809
T. KERMAUNER,
NA POTI K NIČU IN REčI
Kermaunerjevi eseji o štirih sodobnih pesnikih in o njihovih zbirkah so brez dvoma le ena izmed možnih interpretacij pesniškega jezika, besede, misli in podobe. Avtor je naslovu svojih esejev pripisal tale podnaslov — Porajanje reizma v povojni slovenski poeziji. V spremni besedi pa je pojasnil metodo svoje znanstvene analize z besedami: »Nisem stal — in ne stojim — na nobeni ideološki poziciji, ki bi to, kar ji je blizu, sprejemala, vse ostalo pa odklanjala. Skušal sem biti do vsega pesniškega gradiva in do zgodovine pomenov, ki se skriva za njim, povsem neoseben, ,objektiven', z eno besedo: ravnal sem kot znanstvenik. Namen mojih analiz je: odkriti dejansko zgodovino povojne (pa tudi celotne) slovenske poezije, njene notranje pomene, zveze med posameznimi pesmimi, razdobji in poezijami. Obdobje, ki ga imenujem reistično, se mi iz vseh teh analiz kaže kot logično    in    smiselno    nadaljevanje
prejšnjih obdobij (struktur), iz njih kontinuirano raste (ne glede na svojo ideologijo, po kateri se re-istični svet začenja ab ovo z letom nič) in tako rekoč sklepa razvojno linijo slovenske poezije kot njen skrajni konec«
Reistično obdobje v sodobni slovenski poeziji je tedaj pogojilo v Kermaunerjevih esejih reistično analizo in vrednotenje, ki pa seveda ne želi in ne more imeti nikakršne zveze s tako imenovano normativno estetiko in kritiko. Kermaunerjeva analiza našteva, ugotavlja, izbira in pregleduje pesniško gradivo, do posameznih primerjalnih zaključkov in sodb pa se povzpne le v krogu obravnavanih štirih pesnikov ali pa le izjemoma zunaj   kroga  četverice.  Iz
Kermaunerjevega pripovedovanja bralec ne zve, ali je kritiku pomembnejši ta ali oni iz izbrane četverice, niti ne spozna, kateri pesniški izraz je   tudi   v  idejnih   okvirih   reistične
Taras Kermauner, Na poti k niču in reči. Str. 200. Založba Obzorja. Maribor 1968.
Bojan Stih
810
poezije najbolj avtentičen in zaključen. Izogibanje normativni selekciji in opredeljevanju avtohtonih pesniških vrednosti je vsekakor poglavitni metodološki namen Kermaunerjeve analize; to bo namesto našega avtorja moral opraviti kdo drug, najverjetneje bodočnost, ki pa bo seveda morala upoštevati selekcijo, izvedeno v sodobnosti in v zgodovini.
In vendar je treba ob Kermauner-jevi knjigi zastaviti vprašanje: ali se je zaradi reistične revolucije v filo zofiji, prozi, poeziji in dramatiki spremenilo tudi umetniško bistvo dramatike, filozofije, proze in poezije ali pa so se spremenili samo vsebina, oblika in smoter (smer) umetniške izpovedi in spoznanja? Kolikor je mogoče razbrati iz dosedanjega gradiva sodobne slovenske, pa tudi svetovne poezije, bi najbrže smeli trditi, da sta se spremenili zgolj vsebina in oblika, ne pa tudi funkcionalno in umetniško bistvo poezije. Tudi reistična poezija poizkuša spremeniti svet in človeka, čeprav se njeni ideologi zatekajo k trditvi, da namen reizma v filozofiji in umetnosti ni preobrazba in sprememba sveta. V volji in želji spremeniti svet (čeprav skozi prizmo ugotavljanja in registriranja niča in reči) se sodobna reistična poezija prav v ničemer ne razlikuje (mislimo seveda zgolj na njen funkcionalni sistem) od realistične, romantične ali klasicistične poezije, še najmanj pa od »humanistične« volje poboljšati to, kar je slabega, neosveščenega in neprisotnega.
Zato se tudi v odnosu življenje— poezija ali pa v odnosu nič—anti-poezija ni dogodilo ničesar bistveno novega; kar pa se je spremenilo, in na  te  spremembe  tudi  reagira mo-
derna poezija, smemo uvrstiti v sklop realnih življenjskih in družbenih dejstev okolja, stvari (reči), ki obdajajo človeka in ga poskušajo obvladati. Porajanje reizma v umetnosti ni nekaj povsem novega, zasledimo ga že v slikarstvu Hieronimusa Boscha kot pojav v območju modernega, nekon-vencionalnega in antitradicionalnega. Kermaunerjev objektivni ali znan-stveniški odnos do reistične poezije je v svojem jedru esejistično filozofska akumulacija besed, pomenov, dejstev in reči. Njena zveza s poezijo pa je zagotovljena samo toliko, kolikor se naslanja in črpa svoje ideje iz besed in metaforike v pesniškem gradivu Krambergerjeve, Ša-lamunove, Zagoričnikove in Rotar-jeve lirike. Vsekakor pa bi bilo zanimivo zvedeti za Kermaunerjevo stališče, kakšen je na primer odnos med porajanjem reizma v sodobni slovenski poeziji in pa Kosovelovimi Integrali. In pa, ali sta se ekspresio-nistična lirika in poezija socialnega protesta dvajsetih in tridesetih let razvili v mejah istega zgodovinsko-jezikovnega prostora in izročila, v katerem se danes razvija reistična poezija. In kakšne so razvojne zveze reistične poezije s poezijo Minattija, Zlobca, Kovica, Pavčka, Krakarja in Menarta? In prav tako bi smeli vprašati — zlasti če je vse, kar je tudi vprašljivo — ali je porajanje reizma v povojni slovenski poeziji res pot k niču in reči, ali pa je to morebiti iskanje poti vstran od niča in od reči. Razmišljujočemu človeku se ponuja spoznanje, da poezija omenjene četvorice priča o begu pred ničem in o uporu proti reči. Dejal bi, da Kermaunerjevi eseji volens-nolens, to misel potrjujejo.
Bojan Stih