Dobrovoljen opomin
'""        za v olj  cepljenja  koz. ^^)
V Ljubljani imamo že več mescov dosti kozavih otrok, pa tudi več odi as ceni h je zboieio za kozami. K sreči ta letošnja  ka<?a  ni tako hudobna, da bi ljudje zlo merli po nji.
Ker morebiti tudi drugod se nahaja ta bolezen ali ate^ne se le priti  drugam, naj omenimo nekoliko o  nji.
Cioveske koze so p tuj a bolezen, ktera je bila iz j u-trovih dežel, posebno ob križarskih vojskah, v 10. in 11. stoletji v nas del sveta (^Evropo) zanesena in je odtistihmal se u d o tn a č i i a pri nas. Jutrova dežela je sploh mati mno»:ih hudih bolezen. Pred 800 leti tedaj Evropejci nismo nič vedili od koz kakor tudi od fraucozov, kolere itd. ne. Ro so se pa priteple koze k nam, se je navadno vsake 4 leta vlekla strašna ku;;a po Evropi iri za kozami je uiiierlo tisoč in tisoč ljudi; kar jih je prebolelo, so imeli spraskane iu niaro<raste obraze,  da je  bilo ^erdo  viditi, so oslepeli itd.
Previdnost Božja je hotla, da se an^fležkemu zdravniku Edvard Jenuer-u je leta 1797 naključilo, da je v nedolžnih kravjih kozah najdel pripomoček zoper grozovite človeške koze. Komur so kravje koze stavili, je večidel bil obvarovan hude človeške ku^e. Tako je krava postala velika dobrotnica človeška. Otrokom cepljene kravje koze so dajale potem ivarino (materijo), s klero še večidel  sedaj  stavijo otrokom  in odraščenim  koze.
IJrusfo pot bomo omenili več o kozavi bolezni, danes opominjamo starše in pa dru^e le te^a, kar je pred vsem treba.
Koze 80  nalezljiva  ku^a , tedaj je
perva potreba: kozave^ra človeka tako dol5;o, da se niso koze popolnoma olušile, ločiti od vseh drugih in sra Hame<ra imeti v izbi, ne presoparni in ktera se vsaki dan H čisto  sapo navda;
druffo je, da se koze vdrug:ič stavijo otrokom, pj-j kterin se no vidijo znamenja očitno, da so se jih vpervo stavljene koze prijele in so tedaj v nevarnosti vdrusfo zboleli. Ker pa se človek po preteku kakih let ves prerodi in prenaredi, z^ine tudi s tem moč pred več leti stavljenih koz, kar se po skušnjah zdravniških po preteku 10 ali 12 let zarodi, — torej je treba, da si tudi odraščeni dajo vnovič staviti koze ali se „revakcinatl." lla to more vsak lahko storiti, skerbi vlada sama, ktere naloga je skerbeti  za zdravje ljudstva ;  le   ubo«:ati jo je  treba.
(Konec prihodnjič.)
-----   408    -----
*) Koze, koze, se tu in tam po Slovenskem tudi osepnice imenujejo; osepnice, pa tudi boginje jim pravijo tudi 8erbi, Rusi in Poljaci pa os pa.
416
Dobrovoljen opomin
zavolj  cepljenja koz.
(Konec.)
Le ho stavljene koze tolikšna dobrota za narod človeški, kako pa je to, da že dolgo ni vsakdo prepričan tega? Ni težak odgovor  na ta  ugovor.
1.    Nekteri pravijo: ?,saj tudi našim starim očetom niso stavili koz, čmu tedaj nam?" Kaj tacega le govore tisti, kterim je svet opažen s steno, ktera jim brani pogled v stare čase nazaj; taki ne vejo, kar smo že natanko dokazali, da nekdaj pri nas ni bilo koz, da ta strašna kuga se je iz jutrovih dežel pri tepla k nam in vdo-mačila po tem pri nas, in še le ko je pomorila veliko milijonov ljudi, je zoper to kugo dr. Jenner iznajdel pomoček, ki obstoji v cepljenju nedolžnih kravjih koz, ktere se stavijo same  kakor sne so, ali  pa iz cepljenk otročjih.
2.   ISekteri celo blodijo, da prave koze so zato dobre, da se truplo po njih i z čist i. Kratkovidna pamet, ki tako govori! Po tem takem bi si mogli tudi želeti, da nas vse gerde bolezni in kuge napadajo, da se bomo iz čistili po njih! Naši stari očetje so bili nek veliko močnejši in zdra-viši kot mi, in vendar se niso čistili po kozah, ker še koz poznali niso. Zakaj se bomo mi dajali čistiti po taki gerdi ptuji bolezni, ktere se lahko obvarovamo, da se nas ne loti, nas v jamo ne spravi ali saj  ne ogerdobi?!
3.   „Saj ue pomagajo vselej — pravijo drusri — ker skušnje kažejo, da tudi take, kterim so koze stavljene bile. napadajo vendarle prave kužne koze." Tega ne moremo in nočemo tajiti. Res je , da se kaj tacega primeri. Al to je vendar le bolj redko. Ce ta primerek podira zaupanje na t-tavljene koze, niso one tega krive, ampak njih prenapeti 'zagovorniki, ki so nekdaj preveč obetali, ko so rekli, da gotovo vsak je obvarovan kužnih koz, kteri stavljene ima, za vse svoje žive dni. To ni res, — resnica je le, da skor vsak je po njih obvarovan kužuih koz, in če ga tudi ta kuga napade, po stavljenih kozah pride tako ob moč, da jih večidel vsak potem lahko prestoji, in kakor cepljeno sadno drevo ne rodi več lesnik, tako tudi s kozami cepljeno truplo ne  več divjih , pravih  koz.
(Konec prihodnjič.)
424
Dobrovoljen opomin
z a vol j  cepljenja koz.
(Konec.)
4.   Da se pa to, da stavljene koze ne varjejo človeka, primerja večkrat, kakor bi se imelo primeriti, po pravem cepljenju koz, so mnogokrat matere same krive, ktere, ko so komaj z otrokom zdravnika herbet pokazale, ali kadar se cepljenke prikažejo, izpraskajo v neumni svojoglavnosti mozoljce, in tako vničijo stavljeno seme, da ne more dozo riti in truplo navdati s tisto močjo, ki naredi, da se ga kužne koze prijeti ne morejo.
5.  Tudi vsako truplo ni vsaki čas pripravno sprejeti stavljenih koz, kakor tudi ni vsaka zemlja vsaki čas pripravna, da bi kalilo vsejano seme v nji; primeri se tedaj tudi pri kozah, da so sicer cepljene bile, pa se niso prijele, ali če so se prijele, vendar niso prav kalile. Zato je postava dana, da čez 8 dni matere imajo otroke zdravnika ogledati dati, da vidi, ali so se cepljenke prav prijele ali ne. Ce pa nečimerne matere ne dajo zdravnika otroka več viditi, kdo je kriv, ako ob kozavi kugi njih otroci zbole? Ali so koze po tem te nesreče krive? Nikdar ne, le nemarnost m a t e r n a.
6.   Nekteri pravijo: „lepo reč smo dobili po stavljenih kozah: bezgavk (škrofeljnov), grint iu več družin bolezin ni bilo kdaj, dandanašnji pa je toliko čmeruih otrok. To vse so nam prinesle stavljene koze." Kako ste vendar kratke pameti, ki tako modrujete! Res, res je, da je dandanašnji več bolnih in čmernih otrok. Pa zakaj? Zato: ker je več otrok na svetu. Nekdaj, ko ljudje niso vedili za to pomoč, ktero danes imamo v cepljenju dobrih koz, so po-grabile kozje kuge strašno veliko otrok, in najraje so napadale bolj boleh ne; — zdaj vsi ti ostanejo pri življenju; ali je tedaj čudo, da je dandanašnji več čmernih otrok, bezgavk, grint itd.? Kdor ima več otrok, ima tudi večkrat bolezen v hiši; kdor ima veliko živine, ima tudi večkrat ktero bolno, kakor tisti, ki ima le po 2 ali 3 repe. Kdor tedaj le enmalo rajtati zna, bo lahko to zrajtal na perstet Treba pa je vselej, da zdravnik jemlje cep od popolnoma zdravih otrok, da se s čepom ne zmeša druga bolezin, kar je lahko mogoče iu se je žalibog! že večkrat primerilo. Zato mora zdravnik vest imeti, da jemlje le zdravo seme!
7.  Ena pa je še gotova. Pravijo: vsak človek se spremeni v 7 letih, to je, vsaka živa stvar se predela po več letih (čeravno ne morebiti v 7 letih), ker življenje je po ker v i vedno in neprenehano prenarejanje trupla; vsak trenutek se loči po nevidljivih potih na vsaki pičici trupla kaj, in se nadomestujo z drugo novo robo. To vsak ve, da vse to, kar povžijemo, ne gre od nas, dokler smo zdravi,
425
ampak večina povžitega se predelajo v kri, iz kervi v meso, kožo, kite, kosti itd. Ker se tedaj take velike premembe neprenehoma na skrivnih potih v nas gode, se ni čuditi, da tudi tista stvar, ki je v nas prišla po stavljenih kozah in nas je več let varovala kužnih koz, se med tem nekoliko spremeni, oslabi, in da tedaj po preteku kakih 10 ali 12 let, kakor skušnje uče, nismo več tako gotovo obvarovani kozave kuge. In kaj izvira iz tega? Nič dru-zega, kakor to: da je potreba ali saj dobro, da po preteku 10 let ponavljamo cepljenje koz, kar se v zdravniškem jeziku pravi reva k čina ti, in je posebno takrat potrebno, kadar razsajajo prave hude koze v deželi, naj je letni čas kakoršen koli, pozimi, poleti itd. — „Po tem takem pa ne bo konca ne kraja tega cepljeuja" — nam zna kdo reči. Počasi, prijatel! Kar se godi kakih 10—12 let, to ni vsaki dan. Tudi cepljena koza ni — konj! Cepljena koza te ne verze v posteljo. Morebiti se te vdrugič tudi se ne prime ne; to je znamenje, da si še po pervem cepljenju zavarovan.
Lepo prosimo, naj rodoljubi razširijo ta nauk, kar najbolj morejo med ljudstvo, ki potrebuje podučenja v svoj lastni prid.