Važna razsodba. Upravno sodišče je 12. februarja t. 1. izrekla v neki odločbi sledeči temeljni pravni rek: Ako se katera začasno vpokojena učiteljica brez dovoljenja šolske oblasti onioži, se ji izguba pokojnine, dokler traja službena nesposobnost, sploh ne, po dokazani službeni sposobnosti pa le takrat izreče, ako se ji ne da kasneje dovoljenja za možitev. Dcželni šol. svet v Ljubljani je učiteljico Marijo Benedekovo v Kranjski gori začasno vpokojil, in sicer izprva do začetka 1912. S prošnjo z dne 2. oktobra 1910 je imenovana zaprosila okrajni šolski svet v Radovljici za dovoljenje možitve z Ivanom Kačičem v Gorici, in se je zniim dne 20. novembra 1910 poročila, preden je imela dovoljenje za možitev. Z odlokom deželnega šolskega sveta v Ljubljani z dne 20. marca se je imenovani v zadevi njene možitve naznanilo: Po paragrafu 58. postave z dne 30. julija 1900 se smatra kot prostovoljna odpoved siužbe vsaka omožitev iičiteljice, ki steri to brez dovoljenja okrajnega Jolskcga sveta, ip prostovoljna odpoved službe jo oropa pravice do vpokojitve. Ministrstvo za bogočastje in uk ni ugodilo rekurzu učiteijice proti tej odločbi deželnega šolskega sveta na podlagi od nje doprinešenih razlogov, pač pa upravno sodišče, ki pravi: Ako predpisuje § 58., da morajo imeti učiteljice dovoljenje za možitev, in se smatra možitev brez dovoljenja kot prostovoljna odpoved službe, tedaj je pač tako po besedilu dolocbe »se smafra kot prostovoljna odpoved službe«, kakor tudi po vzrokih, na katerih temelji ra določba. nedvomljivo, da se ta določba ne nanaša na učiteljice, ki so v času njihove možitve že trajno vpokojene, ker pi;i teh ne more priti prostovoljna- odpoved niti v poštev in tudi ni uvideti, zakaj bi postava možitev zabranievala tistim, ki se ne morejo več uporabiti aktivni v šolski službi, zatorej tudi nobeni službeni oziri možitev ne morejo preprečiti. Res pa je, da se začasno vpokojene učiteljice ne nahajajo v popolnoma enakem položaju kakor trajno vpokojene. Sicer so tudi one vpokoiene, toda šolska oblast si je pridržala pravico, jih reaktivirati v slučaju, da se njihovo aktivno službovanje zadržujoče ovire odstranijo. Zato se mora tudi pritrditi, da se razteza zapoved zsdržana v § 58., zaradi katere se mora za dovoljenje možitve prositi, tudi na vse začasno vpokojene učiteijice; sicer bi bila šolska oblast prikrajšana v pravicah glede zopetnega nastavljenja učiteljice pri zadobitvi službene usposobljenosti zaradi drugih, iz njene možitve nastalih zaprek. Toda pravni učinki brez dovoljenja sklenjenega zakona ne morejo priti v poštev tudi pri samo začasno vpokojenih učnih osebah tako dolgo, kakor traja njih službena ne- sposobnost. Zakaj ravno tako dolgp se nahajajo v istern položaju, kakor stalno vpokojene učne osebe. Ne v njihovi poroki, ampak v njihovi nezmožnosti leži zapreka za njih znpetno uporabo v šolski siužbi. Če traja službena nesposobnost delj časa, se torej tudi ne more reči, da so se zaradi njihove poroke odipovedali službi, šolska oblast se je velikoyi|č že za dobo službene nesposobnosti odreklaslužbenemu delovanju, kar lahko le takrat prekliče, kadar zopet nastopi službena usposobljenost. K temu nride še, da se ie taki učni csebi žc prisodila pokojnina za čas službene r.esposobnosti, in da se ji ta ne more odtegniti tudi pred zadobljeno službeno zmožnostjo. Pri tožiteljici pa ni dokazano, da je zadobila zoTožnost zopet izvrševati .šolsko službo. in zaradi tega ne morejo šolske oblasti izvajati konsekvenc iz brez dovoljenja sklenjenega zakona, dokler traja službena nezmožnost; ti nasledki bi se v ozir jemali le po zadobljeni službeni usposobljenosti in pri odločitvi vprašanja, čc se ne bi dalo naknadno dovoljenje za zakon. —c.