— 171 - \ S i ro t a Anica ilo je popoldan na praznik Vseh svetnikov. Jesensko solnce je še dosti krepko sijalo na zemljo, odeto v svojo žalobno obleko. jfip*Jffi Lahen vetrič je majal drevesom vrhove ter MtsJ&k vrril v zraku odpadajoče lističe v urnem ijSfist Na pokopališču pri sv. Krištofu se je 3p||3| že vse trlo Ijudi, a vedno so še prihajale ">*>*'*'• nove množice. Vsak je hotel obiskati vsaj današnji večer zadnje bivališče svojih dragih ranjkih: Videl si staro, sključeno žcnico in sivega starčka, ne-solega venec ali sveče, da Se enkrat okrasi grob svo-jega nepozahnega sinčka Ondi zopet glej deklico ali dečka, ki gre v spremstvu svoje mamice molil na grob dragega očeta. Veliko Ijudi pa gre tudi iz gole radovednosti gleda.t krasno okinčane grobove in lepe mramornate spomenike premožnejših meščanov. Anica je bila sirota brez staršev. Stara komaj desct let, je izgubila očela, katerega je zasulo v nekcm rudniku v Ameriki, katnor je bil odšel za delom. Eno le(o pozneje ji je umrla pa še skrbna maii. Po njeni smrti se je preselila Anica k svojemu stricu, kjer je bivala še sedaj. Tudi ona je bila danes med množico, ki je hitela proti sv. Krištofu. S povešeno glavico je stopala proti pokopališču, držeč v eni roki venec, v drugi pa za-vitek sveč. Prišedši na grob svoje matere je obesila venec okoli preprostega železnega križa, potaknila sveče po grobu ter jih prižgala s tresočo ročico. Ko je bilo delo končano, je pokleknila na grob, sklenila roke ter se zatopila v gorko molitev. Dolgo, dolgo je tako klečala, in solza za solzo se ji je utrinjala iz lepih oči ter se potakala po licu na grob dragc mamice. Bila je videti kakor kip, iz-klesan iz kamena. Nepremično je klečala^ in le vetrc se je poigraval z njenimi lasmi. ,Oh, mama, draga moja mama !" Tako je vzkliknila večkrat med molitvijo. - 172 — Veter je močneje zavel čez grobove in upihnii svečice na grobu. Anica se je prekrižala, vstala ter jih zopet prižgala. Nekoliko časa je stala pri grobu ter molče zrla okoli po grobovih Nebroj lučic ji je bli-ščalo nasproti, ki so zdajpazdaj zažarele s svetlejšim svitom, potem pa zopet pojemale počasi. Anica je začulila, da je zelo, zelo utrujena. Ozrla se je okoli, ni li kje pripravnega postorčka, kjer bi si nekoliko odpočila, predno odide domov. Tik poleg materinega groba je bil zapuščen, čezinčez s travo prerastel grob, na katerem je stal kamenit podstavek brez križa. Vscdla se je na podstavek, podprla obraz z rokama ler se zamislila. Spomini, lepi in žalostni hkrati, so ji prepredli nedolžno dušo. Vsega se je spominjala, spominjala tako natanko, kakor bi se bilo zgodilo šele danes. Spominjala se je, kako sta včasih z ranjko ma-niico čakali zvečer očeta, da je prišel od dela iz to-varne. In prišel je, utrujen in lačen, ter se vsedel za mizo k skromni večerji. Mnogokrat ji je prinesel sladkih bonbončkov, sadja ali kaj drugega. Nekega večera je prišel ninogo preje kot navadno, žalosten in pobit. nZa božjo voljo, Tone, kako pa da si že priSel ? A)i se ti je niorda kaj pripetilo?" povpraševala je skrbna mati. ,,Ob službo sem, vidve pa ob kruh", je rekel žaloslno oče ter pobesil glavo. In vsi trije so zajokali. Kmalu nato pa je odšel oče v Ameriko za delom . .. Videla je v duhu mamico, kako je potem vsak večer dolgo, doigo v noč sedela ter šivala, da sta se imeli s čim preživiti. Vsak dan s(a pričakovali očelo-vega pisma. Čez tri tedne je prišlo. V njem pa vest, da je srečno dospel v novi svet in da je dobil delo v nekem rudiuku Preleklo je zatem mesec dni, in prišlo je zopet pismo iz Amerike. S tresočo roko ga je mamica odprla ter strmela nekaj časa nepremično v inrtve črke. Naenkrat se ji je izvil bolesten krik iz prsi, pismo ji je padlo na Ila, ona pa je padla v ne-zavest. Bilo je namreč v njem obvestilo o očetovi smrti. Od tega dne pa je mama bolehala, vedno bolj bolchala, dokler je niso položili na mrtvaški oder med štiri goreče sveče . . . — 173 — In ona je ostala sama, tako sama na tem širokem svetu . . . Kako rada bi še enkrat videia svojega očetar — a niti njegovega groba ne ve, da bi ga okrasila s cvetjcm in lučicami. Tam v tujem svetu leži pozabljen. Ob tem spominu jo posili jok. Vzame robec ter si obriše solze. ki so ji lile po licu. Medtem pa se iame mračiti. Ljudje so zapuščali pokopališče. Anica je pa še vedno sedela na prejšnem mestu. Od jokanja pričela jo je boleti glava. Podprla jo jc z roko ter tiščala v robec. In sedela je revica, sedela in — zaspala. Vetrc se je poigraval z njenimi lasmi, in vrba žalujka je povešala nad njo otožno svoje veje ... Kmalu so se ji zapredle sanje v trudno glavo. Sanjalo se ji je, da je zašla v gozdu. Bila je že vsa upehana, a nikjer ni mogla najli prave poli. Napela je zadnje moči ter šla dalje. Pa se ji nekaj zasveti skozi drevje. Stopi par kOrakov naprej in ugleda krasno palačo, lesketajočo se zlata in srebra 5 strahom vstopi pri veiikih vratih. Prišedši v krasno dvorano, obstoji pri vhodu, ker od samega blišča ne more naprej. Nemo gleda ves ta sijaj. Po dvorani pa se sprehajajo množice neznanih Ijudi. Vednobolj se p bližajo te postave v krasnih oblačilih. In ona ugleda med to množico svojega očeta in mater, ki |i z raz-prostrtimi rokami hiti nasproti. Mati jo prime za roko in reče: ,Anica, oh moja Ijuba Anica!". . . Naenkrat pa se prebudi. Oloboko se oddahne ter si pomenca oči. Pred njo stoji stara ženica. ,No, dekle, ali ne greš domov ? Noč bo že, noč! Koliko časa te moram klicati i Videla sem te, kako si zaspala ter sem te prišla zbudit, ker je že hladno, in se lahko prehladiš." ln Anica je vzela molčž venec s križa in je odšla proti domu. ,,Ah, kako lepe sanje sem imela! Da me je mo-rala vzbuditi ta ženica", govorila je sama sebi. Srčno je zaželela, da bi bila pri svoji mamici^ čeludi v hladnem grobu. — 174 — In vrhovi visokih kostanjev ob poti so zašumelt svojo jesensko pesem. Anica pa je stopala počasi s povešeno glavico proli domu. Tihodolski