Vojeslav Mole: Julij Slowacki: V Švici. 593 Julij Stowacki. V Švici. Ob stoletnici pesnikovega rojstva poslovenil Vojeslav Mole. Ta prevod je posvečen Tebi, Ela! I. 6dkar izginila kot zlati sen je, žge žalost me, polni me hrepenenje; ne vem, zakaj s pepelov moja duša med angele se vzpeti k njej ne skuša? Zakaj ne zleta za neba granico, da se spoji s to ljubljeno devico? II. V gorah je švicarskih nekje kaskada, kjer Aar z voda blestenjem sinjim pada. Poglej opojni blesk nad vodnim hrumom, tam vidiš v pari mavrico nad šumom? V meglah srebrnih cela se razveša, ne vzburi nič je in je nič ne zmeša; le včasih jagnje samo snežnobelo gre skozi mavrico, na kraj doline cvetoče rože trgat in leščine; golob, ki vode se mu zahotelo, kot da s tem zlatim bleskom se pohvali, tam preleti in v blesku se zrcali. Tam sem jo vzrl, v Ijubavi vzplamenel sem! Da je iz mavrice prišla, verjel sem, s potoka pen — in verujem do konca; tak jasna bila je od žarkov solnca! tak je blestela v angelskem sijaju! tak je žarela vsa v zenic smehljaju! — Ko so oči uzrle las zavoje, zaljubile so v njej oči se moje; a za tem čutom, ki ljubav ga sluša, je šlo srce, za srcem šla je duša. Tak naglo je začel roman brsteti, da čez prepad sem hotel k njej zleteti, »Ljubljanski Zvon" 10. XXIX. 1909. 38 594 Vojeslav Mole': Julij Siowacki: V Švici. ker bal sem se, da kot prikazen pade, — še predno duša krikne, iz sna zbudi se —, v prepast, v to mavrico, na dno kaskade in zgine in ugasne, raztopi se. Boječa sanja dušo je zakrila, ker že sem ljubil, že je moja bila. Tak prvič srečal samo pod obokom, pod mavrice sem sinje-jasnim lokom; zavel v me dih ljubavi čarujoči, obstal pred njo sem in povesil oči . . . III. In šel za njo sem čez gore, doline in šla sva skupaj v vznožju te lavine, kjer sneg kot plosko veslo do človeka stopinj, kot velikansk delfin prihaja; s srebrnih mu nozdrvi para vstaja, a Rhone iz žrela sinjega priteka. Še vem . . . tam v jutru sva soparnem bila. S šepetom sva dve srni preplašila; in kot da vesta o človeški sreči, obstali blizu zlati sta, blesteči, potopili pogledov bliskavice v devojke moje sinje sta zenice; v obraz sta zrli nepremično njeni in glava h glavi sta ložili sebi. Dejal sem: Zaljubili sta se v tebi! Dejal sem . . . Raz zaprti ustni njeni smehljaj njen prvi priletel je k meni, ah, priletel je, s poti se vrnil je, med rože, bisere se v gnezdu skril je; a ko ugledal je pogled moj smeli, spremenil v rožo ji obraz je beli. A veste? Ni tak v srce segajoča rdečica cveta svežega poljoča; tak ne zadivlja potnika kraljica nadalpskih gor, sneženih gor devica, ko ji pod solncem rdijo bela lica: kot ta rdečica brez sramu in greha, rojena na obličju iz nasmeha. Vojeslav Mole: Julij Slowacki: V Švici. 595 In bila srečna sva tedaj in sama, vozeč se v gorskih jezer blesku sinjem. Ne vem, če ladja bila je pod nama, ker z duhi skoraj sem začel živeti, hoditi po vodah, skoz vzduh leteti, a ona me vodila je povsodi! Ah, bila kakor snežni je labodi, bila je jezera kraljica bela; leteč je plula — ladja z njo letela, za ladjo jasnost se safirna sula, za to jasnostjo ribe so hitele, iz valov so do nje se kdaj povzpele: In s takim spremstvom sva obdana plula, smejala v bleskih se krajine sinje. Ker bila kakor vodne je boginje: golobje so ji vlekli voz, delfini, kristalne je palače tam v globini in v noči krone mesečne imela ... Z menoj storiti mogla, kar hotela. V. Nekoč sem mislil si pol ure cele, da v njej se angel božji ne usmeha, spovedal sem potem se tega greha — O čujte! — V vznožju Tellove kapele na kamen prva plaha je skočila, in da me ljubi, glasno zgovorila. In znova je poslala nad vodo me; odrinila čolnič je z grudjo belo . . . A jaz — ah, kaj je v meni zagorelo! Kaj angeli ponesejo v nebo me? Grmeči val me jezera zagrne, v usmehih se naročje mi razgrne? Kaj taja se srce kot led razgreti? in more duša s krili se povzpeti? Kaj v njo je angel stopil poln blestenja? Nasmehov polna je in hrepenenja? Vsa čuvstva pala so v šumečem letu 596 Vojeslav Mole: Julij Slowacki: V Švici. na srce, kakor v jati golobice, da krila mijejo, pijo solzice in čiste razletijo se po nebi . . . V tem čoln z menoj poklicala je k sebi. In cula jo je ladja, pohitela in sama s sinjih vod k njej poletela . . . VI. Pod skalno steno in tišino borov stoji tišine polna in kolorov kapela Telia. Tam je prag nad vali, kjer prvikrat izrazi so izdali, da v srcih davno se ljubav že krije. A pod tem pragom se na vodi vije blesk smrek, ki zibljejo se vrh modrine, in senca skal; tam zrla sva v globine, ko sva izdajala, kaj duša skriva. A pod tem pragom val tako se zliva, tako se giblje, ziblje, plove, mami, da vase dve podobi naju vzel je in zbližal ju in zvezal ju z rokami, a naju skupen govor le objel je. Ah, val, ta val, ta voda blazna, pusta, da je celo spojila naju usta, a bila s srcem sva samo spojena! In polna voda gibanja, pramena z blestečim naju krogom je obdala, kot angeloma nama zasijala! Ko mislim — muči bol me neizmerna. O val! neverna voda — in tak verna! VII. Nekoč ta angel zlati odpeljal je čez jasne loke v jamo me ledeno. Tam alabastrovi čist jo dan obdal je; tam mraz kraljevsko jasno čelo njeno in poljske rože z biseri pokril je; in ves obok se v solzah raziskril je; a v solzah silfi z jasnostjo ogromno so v dežju padali na belo, skromno. Vojeslav Mole: Ela. 597 Ko je glasneje zaihtela stena, zagrnila jo je obleka njena in vse očem zvedavim je zakrila. Še roke skrižane je položila na beli grudi vidni, čeprav zakriti ! . . In stala nepremična je, opojna, obdajala jo mavrica prosojna. A jaz takrat začel sem k njej moliti: Ave Marija! Kot bela roža, kadar se razvija, rdečico kaže z grudi razodete, rdečica vstala je na licu svete; zamišljeno je glavo odvrnila, prst na kristalno steno položila kot ta, ki riše si ime ljubeče, kot ta, ki misli misli vse blesteče; in k meni se je obrnila, rekla: Morda za to Ijubav bom kdaj v dnu pekla, morda bom obsojena med prepade, vsajena med pekla ledene hlade kot ta posoda z mavrice in zraka . . . A res je: če se muči jasnost taka splojena z zlatim solnčnatim sijajem, ki led mrazi jo v sebi in zabija: osvobodi ledu se mi z vzdihljajem . . . Ave Marija! (Konec prihodnjič.) ---------------------¦» •-«—--------------- Ela. Jaz sem te čakal s plamenečimi očmi, kot čaka dan objemov zvezdnate noči, da v njenih mre poljubih in se z njo spoji. A prišla si kot strun srebrnih divni zvok, ki s čudesnim odmevom plove pod obok, kot morje tajnostno globok, kot raj visok. A prišla si kot zvezda tihe polnoči in si vzblestela v mraku mojih temnih dni, da hrepenenju moje duše konca ni. Vojeslav Mole. 666 Vojeslav Mole: Julij Slowacki: V Švici. Julij Slowacki. V Švici. * Ob stoletnici pesnikovega rojstva poslovenil Vojeslav Mole. Ta prevod je posvečen Tebi, Ela ! VIII. er v belem snegu krone gor žarijo, tja skupaj pojdeva, nad smrečje, bore; tja pojdeva, kjer zvončki čred zvonijo! Kjer v mavrične zavila se kolore je Jungfrau, solnce pod seboj pustila; kjer jelen v megli preletuje gore; kjer v žalosti razvita orlov krila leteče s senco polnijo oblake: tja s tabo pojdeva, o moja mila! A če ne vrneva se z gore take, ljudje pomislijo, da družba vzela duhov je naju, dvignila v oblake; da sva na zvezdnem lancu se povzpela in poletela v dalj s plejad grmado. Le gorska voda nama bo vzšumela in v dol zbeži z blestečih solz kaskado. X. A bilo preveč vonjev je ciprese in preveč barv, ki v rožicah bleste se; in že hotela naju je ljubav zavesti — še vem: pod slapom v jutranji prelesti bila sva sama — duš nič strah ne mami — nad knjigo polno grenkih solz, s solzami. Tu duh nekak je šepnil mi v ušesa, . naj s knjige se ozrem na njena lica. Kot angel, ki zapustil je nebesa, Opomba. Celotni prevod pesnitve izide v moji »Poljski antologiji". V. M. Vojeslav Mole: Julij Slowacki: V Svici. 667 je slušala . . . Prozorna rdečica ji zlila žalost na obraz blesteči; še zdaj ne vem, kako se je zgodilo: poljubil sem jo v ustnici žareči, in tu, na mojih rokah, srce bilo je njeno, bisere oko rosilo. Tu naglo v kodrih jasne je kaskade premešalo se nekaj in ureklo; na naju vsulo se je celo peklo vode, megle zakrile svet so nama — Odsihdob nisva čitala več sama. XI. Odslej redkeje zrl sem nje nasmehe, vsa tožna, tiha, bela je bledela. Iskala v sencah skritih je utehe in nad potoki rože v vence plela; pri slapov včasih lutnji uglašeni postajala je; njen obraz spuščeni bil žalosten je; sama kje na strani roke na "beli vrat si je ložila, kot da boji se in kot da se brani. Zazrla kdaj se v nebno je višavo kot golobica, ki v potoku pije. Blodila s stopnjo prosto je, sanjavo in brhkost lastovic je izgubila, nedolžnost čista celo je ovila. XII. Zroč takšno jo, sem hotel se braniti; dejal sem: Ljuba, kot je Bog v nebesih, vse moraš iz srca mi odpustiti; zakaj vsega le lilija je kriva. Glej, včeraj v vrelcu si, ki v šumu sniva na jasni loki, vrat in obraz mila. A tam za tabo blizu kot devico služabno, čakajočo te s tenčico, sem liljo zrl; v jasnosti divni, beli je čakala, da prideš iz kopeli. Zroč vaju takšni združeni v beloti, 668 Vojeslav Mole: Julij Stowacki: V Švici. sem mislil, da speč sanjam o lepoti nebeških angelov; ves zadrhtel sem, za droben listek le en sam prijel sem, ta listek druge listke je preganil, nastal je šum — zbežala si s potoka, tako prestrašena se v beg spustila, da z grudjo cvetu steblo si zlomila; in počilo je kmalu deblo cveta in pala Ulja. je, od tebe zmeta. A cvetu bil enak je po beloti obraz moj, v mislih o vsej tej krasoti. Ah, zjutraj tam, kjer v skalah slap se skriva, bil nisem kriv — le lilija je kriva. XIII. Plamtela vsa je kot dehteča mira in nevede je cela plamenela. Postala globlja sta oči satira, belota je naročja bolj blestela, a senca v divnem ognju so gorela, da so na njih venele vse plavice. Kot materam tožeče se device je tožila se zvezd molčečih morju, ko mesec v sen se ziblje na obzorju, ko govori ljubeče s cveti duša, zamišljena iz lastne misli sluša . . . XVI. V trenotku, predno mesec se prikaže, molče vsi slavci pod vrtov oboki, vsi listi brez šelesta obvisijo in tise dišejo studenci v loki, kot da ta zvezda nekaj vsem ukaže, pogovori se o čem tihem s svetom in z vsakim slavcem, z vsakim listkom, cvetom. V trenotku, kadar z mavrico srebrno z obzorja Dianin bledi prstan vzhaja: takrat vsi slavci spet se razječijo, vsi listi na drevesih zašumijo, iz vseh studencev jek stekleni vstaja. V trenotku takem plačeta dve srci Vojeslav Mole: Julij Siowacki: V Sviti. in kar je odpustiti — odpustita in davnost s pozabljenjem opojita. V trenotku takem jaz in moja mila sedela sva na svojem pragu selškem, o angelskih rečeh sva govorila . . . XVIII. Doline, gaji, loke, rek šumenje! O ne prašujte me po tej edini! Solze mi branijo vse govorjenje, a v govorjenju se bude spomini: spet vidim jasni, sinji pogled njeni: usmiljenje začne se v njem buditi; zrem usta: hočejo me poljubiti; drhtim — spet sem v omotici ognjeni. Ne vem več, kam? kje naj solze zakrijem? kje naj s samoto temno se ovijem? Stojim ves bled in nje poteze rišem in nje ime na vlažni pesek pišem; in zablodim med rože in ciprese kot človek, ki zaklad mu vzela beda in ki zblaznel je in plačoč poseda, kjer urne na grobeh se žalostijo, misleč: morda o njej spregovorijo. XIX. Pod okni mojimi stoji fontana, ječi v neskončnem šumu plakajočem: stoji drevo, kjer v zboru v noč pojočem živijo slavci; šipa okovana, ki v njo ozira bleda se Dijana in moje čelo s tožnim bleskom mami. Budijo me zalitega s solzami drevo in mesec, ta in ta fontana. In vstajam bled, skoz okno se oziram, poslušam plač pri plaču nad dolino, ječijo slavci, voda spe v daljino; o njej mi govore. — Srce odpiram, v molitvi misli smrti si želijo in sahnem, venem — in, ah, ne umiram . . . Vsak dan fontane s plačem me budijo.