Barbara ARS AMATORIA - ŠEGA ČEH TRD PREVAJALSKI OREH? Ko se prevajalec loteva svojega prevoda, še zlasti če gre za antično poezijo, mora najprej prezreti tisti znani in za njegov trud zelo nespodbudni itali- janski aforizem »traduttore traditore«, ki ga nemalokdaj sili k temu, da bi že na samem začetku opustil vsako upanje na uspeh. Nasploh so zelo redki tisti prevajalci literarnih umetnin, ki povsem neopazno »izdajajo« izvirnik. Da bi se torej izognili začetniškim spodrsljajem, je treba, pač glede na vrsto literarnega dela, ki ga prevajamo, in glede na ciljno občinstvo, ki mu je prevod namenjen, izbirati med tistimi tremi najosnovnejšimi definicijami prevoda, kijih običajno navajajo tudi leksikoni literarne teorije, ko defini- rajo prevod kot literarno teoretični pojem: 1) da bolj ali manj dobesedno prevedemo izvirni pomen besedila, pri čemer seveda upoštevamo sintakso, gramatične zakonitosti, govorne značilnosti in idiome jezika, v katerega besedilo prevajamo; 2) da poskušamo - to je neizogibno pravilo še zlasti za leposlovne prevo- de - v prevod presaditi tudi duha in slog izvirnika, tako da iščemo, kolikor je to pač le mogoče, primerne ekvivalente v sintaksi, gramatiki in idiomih obehjezikov; 3) tretja možnost pa je svobodnejša adaptacija izvirnika, ki sicer obdrži duha in smisel izvirnega besedila, lahko pa pri tem prevajalec bistveno spreminja slog, strukturo, gramatične značilnosti in seveda tudi idio- me, značilne za izvirnik. Prevajalec se mora torej odločiti za neko prevladujočo osnovno smer- nico, kajti vsaka od njih ima svojstvene značilnosti; in čeprav se marsikdaj zgodi, da v istem prevodu uporabljamo kombinacijo vseh treh (k temu nas največkrat prisili metrum), mora prevajalec vendarle stremeti k temu, da pusti na tekstu enoten pečat in da besedilo ni razbito na posamične pasu- se, ki bi se med seboj preveč razlikovali po različnih prevajalskih prijemih. Še posebej občutljiva za prevajanje je seveda antična poezija. Pogosto se pojavlja vprašanje, ali je sploh smiselno v slovenskih prevodih ohranjati arhaične metrične oblike. Ali je prav, da se marsikdaj tudi na račun vsebi- ne, katere duha in najrazličnejše odtenke bi bilo mogoče veliko bolj pre- pričljivo izraziti v svobodnem verzu ali morda poetični prozi, uklepamo v Keria II - 2 • 2000, 37-40 38 Keria II - 2 • 2000 tako ali drugačno ritmično valovanje, kije zlasti sodobni slovenski poeziji dokaj tuje? Ni povsem odveč vprašanje, ali ne bo marsikaterega bralca (in bralcev zahtevnih tekstov je pri nas vedno manj) od branja prevoda antič­ ne literarne umetnine odbila prav metrična oblika in z njo vse konceden- ce, kijih mora zakonitostim metrične oblike na ljubo prevajalec napraviti na račun berljivosti besedila. Eden ključnih problemov je besedni red: ok- lepajoča stava, denimo, je bila v antičnem verzu prefinjen stilistični pri- jem, kije dajal verzu še poseben čar in vsebinski poudarek, v slovenščini pa je ločitev substantiva od njegovega atributa okorna in nerazumljiva. In togi pentameter: kako težko je včasih najti slovensko besedo, ki bi imela naglas na zadnjem zlogu, in to kljub razmeroma pogosto gibljivemu naglasu; se pa zgodi, da je beseda naglašena na zadnjem zlogu prav takrat, ko bi jo prevajalec tudi zaradi vsebinskega poudarka nujno potreboval na začetku verza. Po drugi strani pa lahko razmišljamo takole: slovenščina je morfološ- ko izjemno gibčen jezik, po čemer se bistveno razlikuje od prevladujočih evropskih živih jezikov. Če je torej prevajalec s svojo iznajdljivostjo sposo- ben sodobnemu bralcu predstaviti ne le golo vsebino antične pesnitve, ampak tudi njen ritem, po kateremje občinstvo v antiki prepoznavalo do- ločeno literarno zvrst, potem seveda to pomeni, da so slovenski prevodi, ki ta avtentični ritem ohranjajo, bliže izvirniku kot ostali evropski prevodi antične poezije, katerih jeziki so za to možnost osiromašeni. Antična poe- zija namreč ni gola vsebina pa tudi ne gola forma. Je prepletanje vsebine, specifičnega ritmičnega valovanja in zvoka, če niti ne omenjamo ostalih pestrih stilističnih komponent antične poetike. Skratka, izjemno prefinje- na kombinacija najrazličnejših pesniških prijemov, tudi takih, ki so sodob- ni poeziji tuji, in prav zato tako težko prevedljivi. Primer: zvok predstavlja- jo pogoste in premišljene aliteracije. Prav te so zelo trd prevajalski oreh (npr. kopičenje temporalnega adverba tum. Ovidij verz zelo pogosto zače- nja s tum (včasih ga kombinira s tune, ampak kvečjemu po tretji ponovitvi tum, kar pomeni, daje imel antični pesnik povsem drugačen občutek za enoličnost od slovenskega). Včasih želi Ovidij z adverbom tum ustvariti tu- robno, temačno vzdušje, včasih samo pritegniti pozornost, pričarati nape- to ozračje, ko se dogodki naglo vrstijo. Ponavljanje tega adverba oziroma njegov zvok nam vzbuja reminiscenco na afriške bobne. V slovenščini pa imamo namesto tega pozornost zbujajočega »tam-tam« na voljo samo dva predolga, dvozložna adverba; tum namreč lahko prevedemo le kot» takrat, tedaj« (če ne omenjamo prevoda »v tistem hipu«, kije neustrezen tako po melodični kot po metrični plati). 'A' je sicer temen vokal, vendar ne us- tvarja enakega razpoloženja kot latinski 'u'. Dvozložna beseda torej in še zvočno neustrezen vokal! Iz tega sledi, da kopičenje enega ali drugega od slovenskih adverbov nikakor ne ponazarja vzdušja v izvirniku, ampak je - Barbara Šega Čeh, Ars amatoria - trd prevajalski oreh? 39 še zlasti za neposvečenega bralca ali poslušalca- kvečjemu moteče in nera- zumljivo. Vzemimo še zelo pogosto rabljeni adverb saepe-. ker ga največkrat po- trebujemo na začetku verza, ga v slovenščino prevajamo kot »Često«, kar je morda že nekoliko preveč arhaičen, izrazito knjižni izraz, povrh pa še malo diši po hrvatizmu. Lahko ga prevedemo tudi kot »pogosto«, ki pa se kot na sredini naglašena trozložnica težko prilega metričnim zakonitostim, zlasti pentametru; tretja možnost, bolj pogovorni »marsikdaj«, se zdi v prvem hipu vabljiva, češ, ta adverb bo mogoče naglasiti na prvem ali pa na zad- njem zlogu in tako bi bil v daktilskem metrumu vsestransko uporaben. Žal je beseda naglašena z dvema krativcema na obeh 'a' in je zato v daktilskem metrumu povsem neuporabna. Ostane nam torej samo še četrta možnost, »večkrat«, beseda, kije sicer primerno naglašena glede na zakonitosti ele- gičnega distiha, vendar prepogosto ponavljanje iste besede na začetku ali znotraj verza, kar je sicer značilen slogovni prijem v antični poeziji, v slo- venskem prevodu spet pušča vtis okornosti in neiznajdljivosti. Glej, da seznaniš pred tem se s služabnico svoje izbranke; z njenim zavezništvom res laže prišel boš do nje; takšno izberi, da njena gospa ji globoko zaupa, tvojo igrivo skrivnost hkrati naj čuva zvesto. Njo moleduj in njo podkupuj z obljubami vneto, če bo le voljna, prek nje zlahka dosegel boš cilj. Ona (tako kot zdravniki) izbrala bo pravi trenutek, kadar dovzetno gospo slast bo skušnjave obšla. Duša takrat bo dovzetna, ko vrele prebujne besede bodo iz nje kot iz tal mastnih bohoten posev. Kadar srce je veselo, sproščeno, kar samo odpre se, Venera spretno takrat z laskanjem splazi se vanj. Troja potrta nekoč se je Grkov branila z orožjem; slepa od sreče čez prag konja z vojščaki spusti. Išči priložnost takrat, ko žensko mori ljubosumje; sile napni, da čimprej podlež dobi, kar mu gre (I, 351-366). Eden najtrših prevajalskih orehov v rimski ljubezenski poeziji pa je Amor, Ljubezen kot personifikacija, in ljubezen sama. Ovidij stalno pre- pleta obe ljubezni: včasih grenko, včasih prekipevajoče čustvo in boga, ki ga sproža, boga, ki je poosebljena nedolžnost in razposajenost, ne da bi kdaj prestopil mejo hudobije, čeprav seji pogosto tesno približa. Kako naj torej prevajalec z našo »ljubeznijo«, kije »neustreznega« spola, kije troz- ložnica ali celo štirizloznica, pričara vso čarobnost grškega mita, zakoreni- njenega v resničnosti? 40 Keria II - 2 • 2000 Tudi za mizo v gosteh se priložnost kar sama ponuja; tam razen vina morda našel boš zase še kaj. Večkrat je Amor zardeli privil tam opitega Bakha k sebi z ljubečo rok6, zgrabil ga prav za roge, kadar Kupidovo žejno perut oškropilo je vino, kakor omamljen obždi tam, kamor stopil je prej. Sicer otrese si brž perutnice, še vlažne od kapelj, a če ijubezen srce zgolj oškropi ti, je križ. Vino duhove mehča in razvnema jih v strasti goreči, skrb se razblini kot dim, v vinskih se čašah stopi. Smeh se razvname potem in takrat se revšč opogumi, zgine gorje in skrbi, čelo takrat se zgladi. Duša razveže takrat se v iskrenosti, kakršno iščeš danes z lučjo, in le bog zbija zvijačnost iz glav (I, 229-240). Kljub pestrim naglasnim možnostim in slovenskemu besednemu za- kladu, ki nedvomno ponuja možnost izbire, se je torej marsikdaj treba udi- njati predpisani metrični obliki, kiji, prevajalcu in bralcu v tolažbo, Ovidij pripisuje, daje v njej mogoče zvedeti vse o ljubezni: Kam po deklč, ki jo ljubiš, in kje naj razpneš svoje mreže, Talija vse ti pove z vprege neskladnih koles (I, 263-264). Upajmo, da bo slovenski bralec dovolj vztrajen in potrpežljiv, da bo lahko užival ob slovenskem prevodu v vseh dimenzijah antičnega izvirni- ka. Te veličastne dimenzije pa seveda hočeš nočeš omejuje sposobnost pre- vajalca. Naslov: Barbara Šega Čeh Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, Aškerčeva 2 SI-1000 Ljubljana