LISTEK. Ob odkritju Volaričevega spomenika. Spisal Janko Leban. Kaj je bil V o 1 a r i č na polju sloyenske glasbe, mi ni treba praviti. Blagopokojni Danilo Fajgelj ga je imenoval duhovitega s k 1 a d a t e I j a", ter dostavil: nLe škoda, da ni imel veliko šole". Dasi je Volarič umrl mlad, vendar je Slovencem podal veliko lepega. Njegove skladbe so postale prava pravcata lastnina ?sega slovenskega naroda! Ob pevskih produkcijah na vsem ozemlju slovenskem dobiš na programu Volaričeve skladbe tako pogosto, kakor splob. pri malokaterem drugem našem skladatelju. To kaže, da je znal Volarič zadeti narodni ton in da je Ijubljenec narodov. Jaz ne mislim danes tu podajati obširnega življenjepisa Volaričevega, saj sem to storil koj po njegovi smrti 1. 1895. v »Dom in Sretu". Vendar nekaj kratkih črtic ne bo tudi na tem mestu odveč. Kodil seje HrabroslavVolarič 13. oktobra v Kobaridu na Primorskem. Oče mu je bil preprost čevljar in godec. Dovršivši ljudsko šolo doma in pozneje v Trstu, je vstopil leta 1878. na učiteljišče v Kopru ter zadobil izpričevalo zrelosti 31. julija 1882. Potem je služil d?e leti v Kobaridu. Oktobra meseca 1884. je napravil izpit učiteljske usposobljenosti. Potem je prišel za učitelja v Tolmin, kjer je služil eno leto, na to v Livek. Tu je siužil tudi eno leto. Nato je dobil službo v Kozani (v goriških Brdih), kjer je ostal 6 let. Naposled je prišel v Devin blizu Trsta, kjer je preživel tri leta. Poročil se je 3. maja 1886 I. s svojo ljubo Frančiško, takrat 16 letno deklico. Umrl je 30. septembra 1895. za legarjem t Devinu. P r e d njegovo smrtjo so izšle te skladbe : Leta 1884. Jenec čveteroglasnih pesmi'', op. 1. Leta 1885. nPozdrav iz dalj a ve\ Izdala MGlasbena Matica" v Ljubljani, op. 2., parafraza za klavir. Pesem: Slovenski svet tisikrasan. Op. 3. v Zbirki slov. napevov in nV domacem krogu". Op. 4. Potpourislovenskih narodnihpesmi za klavir, poklonil g. ravnatelju Pr. Dominku. Leta 1887. BNarodne pesmi", op. 5. Letal888. ,,Gorski od m evi",op. 6., čveteroglasne pesmi. Leta 1891. rSlovenske pesmi" za sopran, alt, tenor in bas, op. 7.; posretil veleč. g. Simon Gregorčiču, slavnemu pesniku slovenskemu. Leta 1893. BZ v e z d i c a", polka-mazurka za klavir, op. 9. Leta 1894. nSlovenske pesmi" za štiri moške glasove, op. 10., poklonil pevskemu društvu BNabrežina". P o Djegovi smrti sta izšli še dve deli: a) 8 k 1 a d b e , samospevi s klavirjem, založila Franja Volaričeva, izdal Josip Čerin. b) I. D i v j a r o ž i c a , II. S1 o v e nskimmladenkam, za ženski dvospev in klavir, op. 12., založila Frančiška Volaričeva. Veliko Bjegovih skladb hrani gospa Volaričeva v rokopisu. V K o p r u je Volarič našel v tamošnjem učitelju glasbe g. C z a s t k i skrbnega gojitelja svojega talenta. 0 njegovem življenju in delovanju v Kopru mi piše njegov sošolec in prijatelj, tov. Janko K a v s sledeče ; nVolarič je bil s a m o u k v glasbi. Bila sva skupaj na stanovanju vsa štiri leta. Da bi postal s k 1 a d a t e 1 j, to je bila njegova srčna želja. Ko je zložil prvo mazurko, je hotel skopmeti samega veselja. Koj na to se je lotil uglasbljevanja pesmi. Večino pesmi v svojem 1. op. je zložil že kot učiteljiščnik y Kopru. A tega ni znal, če so pravilno zložene, ker takrat ni imel še niti pojma o generalbasu. Svetoval sem mu, naj jih pošlje tedaj še živečemu g. V a 1 e n t i v Ljubljano, kar je tudi storil. Gakal je dolgo odgovora. Že je bil skoro obupal, češ: BNič ne bo 1" ,,E, čakaj!" sem ga tolažil. BGotovo je g. V a 1 e n t a preobložen z delom in preden 16 pesmi temeljito pregleda, treba tudi nekaj časa!" (Dalje.)