so obleganci opazili, da se množica veča in da srd narašča, so se odločili za ostri strel med množico. Od tega strela je bil eden Planinčanov hudo ranjen. Medtem ko so uporniki imeli opravka z ranjencem, je petnajst vojakov planilo iz gradu, začeli so ostro streljati in posrečilo se jim je, da so razpršili množico, ki je pustila pri gradu deset ranjencev. Tako je bil končno vzpostavljen mir in onemogočena je bila namera upornikov, ki so se dogovorili, da bodo izvedli splošno vstajo. Po tem dogodku ni Jurij Appath tožil nad ničemer bolj kakor nad tem', da je bil lačen, ker obleganci v gradu na Planini do devete ure zvečer niso ničesar jedli. Domnevam, da se je to gorje razširilo v celjsko okrožje z Dolenjskega. Kmetje na Dolenjskem so se zarotili, da bodo 26. junija napadli vse graščine do Ljubljane. Začeli so s Turnom pri Leskovcu. Vendar je to zaroto pravočasno odkril neki duhovnik in s pomočjo vojaščine so jo preprečili. Rabuka se je sicer začela in pri Turnu je 14 kmetov padlo v boju, med njimi tudi njihov vodja Andrej Domitrovič, ki jih je še tedaj, ko se je boril s smrtjo, opominjal: »Cerkveno desetino oddajajte, ker jo je Bog postavil. Zaradi tlake in žitnega davka pa umrite z menoj!« Pri Mokronogu na Dolenjskem je padlo 18 kmetov in 4 vojaki, med njimi tudi en narednik, 53 kmetov, 5 vojakov in en stotnik pa je bilo huje ranjenih. Bog vsemogočni daj, da bi bila ta rabuka zadnja! Če se bo tak nastop še ponovil, se bom res začel bati tudi za svojo lastno glavo. Medtem pripovedujejo, da so med uporniki tudi nekateri napačno misleči duhovniki, ki skrivaj trosijo med ljudstvo duha nemira. Tako se lahko zgodi, da bo tudi ljudstvo moje župnije, ki ga doslej še ni zajel ta duh, zapeljano k dejanjem. Prepuščam se popolnoma vaši milosti in ostanem z vsem spoštovanjem vaš pokorni služabnik. Janez Barbo, župnik Podčetrtek, 10. julija 1790. III. Kdo je bil Janez Barbo in zakaj je napisal to poročilo? Nekdanja Spodnja Štajerska južno od Drave je spadala cerkveno—upravno 940 let (811—7 1751) pod oglejskega patriarha, nato pa 38 let (1751—1789) pod goriškega nadškofa. V tem času so razne cerkvene službe v naših krajih dobivali tudi Italijani, ki niso znali našega jezika in se niso mogli vživeti v našega preprostega človeka. Priimek Barbo kaže na italijanski rod. Cerkvena zgodovina pozna razne odličnike s tem priimkom. Zgodovinar Ignac Orožen sicer pravi, da je bil Janez Barbo rojen v Gornjem gradu in da je tam študiral bogoslovje. Četudi je bil rojen na naših tleh, je bil vendar otrok italijanskih staršev, ki so bili pri nas samo v službi. Ker torej ni poznal stisk in krivic, ki jih je doživljal slovenski kmet, se mu je zdel obstoječi red edino pravilen in duhovniki, njegovi tovariši, ki so drugače mislili, kakor on, so se mu zdeli »napačno misleči«. Sam sicer vstaje ni doživel, moral pa je imeti o njej zanesljive podatke, ker je že deseti dan po dogodkih sestavil obširno poročilo za nadrejeno cerkveno oblast. Osebe, ki so v njegovem opisu imenovane, so zgodovinsko znane. Lačni Jurij Appath sicer ni bil tedaj kaplan na Planini. Tamkajšnje kaplansko mesto je bilo leta 1790 nezasedeno, ker je bil dotedanji kaplan Lovrenc Toma-ževič tožen na gubernij, to je na najvišjo deželno oblast, da ima nevarne razgovore s podložniki in da uživa njihovo zaupanje, zato je moral to mesto zapustiti. Graščak grof Prothasi si je na lastno roko poiskal in pridobil Jurija Appatha, katerega srečamo pozneje kot župnijskega upravitelja pri Sv. Štefanu pri Zusmu, kjer je bil zaradi službenih nerednosti razrešen svoje službe. Poročevalec je v svojem poročilu podčrtal izjavo umirajočega Domitroviča, ki se zdi na prvi pogled dvomljiva. Moral je biti o resničnosti te izjave popolnoma prepričan. Iz vsebine pisma sledi, da je pisec trepetal predvsem za svoj obstanek. Kot župnik v Podčetrtku je živel »na vročih tleh« Obsotelja, kjer so se odigrali glavni prizori velike kmečke bitke v 16. stoletju. Ta bitka je bila ob njegovem času v ljudskem izročilu še gotovo živa, zato je tudi v njem porodila strah pred novimi nemiri. On sam sicer ni bil zemljiški gospod, kot upravnik župnijske nadarbine pa je imel pod seboj dva podložnika in pravico do desetine v žitu in vinu. Zato si je želel proč od Podčetrtka in verjetno je tudi zaradi tega pisal tako prestrašeno pismo svo- jemu škofu. Še isto leto je res dobil drugo mesto, in sicer župnijo Skale. Umrl pa je leta 1836 kot prost v Dravogradu. Njegovo poročilo nam je ostalo kot drobec zgodovinskega pričevanja, ki kaže, da je bila tudi osvoboditev slovenskega kmeta izpod graščinskega jarma odkupljena s krvjo. Do popolne osvoboditve je prišlo sicer šele leta 1848 s tako imenovano zemljiško odvezo, pripravljali pa so jo kmečki upori skozi več stoletij. Tudi ta boj je povzročil, da se je porodila v duši našega kmeta tista ljubezen do lastne zemlje, ki ga vodi še sedaj v prizadevanju za gospodarski napredek. Jakob Richter iz takšne smo snovi... Majhna kamera z gumijasto lečo — oko Oko je vidni organ, ki je sestavljen iz zrkla in pomožnih naprav (solznega aparata, očesnih mišic in vek). Bistveni del očesa so receptorji za svetlobo, ki so zbrani v notranjosti zrkla v očesni mrežnici. Vse ostale očesne naprave samo omogočajo pravilen dostop svetlobe do mrežnice ali pa ščitijo oko. Kaj vse sestavlja naše oko? 1. oko pokriva povrhnjica, trd kožni mehur, ki meri v vzdolžnem premeru 2,4 cm, imenovan beločnica, in z roženico tvori zunanjo plast zrkla; 2. 3 pari očesnih mišic, ki omogočajo več kot 100 000 naravnav; 3. roženica je prozorna prednja stran kožnega mehurja, debeline 1 mm, premer zunanje krivine 8,3 mm, lomna moč pa 43 dioptrij (1 dioptrija je lomna moč leče, ki seka vzporedne žarke za go-riščno razdaljo 1 m); 4. očesna veka, ki vsakih 5 do 6 sekund zdrsne preko roženice, da jo na ta način vlaži in prehranjuje, v enem letu se to zgodi približno 4 milijonkrat; 5. prekatna voda, ki napolnjuje prostor med roženico in lečo in vsebuje 669 mg beljakovin, 658 mg kuhinjske soli, 445 mg natrija, 394 mg klora, 116 mg kalcija, 65 mg grozdnega sladkorja in še druge snovi; 6. leča, debela 4 mm, premer 9 mm, sestavljena iz 2200 lamel, ki so kot lističi čebule; lomna moč leče je med 19 dioptrijami, pri teh je oko naravnano na neskončnost, in 33 dioptrijami. Torej je oko naravnano na bližino nekako pri 14 dioptrijah. Dalje sestavlja lečo 30 odstotkov suhe snovi (94,7 odstotkov različnih beljakovin, 5 odstotkov maščobi podobnih primesi, 0,3 odstotka grozdnega sladkorja, sluzaste snovi, vitamini itn.); 7. 70 vezivnih niti, na katerih visi leča v zadnjem očesnem prekatu; 8. te vezivne niti, ki nosijo lečo, se nadaljujejo v lečno mišico, ki je poleg srčne najbolj delavna od vseh ostalih telesnih mišic. Lečna mišica in vezivno nitje, ki nosi lečo, skrbita, da se leča akomodira, tj. prilagaja gledanju na daleč ali na blizu s tem, da se zaobli oziroma splošči; 9. šarenica ima pomen zaslonke in je od spredaj prislonjena na lečo. Sredi šarenice je odprtina, imenovana zenica, katere širino uravnavata dve mišici, ena jo oži, druga pa širi, mišični snopi se pri tem lahko skrajšajo za 80 odstotkov; 10. žilnica, ki poleg šarenice in vezivnih niti leče sestavlja srednjo plast zrkla, hrani vidni del mrežnice; 11. steklovina je na pol tekoča prozorna snov, 90 odstotkov iz vode in izpolnjuje notranjost zrkla. Roženica, prekatna tekočina, leča in steklovina sestavljajo dioptrični aparat očesa, ki omogoča svetlobi optimalen dostop do mrežnice; 12. mrežnica je notranja plast zrkla. Predel, ki je občutljiv za svetlobo, meri 3,5 cm2, sestavlja ga več skladov. Najgloblji je pigmentni sklad celic, ki meji na žilnico. Nato sledi sklad receptorjev za svetlobo, sestavljen iz paličic in čepkov. Imamo 125 milijonov palčic, s katerimi vidimo črno bele slike in 7 milijonov čepkov za barvne slike. Paličice in čepki prevajajo vidne dražljaje na 2 milijona stikalnih vmesnih celic in te zopet naprej k 1 milijonu živčnih ganglijskih celic, ki so v notranjem skladu mrežnice in prevajajo sprejete dražljaje skozi določeno mesto, imenovano slepa pega. 2 ijim velika rumena (vidna) pega je zasedena samo s čepki, približno 300 000 jih je, ob robu mrežnice pa ležijo same paličice. Mrežnica je rdečkaste barve, ki jo ji daje vidni pigment škrlat, ki je v paličicah in čepkih. Mesto, kjer nitje vidnega živca zapušča mrežnico, ni občutljivo za svetlobo, ker ne vsebuje niti paličic niti čepkov; 13. vidni živec je iz 1 milijona izoliranih vlaken; 14. vidni center leži v velikih možganih, sestavljen iz približno 145 milijonov celic možganske skorje, poleg tega še iz drugih centrov, ki urejajo normalen vid. Nekatere posebnosti naše univerzalne kamere Komaj se zavedamo, kaj prenese naše 7,5 g težko oko že samo ponoči. Po prilagajanju, ki traja 30 sekund do 40 minut (vidne celice se dvignejo iz pigmentnega sklada), postane mrežnica 250 000 krat bolj občutljiva za svetlobo kot podnevi. Sprostitvena zmožnost očesa je 1/120 kotne stopinje, to pomeni, da na razdaljo 100 m razločimo še dve točki, ki sta narazen 1,4 cm. Ta raz- dalja 14 mm meri na mrežnici 3 tisočinke mm. Tolikšno ostrino vida doseže oko zato, ker na I mm2 mrežnice leži 400 000 vidnih celic. Barvno gledanje omogoča 3 vrste čepkov za modri, rdeči in zeleni del slike, še zdaleč pa ne vemo, kako se posamezni barvni deli zlijejo v barvo, ki jo dejansko vidimo. Vemo le to, da človek razlikuje 500 000 različnih barvnih tonov. Zakaj babica ne more več brati brez očal? 10 letni otrok ima še zelo elastično lečo, ki s skrčenjem omogoči jasno gledanje že na razdaljo 7 cm (lomnost leče se s tem zviša na 14 dioptrij). Leča 30 letnega je že okornejša, njena bližinska točka je v razdalji 12 cm (lečna lomnost se zviša le za 8 dioptrij), pri 40 letnem je najbližja točka ostrega vida v razdalji 22 cm, pri 50 letnem v razdalji 40 cm, pri 60 letnem pa 100 cm. 70 let star človek ima zaradi poapnenja skoraj togo lečo, ki se le komaj malo naravna na bližino, jasno vidi šele v razdalji 4 m. SLUH je čutilo, ki ga imajo poleg človeka le še vretenčarji in insekti. Napačno je misliti, da človek sliši s pomočjo bobniča, kajti potrebno je še nekaj več. Bobnič (premera 10 mm, debeline 1/10 mm) reagira le na 1/10 slišnih tonov, in sicer na spodnje območje zvočnega valovanja — tj. od 16 do 1800 tresljajev na sekundo (ali Hertzov). Novorojenček zmore bogastvo tonov do 23 000 Hz, kar je območje II oktav (od spodnjega C do že komaj slišnega piska flaute). Za 35 letnega človeka se meja slišnosti zniža na 15 000 Hz, pri 50 letnem na 11 000 Hz in pri 65 letnem na 5 000 Hz. Območje glasnosti običajnega govora je med 80 in 600 Hz, sopranistka pa doseže rekordni ton pri 977 Hz. Bobnič rabi tudi za zvočno ojačavo, povezan je s tremi slušnimi koščicami srednjega ušesa in prav to omogoča 20 kratno ojačanje zvočnih tresljajev, ki zadenejo na bobnič in s tem tudi na slušne koščice. Skrivnost slušnega hodnika Vrata k slušnemu organu notranjega ušesa so ovalno okence, veliko 4 mm, za katerim se kožni polž, napolnjen s tekočino 2 in 1/2 krat zavije okoli svoje osi. V notranjosti tega polža so nameščene receptorne celice slušnega organa, ki sprejemajo zvočne dražljaje — iz zunanjega sveta preko bobniča in slušnih koščic. Tresljaji prehajajo na tekočino v kožnatem polžu, jo zvalovijo in s tem vzdražijo receptorne celice. V polžu je 14 000 slušnih celic, od teh ima vsaka 50 čutnih dlačic, ki merijo po 5 tisočink mm. V centru polža je 28 000 živčnih celic, ki pošiljajo vse slušne zaznave k milionom celic možganske skorje, ki sestavljajo možganske slušne centre. Zanimiva primerjava z živalmi Vajena ušesa zaznajo že slušni dražljaj, ki traja le 1/220 sekunde, v eni sekundi pa lahko ločijo še 16 posameznih tonov, lahko pa tudi zaznajo izvor zvoka do 8,4 kotnih stopinj natančno in razločijo dva zvočna dražljaja, ki sta 14,6 m narazen 100 m daleč. Še bolj pa so občutljiva pasja ušesa. Imajo 64 krat finejši sluh in so občutljiva še za višine 50 000 Hz. Senene kobilice slišijo še valovanje 90 000 Hz, netopirji pa celo 175 000 Hz. Basist pa je ponosen na enočrtani E, ki ga zapoje po dolgotrajni vaji in ustreza 326 Hz. VOH in OKUS Okušamo najrazličnejše dobrote, ki so v glavnem mešanica sladkega, slanega, kislega in grenkega. Na vrhnji strani jezika lahko vidimo zadaj 6 do 10 v obliki nasipa položenih bradavičic, na sredi jezika je približno 400 gobastih brbončic, ob robu jezika je prav toliko listastih, po ostali je-zikovi površini pa na tisoče nitastih. V 2 mm globokem jarku nasipnih bradavic, ki je vedno napolnjen s tekočino, je približno 100 okušalnih popkov. Ti vsebujejo nekaj ducatov okušalnih celic, ki štrlijo v jarek, kjer se delno razpusti zaužita hrana. S precejšnjo verjetnostjo okušamo grenko z okopnimi brbončicami, kislo z listastimi, slano z gobastimi, sladko pa okušamo na jezični konici. Še vedno pa ne vemo točno, kateri so organi, ki okušajo sladko. Največji sladokusci pa vendarle niso ljudje, ampak vretenčarji in insekti. Npr. krava ima na jeziku 70 000 okušalnih popkov, človek pa le 2000 do 3000. Vtem ko okusi človek v 1/10 litra šele 1/2 g sladkorja, zadostuje nekaterim insektom že 5 mg, brazilskemu metulju Danias menippe pa že 1/2 mg sladkorja v isti količini vode. Strup strihnin zadiši tjudi človeku, če ga je v 1/10 litra vode 8 milijonink g. Voh je poleg vida in sluha tretji čut na daljavo. V obeh zgornjih nosnih votlinah imamo 2,5 cm2 veliko površino sluznice (tj. 1/4000 telesne površine), na kateri je med 750 sluznimi žlezami okoli 20 milionov vohalnih celic. Število vonjav, ki jih zaznava ta delček sluznice, je neznansko. Zakaj pes tako dobro voha? Čeprav človek zazna v 1 litru zraka še 1/10 000 mg vijoličnih dišav, 5 milijardink mgva-nilije ali moškata in še manjše količine etilmer-kaptana, pasji smrček prekaša človeškega 1000 krat. Kar zadeva maščobno kislinske molekule pot pa kar 10 milijonkrat. Pes ima 150 cm2 vo-halne sluznice z 225 milijoni vohalnih celic in zato taka razlika. KOZA kot čutilo in njeno delo 2 m2 velika kožna površina je en sam velik čutilni organ. Pod povrhnjico ležeča usnjična plast kože je posejana z različnimi čutilnimi telesci. Imamo 40 000 Vater-jevih telesc za dotik (dolžine 1 mm), 40 000 Ruffinijevih telesc za toploto z 1/10 mm premera, 240 000 Krausejevih telesc za občutek mraza in 500 000 Meisnerjevih telesc za dotik, enake velikosti, nato še 60 milijonov Mer-kelejevih ploščic za dotik, širokih 1/100 mm in 4 milijone prostih živčnih končičev. V 1 cm2 kože je 4 m živčnih niti in 5000 živčnih celic. Kako to, da slep človek »vidi«? Ločiti moramo število čutilnih telesc za dotik in število dotičnih mest na telesni površini — teh je 600 000. Na hrbtu, nadlahti in stegnu lahko čutimo dva pritiska ločeno, če sta najmanj 68 mm narazen, na konicah prstov pri medsebojni razdalji 2,3 mm, na jeziku pa, če sta 1 mm narazen. Samo na dlani leži več točk občutljivih za pritisk (15 000), kot na obeh golenih (7 000). Izvežbani slepi ljudje berejo po njihovem črkovnem sistemu s pomočjo približno 10 000 čutilnih telesc, ki jih imajo na prstnih mečicah, skoraj tako hitro, kot mi, ki resnično vidimo. Zakaj tako slabo občutimo komarjev pik? Dražljaj za zaznavo pritiska mora povzročiti (eža 0,31 mg na 1 mm2 kože. Pikapolonica tehta 8 mg in jo kar dobro čutimo, če nam steče po roki. Komar tehta le 0,3 mg in se zato neopazno spusti na kožo. Začutimo ga šele tedaj, ko s svojimi krili povzroči prepih, ki komaj pravočasno vzdraži čutilo za hladno. Presenetljivo delo čutila za dotik je v tem, da je sposobno v 1 sekundi razločiti 800 ločenih občutkov. To je 44 krat več dražljajev, kot jih morejo zaznati vid, voh, sluh v istem času. Manj znano čutilo je organ v koži, mišicah, kitah in sklepih, ki naravnava gibanje sklepov do 1/2 kotne stopinje natančnosti. Tudi bolečina je posledica občutkov, varuje telo pred poškodbami. Na 1 cm2 kože lahko prileti 28 dražljajev za dotik, 12 za mrzlo in 2 za toplo, ter 200 do 1000 dražljajev za bolečino. Na srečo so čutila za bolečino — prosti živčni končiči — 1000 krat manj občutljiva kot čutila za pritisk in 2000 krat manj kot telesca za občutek toplote. Medtem ko občutek za bolečino potuje s hitrostjo 20 m na sekundo do bolečinskega centra v možganih, rabi topa globoka bolečina črevesja 5 do 10 krat več časa. HORMONI — snovi, ki potujejo po organizmu in že v miligramskili količinah izpreminjajo človeka Thyroxin je hormon ščitne žleze (težka 30 do 60 g), deluje oživljajoče in pospešuje rast. Celotna količina thyroxina, ki mora biti stalno prisotna v krvi zdravega organizma, je približno 13 mg. Če ga je 2 do 3 mg preveč, se pospeši presnavljanje za 25 odstotkov. Posledica tega je nemir, nespečnost, hujšanje itn. 100 litrov krvi preteče dnevno skozi ščitnico in prinese s seboj 1/4 mg joda, ki se porabi za gradnjo tiroxinske molekule (4 atome joda za 1 molekulo thyroxina). Sredica nadledvične žleze izloča hormon adrenalin. V 1 g tekočine je že 1 milijardinka g adrenalina učinkovita, tj. 1/1000 mg v 1 litru krvi. Količina 8 mg v celotni krvi se ne sme niti dvigniti, niti znižati, da bodo presnovni procesi normalno potekali. Hormoni imajo kratko življenjsko dobo, zato se vedno na novo ustvarjajo. Nadledvična skorja izloča hormone, ki so aktivni le 2 do 3 ure in se morajo tako dnevno 12 krat obnoviti. Na čem bolehajo sladkorno bolni? Inzulin je danes najbolj poznan hormon, niža sladkor v krvi za približno 0,1 °/o predvsem po obroku hrane. To je beljakovina z molekularno težo 48 000, sestavljena iz 408 aminokislin. Pro- izvajajo ga Langerhansovi otočki trebušne slinavke. 1 milijon takih otočkov s premerom 0,05 do 0,6 mm, težkih po 2 do 5 milijonink g, tehtajo skupaj le 2 do 5 g. Normalno je v 1 litru krvi 0,6 do 1 g grozdnega sladkorja. Človek s sladkorno boleznijo pa ga ima 4 do 14 g v isti količini krvi. Ko se zviša količina krvnega sladkorja nad 1,8 g, ga pričnejo izločati ledvice. V zelo hudih primerih vsebuje urin do 10 odstotkov sladkorja in ga tako izloči 1 kg dnevno. Obščitne žleze izločajo življenjsko važen para-thormon, ki ureja količino kalcijevih jonov v krvi. Če pade kalcij v krvi od 0,1 g na 0,07 g v 1 litru krvi, zajamejo vse telo hudi krči, če pa se vrednost zviša nad 0,2 g na 1 liter krvi, se kalcij prav gotovo izplavlja iz kosti, grozi zmehčanje celotnega skeleta. KROMOSOMI IN GENI Kako neverjetno, da sem jaz, jaz! Dedna zasnova se nahaja v kromosomih celičnega jedra. V vsakem normalnem jedru človeške telesne celice je 46 kromosomov, od katerih sta po dva in dva enaka, kot dvojčka. Vse to je zaradi tega, ker je za tvorbo novega bitja potrebnih 23 očetovih in 23 materinih kromosomov, ki so si na zunaj enaki. To ne velja za spolne kromosome. Kadar se v odraščajočem organizmu porajajo zrela jajčeca in semenčice, se število 46 kromosomov razpolovi, da se pri novi spojitvi jajčeca s semenčico njihovo število ne bi podvojilo. Pri razpolavljanju kromosomov pri zorenju jajčec in semenčic se ne razpolavlja tistih 23 kromosomov matere in očeta, ampak se ločijo kromosomski dvojčki popolnoma slučajno. Razen tega je 223 možnosti za razdelitev očetove od materine dedne mase v novo stvorjene klične celice, je namreč nad 8 milijonov različnih tipov dedovanja. Večina od 300 000 zasnovanih jajčec žene so enkratne dednostne sestavine. Moški organizem ustvari v vsem življenju približno 8 bilijonov semenčic, od katerih vsaka daje svoj dedni tip. Verjetnost, da sem novo bitje moje matere prav jaz, je 1 : 3,3 bilijonov. Biblioteka v bucikini glavici Prostor, iz katerega izhajajo načrti in ukazi za oblikovanje novega človeškega bitja, je še mnogo manjši kot bucikina glavica. To je drobna kroglica, celično jedro, premera 2 tisočinki mm. V tej mikro biblioteki je na 46 kromosomov 6,7 milijonov genov, ki so prenašalci dedne zasnove. Že nekaj let vemo, da je snov, iz katere so geni, najbolj zapletena, gre za desoxyribonukleinsko kislino (DNK), beljakovinsko snov z molekularno težo 2 bilijona (molekularna teža vode pa je 18). Če vzamemo za vsak gen 1 besedo, obsega človekovo gensko bogastvo 40 knjig s po 400 stranmi, kar tehta 40 kg, genska knjižnica pa le 3 bili-joninke g. Kako deluje gen? Večina genov povzroča izgradnjo določenih beljakovinskih molekul. Povprečna beljakovinska molekula z molekularno težo 100 000 je sestav- Ijena iz približno 500 aminokislin, ki se razporedijo v točno določen vrstni red po natančnem gradbenem načrtu. Ta obsežen gradbeni načrt je često določen le z 1 genom. Vsak od 500 gradbenih kamnov (aminokislin) povprečne beljakovinske molekule je jasno določen z eno besedo s tremi črkami. S to primerjavo izraženo, je 1 gen, ki zgradi beljakovino, sestavljen iz 1555 črk, oziroma je obsežna knjižna stran. Tako so izračunali, da je v 1 celičnem jedru s premerom 2 tisočink mm, knjižnica s 16 750 zvezki, od katerih vsak obsega 400 strani. Če se genska snov ali oblika in število kromosomov spremenijo, pride do mutacij ali dednost-nih sprememb. V eni generaciji pride približno do 2 mutacij na 100 000 dednih zasnov. Pri 6,700 000 dednih zasnovah lahko potemtakem pričakujemo pri vsakem novorojenčku približno 134 mutacij, od katerih je 98% škodljivih, od teh pa 97 °/o na zunaj neopaznih, ker so od »zdrave« dvojne zasnove (za 1 znamenje imamo namreč 2 zasnovi). M. F. (Prim. Poledar 1970, str. 156—165.) Človek pije vino — vino pije Človeka Tekom stoletij in tisočletij se je veliko spremenilo v človeškem življenju. Tehnika doseza neslu-tene uspehe. Stroji prevzemajo delo mnogih rok. Toda človeška narava je ostala, kakršna je vedno bila. Spremljajo jo enake preizkušnje in enake so njene slabosti in vrline. Kako ubrati pravo pot, torej ni trud, ki bi se ga lotili šele z današnjo znanostjo, ampak se je človek že od svojih začetkov ubadal z znanostjo iskanja primernega življenja. Veliko rešitev, ki jih je našel še v času, ko je živel v zelo preprostih življenjskih pogojih, je prav takih, kot jih danes tisoč in več tisoč let kasneje odkriva sodobna znanost. Je že tako, da se mora rod za rodom ukvarjati z istimi vprašanji. Zato nam je lahko v veliko pomoč preučevanje zgodovine, saj lahko v delih starih najdemo polno tega, kar nam koristi za današnjo rabo. Treba je le, da govorico starih prevedemo na govorico današnjega dne. Kakšne so človekove slabosti in kako jih odpraviti, so vedeli že stari ljudje. Med njimi so poznali tudi slabosti vdajanja pijači. Kar je novega, so le novi načini zdravljenja posledic alkoholizma. Razna načela pa, kako se lotiti in kako odpravljati alkoholizem pa je že stara in jih je današnja znanost le času primerno znova odkrila ali izrazila. Na naslednjih straneh želim to prikazati lotevajoč se predvsem tistih misli v zvezi z alkoholizmom, ki so najbolj važne tako za alkoholika, kakor tudi za ljudi iz njegovega okolja, ki se z njim kakorkoli srečujejo in ga bodisi rešujejo, bodisi še bolj pehajo v nesrečo. * * * »Kaj pa gledaš iver v očesu svojega brata, bruna pa v svojem očesu ne čutiš?« (Mr, 7,3) O alkoholikih slišimo in beremo običajno najslabše. Naj bo žena, sosed, kdorkoli: o alkoholiku bo pravil, kakšen da je, ko zapije vse, kar dobi, da še za otroke nič ne ostane; kako se spre z ženo, jo zmerja, tepe in z otroki vred podi na cesto; kako je bil nekoč dober delavec, sedaj pa je lenuh, ki se samo vlači po gostilnah, namesto da bi prijel za kako delo; kako je slabič ali surovina, pred katerim nihče ni več varen. Slišimo: Kako dolgo bo treba še trpeti zlo, ki ga povzročajo alkoholiki? Ze davno bi jih bilo treba zapreti in poslati na prisilno delo ali pa na prisilno zdravljenje, da bi se končno oddahnili pred njimi. Taki in podobni opisi in glasovi so nam dobro znani. Toda poslušajmo še, kaj govorijo alkoholiki? Ponavljajo drugačne misli in govorijo si jih iz dneva v dan, tako da tudi oni ne dvomijo v svoj prav. Takole pravijo: Kaj bi, druščina je bila, pa sem začel. Polagoma vedno več, pa se navadiš. Navada je pa kakor železna srajca. Vsi so pili, pa sem še jaz. V naši pisarni (podjetju) so vsak god, vsak rojstni dan, vsako prvo plačo in kaj še vse proslavljali in zapili in sem se navadil(a). Kaj bi ne pil, ko ga pa povsod ponujajo pa še ceneje je od kakih sokov. Zakaj je pa toliko gostiln? Slišimo tudi tole: Odkar sem se poročil, mi žena ne privošči lepe besede. Kot da bi bil kak hlapec pri hiši! Pa sem začel piti, kdo ne bi? Ali: Kaj bi ne pil, ko je toliko krivic. Poglejte tiste, ki ves dan nič ne delajo, pa imajo vsega, mi smo pa samo garali, pa nimamo nič. Lahko bi naštevali še in še. Na vprašanje, kaj je res in kdo ima prav, ne dobimo odgovora. Vsakdo vali krivdo na drugega. Žena, sosed in kdorkoli v alkoholikovi okolici pometajo pred njegovim pragom in mu prašijo pod nos, da še bolj vzkipi. Alkoholik pa krivi svoje okolje in družbo. Vsak vidi torej v drugem korenine zla. Drug drugemu dokazujejo pokvarjenost in krivičnost. Drug drugega zato čedalje bolj sovražijo in se drug drugemu čedalje bolj maščujejo. Tako se prepad poglablja, trpljenje raste, rešitev pa se odmika. Mi, ki ne pijemo, izločujemo alkoholika kot garjavo ovco, da se prav zato še bolj pogreza; alkoholik pa izločuje nas, kot da smo edini krivci njegove usode in se še bolj umikajo, dokler jih lepega dne ne povozi avto, pobere pljučnica, ali pa ne zabing-ljajo na vrvi, ki so si jo v obupu sami zadrgnili okrog vratu. Pustimo za trenutek vnemar, kdo je zares kriv, oziroma koliko je kriva ta in koliko ona stran. Vprašajmo se, kdo je bolj poklican, da stori prvi korak k zbližanju: ali tisti, ki mu je v omami alkohola že načeta razsodnost, ali mi, ki se hvalimo, da je naš pogled čist. Če pa smo mi tisti, ki storimo prvi korak, ali je prav, če bo naš prvi ukrep psovka, udarec z bičem in izgon? — Pa čeprav izgon na tako imenovano prisilno zdravljenje? Morda bi bil bič na mestu pred leti, ko je bil človek še zdrav in je v prvem opoju storil prvo neumnost. Takrat bi ga bič morda še iztrez-nil. Sedaj pa bi ga pahnil le še navzdol. Prvi korak, ki ga moramo narediti, mora biti nekaj čisto drugega: treba je namreč odpustiti in še več kot to: treba je vzeti trsko najprej iz lastnega očesa. To velja za obe strani, za »zdravo« še toliko bolj. * * »t »Pitje je bolj bolezen kot slabost.« M. Gandhi Predvsem moramo znati razlikovati tiste ljudi, ki se le včasih opijajo in povzročajo v pijanosti razne nesreče ali divjanje od tistih, ki jih je alkohol že tako zasužnjil, da jim pravimo alkoholiki. Človek, ki je sicer zdrav in se včasih opije, bi zaslužil, da ga vprašamo: Kaj vendar počneš? Če bi pa v pijanosti kaj storil, bi bilo prav, da bi ga klicali na odgovornost. Toda ko gre že za alkoholika, ni tako preprosto. Alkoholik ni več zdrav. Pijača je sčasoma že storila svoje. Čeprav je nekoč začel kot oni drugi, ki so se občasno opijali, je vendar potem, ko je postal že pravi alkoholik, izgubil velik del svoje nekdanje razsodnosti. Vanj se je sčasoma naselila nekaka sla, da mora hlepeti po alkoholu. Bolj ko tečejo leta, bolj se ruši tisti delček alkoholikovega jaza, ki bi pijači še lahko rekel, čeprav z naporom, stoj! Končno postane alkoholik suženj svoje razvade, ki ga povsem obvlada. Takemu človeku poreči: Kaj vendar počneš? nima nobenega smisla več. Razvada pitja se sčasoma zaleze kakor vlaga v zid stare hiše in sega vedno višje. Vse je z njo napojeno. Usodna pa ni samo ta razvada, ampak še številne druge navade, ki se prepletejo z njo v skoraj nerazrešljivo mrežo. Človek se ne navadi le venomer znova piti, ampak se navadi vedno znova hoditi v gostilno, tako da se gihlje le še med domom, tovarno in gostilno; navadi se, da venomer znova išče pivsko druščino, tako da drugih znancev in prijateljev nima več; navadi se s pijačo poplakniti vsako jezo in zaliti vsako veselje, in če ga doma kregajo, ker je pil, gre pit, da se umiri. Pa ne gre le za razvado, ampak sčasoma že tudi za pravo bolezen: kdor dolgo pije, zboli na živcih in se začenja tresti; tresenje pa vsaj za nekaj ur odpravi, če zopet pije! Kdor dolgo pije, zboli na želodcu, toda z alkoholom se da pregnati bolečino! Kdor je preveč pil, se slabo hrani, pa tudi prebava ne dela več prav. Izgubi tek, toda alkohol mu ga vsaj malo povrne! Kdor pije, izgublja svojo moč in odpornost, toda pijača mu odvzame občutek utrujenosti, pa se počuti zopet močnega, sposobnega in duhovitega! Pijača povzroča črne ure in dneve obupa in spraševanja vesti. Toda naslednji kozarec že lahko razblini žalost, in utopi vest ter narekuje opravičila za preteklost in razloge za novo pitje: Življenje je vendar kratko in žalostno, pa toliko krivic je, zakaj bi ne pili? Končno razkroji pijača še tiste dele možganov, ki posredujejo voljo. Ko pa ni nobene volje več, je postal alkohol popolni vladar. Tedaj je oslabelost telesa običajno že tolika, da se človek opije že od najmanjše količine alkoholnih pijač. Potem ni nikdar več zares trezen. Zaradi okvar jeter odpovejo še zadnje obrambne sposobnosti, zaradi okvar srca, ledvic in pljuč pa se zaužiti strup ne more več dovolj hitro odplakovati in izhlapevati. Pojavijo se tudi duševne bolezni s hudimi prividi, zmedenostjo in nemirom, kar se rado zgodi že prej, preden je prišlo do tako hudega telesnega razkroja. Alkoholik je torej bolnik. Ne mislimo na to, koliko je bil nekoč kriv, da je zdrsnil v alkoholizem in koliko je kriv, če je po daljšem obdobju treznosti zopet prijel za prvi kozarec in naredil prvi požirek. Če zaprosi za pomoč, ga je treba vzeti kot bolnika, ne pa, kot se rado zgodi, da namesto tega stresemo nanj ploho očitkov. V življenju alkoholika so dnevi, ko je že tako in tako poln samoobtožb in bi ga ostra beseda le še bolj podrla ali celo zlomila. Potreben je torej tople pomoči, kakršno sicer nudimo kateremukoli drugemu bolniku. * * * »Usmili se me, brez moči sem.« (Ps 6,3) Kaj naj stori alkoholik, ki se lepega jutra zbudi v grozo novega dne? Taka jutra, dnevi ali ure so česti spremljevalci alkoholikovega življenja. Tako mučna so, da le še poglobijo nesrečo, ali pa tudi naznanijo usodni konec. Lahko se zgodi, da naslednji kozarec odplakne kljuvajoče vprašanje vesti in moreče počutke obupa. Zgodi pa se tudi, da je obup tako črn, da potisne alkoholiku vrv v roke, ali pa mu razplamti srd, da se spravi nad družbo, o kateri misli, da je vsega kriva. Prava rešitev iz take stiske more biti le v tem, da alkoholik prizna svojo nemoč in svoj poraz. Uvideti mora, da ni res, da se bo znal do večrea vzdržati in da nima več ne volje ne moči, da bi se uprl alkoholu. Ko to spozna, sam zaprosi za zdravljenje, da bi lahko nekam šel, kjer ne bo mogel do pijače. Tam dobi tudi nujno potrebno zdravljenje in drugo pomoč. Uspeh je mogoč, če ostaja odločitev, ki je bila narejena v uri stiske, še naprej živa in če je hkrati z njo ostala zavest, da družba ne sme biti v nobenem primeru več izgovor za to, da bi alkoholik zopet segel po kozarcu. V Ameriki je že precej dolgo tega nastalo društvo Anonimnih alkoholikov; ustanovili so ga bivši alkoholiki. Tako v tem, kot v drugih podobnih društvih ali klubih mora biti članom vedno pred očmi potreba po priznanju lastne nemoči pred alkoholom. Prvi dve od dvanajstih zapovedi društva Anonimnih alkoholikov se glasita: »1. Priznali smo, da je alkohol močnejši od nas in da ne obvladamo več svojega življenja. 2. Verujemo, da nas lahko ozdravi neka sila, ki je nad nami.« Ostale zapovedi govorijo o korakih moralnega očiščenja, ki med drugim terjajo spraševanje vesti in popravljanje napak iz preteklosti. Ko pa to pišemo, je treba vedeti, da nima prav nobene vrednosti, če je to žena ali kdo drug, ki sprašuje alkoholikovo vest ali če je okolje tisto, ki zahteva poravnavo starih dolgov. Prebujenje mora privreti le iz alkoholika; ne da se mu ga pa vsiliti, saj se sila ne sprevrže v drugega kot v nasilje grdega moralizatorstva. Zgornja pravila so nastala iz izkušnje alkoholikov samih pa tudi zdravnikov, ki imajo opraviti z njimi. Zanimivo je, da so hkrati zelo nova in tudi zelo stara. V podobnih stiskah svetuje že v 6. stoletju menih Ivan Klimakus: »Kdor se hoče boriti s svojim telesom ali pa ga hoče obvladati s svojimi lastnimi silami, se trudi zaman. ... Priznaj pred Gospodom nemoč svoje narave, popolnoma svest si svoje nesposobnosti, pa boš neopazno dobil dar modrosti.« Indijski moralni in na- rodni voditelj Gandhi pa je pisal pri podobnem vprašanju obvladovanja spolne sle sledeče: »Moram namreč priznati, da je izpolnjevanje zakona vzdržnosti nemogoče brez žive vere v Boga, ki je živa Resnica.« Ko se alkoholik odloča za treznost in dela pregled svojih ravnanj v preteklosti, potrebuje tudi toplo besedo, ki mu naj pomaga, da se govorica vesti ne sprevrže v uničevalno samoočitanje. Pojasniti mu je treba, da je alkoholizem tudi bolezen in da je mnogo njegovih ravnanj vendarle šlo na račun bolezni ne pa njega samega. Zato naj ne klone pred očitki, da bi ga pahnili v obup. V veliko pomoč so dostikrat prav bivši alkoholiki, ki najbolje razumejo to stisko, saj so sami izšli iz nje. Zato tolik pomen raznih društev bivših alkoholikov. K odločitvi za treznost je samo en korak. Ni dovolj reči »Ne« alkoholu, pač pa je hkrati treba reči »Da« Dobremu, Lepemu in Resničnemu. Prvi dan treznosti bo res začetek novega življenja, če bo tudi prvi dan poti človeka, ki se hoče odpreti novim in lepšim stranem življenja, pa čeprav je to v zvezi z žrtvami in odpovedjo. Veliko je alkoholikov, za katere vemo, da so šli to pot. Posvetili so se bodisi otrokom, naravi, delu ali čemerkoli že, kjer jih je nesebično delo in prizadevanje podprlo in dvignilo. Kadarkoli se človek odreka sebi, da bi zaživel za dom, za tovariše, za delo, za domovino itd., se hkrati odpira večji in lepši resnici. Tako doseže umiritev in zopet lahko navedemo Klimakusovo misel: »Spoji vzdržnost z umiritvijo, kajti prvo brez drugega ne prinaša nobene koristi.« »S- * »Ako te tvoje desno oko pohujšuje, ga izderi in vrzi od sebe . ..« (Mr. 5,29) Pri vseh slabih navadah, ki so se sprevrgle že v razvado in še zlasti pri razvadah, zaradi katerih je že okvarjeno naše zdravje, velja pravilo, da jih je mogoče le povsem zavreči, ni pa jih mogoče omiliti, rekoč: včasih, po malem, pa bom to in to še počel. Izjeme so izredno redke. Zelo redki so na pr. hudi kadilci, katerim je uspelo, da poka- dijo le 5 do 10 cigaret dnevno. Praviloma je drugače. Hud kadilec, ki se odloči za zmerno kajenje, ostane pri tem le nekaj dni, kmalu pa začne še bolj kaditi kot prej. Nič drugače ni z alkoholiki. Neki drugi menih, Angiorit, je pred dvemi stoletji zapisal v knjigi Nevidna borba: »Ne daj se zapeljati misli, dovolil si bom samo eno zadovoljstvo, okusil bom samo eno slast. Kajti čeprav bi to samo po sebi niti ne bilo grešno, bi se zaradi tega popuščanja dvignile glave vseh strasti in bi pričele gomazeti kot črvi...« Dosti alkoholikov poznamo, ki se takih pravil niso držali. Mislili so si, da so dovolj močni ali, da kak vrček piva včasih ali kozarec dobrega vina ne bo škodil. Čeprav so se poprej trdno vzdržali mesece in celo dolga leta, je prvi kozarec — celo prvi požirek — že sprožil v krvi staro hlepenje po pijači. Zato ni ostalo pri enem vrčku ali pri enem kozarcu »dobrega« vina. Kmalu je bil na mizi še drugi vrček piva, že čez nekaj dni ali tednov pa zraven že prvi in drugi in tretji kozarček žganja. Zopet je začel popivati in kmalu je bilo podrto vse, kar se je v mesecih odločitve za treznost zgradilo. Vse to pa samo zaradi prvega požirka ... Prav za ta požirek, ne pa za naslednje, lahko kličemo alkoholika na odgovornost, če smo mu poprej dovolj jasno predočili nevarnost, ali še celo, če je že nekoč sam izkusil, kako usodna je prva kapljica. Toda na odgovornost lahko kličemo tudi vse tiste iz alkoholikovega okolja, ki ga v času, ko je trezen, zasramujejo in izločujejo kot kako belo vrano in ki tako tko niti življenja, da je vsaka od njih napojena z alkoholom, pa najsi bo to zaradi dobička ali česa drugega. Takim veljajo sledeče misli. »Gorje mu, kdor s strupom napija svojega bližnjega, ga upijanjuje zato, da bi gledal njegovo nagoto! Nasitil si se s sramoto, namesto s častjo! Pij tudi ti, da dobiš vrtoglavico! Čaša desnice Gospodove se obrne k tebi in sramota pokrije tvojo slavo.« ^ 15-j) Prim. dr. Jurij Zalokar vročina — svarilno znamenje Kaj je vročina? To je stanje, ko se telesna temperatura dvigne nad normalno višino, je predvsem opozorilo, da v organizmu ni nekaj v redu. Če se temperatura dvigne pri odraslem človeku, pomislimo na najrazličnejše vzroke od lažje infekcije do izredne para-zitarne bolezni. Ali je 37° normalno, ne moremo reči, ker so vrednosti nekoliko različne na različnih telesnih mestih. V pazduhi je normalno 36,4, v ustih pod jezikom 37 in v danki 37,6. Višina telesne temperature je tudi odvisna od tega, v katerem dnevnem času jo merimo: po obilnejšem obedu in pozno popoldne proti večeru se lahko dvigne do 37,5. V splošnem pa je telesna tempe- ratura individualno različna. Na neki ameriški medicinski fakulteti je profesor meril temperaturo pod jezikom zjutraj ob 8. uri 276 zdravim študentom. Dobil je zelo različne vrednosti od 35,9° do 37,4° srednja vrednost pa je 36,7°. Le pri 19 študentih je bila temperatura le 37, kar je zgolj omenjeno kot normalno. Kako je z vročino pri otrocih? Pri dojenčkih in majhnih otrocih urejanje telesne temperature še ni popolnoma razvito, zato že zelo lahke infekcije povzročajo visoko temperaturo. Srednja vrednost telesne temperature pri dojenčkih je nekoliko višja kot pri odraslih. Moč- 10 Mohorjev koledar 145 nejši prehlad že dvigne temperaturo na 40,5 in to še ni znamenje tako resnega obolenja kot pri odraslem. Kaj se godi v telesu? Vročina pomeni, da se telesna toplota hitreje proizvaja, kot se izloča iz telesa. Telesna toplota je proizvod presnove v organizmu, toliko kot se je pridela, se je mora izločiti, in tedaj je organizem v toplotnem ravnotežju, kar je normalno. Ko hrana zgori, gre pridelana toplota po krvi po telesu, podobno kot se pri centralnem ogrevanju v stanovanju topolota širi po toplotnih ceveh, se v organizmu po krvnih žilah. Plast maščobnega tkiva v podkožju varuje (izolira) telo pred izgubo toplote. Kako organizem ureja in ohranja toplotno ravnotežje? Med človeškimi možgani leži termostat, ki preko vegetativnega živčevja ureja to ravnotežje. Ta termostat sestavljajo celice, ki ležijo v hypothala-musu, živčnem tkivu med možgani. Pri zvišani telesni temperaturi je očitno ta termostat naravnan previsoko. Kaj povzroča vročino? Vročina nam pove, da je organ ali tkivo poškodovano. Telo odgovori na okvaro z vnetnim procesom. Pri infekciji n. pr. skuša telo poškodovano tkivo uničiti. Bela krvna telesca (levkociti) pridejo v poškodovano področje in uničijo prizadeto tkivo. Pri tem levkociti odmirajo in sproščajo pirogene 'snovi, katere krvni tok zanese v možgane, kjer dražijo celice za urejanje toplotnega ravnotežja. Telesna temperatura se dviga in posledica je vročina. Najbolj pogost vzrok je infekcija, je pa še polno drugih vzrokov, n. pr. ciroza jeter, giht itn. Pri poškodbi ali opeklini lahko poškodovane celice zaidejo v krvni obtok ia z njim v telesni termostat, kjer porušijo toplotna ravnotežje. Tudi nekatera zdravila višajo temperaturo. Kako vpliva vročina na naše telo? Vročino često spremlja mrzlica. Drget povzroča šklepetanje zob, koža pobledi ali rahlo pomodri. Pri drgetu raste notranja toplota in temperatura se dviga. Mrzlica nastane zato, ker je termostat naravnan zaradi pirogenih snovi na višjo temperaturo, kot pa jo ima telo. Zato drget z oženjem kapilar v koži traja tako dolgo, dokler telo ne doseže tiste temperature, na kateri je naravnan termostat npr. 39°. Visoko vročino navadno spremlja slabo počutje, odpor do hrane. Pri dviganju temperature pošlje termostat vsem pomembnim organom opozorilo, da sodelujejo pri telesnem hlajenju. Zilje v koži se razširi, tedaj obraz pordeči, srce hitreje utripa, krvni obtok se pospeši in tako lahko odplavlja (splakuje) poškodovane celice. Notranja toplota se po mrzlici preseli v kožo in začne se potenje, ki niža telesno temperaturo. Ali je visoka vročina nevarna? Ne vedno, tudi težo bolezni nam ne pokaže vedno vročina. Zavedati pa se moramo, da je vročina velikokrat nevarna, kar pa lahko ugotovi le zdravnik. Dalj časa trajajoča vročina čez 38° mora zbuditi našo pozornost. Kaj naj taka temperatura napoveduje, je odvisno od njenega trajanja in bolnikove starosti. Pri vročini nad 39,5° lahko nastopajo občasne motnje od nerazsodnosti do popolne zmedenosti, fantaziranja in nemira. Več ur trajajoča vročina 41,4° lahko poškoduje možgane in je včasih smrtna. Vročino nad 42,5 preživijo le redki bolniki, na srečo vključi telo pred tem reševalni mehanizem, ki povzroči hlajenje telesa z močnim potenjem. Ali je vročina kdaj tudi dobro znamenje? To vprašanje je še nejasno. Vročina vzburi krvni obtok, vpliva na visoko proizvodnjo levkocitov, na tvorbo protiteles, ki zamorijo povzročitelje bolezni. Nekatere bolezni potekajo s tipično vročino, kar je zdravniku v pomoč pri diagnozi. Že to, da je organizem sposoben tvoriti vročino, je lahko dobro znamenje telesnega zdravja, saj organizem na ta način sam obračuna z infekcijo. Kako merimo temperaturo?. Pred uporabo očistimo termometer v alkoholu, ga oplaknemo v hladni vodi in tako dolgo stresamo, da ostane živo srebro pod 35°. Če merimo pod jezikom, naj drži bolnik termometer v zaprtih ustih 3 minute pod jezikom, pri merjenju v debelem črevesu moramo termometer namazati z vaze-lino, preden ga denemo v danko do oznake 37° in pustimo 5 minut. Posebna skrb je potrebna pri ustnem merjenju. Če je bolnik pred merjenjem kadil ali kaj mrzlega ali vročega pil, so vrednosti nepravilne. Če med merjenjem diha skozi usta namesto skozi nos, so rezultati neuporabni. Kaj storiti, kadar imamo vročino? Večina zdravnikov meni, da je najbolj važno: 1. vodno vsebino telesa obdržati na višini — ker s potenjem izgubljamo mnogo vode, jo moramo s pitjem nadomestiti. 2. ležanje v postelji, mir, primerna hrana — danes ne mislimo več, da je potrebno vročino izstradati, potrebna je bogata beljakovinska in vitaminska hrana. Pri visoki vročini rezerve beljakovin, maščob in ogljikovih hidratov hitro izgorevajo, zato je zelo važna bogata prehrana, da bolnik ne omaga. 3. pri srednje visoki vročini morebiti vzeti zdravila proti vročini, kar določi zdravnik. 4. prostor, kjer leži bolnik, naj bo hladen in zrak v prostoru primerno vlažen, ne suh. Bolnik naj bo pokrit z lahko odejo. Napačno je, če se bolnik poti v vroči sobi, pokrit z grmado odej, kajti telo si želi znebiti se vročine, ne pa jo obdržati. 5. ko se dvigne temperatura čez 39°, so priporočljivi hladni obkladki. 6. edino zdravnik je tisti, ki naj ugotavlja bolezen in predpiše ustrezno zdravljenje. argusove ocl nad nami Argusove oči! Da boste razumeli, je treba na kratko obnoviti antično pripovedko o hčeri Inaha, kneza in kralja Pelasgov. Imenovala se je Io in pripovedka pravi o njej, da je bila zelo lepa, tako lepa, da se je zaljubil vanjo sam Zeus, ko jo je zagledal na travniku, kjer je pasla očetovo čredo. Razodel se ji je in si jo poželel. Deklica mu je hotela uiti, Zeus pa je pokrajino zagrnil v gosto temo in bežečo lepotico ujel. Nezvestega moža je zalotila boginja Hera. Da bi zapeljano deklico rešil njenega maščevanja, jo je spremenil v snež-nobelo kravo. Hera, ki je spoznala prevaro, je prosila moža, da ji je lepo žival podaril. Dala ji je vrv okrog vratu in poiskala zanesljivega varuha ter tako preprečila možu, da bi jo odčaral in spet spremenil v lepo dekle. Ta zanesljivi varuh je bil pošastni Argus, ki je imel v glavi sto oči, od ka- Področje ustja reke Colorado v ZDA, posneto v infrardeči svetlobi in v normalni svetlobi. Po razliki v posnetkih sklepajo npr. na obolelost rastlinstva (desno) terih se je samo po dvoje izmenoma zaprlo in počivalo, medtem ko so vse druge oči, posute kakor svetle zvezde po obrazu in temenu, budno gledale in stražile. Njega je postavila Hera lepi Ioji, ki ji je v živalski podobi utripalo ubogo človeško srce, da je Zevs ne bi mogel odpeljati. Pod stražo sto Argusovih oči se je smela Io čez dan kot krava pasti na "sočnem pašniku; Argus pa je stal blizu in kamorkoli se je postavil, povsod je videl nesrečnico; tudi če se j« obrnil od nje, mu je bila pred očmi. Ko je sonce zašlo, je nesrečnico zaprl, ji del okrog vratu težko verigo in jo privezal... Da bi jo Zeus rešil trpljenja, je poklical ljubljenega sina Hermesa in mu ukazal, naj odurni pošasti vzame vid. Hermes je s pripovedovanjem zgodbe o pastirski piščali siringi uspaval stookega stažarja; v trdnem spanju mu je odsekal glavo in rešil Iojo. Argusove oči pomenijo ostre, vsevidne oči. Take vsevidne oči, ki budno spremljajo in pazijo na vse dogajanje na Zemlji, so vohunski sateliti. Eno najvažnejših obrambnih orožij vseh dežel proti nenadnemu napadu je danes elektronska špionaža, ki je v zadnjih letih razvila čedalje bolj premetene metode in naprave. V teh metodah in napravah so seveda največji mojstri velesile, pravzaprav dve velesili: Amerika in Rusija. Leta 1962 se je skrivna vohunska vojna premaknila z Zemlje v vesolje. Iz vesolja se ZDA in SSSR poslej nepretrgoma opazujeta in nadzoru- 10* 1 jeta. Vohunski sateliti obeh držav nenehno obkrožajo Zemljo. Ti sateliti so danes najbolj skrivno orožje. Ko beremo med kratkimi novicami, da so v Sovjetski zvezi izstrelili »Kozmos X« ali v ZDA satelit »Samos«, »Midas« ali s številko X označen satelit, se največkrat ne zavedamo, da gre tu za vohunske satelite. Pred sateliti so vohunsko službo opravljala letala; to službo deloma opravljajo še danes prav tako kakor s posebnimi napravami opremljene ladje. Leta 1960 so nad Sovjetsko zvezo sestrelili tako vohunsko letalo U-2 s pilotom Garyjem Povversom. Tedanji predsednik SSSR Hruščov je zahteval sestanek na vrhu. Potem se spominjamo afere z vohunsko ladjo Pueblo, ki so jo zajeli severnokorejski čolni. Ladja — ena izmed mnogih, ki so opremljene za vohunsko službo — je imela posebne elektronske naprave za spremljanje in oddajanje važnih sporočil. Večina teh naprav so seveda vojaška skrivnost. Naloga teh ladij je, da ugotavljajo sovražnikove radarske valovne dolžine in prestrezajo radijska sporočila. Sovjeti imenujejo svoje vohunske ladje ribiške ladje, dasi se ukvarjajo z ribolovom bolj mimogrede. Te spremljajo in zasledujejo, kolikor je pač mogoče, vse pomorske vaje mornariških sil NATO. Pred leti je taka sovjetska ribiška ladja nasedla na obali Zahodne Afrike. Ko pa je prišla oseka, se je njeno dno kar ježilo od sonarskih naprav za prisluškovanje gibanj pod vodo. Vohunska letala so danes že povsem izpodrinili sateliti, ki svojo nalogo opravijo natančneje in manj očitno. Od marca 1962 do danes so Sovjeti izstrelili najmanj 250 satelitov vrste Kozmos. Nosilne rakete pri teh satelitih so iste, ki jih Sovjeti uporabljajo za svoje balistične medcelinske rakete. Satelite izstrelijo na krožno pot z naklonom devetinštirideset stopinj proti ekvatorju, tako da med kroženjem prelete skoro vse dežele ZDA in Kanade. Če je vreme ugodno, izstrelijo skoro vsak mesec ali še v krajših presledkih po en satelit vrste Kozmos. Satelit obkroži zemljo v devetdesetih minutah, čas njegovega letenja je tri dni, njegova hitrost pa je 32 000 km na uro. Najoddaljenejša točka njegove poti od zemlje je v višini 550 km, zemlji pa se najbolj približa med letom nad ZDA na razdaljo 220 km. Satelit Kozmos je opremljen s kamerami za snemanje iz zraka, s teleobjektivi, ki fotografirajo ozemlje ZDA, in povrh še z napravami za prisluškovanje in iskanje sovražnikovih radarjev. Ko satelit opravi svojo nalogo, se vrne na določen kraj v Sovjetski zvezi. Američani ne zaostajajo za Sovjeti, le da imajo večjo izbiro vohunskih satelitov, ki jih pošiljajo na krožno pot okoli Zemlje, da nadzorujejo dogajanje »na drugi strani«, predvsem nad Sovjetsko zvezo in Kitajsko. Ameriški vohunski sateliti se imenujejo Samos (okrajšava za: Satellite and Mis-sile Observer), Tiros in Nimbus, novejše označujejo s šiframi oziroma številkami. Američani izstreljujejo satelite, ne da bi o tem obveščali javnost, vtem ko Sovjeti skoro ob vsaki izstrelitvi Kozmosa o tem poročajo. Za izstrelitev uporabljajo rakete Atlas-Agena. Na višini 240 km lahko fotografirajo vse predmete na Zemlji, ki merijo samo nekaj centimetrov v premeru. Ameriški sateliti že med kroženjem odvržejo posnete filme v kapsulah, potem ko se satelit znova spusti v atmosfero, s padali, ki jih potem polove letala ali ladje. V kapsulah so filmi in popisani magnetofonski trakovi. Kapsule padajo na območju Tihega oceana, ki ga ameriške vojne ladje skrbno stražijo, zakaj na kapsule preže tudi sovjetske »ribiške ladje«. Prednost teh »pošiljk« s satelitov je, da oddajajo podatke, ne da bi morali prenehati krožiti nad Zemljo. Fotografski posnetki zemeljske površine — novejši sateliti posnemajo barvne fotografije — so tako natančni, da odkrivajo številne dragocene podatke, ki niso samo vohunske narave. Po barvi rastlinja na Zemlji je mogoče ugotoviti, ali so gozdovi zdravi ali oboleli; po raznih odtenkih barve morja je mogoče določiti položaj bogatih ribjih jat, celo verjetna nahajališča nafte, naravnega plina in mineralov pod morsko gladino; možne so zanesljivejše dolgoročne vremenske napovedi kakor doslej. Američani trdijo, da sovjetski vohunski sateliti pristajajo vsakih osem dni in prinašajo filme, ki so jih med kroženjem posneli predvsem nad ozemljem ZDA. Kako love kapsule s filmi in magnetofonskimi trakovi? Preden satelit odvrže kapsulo, vzleti z letalskega oporišča Hickam Field na Havajih oddelek letal in se razkropi nad območjem, kamor pade kapsula. Na povelje z Zemlje odvrže satelit kaseto s filmom; ta je v posodi, ki jo varuje pred vročino in ki ob prehodu v zunanje plasti atmosfere popolnoma zgori. Nato pada nekako do višine 7000 metrov, ko se odpre padalo. Letalci razpno v obliki trapeca mreže, da z njimi prestrežejo na padalu nihajoč zavitek s filmom, ki ga skozi posebno odprtino potegnejo v letalo. Ako letalcem ne uspe prestreči »pošiljke« iz satelita, pade ta v morje, vendar ne potone. Iz zavitka s filmom se avtomatično dvigne radijska antena in vdelani oddajnik oddaja značilen signal. Medtem se je tudi voda okrog kapsule rumeno oranžno obarvala in s tem opozorila letala na mesto, kamor je padla. Zdaj sodelujejo letala in ladje. Iz letal se spuste padalci in pritrdijo na kapsulo plavače, ki preprečijo, da ne potonejo, hkrati pa olajšajo posadkam letal, helikopterjev ali ladij, da kapsulo potegnejo iz morja. Sateliti opravljajo razne naloge: fotografirajo obširna področja, iščejo informacije o sovražnikovih radarjih, snemajo telefonske pogovore, radarska in radijska sporočila, zaznamujejo morebitne jedrske eksplozije nad Zemljo in v vesolju ali na ozemlju možnih nasprotnikov, opozarjajo na iz-streljevanje raket, spet drugi sateliti, opremljeni z infra-rdečimi čutili, s sodobnimi napravami zaznamujejo skrivne industrijske instalacije. Ze prvi ameriški sateliti tipa Samos so med kroženjem lahko fotografirali obširna območja Sovjetske zveze. Opremljeni so bili z odličnimi kamerami, ki so lahko natanko fotografirale vsak predmet. Z občutljivimi sprejemniki so zaznavali oddajne naprave sovjetskih radarjev in aparatov za uravnavanje raket ter vojaške radijske zveze in sploh vse njihove telefonske pogovore med velemesti. Sistem vohunskih satelitov vrste Samos so Američani čedalje bolj izpopolnjevali. Njihovi načrti gredo za tem, da bi sateliti že avtomatsko posre- dovali slike na Zemljo, prav tako vse informacije, ki jih satelit sproti »nabira«. Vzporedno s tem izpopolnjujejo Američani tehniko sprejemanja in oddajanja informacij na vohunskih ladjah in letalih. Posebni kompjuterji naj bi uravnavali kamere in prisluškovalne naprave tako, da bi snemali samo zanimive in važne stvari. Naprave bi potemtakem ne delovale med vsem 2 milijona kilometrov dolgim letom, marveč bi obveščevalci sami izbirali in določali, kaj je potrebno, da kamere snemajo. Popolnejši od Samosa je satelit Midas. Ta je opremljen z napravami za ogledovanje z infra rdečimi žarki. Valovna dolžina infra rdečih žar-( kov je daljša od valovne dolžine vidne svetlobe, torej za naše oči nevidna. Ker pa vsako toplo Posnetek Zemlje z višine 1000 km. Jasno se vidijo vrtinčasta oblačna področja, zarodki ciklonskega delovanja telo oddaja infra rdeče žarke, lahko satelit z infra rdečimi žarki deluje nepretrgoma podnevi in ponoči in npr. »vidi« vroče pline, ki nastanejo ob izstrelitvi rakete, in tako opozori na ruske rakete. Nevidna infra rdeča svetloba se v posebni napravi (tako imenovani infra rdeči sensor) spremeni v električne signale. Ti signali se lahko v satelitu predelajo in po radiu prenesejo na Zemljo. Tako ZDA kakor ZSSR stalno izpopolnjujeta satelite in njihove programe za naloge fotografiranja in prisluškovanja. Tudi ni nobena skrivnost, da obe državi pošiljata čedalje več satelitov na krožno pot okrog Zemlje. Poleg omenjenih dveh ameriških satelitov, ki imata povsem vohunske naloge, sta še dve vrsti tako imenovanih meteoroloških satelitov: »Tiros« in »Nimbus«. Ti sateliti so opremljeni s posebnimi televizijskimi kamerami, ki niso večje kakor kozarec za vodo. V vsakem takem meteorološkem satelitu so vdelane še posebne kamere za opazovanje in fotografiranje prostranega področja 2000 kvadratnih kilometrov in telekamere (za slikanje na velike daljave,) ki lahko zajamejo področje 200 kvadratnih kilometrov. Glavna naloga teh satelitov je snemanje oblakov za vremensko napoved. Toda tudi te »slike oblakov« so na razpolago ne samo vremenoslovcem, marveč tudi ekipam postaj, ki vodijo ekeltronsko vohunjenje. Prav ti sateliti so pomagali Američanom pri odkrivanju kitajskih priprav za poskuse z atomskimi bombami. V zadnjem času krožita okoli našega planeta še dve vrsti ameriških vohunskih satelitov; prva je označena s številko »770« in snema s kamerami raketna oporišča in atomske naprave, druga, ki je označena s številko »920«, pa s posebnimi kamerami zaznamuje stacioniranje in premike nasprotnikovih čet. Obe vrsti satelitov odmetavata posnete filme nad Tihim oceanom, kjer jih prestrezajo posebna vojaška letala. hunske satelite ali da jih vsaj pripravljajo. Toda Američani že razmišljajo o stalnih orbitalnih postajah s človeško posadko. A še tako izpopolnjene naprave, še tako ostre Argusove oči na nebu, bi imele nadzorstvo samo nad dogajanjem na Zemlji. Satelitska in vesoljska opazovanja so dosegla vrhunec. Zdaj se je zanimanje vojaških strategov preusmerilo v vodne globine, kamor ne sežejo Argusove oči. Kopno je zaradi opazovanja in kontrole iz vesolja preveč izpostavljeno in čedalje bolj pod stalnim nasprotnikovim nadzorstvom. Strategi se umikajo z orožjem v morske globine, podmornice z raketami z atomskimi naboji postajajo zaradi nevidnosti nevarnejše kot kopenske celinske rakete. Oborožitvena tekma prehaja s kopnega v morske globine, do kamor še ne morejo prodreti vohunski sateliti. Morske globine bodo v kratkem postale varna skladišča različnega orožja in izstrelišča atomskega orožja. Američani že preskušajo nov sistem oboroževanja v morskih globinah, v prepričanju, da tudi v Sovjetski zvezi pripravljajo inačico takega sistema. Američani nameravajo do konca leta 1970 oborožiti prvo svojo jedrsko podmornico z raketami »Poseidon«, hkrati pa že pripravljajo načrt novega sistema »Ulms«. To je podvodni raketno-jedrski sistem z velikim radijem; vse naprave lahko skrijejo v velikih oceanskih globinah. Vohunski sateliti takega sistema ne bi mogli odkriti. Vse to požira milijarde dolarjev tako v ZDA kakor v Sovjetski zvezi in žene tekmo v oboroževanju med velesilama v še večjo norost in nesmisel, namesto da bi ta velikanska sredstva uporabili za bolj človeške namene. S fotoelektričnimi napravami lahko vohunski sateliti otipajo precejšnja področja nasprotnikovih vojaških con Po ocenah ameriških strokovnjakov so »oči in ušesa« sovjetskih vohunskih satelitov podobna njihovim. Zadnje čase izstreljujejo v Sovjetski zvezi najmanj vsake tri tedne na krožno pot okoli Zemlje po en vohunski satelit. Ko satelit opravi svojo nalogo, se z zbranimi podatki vrne na Zemljo. Za vohunsko službo so Američani izdelali novo letalo, o katerem zatrjujejo, da ga ni mogoče ne uloviti ne sestreliti. Orjaški motorji, za katere uporabljajo posebno gorivo z raznimi kemičnimi primesmi, omogočajo letalu hitrost 3000 km na uro. Letalo je opremljeno z radarskimi napravami za »stransko« ogledovanje, vidi skozi meglo in oblake in si »zarisuje zemljevid« ozemlja globoko pod sabo. Pri tem uporablja najnovejše dosežke fotografske tehnike, med temi tudi nov barvni film brez zrn. Če njegovi občutljivi sprejemniki zaznajo prihajajoče radarske signale, se naredi elektronsko »nevidno«. Poleg tega ima posebno napravo, ki zakriva toplotno žarčenje, da bi zmedlo sovražne naprave z infra rdečimi žarki. Vendar vse kaže, da bo te »Argusove oči« v ZDA kmalu zamenjal nov vohunski satelit, označen s šifro »949«, ki hkrati lahko opravlja vse naloge dosedanjih satelitov in noč in dan nadzoruje ozemlje tuje države, predvsem Sovjetske zveze in LR Kitajske. Ameriški strokovnjaki so prepričani, da imajo tudi Sovjeti take izpopolnjene vo- OTROKOVO PISMO POMLADI Pišem ti pismo, preljuba pomlad, pišem ti, ker bi te videl že rad. Tu je že marec, a pust je še svet, čas pa je, da ga ti prideš ogret. Pridi! Naš dedek te čaka težko, stokal in kašljal to zimo je vso. Babica tudi si tebe želi, veš, da prav rada pred hišo sedi. Pridi! Šel oče bo njivo orat, mati pa v vrt zelenjavo sejat, kravica pašo poišče si spet, pojde nabirat čebelica med. Pridi! In trata bo polna cvetic, sonce zbudilo nam petje bo ptic. Pridi! Nič več ne odlašaj, pomlad, vsakdo od nas bi dočakal te rad! je luna odskočna deska za polet v vesolje Nekaj razmišljanj ob raziskovanjih Meseca Z negotovo stopinjo je človek komaj stopil na Lunina tla in že je začel raziskovati zanj nenavadno okolje. Raziskovanja naj bi človeštvu dala kaj več spoznanj o zgradbi in preteklosti Meseca, o pojavih, ki so prisotni na njegovi površini in v njegovi notranjosti, ne nazadnje pa tudi odgovor na vprašanje, v kakšni sorodstveni zvezi sta Zemlja in Mesec. Vkljub temu, da so pri obeh uspelih poletih Apolla 11 in 12 znanstveniki izredno prizadevno takoj začeli preiskovati kamnine, ki so jih vesoljci prinesli z Lune, obenem pa tudi rezultate znanstvenih meritev seizmometrov, magnetometrov in merilcev sledov delcev s Sonca, vemo danes le razmeroma malo več o Luni. Presenetljivih odkritij ni bilo. Že takoj po poletu Apolla 11 se je v Houstonu v ameriški državi Teksas zbralo nad tisoč znanstvenikov, ki so nestrpno pričakovali 142 znanstvenih poročil. Postavljamo vprašanje: kaj vemo o Luni več, kot smo vedeli pred obdobjem, ko je človek stopil nanjo? Kakšne so perspektive vesoljskih poletov, če jih gledamo z novega zornega kota, da človek vse bolj in bolj popolno obvlada tudi to nebesno telo? Zelo na kratko povedano vemo o Luni zelo malo zanesljivega, več pa takšnih podatkov, ki nas zmedejo in jih ne moremo uvrstiti drugam, kakor v predale z domnevami. Kemijska sestava posameznih vzorcev je bila na primer že znana, preden sta Armstrong in Aldrin prinesla prve vzroce z Lune. Profesor Anthony Turkevich s čikaške univerze je namreč že na podlagi meritev, ki so jih opravile lunarne sonde tipa »Surveyor« dokaj zanesljivo označil, kakšne elemente bodo vsebovali vzorci z Morja tišine. Kot se spomnimo, je lunarni modul Apolla 11 pristal v jugozahodnem delu Morja tišine, kakšnih 50 km od najbližjih gorstev in približno 400 m zahodno od kraterja z ostrimi robovi, ki ima polmer kakšnih 90 m. Sledi izvrženih kamnin teko iz tega kraterja tudi do samega mesta, kjer je pristal lunarni modul, mednje pa se mešajo celo sledi oddaljenega kraterja Teofila. Po pristajanju sta obe skupini vesoljcev opazili, da je zaviralni raketni motor spustne stopnje lunarnega modula dvignil v višino velike kopice prahu, ki pa se je zaradi odsotnosti atmosfere izredno naglo polegel. Ugotovili so, da je nekaj skal na obeh pristajalnih mestih — torej tudi v Oceanu viharjev — doseglo metrske dimenzije, večino površine pa je pokrivala sipka plast mikroskopskih delcev. Ta plast zdrobljenih delcev, ki jo znanstveniki imenujejo regolit, je na pristajalnem mestu Apolla 11 dosegla debelino mestoma do 5 metrov. Opazili so tudi, da je »zemlja« na površini Lune rahlo lepljiva, saj se je ponekod nahajala tudi na skoraj navpičnih pobočjih skal. Zelo drobna zrna se med seboj rada zlepljajo, pod škornji vesoljcev pa so ostajali jasni odtisi. Pokazalo se je, da je zgornja plast Luninih tal na tem mestu neodporna le do kakšnih 20 cm globoko. Globlje je sonda naletela na močan odpor. Zanimivo je, da so takšne rezultate že pri- čakovali na temelju raziskovanj »Surveyorjev«, ki smo jih omenili že prej. Zaključek je ta, da se tla na Mesecu ne razlikujejo po mehanskih lastnostih od tal v podobnem okolju na Zemlji. Znanstveniki, ki so preučevali kamnine z Lune, so ugotovili nekaj zelo zanimivega: na površini kamnin so našli raze s steklastim videzom, ki so bile kakšen milimeter široke, največ pa je bilo Luna, kljub vsem človekovim posegom še vedno skrivnostna spremljevalka naše Zemlje drobnih luknjic, ki so prav tako imele premer kakšnega milimetra. Jasno je, da te luknjice in raze niso notranjega, temveč so zunanjega izvora. Nekatere tvorbe ob robovih teh steklastih luknjic so podobne tem, ki nastajajo ob trkih delcev z nadzvočnimi hitrostmi ob kamnine, toda tudi laboratorijski poizkusi v ZDA niso dali identičnih rezultatov. Ponekod, v kraterjih s premerom kakšnega metra, so našli kapljice steklaste mase, katere so bile še najbolj podobne kapljicam kositra, ki odpadejo od spajkala. Do danes njihovega nastanka še niso znali razložiti. Ena izmed najdrznejših teorij, ki skuša objasniti nastanek teh tvorb, se opira ob domnevo, da je na Soncu v teku preteklih 100 000 let nastal neke vrste super-blišč, ki bi ga po drugi strani lahko imenovali tudi »mini-novo«. Ta naj bi Lunino površino segrel do te stopnje, da bi se snovi v notranjosti kraterjev začele topiti, medtem ko bi na ravnih površinah do tega ne prišlo. V notranjosti kraterjev bi se namreč gostota toplotne energije naglo zvečala, ker bi robovi kraterjev delovali kot njeni zbiralniki, podobno, kot so astronomski daljnogledi-reflek-torji zbiralniki svetlobe oddaljenih zvezd. Že ob teh problemih so si bili znanstveniki kaj kmalu v laseh in začetni blišč »odkritij« je kaj kmalu prekrilo poklicno prerekanje. Že samo vprašanje, kakšno nebesno telo je pravzaprav Luna, je postalo problem. Nekaj je gotovo: Mesec lahko danes mnogo podrobneje in natančneje opišemo, kakor pa na primer pred desetimi leti. Njegov polmer je nekaj manjši od prej znanega in sicer 1734 km z natančnostjo 0,3 km. Njegovo srednjo gostoto cenijo na 3,361 gramov na kubični centimeter, pripisujejo pa ji napako 0,002 g/cm3 navzgor ali navzdol. To pomeni, da je Luna znatno manj »gosta« od Zemlje, ki bi ob enakih pritiskih, kot jih domne- Z izredno izpopolneno tehniko se deli Apolla sestajajo in razdvajajo v bližini Lune. Slika kaže komandni modul, ki se bliža lunarnemu vajo v notranjosti Lune, imela srednjo gostoto okoli 4,0 g/cm3. Iz tega bi lahko sklepali, da ima Luna v poprečju več lahkih sestavnih delov od Zemlje. Predvsem naj bi šlo za odnos med lahkimi silicijevimi spojinami-silikati in težkim železom. Toda že vprašanje, ali je Mesec v teku svojega nastajanja pridobil več silikatov ali pa izgubil železo, je pri znanstvenikih sprožilo hude spore. Različne misli in pogledi so dokaj složni pri ugotovitvi, da utegne biti Luna razmeroma homogeno, to je enovito telo. Njegova sestava se v smeri proti središču Lune le malo menja. Takšno stanje bi si pa le težko objasnili. Do tega bi moglo priti le tako, da bi Luna ob samem nastanku imela v sebi premalo železa, da bi lahko nastalo jedro, kar v primerjavi s številčnostjo kemijskih elementov na drugih nebesnih telesih ni zelo verjetno, druga možnost pa je, da Luna nikoli ni bila dovolj vroča, da bi se železo v raztaljenem stanju zaradi težnosti združilo v njeni osrednji notranji točki. DVOMI O LUNI Naj bo tako ali drugače, o Luni vemo še razmeroma zelo malo. Temu se ne smemo čuditi, saj do pred petnajstimi leti tudi o Zemlji marsičesa nismo vedeli. Šele velika mednarodna znanstvena akcija, Mednarodno geofizikalno leto 1957—58, je dala nove vzpodbude za vsestransko raziskovanje Zemlje. Sedaj pa po dveh uspešnih poletih na Luno vsekakor ne smemo še preveč zahtevati. Za Lunino sprednjo stran poznamo na primer tri različne zemljevide, ki kažejo, kako se na njej spreminja težnostni pospešek, obenem pa tudi dve vrsti teh zemljevidov za njeno nevidno stran. Ti zemljevidi kažejo posebne tvorbe »maskone«, to so koncentracije ali osredotočenja mas pod Lunino površino. Nad njimi se težnostna sila na Luni neznatno zviša. To povečanje sicer ni veliko, je pa dovolj pomembno, da ga pri vesoljskih poletih morajo upoštevati. Večji problem je z razlago, zakaj se pojavljajo te skrite koncentracije mas. Obstaja cela vrsta teorij, izmed katerih zastopajo nekatere stališče, da so nastale zaradi udarca velikih meteoritov, ki so se zarili globoko v Lunina tla. Zaradi večje gostote meteoritske mase naj bi težnostna sila neznatno porasla. Druga teorija, ki prevladuje, trdi, da se je material nabiral v vodoravni smeri in se je nalagal plast na plast. Kakšne sile bi naj znašale te kamnine na kup, ne vemo. Možno je, da so se dogajali intenzivni premiki mas zaradi delovanja tektonskih sil, saj vode v tej ali oni obliki v osrednjih področjih Lune po vsej verjetnosti nikoli ni bilo. Seveda tudi konferenca v Houstonu ni uspela objasniti teh nasprotij in dilem. Stališča, ki se razhajajo, in nenadna ohladitev duhov, je povezana še bolj s tem, ker so mnogi od prvih poletov na Luno preveč pričakovali. Ameriški znanstvenik Lee R. Scherer, ki vodi NASA laboratorij za lunarne raziskave, je izjavil, da pač nima smisla preveč pričakovati v trenutku, ko so pristali na dveh, razmeroma blizu ležečih točkah, še bolj pa sklepati iz rezultatov na Luno kot celoto. To vsekakor drži. Podobno bi se motili, če bi z vzorci kamnin s Karavank in Šmarne gore skušali opisati geologijo celotne Jugoslavije. SO NA LUNI POTRESI? Meriti potrese na Luni so,skušali že v časih, ko so nanjo poslali prvi »Ranger«. Toda vsi ti poizkusi so bili brezuspešni in šele mehak pristanek vozila s človeško posadko je omogočil postavljanje seizmografske naprave na Luni. Trije dolgoperi-odični seizmografi z lastnimi nihajnimi dobami po 15 sekund in kratkoperiodični navpični seizmograf z nihajno dobo ene sekunde so merili nihanja tal v bližini lunarnega modula. Toda prvi večji umetni potres je sprožila šele vzponska stopnja lunarnega modula, ki so jo odvrgli na Luno in je 72 km daleč treščila ob njeno površino. Vesoljci so se seveda v tem trenutku že nahajali v komandnem modulu, s katerim so se vračali na Zemljo. Udarec vesoljskega vozila je izzval potresne valove, ki so se kakor po želatini dolgo časa širili po površju Natančni zemljevidi Lune skrbe za pravilen izbor pristajalnih mest Lune, potujoč ob njenem zunanjem obodu, prav tako pa tudi skozi plitvo cono njene notranjosti. Seizmologi so bili presenečeni. Odkrili so nekaj posebnosti, ki pa seveda niso zadoščale, da bi si ustvarili bolj natančne zaključke. Vkljub temu so postavili že prve hodohrone, to je krivulje, ki kažejo, kako naglo potujejo potresni valovi. Po vsem sodeč prenagljeno in zaradi želje — biti prvi. Vibracije, ki so jih merili seizmografski aparati, pa vsekakor ne moremo pripisovati le naravnim pojavom na Luni. Dogaja se namreč, da iz rezervoarjev na spustni stopnji lunarnega modula uhajajo plini, ki butnejo ob tla in povzroče nihanje. Tudi zaradi segrevanja konstrukcije dela vesoljske ladje, ki je v bližini seizmografov, se sproščajo elastične napetosti. Trki meteoritov ob Lunina tla so tretji možen vzrok vibracij. Po strmih pobočjih kraterjev na Luni se sčasoma odvalijo manjše ali večje gmote, ki povzroče lažni potres. Izvor nekaterih napak pa utegne biti tudi v sami seizmografski aparaturi, kjer se zaradi velikanskih temperaturnih razlik v teku dneva in noči na Luni pojavljajo še inštrumentalni učinki. Ti so lahko dokajšnji, saj aparature, ki bi jim uspešno kljubovala pri tako velikih temperaturnih razlikah (od — 150» C do + 135» C) ni tako lahko zgraditi. Osnovni zaključki glede seizmičnosti Lune so ti, da naš nebesni sosed ni ravno telo, ki bi ga potresi posebno prizadejali, vendar pa so trki drugih nebesnih teles — meteoritov pogosti in dokaj intenzivni, saj Luna nima atmosfere, ki bi jo ščitila, tako da bi s trenjem zavirala ta telesa, jih upepeljevala, kot naše ozračje ščiti vse živo na Zemlji pred meteoritskimi delci. Le tu in tam pri- leti kakšen delec z večjo gmoto tudi skozi ozračje, kjer ni popolnoma zgorel, in se zakoplje v tla. Le posamezni veliki kosi, katerih pa na Zemlji ni mnogo, so imeli možnost, da bi povzročili veliko katastrofo. Luna kot oporišče, je zaradi te nevarnosti neprimerna. Neprimerna je tudi zaradi velikih temperaturnih razlik med njenim dnevom in nočjo. Te potekajo seveda počasi, saj traja Lunin dan približno dva Zemljina tedna, enako seveda tudi Lunina noč. SONČNI VETER NA LUNI Poizkus s »sončnim vetrom«, ki so ga opravili pri obeh prvih poletih vrste Apollo, je pokazal izredne rezultate, čeprav mu v začetku niso posvečali preveč pozornost;. Tanko aluminijasto folijo s skupno površino 4000 cm2 so na površini Meseca izpostavili Soncu. Pričakovali so, da bodo delci s Sonca prodrli 0,0001 mm globoko v folijo, kjer jih bo ta zadržala. Po 77 minutah so folijo zopet spravili v posebno posodo in jo prenesli v lunarni modul. Na Zemlji so kakšno desetinko kvadratnega metra folije najprej sterilizirali pri temperaturi 125° C, nato pa so jo poslali v laboratorij bernske univerze v Švici, kjer jo je analiziral prof. Geiss. Rezultati meritev so pokazali, da je delež helija-4 v toku teh delcev okoli 6,3 milijonov atomov na kvadratni centimeter folije v sekundi. Vsi delci so prihajali iz smeri, ki se je komaj za 10» razlikovala od smeri Sonca. Plinsko-kinetična temperatura »sončnega vetra« je bila pri 5000° Kelvina, njihova hitrost pa med 300 in 400 km/s. Luna ni na te delce vplivala, saj tudi nima omembe vrednega magnetnega polja, kar je ponovno dokaz, da nima železnega jedra, ali pa je to zelo majhno. Namestitev naprave za merjenje »sončnega vetra« KAMNINE NA LUNI Raziskave vplivov kozmičnega žarkovja in drugih delcev na snovi, iz katerih so sestavljene površinske plasti na Luni, so pokazale, da je zgornjih deset centimetrov teh plasti bilo večkrat temeljito premešano. Našli so tudi kamne, ki so bili na obeh straneh zadeti od delcev, kar pomeni, da so se morali na tleh tudi obrniti! Cela vrsta raziskovalcev si je bila edina v tem, da je starost posameznih kamnin od 3,2 do 4,6 milijard let, pri čemer naj bi bilo višje število verjetnejše. Na Preizkušnje kamnin z Lune v laboratoriju Zemlji ne poznamo tako starih kamnin, kar daje povod za sklepanje, da je Luna starejša od Zemlje, oziroma, da nista obe nebesni telesi nastali istočasno. Mnogo je pomislekov, ki trde prav nasprotno, ali vsaj ugotavljajo, da Luna ni mogla nastati neodvisno od našega sončega sistema, katerega starost cenijo na 4,5 milijarde let. Finski znanstvenik prof. Wiik je pri svojem delu vzorcev kamnin, ki jih je prejel po končanem poletu Apolla 11, ugotovil, da te niso podobne kamninam na Zemlji niti znanim vrstam meteori-tov. Kakšna pestrost narave! Toda po drugi plati opazimo, da je mineralogija Lune — vsaj po dveh nahajališčih sodeč — mnogo skromnejša od zemeljske, kjer poznamo okoli 2000 mineralov, medtem ko so jih na Luni odkrili le kakšnih 20. Med te prištevamo tudi novi mineral, ki sta ga odkrila profesorja Ramdohr in Zahringer z univerze v Heidelbergir. Toda že pri tolmačenju, zakaj novi minerali, se znanstveniki ne strinjajo zaradi naglice, s katero so vesoljci zbirali kamnine, niso mogli pravilno zbirati. Profesor Wiik trdi nadalje v svojem poročilu, da na Luni ni čistega železa. Drugi znanstvenik, dr. Hanneman, pa odločno nasprotuje tej trditvi, češ, on je našel čisto železo, ki niti ni bilo me-teoritskega izvora, saj bi moralo v tem primeru vsebovati primesi niklja. Pojavljajo se tudi drugi problemi. Med njimi je problem sive barve Meseca in problem vode na njem. Profesor W. F. Libby, znan znanstvenik s kalifornijske univerze, je sporočil, da so poizkusi pokazali, da ima Luna takšno odbojno sposobnost kakor črni bakrov oksid. Libby predpostavlja, da je na Luni verjetno bilo nekaj vode, zaradi katere bi moralo železo na njeni površini oksidirati, zlasti še, ker bi jo močno ultravijolično sevanje razdvojilo na vodik in kisik, ki še zlasti rad reagira z železom. Vsekakor moramo ugotoviti, da stališča raznih znanstvenikov niso niti enotna niti podobna, včasih pa celo v ostrih medsebojnih nasprotjih. Kaj smo torej pridobili z osvajanjem Lune v znanstvenem pogledu? Bore malo, da o sredstvih, ki so bila za to potrebna, niti ne govorimo. Z laserskim reflektorjem so med ostalim še natančno izmerili razdaljo do Lune, toda to je tudi vse... Če prištejemo v breme teh raziskav še neuspeli polet Apolla 13, ki se je k sreči dobro končal, se razmerje izdatkov in znanstvenih koristi še bolj nagne v stran izdatkov. OPORIŠČA NA LUNI? Vse kaže, da po opravljenih poletih vrste Apollo ne bo prišlo do izgradnje oporišč na Luni. Znanstveniki so po vsestranskem tehtanju možnosti ugotovili, da se takšna oporišča ne bi splačala. Še več: tudi stroški, ki bi jih imeli s pošiljanjem vesoljskih kompozicij v globine našega planetnega prostora, bi bili manjši, če bi te sestavljali na orbitah blizu Zemlje, pri čemer bi uporabljali stalne velike vesoljske postaje, ki bi Zemljo obkrožale na velikih višinah (nekaj sto kilometrov). Luna bo v znanstvenem pogledu nedvomno nudila še mnogo zanimivih rezultatov, toda zdaj kaže, da so nekateri preveč pričakovali. Prednost, ki bi jih želeli uporabljati za prodor v globlji vesoljski prostor, praktično ni. Ko bo Luna dala svoje odgovore, ki bodo deloma razjasnili nekatera nerešena vprašanja v zvezi z nastankom naše Zemlje in sončnega sistema nasploh, bo verjetno zopet samevala kot pusto in neprijazno nebesno telo, Vesoljske postaje prihodnosti — veliki laboratoriji na tirnicah okoli Zemlje v katerega se človek tudi v najhujši sili ne bo zatekel. Prednosti vidimo edino le v izgradnji stalnih vesoljskih postaj, ki naj svoje raziskave usmerijo v globlji vesoljski prostor, kajti tam potekajo procesi, ki lahko obogate naše znanje o materiji. Nove raziskovalne smeri se odpro, da bi človek čimprej zagotovil svoje bodoče potrebe po energiji. Seveda pa ne smemo pozabiti, da mora biti pogled raziskovalcev prihodnosti uprt tudi na Zemljo, ki naj bo deležna dobrobiti sodobne tehnike in znanosti. Prenosi radijskih in televizijskih oddaj, meteoro- loške napovedi, varnost plovbe, navigacija, geološke študije z vesoljskih višin in mnogi znanstveni poizkusi so le nekatere izmed možnih oblik človekovega udejstvovanja v vesolju, ki nima le spoznajno znanstvenih ciljev, temveč tudi popolnoma praktične vrednote. Proučevanje Lune je pomemben člen v verigi teh raziskovanj, kaže pa, da ni odskočna deska za prihodnost. Prihodnost in sreča človeštva sta na Zemlji, v človeštvu samem in v vsakem posamezniku posebej. Inž. Vlado Ribarič apollo 13 — neuspeh in uspeh astronavtike Že po poletu Apolla 8, ko je program osvajanja Lune zaživel izredno intenzivno, smo bili priče izjemnim dosežkom človeka na področju vesoljskih znanosti. Ko je prva človeška posadka uspešno stopila na Luno in je tej kmalu sledila tudi druga, je vse kazalo, da je polet na Mesec zadeva, ki je tako rekoč že opravljena. Šlo naj bi le še za rutinske polete, ki bi jih naj dopolnjevali takšni ali drugačni znanstveni programi, manjše tehnične spremembe in pa različna področja na našem nebesnem sosedu, kjer naj bi vesoljci pristajali. Tudi pri pripravah za polet Apolla 13 ni kazalo nič drugače. Novinarji, ki so pripravljali članke in oddaje o tem vesoljskem poletu, so ugotovili, da je zanimanje občinstva splahnelo in da ne kaže posvečati temu dogodku preveč pozornosti. Toda kaj kmalu se je zgodilo toliko pomembnih reči, da jih velja še danes zapisati in si zapomniti, da tudi najmodernejša ter najpopolnejša tehnika ne more biti takšna, da bi bila popolnoma varna in zanesljiva. PRVI PRIPETLJAJI Ne glede na to, da so praznoverni pripisali Apollu 13 nesrečen konec že zaradi trinajstke, se je v samem začetku zgodilo nekaj malenkosti, ki so ovirale gladek potek poleta. Pri preizkušanju naprav na izstrelišču so odkrili, da pušča eden izmed tankov s plinom helijem, kateri služi kot izvor pritiska za dovajanje goriva v spodnji stopnji lunarnega modula. Ko so to popravili, so ugotovili, da se je vesoljska posadka okužila z rdečkami. Lovell in Haise, dva izmed njih, sta bila proti rdečkam imuna, toda tretji, Mattingly, ne. Tretjega člana posadke so morali zamenjati. Na njegovo mesto je prišel John Swigert... Kaj pa varnostna pravila NASE? Ta pravila izrecno prepovedujejo, da bi po roku štirinajstih dni pred poletom zamenjevali kateregakoli izmed glavnih članov posadke. Ta se je namreč skupinsko privajala na posamezne dele poleta. Vsakdo si je zapomnil bistvene posebnosti svojega kolega, kako reagira na to ali ono, skratka: šlo je za skupinsko delo. Tokrat pa se je ameriška nacionalna uprava za aeronavtiko in vesolje (NASA) izneverila svojim načelom. Zakaj? Če bi zaradi možne obolelosti Mattinglyja (ki pa kasneje sploh ni obolel) morali prestaviti start rakete, bi morali to storiti ža približno mesec dni, ko bi na Luni bili enaki pogoji. To pa bi NASO veljalo okoli 800 000 dolarjev. Končno je nastopil trenutek starta. Na Rtu Ken-nedy na Floridi je 11. aprila ob 20. uri 13 minut startala raketa Saturn V, ki je v konici nosila vesoljsko ladjo Apollo 13. Polet Apolla 13 naj bi imel te posebnosti: 1. pristati na visokoravni Fra Mauro na Luni, kjer bi geološki pogoji utegnili biti drugačni od tistih v Morju tišine in Oceanu viharjev. 2. Komandni modul bi se v Lunini bližini skupaj z lunarnim spustil na elipsasto tirnico nenavadne oblike, ki bi bila največ 111 km, najmanj pa 14,8 km visoko nad Luno. To bi omogočalo lunarnemu modulu pridobiti dragocenih 15 sekund Astronavt Haise vadi na tleh vrtanje v zemljo. Na Luni naj bi v vrtino postavili napravo za merjenje toplote v globini pri pristajanju, kar bi olajšalo iskanje primernega pristajalnega področja na Fra Mauru. 3. Trajanje znanstvenih raziskav na Luni bi se podaljšalo na 33 ur in 30 minut. 4. Na Luno bi vzeli priročno vrtalno napravo, s katero bi lahko z njenih tal jemali vzorce tudi do globine treh metrov. Mnogo manjših podrobnosti in priprav bi izpopolnilo to ekspedicijo, toda stvari so potekale drugače... Ciljno področje Apolla 13 — okolica kraterja Fra Mauro START APOLLA 13 Medtem ko je nemški jasnovidec Hanussen II iz Pforzheima videl vse v najslabši luči in je predvidel veliko katastrofo pri tem poletu, ko so številni posamezniki ustvarjali vse mogoče kombinacije, da bi spet nekje ugotovili, da je posredi številka 13, so strokovnjaki skrbno pazili na to, da ne bi rakete poslali skozi naelektrene oblake in da ne bi vanjo udarila strela. Mimogrede: praznoverni so končno uspeli prepričati publiko, da bo prišlo do nesreče. Če seštejemo namreč število črk imen vseh treh vesoljcev (James, Fred, John), dobimo številko 13. Raketa je poletela iz Rta Kenndy ob 13. in 13 minut (seveda po času, kot ga imajo v Houstonu)... Pustimo praznoverna ugibanja ob strani in si oglejmo, kaj se je dogajalo! Raketa Saturn V si je prva priyoščila nekaj samovolje. V njeni drugi raketni stopnji je nenadoma prenehal delovati eden izmed petih raketnih motorjev, tako da je računalnik avtomatično ukazal preostalim štirim, da morajo delovati okoli 30 sekund dalj. To je nekoliko spremenilo prvotni program, vedeti pa moramo, da ti programi niso tako togo začrtani, da jih ne bi mogli elastično prilagajati novo nastalim situacijam. Polet je potekal po načrtu, dokler ni zvečer, 13. aprila — pri nas smo pisali že 14. aprila zjutraj — prišlo do dogodka, ki je strokovnjakom na Zemlji, seveda pa še bolj posadki v vesoljski ladji, nagnal strah v kosti. KRITIČNI DOGODKI Potekalo je nekako tako: po polurnem prenosu barvne televizije iz vesolja je poveljnik ladje James Lovell že zaželel vsem v Houstonu lahko noč, ko je nenadoma prišlo sporočilo: »Hej, tukaj imamo problem!« Strokovnjak, ki je vzdrževal zvezo z vesoljsko ladjo, Jack Lousma, je bil tako presenečen, da je odgovoril samo: »Tukaj Houston, povej to, prosim, še enkrat!« Shigert je odgovoril: »Houston, tukaj imamo problem. V glavnem razdelilcu B imamo padec napetosti!« Drama se je začela ... Kaj se je zgodilo? Lowell in Swigert sta bila v komandnem modulu, Haise pa se je ukvarjal z nekaterimi pripravami v lunarnem modulu. Nenadoma so vsi trije vesoljci čutili razmeroma močan pok, ki so ga spremljale močne vibracije. Vsi so se spogledali. Lovell je sprva mislil, da je Haise v oddaljenem lunarnem modulu odprl kak ventil, toda izraz njegovega obraza je potrdil nasprotno. Nenadoma se je zaslišal opozorilni signal, prižgala se je opozorilna lučka, ki je zgovorno govorila, da je napetost v enem izmed dveh dovodov padala proti ničli. Potekale so dramatične sekunde, zlasti še, ko so vesoljci sporočili, da tudi z drugim dovodom nekaj ni v redu. Dve izmed treh gorilnih celic v servisnem modulu vesoljske ladje Naprave za preskrbo s kisikom, ki jih vesoljci nosijo na ramenih, ko so na Luninih tleh, so tokrat uspešno reševale vso trojico Prehod vesoljca iz lunarnega v komandni modul Apolla 13 sta odpovedovali. Vesoljec Haise je celo izjavil, da vidi skozi okno, da vesoljska ladja nekaj pušča. Kaj se je zgodilo? V prvih trenutkih je seveda bilo težko ugotoviti, kakšni so bili vzroki in kakšne posledice naj bi imeli. Toda vodstvo poleta na Zemlji je modro odločilo: prekiniti polet! Astronavti sami nekaj časa niso mogli imeti pregleda nad tem, kaj se stvarno dogaja, toda kmalu so občutili posledice. Zahtevali so načrt »Charly«, program za ukrepanje v sili... Medtem je pritisk kisika v kabini padal in padal ter je dosegel že 190 mm živo-srebrnega stolpca. Postajalo je hladneje. Zaradi izpada električne energije so ventilatorji sistema za regeneracijo ozračja delovali vse slabše. Obenem je kazalo, da se tudi z Zemljo ne bodo mogli več pogovarjati. Torej — odrezani v vesolju! Rezervoar s kisikom še vedno pušča. Tudi vode ni več v zadostni količini. Houston oceni v tem trenutku, da je energije v severnem modulu le še za kakšne četrt ure. Katastrofa je blizu. Toda v tem usodepolnem trenutku se začenja uspeh misije Apollo 13. Uspeh zato, ker so člani posadke v vesoljski kabini in vse moštvo na tleh uspeli v kritičnih trenutkih ohraniti prisebnost duha in se pravilno odločati. V odločilnih trenutkih pravilno odločati je sila zamotana stvar, zlasti še, če gre za tako vsestrane naprave. Marsikdo bi pomislil, da pač največ dela opravijo računalniki in da oni odločajo. Temu ni tako. Odločitev je vedno pri ljudeh, ki morajo znati oceniti situacijo. Postavljamo še vprašanje, ali je bilo mogoče obrniti vesoljsko ladjo in zapluti nazaj proti Zemlji, da bi bili čimprej doma? Zal tega ni bilo mogoče storiti iz zelo različnih vzrokov, med katerimi so na prvem mestu pogoji, ki slede iz mehanike gibanja nebesnih teles, energetike pogona, seveda pa tudi zaradi pokvarjenega servisnega modula. Da bi pa lahko še bolje ocenili resnost tega položaja, se moramo podati na malce zahtevnejše razmišljanje o dogodku, ki se je pripetil v vesoljski ladji in ki je imel tako hude posledice. Začelo se je pri preskrbovalnem delu gorilnih celic ... GORILNE CELICE Vemo, da je električna energija pri vseh vesoljskih poletih potrebna in da jo pridobivajo s sončnimi celicami, z gorilnimi elementi ali pa črpajo elektriko iz kemijskih baterij-akumulatorjev. Častivredni Anglež Sir William R. Grove je odkril princip gorilne celice pred več kot sto leti. Leta 1889. so jo prvič opisali tudi s tehniške plati, toda kasneje je utonila v pozabo, dokler je niso med drugo svetovno vojno ameriški vojaški strokovnjaki začeli razvijati. Princip je razmeroma enostaven: kisik in vodik se združujeta v vodo, pri čemer se ustvarja toplotna, iz nje pa še električna energija. Torej neke vrste pokalni plin, ki pa »poka« dolgo in urejeno. Seveda tehniška izvedba takšne celice ni tako enostavna, saj vsebujejo posode vodik in kisik v kriogeničnem stanju, to je v takšnem stanju, da ju ne moremo imenovati niti tekočino, niti plin. V posebnem oddelku je še tekoči elektrolit. Dve elektrodi iz poroznega niklja dopolnjujeta napravo, ki daje energijo in vodo. Komisija, ki je po poletu raziskovala vzroke tega dogodka, je ugotovila, da je ob preizkusnem praznjenju rezervoarja za kisik pred poletom Apolla 13 prišlo do poškodbe kabla, zaradi te pa ob poletu do kratkega stika v ventilatorski napravi, ki črpa kisik. Posledica je bila, da je rezervoar s kisikom razneslo, to pa je imelo seveda številne druge usodepolne posledice. Sprva so domnevali, da je vesoljsko ladjo zadel meteorit, toda izkazalo se je, da to ni bilo mogoče, zlasti še, ker je eksplozija prišla iz notranjosti in so naprave za merjenje že prej nenormalno reagirale. Neka astronomska opazovalnica je celo uspela fotografirati velik oblak kisika, ki se je nakopičil Gorilne celice, glavni povzročitelji zapletov, pri preizkušanju v laboratoriju okoli vesoljske ladje. Toda medtem so vesoljci po nasvetih s tal že sprejeli pravilne odločitve. Najprej so ugotovili, da je zaradi poškodovane gorilne celice, ter delno poškodovane druge gorilne celice zmanjšana zaloga kisika, presekana preskrba z električno energijo, pitno vodo, z ogrevanjem kabine in praktično onemogočeno delo klimatskih naprav. Skoraj vso težo naloge so prevzele kemijske baterije v lunarnem modulu, ta pa je dobil vlogo rešilnega čolna, ki je celo kompozicijo vlekel okoli Lune in jo varno pripeljal na Zemljo. Vprašanje je, zakaj so vlekli s seboj še neuporabni servisni modul. Servisni modul, ki ima največjo maso, je ščitil komandnega, obenem pa je skrbel za pravilno razporeditev obtežb, tako da je ladja stabilno plula. Seveda so vesoljci opravili tudi vse mere za pravočasno aktiviranje komandnega modula, s katerim se edino lahko spuste na Zemljo, ker ima toplotni ščit, ki jih varuje pred velikansko vročino, katera nastaja ob vstopu modula v visoke zračne plasti. Obstojali sta tudi dve možnosti vrnitve, pospešena in običajna. Po temeljiti presoji so se znanstveniki nazadnje odločili za običajno pot, saj so ugotovili, da bodo zaloge kisika na krovu zadoščale, obenem pa bi vesoljci tako pristali na običajnem pristajalnem področju na Pacifiku, kjer so že bile pripravljene reševalne ladje, vtem ko bi pri pospešenem postopku morali pristati v Indijskem oceanu, kjer bi bili na milost ali nemilost izročeni slučaju, da jih kaj se da kmalu pobere kakšna reševalna ali pa celo običajna trgovska ladja. DOBER KONEC — VSE DOBRO Vse je kazalo, da so vesoljci zares uspešno rešili zamotano situacijo. Z lunarnega dela ladje so v komandni del napeljali kisik in celo polnili akumulatorske baterije, da bi z njimi delovale vsaj navigacijske in telekomunikacijske naprave. Končno so 17. aprila ob 13h 55m še malo popravili hitrost vesoljske ladje in to vsega za l.lm/s, ob 14h 15™, kakšne štiri ure pred pristajanjem, pa so odvrgli še servisni modul, ki je imel na boku iztrgano kar precejšno površino ohišja. Približno dve uri pred pristajanjem so odvrgli še lunarni modul, ki je tokrat nosil naziv »Akvarij«. S solzami v očeh so vesoljci spremljali zdaj mrtvo kovinsko gmoto, ki jim je rešila življenje in ki se je zdaj vse bolj in bolj pogrezala v vesoljske globine. Komandni modul je ob 19h 8m uspešno pristal na valovih Pacifika, nedaleč od nosilke helikopterjev »Iwo Jima«. Čez dobrih 40 minut so vesoljci z »Odiseja« po zares naporni odisejadi bili na krovu ladje, hudo izmučeni, toda srečni, da se je tokrat dobro izteklo. Tako se je ponovil primer, da je kos pokvarjenega električnega kabla, ki ne velja več kot 50 centov, skoraj povzročil vesoljsko katastrofo. Američani zatrjujejo, da ti dogodki ne bodo imeli vpliva na nadaljnji potek poletov Apollo. Toda obenem krožijo tudi drugačne govorice. Drastične omejitve pri dodeljevanju sredstev, množični odpusti strokovnjakov, predvsem pa programska zagata tega projekta, govore drugače. Človek je tokrat še uspel prelisičiti tehnično pomanjkljivost, toda kako dolgo mu bo to uspevalo? Inž. Vlado Ribarič naš odnos do inflacije Inflacijo imamo za nekaj slabega. Vedno je bila v isti vrsti ali pa neposredna posledica velikih nesreč, kakor sta lakota in vojska ter podobne nadlege. Zato bomo vprašanje našega odnosa do inflacije razumeli bolj v takem smislu: ali smo se inflaciji zadosti odločno uprli, ali smo napravili vse, kar bi morali in bi bili lahko. Vendar stvar le ni tako preprosta. Tu gre za dvoje povsem različnih vprašanj, čeprav imata tudi neke skupne korenine. Ni nujno, da imamo inflacijo samo za nesrečo. Nekateri jo imajo tudi za dobro stvar, drugi sicer za zlo, a vendar manjše kot tisto, ki smo se mu z inflacijo izognili; velik del, zlasti ekonomistov in politikov, ki sedaj že kar desetletja nemočno stoje ob pojavu stalne inflacije, pa se je z njo nekako sprijaznil: nesmiselno in zato smešno se je upirati nečemu, kar je postalo sestavni del našega vsakodnevnega življenja. Zato so prišli do nekake zravilne in odrešilne formule: rahla inflacija je za gospodarstvo kar koristna. Šele ko smo se opredelili glede tega prvega vprašanja, pride na vrsto drugo: kaj storiti: Ne bomo se borili zoper nekaj, kar nam prinaša celo koristi. Ne bomo se borili proti nečemu, nad čemer sicer nismo ravno navdušeni, a je še vedno boljše kot neko še hujše zlo, ki nam preti. Ne bomo preveč zagreti v boju proti inflaciji, če smo se pomirili z ugotovitvijo, da je treba preprečevati le preveliko inflacijo, z »rahlo« pa se je dobro kar spoprijateljiti. Tu pa seveda ni več jasne meje, kaj je huda in kaj je rahla inflacija. Kakor se vsak veliki greh začenja z malim, tako je tudi neka »rahla« inflacija samo psihološki most do naše pomiritve z neko večjo in stalno inflacijo. Šele tisti, ki jih inflacija hudo prizadeva, bodo odgovorili, da se je treba proti njej odločno boriti. Vprašanje pa je, če so to tisti, ki imajo potrebno moč in vlogo v družbi, da bi lahko tudi kaj učinkovitega ukrenili. Če niso, bodo lahko samo tarnali, pri čemer jim bodo morda tisti, ki imajo v rokah moč, od inflacije pa korist, v lastno opra- 1 vičilo pritrjevali, da si nekako pomirijo vest, delali pa za inflacijo. Kaj je treba napraviti, da bi inflacijo preprečili ali vsaj omejili, je torej vprašanje, ki si ga ne bodo zastavili vsi, ampak samo nekateri. Na noben način pa ne vsi enako. Tudi tisti, ki sodijo, da je infla- cija slaba stvar, se bodo morda postavili na stališče: proti njej ne moremo nič, in je zato najbolje, da stvari pustimo take, kot so. Se bo že nekako uredilo samo po sebi. Šele tisti, ki smatrajo, da je inflacija zlo, ki ga je treba izkoreniniti, da je zato treba poskusiti in so tudi prepričani, da se da kaj napraviti, se bodo vprašanja resno lotili. Tu pa se prave težave šele začenjajo. Če hočemo odpraviti neki pojav ali se mu zoperstavljati, moramo poznati njegove vzroke. Kaj so vzroki inflacije, pa je težko reči. Vsekakor lahko vemo nekaj vzrokov, ne pa vseh. Potem pa pridemo lahko do varljive domneve, da »obarvamo pri kolesu samo ene ali nekaj špic rdeče, pa mislimo, da se zaradi njih vrti vse kolo«, kot je dejal ameriški ekonomist Galbraith. Ko smo ugotovili vzroke, je treba poiskati zdravila. A tudi ko imamo zdravila že pri roki, stvari še ni konec. Nekatera zdravila sicer zdravijo bolezen, a povzročajo druge težave. Včasih so te druge težave večje kot bolezen, ki jo želimo zdraviti. Takih zdravil ne bomo uporabili. Kako daleč je tedaj do boja proti nekemu pojavu, posebno takemu, kot je inflacija! Gre za celo vrsto vprašanj, ki jih moramo prebroditi, preden sploh pridemo do bistva. In ta predhodna vprašanja so večinoma drugačne narave kot osrednje vprašanje, ki naj bi se ga lotili. Če je vprašanje inflacije oziroma sredstva proti njej v prvi vrsti, čeprav nikakor v celoti, ekonomsko strokovno vprašanje (ki pa ga še zelo slabo poznamo), so predhodna vprašanja večinoma politične narave. Pa tudi ekonomska zdravila za inflacijo, kolikor smo njene vzroke že spoznali, so zelo pogosto politične narave ali imajo velike politične posledice. Zato je njih uporaba odvisna zlasti od politične razdelitve sil v neki deželi. Tudi če smo odkrili kaj je treba napraviti, je še zelo veliko vprašanje, ali in kdo ima od tega zdravljenja korist in kako se bo do tega zdravljenja obnašal. Pa tudi: so drugi pripravljeni in sposobni vsiliti mu neko zdravilo, ki ga noče? Če se na splošno govori, da se je treba inflaciji ustavljati, da se je treba postaviti po robu divjemu in nekontroliranemu naraščanju cen, kar je najbolj očiten dokaz inflacije, s tem še ni rečeno, da se to tudi resno misli. To splošno poudarjanje boja proti inflaciji ima drugačen namen. Pomiri naj tiste, ki so z inflacijo prizadeti. V splošni ljudski zavesti je zakoreninjeno, da je inflacija nevarna in krivična. Zato bi bilo težko zagovarjati nekaj ali že samo molčati ob pojavu, ki je vreden obsojanja. Ali pa bo res prišlo do boja proti inflaciji, pa je odvisno od razmerja sil med tistimi, ki imajo od nje korist, in tistimi, ki jim inflacija škoduje. Tisti, ki jih inflacija ne prizadene, se sicer kažejo zaskrbljene, gledajo pa na to zadevo »s tisto trdnostjo duha, kakršne smo zmožni vsi, kadar gre za tuje skrbi«. Zato ob splošnem hrušču političnih kampanj zelo uspešno pozabimo na bistvo stvari. II. Na prvem mestu je treba ugotoviti, da so tisti, ki jih inflacija najbolj prizadene, najbolj nemočni proti njej. Inflacija pomeni novo, v bistvu skrivno prerazdelitev ustvarjenega dohodka, in sicer na način, ki je drugačen od načina, kako se dohodek ustvarja. Kar čez noč si ugotovil, da je vrednost denarja, ki si ga pridobil morda s težkim delom, polovico manjša kot včeraj. Toda to ne pomeni nujno, da je vrednost dobrine, ki si jo ustvaril s svojim delom, manjša. Manjša je protivrednost v denarju, ki si jo zanjo dobil. Prvotna vrednost seveda ni kar izpuhtela v zrak. Odlila se je drugam. Gre vedno za neko ravnotežje. Če imaš ti od ustvarjene dobrine manj, je moral enako vrednost pridobiti nekdo drug. Inflacija prerazpodeljuje dobrine. Zato ne more imeti domovinske pravice v neki deželi, ki trdi, da se bori za pravične odnose med ljudmi. Še posebno ne v deželi, ki se postavlja na stališče, da naj bo delo oziroma delovni prispevek edino merilo za delitev ustvarjenega dohodka. Inflacija deli dobrine po drugih merilih. Najbolj je naklonjena špekulantom, ki lahko pridobivajo na račun dela drugih. Dežela, ki bi se pomirila s stalno visoko stopnjo inflacije, ne more veljati za socialistično, ker je sprejela za merilo delitve dohodka najbolj neustrezno in krivično merilo. To bi se tudi reklo, da tisti, ki trdo delajo, ne morejo razpolagati s sadovi svojega dela. Da torej nimajo stvarne oblasti, da ne odločajo o svojih najbolj bistvenih koristih. Inflacija je nemoralna. V nobeni družbi pa ne odločajo samo načela, še celo ne politična gesla, ampak nosilci stvarne moči. Stvarno moč ima tisti, ki lahko voljo drugih podredi svoji. Tako je v vsaki deželi, pa naj se imenuje tako ali drugače. Zato bodo nastopili proti inflaciji le v primeru, če ogroža njihove koristi. Tisti, ki živi samo od dela svojih rok, zlasti pa tisti, ki živi od svojega dela, ustvarjenega v preteklosti, bo imel le malo moči, da se postavi po robu tistim, ki mu jemljejo denar iz žepa na podlagi svoje stvarne moči, pa naj bo ta stvarna moč oblast ali kaj drugega. a) Samo od svojega (dela, opravljenega v preteklosti) živi upokojenec. Ta bo zato najbolj prizadet. Toda najmanj ima možnosti, da se inflaciji postavi po robu. Postaviti se po robu inflaciji pomeni spustiti se v boj za stvarno oblast. Da je iz tega upokojenec že vnaprej izključen, je jasno samo po sebi. Nima ne politične in ne ekonomske oblasti. b) V enako slabem položaju so tudi vsi tisti, ki žive od stalne, vnaprej določene plače. To so zlasti učitelji, navadni državni uradniki in podobne kategorije ljudi. Tudi ti imajo le zelo majhno politično moč, in nikake lastne ekonomske. Tudi ti so popolna žrtev inflacije in ne morejo zoper njo nič ukreniti. Zato ni čuda, če pravi Glabraith: »V svobodnem tržnem gospodarstvu in v dobi ende-mične inflacije je nedvomno veliko donosnejše, vsaj v finančnem pogledu, biti špekulant ali pro-: stitutka kakor pa učitelj, duhovnik ali policaj.« In vse to imenuje konvencionalna modrost »sistem spodbude k delu«. Inflacija prizadeva tudi delavca in kmeta, ker oba živita samo od dela svojih rok in ne moreta špekulirati. Toda njun odgovor in možnosti zoper inflacijo so že različne. c) Delavec (kolikor ima stvarno možnost, da odloča v podjetju) ima že možnost, da kot tržni proizvajalec na zvišane cene odgovori z lastnim zvišanjem cen svojega podjetja. S tem sicer ne špekulira. Toda zoper inflacijo, ki grozi, da bo razvrednotila njegov osebni dohodek, se lahko zavaruje tako, da na inflacijo odgovori z inflacijo. Njegov interes sicer ni v inflaciji, nanjo pa odgovarja samo z novo inflacijo, kolikor mu to dopuščajo tržni pogoji. Zanj je položaj drugačen. Z inflacijo nima kaj zgubiti, zadosti je, da ji z zvišanjem svojega osebnega dohodka sledi. Z inflacijo pa je prizadet vsak tisti, ki da kaj »tudi na stran«, ki ne živi samo iz rok v usta. Iz tega pa sledi nov zaključek: čim bolj živimo samo iz dneva v dan, toliko manj je inflacija za nas neki poseben problem. Čim bolj živimo s pogledom na jutrišnji dan, toliko bolj nam inflacija onemogoča, da bi poskrbeli tudi za jutri. Inflacija spodbuja k razsipništvu in neposredni potrošnji. Kdor je vajen takega življenja, mu inflacija ni mar. Kdor se zaveda, da bo treba živeti tudi jutri, je ob inflaciji nesrečen. Na to ugotovitev se veže še druga. Sleherni sistem, ki svojim ljudem onemogoča, da bi svoje prihranke vlagali v kake proizvodne namene, jih dela neodporne proti inflaciji. Inflacija zanje ne pomeni posebne nevarnosti. Zato delavci kot posamezniki ali tudi kot združeni potrošniki preko podjetja ustvarjenega dohodka pri nas niso posebno zainteresirani za boj zoper inflacijo. Zadosti je, da njenemu ritmu sledijo s svojimi plačami. č) Odločno pa so proti inflaciji združeni delavci kot proizvajalci v podjetju. Podjetje mora gledati na jutrišnji dan, sicer ni mogoče nikakršno gospodarjenje. Tu pa prihaja do temeljnega protislovja med položajem delavca kot proizvajalca in kot potrošnika. Če kot potrošnik s svojim osebnim dohodkom, ki ga dobiva preko podjetja, sledi inflaciji, izpodkopava trdnost podjetja oz. gospodarstva, v katerem podjetje živi. Kako se bo odločil? Odgovor je jasen. Vsaj enako korist mora imeti, če dela za dobro podjetja," kot če dela za svoj, osebni dohodek. Delati za dobro podjetja mora pomeniti samo drugo obliko delati za svoj osebni dohodek. Če gospodarstvo tega vprašanja ne reši zadovoljivo, je proti inflaciji popolnoma neodporno. Vsa podjetja bodo naravnost drvela v inflacijo, ker bodo samo tekmovala, katero bi preko višjih cen potegnilo večjo korist ali se vsaj obranilo, da mu dohodka ne bi odvzeli drugi. d) Kmet bo z inflacijo različno prizadet. Z ene strani bo sicer proti inflaciji, ker je kmet tudi neke vrste podjetnik, ki živi na daljši rok. Inflacija mu izpodkopava to možnost. Kmetu je že po naravi nemogoče, da bi živel samo iz rok v usta. Kako pa ga inflacija prizadeva v njegovi tekoči proizvodnji, je odvisno od vrste njegove proizvodnje, (nekateri njegovi pridelki so bolj odporni proti inflaciji, drugi manj), poleg tega pa tudi od nadgradnje, ki so jo pri nas zgradili nad njim (zadružna mreža, sistem odkupa, davčni sistem itd.). Na splošno pa je mogoče ugotoviti, da je od inflacije kmet prizadet, ker le počasi lahko sledi spremembam na trgu. Zato ga moremo šteti kot zaveznika proti inflaciji. V podobnem položaju je tudi večina drugih svobodnih poklicev, čeprav so med njimi tudi bistvene razlike. e) Inflacija pa ne prizadene samo posameznih potrošnikov, ampak tudi skupne. Tako ima neposreden vpliv na proračune različnih družbenih skupnosti, od federacije do občin. Če pogledamo, v kakšnem položaju so proračuni teh skupnosti, moremo ugotoviti, da je z njihovega ozko proračunskega stališča zanje inflacija bolj ugodna kot trden gospodarski položaj. Vsaj v preteklosti in vse do danes je šla inflacija tem proračunom vedno na roke. Njihovi dohodki so vezani na davke od plač in blaga. Čim višje so plače, čim višje so cene blaga, toliko več dohodkov se nateče v njihove proračune. Res, da se jim to maščuje pri investicijah in pri izdatkih, s katerimi plačujejo blago in storitve drugih dobaviteljev. Toda do tega pride navadno šele v naslednji fazi. Večji dohodki so jim vedno omogočali, da so svoje proračune zaključili s presežkom, kar daje varljivi vtis, kot da je naše proračunsko poslovanje najbolj trdno. A ta trdnost je zasnovana na inflaciji, ki je omogočila, da niso prišli nikoli v zadrego pri plačevanju tekočih izdatkov, zlasti za plače uslužbencev. Res, da predstavljajo izjemo od tega pravila samo začetna leta gospodarske reforme, ko ni bilo take inflacije in so bili proračuni v velikih stiskah. Toda to je hitro minilo in lahko na valu inflacije sedaj zopet veselo plovejo naprej. Celo še več! Proračuni so bili vseskozi ne samo velik neposredni dobitnik iz inflacije, ampak so bili v preteklosti, recimo vsaj do reforme, tudi eden velikih in neposrednih virov inflacije (seveda ne edini). Na kakšen način? Zaradi sistema našega gospodarskega planiranja. Država je v narodnem gospodarstvu prav tako samo eden izmed mnogih potrošnikov, kot so vsi drugi. Razlika je le bolj v velikosti njene potrošnje. Kot potrošnik lahko gospodari le s tistim, kar ji pripade na podlagi delitve narodnega dohodka. Ne more potrošiti več, kot dobi. Pri nas pa je država večinoma delala drugače. Ni najprej ugotavljala, koliko bo dobila dohodkov, nato pa te dohodke delila, ampak narobe, najprej si je zamislila obseg svojih potreb, nato pa tem potrebam prilagodila dohodke, in sicer tako, da je predpisovala tako imenovane gospodarske instrumente; to so npr. prometni davek, carine, različni drugi davki in prispevki itd. Vsi davki in prispevki so z ene strani usmerjevalci gospodarstva, z druge strani pa tudi vir državnih proračunov. Njihova naloga naj bi bila predvsem gospodarsko usmerjevalna. Skoraj vedno, ali vsaj zelo pogosto, pa je postala njihova prva naloga napajati državni proračun, ki je bil že poprej prilagojen potrebam in željam, ne pa stvarnim možnostim. Zgodilo se je celo, kot v neposredno preteklih letih, da je država celo brez potrebnega kritja financirala kar mimo proračuna velikanske investicije. Ker si je država na ta način iz narodnega dohodka vzela več, kot pa bi ji pripadalo (tudi drugi potrošniki imajo namreč svoje potrebe, in ne morejo shajati, če jih ne zadovoljijo vsaj v nekem najmanjšem obsegu), je imelo vse to za posledico, da se je nastala razlika pokrivala iz inflacije. Država sama je bila tako vir inflacije. f) Če pravimo država, mislimo s tem predvsem na zvezni proračun. Kaj takega si niso mogle privoščiti niti republike, še celo pa ne občine. Te so lahko le izkoriščale vire zveznega proračuna za svoje potrebe. S tem pa prihajamo še do novega udeleženca v naši inflaciji. Ker je inflacija, kot rečeno, sredstvo za ponovno, v bistvu nezakonito porazdelitev narodnega dohodka, imajo lahko od inflacije neposredno korist tista gospodarska področja ali območja, ki so pod poprečjem prozvod-nosti, ki se bolj zanašajo na to, kaj bodo dobila ^iz državnega proračuna in ki živijo izrazito kratkoročno, iz rok v usta. Da niso mogla ta področja oziroma območja zdržati pritiska gospodarske reforme, ki je zahtevala bolj umirjeno, ustaljeno in trdno gospodarjenje, je moč hitro razumeti. Težje pa je razumeti, da so bila tako uspešna pri spodkopavanju gospodarske reforme, da je torej zvezna uprava tako hitro podlegla njihovemu pritisku. Tudi ta pojav ima svoje globlje vzroke; razumevanje le-teh nam omogoči razumevanje tudi mnogih drugih pojavov pri nas. Preden pa se lotimo teh vprašanj, poskusimo napraviti kratko bilanco tega, kar smo ugotovili. III. Na trdnost gospodarstva, sorazmerno ustaljenost cen, trdnost naše valute se opirajo pri nas vsi tisti, ki gledajo tudi na jutri in ki jim je jasno, da bodo morali tudi jutri živeti tako od dela svojih rok kot tudi od svoje pameti. To so tako posamezne družbene skupnosti od federacije do občine, to so podjetja, kakor tudi posamezniki. Brez neke sorazmerne stalnosti in trdnosti ni mogoče planirati, ni mogoče graditi ničesar za bodočnost. Ni mogoče uvažati in izvažati, ni mogoče razvijati turizma, ni mogoče napraviti nikake gospodarske računice, ni mogoče zbirati kapitala, če ti kar pred nosom sproti kopni, ni mogoče vedeti, kaj je gospodarsko dobro in kaj slabo. To je zanesljiva pot v propad, ki si na koncu nujno išče rešitve samo še v administrativnem sistemu, kakor ga poznamo iz prvih časov po vojni, politično v naslonitvi na tiste države, ki imajo same tak administrativni sistem, notranje politično pa v sebično izkoriščanje zveze za svoje ožje potrebe in zato v razbijanje naše državne skupnosti. Čim bolj lezemo v inflacijo, tem bolj grozeče so navedene nevarnosti. To je stvarnost, s katero moramo računati. V tej bilanci moramo navesti še drugo ugotovitev: v zadnjih letih se je Jugoslavija že toliko spremenila in razvila, da je postal prevladujoč delež tistih sil, ki so zainteresirane za gospodarsko trdnost. Trdnost gospodarstva ni več interes samo sorazmerno najbolj razvitega severozahodnega dela naše dežele. To pa ima izredno velike posledice tudi v notranjem političnem življenju, ki jih moremo imeti za zelo spodbudne. In še tretji zaključek v tej bilanci: mehanizem za uravnavanje našega gospodarstva za sedaj ni tak, da bi te pozitivne težnje pri nas lahko prevladale. Nasprotno, za sedaj je tako, da imajo sile, ki težijo k inflaciji, povsem prosto pot. To je posledica na eni strani dejavnikov, ki so na delu v vsem svetovnem gospodarstvu, ki zato povsod vodijo k rahli inflaciji, na drugi strani pa dejavnikov, ki so posledica prav naših posebnih razmer in ki ustvarjajo prav posebno obeležje in stopnjo inflacije pri nas. Nekatere od teh si bomo prav na kratko ogledali v naslednjem. a) Na prvem mestu gre za potrebo po polni zaposlenosti in za slepilo, da bo s povečanjem proizvodnje možno ustvariti ravnotežje med ponudbo in povpraševanjem, s tem pa ustvariti sorazmerno stalnost cen in s tem trdnost gospodarstva. To je ena od osnov, ki vodijo v delno inflacijo vsa gospodarstva na svetu. Temu je podvrženo tudi naše gospodarstvo. Proizvajamo zato, da ljudi zaposlimo. Od zaposlitve je odvisno življenje pretežnega števila ljudi v našem gospodarstvu. Zaposlitev ustvarja dohodek za delavca, dohodek pa ustvarja možnost za nakup blaga, ki je potrebno za življenje. Ne proizvajamo zaradi potrošnje, ampak zaradi proizvodnje same na sebi, ker daje proizvodnja zaposlitev. S tem, ko ljudi zaposlujemo, jim dajemo tudi možnost nakupa. S tem pa ustvarjamo kupno moč, ki je delno vedno nekoliko pred zmogljivostjo proizvodnje. Inflacija je zato stalni spremljevalni pojav sedanjega načina proizvodnje in gospodarjenja sploh. To povečano kupno moč naj bi pospravili tako, kot je sicer na videz edino možno: treba je proizvajati več blaga. Če hočemo proizvajati več blaga, je treba ustvarjati nove gospodarske zmogljivosti. Treba je stalno širiti in razvijati gospodarstvo. Treba je novih investicij. Tu pa se krog samo zopet zavrti. Nove investicije zahtevajo novo, dodatno proizvodnjo investicijskega blaga, to pa novo delovno silo, ki si z zaposlitvijo ustvarja dohodek, ki tvori novo, dodatno kupno moč. Zato je ravno ob novih investicijah stopnja inflacije navadno še večja. To je tudi delni razlog, da je pri nas stopnja inflacije prav zaradi industrializacije in stalnih velikih vlaganj sorazmerno višja kot v gospodarsko trdnejših deželah. Že navedeni ameriški ekonomist Galbraith pravi o tem pojavu: mačka, ki lovi svoj lastni rep, ga zaradi svoje izredne mačje spretnosti kdaj le lahko ujame. Dohiteti inflacijo s povečanjem proizvodnje je navidezno nekaj povsem podobnega. Uspeti pa ne more. Kupna moč bo vedno prej potrkala na vrata gospodarstva z novimi zahtevami, kakor pa bodo nove investicije ustvarile gospodarstvu možnost, da te zahteve zadovolji. Temu splošnemu pojavu (tu je prikazan v zelo poenostavljeni obliki) se pri nas pridružuje še nepremakljiva dogma o brezpogojni nujnosti stalnega in hitrega povečanja gospodarske rasti. Ta naj bi že na zunaj, stalno in jasno dokazovala prednost socialističnega gospodarstva pred drugimi gospodarskimi sistemi. In ko se je ob gospodarski reformi stopnja gospodarske rasti zaradi večje ustaljenosti gospodarstva zmanjšala, ko je mnogo-kje postalo pereče vprašanje zaposlitve, je pravzaprav kocka že padla. Nekaj časa smo sicer še čakali, če morda ne bomo nadaljevali gospodarske rasti tudi ob večji trdnosti. Ko do tega ni takoj prišlo, smo se na skrivaj, v začetku malo sramežljivo, nato pa vedno bolj odkrito začeli zatekati k starim navadam: umetno, s tiskanjem novega denarja smo začeli ustvarjati novo kupno moč. In res, zaposlenost se je začela naglo povečevati, a zopet so začele skokovito naraščati tudi cene, močno je začela padati vrednost našega dinarja, čedalje večje so začele postajati težave v zunanje- trgovinski menjavi itd. Tečaj dinarja je zopet samo umeten, ker ne ustreza stvarnim razmerjem med njegovo nominalno in resnično vrednostjo. Razvrednotenje dinarja (devalvacija) je tako postalo samo še vprašanje časa. In bo postalo čez neki določen čas ponovno. In tako naprej. Na tej poti se ne more ustaviti, kdor po tej poti hodi. Sodobni svet za ta pojav ni še našel rešitve, ki bi bila povsem ustrezna. Pri nas smo to vprašanje z našo ekonomsko politiko še bistveno zaostrili in mu dali povsem nove razsežnosti. b) Od mnogih izrazito domačih vzrokov bi bilo morda na prvem mestu omeniti možnost podjetij, da lahko po mili volji navijajo cene. Res, da so pri tem nekatera podjetja vezana na različna soglasja državnih organov. Toda to soglasje vedno dobe, ko uspejo dokazati, da s starimi cenami ne morejo več naprej, ker so se jim podražile surovine, ker morajo več plačati svojim delavcem itd. To lahko vedno tudi res dokažejo. Ob inflaciji se res vse draži, z izgubo pa ne morejo proizvajati. To bi ogrozilo zaposlenost. Govor je o tako imenovani spirali mezde-cene. To vprašanje je lahko sicer zelo zamotano, in tudi je, a se v bistvu vendarle skrči na to-le ugotovitev: če hočemo obdržati neko določeno raven cen, moramo obdržati temu ustrezno raven mezd. Mezde ravno ustvarjajo kupno moč, ki pritiska na cene. (Pri nas sicer trdimo, da smo odpravili mezdni odnos in s tem mezde. V to trditev se na tem mestu ne spuščamo. Zadostuje nam ugotovitev, da naš osebni dohodek v tem pogledu opravlja enako vlogo kot drugod mezde.) Pri nas osebni dohodki niso formalno z ničemer omejeni. Podjetje deli osebne dohodke v skladu z ustvarjenim dohodkom, na drugi strani v skladu s splošno ravnjo osebnih dohodkov (mezd). Vsebinska omejitev višjih osebnih dohodkov naj bi bila samo v višini ustvarjenega dohodka. Če ni dohodka, ni tudi plač. Tako naj bi bilo to vprašanje najbolj idealno rešeno. Toda rešeno je samo formalno, ne pa vsebinsko. Podjetje višji dohodek lahko vedno ustvari z višjimi cenami, ker inflacija višjim cenam odpira prosto pot. Splošni način gospodarjenja pa poskrbi, da je povpraševanje vedno nekoliko večje kot ponudba. Posamezna podjetja pri tem res lahko trenutno pridejo v težave, lahko tudi velike, ki pa so le prehodnega značaja. Različna podjetja imajo različen položaj na trgu in je zato tudi raven plač lahko različna. Toda na splošno bodo vsa podjetja lahko z večjo ali manjšo zamudo sledila splošnemu poviševanju cen. Tako ima naše gospodarstvo na obeh straneh, tako na strani ravni cen kot na strani ravni plač povsem nezavarovano krilo. Delavci bodo zato tudi v podjetjih, ki hočejo pametno in dolgoročno gospodariti, prisiljeni, da slede stalnemu tempu inflacije, ki ga diktirajo druga podjetja. Njihovi interesi kot proizvajalcev in kot potrošnikov nikakor niso skladni. Vse gospodarstvo dela za zaposlitev, sleherni delavec dela za to, da si ustvari čim večji osebni dohodek, vse pa dela za čim večjo inflacijo. Ob takem stanju je tudi sleherni ukrep države, ki teži za tem, da bi gospodarstvo bolj ustalili, da bi ga »intenzivirali«, v nevarnosti, da ga gladko izigrajo. Ob takem ukrepu je podjetje pred izbiro: ali bolje gospodariti ali propasti. Ne vsa, veči- noma pa, imajo v naših pogojih podjetja še tretjo možnost: povišati cene. Tako nimamo v praksi pri nas skoraj nikogar, ki bi bil iz lastnih, osebnih interesov proti inflaciji. Načelno so vsi. Vsi tudi uvidevajo potrebo po večji gospodarski trdnosti. Toda ko pride vprašanje do njega kot njegovo osebno vprašanje, ki ga stav-lja pred izbiro, ali večjo gospodarsko trdnost ali on osebno večjo plačo, se najprej odloči za večjo plačo, šele zatem za večjo gospodarsko trdnost, ki naj bi mu omogočila ohraniti pridobljeno prednost. Toda tako delajo vsi. V. Ali iz vsega tega ni poti? Kot pri vseh stvareh v življenju, tako je najbrž tudi pri vprašanju inflacije pot nekje v sredi. Inflacija zaradi načina gospodarjenja in zaradi potrebe po polni zaposlenosti je za sedaj v svetu nujnost. Nujnost namreč v toliko, da tega vprašanja trenutno še ne znamo rešiti, kakor ne moremo rešiti toliko drugih vprašanj na drugih področjih. Gre pa za vprašanje mere. Do kam smo pripravljeni vse žrtvovati, kloniti pred sleherno nevšečnostjo, samo da ohranimo čim hitrejšo stopnjo gospodarske rasti in čim večjo zaposlenost. Do kam smo pripravljeni pustiti vsakemu, da dela kar hoče, samo da ne porušimo nekih političnih načel, ki pa so morda celo samo utvare. Res, da mora biti naša stopnja rasti hitrejša, kot je stopnja v ostalih že razvitih dežealh. Toda tudi zelo razvite dežele so že dokazale, da je mogoče doseči vrhunske stopnje gospodarske rasti ob vsaj relativni gospodarski trdnosti. Če pa smo se sprijaznili s stališčem, da mora vsako podjetje shajati za vsako ceno, da je treba podpirati neke projekte za vsako ceno, da je treba uveljavljati neke koncepcije za vsako ceno — potem bo stopnja inflacije stalno zelo visoka in celo stalno naraščajoča. Potem nam ni pomoči. Danes pa je v naši državi že toliko sil, ki so stvarno zainteresirane za izvajanje gospodarske reforme, kar bi se po slovensko reklo to, da imajo korist od stanovitne smeri sorazmerno ustaljenega in trdnega gospodarjenja — da nam je torej stalno potrebna neke vrste gospodarska reforma — da bi bilo treba tem silam dati prednost. A so danes še vedno potisnjene na drugo mesto in se vdajamo pritisku gospodarske kratkovidnosti. A v tem je videti tudi upanje; pa tudi rešitev. Teh sil preprosto ne bo mogoče več dolgo tiščati ob tla. To je vsak dan bolj jasno; in vsak dan manj je tudi mogoče zapirati oči pred gospodarsko in politično stvarnostjo. Zato vprašanje inflacije kot tudi gospodarske reforme ni v prvi vrsti gospodarsko vprašanje, ampak izrazito politično. Šele ko bodo nove sile, ki z razvojem gospodarske razvitosti vse bolj zajemajo vedno večji delež Jugoslavije, politično zmagale, je dano upanje in zagotovilo, da bodo tudi gospodarsko. To bo terjalo in samo po sebi prineslo tudi revizijo nekih političnih konceptov, ki imajo samo dogmatsko vrednost (če temu lahko rečemo vrednost), so pa v nasprotju s potrebami dobrega gospodarstva. Takih dogem je pri nas še precej, pa še kar naprej ustvarjamo tudi nove. In te dogme 11 Mohorjev koledar 161 nam še danes v veliki meri zapirajo pot uspešnega napredka. Te dogme so tudi, čeprav posredno, v veliki meri vzrok naše hude inflacije. Te dogme pretežno temelje na domnevni izvirnosti naših političnih rešitev. Toda splošni položaj in splošna vprašanja našega gospodarstva niso popolnoma nič specifična. Taka so, kot tista, s katerimi se bori tudi ves ostali svet. S tem ni rečeno, da niso težka. Toda vse naše rešitve morajo biti take, da bodo omogočale rešitev, ne pa da nas tirajo še globlje. Odpovedati se moramo tudi slepilu, da mora naša življenska raven rasti redno nekoliko hitreje kakor raste ustvarjeni narodni dohodek. Ne moremo spravljati v isto vrečo stvari, ki se izključujejo. Ne moremo hkrati uživati sadov popolne gospodarske nediscipline in inflacije. Zato ni slučaj, da so z naraščajočo inflacijo ogrožene ne samo naše gmotne pridobitve, ampak tudi svoboda. Dr. France Bučar o dolgoročnem razvoju kmetijstva v sloveniji Skladnost v gospodarskem razvoju Skladen razvoj kmetijstva spada gotovo med pomembna gospodarska in družbena vprašanja, ker menda ni dežele na svetu, ki ne bi tega občutila. Podobne težave v vseh deželah so v tem, da imamo opravka z razmeroma nizkim dohodkom v kmetijstvu, v primerjavi z drugimi panogami. Kmetijstvo je še vse premalo povezano z drugim gospodarstvom na podlagi enakopravnih odnosov. Velike razlike so v stopnji tehničnega napredka in še posebej v dohodku. Razvoj kmetijstva in z njim tesno povezane živilske industrije se tudi težje prilagaja spremembam, ki nastajajo v gospodarstvu. Agrarna struktura je prav tako premalo gibčna in zahteva usmerjanje na daljše obdobje. Zato je dolgoročno programiranje tega razvoja še toliko bolj pomembno. Osnovna smer bodočega razvoja v kmetijstvu Razumljivo je, da se bo razvoj Slovenije tudi v bodoče razlikoval ne samo po količini, temveč tudi po kakovosti od razvoja Jugoslavije. To pomeni, da moramo na Slovenskem uveljavljati specializacijo med obrati in med posameznimi področji, ki se bodo dopolnjevala do določene' stopnje samooskrbe Slovenije s kmetijskimi pridelki. In kateri so ti pridelki, ki jih lahko prodamo, bodisi na jugoslovanskem ali pa na zunanjem trgu? Menimo, da so to ti-le pridelki: mleko, goveje meso, plemenska živina, hmelj, kvalitetna vina, nekatere vrste sadja in vrtnin. Seveda bomo tudi v bodoče uvažali iz drugih republik zlasti nekatere, tj. precejšnjo količino svinjskega mesa, masti, olja, sladkorja, krmnega žita, sadja in vrtnin. Pri krušnem žitu bi z intenzivnejšim pridelovanjem in ob zmanjšani porabi mogli zadostiti lastnim potrebam, če bi to narekovala tudi ekonomika. V vseh važnejših kmetijskih pridelkih dosegamo v Sloveniji v poprečju večjo intenzivnost. Naši družbeni obrati imajo v primerjavi z drugimi jugoslovanskimi pri žitu poprečne pridelke, pri pitanju goveda nadpoprečne, pri proizvodnji mleka pa je mlečnost krav pod jugoslovanskim poprečjem. Delež kmečkega prebivalstva in pridelkov Slovenija ima le 4,5 °/o jugoslovanskega kmečkega prebivalstva, njegov delež v narodnem dohodku predstavlja 8,7 %, v izvozu jugoslovanskega kmetijstva pa celo 15,3 % v letu 1968. Če i>i delež Slovenije v skupnem številu prebivalstva, ki znaša 8,4 %> postavili kot mejo, bi ugotovili, da jo presegamo pri pridelovanju hmelja (62 %), krompirja (27%), jabolkah in hruškah (26 %), mleku (16 %), govejem mesu (14 %), jajcih (11%), vinu (10%), medtem ko je delež pri prašičih že manjši (7,9 %). Kaj nam omogočajo prirodne razmere? Od poljščin uspevajo pri nas vse vrste žita, koruza, okopavine (korenovke in gomoljčnice) in oljnice. Žito, koruza, sladkorna pesa, oljnice in nekatere krmne rastline imajo boljše možnosti v vzhodnih bolj suhih krajih, vendar dobro uspevajo tudi v dolinah alpskega predgorja. Izbor poljščin je torej lahko zelo širok. Pšenica, sladkorna pesa in razne oljnice lahko postanejo zanimive tudi za Slovenijo. Možnosti za pridelovanje hmelja pa že sedaj dobro izkoriščamo. Za sadjarstvo so naravne razmere dokaj dobre, vendar zaradi gričevnatega sveta (terasasti nasadi) nimamo toliko možnosti za ravninske nasade, katerih obdelava je cenejša. Nekatere ugodne možnosti pridelovanja jagodičja in lupinastega sadja bi kazalo bolje izkoristiti. Slovenski prostor se uvršča tudi med najugodnejša vinogradniška območja na svetu, posebej glede pridelovalnih možnosti kakovostnih belih vin zaščitene pristnosti. Upoštevajoč lege in pridelovalne stroške pa bomo pri konzumnih vinih težje konkurenčni z ostalimi območji, razen pri. specialnih vinih (cviček, rebula, vipavec), ki bodo morali prav tako imeti zajamčeno pristnost. Zemljišča, s katerimi bomo razpolagali Porazdelitev zemljiških površin za kmetijske namene nakazuje, da je visoko produktivnih zemljišč na ravnem in valovitem terenu z možnostjo uporabe težke in srednje mehanizacije okoli 21 % vseh površin. V hribovskih terenih do 750 m nadmorske višine ter na prodnatih in zamočvirjenih zemljiščih je okoli 33 °/o, na zelo strmem gorskem in kraškem svetu pa 46 °/o vseh površin. Izgradnja naselij, prometnih in drugih objektov tudi vse bolj zaseda prav najboljša kmetijska zemljišča. Nasprotno pa zaradi zmanjševanja kmečkega prebivalstva in spremenjenega socialnega sestava prebivalstva ter kmetijske tehnologije zavzema gozd vse več kmetijskih površin. Gozd je v zadnjih 20 povojnih letih prerasel več kot 100 000 ha nekdanjih pašnikov, pa tudi nekaj travnikov in njiv. Na krčenje ali širjenje posameznih zemljiških kategorij bo v prihodnje vplivalo več vzrokov. Najpomembnejši bo gotovo pomikanje tako imenovanih mejnih, tj. slabo produktivnih zemljišč, kar bo posledica naraščanja produktivnosti in obsega proizvodnje. Na spremembe v strukturi zemljišč bodo vplivale tudi večje možnosti zaslužkov v nekmetijskih dejavnostih, uvajanje strojev v kmetijstvo, izgube kmetijskih zemljišč z izgradnjo naselij in drugih objektov, morebitne melioracije in večji pridelki na primernejših ravninskih površinah, ki bodo krili večji delež ali celotne potrebe prebivalstva. Poleg opuščanja mejnih travnih površin in njihovega pogozdovanja bo teklo tudi spreminjanje njiv na neustreznih tleh v travnike ter opuščanje ostarelih vinogradov s slabim trsnim izborom. Širjenje mest in dolinskih podeželskih naselij, gradnje cest in industrijskih naprav, gradnje turističnih središč ipd. bo v glavnem odvzemalo kmetijstvu zemljišča v ravninskih krajih. Predvidevamo, da bomo imeli v naslednjih 20 letih 580 000 ha obdelovalne zemlje, kmetijske površine le še okoli 785 000 ha, gozd pa bi pokrival več kot polovico površine republike. Nedvomno je, da nam bo rodovitnih zemljišč v bodoče zelo primanjkovalo in zato bo treba nadvse smotrno gospodariti z njimi. In koliko bomo imeli kmečkega prebivalstva? Za zmanjšanje deleža kmečkih prebivalcev za okoli 25 »/o smo rabili 20 let, kar pomeni letno poprečno stopnjo upadanja 2,5 °/o. Ko hočemo predvideti, koliko kmečkega prebivalstva bomo imeli v naslednjih 20 letih, se moramo zavedati odvisnosti tega procesa od razvoja celotnega gospodarstva, tj. od razpoložljivih delovnih mest v drugih panogah. Po nekaterih predvidevanjih lahko računamo, da bomo imeli takrat okoli 2 180 000 prebivalcev in delež kmečkega prebivalstva le še 12,5o/o. Prej navedeni odstotek zmanjševanja kmečkega prebivalstva pa pomeni ohranjevanje ali celo zvečanje razlik v dohodkih kmečkega in nekmečkega prebivalstva. Pri takem upadanju kmečkega prebivalstva bi lahko ublažili ali zavirali zvečevanje razlik edino-le s stalnim zviševanjem cen kmetijskih pridelkov. Pri tem bi bila življenjska raven zaposlenih v kmetijstvu še vedno nižja od zaposlenih v nekmetijskih dejavnostih. Zato je tudi bolj sprejemljivo, da računamo z večjim zmanjševanjem deleža kmečkega prebivalstva, tj. na 8,5 °/o. Taka preobrazba socialno-ekonomske strukture prebivalstva pa bo mogoča le ob hitrem razvoju drugih dejavnosti in ob pomoči kmetijstvu, ki ne bo sposobno samo reševati vseh težav. En način te pomoči bi se moral pokazati v možnostih zaposlovanja v industriji in drugih panogah, drugi način pa pri snovanju nove, zmanjšanemu številu kmečkih prebivalcev prilagojene agrarne strukture. Tako bi imeli v kmetijstvu le še okoli 100 000 aktivnih delovnih moči, kar pomeni, da bi morali zagotoviti 190 000 novih delovnih mest. Kakšna bo poraba živil v prihodnje? Sedanje stanje prehrane, predvideno povečanje dohodka, porast števila prebivalstva, potrebe po izvozu in raven cen kmetijskih in drugih proizvodov so izhodišča za predvidevanja bodočega razvoja prehrane. Sedanja poraba 2870 kalorij dnevno na prebivalca je že blizu evropske zadovoljitve potreb. Pri poprečno predvideni bodoči porabi 3038 kalorij dnevno bi imeli približno naslednjo strukturo porabe: 49 °/o kalorij v škrobnih, živilih; 13 °/o v zelenjavi, sadju, pivu in vinu; 23 °/o v mesu, mleku in jajcih; 15 °/o v masti in olju. Pri tem se kaže izboljšana notranja struktura prehrane v porabi beljakovin, zlasti živalskega izvora. Zmanjšalo bi se povpraševanje na prebivalca poprečno letno pri moki, tj. od 115 na 90 kg, pri krompirju od 90 na 80 kg, pri svinjski masti od 8,5 na 6 kg, povečalo pa pri zelenjavi od 58 do 80 kg, pri sadju od 50 na 120 kg, pri mesu od 38 na 64 kg, mleku od 174 na 210 kg, pri jajcih od 140 na 180 kosov in pri rastlinskih maščobah od 9 na 12 kg. Na dodatno porabo prehranskih proizvodov bo vplivalo tudi znatno večje povpraševanje tako domačih kot tujih turistov. Pomembnejši dolgoročni cilji v glavnih kmetijskih panogah V govedoreji računamo, da bi se skupno število krav za prirejo mleka zmanjšalo od 250 000 na 190 000 glav. Od teh naj bi jih 6 000 specializiranih kmetij imelo 90 000, približno toliko mešana gospodarstva in 10 000 krav družbeni obrati. Na čistih kmetijah s poprečjem 15 krav bi morali doseči okoli 4 000 litrov na kravo pri smotrni rabi travinja in z minimalno porabo 300 kg močnih krmil. Na družbenih mlečnih farmah računamo z mlečnostjo 5 000 litrov. Pri prireji mleka bomo lažje dosegli popolno samooskrbo kot pri govejem mesu, kjer bodo potrebe večje od predvidene prireje. Uporabiti bomo morali zato dodatne možnosti in ukrepe za dosego ravnotežja med proizvodnjo mleka in mesa. Tržna proizvodnja mleka se bo morala precej zvečati, ne toliko zaradi porabe svežega mleka kot zaradi vse večje porabe mlečnih izdelkov: masla, sira in raznih mlečnih napitkov. Vso potrebno količino mleka bi lahko oskrbelo domače kmetijstvo; vzpodbuditi pa bo treba še zanimanje mlekarn, da bi pridelali tudi potrebno količino masla doma. Površine travnatega sveta in možnosti za pridelovanje krme je dovolj, da bi poleg staleža krav za mleko redili v Sloveniji še okoli 150 000 govedi za meso, z lastnim obnavljanjem črede. Taka čreda govedi za meso naj bi dala na leto okoli 30 000 ton žive teže, medtem ko bi iz črede 190 000 krav za mleko bilo tudi 65 000 ton govedi za zakol, kar pomeni za 40 °/o večjo proizvodnjo, kot smo jo imeli v zadnjih treh letih. Za bodoči razvoj govedoreje, smotrno gospodarjenje na travnatem svetu, za rabo nove tehnike pri pridelovanju in konserviranju krme, pa tudi pri reji živine, za delitev dela med rejci mlečnih krav in rejci pitovne živine bodo zelo važne različne oblike kooperacije rejcev. Za stabilnost go-vedorejske proizvodnje in trga pa bo potrebno tudi čvrsto sodelovanje med rejci in porabniki proizvodov ter stalno spremljanje gibanj na trgu. V poljedelski in travniški proizvodnji bo spreminjanje setvene strukture spremljajoči znak gospodarskega razvoja in napredka. Večji premiki bodo gotovo morali nastopiti v sestavi poljščin, ki jih je še preveč, tako da vse vodi k majhnim parcelam iste poljščine in otežuje uvedbo smotrne mehanizacije. Zato bo potrebna večja prilagoditev poljedelske proizvodnje naravnim razmeram z zahtevo po večji poenostavitvi tehnologije in upoštevanju potreb po posameznih pridelkih. Površina pod krompirjem se bo zmanjšala za polovico, zvečala pa setvena površina koruze, silažne koruze in detelj. Zaradi zmanjšane porabe krompirja na prebivalca v Sloveniji in povečanja te proizvodnje tudi v drugih republikah, zaradi zasičenosti zunanjega trga, kar močno zmanjšuje možnosti za pomembnejši izvoz, moramo za toliko zmanjšati obseg pridelovanja ter razširiti koruzo ali celo sladkorno peso, če se odločimo za izgradnjo sladkorne tovarne. V prid določeni rajonizaciji žita govori tudi potreba koncentriranja posameznih vrst žita v bolj zaokrožena proizvodna območja, ker bo tudi lažje zajemanje tržnih presežkov bolj izenačene kakovosti. Tako naj bi se pšenica pridelovala predvsem v vzhodnih, bolj suhih območjih, pivovarniški ječmen bolj v osrednjih, vlažnej-ših območjih, rž pa na manj ugodnih tleh. Z uvedbo sodobnejše tehnologije bi lahko postalo ekonomično tudi pridelovanje fižola, ki je iskan pridelek na domačem in tujem trgu. Razvoj živinoreje pa zahteva povečano proizvodnjo ne le žitnega zrnja, temveč tudi volumi-nozne krme. Pretežni del krme bo zagotovljen na travnikih in pašnikih, le manjši del pa na njivah pod deteljami, travnimi mešanicami in koruzo za siliranje. Med poljedelskimi tržnimi pridelki tudi predvidevamo, da ne bo prišlo v svetu še do zasičenja pri oljnicah, fini zelenjavi in začimbnicah. Perspektivne potrebe po hmelju bodo v primerjavi s sedanjimi za okoli 40 % večje, ker se poraba piva zelo hitro povečuje. Površina hmeljišč bo tako ostala nespremenjena, ker se zmanjšuje odmerek hmelja na hektoliter piva, pa tudi zaradi večjih hektarskih pridelkov. V sadjarstvu, ki je danes v kritičnem stanju, predvidevamo okoli 8000 ha modernih nasadov, od tega 5 000 ha na družbenih obratih in 3 000 ha jagodičevja, lupinastega in ostalega sadja v zasebnem sadjarstvu. Na tej osnovi naj bi pridelali okoli 236 000 ton (od tega 136 000 ton tržnega) domačega sadja za porabo v svežem stanju in za vse vrste predelave, kar bi zadovoljilo letno na osebo 100 kg sadja in sadnih izdelkov, s tem da bi bilo na voljo od drugod še 41 000 ton južnega sadja. Za tolik obseg proizvodnje pa nam zelo primanjkuje hladilnic. Podobno kot v sadjarstvu nazadujemo tudi v vinogradništvu, ker imamo od skupne površine okoli 20 000 ha kar 87 °/o zasebnih vinogradov, ki so stari preko 50 let in 13 °/o družbenih nasadov. V naslednjem obdobju predvidevamo obnovo le na najugodnejših vinogradniških zemljiščih na okoli 10 000 ha, tako da bi z že obnovljenimi nasadi imeli skupaj 15 000 ha vinogradniške površine za proizvodnjo vinskih sort grozdja. Na tej osnovi bi znašala bodoča proizvodnja vina 7 500 vagonov, od tega bi bilo vsaj 2500 vagonov na razpolago za izvoz. V ta namen bo treba povečati tudi zmogljivosti kletnega prostora in urediti stanje na trgu z vinom ob zašpiti porekla kakovostnih slovenskih vin. Potrebni ukrepi za nadaljnji razvoj kmetijstva Gibalo pričakovanega napredka bo moralo biti v doseganju večjega dohodka, pri čemer bo treba približati dohodek v kmetijstvu zaposlenih z dohodki v drugih panogah ter posvetiti temeljno skrb zvečanju produktivnosti. Če že hitro ne moremo skrajšati kmetovega delovnika sorazmerno z delavčevim, pa moramo gotovo težiti k zmanjšanju razlik v dohodku. Če upoštevamo, da je v letu 1968 bilo prodanih le za 1347 din pridelkov na vsakega kmečkega človeka v organiziranem odkupu, je razumljivo, da tak obseg iztrženja gotovo ne more zadovoljiti potreb za izboljšanje kmetove življenjske ravni. Za proizvodno in tržno usmerjenost kmeta pa bo najpomembnejša dologročno zagotovljena prodaja kakovostnih pridelkov. Vse delo bo zato moralo sloneti na preskušenih tehnologijah, primernih tehničnih sredstvih ter pridelovalčevem gospodarskem interesu za tako organizirano pridelovanje ali predelavo njegovih pridelkov. Dosedanji primeri tržno usmerjenih proizvodnih enot, ki že razpolagajo s sodobno tehniko in tehnologijo ter z ustreznim znanjem, kažejo, da bo kmet s preusmeritvijo v sodobnega pridelovalca za trg lažje dosegal večjo delovno produktivnost in si s tem tudi izboljšal svojo življenjsko raven. Nosilci razvoja in napredka bodo morali še nadalje ostati družbeni kmetijski obrati, tj. živinorejske farme, hladilnice, trajni nasadi, mlekarne, vinske kleti, klavnice ipd., ki bodo hkrati predstavljali žarišča razvoja blagovne proizvodnje. Velika tržna proizvodnja na družbenih obratih s čvrsto organiziranim razvijanjem kooperacije z zasebnimi pridelovalci ter s povezovanjem s predelovalno industrijo in trgovino, lahko zares pomeni najprimernejšo obliko preobrazbe kmetijstva. Cilj take povezave pa bo povečanje tržne proizvodnje in dohodka, doseganje boljših življenjskih in delovnih pogojev ter hitrejše reševanje socialnih in kulturno-prosvetnih problemov na vasi. Štern Vilko, dipl. ing. agr. Kmetijski inštitut Slovenije raziskovalno delo v kmetijstvu Približno pred 200 leti je doživelo naše kmetijstvo prvo veliko spremembo, pravo tehnično revolucijo. Takrat so pretrgali skoraj tisočletni tro-poljni kolobar (ozimina — jarina — ledina) in namesto ledine začeli na njivah pridelovati deteljo, koruzo, krompir in nekatere druge nove poljščine, preoravati dolinske pašnike, pripravljati krmo za zimo in izboljševati živinorejo, z gnojem gnojiti polja itd. Pred sto leti je doletela kmetijstvo druga tehnična revolucija. Pojavila so se umetna gnojila, selekcija rastlin in živali je s svojo matematično natančnostjo zamenjala nezanesljivo presojo po zunanjem videzu, razna orodja in stroji so začeli nadomeščati ročno in vprežno delo. Sedaj, po drugi svetovni vojni, smo sredi tretje tehnične revolucije. Zanjo je značilno, da skuša izenačiti delovno storilnost v kmetijstvu z delovno storilnostjo v drugih gospodarskih panogah. Dohodek vseh aktivnih prebivavcev naj bi bil izenačen, pariteten. V ta namen skuša omejiti vpliv prirode (vremena), povečati pridelek s sodobnim reprodukcijskim materialom (gnojila, zaščitna sredstva, kvalitetno semenjsko blago, krmila itd.) ter z mehanizacijo na polju, dvorišču in v hlevu stopnjevati učinkovitost človeškega dela. V gospodarsko najbolj razvitih deželah že prideluje kmetijski delavec dovolj hrane za 20 nekmetijskih delavcev (pri nas za nepolna dva). Ob tolikšni proizvodnji in storilnosti so seveda postale kmetijske investicije najdražje, prekašajo vsa druga gospodarska področja. Bolj kot zemljišče odločajo stroji, bolje rečeno, njihove linije, gospodarska poslopja (hlevi, skladišča, silosi) z mehaniziranim delovnim postopkom, zaokrožena in agromelioracijsko urejena zemljišča (preskrbljena z vodo in hranljivimi snovmi) ter, ne na koncu, strokovno znanje kmetijskega delavca. Kmetijstvo se industrializira, postaja industrija, katere namen je, kot vemo, da proizvaja za tržišče. Popolnoma je že industrializirana proizvodnja piščancev in jajc, dokaj proizvodnja prašičev in mleka, nesezonske zelenjave in sadja (v rastlinjakih). Z urejo že nadomeščajo del prirodnih beljakovin v prehrani prežvekovavcev. Nadaljnji korak k industrializaciji bo omogočilo pridobivanje beljakovinske krme iz nafte s pomočjo glivic; ta kvas so že izdelali in je le vprašanje časa, kdaj se bo uveljavil. Čeprav kemija marsikje posega v kmetijsko proizvodnjo, pa bodo rastlinski pridelki in iz rastlinske krme prirejeni živinorejski proizvodi vedno hranili človeški rod. Kako povečati njihovo količino, izboljšati kakovost in poceniti pridelovalne stroške, pa preučuje kmetijska znanost iz dneva v dan bolj temeljito, na vseh koncih in krajih. Tudi pri nas raziskujemo precej problemov ali nalog, zlasti enostavnejših, ki proizvodnjo tiščijo. Skušal jih bom opisati. Kmalu po vojni smo zastavili številne poljske poskuse o gnojenju travnikov. Pokazali so, da dajejo i dobri i slabi travniki ob pravilnem gnojenju skoraj dvakrat večji pridelek kot poprej. Nato smo podrobneje preučevali gnojilne obroke za travnike, primerjali učinek različnih vrst gnojil, v zadnjem času pa nas zanimajo tudi mikroele- menti v tleh, saj od tam prihajajo v krmo. Lahko bi rekli, da smo gnojenje travnikov v glavnem preučili in da gre bolj za to, kako posplošiti izsledke v vsej naši travniški deželi. Takrat bi pridelali dva milijona ton dobrega travniškega sena, po krmni vrednosti enakovrednega vsaj 800.000 tonam koruze v zrnju. Sedanji pridelek slabega sena zaleže komaj za 300.000 ton koruze. Njivski pridelek koruze znaša okoli 140.000 ton. Toliko več pridelka kot travnik nam ne more dati nobena poljščina ob najboljši agrotehniki. Morda sedaj prav gnoji travnike vsak trideseti kmet. Seveda prinaša obilnejši travniški pridelek nove težave. Teže ga je pravočasno pokositi, posušiti in spraviti v senik. Zato preučujemo, kako mehanizirati košnjo in spravilo rezane travfie in deteljne krme in kako to krmo s prevetrovanjem na skednju dosušiti. Nadalje raziskujemo siliranje sveže in uvele krme. Raziskovalne naloge o košnji, spravilu in konserviranju krme smo v glavnem obdelali. Silosov, žal, večina kmetij še nima, prevetrovalnih naprav pa je napravljenih komaj 50 v Sloveniji. Kdaj bo prvih in drugih dovolj, je prezgodaj napovedovati. Približno deset let preučujemo paško-košno rabo travnikov. Sedaj je razširjena na dveh odstotkih travniške površine, kjer daje v poprečju 4-krat več pridelka kot prejšnji dvokosni travnik. Res je gospodarska škoda, da nimamo urejenih čredink na 20 odstotkih travniške površine! Precej raziskovalnih nalog se nanaša na pridelovanje njivske krme. Žlahtnimo domačo črno deteljo; izbrani rodovi iz domačih deteljišč obetajo, da bomo kmalu vzgojili rodovitnejšo sorto. Izboljšali smo že precej domačih trav pod imenom »jabeljske trave«. Upajmo, da bodo v doglednem času zamenjale slabo blago v semenskih trgovinah. Koruza za silažo in zrnje pridobiva pri nas na pomenu podobno kot v drugih evropskih deželah. Preizkušamo številne jugoslovanske in tuje hibride glede na rodovitnost in agrotehniko pridelovanja. Sedaj je pri nas pridelek koruze enkrat večji kot pred vojno. Morda bo slovenski hibrid iz domačih trdink, ki je sedaj v zveznem sortnem preizkušanju, boljše kakovosti od drugih hibridov. Iz ZDA sporočajo, da so vzgojili koruzo, bogato z beljakovinami. Kaj bi pomenila za prehrano pre-bivavstva v svetu, si težko sedaj predstavljamo. Naše krompirjeve sorte igor, dobrin, cvetnik, vesna in druge vzdržujemo v sortni čistosti in pripravljamo nekaj novih. Zahteve potrošnje se namreč spreminjajo, upoštevati je treba želje živilske industrije, ki se je v razvitih deželah »polastila« krompirja že pred leti, pri nas pa se ga zdaj loteva. Na vseh njivah pridelovalcev semenskega krompirja pregledujemo talne vzorce na krompirjevo ne-matodo, drobnoživko, prenašalko virusnih bolezni. Za sedaj je pri nas še nismo našli, vemo pa, da v nekaterih deželah povzroča hude skrbi. Poleg sortne kakovosti krompirja odloča pri uveljavljanju na trgu cena pridelka. Preučujemo mehanizacijo, da bi pocenili pridelovanje. Strojna usmeritev za družbena posestva in drugačna za kmete, ki stroje s sosedi skupno uporabljajo, je urejena, treba pa jo bo stalno izpopolnjevati. Krmljenje krav in pitanje govedi z obilno in močno krmo ob različnem deležu prve in druge preučujemo že nekaj let. Spoznati je bilo treba kakovost obilne krme v naših razmerah, ki je ni doslej še nihče raziskoval. Prve raziskave so nam dale nekaj vpogleda, glavne nas pa še čakajo. Več se lahko opremo na tuje izkušnje pri nalogi, kako izboljšati kakovost obilne krme. S poskusi na skupinah živali preizkušamo različne obroke v pogledu proizvodnega in gospodarskega učinka. Odkar se je tržnost živinoreje močno povečala — pri mleku za 60 odstotkov in pri klavnem govedu za 100 odstotkov v zadnjih 10 letih — in daje samo pri teh dveh proizvodih preko 60 milijard S din iztržka, doprinaša sleherni napredek v izkoristku krme k povečanju in pocenitvi proizvodnje. Ugotovili smo, da daje večji delež močne krme v obroku večji dnevni prirast, večji delež obilne krme pa boljši izkoristek krme in cenejši prirast. V pridelovanju in rabi krme je še dosti nerešenih vprašanj. Pri veliki proizvodnosti (mleka oz. prirasta) na žival stopajo v ospredje rudnine in vitamini. V kakšnem obsegu je in bi tudi lahko bila njihov vir doma pridelana krma, šele začenjamo raziskovati. Enako velja za kopico bolezni. Tako preučujemo kužna vnetja vimena, virusno pljučnico in kužne driske telet itd. Dedno sposobnost za mlečnost in prirast ugotavljamo po mednarodnih metodah mlečne kontrole oziroma progenotestiranja bikov. Raziskovanje krvnih skupin pri nas šele postaja sestavni del selekcije. Tu nas je umetno osemenjevanje s svojim velikim obsegom prehitelo, tako premalo čvrsto držimo v rokah obnovo črede. Naša čreda 1/4 milijona krav je vredna okoli 100 milijard S din. Pri obnovi izboljševati njeno kakovost vsako leto za kakšen odstotek, je gotovo vredno truda. S selekcijo se bomo morali v prihodnje temeljiteje ukvarjati. V prašičereji so pri nas nekatere farme že vzgojile dovolj plemenskih živali primernih pasem, ki pa se prepočasi širijo v zasebni reji. V perutninarstvu izkoriščamo inozemski hibridni material in tudi naša selekcija že napreduje. Industrijsko rejo prašičev in piščancev spremlja več nevarnih bolezni. Raziskujemo zlasti tifusne bolezni (salmoneloze), ki so skupne ljudem in živalim. V sadjarstvu in vinogradništvu nadaljujemo z raziskavami o sortnem izboru, vzgojnih sistemih in prehrani rastlin. Te probleme dokaj obvladamo. Zato prenašamo težišče raziskav na področje varstva rastlin. Ugotoviti bomo morali razširjenost posameznih virusnih bolezni, izbrati preverjeno zdrave matične rastline in podlage in nanje oslo-niti bodočo drevesničarsko in trsničarsko proizvodnjo. Podobna naloga nas čaka tudi pri pridelovanju jagodičja. Kompleksna mehanizacija sadjarstva in vinogradništva bo zahtevala prav tako še mnogo študija, zlasti o spravilu pridelka. V zatiranju bolezni in škodljivcev nam bo morda nov način uporabe kemičnih pripravkov v zelo majhni količini (nekaj litrov škropiva na hektar) olajšal delo. Naše agrarno ekonomske raziskave zajemajo proizvodnjo in storilnost pri različni tehnologiji in opremljenosti. Naša družbena posestva so v zadnjih letih (1961/67) zmanjšala porabo živega dela za stot pridelka oziroma prirasta pri pšenici od 3,5 na 1,6 ur, pri koruzi od 9,6 na 2,3, pri krompirju od 3 na 2,2, pri mleku od 5,4 na 4,8, pitanem govedu od 25 na 13 ur itd. Naše raziskave so pokazale, katere stroškovne postavke je mogoče znižati in tako poceniti pridelek. Izdelali smo prve preusmeritvene načrte za vzorčne kmetije na hribovitem in planinskem območju. Preučili smo prirodne in gospodarske razmere in proizvodne možnosti posameznih vzorčnih kmetij. Že v kratkem času so dosegle s svojo specializirano in povečano proizvodnjo lep napredek. V prvih dveh letih se je preusmerjanja lotilo okoli 300 kmetij. Ker zgledi vlečejo, pričakujemo, da bo potek preusmerjanja v prihodnje hitrejši. Doslej smo, žal, odlašali z raziskavami tržišča. Čakajo nas zahtevne raziskovalne naloge. Čim prej se jih bomo lotili, tem bolje bo to za kmetijske pridelovalce in potrošnike prehrambenih proizvodov. Tine Mastnak zmogljivost živine za prirejo Za merilo kakovosti prehrane velja poraba beljakovinskih živil živalskega izvora, mesa, mleka in jajc. Napovedi predvidevajo, da bo čez 20 let pojedel poprečen prebivalec Slovenije 53 odstotkov več govejega mesa in 35 odstotkov več mleka skupno z mlečnimi izdelki kot 1968. leta. Skupna poraba govejega in telečjega mesa v naši deželi pa bo takrat približno dvakrat tolikšna kot sedaj, mleka pa 50 odst. večja, ker bo tudi več prebivalcev. KMETOVALCI NAJ POVEČAJO PRIREJO Pri sedanjem stanju znanosti je za proizvodnjo beljakovinskih živil, kot za meso in beljakovine mleka, še vedno treba rediti živali. Torej bodo živinorejci morali povečati prirejo pri živini, če bomo hoteli imeti dovolj živil za predvideni bodoči način prehrane ljudi v gospodarsko močneje razviti deželi. V letu 1970 smo prišli v krizo z govejim in telečjim mesom. Primanjkuje ga v vsej Jugoslaviji, da ga uvažamo. V tem sestavku ne bomo razpravljali o vzrokih za tako trenutno stanje, ki naj bo vsekakor samo prehodno. Bolj zanimiva so vprašanja, ali bodo živinorejci v Sloveniji lahko v prihodnjih letih dovolj hitro povečevali prirejo, da bo domači trg zadovoljivo preskrbljen z govedino in mlekom. Prvi trenutek se morda zazdi, da je lahko doseči znatno večjo prirejo, ker v gospodarsko razvitih deželah dosežejo po 4000 kg mleka na kravo na leto, redijo težje govedo kot pri nas, ki daje večjo prirejo mesa. Toda naloga ni tako lahka. V kmetijstvu zaposlenih delovnih moči je tudi v naši deželi vedno manj. Čez 20 let jih bo verjetno samo še 10 do 12 %>. Storilnost dela pri pridelovanju krme in reji živine bo treba veliko povečati, verjetno za približno trikrat. Živinorejci bodo morali biti znatno bolj opremljeni, kot so sedaj in sicer z znanjem ter s tehniko. S programom razvoja gospodarstva v Sloveniji bo treba živinorejcem zagotoviti primerne dohodke in dovolj mikavno prihodnost, da se bodo tudi mladi in sposobni ljudje odločali za živinorejo. GOVEDOREJA JE NAJVAŽNEJŠA KMETIJSKA PANOGA V Sloveniji imamo v vsej kmetijski zemlji približno 2/3 travinja. Če zraven računamo še pridelke goveje krme z njiv, kot detelje, silažne koruze in korenčnice, ugotovimo, da rabimo za rejo govedi pridelke s približno 3/4 kmetijske zemlje. Glede zemlje in podnebja imamo za bodočnost kmetijstva največ možnosti v razvijanju govedoreje. Verjetno bo v bodoče gospodarsko privlačna govedoreja v travniških pokrajinah, kot je Slovenija. Pri pridelovanju velikih količin s hranilnimi snovmi bogate krme na travinju je gotovo mogoče doseči velik napredek. Najbolj napredni kmetje v severnih alpskih deželah pridelajo že sedaj z umetnim dosuševanjem (z vročim zrakom) seno, ki ima tolikšno ali celo večjo hranilno vrednost kot pšenični otrobi (420 do 450 hranilnih enot in 150 g surovih proteinov). Pašno košni sistem rabe travnikov, pridelovanje s hranilnimi snovmi bogate silaže iz ovenele trave in pridelovanje prav dobrega sena, so še na začetku napredka, ki ga odpira raziskovalno delo. Verjetno bodo v bodoče cenejše hranilne snovi za govedo v pridelkih krme na travnatem svetu kot pa v pridelkih žit. Za porabo žit je na obzorju močna konkurenca, in sicer med potrebami za prehrano vedno večjega števila prebivalcev na zemlji, za rejo perutnine in prašičev ter za razno industrijsko rabo v neživilske namene. Za predelavo pridelkov travnatega sveta bo pa verjetno govedo še dolgo na prvem mestu. Govedorejo kaže močno pospeševati tudi iz razlogov narodnega gospodarstva. Mleko in mlečne izdelke bi lahko uvažali, ker jih je na zunanjih trgih obilo, tudi po nižji ceni, kot jih pridelamo doma in seveda tudi po nižji ceni, kot jih pri-lajo v državah izvoznicah, ker jo države za izvoz namensko znižajo. Mnogo teže je z govejim mesom. Med evropskimi deželami pridelajo več govejega mesa, kot ga porabijo, samo v Franciji, na Irskem, Nizozemskem, Danskem, v Avstriji, na Švedskem in v Jugoslaviji. Pregled o porabi in proizvodnji govejega mesa naj dopolnimo s podatki OECD za 1968. leto v (ooo tonah). Dežele Proizvodnja Poraba Združeno Britansko kraljestvo 789 1.155 Severna Amerika (ZDA in Kanada) 10.730 11.319 Zahodna evropska gospodarska skupnost 3.976 4.561 Skupno 14 drugih evropskih držav z Japonsko 2.226 1.836 Po govejem mesu je v svetu veliko povpraševanje in bo verjetno veliko tudi še več desetletij, če se razmere ne bodo temeljito spremenile. Govedoreja ima za našo zeleno deželo zelo velik pomen tudi zato, da bo dežela ostala še nadalje lepa, naseljena v hribovitem svetu ter v gorskih dolinah. Z negovanjem in obdelovanjem travnatega sveta bo treba vzdrževati krajino v kulturnem stanju. POVEČANJE STORILNOSTI DELA V GOVEDOREJI Za povečevanje prireje mesa in mleka ter za zagotovitev večjega dohodka živinorejcem je nujno potrebno uvajati nove načine pridelovanja krme in reje živine ter zboljšati proizvodne zmogljivosti živine. Samo s cenami in premijami ni mogoče doseči večjega napredka in ne zagotoviti dohodka živinorejcem za daljšo dobo. Enakovredni člani visoko razvite družbe se bodo počutili tisti živinorejci, ki bodo imeli najmanj tako raven splošnega in strokovnega znanja kot kvalificirani delavci v industriji ali v uslužnostnih dejavnostih. V moderni živinoreji so delovna mesta samo za kvalificirane in visoko kvalificirane delavce. Pomožne delavce, ki so delali z vilami in drugim orodjem, je tudi v sodobni živinoreji že nadomestil stroj. Za povečanje storilnosti dela v govedoreji je poleg mehanizacije dela in večjih čred na gospodarstvih odločilnega pomena povečanje prireje na žival. S kravami, ki dajejo na leto po 4000 kg mleka, je več dela kot z drugimi, ki dajejo po 2000 kg mleka. Toda količina mleka na uro vloženega dela je mnogo večja pri kravah z veliko mlečnostjo in zato je tudi dohodek za vloženo delo pri takih kravah znatno večji. Podobno je tudi pri pitanju mladih govedi prireja žive teže na uro vloženega dela mnogo večja pri bikih, ki priraščajo na dan po 1 kg. PROIZVODNA ZMOGLJIVOST ŽIVINE Današnje govedo za gospodarno rejo je precej drugačno od živine pred 100 leti in pred desetletji, pa tudi drugačno od velikega števila današnje goveje živine v naši deželi. Dobre krave so sposobne za prirejo najmanj 3500 kg mleka po prvem teletu, po tretjem in nadaljnih pa po 5000 kg mleka, da dajo poprečje po 4000 kg mleka na leto. Krave postajajo težke po 600 do 700 kg, odrasli biki pa 1100 do 1200 kg. Mlade živali so sposobne za hitro rast, biki v pitanju za priraščanje po 1200 do 1500 g žive teže na dan do spitanosti pri teži 500 kg. Količina prireje je odvisna od proizvodne zmogljivosti živali, ki je odvisna od osnov ter od razmer reje, to je od krmljenja, zdravja, nege in drugega okolja. Dedno zmogljivost za proizvodnjo mleka razvijejo krave v najbolj ugodnih razmerah krmljenja in drugega okolja, v katerem se ugodno počutijo. Pri pomanjkljivem krmljenju ali drugem neugodju ne dajo toliko mleka, kot bi ga zmogle. Z merjenjem količine mleka pri molži ugotovimo, koliko mleka krava daje, ne moremo pa reči kolikšna je njena zmogljivost na mlečnost, če je ne preskusimo. Napreden živinorejec, ki računa stroške in dohodke, bo poskrbel za izdatno krmljenje krav, seveda na najbolj gospodaren način v njegovih razmerah. Mlečnost krav v čredah takih rejcev je navadno bližja njihovim dednim zmogljivostim. ZBOLJŠANJE PROIZVODNIH ZMOGLJIVOSTI ŽIVINE Pri odbiri za pleme zanimajo živinorejce zlasti razlike med živalmi, kot razlike v mlečnosti med kravami. Zanimiv je tisti delež razlik med dvema kravama, ki je deden. Vrednost posamezne krave cenimo po dedni razliki proti poprečju krav. Zamotano je vprašanje točnosti ocene dednih razlik med kravami, ker je mlečnost močno odvisna tudi od drugih zunanjih vplivov. V večjih čredah primerjamo praviloma med seboj krave, ki so v istem hlevu, so po istem teletu (enako stare) in so v istem letnem času otelile. Če imamo pa črede z majhnim številom krav, pa primerjamo posamezne krave s poprečjem drugih krav enake starosti v rejskem okolišu v podobnih razmerah reje. Ker je težko oceniti, kakšen je vpliv okolja na razlike med živalmi, pač poskušamo oceniti vrednost posameznih živali v primerjavi z drugimi, enako starimi v čim bolj enakih razmerah reje. V čredi goveje živine imajo plemenjaki zelo močan vpliv na lastnosti bodočih rodov živine. Tele sicer dobi polovico dednih lastnosti od matere, polovico pa od očeta. Toda krava da v svojem življenju samo 4 do 6 telet. Plemenjakovega potomstva pa je lahko veliko. Pri umetnem osemenjevanju je lahko s semenom enega bika osemenjenih in obrejenih na tisoče krav na leto. Torej je od enega bika na leto rojenih več tisoč telet. Plemenjakov za osemenjevanje potrebujemo majhno število, zato izbiramo za ta namen najboljše. Ocena bikov po zunanjosti in po rodu, to je po podatkih o očetu in materi, ni dovolj zanesljiva. Zato preizkušamo dedno vrednost plemenskih bikov po potomstvu. Izmed prvih potomcev zberemo 10 bikcev, pa jih pitamo skupno s potomci drugih plemenjakov, istočasno v posebnem pitališču. Tako jih preizkusimo na dedno vrednost za prirejo mesa. Na dedno vrednost za mlečnost ocenimo bika po mlečnosti hčera po prvem teletu, ki jih primerjamo z drugimi prvesni-cami, potomkami drugih bikov, ki pa so otelile v istih hlevih ali v hlevih v istem okolišu, v podobnih razmerah reje. Za zboljševanje dedne zmogljivosti črede živine na gospodarstvu ali v deželi je važno, da zrejamo veliko telic. Na leto naj bi otelilo toliko prvesnic, da znaša njihov delež četrtino števila krav. Če imamo veliko prvesnic, lahko ocenimo bika za osemenjevanje po lastnostih hčera, lahko za mlečnost slabše prvesnice izločamo in samo dobre redimo dalje za krave. Zboljševanje dedne vrednosti goveje živine za prirejo je načrtno delo, ki ga zmorejo uspešno opravljati -samo organizirani živinorejci skupno s strokovnjaki in znanstveniki, ki preučujejo dedovanje lastnosti za bodoče razmere proizvodnje ter prodaje blaga. Za zboljševanje dednih lastnosti živine je potrebno veliko dela in denarja. Toda za naše razmere reje, na naši zemlji in na naših gospodarstvih, le sami lahko vzgojimo prav dobro živino. Iz drugih dežel sicer lahko kupimo prav dobro živino, ne moremo pa kupiti z njo tudi tamkaj-šnih razmer reje. Zato je bilo z uvoženo živino že veliko razočaranj. , „ v . J. Fercej AJDA IN SLOVENCI Naši očetje so prebivali nekdaj v vzhodnih deželah, tam, kjer sije in greje sonce leto in dan, kjer je zlata obilno in bogastva brez mere. Sčasoma pa so se ljudje v gostih krajih do čuda pomnožili in naši očetje so se napotili iskat drugih selišč: zapustili so kraj obilne sreče, rajši ko da bi se bili rvali in pobijali; zakaj ljubili so mir. Popotnim je dala boginja, ki jih je ljubila zavoljo miroljubnosti, zrno, rekoč: »Koderkoli boste potovali, vsadite zrno to! Kjer ozeleni in zraste, tam ostanite! Ako pa ne ozeleni v dnevih treh, ga iz-kopljite in pomaknite se dalje!« Nikjer ni ozele-nelo zrno; ne na bregu Črnega morja, ne po planjavah poljskih, ne po gorah nemških, le v zemlji slovenski je ozelenelo in se belo razcvelo ter prineslo sad, prijeten in obilo koristen. In še dandanes seje Slovenec ajdo. Če jo suša pritisne ali slana popari, je slaba za slovenskega SREČA Vsak človek gre za svojo srečo, a pravijo, da sreče ni. Tudi jaz mislim, da je ni. To se pravi: ni je, če jo kdo tako nalašč išče. Kdor jo tako išče, jo je že izgubil. Zelo lepo je to povedano v pravljici o neumnem Janezku. Tista dva zvita, izobražena gospoda brata, ki gresta za srečo, je ne najdeta; neumni Janezek ni iskal sreče, ali kjer je bilo treba, je znal, je delal, je pomagal, kakor je mogel, in glej — bil je srečen in na koncu je moral pomagati še obema nesrečnima bratoma. V tej pravljici je povedalo naše ljudstvo največjo življenjsko modrost, namreč: ne išči sreče! Tako namerno iskanje sreče dela človeka nesrečnega. Sodobni človek se lovi za izgubljeno srečo, za izgubljenim rajem — ali z lovom za srečo še nihče ni postal srečen. T.G.Masaryk žlahtnjenje rastlin v službi blaginje človeštva Človeku je nujno potrebna hrana, ki vsebuje določene kemične organske spojine: ogljikove hidrate (sladkor, škrob), mast, beljakovine, vitamine. Vse te sestavne dele hrane sprejema človek iz rastlin, bodisi neposredno tako, da se z njimi hrani ali pa posredno, če uživa meso živali, ki se hranijo z rastlinami. Rastline so torej prvotni izvir hrane za ves živi svet. Prebivalstvo Zemlje se z bliskovito hitrostjo povečuje; vsak dan je na svetu okoli 150.000 ljudi več. Medtem ko je bilo leta 1950 na zemeljski krogli manj kot dve in pol milijare ljudi, jih bo leta 2000 najbrž že preko šest milijard. Za vso to stalno naraščajočo množico ljudi je treba zagotoviti hrano, pri čemer pa ne moremo brezbrižno mimo ugotovitve, da sta že danes dve tretjini svetovnega prebivalstva nezadostno hranjeni. Ob teh Naša sedanja pšenica se je razvila iz naravnega križanja med enozrno piro, pirnico in travo egi-lops (od leve na desno) ugotovitvah se človek skoraj nehote vpraša, ali je kakšen izhod iz te usodne zagate, v kateri je človeštvo in ki iz dneva v dan postaja vse bolj usodna. Da bi premagali lakoto in nedohranjenost in hkrati zagotovili dovolj hrane tudi za predvideno povečano število ljudi na svetu, bi morali do leta 2000 sedanjo količino hrane povečati za tri do štirikrat. Iz te zagate pelje v svetlejšo bodočnost človeštva nekaj poti. Prva pot, na videz najlažja, v resnici pa najtežja, kot dokazujejo vsakdanje skušnje, je pravičnejša izmenjava dobrin v svetovni trgovini in pomoč razvitih dežel manj razvitim. Iz dneva v dan opažamo, da gospodarsko razviti del človeštva ne ve, kam s presežki kmetijskih pridelkov, v nerazvitih deželah pa ljudje umirajo zaradi ne-dohranjenosti. Največ hrane dobimo z obdelovalnih površin (ribolov je mnogo manj pomemben vir hrane), ki pa jih je na prebivalca Zemlje iz leta v leto manj: pred 20 leti je prišlo na zemljana še skoraj 60 arov, danes pa samo 40 arov obdelovalne zemlje. Vendar pa bi na teh površinah lahko z boljšo agrotehniko proizvodnjo hrane podvojili. Še večje zaloge vidijo strokovnjaki v zelo obsežnih površinah, ki jih človeštvo sedaj sploh ne izkorišča za pridelovanje zaradi pomanjkanja ali presežka vode ali ker so preraščene z grmičjem ali gozdom, ali pa jih izkorišča zelo na široko. Največ teh površin je v nerazvitem delu sveta. Vendar je jasno, da bi te površine lahko vključili v. močno kmetijsko proizvodnjo le ob večji finančni in tehnični pomoči razvitih dežel. Tretja in ne najmanj pomembna pot k napredku kmetijstva in torej do zmage nad lakoto, je gej netsko izboljšavanje kmetijskih rastlin, tj. vzgoja novih, boljših, odpornejših, rodovitnejših vrst in sort. Nedvomno bo napredek kmetijstva v prihodnjih 50 letih neprimerno večji, kot je bil v zadnjih 50 letih. Verjetno bodo začeli ljudsko hrano pridobivati tudi z gojenjem alg ali celo na umeten način v tovarnah. Kljub temu pa je še mnogo neizkoriščenih možnosti, da z žlahtnjenjem kmetijskih rastlin in domačih živali nekajkrat povečamo količino vsakdanje hrane. V tej zvezi ugotavlja ameriški genetik — žlahtnitelj Brewbaker, da bi bila nesreča, če bi genetiki prodrli v največje skrivnosti življenja, ne bi pa pomagali premagati lakoto na svetu. ŽLAHTNITELJ SE UČI IZ ZGODOVINE RAZVOJA RASTLIN Za rastlinski svet je značilna izredno velika raz-noličnost oblik. Ne srečujemo se le z zelo velikim številom rastlinskih vrst, temveč tudi s skoraj brezštevilno raznoličnostjo znotraj vsake vrste. Pšenica je drugačna kot na pr. ljulka, pa tudi na njivi, posejani z isto sorto pšenice, dve rastlini nista enaki. Vzrok tej raznoličnosti so razlike v lastnostih posameznih vrst, ki se prenašajo iz roda v rod, ki so torej dedne, in v vplivu okolja na rastline. Iz izkopanin vemo, da so bile rastline v davnih časih drugačne, kot so sedaj, da so mnoge rastlinske vrste izumrle, izoblikovale pa so se nove. Druga značilnost rastlinskega sveta je torej razvoj. Umetne mutacije pri ječmenu (prvi klas levo pri7 pada sorti »zlati ječmen«, drugi klasi so mutanti te sorte) Poznavanje vzrokov in zakonitosti razvoja in raznoličnosti rastlin ne bi le utešilo človekove radovednosti, temveč bi tudi omogočilo ustvarjanje takih novih rastlinskih oblik, ki bi bile za človeka še posebno koristne. Proučevanja številnih znanstvenikov — zelo pomembna med njimi sta bila zlasti Charles Darwin (1809—1882) in Gregor Mendel (1822—1884) — so precej jasno osvetlila te zakonitosti v naravi. Razvoj in nastajanje novih oblik sta posledica delovanja treh skupin dejavnikov: mutacij, kombinacij in naravne selekcije (naravnega izbora). Mutacije so manjše ali večje spremembe posameznih lastnosti, ki se dedno prenašajo na potomstvo. V zgodovini razvoja rastlin so se take spremembe z večjo ali manjšo pogostostjo vedno pojavljale in se še vedno pojavljajo. Tudi iz kombinacije (medsebojne oploditve, medsebojnega križanja) rastlin z različnimi lastnostmi nastane potomstvo, ki ima nove, drugačne lastnosti, kot so jih imeli starši in ki so dedne. Pod vplivom dejavnikov okolja se tiste nove oblike, nastale zaradi mutacij ali kombinacij, ki so okolju dovolj prilagojene, obdržijo in razmnožijo, druge pa propadejo; na nove oblike torej delujejo zakonitosti naravnega izbora. Kulturne rastline se ločijo od divjih po nekaterih izrazitih značilnostih. Divje rastline tvorijo na splošno zelo veliko število plodov in semen, ki pa so majhna. Plodovi in semena imajo zelo veliko sposobnost razširjanja; nekatere raznaša veter, ker so opremljeni z neke vrste padali (npr. seme regrata), pri drugih se luske in stroki prezajo in pri tem precej daleč razmečejo seme (npr. divja re-pica); tudi pri primitivnih oblikah žita se zaradi krhkega klasnega vretenca seme laže bolj razširi. Pri divjih rastlinah so' posamezni organi in deli rastline zelo harmonično izoblikovani; primerjajmo npr. odnos med korenom in drugimi deli rastline pri divjem in pri kulturnem korenju ali pa odnos med listi in drugimi deli rastline pri divji repici in pri zelju. Mnoge divje rastline so tudi obraščene z dlakami in bodicami, ki jih varujejo pred divjadjo. Divje rastline so izgubile svoje značilne lastnosti in izoblikovale značilnosti kulturnih rastlin po istih zakonitostih, po katerih teče razvoj in oblikovanje novih oblik rastlin v naravi. En dejavnik preobrazbe divjih rastlin v kulturne so, kot so znanstveniki uspeli dokazati s poskusi, mutacije. Mutacije so vzrok da je npr. iz obutega ječmena nastal golič, iz drobnega zrna debelo, iz divjega kapusa pa glavnato zelje, ohrovt, cvetača in koleraba. Pomembno vlogo so odigrale kombinacije — križanje in bastardiranje. Znanstveniki domnevajo, da se je npr. naša sedanja pšenica razvila iz križanja med enozrno piro, neko vrsto pirnice in neko vrsto trave z imenom egilops. Ogrščica je zelo verjetno potomec križanja kapusa z repico. Mnoge kulturne rastline so poliploidi, to pomeni, da imajo v jedrih svojih celic enkrat ali nekajkrat večje število kromozomov (nosilcev dednih osnov) kot njihovi divji predniki. Kulturni oves in pšenica npr. imata trikrat več kromozomov kot njuni divji sorodniki. Podrobna proučevanja so pokazala, da so za svetovno proizvodnjo beljakovin, tolšč, škroba in sladkorja poliploidne oblike rastlin mnogo pomembnejše kot navadne (diploidne) oblike. Odločilni dejavnik pri oblikovanju in razvoju kulturnih rastlin pa je bil — in je še vedno — človek, ki je najprej podzavestno, kasneje pa vse bolj načrtno in zavestno prevzel na sebe skrb za obstoj in nadaljnje razmnoževanje za njega ugodnih navih oblik rastlin. Naravni selekciji je človek postavil ob bok umetno, zavestno selekcijo. ZAČETKI ŽLAHTNJENJA RASTLIN Nikjer na svetu ni nobenih podatkov, iz katerih bi lahko ugotovili, kdaj je človek postal žlahtnitelj v pravem, ožjem pomenu besede. Večina najpomembnejših kulturnih rastlin je starejša kot vsi zgodovinski podatki in spomeniki. Ob ostankih posameznih delov rastlin, zlasti zrnja, ki so jih od- Poliploidne sorte so bujnejše (listi črne detelje Zgoraj diploidne, spodaj tetraploidne sorte) krili v ostankih prebivališč mostiščarjev v Švici, v razvalinah stare Mezopotamije in Egipta in v gomilah na britanskem otočju, in ki so stari 5000 do 6000 let, lahko samo zaključimo, da so že tedaj poznali in pridelovali kulturne oblike pšenice, ječmena, prosa, kapusa, kumar, mandlja. Že v pred-zgodovinski dobi je torej človek opravil velikansko žlahtniteljsko delo, saj je razlika med divjimi pra-starši kmetijskih rastlin, katerih mnogi so že izumrli, in kulturnimi oblikami neprimerno večja kot razlika med današnjimi najbolj primitivnimi in najbolj požlahtnjenimi sortami katerekoli kmetijske rastline. Prvo požlahtnjevanje, ki ga je človek opravljal v sivi davnini predzgodovinske dobe, je bilo popolnoma podzavestno. Ko je po gozdovih in tratah iskal koristne sadeže in plodove, je nabiral predvsem večje in slastnejše (odbiral je gospodarsko pozitivne mutante, kot pravimo v današnjem strokovnem jeziku). Nekaj semen takih plodov je seveda padlo tudi na zagnojena tla okoli človekovega bivališča, kjer so vznikla in dala potomstvo. V tem pojavu zasledimo prve zametke poljedelstva. Razumljivo je, da je tak podzavesten način udomačevanja (domestikacije) divjih rastlin trajal tisočletja in tisočletja, hkrati z njim pa se je vse bolj razvijalo tudi poljedelstvo. Ko je človeški rod po udomačenju prvih divjih rastlin — zlasti žita — vse bolj opuščal najbolj primitivni Poliploidne sorte so bujnejše (levo diploidna desno tetraploidna oblika grozdja) način življenja lovca in zbiralca sadežev v divji naravi ter se z začetkom poljedelstva ustalil na stalnem mestu, so bili šele ustvarjeni pogoji za prve začetke razvoja civilizacije in kulture. Prvi napisani podatki o izboljševanju in udoma-" čevanju kmetijskih rastlin so stari okoli 4500 let. Zapis, ki so ga našli v Mezopotamiji, govori o nekem Sargonu, ki je prepotoval Malo Azijo in prinesel s potovanja smokvo in vinsko trto. Starorimski pisatelji Varro, Virgil in Columella so pred približno 200 leti v svojih spisih že priporočali prve, sicer še zelo enostavne, vendar pa kar učinkovite načine za izboljšanje kmetijskih rastlin. Pisali so o koristnosti sejanja le debelejšega žitnega zrnja, priporočali pa so celo še sedaj moderno metodo izbire najboljših in najlepših klasov že na polju. V srednjem veku je bilo žlahtnjenje omejeno predvsem na izboljšanje sadnih plemen in vinske trte. Dragoceno pionirsko delo na tem področju so opravili predvsem v samostanih. V 18. in 19. stoletju pa zaživi v Evropi zelo živahno žlahtni-teljsko delo. Predvsem v Angliji vzgojijo s križanjem nove izboljšane sorte vrtnin in poljščin, ki se odlikujejo z boljšo kakovostjo in veliko rodnostjo, med drugim tudi o svojem času svetovno znano pšenično sorto »debeloglavka«. Nuja je človeka vedno navajala k velikim dejanjem. Precejšnje tegobe so zajele evropsko prebivalstvo, ko je Napoleon z namenom, da bi uničil Anglijo, leta 1806 razglasil tako imenovano kontinentalno zaporo Evrope, s tem pa je tudi preprečil oskrbo prebivalcev kontinenta s trsnim sladkorjem. Nemudoma so ljudje začeli intenzivno žlahtniti sladkorno peso, sladkorne tovarne, ki so peso predelovale v sladkor, pa so rastle kot gobe po dežju. Še večje pomanjkanje hrane je zadelo evropski kontinent sredi 19. stoletja, ko je izbruhnila epidemija krompirjeve plesni in uničevala krompir, ki je v tistem času v Evropi že postal zelo pomembna hrana; ljudje so trumoma umirali od lakote. V več evropskih deželah so se z vso vnemo lotili žlahtnjenj z željo, da bi vzgojili proti plesni odporne sorte. Tega cilja tedaj sicer niso dosegli, vzgojili pa so nekatere zelo dobre sorte, ki so se hitro razširile po Evropi. ŽLAHTNJENJE NOVIH SORT POSTANE ZNANOST Žlahtniteljska dejavnost najstarejšega človeškega rodu je bila prav gotovo popolnoma podzavestna. Ko je človek postal poljedelec, so ga izkušnje vedno bolj navajale k vse bolj zavestnemu in namernemu odbiranju primernejših in boljših rastlinskih oblik. Žlahtnitelj 18. in 19. stoletja je že popolnoma načrtno izboljševal rastlinske vrste in sorte, čeprav je svoje delo razvijal na pridobljenih izkušnjah in opazovanjih, ne pa na poznavanju zakonitosti, po katerih se razvijajo in spreminjajo rastlinske vrste. Začetek sedanjega stoletja je hkrati tudi začetek bujnega razcveta biologije in genetike, nauka o zakonih življenja in dednosti. Številni odlični učenjaki naravoslovci so odkrili vse več skrivnosti narave; vse globlje so prodirali v zakone razvoja rastlinskega sveta, odkrili so zakonitosti, po katerih se značilnosti rastlinskih vrst prenašajo iz roda v rod. Tudi mnogi žlahtnitelji novih sort so prispevali pomemben delež k razvoju genetike, še številnejši pa so bili tisti, ki so pri svojem delu upoštevali odkritja genetikov. Žlahtnjenje je na ta način postalo znanost, ki z načrtnim delom in po znanstvenih metodah vzgaja takšne sorte, kot jih želita pridelovalec in potrošnik kmetijskih pridelkov. Znanstvena podlaga žlahtnjenja postanejo zakoni o dedovanju, ki jih je odkril Gregor Mendel, spoznanja o mutacijah (spremembah dednih osnov) in o možnostih namernega spreminjanja dednih osnov, spoznanja o vlogi poliploidije (povečanja števila kromozomov v celičnem jedru) in o možnostih vzgoje poliploidnih sort ter spoznanja o hibridni bujnosti (heterozisu). V luči žlahtnjenja, ki temelji na dognanjih sodobne biološke znanosti, postane razumljivo in izvedljivo delovno geslo znanega ruskega žlahtnitelja Mičurina: »Ne mo' Heterozis (hibridna bujnost) pri koruzi (dve rastlini na levi sta starša hibridne sorte, tretja rastlina je hibridna sorta, druge rastline na desni so degenerirani potomci hibridne sorte) remo pričakovati milosti od narave; sami moramo jemati od nje — to je naša naloga.« Žlahtnjenje rastlin preraste okvire zanesenjaške-ga ljubiteljstva in postane poklic. V številnih se-menogojskih ustanovah se posvetijo izključno ustvarjanju novih boljših sort kmetijskih rastlin. Nekatere ustanove, npr. Vilmorin v Franciji, Svalof v Švedski, Petkus v Nemčiji, postanejo zaradi doseženih uspehov svetovno znane. Pri nas je prva selekcijska postaja (v Križevcih na Hrvaškem) začela delati že pred skoraj 70 leti. Še nekatere postaje, med njimi tudi v Beltincih, so ustanovili po prvi, še več po drugi svetovni vojni. NALOGE IN CILJI ŽLAHTNJENJA V najkrajših besedah bi lahko rekli, da so cilj žlahtnjenja nove sorte z večjo zmogljivostjo, pri čemer ne mislimo le na večji, temveč tudi na bolj zanesljiv in bolj kakovosten pridelek, na večjo prilagojenost sort razvojnim tokovom v poljedelstvu, ki se kažejo v vse večjem mehaniziranju pridelovanja, spravila in predelovanja pridelkov, pa tudi na večjo prikladnost sort za pridelovanje v tistih področjih, kamor kmetijstvo zaradi manj ugodnih naravnih razmer doslej ni moglo prodreti. Dedno zasnovana večja rodovitnost neke sorte je predvsem posledica njene sposobnosti, da kar najbolj gospodarno izkoristi tudi v izobilju ji nudena hranila. S to sposobnostjo se odlikujejo predvsem poliploidne, in hibridne sorte, ki zaradi tega med novejšimi sortami vse bolj prevladujejo. Mnoge odlične sadne sorte so poliploidne. Poli-ploidne sorte pese se odlikujejo z večjim pridelkom korenov in z večjo vsebino sladkorja, poliploidne sorte trav in detelj pa z bujnejšo rastjo in večjim pridelkom zelinja. Tudi naši kmetovalci že iz lastnih izkušenj vedo, da so tetraploidne sorte rži uspešnejše kot navadne, diploidne. Zelo zanimive so tudi poliploidne sorte kumar in lubenic, ker so plodovi skoraj brez pečka. Pomislimo tudi na napredek pri pridelovanju koruze, ki smo ga pri nas dosegli z uvedbo hibridnih sort. Hibridne sorte, ki se odlikujejo z veliko rodovitnostjo in nekaterimi drugimi želenimi lastnostmi, so najprej vzgojili pri koruzi. Po istih načelih in metodah pa danes vzgajajo hibridne sorte tudi pri številnih drugih rastlinah — paradižniku, čebuli, zelju, kumarah, sladkorni pesi, sončnici in pri mnogih cvetlicah. Slaba stran hibridnih sort pa je, da se že po enem letu pridelovanja zelo izrodijo in je zato potrebno vsako leto znova nabavljati izvirno hibridno seme. Genetiki in žlahtnjenju kot znanosti se torej ponuja pomembna naloga, da vzgojita hibridne sorte, ki se ne bodo izrojevale. Stalnost pridelka oz. čim večja zanesljivost pri pridelovanju je nadaljnja lastnost, ki jo želimo od dobre sorte, to pa pomeni, da naj bo sorta čim bolj prilagojena naravnim razmeram območja, kjer jo pridelujemo. Pred nekaj leti so poskušali pri nas v Vojvodini pridelovati zelo rodovitno italijansko pšenično sorto »mara«, ki pa je slabo odporna proti mrazu, vendar poskus ni uspel, ker je posevek v mrzli panonski zimi skoraj popolnoma pozebel. Naravnim razmeram so najbolje prilagojene sicer slabo rodovitne stare domače sorte, ki so šle skozi stoletja trajajočo šolo naravne selekcije. Žlahtnitelj mnogokrat seže po takih sortah in poskuša s križanjem vcepiti njihovo odpornost proti mrazu ali suši v rodovitne, toda slabo odporne požlahtnjene sorte. Tako nastajajo sorte, ki omogočajo uspešno pridelovanje kmetijskih rastlin tudi tam, kjer sedaj ne uspevajo. Vse kmetijske rastline napada množica najrazličnejših bolezni in škodljivcev, ki pridelek zelo zmanjšajo, včasih pa popolnoma uničijo. Pomislimo le na uničujoče delovanje krompirjeve plesni, rje na žitu ali gnilobe na zelenjavi. Vzgoja odpornih sort je v nekaterih primerih edini možni način borbe s temi povzročitelji škode, vedno pa pridelovanje popolnoma ali delno odpornih sort poveča stalnost pridelka in pomembno zmanjša pridelovalne stroške. Vzgoji odpornih sort posvečajo žlahtnitelji vse več pozornosti, čeprav ni dvoma, da so že doslej dosegli zelo lepe uspehe. Potrošniki zahtevajo vse bolj kakovostne kmetijske pridelke. Zelenjava naj bi vsebovala npr. več vitaminov, krušno žito čim boljšo kakovost vlečca, krmne rastline čim več beljakovin in čim manj surovih vlaken, sadje naj bi imelo čim lepše oblikovane in obarvane plodove. Žlahtnitelji so marsikatero njihovo željo že izpolnili. Vendar pa je še mnogo dela nedokončanega. Prav sedaj si na primer močno prizadevajo, da bi vzgojili pšenico in koruzo, ki bi vsebovali prav tako kakovostne beljakovine, kot jih ima meso; uspešna rešitev te naloge bi odločilno prispevala k izboljšanju prehrane tiste ogromne množice ljudi, ki žive v manj razvitih deželah, pomenila pa bi tudi pomembno poenostavitev in pocenitev živinorejske proizvodnje. Žlahtnjenje je že precej prispevalo k možnosti uvedbe mehanizacije in zmanjšanju ročnega dela v rastlinski proizvodnji. Sodobne pšenične sorte, ki zaradi nizke in močne slame ne poležejo, je zelo lahko pospraviti s kombajnom. Vzgojili so pritlikave sorte graha, ki ne zahtevajo opore. Vendar pa je še mnogo želja in možnosti neuresničenih. Pri mnogih rastlinah, npr. pri paradižniku, oljni repici, plodovi ne dozorijo naenkrat, kar zahteva več dela pri spravilu pridelka, če želimo pridelek v celoti pospraviti. Tudi pri koruzi bi bila zaradi lažjega in hitrejšega spravila zaželena mnogo krajša slama, podobno kot so pri sirku že vzgojili tako imenovane pritlikave sorte z zelo kratko slamo. ■ ' '' ■ 1 i$cri!-&} ^^ Slovenska krompirjeva sorta »igor« Slovenska psenicna sorta »marinka« Kot je razvidno iz zgornjih vrstic, so pred žlahtnitelji še pomembne naloge, ki čakajo na rešitev. USPEHI ŽLAHTNJENJA Skoraj nehote se nam vsiljuje vprašanje, koliko je žlahtnjenje rastlin prispevalo k ublažitvi pomanjkanja hrane na svetu in k povečanju blaginje človeštva. Na to vprašanje je težko ali skoraj nemogoče dati točen odgovor iz več razlogov: na razvoj rastlinske proizvodnje ni vplivalo le žlahtnjenje, temveč tudi boljši načini pridelovanja (boljše gnojenje, boljša obdelava tal, boljša zaščita posevkov in nasadov); mnoge stare sorte so se že zdavnaj izgubile in zato njihove rodovitnosti ne moremo neposredno primerjati z rodovitnostjo novejših sort; razlika med starimi in novimi sortami ni le v količini, temveč tudi v kakovosti pridelka, kar pa je še teže meriti. Vendar pa naj na podlagi presoje različnih strokovnjakov poskušamo prikazati rezultate žlahtnjenja bodisi v povečani količini pridelkov ali pa v denarni vrednosti povečanja pridelkov. Od sredine 19. do sredine 20. stoletja so se pridelki večine poljščin in vrtnin v številnih državah srednje in zahodne Evrope več kot podvojili; približno četrtina tega povečanja je rezultat vzgoje in razširitve boljših sort. Na Nizozemskem so ugotovili, da je zaradi uvajanja novih boljših žitnih sort pridelek vsako leto za pol odstotka večji. Na Bavarskem se je pridelek žita v zadnjih 45 letih zaradi pridelovanja rodovitnejših sort povečal za 27 »/o, kar pomeni vrednost 50 do 60 milijard starih din letno. V prvi polovici tega stoletja so na Švedskem porabili za vzgojo novih žitnih sort skupno slabe 4 milijarde starih din, vrednost povečanega pridelka, ki ga dajejo nove sorte v primerjavi s starimi, pa znaša okoli 25 milijard starih din letno. V Ameriki velja kot poseben uspeh žlahtnjenja omeniti hibridne sorte koruze. Slabih 20 let po tem, ko so vzgojili prve hibridne sorte, so le te pridelovali že na preko 80 °/o njiv namenjenih koruzi, pridelek zrnja pa se je zaradi tega povečal za več kot 15 milijonov ton. Ko so v dveh državah ZDA, kjer povzroča rja zelo veliko škodo na pšenici, razširili proti rji odporne sorte, se je vsakoletni pridelek zrnja povečal za količino, ki je vredna preko 35 milijard starih din. Lep primer uspešnosti žlahtnjenja je vzgoja sladkorne pese. Prvi poskusi pridobivanja sladkorja iz pese so bili neuspešni, v glavnem zaradi majhne vsebine sladkorja — manj kot 7 °/o — v tedanjih sortah. Po 175 letih žlahtnjenja pa imamo danes sorte, ki vsebujejo do 18 °/o sladkorja. Kot je v davninah predzgodovine udomačitev divjih rastlin, s katerimi se lahko hranimo in oblačimo, odločilno vplivala na razvoj človeštva, je tudi v najnovejšem času udomačitev mikroorganizmov — glivice penicillium, iz katere pridobivajo antibiotike — usodno posegla v življenje vsega človeštva; požlahtnjeni soji glivice, ki jih uporabljajo danes, so mnogo produktivnejši kot divji soji. Mnoge še nedavno divje rastline, ki vsebujejo različne zdravilne snovi, človek že goji in jih žlahtni — postale so kulturne rastline. Učenjaki pa še vedno nestrpno proučujejo številne divje rastline, če ne bi morda v kateri od njih odkrili snovi, ki bi bile uspešne v borbi proti raku. Z nekaterimi podatki naj osvetlimo tudi učinek požlahtnjenih sort na zboljšanje pridelkov v Sloveniji. Starejše pšenične sorte, ki so bile pri nas priporočene pred dobrimi desetimi leti, so rodile okoli 28 q/ha zrnja, medtem ko dajo sedaj priporočene intenzivne sorte v enakih razmerah okoli 40 stotov. Priporočene hibridne sorte koruze so poprečno za okoli 30 odstotkov rodovitnejše kot navadne sorte. Čeprav intenzivnih sort pšenice in hibridnih sort koruze pri nas še ne pridelujejo vsi kmetje, kljub temu znaša vrednost večjega pridelka, ki ga te sorte dajejo, približno tri milijarde starih din letno. Nova boljša sorta je — lahko bi rekli — izkristalizirana usedlina večletnega duševnega in telesnega napora žlahtnitelja, ki jo le ta predaja poljedelcu, vrtnarju, sadjarju, da iz nje izbrusi dragocen biser — večji in boljši pridelek. Razmerje med žlahtniteljem in kmetom bi lahko primerjali razmerju med jeklarjem in strojnikom: čim boljše jeklo proizvede jeklar, tem boljši stroj lahko izdela strojnik. Dobra sorta vsebuje v svojih dednih osnovah sposobnost za večji in boljši pridelek, torej ključ do večje blaginje človeštva. Ing. Jože Šile kako naj bo krompir pripravljen za trg V Sloveniji pridelamo vsako leto poprečno okoli 80 000 vagonov krompirja. Pridelek krompirja iz leta v leto močno niha in se je gibal v zadnjih desetih letih med 52 000 in 95 000 vagoni. Potem, ko pridelovalci pokrijejo vse potrebe krompirja za seme, za krmo, domačo prehrano in od-bijemo še kalo, ostane v Sloveniji najmanj dvajset do tridesettisoč vagonov krompirja, ki bi ga lahko prodali doma, v druge jugoslovanske republike ali pa izvozili v druge države. Po vojni se je povpraševanje po kmetijskih pridelkih zaradi dviga življenjske ravni močno spremenilo. Namesto škrobnatih pridelkov, kakršna sta žito in krompir, zahteva potrošnik vse več sadja, zelenjave, jajc in mesa. Zaradi tega se skoraj v vseh evropskih deželah, pa tudi pri nas, zmanjšuje poraba krompirja za hrano, in to ne samo zaradi spremenjenega načina prehrane, ampak tudi zato, ker je vse več žena zaposlenih zunaj doma in jim zaradi tega zmanjkuje časa za pripravo hrane po starem načinu. Ker je krompir zelo zdrava hrana, ki ima biološko zelo vredne beljakovine, biološko zelo vredne maščobe, čeprav jih ima malo, in precej vitaminov, zlasti vitamina C, vitamina B 1 in B 6 ter razmeroma precejšnje količine takih mineralnih snovi, ki so človekovemu organizmu potrebne, obenem je pa zelo poceni, ne smemo dovoliti, da bi potrošnja krompirja za hrano bistveno padla. Da bi ohranile porabo krompirja na določeni višini, so mnoge evropske dežele začele pripravljati krompir za trg tako, da ga čimbolj približajo zahtevam potrošnikov ali pa ga dajejo na trg v oplemeniteni obliki kot pomfrit, čips, krompirjev pire in podobno. V mnogih deželah prihaja na trg krompir samo določene sorte, torej ne sortno pomešan, skrbno prebran, opran in pakiran v dve in pol ali tri-kilogratnske vrečke ali pa celo že olupljen in zaprt v pločevinastih ali steklenih posodah. Podobno kakor v omenjenih deželah, postaja tudi naš potrošnik bolj in bolj zahteven pri izbiri sorte in glede kakovosti krompirja, ki ga kupuje. Tudi naš potrošnik že zahteva, da je jedilni krompir, npr. sorte cvetnik, igor ali dobrin in podobno, ker mu pač ta ali ona sorta najbolj ustreza za pripravo določene vrste jedi. Tudi naš potrošnik že zahteva, da je krompir skrbno prebran po velikosti gomoljev in po kakovosti ter pakiran v vreče ali zaboje. Vedno večje število samopostrežnih trgovin pa narekuje prebiranje v dve ali tri-kilogramske vrečke. Marsikateri kupec že želi, da je vnaprej pakiran krompir čiste, kakovostne sorte in že opran. Vsaka sorta krompirja ima določene gospodarske lastnosti, ki jih moramo poznati, če si hočemoi preskrbeti najustreznejšo sorto za naše potrebe. Jugoslovanski potrošnik jedilnega krompirja daje prednost sortam z belim mesom, in sicer takim, ki se nerade razkuhajo. Take sorte zahteva tudi večina ameriških in angleških potrošnikov, deloma jih zahtevajo tudi potrošniki v Italiji in Madžarski. V večini evropskih držav, predvsem pa v Nemčiji, Avstriji, Holandiji in na Češkem dajejo prednost sortam z rumenim mesom. Pravzaprav je stvar navade, kakšno sorto ima kdo rajši. Vendar mo- ram poudariti, da bela barva mesa ni nikakršno zagotovilo, da je sorta dobra. Zelo važna za potrošnika je oblika gomoljev, ki naj bo podolgovato ovalna ali okrogla. Za obrate družbene prehrane, domove, restavracije, hotele, bolnišnice itd., ki vsak dan porabijo velike količine krompirja, je zelo važno, da imajo gomolji plitva očesa, tanko kožo, da so čim bolj okrogli in izenačeni, da jih je moč lupiti s stroji in da gre čim manj krompirja v odpadek. Za strojno lupljenje krompirja pridejo v poštev gomolji čim bolj enake velikosti, če le mogoče debeli vsaj 5 cm v premeru. Vedeti moramo tudi, da imamo za shranjevanje čez zimo v glavnem dve skupini krompirjevih sort, in sicer: sorte, ki v shrambi dalj časa mirujejo in ne začno zgodaj kaliti in druge, ki začno zgodaj odganjati in kmalu ovenejo. V prvo skupino spadajo predvsem bolj pozne in nekatere srednje rane sorte (na primer cvetnik, igor, merkur), v drugo pa zlasti zelo zgodnje sorte, kakršni sta sorti saskia in vesna. Za prehrano uporabljamo navadno dve vrsti krompirja: lojnato, ki se ne razkuha, ki jo porabljamo za solate in prikuhe, ter močnato, ki se raje razkuha in jo porabljamo za pire in testa. Končno naj omenim, da na kakovost in trpež-nost krompirja močno vplivajo pridelovalni okoliš, gnojenje z gnojem in gnojili, zdravje semena ter varstvo pred boleznimi in škodljivci, zato ni vseeno, kje in pri kakšnem pridelovalcu kupimo krompir. Ker je kakovost krompirja odvisna od talnih in vremenskih razmer pridelovalnega okoliša in od pravilne izbire sorte, agrotehnike in priprave za trg, torej tudi od izkušenosti oz. tradicije pridelovalcev v posameznih pridelovalnih okoliših, bi bila zelo koristna tako geografska kakor tudi kakovostna označba krompirja, ki je v prodaji. Jedilni krompir, zlasti tisti, ki je predpakiran, naj se prodaja tako, da bodo na vrečki poleg prodajalca označeni tudi pridelovalec, pridelovalni okoliš, sorta in primernost za posamezne jedi. Takšno prodajo naj podpirajo predpisi o prometu z jedilnim krompirjem, ki so sedaj še zelo skromni in jih je potrebno dopolniti. Vsekakor morajo novi ali popravljeni predpisi upoštevali tudi trgovanja z vnaprej pakiranim posebej kakovostnim krompirjem, ki nosi kvalitetno in zaščitno znamko. Končno naj omenim, da so za nekatere sorte krompirja določene zagotovljene cene. Krompir odkupuje Zvezna direkcija za rezerve živil. Kakovost krompirja mora ustrezati predpisom, ki jih vsebuje Pravilnik o kakovosti sadja, zelenjave in gob ter sadnih, zelenjavnih in gobjih izdelkov, ki je bil objavljen v Uradnem listu SFRJ štev. 27, leta 1964. V tem pravilniku so predpisani pogoji, ki jih more glede kakovosti poleg drugih pridelkov izpolnjevati tudi krompir. Po tem pravilniku se po kakovosti daje krompir v promet kot krompir prve in krompir druge vrste. Krompir prve vrste mora biti fiziološko zrel, posebnega okusa in užiten, izenačen po obliki, velikosti in barvi z nepoškodovano kožico, brez klic in ne zgrbančen. Posamezen gomolj ne sme tehtati manj kot 75 gramov. Za krompir te kako- vostne vrste mora biti v deklaraciji navedena tudi njegova sorta. V posamezni gajbici ali vreči s krompirjem te kakovostne vrste pa ne sme biti več kakor 5 odstotkov gomoljev druge sorte. Omenjeni pravilnik ima seveda še vrsto drugih določb, ki jih pa sedaj ne omenjam. Omenim naj le še to, da bo za sodobno pripravo krompirja za trg, kakršno že zahteva domač, posebej pa tuj kupec, potrebno čim prej zgraditi več zbirnih središč, ki jih moramo tako opremiti, da bo s kakovostjo krompirja moč zadovoljiti vsakega kupca. To pa bo mogoče, če bodo pri tem sodelovale pridelovalne, trgovske in predelovalne organizacije. Ing. Viktor Repansek leto jubilejev Leto 1970 je bilo leto pomembnih zgodovinskih obletnic, jubilejev in praznovanj. Nekateri veliki zgodovinski datumi, ki smo se jih spominjali še s poudarjeno slovesnostjo, so podobni trajnim plamenicam, ki budijo v srcu ljudstva ponos na uresničena dela in vžigajo nov ogenj, nove plemenite težnje nadaljnjih rodov. Nekateri izmed teh' jubilejev nas še posebej silijo k vrednotenju naše zgodovine, naše preteklosti, narekujejo nam, da razmišljamo o sebi, da v svojih starejših in novejših izkušnjah kot narod in ljudje iščemo in najdemo tiste trdne osnove, ki na njih lahko zavarujemo in zagotovimo svoj obstanek in svojo uresničitev človekovega napredka, da ob njih utrdimo vse tisto, kar nas je v preteklosti duhovno krepilo, kulturno oplajalo in te vrednote tudi ohranjamo in razvijamo dalje. Tako oživljanje preteklosti je poučno ne le za današnji čas, marveč tudi za prihodnost. Ob njem spoznavamo, kaj smo opravili dobrega, kaj slabega kot posamezniki in kot skupnost, spoznavamo zgrešene in spodbudne cilje, resnico, pa tudi krivico in upor proti njej, in vemo za pot, ki nam je začrtana v prihodnosti. Za slovenski narod, ki se je moral stoletja boriti za svoj obstanek, za narodne in socialne pravice, so nekatere zgodovinske obletnice še poseben opomin, da je zvestoba sebi, svojemu rodu in izročilu njegov najiskrenejši zaveznik, naj gre pri tem za urejanje kakršnih koli njegovih skupnih zadev. Kakor po vsej Jugoslaviji, smo tudi v Sloveniji slovesno proslavili zmago nad nacističnimi zavoje-vavci. Minilo je petindvajset let, ko je slovensko ljudstvo z vsemi drugimi narodi Jugoslavije zmagovito izšlo iz osvobodilne vojne in stopilo na pot socialistične graditve. Praznično smo obhajali zgodovinski dogodek, ko je v osvobojeni Ajdovščini slovenski narod prvikrat v svoji zgodovini dobil svojo ljudsko vlado. Letos (1971) bo minilo trideset let od ustanovitve Osvobodilne fronte Slovenije, zato je bilo prav, da je njen ustanovni dan — 27. april 1941 — že lani postal slovenski narodni praznik, saj je prav Osvobodilna fronta s temelja spremenila in zaobrnila življenjsko pot našega naroda. O tej njeni zgodovinski vlogi govori poseben članek v letošnjem Koledarju. — Dne 29. novembra je minilo petindvajset let od razglasitve Federativne ljudske republike Jugoslavije. V letu 1970 je minilo dvajset let, ko je bil sprejet zakon o delavskem upravljanju v gospodarskih podjetjih; z njim je bil postavljen temelj nadaljnjemu razvoju in utrjevanju naše socialistične samoupravne družbe. Številne proslave so povzdignile neusahljiv pomen dogodkov izpred 25 let, ki sodijo med naj- svetlejše strani v naši narodni zgodovini. Toda vsi ti dogodki bi ostali samo zgodovinski datumi, če jim ne bi iskali globljega pomena in vrednot, o katerih bi morali razmišljati, ko iščemo jedro naše sedanjosti in pot k bolj človeškim odnosom v naši družbi. Čim bolj se nam namreč odmikajo leta bojev, odpora v zasednih mestih in vaseh, leta trpljenja v zloglasnih zaporih, v koncentracijskih taboriščih, tem živeje bi morala biti v nas zavest, da smo narod, ki ga stoletja niso mogla streti, ki je od kmečkih puntov, turških vojska in germanskega pritiska do ljudske vstaje in revolucije vztrajal v sebi in tudi zmagal. Ta misel bi morala biti vsajena predvsem v srca mladega rodu, da bi se zavedal, da mu je bila dana svoboda ob rojstvu kot največja dediščina očetov in dedov; le tako bodo sedanji in prihodnji rodovi znali vrednotiti delo, trpljenje, znoj in pogum očetov in dedov. V okviru mednarodnih dogodkov sta bili poleg 25-letnice splošne zmage nad fašizmom pomembni predvsem obletnici ustanovitve OZN in atomskega napada na Hirošimo in Nagasaki. Dne 26. junija 1970 je minilo četrt stoletja od podpisa ustanovne listine Združenih narodov, s katero je človeštvo neposredno po drugi svetovni vojni izrazilo upanje v boljšo prihodnost, v trajnejši mir in pravičnejše odnose med narodi in državami. Temeljna misel ustanovne listine je bila, da bi omogočili razvoj stalnega in vsestranskega sodelovanja med vsemi narodi in državami. Poudarjena so bila načela spoštovanja neodvisnosti in ozemljske nedotakljivosti, enakopravnosti in suverenosti ter nevmeša-vanja v notranje zadeve. Ustanovna listina izrecno terja prepoved uporabe sile pri reševanju meddržavnih in mednarodnih sporov ter priporoča, da se spori rešujejo s pogajanji. Načela, sprejeta v ustanovni listini, je pred 25. leti podpisalo 51 držav, ob njenem jubilejnem letu pa se je slovesne proslave udeležilo že 126 predstavnikov držav članic. Glavni tajnik Združenih narodov U Tant je v slavnostnem govoru na-glasil željo po novih prizadevanjih za uresničenje mednarodne vzajemnosti v prid miroljubnega in delovnega sveta. Zavzel se je za vključitev Kitajske v Združene narode in predlagal konferenco o Indokini, katere naj bi se udeležila kitajska vlada s pravico popolne enakopravnosti. Priporočil je tudi vključitev razdeljenih držav Nemčije, Koreje in Vietnama v Združene narode. Dasi OZN, kot kratko imenujemo Združene narode, ni uspelo v obdobju njenega obstoja rešiti vseh zastavljenih nalog, spodrsnilo ji je celo ob nekaterih hudih krizah, kot so bile korejska, berlinska, karibska, dalje v Vietnamu, Kambodži, Srednjem vzhodu, Kongu, Biafri in Češkoslovaški, je po drugi strani prav ob njenem vztrajnem-prizadevanju in pritisku postalo mnogo držav neodvisnih, svet je preko nje tesneje povezan. Od njenih številnih organizacij in ustanov dobivajo mnoge mlade države tehnično, denarno, zdravstveno, ekonomsko in druge vrste pomoč. Skratka, brez OZN bi bil svet revnejši in še bolj razdeljen s sovražnimi pregradami. Petin-dvajsetletnica je pomemben mejnik, novo obdobje pa naj rodi še več uspehov, predvsem pa trajen mir in napredek vsega sveta. Hirošima! Žalostna obletnica, ki bi bila že po-' zabljena, če bi ne živeli že petindvajset let v senci atomske bombe. Imeni Hirošime in Nagasakija sta vtisnjeni tako rekoč v vse, kar se je odtlej zgodilo, tu bolj in tam manj vidno. Pred eksplozijo prve atomske bombe je imela Hirošima 400.000 prebivalcev. 87.000 teh prebivalcev je umrlo takoj, na tisoče jih je bilo ranjenih, da so kmalu nato ali v naslednjih mesecih ali pomrli, kdor je pa ostal živ, čuti posledice še danes. Dne 9. avgusta je padla druga bomba na mesto Nagasaki. V Evropi je bilo tedaj že nekaj mesecev konec vojne, ko so Japonci zaradi ugodnega strateškega položaja mislili, da vojno lahko nadaljujejo. Atomska bomba jih je prisilila h kapitulaciji. Dne 6. avgusta 1945 se je začela atomska doba in odtlej mora človeštvo nepretrgoma živeti pred izbruhom atomske vojne. Z druge strani pa prav posest jedrskega orožja tako imenovanih velesil preprečuje izbruh tretje svetovne vojne, dasi smo priče vsa ta leta neprenehnih vojn na robu svetovnega dogajanja: korejska, vietnamska vojna, vojna med Izraelci in Arabci, državljanske vojne v Afriki, Aziji in Južni Ameriki. To so »male« vojne s tako imenovanim »klasičnim« orožjem in velesile so le deloma ali posredno zapletene vanje. Velesile, se pravi države z jedrskim orožjem, se zavedajo, da bi vsaka od njih morala začeti tretjo svetovno vojno z atomsko bombo. Katera bi prva tvegala? Velesile so v zadnjih letih zgradile velikanske strateške naprave, o katerih se nam niti ne sanja. Namen teh naprav je, da bi v trenutku, ko bi ne bilo drugega izhoda, ena velesila prehitela drugo za nekaj sekund in prva sprožila strahotno orožje. Vsaka od teh držav z jedrskim orožjem se zaveda, kaj bi to pomenilo — uničenje sveta. Prav ta strah pred splošnim uničenjem v nekem smislu ohranja mir na svetu, čeprav bi »jastrebi« z ene kakor druge strani bogve kolikokrat najraje sprožili napad na nasprotno stran. Spričo tega je v grozi Hirošime in Nagasakija mogoče iskati zarodek trajnega miru. Zakaj od 6. avgusta 1945 dalje morata svet in človeštvo »živeti z bombo«. In od takrat živi bolj ali manj v miru. V miru iz strahu. Čas bi pa bil, da bi svet in predvsem velesile spoznali, da pravi mir ne more biti rojen iz strahu, marveč iz resnične volje. kronika 1969—1970 L Predsednik republike Italije Giu-seppe Saragat na obisku v Beogra: du. — Gomulka v Moskvi, Gro-miko v Kanadi. — Katastrofalne poplave v Tunisu so terjale več sto mrtvih. — V Mariboru so odprli visoko ekonomsko komercialno šolo. 2. Olof Palme novi predsednik Švedske. — Kitajska je proslavila 20 let ljudske republike. — Francosko potniško letalo »Concorde 001« je na poskusnem poletu prvič prebila zvočni zid in doseglo hitrost 1150 km na uro. — ZDA so izvedle nov jedrski poskus na Aleutskih otokih, 3. Napad egiptovskih komandosov Wladislaw Gomulka Olof Palme in prednik Erlander Marija Nablocka OKTOBER 1969 na izraelske položaje onstran Sueškega prekopa. — Začetek 24. zasedanja generalne skupščine OZN. 4. Predsednik Giuseppe Saragat v Ljubljani. S. V Vižmarjih nad Ljubljano veliko slavje ob stoletnici viž-marskega tabora. — V Ljubljani je umrla slovenska igralka Marija Nablocka. 6. Predsednik Saragat je odpotoval v Rim. — Papež Pavel VI. se je sešel z izraelskim zunanjim ministrom Ebanom. — Pri vasi Bariju v Srbiji se je skotalil avtobus v 200 m globok prepad: 15 potnikov mrtvih, 39 ranjenih. 7. Obolelega predsednika Brazilije Costb e Silvo je zamenjal general Emilio Garrasta- zu Medici. 8. Topovski dvoboj med egiptovskimi in izraelskimi enotami. — Peking napoveduje kitajsko-sov-jetske pogovore o meji. 9. V Bonnu pogajanja gospodarskih delegacij ZR Nemčije in Poljske.. — Francoski zunanji minister Maurice Schumann v Moskvi. 10. Predsednik Tito v Zagrebu, kjer je govoril na proslavi 50-letnice KPJ, SKOJ in revolucionarnih sindikatov. — V ČSSR so omejili potovanja na Zahod. 11. V Sovjetski Zvezi so izstrelili vesoljsko ladjo »Sojuz 6« z dvema kozmonav-toma. — V Vatikanu se je začela druga svetovna sinoda katoliške Cer- Kitujsko-sovjetski mejni spor Kancler Brandt in pomočnik Ehmke Ledena praška pomlad 12 Mohorjev kolbdar , 177 Samuel Beckett kve; udeležilo se je je 116 kardinalov, škofov in drugih najvišjih dostojanstvenikov z vsega sveta. Sinodo je odprl papež Pavel VI. 12. Predsednika SFRJ J. B. Tito in Avstrije Franc Jonas sta izročila prometu most prijateljstva čez reko Muro pri Gornji Radgoni. — Z vesoljske baze v Bajkonuru je poletela nova vesoljska ladja »Sojuz 7« s tremi vesoljci. 13. V vesolje je poletela vesoljska ladja »Sojuz 8« z dvema vesoljcema. — Britanska vojska je uvedla naglo sodišče v Belfastu zaradi demonstracij, v katerih je bilo več ubitih in ranjenih. 14. Vesoljski ladji »Sojuz 7« in »Sojuz 8« sta se približali in zbrali potrebne podatke za reševanje nalog pri izdelavi avtonomnih operacij za sestavo stalnih orbitalnih laboratorijev — V ZSSR so izstrelili »Inter-kozmos«, umetni zemeljski satelit za preučevanje vesoljstva v miroljubne namene. — Na nezavarovanem železniškem prehodu pri Dornavi je tovorni vlak zapeljal v avtobus, poln šolskih otrok; 6 otrok je bilo mrtvih, 31 ranjenih. — Papež Pavel VI. ni hotel sprejeti skupine »upornih« duhovnikov, ki zahtevajo reformo. 15. Tanzanijski predsednik Julius Niere-re je prispel na štiridnevni obisk v Jugoslavijo. — V Mogadišu so ubili predsednika Somalije dr. Abdela Ra-šida Ali šermaka. — V Pragi so odstopili Aleksander Dubček, Josef Smrkovsky in nekateri drugi visoki funkcionarji. 16. Vesoljska ladja Svetovna sinoda katoliške Cerkve »Sojuz 6« se je vrnila na Zemljo. 17. »Sojuz 7« se je vrnil na Zemljo in pristal 150 km severozahodno od Karagande v Kazahstanu. — ČSSR je svojim državljanom omejila potovanje v Jugoslavijo. — Bolivijska vlada je nacionalizirala ameriško petrolejsko družbo Gulf Oil. 18. S pristankom »Sojuza 8« je bil zaključen skupinski let treh sovjetskih vesoljskih ladij. 19. V Pekingu začetek pogajanj za rešitev kitajsko-sovjetskega mejnega spora. — Ameriški osvajalci Lune Neil Armstrong, Edwin Aldrin in Michael Collins na obisku v Beogradu. — Natančno 17 mesecev in 5 dni potem, ko je prejel novo srce, je v pariški bolnišnici umrl duhovnik Jean Marie Boulogne, človek, ki je po smrti Philipa Blaiberga najdalje živel s tujim srcem. 20. 25-letnica osvoboditve Beograda. — Ameriški vesoljci so iz Beograda odpotovali v Ankaro. — V Sesvetih pri Zagrebu 6 mrtvih na nezavarovanem železniškem prehodu. — Nobelovo nagrado za mir so podelili mednarodni organizaciji za delo (ILO). 21. Predsednik zahodnonemške socialnodemo-kratske stranke Willy Brandt je bil izvoljen za novega zveznega kanclerja. — V Somaliji so dan po pogrebu predsednika Šermaka izvedli državni udar. — V Libanonu spopadi med libanonskimi četami in palestinskimi komandosi. 22. V Tuniziji velike »Vesoljca s »Sojuza 8« poplave. — W. Brandt je predstavil parlamentu novo bonsko vlado. 23. U Tantova poslanica svetu ob 24. obletnici OZN. — Jugoslovanska himalajska odprava je osvojila Ana-purno II, vrh v Himalaji, visok 7.937 m. — Nobelovo nagrado za književnost za leto 1969 je dobil 63-letni irski dramatik Samuel Beckett. 24. Sirska vojska na libijskih mejah. 25. Vdor sirskih vojakov na libanonsko ozemlje. — Na železniški postaji Okučani na progi Beograd— Zagreb je »Jugoslavija ekspres« trčil v tovorni vlak: 9 mrtvih, 50 ranjenih. — Zaradi neredov je Jomo Kenyatta razpustil opozicijsko kenijsko stranko — ljudsko unijo. 26. Poj tresni sunki v Bosni in Hercegovini, Hrvatski in Sloveniji. — Kancler Brandt je napovedal pogajanja s Poljsko in sporazum o neširjenju jedrskega orožja. 27. Banjaluko je prizadel hud potres, ki je terjal 13 življenj in več sto ranjenih; porušenih je bilo 60 do 70 odstotkov hiš. —■ Na sinodi v Vatikanu je bil sprejet sklep o »kolektivnem vodstvu« v upravljanju cerkvenih zadev; v vladanju Cerkvi je papež združen s škofi. 28. Predsednik Tito v opu-stošeni Banjaluki. — švicarski zunanji minister W. Spiihler v Beogradu. 29. W. Brandt je napovedal izboljšanje odnosov z vzhodnoevropskimi državami. 30. V Banjaluki prve tovarne že delajo. — Palestinski komandosi so napadli letališče v Libanonu. — V OZN je bila predložena resolucija o pomoči Jugoslaviji. Kenijski predsednik Kenyatta 1. Poziv zunanjih ministrov držav varšavskega pakta vsem evropskim državam za sklicanje splošne konference o varnosti in sodelovanju. 2. V Kairu je bil podpisan sporazum o prenehanju sovražnosti med Libanonci in palestinskimi koman-dosi. — Habib Burgiba ponovno izvoljen za tunizijskega predsednika. 3. V Pakistanu 124 žrtev kolere. — Delegacija SZDLJ pri W. Brandtu. — Voditelj stranke pravice Sulejj man Demirel je sestavil novo turško vlado. — Nixon je napovedal umik ameriških čet iz Vietnama. 4. člani III. jugoslovanske himalajske odprave so osvojili še en vrh v Himalaji — Anapurno IV. — 5. Predsednik Tito v Alžiriji. — Britanski parlamentarci v Beogradu. — ZDA so pripravile nov načrt za poravnanje arabsko-izraelskega spora. 6. V Alžiru pogovori med Titom in Bumedienom. — Palestinski koman-dosi se umikajo z libanonskega ozemlja. — Predsednik Naser je izjavil, da je za mir na Srednjem vzhodu neizogibno osvoboditi zasedena ozemlja. 7. V Egiptu 500.000 mož pod orožjem. — Eksplozija v rudniku zlata v Buffelsfonteinu v Južni Afriki je terjala 65 mrtvih, 30 rudarjev pa je bilo ranjenih. — Ameriški senat je odobril 20,7 milijarde dolarjev za nakup vojaške opreme, potrebne predvsem za obrambni raketni sistem. 8. V Kairu je arabski obrambni svet razpravljal o mobilizaciji vseh sil za vojno proti Izraelu. — V Indiji se čedalje bolj širi razcep kongresne stranke. — V Brazzavillu je bil preprečen poskus Vesoljci »Apolla 12« državnega udara. 9. Predsednik Tito se je vrnil v Beograd. — Napad egiptovskih rušilcev in ladij na izraelske položaje. 10. Ministrski svet Evropske gospodarske skupnosti je odprl pot k trgovinskim pogajanjem z Jugoslavijo. — Skoraj vso Evropo je zajelo neurje. 11. V Zvezni skupščini se je začelo obravnavanje o gospodarski politiki za leto 1970. — V Indiji 112 žrtev orkana. — V Italiji več sto milijard lir škode zaradi stavk v zadnjih tednih. — V Wa-shingtonu se zbirajo množice pacifistov za pohod proti Beli hiši. 12. Predsednico indijske vlade Indiro Gandhi je ožje vodstvo kongresne stranke izključilo iz stranke.__ Sovjetski maršal Grečko v Havani. — Francoski prototip nadzvočnega letala »Concorde« je opravil prvi nočni polet. 13. Ob 17,22 po jugoslovanskem času je »Apollo 12« z vesoljci Conradom, Gordonom in Beanom vzletel proti Mesecu. — Parlamentarna skupina poslancev indijske kongresne stranke je potrdila zaupanje Indiri Gandhi. — Na tisoče demonstrantov je začelo v Washingtonu 40-urni »pohod proti smrti« iz protesta proti vojni v Vietnamu. 14. Dve minuti po izstrelitvi je vesoljsko ladjo »Apollo 12« zadela strela, da je posadka nekaj trenutkov preživljala v temi. — Sovjetski obrambni minister maršal Grečko se je sestal s Fidelom Castrom. — Bohinj in Tolmin sta odrezana zaradi poplav. 15. ZAR je zavrnila ameriški predlog za rešitev krize na Srednjem vzhodu. — »Pohod proti smrti« v Washing-tonu se je končal s spominsko mašo Ču En Laj pred ameriškim Kongresom v navzočnosti 200.000 ljudi. 16. »Apollo 12« je priletel v območje Mesečeve težnosti. 17. V Helsinkih začetek pogajanj med ZDA in ZSSR o zajezitvi tekme v strateškem atomskem orožju. 18. Vesoljca Charles Conrad in Allan Bean sta ob 7,45 pristala v »Oceanu viharjev« na Mesecu, Richard Gordon pa je medtem krožil s komandno ladjo »Yanke Clipper« 112 km nad mrtvim satelitom. 19. Splošna stavka v Italiji. 20. Sedmi dan vesoljskega potovanja »Apolla 12« sta se Conrad in Bean štiri ure sprehajala po Mesečevem svetu »Oceana viharjev«, obiskala vesoljsko ladjo »Surveyor 3«, zbrala vzorce z Mesečeve površine in posnela film o opravljenem delu. — Izjemno stanje v Santiagu (čile). — V letalski nesreči v Nigeriji 85 ljudi mrtvih. 21. Vesoljci »Apolla 12« so fotografirali celotno osvetljeno površino Lune, nato pa usmerili vesoljsko ladjo proti Zemlji. — Ciklon v Mozambiku. 22. Na zasedanju vseindijskega odbora kongresne stranke so odstavili sedanjega predsednika Nidžalingappija, , glavnega nasprotnika Indire Gandhi. — Jomo Kenyatta je bil ponovno izvoljen za kenijskega predsednika. 23. Američani napovedujejo graditev stalnih oporišč na Luni. — OZN terja resolucijo proti apartheidu. — V Splitu so razglasili splitsko met-ropolijo. 24. Vesoljska ladja »Apollo 12« je srečno pristala v vodah Tihega oceana. — Predsednik Ni-xon je izjavil, da se ZDA odrekajo uporabi kemičnega in bakteriološkega orožja. — Poljska parla- Arabski pohod proti Izraelu lndira Gandhi NOVEMBER 1969 mentarna delegacija na obisku v Ljubljani. 26. V Zvezni skupščini debata o proračunu za leto 1970. — Velika čistka v Narodnem svetu Češke. — Silovito neurje je pustošilo po slovenski obali. 27. Spopadi na mejah Saudske Arabije in obeh jemenskih republik. 28. ZRN je podpisala pogodbo o prepovedi atomskega orožja. 29. V Sarajevu prva predstava Bulajičevega filma »Bitka na Neretvi«. — Kitajski pre- 1. V Haagu sestanek na vrhu članic Evropskega skupnega trga in priprave za sprejem Vel. Britanije in drugih dežel. — U Tant je pozval štiri velesile, naj store vse za pravično in miroljubno rešitev problema Srednjega vzhoda. 2. V Moskvi sestanek partijskih in državnih voditeljev sedmih vzhodnoevropskih držav. — V Bonnu proces proti ustaškim teroristom. — Za novega predsednika indijske kongresne stranke je bil izvoljen Džagdživan Rama. 3. V Bruslju zasedanje sveta NATO. — V Moskvi je umrl maršal Kliment Jefremovič Vorošilov. 4. V Karibsko morje je strmoglavilo francosko letalo z 41 potniki in 21-člansko posadko. — Na jugu Arabije trajajo že 8. dan spopadi. 5. Sneg po vsej Sloveniji. — Ministrski svet NATO se je izrekel za konferenco o evropski varnosti, vendar z določenimi pogoji. — Kirurgi v Denveru v državi Colorado so presadili šimpanzova jetra 7 mesecev staremu dečku. 6. Skupini japonskih raziskovalcev se je posrečilo osamiti virus, o katerem sodijo, da povzroča raka v grlu. — Gripa v Franciji in Italiji; v Italiji je zbolelo 12 milijonov ljudi za gripo. — Ameriški zunanji minister W. Rogers je ostro napadel predlog socialističnih dežel za sklicanje konference o evropski varnosti. 7. Itali-lijanski zdravniki so odkrili virus gripe A-2. — Goričko v Pomurju je zaradi snežnih žametov odrezano od sveta. • — Snežni viharji so o-hromili promet v Avstriji in na Madžarskem. 8. V Moskvi začetek pogajanj med ZRN in ZSSR o odpovedi uporabi sile. — Ameriški strokovnjaki napovedujejo, da bodo DECEMBER 1969 v 5 do 10 letih dobili cepivo proti raku. — V Ljubljani proslave ob 50-letnici ustanovitve slovenske univerze. — Grško letalo je blizu Aten treščilo v hrib: 90 mrtvih. 9. Predsednik Tito na proslavi 50-letnice slovenske univerze v Ljubljani. — Bolgarski zunanji minister Ivan Bašev v Beogradu. 10. Udar v Dahomeju; vojska je strmoglavila civilno oblast. — Epidemija gripe se širi po vsej Evropi. — V Stockholmu so bile podeljene Nobelove nagrade za fiziko, kemijo, medicino, literaturo in ekonomijo. 11. Ob petdesetletnici slovenske univerze je bilo podeljenih več častnih doktoratov pomembnim osebnostim, med njimi tudi predsedniku Titu in Ed. Kardelju. — V Tri-poliju so odkrili zaroto, ki sta jo vodila obrambni in notranji minister. — V Italiji je 15 milijonov ljudi zbolelo za gripo. 12. Eksplozije v Rimu in Milanu so terjale 14 mrtvih in 105 ranjenih. — Grčija je izstopila iz Evropskega sveta. — 13. Dahomejsko republiko vodi direkto-rij. 14. Britanci se umikajo z oporišč v Libiji. — V Pekingu so se začasno prenehala sovjetsko-kitajska pogajanja. 15. Državni udar v Panami. — V Atlantskem oceanu zahodno od Senegala se je potopil supertanker »Marpessa« z več kot 104.000 tonami. — Papež Pavel VI. je sprejel kardinala Wiszynskega. 16. General Torrijos je znova prevzel oblast v Panami. -— V Ljubljano so se vrnili udeleženci III. jugoslovanske himalajske odprave. 17. Predsednik Tito častni doktor zagrebške univerze. — Ameriški državni sekretar za trgovino Maurice Stans na obisku v Jugoslaviji. 18. Predstavnik Svetega sedeža msgr. Mario Cagna je izročil Titu novoletno poslanico papeža Pavla VI. — V Rio de Ja-neiro je umrl bivški brazilski predsednik Arthur de Costa e Silva. 19. Walter Ulbricht mier Ču En Laj je obtožil ZSSR in ZDA, da povečujeta oborožitev in grozita z vojno. 30. Predsednik Tito v Sarajevu, kjer so mu izročili dij plomo častnega člana Akademije znanosti in umetnosti. Predsednika ZR Nemčije in NDR G. Heinemann in W. Ulbircht sta si izmenjala poslanici. — Azijska gripa se je razširila že po vsej Epropi, po nekaterih deželah kot prava epidemija. — Atentator je ranil ugand-skega predsednika Miltona Oboteja. 20. V maroški prestolnici Rabatu voditelji 14 arabskih držav razpravljajo o krizi na Srednjem vzhodu. 21. Nemški časopisi so objavili besedilo Ulbrichtovega načrta pogodbe o vzpostavitvi enakopravnih odnosov med NDR in ZRN. 22. V Helsinkih zadnja seja ameriško-sovjetskih zastopnikov o omejevanju strateškega orožja. — Izrael je zavrnil ameriški predlog za mirno rešitev spopada med Izraelom, ZAR in Jordanijo. — Po vsej Sloveniji huda zima. 23. Na zadnji seji arabskega »vrha« v Rabatu so dosegli soglasnost o Palestini; glede rešitve krize na Srednjem vzhodu so pa ostale razlike. — Predsednik poljske vlade Cyrankie-wicz se zavzema za ureditev odnosov z ZRN. — ZRN je zavrnila Ulbrichtov predlog o diplomatskem priznanju NDR. — Po vsej Evropi gospodarijo snežni meteži in mraz. 24. Kralj Hasan II. je zaključil neuspelo konferenco v Rabatu. — V Vietnamu tridnevno božično premirje. — 25. Epidemija gripe razsaja v Veliki Britaniji. — Jordanski kralj Husein II. v Londonu, saudski kralj Fejsal pa v Parizu. — Papež Pavel VI. je v božičnem govoru v cerkvi sv. Pavla zahteval, da se nadaljuje božično premirje v Vietnamu in konča s častno spravo. 26. Egiptovski predsednik Naser in predsednik Sudana Numeiri sta se sestala v Tri-poliju. —• Zvezna skupščina je sprejela resolucijo o temeljih družbeno Milton Obote 12* 179 gospodarske politike v letu 1970. 27. V Tripoliju pogovori voditeljev ZAR, Sudana in Libije. — Romunski podpredsednik Draganescu na obisku v Jugoslaviji. — Na Japon-' skem splošne parlamentarne voiitve. — Iz Cherbourga je »izginilo« pet izraelskih vojnih ladij, ki so bile pod embargom. — Indira Gandhi poziva k enotnosti kongresne stranke. 28. Republika Libija je dobila začasno ustavo. — Na volitvah na Japonskem je dobila večino vladajoča liberalno demokratska stranka premiera Sata. — Boji ob kamboški meji. 29. Donavo pri Apatinu pokriva 8 km dolga ledena odeja. — Pobegle vojne ladje iz Cherbourga plovejo proti Izraelu. — Vremeno-slovci napovedujejo ostro in dolgo zimo. — Prototip orjaškega letala »Concorde 001« je na poskusnem letu dosegel hitrost 1600 km na uro. 30. U Tant je odpotoval v Afriko. —• V Grčiji epidemija gripe, v ZDA snežni meteži, na Ceylonu pa monsunski nalivi. — V Pragi je umrl Jiri Trnka, svetovno znani ustvarjalec lutkovnih filmov. 31. Novoletno premirje v Vietnamu. —> V Banjaluki potres 6,5 stopnje. — Papež Pavel VI. je v novoletni poslanici ostro grajal razvite države, ki bogatijo tako, čla prodajajo orožje siromašnim deželam, katerim primanjkujejo plugi, šole in bolnišnice. 1. Predsednik Naser v Sudanu. 2. Namestnik zunanjega ministra ZSSR Vasilij Kuznjecov spet v Pekingu. — Wladislaw Gomulka napoveduje »mejne« razgovore z Bonnom. 3. Predsednik Cipra Makarios na potovanju po Afriki. — Čedalje hujši pritisk nigerijske vojske na Biafro. 4. V Pekingu kitajsko-sovjetski pogovori o meji. — Ameriški podpredsednik Spiro Agnew v Tajski. 5. Nova vlada v Brazzavillu. — Blizu mesta Mendoze v Argentini se je porušil jez; nesreča je terjala 1000 življenj. — U Tant je pozval Biafro, naj se pogaja s federalno Nigerijo o prenehanju državljanske vojne. 6. V Španiji stavkajo rudarji. — Moskva napada Peking zaradi »vojaških priprav«. 7. Libijske enote prevzemajo ameriško oporišče VVheelus. — V Avstriji huda gripa. — V Ameriki zahtevajo strogo omejitev presaditve srca, dokler medicina ne bo premagala imunosti organizma. 8. Zvezna konferenca SZDLJ je sprejela načrt o razvoju kmetijstva in vasi. 9. Izjemno stanje na Cipru. — V Britaniji je v zadnjih tednih umrlo za gripo 4200 ljudi. — Sovjetski tisk piše o »vojni psihozi na Kitajskem«. 10. Umrl je sovjetski vesoljec Pavel Beljajev. — Biafri se bliža konec. Svetovna javnost se boji maščevalnega pokola prebivalcev Biafre. — Epidemija gripe je zajela Skandinavijo. 11. Španski zunanji minister Lopez Bravo se je sestal s sovjetskimi uradnimi osebnostmi; prvi stiki po dobrih 30 letih med Španijo in ZSSR. — Biafrsko JANUAR 1970 središče Overi so zasedle zvezne čete. 12. Romunski predsednik Mau-rer na obisku v Beogradu. — Biafra se je vdala; general Ojukwu je zapustil deželo. — Otvoritveni polet »Boeniga 747« čez Atlantik; letalo je prepeljalo 362 potnikov. — Državni sekretar Mirko Tepavac na Madžarskem. 13. General Gowon je obljubil amnestijo Biafrčanom. 14. Willy Brandt je postavil 6 točk za pogajanja o ureditvi odnosov med obema Nemčijama. 15. General Filip Efiong je podpisal brezpogojno kapitulacijo. S tem je Biafra prene-haia obstajati kot samostojna država. 16 Predsednik romunske vlade Gheorgh Maurer pri predsedniku Titu. 17. Izraelski bombni napadi na ZAR povečujejo nevarnost nove vojne na Srednjem vzhodu. 18 U Tant se je v Lagosu sestal s šefom nigerijske vlade generalom Gowo-nom. 19. W. Ulbricht je v odgovoru Bonnu izjavil, da vztraja na stališču, naj ZRN prizna NDR za suvereno državo in naveže z njo diplomatske Oldrich Černik in Gustav Husak stike. 20. V Rimu posvetovanje o obnovi vlade levega centra. — Gan-ska vlada je odločila, da mora 2 milijona tujih državljanov zapustiti Gano. 21. Izraelske čete so vdrle na jordansko ozemlje. — V Biafri zmeda, lakota in brezdomci. — Poljski minister Janusz Burakiewicz v Bonnu. 22. V Bagdadu so usmrtili 40 zarotnikov. 23. Spopadi med Severnim Jemenom in Saudsko Arabijo. — Slonokoščena obala je dala azil bivšemu biafrskemu voditelju generalu Ojukvvu. 24. V Iraku amnestija za Kurde. 25. Predsednik Tito je s spremstvom odpotoval v Afriko. — Aleksander Dubček je prispel v Istanbul kot češki veleposlanik. 26. Predsednik Tito v Tanzaniji. — V severnoirskem glavnem mestu Belfastu je policija spet postavila barikade. — Na ozemlju bivše Biafre preplah in lakota. 7. V Dar Es Salamu uradni pogovori med Titom in Nyerejem. — V Washingtonu razgovori med Wilsonom in Nixo-nom. 28. Etna je začela bruhati lavo. — V Belfastu spopad policije in britanskih vojakov s protestanti. — Oldrich Černik je odstopil kot predsednik vlade ČSSR. — Predsednik Tito na Zanzibaru. 29. Na Poljskem hudi snežni viharji. — Jomo Kenyatta znova predsednik Kenije. 30. V Parizu sta se sestala predsednika W. Brandt in G. Pom-pidou. — Grčija izključena iz evropskega sveta. — Krvavi nemiri v Indiji. 31. Sovjetski tisk obtožuje Kitajce, da zaostrujejo napetost na meji. Filip Efiong Predsednik Biafre polkovnik Ojukwu Šef nigerijske vlade general Gowon FEBRUAR 1970 Bertrand Russel X. Pri Kranju se je smrtno ponesrečil slovenski skladatelj Blaž Arnič. — V viharju v Perzijskem zalivu je utonilo 90 ljudi, ker se je potopila ladja. — V železniški nesreči v Argentini 139 mrtvih in 300 ranjenih. 2. Predsednik Tito v Zambiji. — V Bruslju pogovori med Jugoslavijo in Evropsko gospodarsko skupnostjo. — V Walesu je umrl britanski filozof Bertrand Russel. 3. V Lusaki pogovori jugoslovanske in zambijske delegacije. — Vrhovni poveljnik romunske vojske ter šef partije in države Nicolae Ceaucescu je zavrnil zamisel o nadnacionalni armadi varšavske zveze. 4. V Varšavi »izmenjava mnenj« med poljsko in zahodnonemško delegacijo. 5. V Bruslju je bil podpisan sporazum med Jugoslavijo in EGS. — V Ljubljani je bila dotiskana prva knjiga Slovarja slovenskega knjižnega jezika. 6. U Tant se zavzema za popolno prepoved pošiljanja orožja deželam na Srednjem vzhodu. 7. V Italiji je odstopila Rumorjeva vlada. — Ameriški zunanji minister W. Ro-gers na obisku v afriških državah, 8. V Kairu seja šefov vlad ZAR, Sirije, Jordanije, Iraka in Sudana. — William Rogers v Maroku. 9. Predsednik Tito je s spremstvom prispel v Adis Abebo. — V Izraelu mobilizacija rezervistov. — Zaostritev odnosov med Irakom in Iranom. 10. V Adis Abebi uradni jugoslo-vansko-etiopski pogovori. — Vodja Palestincev Jaser Arafat v Moskvi. —• Snežni plaz je zasul mladinski hotel v Val d' Iseru v Franciji in terjal 39 mladih življenj. 11. V Adis Abebi se je predsednik Tito sestal z ameriškim zunanjim ministrom W. Rogersom. —■ Val d' Isere zaradi novih plazov odrezan od sveta. 12. Predsednik Tito v Keniji. — Mariano Rumor je dobil mandat za sestavo nove italijanske vlade levega centra. — Izraelci so z na-palmom napadli železarno pri Kairu; ubitih je bilo 70 delavcev. — Vzhod-nonemški premier W. Stoph je po- Ameriško-kitajska pogajanja v Varšavi Nicolae Ceaucescu vabil zahodnonemškega kanclerja Brandta na pogovore v vzhodni Berlin. 13. Kenijski predsednik Ke-nvatta je odlikoval Tita. 14. Izrael grozi Siriji zaradi podpore palestinskim komandosom, ZDA pa svare Izrael, naj ne povečuje vojaških operacij. 15. V Amanu hud spopad med jordansko armado in palestinskimi ko-mandosi; več ko 30 mrtvih. — Pisatelj Ignazio Silone na premieri svoje drame »Prigode ubogega kristjana« v slovenskem gledališču v Trstu. 16. Pri Santu Domingu je strmoglavilo letalo v morje: 102 žrtvi. — 400 ameriških bombnikov je bombardiralo Laos. — Moskovska »Pravda« očita v ostrem napadu Američanom, da snubijo Kitajce. 17. V Nigeriji je zgrmel vlak v 25 m globok usek; 400 potnikov je bilo mrtvih. Avtobus, ki je vozil ranjence v tej nesreči, je na poti v bolnišnico zgrmel v prepad; vseh .52 potnikov je bilo mrtvih. — U Tant opozarja na nevarnost vojne zaradi napetosti na Srednjem vzhodu. — 18. Predsednik Tito je govoril kenijskim študentom v Nairobiju. — Nemški časopisi napovedujejo sestanek med W. Brandtom in W. Stop-hom, predsednikoma vlad ZRN in NDR. 19. V Nairobiju pogovori med delegacijama FLRJ in Kenije. Aba Eban 20. Predsednik Tito je s spremstvom dopotoval v Kartum. 21. V Kar-tumu pogovori med predsednikoma Jugoslavije in Sudana. — Palestinski komandosi so podtaknili bombo v švicarsko potniško letalo, ki je strmoglavilo pri Ziirichu; v nesreči je bilo 47 mrtvih. 22. Izraelski zunanji minister Aba Eban v ZR Nemčiji. — Sovjete vznemirjajo kitajsko-ame-riška pogajanja v Varšavi. 23. Ob Assuanskem jezeru sta se sestala predsednika Tito in Naser. — Predsednik zveznega izvršenega sveta Mitja Ribičič je prispel v London na tridnevni uradni obisk. — Predsednik francoske republike G. Pom-pidou v ZDA. 24. V Kairu jugo-slovansko-egiptovski pogovori. — Mitja Ribičič je podelil odlikovanja angleškim vojnim veteranom. — Izšel je prvi del Slovarja slovenskega knjižnega jezika. 25. Predsednik Tito v Libiji. — V Londonu pogovori med M. Ribičičem in H. Wilsonom. —• V švicarskih in francoskih Alpah zaradi snežnih plazov več mrtvih. 26. V Tripoliju pogovori med predsednikoma Titom in Gadafijem. 27. Predsednik Tito se je vrnil v Beograd. — Kraljevska laoška vojska se je morala umakniti iz Doline vrčev. MAREC 1970 Dr. Bruno Kreisky 1. Na volitvah v Avstriji je zmagala socialistična stranka. 2. Zahodno-nemški kancler W. Brandt v Londonu. — V vzhodnem Berlinu priprave na sestanek med predsednikoma W. Brandtom in W. Stophom. — Rodezija se je razglasila za republiko in pretrgala vse stike z Londonom. 3. Republiška konferenca SZDL Slovenije je sprejela dokument »Socialistična zveza delovnega ljudstva danes«. — V Ljubljani začetek svetovnega prvenstva v umetnostnem drsanju. — Dr. Bruno Kreisky je dobil mandat za sestavo nove avstrijske vlade. —■ Gospodarski minister ZRN dr. Schiller v Beogradu. — 4. Ciprski zunanji minister Spiros Kiprian v Beogradu. -— V Beogradu so ustanovili medvladni odbor za gospodarsko, industrijsko in tehnično sodelovanje med FLRJ in ZRN. — Blizu zaliva Saint Tro-pez je izginila v vodah Sredozemskega morja francoska podmornica »Euridica« s 57 člani posadke. 5. Predsednik Tito je sprejel ministra za gospodarstvo ZR Nemčije prof. dr. Karla Schillerja. — Sneži po vsej Evropi. 6. V Bruslju sestanek zu- Dr. Karel Schiller nanjih ministrov Evropske gospodarske skupnosti. — Ciprski zunanji minister Kiprianu pri predsedniku Titu. 7. Svet zunanjih ministrov EGS je sprejel trgovinski sporazum z Jugoslavijo. 8. V Nikoziji atentat na ciprskega predsednika Makariosa; Makarios je bil nepoškodovan. 9. V Ljubljani je bil zmerno močan potres. — Šef Kambodže Norodom Sihanuk se je v Parizu sestal s predsednikom Pompidoujem. — Francozi so izstrelili raketo »Diamant« in tako postali »tretja vesoljska sila« na svetu. 10. Iraški predsednik Ha-san EI Bakr je priznal narodne pravice Kurdov. 11. Poskus udara v Adenu. — Zahodnonemška in poljska delegacija sta se dogovorili o dveh osnutkih sporazumov o odpovedi agresiji in o meji Odra-Nisa. 12. Norodom Sihanuk v Moskvi. — 14. Japonski cesar Hirohito je odprl svetovno razstavo v Osaki »EXPO 70« — 49 mrtvih rudarjev v bosanskem premogovniku Brezi zaradi eksplozije metana. — 60 mrtvih v avtobusni nesreči blizu glavnega mesta Mehike. — Sovjeti obsojajo bur-žoazni tisk, ki napoveduje napad Ciprski predsednik Makarios sovjetske armade na LR Kitajsko. — V nesreči brazilskega letala pri ustju reke Amazonke je izgubilo življenje 36 potnikov. 15. V Perzijskem zalivu se je potopila ladja z romarji na poti iz Meke; 105 potnikov je utonilo. — V Ljubljani je umrl dirigent in skladatelj Demetrij Žebre. 16. Bivšega ciprskega notranjega in obrambnega ministra Polikarpa Ge-orgadjisa so našli ubitega v avtomobilu. — Sovjetski premier Kosigin zahteva v poslanici Nixonu, da Američani prenehajo z vojaško intervencijo v Laosu. 17. Državni sekretar za zunanje zadeve Mirko Te-pavac je odpotoval na uradni obisk v Burmo, Kambodžo, Singapur, Indonezijo in Indijo. 18. Kamboška skupščina je razrešila princa Siha-nuka kot šefa države. — V Erfurtu sta se sestala zahodnonemški kancler W. Brandt in predsednik ministrskega sveta NDR W. Stoph. 19. Spopadi ob kamboški meji. Princ Sihanuk v Pekingu. — Tepavčevi pogovori v Burmi o dvostranskih odnosih in dejavnosti neuvrščenih. 20. Sovjetski strokovnjaki razpo-stavljajo rakete »zemlja-zrak« tipa Hasan El Bakr Papež Pavel VI. Princ Sihanuk »Sam-3« v okolici aleksandrijskega pristanišča in Kaira. 21. Mirko Te-pavac v Singapuru. 22. Vodja Palestincev Arafat v Pekingu. 23. Izvršni svet SR Slovenije je obravnaval osnutek načrta o dolgoročnem gospodarsko političnem razvoju Slovenije do leta 1985. — V Brazza-villu poskus prevrata, ki so ga izvedli komandosi iz Kinshase. 24. V Kambodži zahtevajo razglasitev republike, princ Sihanuk pa iz Pekinga poziva državljane, naj gredo v goz- dove — Na reki Kadaka se je v neurju prevrnila ladja z 200 potniki. 25. Papež Pavel VI. je v govoru obsodil vojno, prodajo orožja, rasizem, mučenje in druge »zločinske bolezni«, ki razsajajo po svetu to pomlad. 26. v Libanonu ponovni spopadi med palestinskimi komandosi, oboroženimi prebivalci in policijo. 27. V Džakarti pogovori med Te-pavcem in Malikom. — Mariano Rumor je sestavil novo italijansko vlado 28. V Stockholmu se je za- čela 5. mednarodna konferenca o Vietnamu. — Nemiri v Sudanu, 29. Spopadi in demonstracije v Kambodži. — Silen potres v Turčiji je razrušil več vasi in terjal okoli 10 človeških žrtev. 30. Državni sekretar za zunanje zadeve Mirko Tepavac v New Delhiju. — Princ Sihanuk sestavlja v Pekingu vlado narodne enotnosti. 31. Mirko Tepavac pri Indiri Gandhi. — Nov močan potres v zahodni Tučiji; doslej že 1080 žrtev. APRIL 1970 Kari von Spreti 1. V Moskvi je umrl maršal Semjon Timošenko. — Potniško letalo iz Agadirja se je zrušilo pri Casa-blanci; 61 potnikov je bilo mrtvih, 2. Spopad med Sirci in Izraelci. — V Sudanu je bil ubit Imam E1 Mahdi, vodja upora proti sedanjemu režimu. 3. Na Finskem odstop Koi-vistove vlade. 4. Zahodnonemški kancler W. Brandt v ZDA. — Nekateri zahodnoevropski časopisi ugotavljajo, da v Sredozemlju še nikoli ni bilo toliko sovjetskih ladij kakor ob tem času (okoli 63). 5. V Moskvi Vdor v Kambodžo ugibajo o premikih v vrhu, kar povezujejo z gospodarskimi težavami in boleznijo Kosigina in Podgor-nega. — Sneg po vsej Sloveniji. 6. Alžirski zunanji minister Buteflika je prispel v Jugoslavijo. — V Ci-udadi Guatemali so gverilci ubili poslanika ZR Nemčije Karla von Spretija. — Vodilni člani KPSZ Kosigin, Podgorni, Suslov in šelje-pin so zboleli. 7. Močan potres na Filipinih. — V Kambodži boji med vladnimi in protivladnimi silami. 8. Zaradi eksplozije plina v Osaki je izgubilo življenje 90 ljudi. — Alžirski zunanji minister Buteflika pri predsedniku Titu. 10. V Washing-tonu pogovor med Nixonom in W. Brandtom. 11. Vesoljska ladja »Apollo 13« je s tretjo človeško odpravo poletela na Mesec. — V Kairu sestanek Raid-Sisco. 12. V Dar Es Salamu v Tanzaniji pripravljalni sestanek neuvrščenih. Jugoslovansko delegacijo vodi državni sekretar Mirko Tepavac. 13. Vesoljca James Lovell in Fred Haise sta zapustila matično ladjo med plovbo k Luni. — Predsednik Tito na obisku v Ljubljani. 14. Negotova usoda vesoljcev »Apolla 13« na nevarni poti vrnitve na Zemljo. Odpovedala sta dva generatorja, v matični ladji primanjkuje kisika in »Odisej« ne bo pristal na Luni. 15. Manever reševanja posadke »Apolla 13« je uspel. »Odisej« se vrača proti Zemlji. — Pripravljalnega sestanka v Dar Es Salamu se udeležuje 51 udeleženk in 8 držav s statusom opazovalca. — V vzhodnem Pakistanu 40 žrtev tornada. 16. Zemlja čaka vesoljce. — V Ljubljani so prvič v Jugoslaviji presadili ledvico 26-letne-mu bolniku. — V Franciji je snežni plaz pokopal 56 otrok in 23 odraslih. — Na Dunaju so se začela ameriško-sovjetska pogajanja o omejitvi strateškega oboroževanja. 17. Vesoljska ladja »Apollo 13« je po nevarnem poletu srečno pristala na Tihem oceanu. — V Dar Es Salamu konec pripravljalnega sestanka neuvrščenih. — V Moskvi je umrl patriarh ruske pravoslavne cerkve Aleksej. 18. Vesoljci »Apolla 13« so po dramatičnem poletu vsi zdravi in bodo dobili najvišje ameriško civilno odlikovanje. 20. V Santo Domin-go je umrl bivši začasni predsednik dominikanske republike Garcia Godov. 21. Počastitev stoletnice Leninovega rojstva. — Avstrija je dobila socialistično vlado. — Zunanji minister NDR Otto Winzer v Beogradu. 22. Pastrana Borrero je bil izvoljen za novega predsednika republike Kolumbije. — Krvavi spopadi na Trinidadu, kjer so se črnci vzdignili proti vladi. 23. časopisi poročajo, da tuja letala vozijo orožje v Kambodžo. — Predsednik Astronavti »Apolla 13« Lovell, Swiger, Haise jHIH| Smrt preži tudi v vesolju Vodilni člani KP Sovjetske zveze Tito je sprejel zunanjega ministra NDR Otta Winzerja. — Zahodno-nemški kancler Wil!y Brandt na Norveškem. 24. Veleposlanik ZDA William Leonhardt je izročil predsedniku Titu vzorce Luninih tal —. darilo predsednika Nixona. 25. Kitajci so izstrelili prvi umetni satelit, težak 173 kg. — Boji v Kambodži. —- Upor na Haitiju. 26. Princ Sihanuk se je sestal z najvišjimi predstavniki Sev. Vietnama, gibanja Patet Lao in FNO. 27. Po vsej Sloveniji proslava obletnice ustanovitve OF. 28. Hudi izraelski letalski napadi na območju Sueškega prekopa. 29. Saigonske in ameriške čete so vdrle v Kambodžo. Izraelski vojaki in mrtvi Arabci 1. Slovesno praznovanje 1. maja po vsej državi. 2. Pri Omišlju na otoku Krku so odprli mednarodno letali- Mao Ce Tun MAJ 1970 šče »Rijeka«. 3. V Ajdovščini slavje ob 25-letnici ustanovitve prve slovenske narodne vlade. 4. Poljski zunanji minister Jedrychowski v Parizu. — Edvard Kardelj je prispel v glavno mesto Čila Santiago. 5. Princ Sihanuk je v Pekingu imenoval vlado narodne enostnosti. — Brež-njev in Kosigin v Pragi. 6. Predsednik Zambije Kenneth Kaunda je prišel na šestdnevni obisk v Jugoslavijo. — V Pragi so podpisali sporazum med ZSSR in CSSR; podpisali so ga Brežnjev in Husak ter Kosigin in Štrougal. — Italijanski zunanji minister Aldo Moro v Sofiji. 7. V Beogradu začetek pogovorov med predsednikoma Titom in Kaundo. — Novi vdori Američanov v Kambodžo. 8. Ameriške čete so v Kambodži odkrile veliko oporišče vietnamskih osvobodilnih sil v pokrajini Ribji trnek. 9. Po vsej Sloveniji, zlasti še v Ljubljani, velike proslave ob 25. obletnici osvoboditve. Ljubljana je bila oblikovana z redom narodnega heroja. — Izraelci so bombardirali južni Libanon. 10. Ponovno srečanje predsednikov Tita in Kaunde na Brionih. 11. Predsednik Zambije Kaunda je odpotoval iz Sirimava Bandaranaike Jugoslavije v Romunijo. — Saigonske vojne ladje so priplule v Plinom Penh. — Edvard Kardelj v Umi, prestolnici Peruja. 12. Izraelci so vdrli na libanonski jug. — V Varšavi zasedanje SEV. — V Limi pogovori med Edvardom Kardeljem in perujskim predsednikom Alvara-dom. 13. V Beogradu posvet o ljudski obrambi. — V ZAR je pod orožjem 600.000 mož. 14. Sovjetski tisk je prvič javno priznal, da Albanija ni več članica varšavskega pakta. — W. Brandt je bil znova izvoljen za predsednika zahodnonem-ške socialdemokratske stranke. 15. V Parizu sestanek 18. komunističnih partij držav zahodne Evrope. 16. V Ljubljani se je začelo svetovno prvenstvo v košarki v navzočnosti in pod pokroviteljstvom predsednika SFRJ Josipa Broza Tita. — Pod St.Gothardom v švicarskih Alpah začeli graditi najdaljši cestni predor na svetu, dolg 16.322 metrov. — Edvard Kardelj v Mehiki. 17. Moskva je zavrnila predlog NATO za vzajemno zmanjšanje sil v srednji Evropi. — Na volitvah v Dominikanski republiki je pod vojaškim pritiskom zmagal dosedanji predsed- Leonicl Brežnjev Režiser in igralec Bojan Stupica nik Joaquin Balaguer. — Thor He-yerdahl je iz maroškega mesteca Safi odplul čez Atlantik v ladjici »Ra II«, narejeni iz papirusa. 18. Delegati Slovenije pri predsedniku Titu na Brdu pri Kranju. — Nov saigonski vdor v Kambodžo. 19. Predsednik nacionalnega sveta domoljubne fronte Grčije Mikis Teo-dorakis pri predsedniku Titu. —■ Aldo Moro-v Parizu. 20. Predsednik KP Kitajske Mao Ce Tung je obsodil ameriški vdor v Kambodžo v posebni deklaraciji, kar je sprožilo po vsej Kitajski velike demonstracije. —■ Stavke v Italiji. 21. V Kas-selu drugi sestanek med predsednikoma obeh Nemčij W. Brandtom in W. Stophom. — Hude poplave v Romuniji. 22. Začetek gradnje štiripasovne avtomobilske ceste Vrhni-ka-Postojna. — V Ljubljani je umrl Hinko Nučič slikar Gojmir Kos, v Zagrebu igralec Hinko Nučič, v Beogradu pa režiser Bojan Stupica. 23. Po vsej Kitajski demonstracije proti ameriški agresiji v Indokini. — Jugoslavija je dosegla prvo mesto v svetovnem prvenstvu v košarki v Ljubljani. — Delegacija iz Makedonije, ki se je udeležila slovesnega odkritja spominske plošče na grobu sv. Cirila v baziliki sv. Klimenta v Rimu, je bila sprejeta pri papežu Pavlu VI. 24. V Romuniji so zaradi poplav izselili 256.000 ljudi, okrog 150 ljudi pa je utonilo. —■ Edvard Kardelj se je vrnil iz Južne Amerike. — 25. Dan mladosti, združen s čestitkami predsedniku Titu za njegov rojstni dan. — V mnogih občinah Vojvodine razglašeno izjemno stanje obrambe pred poplavami. 26. V Rimu zasedanje Atlantske zveze. — Nov vdor Izraelcev v Libanon. — Romuniji in Madžarski grozi slaba letina zaradi poplav, Bolgariji in Sovjetski zvezi pa zaradi slabo opravljene setve 27. Kanadski zunanji minister Sharp na obisku v Jugoslaviji. — Tisa še vedno grozi nasipom. 28. Romunski premier Maurer v Moskvi. — Francoska vlada je ukazala razpustiti »proletarsko levico«. 29. Kanadski zunanji minister Sharp pri predsedniku Titu. — Predsednik ZAR Gamal vbdel Naser je priznal, da so v njihovih vojaških enotah sovjetski inštruktorji. 30. V Phnom Penhu kopljejo zaklonišča za primer napada. — Sirimava Ban-daranaike ponovno predsednica vlade. — Francija je opravila svojo tretjo eksplozijo atomske bombe v ozračju. 31. Zunanji ministri »šesterice« so se sporazumeli o oblikovanju politične zveze »male Evrope«. ■— V Sežani proslava 100-letnice sežanskega tabora. 1. V Peruju največji potres tega stoletja; terjal je okrog 60.000 človeških žrtev. — V Sovjetski zvezi so izstrelili vesoljsko ladjo »Sojuz 9« z dvema vesoljcema. — Predsednik Tito je sprejel predsednika izvršne komisije Evropske gospodarske skupnosti Jeana Reya. — Britanska Edward Heath Zasedanje NATO v Rimu Po porazu iaburislov Poraženi Wilson JUNIJ 1970 princesa Margareta na obisku v Jugoslaviji. 2. Predsednik madžarske vlade Fock v Beogradu. — V Peruju več kot 600.000 prebivalcev brez strehe. — Vesoljca Nikolajev in Sevastjanov opravljata zapletene raziskave med poletom s »Sojuzom 9«. 3. V slovenski skupščini je bil sprejet osnutek izhodišča za resolucijo o dolgoročnem razvoju. — Izraelska letala so šest ur bombardirala severni del Sueškega prekopa. 4. Po junijski vojni leta 1968 najmočnejši izraelski letalski napad na egiptovske in jordanske kraje. 5. »Sojuz 9« leti po načrtu. 6. Hud potres v Kirgiziji. 7. Veliko zborovanje aktivistov OF v Dolenjskih toplicah. 8. Vsa fronta med Izraelom in Sirijo v plamenih. — Argentinska Ongania Dr. Ahmed Sukamo k: Giscard d'Estaing Antonio Salazar vojska je odstavila predsednika On-ganio. 9. Predsednik Tito prvi častni član akademije v Skopju 10. V Jordaniji hudi spopadi med palestinskimi komandosi in jordansko vojsko. 12. V Rio de Janeiru so ugrabili veleposlanika ZRN. 13. V Jordaniji še vedno spopadi med komandosi in armado. 14. Predsednik Sudana E1 Numeiri je prispel v Jugoslavijo. — Roberto Levigston novi argentinski predsednik. 15. Predsednik Romunije Nicolae Ceau-cescu na obisku v Franciji. — Vesoljca Nikolajev in Sevastijanov sta dosegla nov svetovni rekord v trajanju poleta v vesolju. — Nemškega veleposlanika Hollebna so izpustili v zameno za 40 političnih zapornikov. — V steni Mojstrovke so se smrtno ponesrečili trije slovenski planinci. 16. V Beogradu uradni pogovori med delegacijama Sudana in SFRJ. — Izraelski zunanji minister Aba Eban v Rimu. 17. U Tant v Moskvi. — Volitve v Angliji. Laburisti predvidevajo zmago. 18. Sudanski predsednik E1 Nime-iri pri predsedniku Titu na Brionih. — Predsednik švedske vlade Palme v Moskvi. 19. Na volitvah v Angliji so v splošno presenečenje zmagali konservativci. — Evropski parlament je potrdil sporazum med Evropsko gospodarsko skupnostjo in Jugoslavijo. 20. V Tripoliju sestanek voditeljev sedmih arabskih držav. — Voditelj britanskih konservativcev Edward Heath sestavlja novo vlado. 21. V Džakarti je umrl bivši indonezijski predsednik dr. Ahmed Sukamo. — V Amanu napeto in negotovo. 22. Francoski minister za gospodarstvo in finance V. Giscard d' Estaing je v Beogradu odprl razstavo francoske tehnike. — Romunski predsednik Maurer v Zahodni Nemčiji. 23. V San Franciscu začetek slovesnosti ob 25. obletnici OZN. 24. Predsednik ZIS Mitja Ribičič na uradnem obisku v Moskvi, zunanji minister Mirko Tepa- vac pa v Haagu. — Ameriški obrambni minister Melvin Laird na obisku v Vel. Britaniji. 25. Združene ameriške države so objavile nov predlog za rešitev krize na Srednjem vzhodu: umik Izraelcev z egiptovskega in jordanskega ozemlja (ne pa tudi z Golanskega višavja v Siriji), Arabci pa naj bi izjavili, da bodo živeli v miru z Izraelom. 26. 20. obletnica, kar je skupščina sprejela zakon o delavskih svetih. —■ V Moskvi odkriti in neposredni pogovori med jugoslovansko in sovjetsko delegacijo. 27. Hudi boji vzdolž Sueškega prekopa. 28. Po Belfastu so strehe posejane s strelci. 29. Predsednik ZAR Gamal Abdel Naser v Moskvi. — Neredi na Severnem Irskem so terjali več življenj. — Predsednik ZIS Mitja Ribičič v estonskem glavnem mestu Tallinu. 30. Ameriška vojska se je umaknila iz Kambodže. — Nemški kancler Willy Brandt je napovedal nadaljevanje pogovorov z Moskvo, Varšavo in Berlinom. 1. Predstavniki 15 držav članic pakta NATO razpravljajo v Bruslju o pobudi za obojestransko omejitev čet v Evropi. — V Luksemburgu razgovori med EGS in Veliko Britanijo, Irsko, Norveško in Dansko. 2. V Mariboru so se končali pogovori med delegacijama štajerske deželne vlade in izvršnega sveta skupščine SR Slovenije. — Na seji predsedstva ZKJ na Brionih so sprejeli sklepe o razvoju manj razvitih republik. 3. V Maroku veliki gozdni požari zaradi strahotne vročine. — Francoski predsednik Pompidou JULIJ 1970 v Bonnu. 4. V Španiji se je zrušilo potniško letalo »Comet« s 105 britanskimi potniki in 7-člansko posadko. — Tragična noč v Belfastu: 5 mrtvih, 90 ranjenih, 154 zaprtih. 5. Vojaško sodišče Lon Nolovega režima je Norodoma Sihanuka obsodilo na smrt. — Pri Torontu se je zrušilo letalo; nesreča je terjala 108 žrtev. 6. Sovjetska partijska in vladna delegacija, ki jo vodi premier Kosigin, je prišla v Romunijo k podpisu nove pogodbe o prijateljstvu. — Za novega predsednika Mehike je bil izvoljen Louis Echeverrie Alvarez. — Italijanska vlada je od- stopila. 7. Ameriški zunanji minister William Rogers v Tokiu. — Predsednik Naser še vedno v Moskvi. — V Bukarešti so podpisali novo 20-letno pogodbo o prijateljstvu, sodelovanju in medsebojni pomoči med SSSR in Romunijo. 8. Izredno stanje v Bangkoku. — Dubčka, čer-nika in še nekatere druge bivše pomembne funkcionarje so odstranili iz zvezne skupščine ČSSR. — Reformo bi bilo treba rehabilitirati, so poudarili poslanci na seji republiške in gospodarske skupščine SR Slovenije. 9. V Moskvi pogovori miš Sir Alec Douglas Home Predsednika Kekkonen in Podgorni Zunanji minister ZRN IV. Scheel Georges Pompidou med Kosiginom in Naserjem. — Belgijski zunanji minister Pierre Harmel na uradnem obisku v Beogradu. — U Tant je odprl prvi svetovni kongres mladine v New Yorku. 10. Umrl je islandski predsednik Benediktsson. 11. Izraelska letala vztrajno napadajo »raketni pas« ob Suezu. -— Bivši francoski premier Felix Gaillard je utonil pred bretonsko obalo. 12. Na današnji dan je minilo 50 let, kar so fašisti požgali slovenski dom v Trstu. 13. Zahodnonemški kancler Willy Brandt pri papežu. — Belgijski zunanji minister Pierre Harmel pri predsedniku Titu. — Norveški raziskovalec Thor Heyerdahl je s pa-pirusnim čolnom »Ra II« po 57 dneh pristal ob otoku Barbadosu; s tem podvigom je hotel dokazati, da so egipčanski mornarji že pred Kolumbom pristali v Ameriki. 14. Nova vlada na Finskem. — Epidemija kolere na Javi. 15. Britanski zunanji minister sir Alec Douglas Home v Parizu. — Bundestag ZRN je sprejel važne sklepe za »ohladitev« gospodarstva. 16. V Angliji izredni, ukrepi zaradi stavke pristaniških delavcev. — Francoski minister Andre Bettencourt se mudi na Kitajskem kot posebni odposlanec predsednika republike G. Pompidou-ja. 17. Predsednik Naser se je po dvanajstdnevnem obisku v Sovjetski zvezi vrnil v Kairo. — Katastrofalen požar na francoski rivieri je uničil 20,000 hektarjev gozda. — Papirusov čoln »Ra II« Finski predsednik Urho Kekkonen v Moskvi. 18. Golda Meir, predsednica izraelske vlade, je zavrnila sovjetske predloge za rešitev krize na Srednjem vzhodu. 19. V Atenah je umrl grški zunanji minister Panajo-tis Pipinelis. — Povodnji v dolini Bramaputre ogrožajo pol milijona ljudi. — Predsednica Bandaranaike je napovedala novo ustavo, ki bo zagotovila Ceylonu položaj neodvisne socialistične države. 20. Sovjetski obrambni minister maršal Andrej Grečko v Sofiji. — Britanski pristaniški delavci so začasno prekinili stavko. — Francoski pisatelji in umetniki so poslali švedski akademiji predlog, da bi podelili letošnjo Nobelovo nagrado za književnost sovjetskemu pisatelju Aleksandru Solženicinu. 21. V Londdnu je nenadoma umrl britanski finančni minister Macleod. — Hidrocentrala Asuan je začela obratovati z vso zmogljivostjo: 10 milijard kilovatnih ur na leto. — V Beogradu je bil podpisan prvi trgovinski sporazum z Avstralijo. — V Bruslju pogovori za vstop Velike Britanije v skupni evropski trg. 22. Vlada Združene arabske republike je pozitivno odgovorila na najnovejši ameriški mirovni načrt za Srednji vzhod. 23. Vatikanski predstavnik je napovedal, da bosta diplomatski misiji Jugoslavije in Vatikana kmalu povišani na raven veleposlaništev. -— Zaradi povodnji v Braziliji trinajst mest pod vodo, na deset tisoče ljudi brez strehe. — Krvavi nemiri v Granadi. 24. V severni indijski državi Utar Pradeš 500 žrtev povodnji. — Finski predsednik dr. Urho Kekkonen na obisku v ZDA. 25. Predsednik ZIS Mitja Ribičič je odprl novo cesto iz Domžal v Moravče. — Libijska vojska je dobila sovjetske tanke. — Predsednik Mitja Ribičič V Egiptu je že okrog 10.000 sovjetskih vojaških strokovnjakov. 26. V Moskvo je prišel zahodnonemški zunanji minister Walter Scheel. — Predsednik Tito je prisostvoval otvoritvi 17. filmskega festivala v Pulju. —- V Gvineji so odkrili zaroto proti predsedniku Sekou Toureju — Angleški pristaniški delavci še vedno stavkajo. 27. V Moskvi prvi uradni sestanek delegacij ZRN in SZ. Obe strani sta pokazali »pripravljenost za sodelovanje«. — Tisoči Palestincev so na amanskih ulicah protestirali proti predsedniku ZAR Naserju in jordanskemu kralju Huseinu, ker sta sprejela ameriški predlog za rešitev krize na Srednjem vzhodu. — V Lisboni je umrl bivši portugalski diktator Antonio Salazar. 28. Opti-ministični zdravici Scheela in Gro-mika v Moskvi. — Moše Dajan je napovedal, da bo Izrael sprejel predloge ZDA za rešitev krize na Srednjem vzhodu. 29. Gromiko in Scheel se ne moreta sporazumeti o formulaciji dela pogodbe, ki naj bi veljal za pravico do bodoče združitve obeh nemških držav. — Konec stavke v angleških pristaniščih. — Hud potres v severni Indiji. 30, Predsednik ZIS Mitja Ribičič v Romuniji. — Potres v severovzhodnem delu Irana je terjal 175 človeških življenj. 31. Izraelska vlada je sprejela ameriško pobudo za rešitev krize na Srednjem vzhodu. — V Amanu demostracije Palestincev proti ameriškemu mirovnem načrtu. Sovjetske rakete Sam ob Sueškem prekopu Izrael v poletju 1970 187 Izraelska politika Golda Meir in Moše Dajan < AVGUST 1970 Emilio Colombo Smith, Thomson in Semjonov na Dunaju 1. Velik napad Sihanukovih sil v Kambodži 2. V Karibih se je potopila ladja z 250 potniki; več kot 150 mrtvih. 3. David Bruce, novi vodja ameriške delegacije na četver-nih pogajanjih v Vietnamu. — Ura-gan »Celia« je pustošil po državi Texas. 4. šest ministrov izraelske desničarske stranke Gahal je odstopilo, ker je vlada sprejela ameriški načrt za ureditev krize na Srednjem vzhodu. — 5. V Tripoliju konferenca zunanjih in obrambnih ministrov Libije, Sudana, ZAR, Sirije in Jordanije. Iraška in alžirska delegacija nista prišli. — V Trondheimu sestanek predsednikov vlad Norveške, Danske, Švedske in Finske. — Tornado na francoski obali. 6. Predsednik Tito v Črni gori. — Iz djerdapske hidroelektrararne so stekli prvi kilovati električne energije. — Pred 25. leti je padla prva atomska bomba na Hirošimo. — V Rimu so sestavili 32. povojno vlado, ki ji predseduje Emilio Colombo. 7. Zunanja ministra Sovjetske zveze in Zvezne republike Nemčije Andrej Gromiko in Walter Scheel sta podpisala »Sporazum o odpravi sile med ZSSR in ZRN«. — V Škofji Loki sta trčila ekspresni in tovorni vlak; ena doslej najhujših železniških nesreč v Sloveniji je terjala 6 življenj. — Izrael in Egipt sta se sporazumela o prekinitvi ognja. 8. Opolnoči so na obalah Sueškega prekopa umoknili egiptovski in izraelski topovi. 9. Predsednik Tito v Bosni. .— Hudo nočno neurje s točo zlasti na Gorenjskem. — Prvi mirni dan na iz-raelsko-egiptovski meji. 10. Malijski zunanji minister Sory Coulibaly na Vodja palestinskih komandosov Jaser Arafat na Dunaju — 1970 uradnem obisku v Jugoslaviji. — Kancler Brandt predlaga sestanek šefov vlad Vel. Britanije, Francije, ZDA in ZR Nemčije. — 99 mrtvih v letalski nesreči blizu perujskega mesta Cuzca. — Neurja, plazovi in poplave v Avstriji. 11. Zahodnonem-ški kancler W. Brandt in zunanji minister Scheel sta odpotovala v Moskvo na podpisovanje sporazuma. — Predsednik Z1S Mitja Ribičič na Norveškem. 12. Kosigin in Brandt sta podpisala sporazum o odpovedi sile in medsebojnem sodelovanju. — 123 žrtev poplav v brazilskem mestu Recifu. 13. Voditelji opozicije v ZRN obsojajo sovjetsko-zahodnonemški sporazum. — Epidemija kolere v južnih delih Sovjetske zveze. 14. V Splitu pogovori med predsednikom Titom in malij-skim zun. ministrom Coulibalyjem. — ZIS se strinja, da Jugoslavija vzpostavi s Svetim sedežem diplomatske odnose na ravni veleposlaništev. — Na Dunaju so se končali ameriško sovjetski pogovori »SALT«. — Izrael zahteva umik sovjetskih raket z območja Sueškega prekopa, šele potem se bo pripravljen pogajati o miru na Srednjem Vzhodu. 15. Hudo neurje v Avstriji. 16. Siloviti napadi ameriških letečih trdnjav na Južni Vietnam. 17. Afriki grozi kolera. — Sovjetska zveza je izstrelila vesoljsko postajo »Venera 7«. 18. Umrl je znani ameriški filozof in pisatelj Harry Overstreet. 19. V Pragi s strahom pričakujejo drugo obletnico prihoda zavezniških čet v ČSSR. 20. Ameriški astronavt Frank Borman v Beogradu. 21. Na postaji Preserje pri Ljubljani se je iztiril vlak; dva mrtva. — Silovito neurje v Pomurju. — V Kairu pogovori med kraljem Huseinom in predsednikom Naserjem. 22. Predsednik Tito je imenoval Vjekoslava Jordanski kralj Husein Cvrljo za veleposlanika Jugoslavije pri Svetem sedežu, papež Pavel VI. pa msgr. Maria Cagno za pronun-cija (veleposlanika) Svetega sedeža v Beogradu. 23. Napad palestinskih komandosov na izraelske položaje. 24. Na obisk v Jugoslavijo je prispel vatikanski državni tajnik msgr. Ago-stino Casaroli. — Na sedežu OZN so se začeli mirovni pogovori Gun-narja Jarringa s predstavniki ZAR, Jordanije in Izraela. 25. Izmenjava mnenj med Casarolijem in Tepav-cem je pokazala podobnost stališč glede mnogih mednarodnih vprašanj SFRJ in Vatikana. — Agostino Casaroli pri pravoslavnem patriarhu Germanu. 26. Predsednik Tito je na Brionih sprejel državnega tajnika Vatikana Agostina Casarolija. — Gvineja je zaradi kolere izolirana od sveta. 27. Vatikanski gost msgr. Casaroli je obiskal Ljubljano, si ogledal NUK, Križanke in ljubljanski grad, podpredsednik IS Slovenija dr. Hočevar pa je njemu v čast priredil kosilo. — V Amanu zaseda palestinski nacionalni svet. 28. V Jugoslavijo je prispel generalni sekretar Združenih narodov U Tant. — Ni-xon je predlagal, naj bi ameriško-sovjetske čete zagotovile mir na 'Srednjem vzhodu. 29. Premier Afganistana N. A. Etemadi v Beogradu. 30. U Tant pri predsedniku Titu. 31. Na Brionih pogovori med Titom in afganistanskim predsednikom Ete-madijem. —- Predsednik Tito je sprejel predsednika demokratične republike Kongo Josepha Desireja Mobutuja. Pripadnika palestinskih komandosov SEPTEMBER 1970 1. Predsednik turške vlade Demirel na obisku v naši državi. — V Adis Abebi zasedanje voditeljev 41 afriških držav; udeležil se ga je tudi U Tant. —r Kolera se širi v afriških deželah. 2. V Parizu je umrl pisatelj Frangois Mauriac, ki je veijal za najpomembnejšega sodobnega pisatelja Francije. — Na današnji dan pred 25. leti je Japonska podpisala brezpogojno kapitulacijo; s tem je bila dejansko končana druga svetov-na vojska. 3. Predsednik turške vlade Sulejman Demirel na obisku v Sloveniji. — Delegacija socialnode-mokratske stranke ZRN je obiskala Slovenijo. 4. Volitve v Čilu. S. Predsednik Tito je z letalom odpotoval v Lusako na konferenco neuvrščenih. — Velike povodnji v Bengaliji. 6. Salvador Allende, predstavnik levice, je dobil največ glasov na volitvah v Čilu in napovedal velike socialne reforme. — Začetek svetovnega dne padalstva v Lescah p. Bledu. 7. V Lusaki, prestolnici Zambije, začetek »vrha« neuvrščenih, katerega se udeležujejo zastopniki 60 držav. — V Amanu spopadi med vojsko in komandosi. 8. Britanska vlada se zavzema za pospešeno vključitev v »malo Evropo«. — Čilska desnica grozi izvolitvi socialista Salvadorja Allendeja za novega predsednika države. 9. Sirimavo Bandaranaike in Indira Gandhi sta na sestanku »vrha« neuvrščenih izrekli priznanje predsedniku Titu kot pobudniku gibanja neuvrščenih. —■ Konferenco v Lusaki označuje tisk kot najvažnejši dogodek v svetu. — V Parizu fran-cosko-sovjetski gospodarski pogovori. — Pripadniki palestinskega osvobodilnega gibanja so v zadnjih štirih dneh ugrabili pet letal. 10. V Lusaki se je končal sestanek voditeljev neuvrščenih držav. — V Ljubljani je umrl kipar Lojze Dolinar. 11. Ameriško ladjevje pred Jordanijo. 12. V ugandskem mestu Entebeju sestanek med predsednikoma Titom in Mil-tonom Obotejem. — Palestinci so razstrelili tri ugrabljena letala na letališču Žarka pri Amanu. 13. Predsednik Tito se je s spremstvom vrnil iz Zambije v Beograd. 14. Cipr- ski predsednik Makarios v Atenah. — Ceylonska predsednica Sirimavo Bandaranaike na uradnem obisku v Franciji. 15. V New Yorku se je začelo 25. jubilejno zasedanje OZN. — V Jordaniji se poglablja spor med armado in palestinskim gibanjem. 16. Oblast v Jordaniji je prevzela vojska. Začel se je splošni spopad med armado in palestinskim osvobodilnim gibanjem. 17. V Ljubljani je umrl na svoj osemdeseti rojstni dan pisatelj France Bevk. — Aman je odrezan od sveta, po vsej Jordaniji pa je na tisoče žrtev splošnega spopada med vojsko in palestinskimi komandosi. 18. Boji v Jordaniji se z vso silo nadaljujejo. — Predsednica Izraela Golda Meir pri Nixonu. 19. Jordanski kralj Hu-sein je ukazal ustaviti ogenj. — V ZAR se boje, da bi se ameriška vojska vpletla v Jordaniji. 20. Na Bistrici pri Pliberku proslava stoletnice taborov na Koroškem, v Ku-bedu proslava stoletnice prvega istrskega tabora, v Vipavi pa prav tako proslava stoletnice tabora. — V Solkanu so pokopali Franceta Bevka. — Boji v Jordaniji se nadaljujejo. 21. Vodja palestinskega osvobodilnega gibanja Jaser Arafat je privolil v premirje. — Socialni demokrati, ki so vladali na švedskem 38 let, so na volitvah izgubili absolutna večino. 22. V Kairu voditelji arabskih držav razpravljajo o Jordaniji. 23. Vojna vihra divja po vsej Jordaniji, ker je palestinsko gibanje zavrnilo prekinitev ognja. Po šestih dnevih bojev je Aman mesto ruševin, smrti in agonije. — V Ajdovščini je umrl slovenski slikar Veno Pilon. 24. Še vedno boji v Amanu in na severu Jordanije okrog Irbida. — Sovjetska vesoljska avtomatska postaja »Luna 16« je mehko pristala na Zemlji in prinesla vzorce z Lunine površine. —• V Kairu posvet arabskih voditeljev o Jordaniji. — Sudanski predsednik Numeiri posreduje pri kralju Huseinu. — Arafat poziva Palestince, naj ne odložijo orožja. 25. V Jordaniji končno sklenjeno premirje. — V Lucernu v Švici je umrl nemški pisatelj Erich Maria Remarque. Več njegovih del je prevedenih v slovenščino. 26. Arabski voditelji obsojajo kralja Huseina kot krivca spopada med vojsko in palestinskimi komandosi. — Jordanski kralj Husein je sestavil novo vlado, katere predsednik je Ahmed Tukan. — V rudniku bakra v Zambiji je zasulo 89 rudarjev. 27. Arabski voditelji v Kairu razpravljajo o Jordaniji. — Dogodki na Srednjem vzhodu lahko ogrozijo svetovni mir, je rekel papež Pavel VI. v nagovoru vernikom na Trgu sv. Petra v Rimu. — Predsednik ZDA Richard Nixon je pripotoval na tridnevni obisk v Italijo. 28. Zadet od srčne kapi je umrl predsednik ZAR Gamal Abdel Na-ser. — Predsednik Nixon je po pogovorih s Saragatom, Colombom in Pavlom VI. obiskal ameriško VI. floto. — V Baltimoru je umrl sloviti ameriški pisatelj John Dos Passos. 29. V ZIS v Beogradu je bila ob nenadni smrti predsednika Naserja komemorativna seja, na kateri je govoril predsednik Tito. 30. Na uradni obisk v Jugoslavijo je prispel Richard Nixon, prvi predsednik Združenih držav, ki je obiskal našo državo. Obisk je bil po izjavi predsednika Tita in predsednika Nixona uspešen in koristen. Predsednik SFRJ Josip Broz Tito Predsednik ZDA Richard Nixon Predsednik ZAR Gamal AbdelNaser skrb vsega človeštva Živimo v najbolj odločilnem trenutku življenja človeštva, je nedavno rekel veliki indijski mislec Sarvepalli Radhakrishnan. Angleški zgodovinar Arnold J. Toynbee pa še z večjim strahom gleda v prihodnost človeštva in svari pred nevarnostjo, da bo človek izgubil razsodnost in utegne z atomskim orožjem nekega dne izbrisati človeški rod z zemlje in površino našega planeta napraviti za vse čase popolnoma neobljudeno. Človeštvo je na razpotju in more izbirati samo med dvojim: da se kot celota organizira ali pa se odloči za ponavljajoče se vojne. Svetla zvezda v tem obdobju strahu in mnogih razočaranj so nenehni glasovi plemenitih duhov na vseh celinah, ki pozivajo k pameti, k urejanju boljšega sveta in tako odpirajo človeštvu upanje v boljšo prihodnost. Vzlic vsemu živimo vendarle v obdobju velikih skrbi, skrbi vsega človeštva. Če poveličujemo človekovo duhovno moč, ki se je pokazala ob njegovem vstopu v vesolje in se nam zdi, da je spričo tega postala naša Zemlja v neskončnem vesolju nepomembna, se moramo vendarle zavedati, da na tej Zemlji živimo in da je bivanje na njem naša usoda. Zavedati se moramo, da ljudje — danes nas je 3 milijarde, v 20 letih bo to število naraslo na 4 milijarde in v 40 letih na 6 ali 7 milijard — naj hočejo ali ne, morajo živeti skupaj in delati skupaj na tej relativno omejeni površini. Ali pa bodo morali skupaj propasti, če ne bodo živeli po pameti ali če bodo zlorabili človeško iznajdljivost, kakor ugotavlja angleški profesor Ritchie Calder. Umetni satelit lahko šestnajstkrat na dan obkroži Zemljo. Človeški duh je ustvaril tehnična sredstva, ki so mu omogočila pristanek na Luni, v bližnji prihodnosti pa že na drugih planetih. Človeško ali elektronsko oko, ki iz krožečega satelita gleda na Zemljo, ne more videti nobenih političnih meja, nobenih ideoloških zaves in nobenih rasnih zakonov. Morda bi opazilo eksplozije vodikovih bomb, ki bi naznanjale usoden spopad na našem planetu. Človeško ali elektronsko oko iz satelita lahko opazi dim nad industrijskimi mesti, po čemer lahko razlikuje visoko razvite od nerazvitih dežel. Predvsem pa to oko lahko gleda na zemeljsko oblo, ki zavzema samo 3/10 kopnega, 7/10 njene površine pa pokriva morje; dalje lahko opazi pogorja, ki so iz velike višine videti kakor gube; ostanke nekdanjih gozdnih sestojev, mrtve puščave, ki kot rjave površine pokrivajo 1/5 zemeljske površine, in ledene puščave, ki znašajo nadaljnjo petino zemeljske površine. Oko bi morda še zaznalo znamenje kultivirane pokrajine, obdelane, posejane ali požete zemlje, ki zavzema le 1/10 površine našega planeta. Tak pogled iz satelita na Zemljo ni kaj prida razveseljiv, saj spominja na slabo gospodarjenje, tako malo je pravzaprav obdelane zemlje. In vendar je ta Zemlja naš življenjski prostor in samo naš. Nešteto je živih bitij na njej, s katerimi moramo biti v sožitju ali koeksistirati, da ta izraz prenesemo zgolj s političnega področja na biološki življenjski prostor — ali pa jih uničimo, kar bi bila seveda največja neumnost, kajti naše življenje je odvisno od naših odnosov do teh drugih vrst živih bitij. Kakor nogometna žoga velika kepa prsti ima več mikroorganizmov, kakor je ljudi na zemlji. K tem najmanjšim živim bitjem spadajo očem nevidne kali in mikrobi. A če le slišimo ime klice in mikrobi, že mislimo na bolezen in nevarnost, ne pomislimo pa, da so ta najmanjša živa bitja v drugi obliki nepogrešljiva za naš obstanek. Ko uničujemo razne insekte, ne pomislimo pri tem na nevarnost, da uničujemo tudi tiste, ki jih nujno potrebujemo. Z uničevanjem gozdnega mrčesa s kemičnimi sredstvi so ponekod — tudi pri nas že precej — uničili ptice pevke, da so marsikje gozdovi utihnili. Ko so npr. v Tanganjiki krčili goščavo in zatrli v njej živečo cece muho, so hkrati uničili čebele, ki so bile nujno potrebne za oploditev rastlin, s katerimi so zasadili nove površine. Koliko rastlinske površine smo uničili samo z napredkom tehnike, koliko gozdov posekali in dejansko opustošili rastline, ki so kot naravna goba zadrževale vodo in jo počasi odvajale izvirom v podzemlju. In kaj je posledica tega? Poplave in erozija, ki leto za letom odnašajo velikanske površine plodnih tal. Za velikanske naklade časopisov, npr. v Ameriki, porabijo na leto več lesa, kot ga imata Jelovica in Pokljuka skupaj. Posledica izse-kavanj so viharji, ki spet odnašajo plodno zemljo. Ob silnem napredku tehnike pozabljamo na skupen življenjski prostor. Ta prostor že skoro četrt stoletja okužujemo z umetno radioaktivnostjo. To se pravi, da so elementi (prvine), ki jih ni v naravi, raztreseni po vsej zemeljski površini in so prepojili vse, kar je živega. Danes na vsem svetu ni otroka, ki bi ne imel določene količine stroncija v svojih kosteh. Dasi so te količine lahko povsem neznatne, zdravniška znanost danes še ne more izreči zadnje besede o posledicah, ki jih to utegne imeti. Mnogo je še neraziskanega, nedokazanega ali neznanega. A prav zato, ker človek nima dovolj dokazov ali iz same nevednosti ne bi smel tako lahkomiselno ravnati z življenjskim prostorom, od katerega sta odvisna sedanjost in prihodnost njegovega rodu. Naj delajo danes atomske poskuse na še tako oddaljenih krajih, kot so Maršalski ali Božični otoki, v Sahari ali za Uralom ali v Arktiki, radioaktivnost prej ali slej doseže dežele, ki te poskuse delajo — kakor tudi dežele, ki nimajo z njimi nič opraviti. Ti poskusi so nevarna igra za ves svet, pa naj jih delajo iz kakršnihkoli vzrokov. Človek — homo sapiens, je potreboval najmanj 200.000 let, da se je pomnožil na sedanje število 3 milijard. Prej kakor v 40 letih se bo to število podvojilo. Če ne bo prišlo do kakšne katastrofe, ki bi jo nepremišljeno povzročili ljudje sami ali do česa podobnega, bo v letu 1980 živelo na Zemlji nič manj kot 4 milijarde ljudi. Mlajši politiki, sociologi in ekonomisti naših dni bodo še doživeli, da bo ta demografska revolucija ali eksplozija, kot jo nekateri imenujejo, ki se prav nič ne briga za politične ideologije, popolnoma spremenila strukturo svetovne politike. Če je na primer še v začetku tega stoletja prišel na dva Azijca en Evropejec, bo to razmerje ob koncu stoletja kakor 1:4. Pri tem so seveda šteti k Evropejcem prebivalci vse Sovjetske zveze. Latinska Amerika utegne imeti ob koncu 20. stoletja desetkrat več prebivalcev, kot jih je imela pred nekaj desetletji, na drugih celinah se bo prebivalstvo pomnožilo štirikratno. Strokovnjaki Združenih narodov so v razpravi »Prihodnja rast svetovnega prebivalstva« ugotovili naslednje: »Plavamo proti toku razvoja, odkrili smo, kako voda narašča, biologija nas pa ni poučila, kako naj ukažemo povodnji, da se ustavi. V prihodnjih 20 letih bomo morali hočeš nočeš najmanj milijardo ljudi več prehraniti in jih spraviti pod streho.« To se pravi, da tako politična pamet kakor člo-večanska dolžnost narekujeta, da je treba sedanjo proizvodnjo živeža podvojiti, ker tudi ne smemo prezreti, da je danes polovica svetovnega prebivalstva nezadostno hranjena. To pa pomeni zlasti v novih državah pritisk lačnih na vlade, naj poskrbe, da bodo imeli dovolj hrane. Mnogi narodi so v zadnjih dveh desetletjih postali neodvisni. Danes je že dvakrat toliko držav članic Združenih narodov, kakor jih je bilo ob ustanovitvi. Zlasti narodi mladih držav v Afriki prihajajo čedalje bolj do spoznanja, da politična svoboda zanje nima prave vrednosti, če so še prav tako lačni, kakor so bili prej, ali pa še bolj; prav tako revni kot prej ali celo še revnejši in torej brez moči v svojih prizadevanjih za boljše življenje. Ljudje danes vedo, da je človeški duh zmožen ustvariti več hrane, da bolezni niso več božja šiba, kot so nekoč mislili, marveč da jih je mogoče zdraviti z zdravili, ki so ljudem na razpolago. Poprej so si marsikaj samo želeli, kar danes nujno potrebujejo. Zaradi pomanjkanja denarnih sredstev je tudi omejeno delovanje Organizacije Združenih narodov, nezadostni so tudi fondi za tako imenovano tehnično pomoč, prav tako razni skladi, ki se ustanavljajo za ta namen. Če je za gospodarsko razvite dežele značilno, kar je rekel že Dag Hammar-skjold, »da nam gre bolje kot kdajkoli«, velja za mnoge dežele v razvoju ravno nasprotno, da jim gre slabše kot kdajkoli. Kaj pomaga, če dežele v razvoju del svojih surovin lahko prodajo bogatim deželam, ko je pa cena teh surovin za 10 do 50 odstotkov nižja, kakor je njihova vrednost. Okrožnica papeža Pavla VI. »O delu za razvoj narodov« govori na več mestih zelo jasno o teh vprašanjih pomoči nerazvitim. Več kot polovica prebivalstva na svetu nima dovolj hrane in čeprav ne umira od lakote, nimajo toliko, kolikor bi potrebovali, da bi se dobro počutili in bili odpornejši pri delu. Letni presežki žita industrijskih dežel so tolikšni, da bi ustrezali zadostni količini kalorij za 450,000.000 prebivalcev. Teh presežkov hrane ni mogoče kar tako razdeliti med lačne. Na razpolago bi jih bilo treba dati vladam dežel, kjer je največ lačnih. Skupiček za to pa naj bi vlade potem uporabile za podporo in pospeševanje lastnega kmetijstva, da bi v prihodnjih letih lahko več pridelovali na svoji zemlji. Edina trajna rešitev bi bila, da vsaka dežela in celina pridela sama čimveč hrane zase. To je vsekakor mogoče, ne da bi morali misliti na umetno pridelovanje hranilnih snovi. Dovolj je možnosti, da s pametno uporabo znanja in sredstev povečamo pridelek na dosedanjih površinah, misliti je pa seveda na to, da bi čimprej pridobili nove po-vršipe. Glede na pridobivanje hrane iz morja ugotavljajo znanstveniki, da smo še na stopnji jamskega človeka. Za hrano v morju se ženemo, namesto da bi jo prigospodarili. Velikanske so možnosti rastlinskih nasadov in gojitve rib v morjih. Tudi izkoriščanje atomske energije v te namene je šele na začetku. Poleg atomske energije poznamo še celo vrsto drugih virov; to so tako imenovani klasični viri energije, ki so hkrati najstarejši in najbolj naravni: sonce, veter in geotermična energija, vročina v zemeljski skorji. Prav dežele v razvoju potrebujejo take vire energije, ki ustrezajo njihovi začetni industriji. Ko govorimo o geotermični energiji, se opiramo na trdne ugotovitve, da te sovpadajo z velikimi vulkanskimi loki, ki se raztezajo od Kamčatke čez Japonsko, Filipine, Indonezijo in dalje preko otočja v Pacifiku do Nove Zelandije, pa od Aljaske na zahodni obali Kanade in Združenih držav vzdolž Mehike, Ekvadorja, Peruja, Čila do Ognjene zemlje, od Islandije prek velike vulkanske verige, ki se vleče po morskem dnu in Tristan da Cunha okrog Rtiča dobrega upanja. Drugi lok teče v smeri velike nižave od Etiopije proti Mozambiku prek Ugande, Konga, Kenije in Tanganjike. Dalje je še neizkoriščeno geotermično področje, ki se razteza od Italije skozi Grčijo in Bližnji Vzhod do Afganistana. Zanimivo je, da je narava shranila geotermično energijo tam, kjer ni nobenih kamni-nastih goriv. Organizacija Združenih narodov ima izdelan obširen načrt, da bo pomagala deželam iskati vire te energije. Naj človek še tako teži za daljnimi planeti, njegov rod je na Zemlji, tu živi in mora skrbeti, da se preživi s tem, kar mu da 25 cm debela zemeljska plast — hrano, obleko in bivališče, ali morje, ki ga je doslej le slabo izkoristil. Sodobni človek lahko pošilja satelite v vesolje in se sam sprehaja po njem, odvisen pa je vsaj do sedaj od tega, kako bo poskrbel za svoj jutrišnji dan na Zemlji. koledar brejosti domačih živali in valjenja perutnine Konec brejosti oz. valjenja Začetek brejosti, valjenja kobile 336 dni krave 280 dni ovce ali koze 147 dni !s 1 *> 1 V3 ' 128 dni zajklje gosi 30 dni race purice 28 dni kokoši ; 21 dni 1. jan. 3.12. 8.10. 28. 5. 8. 5. 31. 1. 28. 1. 22. 1. 8. jan. 10.12. 15.10. 4. 6. 15. 5. 7. 2. 4. 2. 29. 1. 15. jan. 17.12. 22.10. 11. 6. 22. 5. 14. 2. 11 2. 5. 2. 22. jan. 24.12. 29.10. 18. 6. 29. 5. 21. 2. 18. 2. 12. 2. 29. jan. 31.12. 5.11. 25. 6. 5. 6. 28. 2. 25. 2. 19. 2. 5. febr. 7. 1. 12.11. 2. 7. 12. 6. 7. 3. 4. 3. 26. 2. 12. febr. 14. 1. 19.11. 9. 7. 19. 6. 14. 3. 11. 3. 5. 3. 19. febr. 21. 1. 26.11. 16. 7. 26. 6. 21. 3. 18. 3. 12. 3. 26. febr. 28. 1. 3.12. 23. 7. 3. 7. 28. 3. 25. 3. 19. 3. 5. mar. 4. 2. 10.12. 30. 7. 10. 7. 4. 4. 1. 4. 26. 3. 12. mar. 11. 2. 17.12. 6. 8. 17. 7. II. 4. 8. 4. 2. 4. 19. mar. 18. 2. 24.12. 13. 8. 24. 7. 18. 4. 15. 4. 9. 4. 26. mar. 25. 2. 31.12. 20. 8. 31. 7. 25. 4. 22. 4. 16. 4. 2. apr. 4. 3. 7. 1. 27. 8. 7. 8. 2. 5. 29. 4. 23. 4. 9. apr. 11. 3. 14. 1. 3. 9. 14. 8. 9. 5. 6. 5. 30. 4. 16. apr. 18. 3. 21. 1. 10. 9. 21. 8. 16. 5. 13. 5. 7. 5. 23. apr. 25. 3. 28. 1. 17. 9. 28. 8. 23. 5. 20. 5. 14. 5. 30. apr. 2. 4. 4. 2. 24. 9. 4. 9. 30. 5. 27. 5. 21. 5. 7. maja 9. 4. 11. 2. 1.10. 11. 9. 6. 6. 3. 6. 28. 5. 14. maja 16. 4. 18. 2. 8.10. 18. 9. 13. 6. 10. 6. 4. 6. 21. maja 23. 4. 25. 2. 15.10. 29. 9. 20. 6. 17. 6. 11. 6. 28. maja 30. 4. 4. 3. 22.10. 2.10. 27. 6. 24. 6. 18. 6. 4. jun. 6. 5. 11. 3. 29.10. 9.10. 4. 7. 1. 7. 25. 6. 11.jun. 13. 5. 18. 3. 5.11. 16.10. 11. 7. 8. 7. 2. 7. 18. jun. 20. 5. 25. 3. 12.11. 23.10. 18. 7. 15. 7. 9. 7. 25.jun. 27. 5. 1. 4. 19.11. 30.10. 25. 7. 22. 7. 16. 7. 2. jul. 4. 6. 8. 4. 26.11. 6.11. 1. 8. 30. 7. 23. 7. 9. jul. 11. 6. 15. 4. 3.12. 13.11. 8. 8. 6. 8. 30. 7. 16. jul. 18. 6. 22. 4. 10.12. 20.11. 15. 8. 13. 8. 6. 8. 23. jul. 25. 6. 29. 4. 17. 2. 27.11. 22. 8. 20. 8. 13. 8. 30. jul. 2. 7. 6. 5. 24.12. 4.12. 29. 8. 27. 8. 20. 8. 6. avg. 9. 7. 13. 5. 31.12. 11.12. 5. 9. 3. 9. 27. 8. 13. avg. 16. 7. 20. 5. 7. 1. 18.12. 12. 9. 10. 9. 3. 9. 20. avg. 23. 7. 27. 5. 14. 1. 25.12. 19. 9. 17. 9. 10. 9. 27. avg. 30. 7. 3. 6. 21. 1. 1. 1. 26. 9. 24. 9. 17. 9. 3. sept. 6. 8. 10. 6. 28. 1. 8. 1. 3.10. 1.10. 24. 9. 10. sept. 13. 8. 17. 6. 4. 2. 15. 1. 10.10. 8.10. 1.10. 17. sept. 20. 8. 24. 6. 11. 2. 22. 1. 17.10. 15.10. 8.10. 24. sept. 27. 8. 1. 7. 18. 2. 29. 1. 24.10. 22.10. 15.10. 1. okt. 3. 9. 8. 7. 25. 2. 5. 2. 31.10. 29.10. 22.10. 8. okt. 10.9.15.7. 4.3.12.2. 7.11. 5.11.29.10. 15. okt. 17. 9. 22. 7. 11. 3. 19. 2. 14.11. 12.11. 5.11. 22. okt. 24. 9. 29. 7. 18. 3. 26. 2. 21.11. 19.11. 12.11. 29. okt. 1.10. 5. 8. 25. 3. 5. 3. 28.11. 26.11. 19.11. 5. nor. 8.10. 12. 8. 1. 4. 12. 3. 5.12. 3.12. 26.11. 12. nov. 15.10. 19. 8. 8. 4. 19. 3. 12.12. 10.12. 3.12. 19. nov. 22.10. 26. 8. 15. 4. 26. 3. 19.12. 17.12. 10.12. 26. nov. 29.10. 2. 9. 22. 4. 2. 4. 26.12. 24.12. 17.12. 3. dec. 5.11. 9. 9. 29. 4. 9. 4. 2. 1. 31.12. 24.12. 10. dec. 12.11. 16. 9. 6. 5. 16. 4. 9. 1. 7. 1. 31.12. 17. dec. 19.11. 23. 9. 13. 5. 23. 4. 16. 1. 14. 1. 7. 1. 24. dec. 26.11. 30. 9. 20. 5. 30. 4. 23. 1. 21. 1. 14. 1. 31. dec. 2.12. 7.10. 27. 5. 7. 5. 30. 1. 28. 1. 21. 1. Zgornji dnevi ustrezajo normalnemu življenju. Primeri se seveda, da so posamezne domače živali breje tudi več dni, kot nam kaže tabela oziroma koledar. Pri divjih živalih je narava uredila gonjenje tako, da pridejo mladiči na svet v času, ki je za njihov obstoj najugodnejši, domače živali pa, ki živijo v dovolj ugodnih razmerah vse leto, se lahko razmnožujejo vse leto. Znamenja pojatve skozi celo leto kažeta krava in svinja, pa tudi kobila ima to lastnost, le da jo pripuščamo samo v določeni letni dobi. Govedo se goni vse leto; gonjenje traja 1 do 2 dni in se ponavlja vsake tri tedne. Pri govedu je najugodnejši čas pripusta od sredine do konca gonjenja, to je 12 do 18 ur po začetku, takrat je možnost oploditve največja. Ob pravilni vzreji in če je poporodna čišča potekla normalno, se bo krava začela goniti najpozneje drugi ali tretji mesec po porodu, včasih tudi že mesec dni-po porodu; pri takih živalih ni nobenih zadržkov, da jih ne bi pripuščali že ob prvem gonjenju. Kobila se začne goniti zelo zgodaj po porodu, navadno deveti dan; gonjenje pri kobili se potem ponavlja vsake tri do štiri tedne, če se ni obrejila. Kobila se goni 2 do 10 dni, in sicer najbolj v pomladanskih mesecih. V zimskih mesecih se čas gonjenja podaljša ali pa živali sploh ne kažejo znakov gonjenja, posebno tiste, ki delajo ali pa so slabše hranjene. Svinje se gonijo ali bukajo vsake tri tedne (18 do 24 dni), če se seveda v tem času ne obrejijo. Svinja se po porodu goni redno nekaj dni po odstavitvi mladičev; goni se vsakokrat po 2 do 5 dni in jo najuspešnejše pripuščamo dvakrat v tem razdobju, in sicer drugi in tretji dan gonjenja. Trajanje brejosti je čas od oploditve do poroda. Trajanje brejosti je različno pri različnih živalih, razlike v trajanju brejosti pa opažamo tudi pri živalih iste vrste. V ugodnih okoliščinah — če ima žival dovolj prostora, da se lahko uleže in je zavarovana pred morebitnimi udarci sosednih živali, če ima suho čisto steljo, se giblje na 'čistem zraku in ima red v prehrani — je porod vedno prej kakor pri slabši in nezadostni prehrani in ob pomanjkanju drugih pogojev za normalno vzrejo. Poprečni čas brejosti je pri kobilah 336 dni ali 48 tednov (320—355 dni), pri kravi 280 dni (270—300 ali celo 240 do 321 dni), pri ovci in kozi 150 dni (144—152 dni), pri svinji 114 dni ali 3 mesece, 3 tedne in 3 dni (110 do 118 dni), pri zajcih 28 do 33 dni, prav toliko dni traja tudi valenje pri goseh, pri purah 26—29 dni, pri racah 28—33 dni in pri kokoših 19 do 24 dni.