ANTON ROZMAN I,KN RAZMIŠLJANJA, ČLANKI, A IJE L C PREDAVANJA IN A DIGITALNE PUBLIKACIJE , Č IK JA L N BU JA P L E IŠ N M L ZA ITAIG - RN D A IN MZ JA O N R AV N A O D T E N R A P 1 ANTON ROZMAN RAZMIŠLJANJA, ČLANKI, PREDAVANJA IN DIGITALNE PUBLIKACIJE Prva elektronska izdaja Izbor besedil, prelom in izdal: Anton Rozman Slika na naslovnici: Anton Rozman Leto izdaje: Ljubljana, 2023 Publikacija je brezplačna Avtorske pravice: © Teozofija v Sloveniji 2022 Kataložni zapis o publikaciji (CIP) pripravili v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani COBISS.SI-ID: 169636867 ISBN: 978-961-6561-84-6 (PDF) 2 ANTON ROZMAN RAZMIŠLJANJA, ČLANKI, PREDAVANJA IN DIGITALNE PUBLIKACIJE 3 Vsebina Stran Beseda ali dve o publikaciji 5 Oblak in odgovornost 7 Nujnost spremembe - Stori največ, kar moreš 10 Enotnost in skupni cilj 22 Nicholas Roerich - poslanec Lepote 24 Metoda - Methodos 26 Med načeli in pravili delovanja Teozofskega društva 37 Le ena pot (sinteza člankov) 54 O lustraciji 66 Kaj povezuje Dan upora in Veliko noč 71 Prevajanje teozofije 103 Prevajanje teozofije in digitalna mednarodna teozofska skupnost 108 Alma Maksimiljana Karlin - Živeti teozofijo 115 O darovanju svojih misli 129 Naša identiteta - istovetnost 131 Vtisi o doktorski disertaciji G. J. Tilleta 133 Materialna in duhovna demokracija 150 Elektronske edicije spletne teozofske revije THEOSOPY FORWARD 153 Back to the Mountain Top 159 Living Theosophy 161 Our Work 164 Have we a Problem? 166 Fratellanza e silenzio 178 Evoluzione e creazione di carattere 188 Adelma von Vay - la stella dimenticata della teosofia e spiritismo 204 Equilibrio emotivo, intuizione e il ruolo del cuore 217 Patrick Gillman Bowen - La via occulta 233 La Società Teosofica, India e Mohandas Karamchand Gandhi 262 Mnenje o romanu »Isolanthis« v izdaji založbe Sanje 275 Inteligentni design 280 Isolanthis – utopija, mit, realnost 287 In še nekaj besed ob koncu 298 4 Beseda ali dve o publikaciji Ko človek vstopi v svoja sedemdeseta leta, začne razmišljati, da bo potrebno počasi opraviti pregled opravljenega dela, ga spraviti v neko zaključeno obliko ter izpeljati obračun, ali je bilo življenje kolikor toliko smotrno uporab-ljeno za nekaj smiselnega. No, vsaj z mano je tako! Zaradi tega tudi pričujoča publikacija. Vsebuje razmišljanja, članke, predavanja in digitalne publikacije, ki so nastajale vse tam od začetka devetdesetih let prejšnjega stoletja, ko sem se vključil v delovanje sodobnega teozofskega gibanja, pa vse do današnjih dni, in prinaša začetna razmišljanja o vplivu, ki naj bi ga imela teozofska učenja na naša življenja, nekatere poglede na delovanje Teozofskega društva, odzive na aktualna politična dogajanja, rezultate vključevanja v mednarodno teozofsko skupnost in posledično oblikovanja spletne strani TEOZOFIJA V SLOVENIJI ter sodelovanja pri izdajanju spletne revije THEOSOPHY FORWARD in pri delovanju CENTRA ZA TEOZOFSKE ŠTUDIJE V CERVIGNANU v Italiji. Publikacija tako po eni strani dopolnjuje in deloma razkriva ozadje preva-jalskega dela, ki je bilo opravljeno predvsem z namenom, da dobimo kolikor toliko zaokroženo zbirko sodobnih teozofskih besedil (zaenkrat 65 naslovov) tudi v slovenskem jeziku, ki so sedaj dostopna na spletni strani TEOZOFIJA V SLOVENIJI kot prosto dostopne e-knjige. 5 Po drugi strani pa publikacija dopolnjuje vsebine na sedaj arhivirani stari in pa na prenovljeni spletni strani TEOZOFIJA V SLOVENIJI ter na novo vzpostavljeni spletni strani ZAHODNI EZOTERICIZEM. Prva je nastala z namenom, da jo osvobodim vsega presežnega gradiva, ki je bilo prisotno na stari spletni strani in na njej objavim doslej še neobjav-ljeno zgodovinsko gradivo povezano s sodobnim teozofskim gibanjem in tudi z doslej dokaj zapostavljeno evropsko krščansko teozofsko tradicijo. Druga pa z namenom, da tudi v Sloveniji spodbudi raziskovanje zahodne ezoterične tradicije kot sorazmerno mladega raziskovalnega in akademskega področja ter da predstavi dosedanje slovenske prispevke k temu raziskovanju. Anton Rozman 6 Oblak in odgovornost Zapisano v Kopru, 25. junija 1993 Oblak ne ve zakaj se giblje ravno v tej smeri in s tako hitrostjo; čuti vzpod-budo: pojdi tja! A nebo pozna vzroke in zakone izza vseh oblakov in tudi ti jih boš poznal, ko se boš dvignil dovolj visoko, da boš videl prek obzorij. Pot v nebo ni z zarjami ožarjena steza, temveè predvsem pot zrelostnih izpi-tov ob vsakem novem koraku. Le pozitivni odgovori omogočajo nadaljevanje. Kot mali brat si se pridružil družini, ki v sodelovanjem s soncem skrbno izbira košaro svetlobe in rose, ki oplajata zemljo v njeni rasti. Tvoji starejši bratje od tebe pričakujejo sodelovanje in pomoè pri svojem delu. Njihovi napotki so le sled odgovora, ki se poraja v tvojem srcu. Ko slednje najde pot k novi melodiji, vedo, tako kot ti sam, da ti je zaupana nova naloga, od-govornejše delo. Zato se spomni od kod prihajaš, kam greš in zakaj si ustvaril zmedo, v kateri se nahajaš. Kajti učenje je odkrivanje tega, kar že veš, delovanje pa objavljanje, da to veš. 7 Vedi, da problema, ki ne bi imel darila za tebe, sploh ni. Probleme iščeš zato, ker potrebuješ njihova darila. Zato ne razpravljaj o lastnih omejitvah, ker bodo resnièno postale tvoje lastne omejitve. Izvirni greh je omejevanje bitja. Nikoli ne dobiš želje, ne da bi dobil tudi moč, da jo uresnièiš; vendar pa moraš vseeno kaj narediti za to, da bi jo uresničil. Da bi živel svobodno in srečno, moraš žrtvovati dolgočasje. To ni vedno lahka žrtev. A naj te ne bo strah poslavljanja. Ločitev je potrebna, da lahko srečaš nekaj novega. Test, s katerim ugotoviš, ali je tvoje poslanstvo na zemlji že končano, je naslednji: če si živ, še ni! Ne odvračaj se od možnih prihodnosti, preden se ne prepričaš, da ne ponu-jajo ničesar, kar bi se lahko od njih naučil. Vedno se lahko premisliš in izbereš drugačno prihodnost. Zato mora vsak vedeti, da je neznanje toliko večje, kolikor globlje verjame v krivico in tragičnost. Raje prisluhni Legendi, ki pravi, da so: Vse miselne oblike totalitarizma, ločevanja, izkoriščanja in zasužnjevanja (so) pod plamteèim kladivom energije Shambale, ki kot goreč ogenj čisti onesnažena področja čoveškega mišljenja in pripravlja obdobje zdravja, svobode, ljubezni in lepote. Cevi novodobnih energij se morajo prečistiti, preden lahko dobimo čisto vodo večne modrosti. 8 Z močnim prizadevanjem pusti za seboj svojo staro bit, s čistim in božanskim namenom se približaj svetišču svoje notranje biti in darovi so že tam. Posvetitev v skrivnosti je mogoča le z znanjem o stiku. Zato nas učijo naj ljubimo, razumemo in ustvarimo svoj sistem sporazumevanja, mavrični most Antahkarano. Tisti, ki so ustvarili most med seboj in svojo dušo, so se približali drug drugemu in ustvarili razsvetljene skupine. Nato so v skupinah poskušali ustvariti višji del mostu, ki se razsteza od duše do iskre v človeku. Ko skupine vzpostavijo tak most, se približajo druga drugi in so mogočen vir moči, volje, energije, ljubezni in tokov sile za človeštvo. Oblak vedi: TVOJA VEST JE MERILO ISKRENOSTI TVOJE SEBIÈNOSTI. Povzeto po: R. Bach, Iluzije in T. Saraydarian, Legenda o Šambali 9 Nujnost spremembe - Stori največ, kar moreš Zapisano v Kopru, 17. oktobra 1993 Obstaja načrt, ki prikazuje različne veje znanosti kot veje velikega drevesa, združene v deblu in ukoreninjene v eni Zavesti. Če je to dejstvo, potem nas mora napor, da bi povezali naše znanje, povezati s to ravnjo Zavesti in pripeljati k taki Sintezi vizije, iz katere lahko razberemo, da prihaja pravo znanje le iz Univerzalnega Uma. ODGOVORNOST za SAMOKULTURO na POTI DO SPOZNANJA v ENOST. Bodite teozofi, delujte za Teozofijo. Naj bo prva in zadnja, kajti le njena praktična uporaba lahko reši zahodni svet sebičnega in nebratskega čutenja, ki razdvaja rase, narode, sloje; iz družbene mržnje, ki je prekletstvo tako-imenovanih ... Le Teozofija lahko ohrani zahodni svet, da ne bi potonil v razkošni materializem in strohnel kakor vse prejšnje civilizacije. Blagostanje 10 prihodnjega veka je zaupano vašim rokam, bratje, in kakor je to zaupanje veliko, tako velika je tudi vaša odgovornost. - H. P. Blavatsky, poslednje sporočilo. Odgovornost Govor izražanje misli, čustev z besedami. Od-govor izražanje vedenja o določeni misli, čustvu. Od-govor-nost nositi od-govor, imeti vedenje o določeni misli, čustvu, in zato: sprejemati znanje, naloge, obveznosti, posledice; izpolnjevati zahteve, norme, dolž- nosti; utemeljevati misli, čustva, dejanja. Samo-kultura Velja pravilo: “Spremeni sebe in spremenil boš svet!” Naša opredelitev, naša notranja opredelitev, je prvi korak proti soočanju z lastno osebnostjo. V njem je vzmet, prvi vpogled, prvo presojanje. Kakor je dragulju potrebna silna temperatura, s katero oblikuje svojo trdnost in lepoto, tako je tako posamezniku kot človeštvu potreben ogenj te opredelitve. Osnove znanosti samo-kulture so svetu razodete zato, da bi vsak posameznik dobil priložnost, da stopi na pot samouresničitve. Pravo življenje v smislu okultizma se začne šele tedaj, ko človek odkrije realnost, ki obstaja v njem, ko postane vse bolj odvisen od razvoja svojih notranjih zmožnosti in moči, ter vse manj od navodil in vodstva od zunaj. Celovita zgradba človeka Za pravo znanost o samo-kulturi potrebujemo jasno predstavo o človekovi naravi, njegovi celoviti zgradbi, zmožnostih in močeh, ki so latentno v njem. Poznati moramo zakone, ki vladajo dejavnosti zavesti v različnih telesih, ki jih človek uporablja na različnih ravneh bivanja. Poleg tega moramo skrbno izdelati tehniko, ki nam omogoča uporabo teh zakonov za razvoj 11 zavesti. In naposled moramo imeti jasno predstavo o cilju, ki ga želimo doseči in o različnih korakih na poti, ki vodijo do tega cilja. Izgradnja značaja je proces osvobajanja notranje realnosti, ki v svoji popolnosti že obstaja globoko v nas. Problem razvoja popolnega značaja je problem preučevanja naših teles in njihovih funkcij ter njih izpopolnjevanje. 1.0. Fizično telo in njegove funkcije Fizično telo je instrument duše na fizični ravni in ima, kot živ organizem, lastne težnje. S pomočjo petih čutnih organov (Jnanendrijas) pridobiva du- ša znanje o fizični ravni. Preko petih organov delovanja (Karmendrijas) ustvarja spremembe v zunanjem svetu. Funkcija eteričnega dvojnika (Pra-namaya-kosha) je ta, da služi kot telo Prane, specializirane energije, ki ohranja in uravnava delovanje gostega fizičnega telesa (Annamaya-kosha). Čakre imajo razne funkcije, a najpomembnejša je ta, da predstavljajo most za zavest med fizično in astralno ravnjo. 1.1. Nadzor fizičnega telesa Če želimo prečistiti fizično telo in ga pripraviti na višjo občutljivost, moramo nad njim vzpostaviti nadzor. Kot živ organizem ima telo lastno pol-zavest, utrjene navade in nagnjenja, ki se upirajo trudu, da bi mu menjali rutinske poti delovanja. Fizično telo nadziramo z voljo. Na pomoč pa pri-kličemo zdrav razum in potrpežljivost. Zgrajeno je namreč iz hrane in pija- če, ki jo uživamo, zato je njegova kakovost odvisna od kakovosti teh dveh. Zato izbiramo tako hrano in pijačo, ki telesu podarjata harmonijo in ritem. Čistoča se nanaša na naravo materiala, medtem ko je občutljivost povezana z vibratorno sposobnostjo. Večjo občutljivost zato dosegamo z nadzorom živčnega sistema. 2.0. Astralno telo in njegove funkcije Astralno telo prevaja vibracije v fizičnem telesu v čutenja. Vibracije prehajajo iz čutnih organov v možgane, iz teh na eterične možgane in iz slednjih na astralne centre v astralnem telesu, kjer se oblikujejo kot čutenja. Te as-12 tralne centre ne smemo mešati s čutnimi organi astralnega telesa, ki spre-jemajo vtise iz astralnega sveta. Nekatera čutenja se poglobijo tako, da se odrazijo kot zaznava v mentalnem telesu. Druga, katerih značilnost se odraža kot “prijetno” in “neprijetno” (ugodje in bolečina), imenujemo ob- čutke. Občutek ugodja ali bolečine je vezan na željo, da bi se ugodje po-navljalo, bolečina pa odvrnila. To je želja v osnovni obliki, ki pa vključuje tudi mentalni prvini: pomnenje in predvidevanje, brez katerih se želja ne bi mogla pojaviti. Privlačnost in odbojnost izražata prisotnost neke sile, sile volje. Želja je odraz volje na astralni ravni. V sebi nosi moč uresničitve. Pojavi, ki so plod tesnega druženja astralnega in mentalnega telesa, želja in misli, so čustva. Izhajajo iz občutkov privlačnosti in odbojnosti ter se odra- žajo kot ljubezen in sovraštvo. Množica čustev nastaja kot posledica pošil-janja čustev ljubezni in sovraštva močnejšim, šibkejšim in sebi enakovred-nim. 2.1. Nadzor astralnega telesa Nadzora nad astralnim telesom ne moremo doseči vse dotlej, dokler se istovetimo z željami in čustvi. Moramo jih opazovati in analizirati ter doseči to, da jih začenjamo čutiti le kot pojave. Sposobnost oddvajanja dosežemo s stalno pozornostjo, opazovanjem in razmišljanjem. Nadzor nad čustvi lahko začnemo krepiti le v okoliščinah, pred katerimi želimo pobegniti. Zato se ne smemo izogibati preizkušnjam in težavnim prilikam. Prav tako nevarno je potlačenje, saj prestopita vsaka potisnjena želja in čustvo v področje pod-zavesti, od koder kot kompleks vplivata na naše ravnanje. Z dojemanjem želje se zavedamo njene narave in lahko spremenimo obliko te energije, jo sublimiramo v napredovanje. Vsako čustvo ima določeno vibracijsko hitrost in materialno gostoto. S stalnim izražanjem bolj prefinjenih želja in čustev postaja astralno telo bolj prefinjeno in sposobno reproducirati vibracije, ki izhajajo iz duhovnega področja naše narave. Meditacija postopoma širi in odpira kanal energijam, ki prebujajo vzvišena in plemenita čustva. 13 3.0. Nižje mentalno telo in njegove funkcije Nižje mentalno telo je jedro sebičnosti, ki nas sili v prepričanje, da smo posamezniki z lastnimi interesi, ki so v nasprotju z interesi drugih. Ustvarja slepilo, ki nudi naši zavesti izkrivljeno predstavo o Realnosti. Če želimo to Realnost spoznati moramo um nadzirati in ga nato preseči. Vibracije se iz čutilnih organov po živcih prenašajo v možgane in od tu v astralno telo, kjer se pretvorijo v občutke, ter nato naprej v nižje mentalno telo, kjer postanejo zaznave. Te podobe nastajajo v Chidakashi, katere osnovna funkcija je preoblikovanje astralnih občutkov v mentalne zaznave barv, oblik, zvo-kov, okusov, vonjev in otipov. Druga njena funkcija pa je združevanje zaznav v podobe, dopolnjene s prvinami pomnjenja. S funkcijo sestavljanja podob - preko Jnanendrijas - je povezano razstavljanje vsake mentalne vzpodbude na poti v Karmendrijas, koordinacijski činitelj gibanja. S širit-vijo izkušenj se množi število podob, ki se ohranijo v spominu. Um jih postopoma ureja, razporeja, primerja, ob čemer se razvijajo funkcije mišljenja. Naši pogledi in predstave slonijo na podatkih, ki jih priskrbi um, tako da so le delni in izkrivljeni predstavniki resničnega življenja. Čutna podoba v našem umu v resnici ne predstavlja dejanskega objekta, s pomočjo katerega se je oblikovala. Svet, v katerem živimo, je v nas samih, v našem umu. Mentalno telo pa instrument, ki ga nižji um, konkretni um, uporablja za svoje izražanje. 3.1. Nadzor nižjega uma Prvi korak proti nadzoru nižjega uma je upredmetenje uma, njegovo od-dvajanje od zavesti. Opazovati moramo gibanja uma - in to preko celotnega dne. Da bi lahko začeli razlikovati med mislimi, ki so prišle od zunaj in na- šimi lastnimi je potrebna stalna budnost. Šele nato lahko začnemo zavračati misli z nezaželjeno vsebino. Splošno disciplino uma dosežemo s koncen-tracijo. Ko dosežemo osredotočenost uma na eno idejo za dlje časa, nastopi trenutek, ko to idejo lahko iz uma odstranimo in pri tem ohranimo njegovo osredotočenost in budnost brez te ideje v žarišču zavesti. S tem preidemo 14 v meditacijo, med katero mentalno telo vibrira z veliko hitrostjo, povezava z duhovnimi mislimi pa izzove priliv duhovnih sil z višjih ravni bivanja. Ovira, ki preprečuje uporabo mentalnega telesa kot instrumenta božanskega življenja, je prisotnost globoko vkoreninjenih predsodkov in kom-pleksov. Vsako mentalno telo ima svoje značilne vibracijske sposobnosti. Nekatere so dejavne, druge latentne, kot težnje. Težnje so preoblikovane misli, gledišča. Mentalni vtis, ki se ustvari v zavesti ob prihodu nove misli, ni veren odraz te misli, ampak rezultanta te misli in težnje, ki je že prisotna v mentalnem telesu. Varovanje pred predsodki je zato sposobnost, ki jo je mogoče pridobiti le z dolgotrajno mentalno disciplino. Vse znanje je že prisotno v zavesti našega sistema, le pomanjkljiva občutljivost naših teles je tista, ki onemogoča vnos tega znanja v našo zavest. 4.0. Višje mentalno telo in njegove funkcije Višje mentalno, kavzalno telo, je oblikovalec abstraktnih misli. Vse posplo- šitve in zakoni, vsi filozofski sistemi in načela, ki obravnavajo medsebojne odnose med stvarmi in idejami, izhajajo iz tega področja. S temi abstrakt-nimi načeli rokuje v kavzalnem telesu Ego. Ko ta projicira neko idejo v nižji um, slednja tam pridobi določeno velikost in obliko - tako se abstraktni pogoji se spremenijo v konkretne. Kavzalno telo je zakladnica plodov človekove evolucije, ki jih resnični človek, Ego, zbira v času zaporednih življenj kot sposobnosti in moči. Slabe strani v človeškem značaju so posledica nerazvitih pozitivnih lastnosti in sposobnosti v kavzalnem telesu. Na rast kavzalnega telesa vpliva: prvič, individualna enkratnost, ki je prisotna v večni Monadi in stalno pritiska na rast duše, ter drugič, delovanje posamezne Monade v okviru Božanskega Načrta, po katerem je vsaki duši dodeljena določena vloga v okviru evolu-cijskega načrta. 15 4.1. Razvoj kavzalnega telesa Razvoj kavzalnega telesa pospešujemo z abstraktnim mišljenjem, z iskanjem bistva, značilnosti, med številnimi dejstvi, ki tvorijo neko miselno skupino. Od posameznega k splošnemu. To posploševanje je prvi korak k sintezi vizije, ki vidi Enega v Mnogih. Kavzalno telo služi kot medij za vgrajevanje vseh vrlin in sposobnosti. Na ta način postajajo del našega značaja raznovrstne kreposti: skromnost, pogum, resnicoljubnost, iskrenost, ... 5.0. Buddhično telo in njegove funkcije Buddhi je več-funkcionalna sposobnost. Svetloba buddhija omogoča, da se sestavljena mentalna podoba predstavi Notranjemu Jaz-u v novi luči, da se preobrazi v neposredni vpogled v Resnico. Razlikovanje je sposobnost videti življenske probleme take kot dejansko so, je razširitev inteligence. Omogoči nam zavedanje o življenskih utvarah in spoznanje o resnici duhovnega življenja. Buddhična zavest ima dvojen značaj. Po eni strani je povezana s poljem intelekta, na katerem se odrazi kot duhovno znanje, po drugi pa s poljem čutenja, na katerem se odrazi kot duhovna ljubezen. Bolj ko se poglabljata ljubezen in znanje, bolj se v zavesti poraja novo stanje - Modrost. Te dejavnosti buddhija bi lahko označili kot zaznavne, “opazovanje” v duhovnem smislu, kot pasivne. Aktivna dejavnost tega telesa pa je nudenje instrumenta Volji, ki podarja moč. Zato Modrost pomeni nerazdružljivost med spoznavanjem Resnice in življenjem Resnice. 5.1. Razvoj buddhičnega telesa Za ta razvoj moramo najprej zbrati svoje razbežane mentalne sile in jih osredotočiti na življenske probleme. Šele, ko smo sposobni zaznati to, kar prihaja v našo zavest skozi medij uma, se lahko zavemo slepil, ki jih ta um ustvarja. Za razvoj razlikovanja potrebujemo stalno budnost in pozornost. Silovita koncentracija uma in spremljanje njegovega delovanja šele vodita do postopnega pomikanja jedra zavesti iz področja uma v področje bud-16 dhija. To je Pot Znanja (Jnana Marga). Pot Predanosti (Bhakti Marga) pa je pot vse bolj silovite predanosti in ljubezni, dokler ne pride do stapljanja zavesti oboževalca z oboževanim. Ko močno in iskreno hrepenimo po Svetlobi, ki prihaja le iz notranjosti, ustvarimo visoko napetost, ki odpira prehod silam z višjih ravni. 6.0. Atmično telo in njegove funkcije Atmično telo je jedro zavesti duhovne duše (Jivatme), ki vlada, poleg osebnosti, tudi individualnosti. Sestavljeno je iz enega samega atoma atmične ravni, v katerem se zavest širi in krči z nesluteno hitrostjo. Atmična raven je področje, na katerem deluje sila Logosove Volje, ki po-ganja sončni sistem. Po svoji naravi je trojna. Razsvetljuje samo sebe, zadostuje sama sebi in je neodvisna. V osebnosti se odraža kot duhovna volja. Odnos med voljo in delovanjem lahko primerjamo s potencialno in kine-tično energijo. Božanska Volja je prisotna v jedru vsake človeške duše kot potencialna moč z neskončno visoko voltažo. Bolj ko smo sposobni poeno-titi našo zavest z Božansko Zavestjo v nas, tem učinkoviteje lahko uporabljamo duhovno silo Volje. 6.1. Razvoj duhovne volje Volja lahko nadzira in uporablja nižja telesa le, če smo že stopili na pot yoge in na njej znatno napredovali. Prvi pogoj je zato nenehna zbranost glede naše resnične narave in glede smisla življenja. Ni tako enostavno privesti naša nižja telesa, ki so navajena delovati brez nadzora in kaotično, v skladje z življenskim smotrom. Volja ima dve funkciji: da nadzira dejavnosti nižjih teles in da priskrbi potencialno energijo za njihovo delovanje - zaviranje in pospeševanje delovanja. V območju uma moramo usmeriti napore v izločanje vseh sovražnih misli, v območju čustev v izločanje vseh vrst sovraštev, v območju fizičnega pa v 17 izločanje vseh slabih navad, ki zmanjšujejo telesno zdravje. To nas pripelje do discipline, ko lahko kadarkoli izključimo dejavnost nižjih teles. Poleg tega moramo neprestano širiti območje svojih dejavnosti, od prijetnih do neprijetnih. Ob sposobnosti, da lahko kadarkoli začnemo s katerokoli dejavnostjo in jo poljubno dolgo ohranimo pod visokim pritiskom, moramo pridobiti tudi sposobnost, da lahko kadarkoli in v trenutku katerokoli dejavnost tudi prekinemo. Ko zmoremo: začeti, nadaljevati in opustiti katerokoli delo fizičnega, astralnega in mentalnega telesa, tedaj je Volja dosegla nadzor nad temi telesi. P O T D O S P O Z N A N J A Vsak človek je sam sebi okultna pot, resnica in življenje. To pomeni, da mora vsak zase poiskati sebi primerne metode, ki mu bodo pomagale na poti k cilju. Podlaga vseh teh pa so zakonitosti, ki so skupne vsem. Dan je 24 ur, 24 biserov - ne zavrzi nobenega! A povrnimo se k problemu, pred katerim se zdimo najbolj nemočni. Kako se uspešno soočiti s potisnjenimi željami in čustvi, s predsodki in kom-pleksi, ki nam iz pod-zavesti povzročajo tako velike težave? Pod-zavest je v stalnem stiku z delovanjem naših teles. To nam sporoča preko njihovega nenadzorovanega in kaotičnega delovanja, preko potlačenosti ali pretirane navdušenosti, preko strahov, razočaranj ali pretiranega veselja, preko metabolizma in številnih nezgod, bolečin in bolezni, katerih skupni imenovalec so neustrezne misli, čustva in dejanja v odnosu do življenjskih okoliščin in problemov. Pripravljenost na soočanje s problemi in želja po njihovi razrešitvi pomeni nenehno spremljanje dogajanja v lastnih telesih, odkrivanje spontanih odzi-vov, njih zavedanje in povezovanje z okoliščinami in problemi, ki so jih sprožili. Le stalen pritisk na pod-zavest omogoča odstranjevanje naših zmot. Kajti, Spoznanje je že v nas! V našem življenju ne pride do nobene 18 bistvene spremembe, dokler se misli in čustva ne odrazijo tudi v ustreznem delovanju. Sklep ali miselna podoba je dokaj neučinkovita sila, dokler ostaja v področju uma. Šele, ko se ta odrazi v delovanju, se sprostijo sile, ki prive-dejo do ustrezne spremembe, ki postane sestavni del našega značaja. Mi- šljenje je oče delovanja, mišljenje poveča nagnjenje za določeno vrsto delovanja, toda le delovanje samo je tisto, ki ustali mišljenje, ki privede do resnične spremembe v zunanjem in notranjem življenju človeka. Pot do spoznanja pelje preko naše lastne preobrazbe. Spoznati in biti hodita z roko v roki. Ko človek resnično spozna, postane eno s spoznanjem. E N O S T Ker ljudje živimo v zelo zapleteni skupnosti, potrebujemo, da lahko komu-niciramo, potujemo, se hranimo, oblačimo in vse drugo, kar razumemo kot skupno življenje, organizacije. Vse bi moralo biti organizirano na učinkovit in human način, v dobro vseh ljudi, brez delitev po rasah, spolu, slojih, ... Ta zemlja je naša, ne pa tvoja ali moja. Da bi živeli srečno, potrebujemo modro in učinkovito organiziranost. Ali je mogoče živeti v svobodi in organizirati življenje iz te svobode, v tej svobodi? Thomas Jefferson: Svoboda je viharno morje. Plašni ljudje imajo raje mir despotizma. Mi smo tisti, ki smo ustvarili in še ustvarjamo to družbo, ta nered. Vsi smo odgovorni. Družba se ne razlikuje od nas samih. Če smo pohlepni, zavistni, strahopetni, je taka tudi družba. Od tu naša odgovornost, da se spremenimo in da pomagamo drugim, da se spremenijo - brez nasilja. Začeti moramo pri svobodi. Tam, kjer je svoboda, je tudi ljubezen. Svoboda in ljubezen vam kažeta kdaj sodelovati in kdaj ne. Problem ni v delitvi: ali organizacija ali svoboda, ampak v vprašanju: ali lahko na tem svetu živimo brez delitev? Delitev je tista, ki izključuje svobodo in ljubezen, ne pa organizacija. Ko organizacija povzroča delitve, to 19 pelje v vojno. Pri tem je odločilna prav misel, ki deli. Misel je že sama po sebi delitev. Zato je vsak nadaljni postopek, zasnovan na tej ideji ali ideo-logiji delitve. Tako misel vzpodbuja predsodke, nagnjenja, presojanja. Živeti svobodno v tem svetu pomeni živeti z ljubeznijo in se izogibati kakršnikoli delitvi. Ko obstajata svoboda in ljubezen, takrat um lahko deluje v smeri sodelovanja. Stanje uma je bolj važno kot sam nered. Če lahko um zavrže presojanje, obsojanje, prevajanje problema v ugodje ali v bolečino kot ne-učinkovito in neinteligentno, potem postane izredno občutljiv, zbran in svoboden. Čudež opažanja je v srcu in v umu brez preteklosti. Ali lahko zavržemo preteklost? Ali lahko zavržemo kolektivno, človeško tradicijo in se preporodimo? Preteklost je vzrok, sedanjost je posledica, ki postaja vzrok za prihodnost. V tej verigi se giblje misel. Mi smo preteklost, ki poskuša videti samo sebe. Sebe poskušamo videti tako kot da smo nekaj drugega od tistega, kar vidimo. Delo preteklosti opazuje spomine na preteklost. Tako se ne moremo osvoboditi preteklosti. Ali lahko celotno preteklost opazujemo brez želje, da bi se je osvobodili, da bi jo spremenili, preoblikovali ali pa od nje pobegnili? Ali jo lahko opazujemo brez odziva? Ali lahko sebe, ki smo preteklost, opazujemo, ne da bi se pojavila kakršnakoli misel, ki je preteklost? Ko je um miren, je tišina nova razsežnost, nova energija, ki je ni izzvala preteklost. To je kot morje, v katerega se izliva umazana reka in pri tem ostaja čisto. Spreminjamo se na podlagi učenja. Učenje preko izkušnje je kopičenje odvisnosti. Obstaja pa tudi učenje, ki je le opažanje. Prvo je nepogrešljivo pri tehničnih stvareh, kjer je kriterij uspešnosti učenja dobiček. A, če se dobiček vplete v odnose med ljudmi, te odnose uničuje, ker prinaša delitev in osami-tev. Medtem, ko je na eni strani izraženi osebni interes prednost, pa je na drugi strani izvor zla, nesreče. Odnosa ne more biti, kjer obstaja osebni interes, ki ga opredeljujejo izkušnje in spomini. Drugo učenje je brez kopi-20 čenja izkušenj, je učenje v vsakem trenutku, skozi življenje samo. Odnosi so žive stvari, o katerih se moramo neprestano učiti. Pravi odnos pa je ljubezen in zato se moramo učiti ljubiti. Edina zares pomembna stvar je, kako naj ljubezen deluje v vsakodnevnem življenju. Ko ni ljubezni, svet delimo na individualno in kolektivno. Ko deluje ljubezen, postane to vprašanje le akademsko. Ljubezen lahko deluje le v odnosu do življenja: celoten obstoj je v odnosu. Zato je pomembno, da se zavedamo odnosa z vsem in vsakim. V tem odnosu se rojeva in deluje “Jaz”, ki je kolektiven in individualen, ki lahko razdvaja ali povezuje, ki lahko ustvarja raj ali pekel. Zavedanje tega pomeni razumevanje. Razumevanje pa je prenehanje delitve. Prenehanje delitve je ljubezen, je dobrota, je modrost. Viri: I. K. Taimni, Samo-kultura M. Collins, Luč na pot M. Anderson, Poti do spoznanja J. Krishnamurti, Ob nogah učitelja, Nujnost spremembe 21 Enotnost in skupni cilj Zapisano v Kopru, februarja 1994 Lamalera je majhna otoška ribiška vasica na otočku v Sundskem otočju, nedaleč od Balija. Njeni prebivalci so potomci ribičev, ki so nanj prijadrali pred več kot dva tisoč leti z Mogulskega otočja. Vse od tedaj se njihov način življenja ni veliko spremenil. Povezan je z morjem, še posebej z lovom na kite. Ti vsako leto, med majem in oktobrom, ko se selijo iz severnih v južna morja, potujejo mimo njihovega otoka. Dober ulov v tem letnim obdobjem jim pomeni preživetje. Vendar pa je kitov vedno manj. Tako se ribiči pogosto vračajo z morja, ne da bi kaj ujeli. Ko se zla sreča ponavlja, se zazrejo v sebe, v svojo skupnost in ugotavljajo, da mora biti vzrok za to nesrečo njihova neenotnost. Vedo, da morajo znova poiskati svojo enotnost. Tako pod večer zakurijo na obali ogenj, posedejo okoli njega in začnejo z iskanjem enotnosti. Iskreno, sproščeno in veselo. Vsak pove, kaj je slabega mislil ali govoril o svojem sosedu, kako je dvomil v iskrenost in sposobnost sovaščanov, kaj je slabega naredil. Ko se v ognju porazgubijo še zadnje njihove slabosti, znova pridobijo enotnost. Tedaj se lahko povežejo s svojimi 22 predniki, z željo, da bi jim ti, očiščenim in enotnim, podarili svoj blagoslov in pomoč za uspešen lov. Včasih nas življenje samo prisili v modrost, ki je nismo uspeli razbrati iz svetovnih učenj, ali pa nismo imeli poguma in volje, da bi jo odkrili v srcu svojega bližnjega. Povzeto po dokumentarnem filmu. 23 Nicholas Roerich - poslanec Lepote Zapisano v Kopru, pomladi 1994 Lepota in znanje sta nosilna stebra evolucije - vrata k svetovni skupnosti. To ni le prošnja, ampak povelje človeštvu. Ljubezen, delovanje in plemenita dejanja ne smejo biti le abstraktni in mistični simboli za razsvetljene delavce na čudovitem polju ustvarjanja. Vztrajati moramo, da bo ustvarjalni občutek lepote oplajal vsakodnevno življenje. Z lepoto osvajamo, z lepoto moli-mo, v lepoti smo združeni, smo eno. Zato moramo zbirati zaklade preteklosti in ustvarjati nove obraze herojstva, dosežkov in lepote. Mladim moramo pokazati, kje so resnični zakladi, kje je velika Realnost, kje človeški Duh. Umetnost bo združila celotno človeštvo. Umetnost je ena, nedeljiva. Je manifestacija skupnega. Umetnost je za vse. Vrata svetih izvorov morajo biti široko odprta za vsakogar. Svetloba bo osvetlila srca z novo ljubeznijo. Prinesite ljudem umetnost. Kako se boš torej rešil težav v življenju? V žalostnih izkušnjah boš kmalu ugotovil, da je ščit brezbrižnosti in obsojanja brez vrednosti. Da povzroča bolečine, da iz teme kot magnet privlači negativne stvari. Kakšno žalostno 24 prihodnost si si pripravil: širjenje obsojanja, neuspešno hojo po življenjski poti, uničujoče izkrivljanje skrivnosti ljubezni! Zato sledi spoznanju Sv.Frančiška, polnega ljubezni: Ustvarjaj, Ustvarjaj, Ustvarjaj, ... V tej nenehni ustvarjalnosti boš pridobil modrost veselja. Dan bo prekratek, da bi izpolnil vse, kar bo za tebe pripravil tvoj Duh. V imenu božanskega razumevanja boš začel osvajati uresničitev sinteze, lepote, znanja, ki ju boš uporabil kot skrivno znamenje evolucije. Z ustvarjalnostjo boš uresničil visoko odgovornost pred velikim Neskončnim. Odgovornost bo skrivni instrument v preobrazbi celotnega življenja. Uresničitev odgovornosti ti bo pomagala, da se boš ločil od obsojanja in brezbrižnosti. Ustvarjaj, pomagaj, dajaj! To bo spremenilo celotno tvoje bivanje in razpršilo vse težave teme in nevednosti. Stalno veselje bo razblinilo vsakodnevno srditost. Ustvarjanje novega je plemenito dejanje. Ob ustvarjanju novega ustvarjamo tudi samega sebe. Ob ustvarjanju se energija vzpenja od začetka do konca. Z ustvarjanjem prihaja tudi lastnost strpnosti, ki nam je tako potrebna. Če vključimo strpnost samo konvencionalno in površinsko, ustvarimo hipokrizijo. Samo s plemenitim ustvarjanjem preko nenehnega uresničevanja, prihaja ta čudoviti gost: strpnost. Ta lastnost ustvari - če jo vpeljemo naravno - nasmeh modrosti. Utrinki iz videofilma. 25 Metoda - Methodos Zapisano v Kopru, 17. oktobra 1995 Razmišljanje o besedi “metoda” odpira vprašanja, ki niso tako preprosta kot se zdi na prvi pogled. S to besedo se bomo srečali pri vsakem delu, ki želi biti premišljeno in načrtno, kar je gotovo tudi težnja pri teozofskem delu. Ko pa začnemo razmišljati o teozofskem delu, se nam samo od sebe postavi vprašanje: kaj in kakšno pa je teozofsko delo? In takoj zatem: ali se teozofsko delo posameznika razlikuje od teozofskega dela, ki ga opravlja Teozofsko Društvo kot celota? In končno, kakšni pa so nameni, cilji, načela, sredstva in načini teozofskega dela, oziroma Teozofskega društva? Poskušajmo odgovoriti na vsa ta vprašanja in začnimo tam, kjer je mogoče najlažje pridobiti odgovor. Začnimo z besedo “Teozofija”. To lahko razumemo na dva načina. Za posameznika je to priznavanje dejstva, da človek lahko spozna Boga, da je zmožen spoznanja o istovetnosti, ko duh v človeku spozna svojo lastno naravo - “Jaz sem”. Beseda “Teozofija” pa pomeni tudi določeno vrsto učenj, resnic, ki so zunaj človeka, a jih človek prepoznava v sebi - “Jaz poznam”. 26 Vsa ta učenja pa so tista, zaradi katerih je bilo ustanovljeno Teozofsko društvo. Zato pripada Teozofsko društvo Teozofiji in ne obratno. Namen Teozofskega društva, oziroma to, kar opredeljuje njegov obstoj, je usmerjenost, da ta učenja širi v vsaki deželi. Društvo je bilo ustanovljeno zato, da bi ta učenja posredovalo svetu. Društvo, kot kolektivno telo, bi prenehalo obstajati, če bi prenehalo sprejemati in širiti te resnice. Vendar pa ima tudi širjenje teh resnic določen namen, in sicer, da v svet prinese določeno spremembo. Cilji Teozofskega društva, oziroma to, kar želi doseči s svojim prizadevanjem, so: prvič - snovanje univerzalnega bratstva; in drugič - preučevanje določene vrste učenj, ki je zajeto v drugih dveh ciljih društva. Le prvi cilj je tisti, ki ga mora obvezno sprejeti vsak, ki v to društvo vstopa. Zakaj? Kaj je bratstvo? To je skupni interes, ne pa enakost interesov. Skupni interes vključuje vse vrste različnosti: v moči, v intelektu in v sposobnostih. Ne moremo pričakovati, da bi ljudje, zaradi dejstva, da so bratje, čutili na enak način ali pa se zanimali za iste stvari. To tudi ne bi bilo zaželeno, če bi že bilo mogoče, kajti dolžnosti posameznikov se med seboj razlikujejo. Druga dva cilja, pridobivanje znanja o določeni vrsti učenj, pa ne obvezuje nobenega člana Teozofskega društva. Takšna opredelitev počiva na zelo trdnem temelju, saj noben človek ne more resnično verjeti v neko resnico, dokler ne zraste do tiste mere, ko jo sam vidi kot resnico. Intelekt je sposoben videti le tisto, kar mu je sorodno. Resnica v človeku prepoznava resnico, ki je zunaj, šele takrat, ko se odpre notranja vizija. Zato je študij velikih, temeljnih resnic tudi cilj društva. Vendar pa člane nihče ne sprašuje ali v njih verjamejo ali ne. Človek lahko vidi svetlobo le, ko ima odprte oči in če ni slep. Nihče ga ne sprašuje ali verjame v svetlobo. Tako je tudi z resnico v mentalnem svetu. Takoj, ko se odprejo oči notranje narave, oči intelekta, potem resnica ni več vprašanje argumenta, ampak vpogleda. Vidite jo tako, kot vidite svetlobo sonca. 27 Tako sta namen in cilj teozofskega dela spreminjanje mišljenja in ravnanja ljudi ter sočasno tudi prvi korak k oblikovanju nove rase. Res je, da bodo te daljnosežne spremembe v svet prinesle sile in tokovi mišljenja, ki so za-snovani na notranjih ravneh, vendar pa ti potrebujejo določene kanale za svoj izraz na zunanjih ravneh. Ob tem smo se dotaknili novega pojma, in sicer - notranjega in zunanjega dela. Poskušajmo si ga takoj razjasniti. V Ishvari, Logosu, Bogu, obstajajo trije aspekti, iz katerih valuje Njegovo Življenje in s katerimi ustvarja sončni sistem. V prvem valu ustvari materijo, v drugem iz te materije oblike - mo-lekularne, mineralne, rastlinske, živalske in divjega človeka brez uma. V tretjem valu spoji v človeku, in samo v človeku, višje in nižje. Duh pride v neposreden stik z materijo. Duh prevzame posest nad telesi, s katerimi deluje v fizičnem, astralnem ali čustvenem svetu, v polovici mentalnega sveta - v svetovih nižjih teles, ter v svetu višje mentalne ravni ali intelekta, v svetu buddhija ali intuicije in v svetu atme ali reprodukcije božanskega duha v človeku - v svetovih višjih teles. To je človek v celovitosti svojih delov, stopnjah svoje zavesti in teles, v katerih ta zavest deluje. Tako notranje ali višje delo pripada svetovom višjih teles, zunanje ali nižje delo pa svetovom nižjih teles. Lahko pa tudi rečemo, da je Teozofija, kot spoznanje istovetnosti z božansko naravo - “Jaz sem” - izkušnja v notranjih svetovih. Teozofija kot poznavanje določenih učenj - “Jaz poznam” - pa izkušnja v zunanjih svetovih. Posameznik ali skupnost uresniči Teozofijo takrat, ko se “Jaz poznam” poistoveti z “Jaz sem”. Načela ali principi teozofskega dela so to, kar bistveno določa ali označuje celoto in elemente te vede - Teozofije. To, kar določa usmeritev mišljenja in ravnanja v Teozofskem društvu, to, kar poudarja bistveno. Poglejmo načela, za katera bi lahko rekli, da pripadajo Teozofiji: 28 - pojavno vesolje ima izvor v večnem Načelu (Principu), ki presega moč človekovega razumevanja; - iz tega Principa - Trojnosti - izhajajo brezštevilna vesolja, ki se porajajo in izginjajo v brezkončnih ciklih. - Duh in Materija, življenje in oblika, nista neodvisni realnosti, ampak po-larna vidika Principa in osnova pojavnosti in manifestacije. - sončni sistemi, ki tvorijo pojavno vesolje, so izraz Principa, pri čemer je vsak sončni sistem neodvisna enota, ki ostaja ukoreninjena v Principu in je obenem manifestacija transcendentne Inteligence, ki jo imenujemo Logos ali Bog; - sončni sistem se poraja in izginja v skladu z Načrtom, ki ga vodijo Hierarhije različnih Bitij; - proces in način, na katerega se izpolnjuje ta Načrt, imenujemo Evolucija, ki se odvija v skladu z naravnimi zakoni in brez izgube energije; - vsako človeško bitje je po svojem izvoru božansko in se vrača k svojemu izvoru preko procesa Evolucije, ki ga je mogoče pospešiti z uporabo naravnih, a okultnih zakonov ter s pomočjo Okultne Hierarhije, ki vodi to Evolucijo. In po osnovnem načelu: Kakor zgoraj, tako spodaj!, poglejmo, kako bi lahko ta načela, ki so spoznavna le v notranjih svetovih, odsevala v zunanjih svetovih, v delovanju Teozofskega društva : - vsako človeško bitje je po svojem izvoru božansko in se vrača k svojemu izvoru preko procesa Preobrazbe, ki ga je mogoče pospešiti z uporabo naravnih zakonov in s pomočjo Starejših Bratov, ki to Preobrazbo vodijo; - proces in način, na katerega se izpolnjuje ta Preobrazba, imenujemo joga in se odvija v skladu z naravnimi zakoni in učinkovitostjo; - človek se poraja in umira v skladu z načrtom, ki ga vodijo hierarhije različnih bitij; 29 - vsak človek je izraz Principa, ostaja ukoreninjen v Njem in je obenem manifestacija transcendentnega bitja; - obstoj nasprotij v pojavnem svetu je utvara, preko katere se človek giblje od nerealnega proti realnemu; - Teozofsko društvo je središče vseh religij, ki so le različne razlage istih učenj, istih resnic; ni religije nad Resnico! Sredstvo je neka snov (materija), stvar (oblika), pa tudi odločitev (duh), ki je uporabljena in namenjena uresničitvi določenega delovanja, določenega cilja. Ogledali smo si že, kako Logos ustvarja sončni sistem. In ker je ta ustvarjen za evolucijo božanskega človeka, ker je to sredstvo, nujno za uresničitev tega načrta, si to ustvarjanje oglejmo v bolj tehničnem smislu. Prvi val Življenja, ki izhaja iz aspekta Aktivnosti, začne svoje ustvarjanje z delovanjem na materijo. V njej določi meje, znotraj katerih bo delovalo življenje, in valovno dolžino vibracije - skupaj: božansko mero. Na tej osnovi pa temeljne osi rasti in kotni odnos teh osi, ki je podlaga za določitev velikosti in oblike površine. Na ta način Tretji Logos izrazi del svojih vibra-cijskih moči, ki v tej snovi ohranjajo Njegovo Življenje. Ker ustvari pet različnih "božanskih mer" imamo zato tudi peterno polje evolucije. Obdobje delovanja Drugega vala Življenja lahko primerjamo z obdobjem zarodka v maternici. To podarja snovi lastnosti s svojimi sedmimi tokovi ali žarki, s sedmimi tipi zavesti, v okviru katerih se nahaja tudi sedem tipov povezav materije. S temi prihajajo tudi Bitja, ki naselijo polje evolucije, ki je primerno tudi za njihov razvoj in na katerem bodo sodelovala pri izpol-njevanju načrta evolucije. S tem se je iz aspekta Modrosti izlila usmerjevalna sila, ki je potrebna za organizacijo oblik, za povezovanje materije v povezave, ki so primerne za izražanje abstraktnih in konkretnih misli, čustev in fizičnih operacij; ki pa je obenem tudi privlačna sila - ljubezen, nujna za ohranjanje stabilnosti oblike. 30 Mehanizem zavesti postane živčni sistem, preko katerega zavest nadzira in kaže moč odzivanja na vzpodbude, s katero se bo razvijala. Tretji val Življenja prihaja iz aspekta Volje in sočasno pomeni tudi prihod Okultne Hierarhije, ki jo sestavljajo Vladarji, Učitelji in Sile, trojna delitev, ki je povezana s trojno naravo Logosa. Ta trojnost je tudi v zavesti človeka in deluje na tri načine: kot želja, ki se razvija v Voljo, kot delovanje, ki se razvija v Aktivnost, in kot budnost, ki se razvija v Modrost-Ljubezen. Šele, ko se razvijejo slednje tri, postaja človek samo-zavestno bitje, ki analizira samo sebe, odkriva v sebi to trojnost, ki kaže na prisotnost Boga v njegovi naravi. Zavest se namreč razvija preko privlačnosti in odbojnosti, ki se vzpostavlja v odnosu do nekega drugega, od nje zunanje ločenega življenja-oblike. Del-na zveza dveh ločenih življenj, izmenjava, je “ugodje”, občutek rasti, pove- čanega, širšega življenja. Nadaljnje ločevanje dveh ločenih življenj je “bo-lečina”. Bolj ko je življenje razvito, večje je ugodje pri uresničitvi rasti, pri širjenju v drugo življenje, in večja je bolečina ob ločevanju, oddaljevanju, od drugega življenja. Ko se človek začne zavedati stvari, ki so zunaj, in ko spozna, da se spremembe odvijajo v njem samem, postane samo-zavedajoče se bitje. Način je to, kar opredeljuje, oziroma označuje neko mišljenje, ravnanje, glede na njegov potek ali uresničevanje. Poskušajmo se nekoliko poigrati s pomenom te besede, ki je presenetljivo širok in zanimiv. V italijanskem jeziku bomo našli ustrezno besedo - modo, ki pomeni: - neko posebno obliko bivanja, delovanja, ravnanja; - sredstvo za doseganje določenega cilja; - priložnosti, možnosti; - mnenje, pravilo, mejo, mero. V angleškem jeziku je ustrezna beseda - way, katere pomen se širi od: - posebnih navad določene družbe in njeno ravnanje; do 31 - nekega dejstva, poteze, učinka, pristopa, zornega kota, - kvalitete nekega delovanja; in na koncu do - poti in z njo povezanim krajem, razdaljo in časom. Prišli smo do poti. V grščini je to beseda hodos, ki poleg tega pomeni še: - sredstvo, način delovanja, metodo. Pot nas je torej pripeljala do besede metoda, sestavljenke iz besed hodos in meta. Ta pa pomeni: - s, med, po - poti, kar nakazuje spremembo (mutacijo, modifikacijo), sodelovanje, potomstvo. V latinščini pa dobi beseda meta še naslednje pomene: - točko, h kateri smo namenjeni, - cilj, ki naj bi ga dosegli, - konični steber, okoli katerega se vrti igra. Postopoma se vrnimo nazaj. V italijanskem jeziku pomeni beseda meta: - namen, smoter, cilj; - eden od dveh enakih delov, ki združena tvorita celoto - žena, del mene samega. V angleškem jeziku se razvije v besedo to meet, meeting: - srečati se, srečanje; - sestati se, sestanek. Zaokrožimo naše popotovanje s slovenskim pomenom besede sestanek, ki je: dogovorjeno srečanje določene skupine ljudi (sodelavcev, prijateljev, za-ljubljencev). Sestanek je torej srečanje, neko dejanje, ki nosi srečo. Srečanje pa pomeni tudi: soočanje z ovirami, težavami, pomanjkanjem; tekmovanje, a tudi pridobivanje določenega znanja, vedenja. Če sedaj vse skupaj povežemo in strnemo vse te pomene, potem lahko besedo “metoda” ponazorimo tudi na naslednji način: Metoda vključuje pot in cilj te poti. Pot zajema posebne oblike bivanja, priložnosti, možnosti, 32 mnenja, pravila - je načrtna in premišljena. Njen cilj je dogovorjeno srečanje, na katerem z ljubeznijo in sodelovanjem presežemo tekmovanje, ovire in težave, in dosežemo čutenje sreče, ki prinaša vedenje in spremembo. Če k temu dodamo še to, kar smo povedali o namenu, ciljih, načelih in sred-stvih, vidimo, da se nam vse zaokroži v en sam ustvarjalen proces, ki odseva ustvarjalen proces Logosa, kateremu so lastne naslednje stične točke: - da obstaja nek načrt, ki se odvija premišljeno in v skladu z določeno mero, v določenih mejah in po določenih pravilih (zakonih); - da proces upošteva vse oblike bivanja (priložnosti, možnosti, mnenja), in da je kohezivna sila tega procesa ljubezen, ki omogoča rast in stabilnost. - da se ta ustvarjalni proces zaokroži z nekim srečanjem, ki prinaša spremembo, preobrazbo, z nekim novim vedenjem, iz katerega izhaja čutenje sreče. Ali, če to ponazorimo z aspekti Logosa: 3. Ko Jaz misli na Ne-Jaz in se z njim poistoveti - Aktivnost. 2. Ko Jaz uresniči samega sebe - Modrost - Ljubezen. 1. Ko se Jaz odtrga od Ne-Jaz v svojo čisto naravo - Blaženost. Oporne točke tega procesa so torej: načrt, zakon in ljubezen. Ljudje se na splošno strinjajo, da je za nek ustvarjalen proces nujna ljubezen (modrost), glede načrta in zakona pa mnogokrat površno sklepajo, da ga omejujeta. Poglejmo zakaj temu ni tako in da sta tudi ti dve oporni točki nujen pogoj. Rekli smo, da se sončni sistem poraja in izginja v skladu z Načrtom, ki ga vodijo Hierarhije različnih Bitij. Načrt torej obstaja, neodvisno od človeka. Njegova izbira in odločitev je torej samo v tem, ali bo poskušal ta načrt spoznati in razumeti, se mu podrediti in ga udejaniti s svojim delovanjem, se mu vsaj z navdihom približati, ali pa tega ne bo poskušal. Rekli smo tudi, da se ta Načrt odvija v skladu z naravnimi zakoni. Naravni zakon pa je le ugotovitev pogojev, pod katerimi se določena stvar nespre-33 menljivo odvija. To pomeni, da je za delovanje v gotovosti potrebno poznavanje zakona, da moramo zakon spoznati, ga spoštovati in delovati skladno z njim. Človek naj bi bil danes že zrel za to, da se usmeri v sodelovanje, ljubezen in svobodo. To naj bi bila njegova dolžnost, kajti le-to je zaznamovala iz-kušnja preteklosti, tako da se okoli nje ne bi smel pojaviti noben dvom. Danes večkrat slišimo, da na svetu vlada “kriza vrednot”. Vendar pa vrednote ne morejo biti v krizi, one preprosto so, ne pripadajo svetu oblik, ampak duha. V krizi je lahko le človek, ki teh vrednot ne spoštuje, ker po njih ne živi, ker krši naravne in človeške zakone, ker ne izpolnjuje svojih dolžnosti, ker se umika pred odgovornostjo in izbira lažjo, a krivo pot. Pot dolžnosti najdemo le s pogumno vztrajnostjo, prizadevanjem po pravilnem delovanju. Življenje se lahko razvija le z nenehnim zbiranjem ustrezne materije in njenim usposabljanjem za gradnjo in preobrazbo oblike. To nas pripelje do višje stopnje, o kateri govori Učitelj tako: “Življenje se ne ohranja s preprostim jemanjem, ampak tudi z žrtvovanjem tistega, kar si že pridobil. Napaka je, če misliš, da lahko rasteš in živiš le s preprostim prilaščanjem drugih oblik v svojo lastno, le s preprostim vsrka-vanjem življenja okoli sebe, da bi s tem tvoje lastno nadaljevalo svoj obstoj. Ves svet je povezan z zakonom soodvisnosti. Vse žive stvari obstajajo zaradi kreposti vzajemne soodvisnosti. V svetu oblik ne moreš živeti sam. Ne mo-reš ohraniti svoje lastne oblike, če si prilaščaš druge oblike in ne poravnaš dolga, ki se poplača z žrtvovanjem nekega od prilaščenih objektov zato, da se ohranijo druga življenja. Vsa življenja so povezana z zlato verigo, ta zlata veriga pa je zakon žrtvovanja in ne zakon prilaščanja.” Le z vsakodnevnimi dejanji odpovedi v majhnih stvareh življenja, le z učenjem ob vsaki misli, čustvu, dejanju, le z živeti in ljubiti Enost, ne pa o njej samo govoriti, le z nenehnim delovanjem, s tem, da vidimo potrebe drugih in jih poskušamo zadovoljiti, le po poti skromnosti, potrpežljivosti, vztraj-34 nega prizadevanja, uro za uro, dan za dnem, leto za letom, prispemo do gorskega vrha. Le na ta način postane človek kanal za božanski izliv. Kaj in kakšno je potem teozofsko delo? To je teozofsko življenje; to je tisti del našega življenja, ko uspemo uresničiti našo božansko naravo; je meditacija, meditativno življenje. Odgovoriti moramo še na vprašanje, ali se teozofsko delo Teozofskega druš- tva kot celote razlikuje od teozofskega dela posameznika? V notranjem smislu ne, saj lahko rečemo, da je teozofsko delo Teozofskega društva rezultanta teozofskega dela vseh njegovih članov, rezultanta njihove zmožnosti, da v svojem življenju uresničujejo meditativno življenje. V zunanjem smislu pa se, saj so oblike delovanja na tem področju drugačne, pre-pletene in lahko rečemo, da so v nekem smislu splošne, ki povezujejo posamezne. Organizacije nam namreč pomagajo, da opravljamo vse tisto, kar razumemo kot skupno življenje. Organizacijo lahko razumemo kot nek sistem, metodo, s katero uresničujemo nek namen in cilj. Povrnimo se k našim opornim točkam ustvarjalnega procesa: načrt, zakon in ljubezen. V zvezi z načrtom ni kaj dodati, zato si oglejmo predvsem zakon. Teozofsko društvo je mednarodna organizacija, ki ima svoj pravni red (pravila), ki pa se mora, zaradi odsotnosti globalnega pravnega reda, v primeru posameznih nacionalnih društev podrejati pravnemu redu posameznih dr- žav, v okviru katerih ta društva delujejo. Tako imajo pravila vsakega nacionalnega društva dva nadrejena pravna sistema. Oba določata, da se morajo pravila nacionalnega društva podrejati tako enemu kot drugemu. Tudi v tem primeru velja, da je za delovanje v gotovosti potrebno zakon spoznati, ga spoštovati in z njim delovati. Tudi tu deluje, bi moral delovati zakon dolžnosti, s katerim društvo spoštuje izkušnje preteklosti in vztraja ter si prizadeva za pravilno delovanje. 35 A delovati mora tudi zakon žrtvovanja, ko društvo ugotavlja potrebe drugih ljudi in si jih prizadeva zadovoljiti, s čemer opravičuje namen, zaradi katerega je bilo ustanovljeno. To sočutje je bistveni del oporne točke ljubezni - modrosti. Le tako namreč lahko društvo postane kanal za božanski izliv. Le po eni značilnosti se delovanje Teozofskega društva kot celote, razlikuje od sicer bolj ali manj individualnega dela posameznih članov, in sicer po srečevanju, sestajanju. In če je teozofsko delo posameznika teozofsko življenje - meditativno življenje, potem je teozofsko delo Teozofskega društva teozofsko življenje - ceremonialno življenje, ko se božanski izliv prelije na posameznike kot skupnost, kot Bratstvo. Za zaključek pa besede dr. Jožeta Potrča: “Ne preganjajte teme, prižgite luč, še prej pa snemite maske.” Viri: A. Besant, Študij zavesti, Zakoni višjega življenja, Notranja vlada sveta I. K. Taimni, Principi teozofskega dela, Samo-kultura 36 Med načeli in pravili delovanja Teozofskega društva Zapisano v Ljubljani, 7. februarja 1997 “Ne sprejmimo nobenega prepričanja, nobene prakse, nobene institucije, ki ne opravi preizkusa iz bratstva.” (1) Če želimo spoštovati ta predlog, se znajdemo pred težavno nalogo, saj se moramo vprašati: ali sploh obstajajo neka objektivna merila, s katerimi si lahko pomagamo pri preverjanju ali je neko individualno ali skupinsko prepričanje, neka praksa, delovanje neke institucije, bratsko. V tem sestavku bom poskušal poiskati ta merila in z njihovo pomočjo pre-veriti delovanje Teozofskega društva v Sloveniji. Nekateri se bodo s tem pogledom strinjali, drugi ne. Za tiste pa, ki menijo, da tako preverjanje ni potrebno, naj navedem naslednjo misel: “Vsak človek mora sam voditi sebe. To vodenje pa vključuje inteligenco, jasen namen, lastno vizijo, pripravljenost na to, da sami določamo svoje korake, da prevzemamo odgovornost in smo sposobni jasne, individualne in neodvisne presoje.” (1) 37 Bratstvo si predstavljam kot voljo do in sposobnost za izražanje ljubezni. “Značilnosti ljubezni v vseh njenih oblikah so sočutje, požrtvovalnost in želja dajati; to so njene bistvene prvine, pa najsi gre za dobrohotnost, za željo po vzajemni pomoči ali pa za spoštovanje. Vse te tri pomenijo privlač- nost, ustvarjajo enotnost, izvirajo iz samega bistva ljubezni. Sočutje pomeni priznati potrebe ali pravice drugega tako, kot da bi bile naše; dajanje pa je pogoj duhovnega življenja. Tako vidimo, da pripada ljubezen duhu, življenjski strani vesolja.” (2) Zato je: “Prva in zadnja beseda Teozofije Bratstvo. Vsi smo le eno samo Življenje, vsi smo le ena sama Ljubezen. Padamo in vzdigujemo se skupaj. Zato je Bratstvo skupni interes, ki pa vključuje vse različnosti, v moči, v intelektu in v sposobnostih.” (3) In ljubezen se v teh različnostih kaže kot: “Ljubezen, ki ‘gleda navzdol’ je dobrohotnost; ljubezen, ki je ‘usmerjena navzgor’ je spoštovanje, čaščenje; ... med enakimi pa se ljubezen kaže kot vzajemna nežnost in vzajemno zaupanje, kot upoštevanje, kot spoštovanje in kot želja po ugajanju, kot hitro razumevanje drugega, kot velikodušnost in popustljivost ... Zato lahko re- čemo, da je skupna lastnost ljubezni ‘med enakimi’- želja pomagati.”(2) Postavili smo si temelj, tako da sedaj lahko poskušamo ugotoviti pogoje, ki so potrebni, da bi se ljubezen lahko izražala v delovanju neke institucije. Mislim, da sta nujna pogoja, kot sem že omenil, volja do in sposobnost za izražanje ljubezni. Voljo do ljubezni lahko opredelimo tudi kot prisotnost načel (tistega, kar določa usmeritev mišljenja in ravnanja, kar poudarja bistveno) delovanja. Prisotnost načel omogoča neko temeljno držo, omogoča, da se ljubezen (življenje) širi. A ta sama ni dovolj, potrebna je tudi sposobnost za ljubezen, prisotnost poznavanja zakonitosti, pravil (tistega, kar določa kakšno mora biti neko ravnanje, mišljenje) delovanja, poznavanje pravilnega in napačnega. Osnovno načelo, ki opredeljuje ravnanje in mišljenje v teozofskem gibanju, je delovanje Velikega Načrta. Za njegovo udejanjanje skrbijo hierarhije An-38 gelov in Adeptov, ki s subtilnejših ravni usmerjajo sile Narave, ki ustvarjajo v institucijah človekovega delovanja pogoje, ki so potrebni za harmonično in učinkovito delovanje Načrta. Člani te Okultne Hierarhije predstavljajo notranjo vlado sveta, ki sproža različna gibanja, ki na zunaj izgledajo kot produkt slučajnih socialnih in političnih sprememb. Ustanovitev Teozofskega društva je del tega Načrta, ki naj bi služil za izpolnitev določene naloge v svetu, predvsem za študij in širjenje resnic, ki so povezane z globljimi problemi življenja. Obenem pa tudi za neposreden stik s Starejšimi Brati, ki naj bi, preko društva, vnesli v svet določene spremembe, z znanjem in s sodelovanjem članov društva. To načelo, oziroma dejstvo, je vir navdiha, ki omogoča trdno stališče in neprizadetost ob občasnih krizah ter preseganje vsake različnosti, ki se pojavi v zvezi z metodami dela. Za izpolnitev te določene naloge v zunanjem svetu je potrebna, kot rečeno, ustrezna institucija človekovega delovanja. Institucije so - po svoji obliki - v bistvu skupek pravil delovanja, zgoščena spoznanja človeštva o pravilnem in napačnem delovanju pri zagotavljanju temeljne enakosti članov institucij, o posamični in skupni odgovornosti za delovanje in razvoj institucij. Prisotnost osnovnega načela in pravil delovanja nudi osnovni okvir, da čla-ni društva lahko izpolnjujejo to določeno nalogo, s tem, da se zavzemajo za univerzalni princip Bratstva in da na splošno razumejo Načrt, kar jim omogoča zavestno sodelovanje s Starejšimi Brati. Poskušajmo sedaj ta osnovni okvir razširiti z načeli in pravili, ki to določeno nalogo omogočajo izpeljati operativno. Prvo pomembno načelo je, da pri našem delu uporabimo vse znanje in tehniko, ki jo je do sedaj razvilo človeštvo. Pri članih se pogosto pojavi skepsa v zvezi s primernostjo uporabe tega znanja in tehnike, češ, da smo vzvišeni nad nujnostjo uporabe posvetnih metod delovanja, zato ker ima naša organizacija duhovni temelj. Toda dejanska razlika v “spretnosti v delovanju”, o kateri v Bhagavad Giti govori Shri Krishna, med našim delovanjem in 39 delovanjem posvetnega človeka, ni v tehniki, ampak v duhovni značilnosti ciljev in čistosti sredstev. Skepso bi moralo nadomestiti vprašanje: ali smo sposobni uporabiti vse to znanje in tehniko, kajti prav nezmožnost uporabe in odsotnost prizadevanja sta pogosto pravi izvor skepse. Drugo načelo je uveljavitev raziskovalne drže, kajti vse pridobitve naše civilizacije so rezultat nenehnih naporov in številnih poizkusov. Zato moramo biti pripravljeni na prilagajanje spremenjenim razmeram in pogojem, v katerih moramo delovati. Le na ta način namreč lahko ohranimo korak s časom in dosežemo učinkovitost, ki bi morala biti gibalo našega delovanja. Taka drža poudarja tudi večji pomen načrtovanja našega dela. Smisel na- črtovanja je namreč v tem, da osredotoča vse naše sile na cilj, ki smo si ga zadali. Če nimamo načrta, ležijo naše sile razpršene in nevtralizirajo ter izničujejo ena drugo. Zato lahko šele takrat, ko naredimo vse, kar je v naši moči, z mirno vestjo prepustimo rezultat našega dela Božjim rokam. Vendar pa načrtovanje in učinkovitost zahtevata tudi sodelovanje izurjenih delavcev, opremljenih z znanjem, ki je potrebno, da lahko opravimo dolo- čeno delo. Teozofski delavec bi moral imeti jasen vpogled v temeljne principe Teozofije, a bi moral obenem širiti in poglabljati meje svojega znanja na miselne tokove, ki vladajo v svetu, kajti le tako je moč vplivati na njih spremembo. In učinkovitost delovanja lahko dosežemo le z razvijanjem moči prevzemanja iniciative, s stremljenjem po popolnosti, pa tudi s strp-nostjo in sposobnostjo sodelovanja. Preidimo na pravila. Ta opredeljujejo predvsem organe upravljanja, njih pristojnosti, način izvolitve, sklicevanja in odločanja. Pri tem sledijo spoznanjem, da ne sme biti v nobenem organu osredotočena prevelika moč odločanja, ampak da se medsebojno nadzirajo in dopolnjujejo ter da vsi, natančno določeni postopki izvolitve, sklicevanja in odločanja zagotavljajo in promovirajo zaščito in pravico do lastnega mnenja slehernega člana dru- štva, po drugi strani pa omogočajo opredeljevanje skupnega interesa in 40 stabilnost delovanja. Bolj podrobno navajanje pravil delovanja Teozofskega društva bi nas oddaljilo od osnovnega namena tega sestavka. Ta razširjeni okvir načel in pravil delovanja Teozofskega društva uokvirja podobo hierarhične organiziranosti Teozofskega društva in nujnih aktivnosti, po katerih bi moralo vsako regionalno združenje, pa tudi vsaka loža, odsevati duh, načela in pravila ter aktivnosti osrednje organizacije ter s tem postati dinamični center, ki izraža stalen napor po širjenju vpliva Teozofije in izpopolnjevanju organizacije in ki priteguje takšne delavce, ki lahko delo opravijo učinkovito ter odgovorno. Zato naj bi v vsakem centru regionalnega združenja obstajala zmožnost za odpiranje in ohranjanje lož, za širjenje teozofskih idej prek medijev in predavanj, za prevajanje in izdajanje teozofskih del, za organiziranje urjenja teozofskih delavcev in za organiziranje osrednje knjižnice, arhiva in morda muzeja. V vsaki loži pa zmožnost za promocijo znanja na sestankih, raz-pravah in v interni knjižnici za člane ter na predavanjih za javnost. Iz povedanega sledi, da zavzemanje za Bratstvo ni nujno neka težko opri-jemljiva stvar ali stvar neke individualne presoje, ampak zavzemanje za jasno opredelitev skupnega interesa in volja ter sposobnost, da ta skupni interes uresničimo. In ta skupni interes je v teozofskem gibanju, v Teozofskem društvu že opredeljen, in sicer z omenjenimi načeli, pravili in aktivnostmi delovanja. Do sedaj smo odkrivali ustrezne oblike, ki so potrebne, da lahko v našem delovanju težimo k Bratstvu, sedaj pa si poglejmo, s kakšnim življenjem naj bi napolnili te oblike, da bi lahko zaživele v vsej svoji polnosti in pri tem odsevale našo voljo in sposobnost, da uresničimo svobodo, sodelovanje in ljubezen. Osnovna je volja, da delujemo v skladu z voljo in Načrtom naših Starejših Bratov, da delujemo v Njihovem imenu in da je vsako naše mišljenje, čutenje in ravnanje podrejeno težnji, da bi se izpolnilo veliko poslanstvo, ki smo ga prevzeli. Da je vsaka oblika našega delovanja dogovorjeno srečanje (v 41 duhu), na katerem z ljubeznijo, v sodelovanju in svobodi presežemo tekmovanje, ovire in težave ter dosežemo čutenje sreče, ki prinaša vedenje in spremembo - določen rezultat, preobrazbo (v obliki). A potrebna je tudi sposobnost, uporaba določene metode, katere pravila igre omogočajo in zagotavljajo svobodo, sodelovanje in izražanje ljubezni. Ta metoda je voden dialog, poglobljen in večplasten. Dialog, po eni strani, v odnosu do naših lastnih ovir - strahu pred javnim izražanjem svojega mnenja ali pretirane ambicioznosti, do naših predsodkov in stereotipov mišljenja - torej, do naše nižje narave; dialog, ki povzroči napetost, a s tem oddelitev. In po drugi strani, dialog s skupino, ki simbolno predstavlja Duh Bratstva, s katerim se lahko poistovetimo, ko odstranimo ovire, ki nas od Njega ločujejo. Zato je dialog govor z osvobojenim umom in poslušanje s čistim srcem. Pravila igre od sodelujočih zahtevajo pristen interes, razvijanje koncentra-cije in diskriminacije ter jasno določitev problemov in sposobnost koordi-nacije dela v skupini. Vse te sposobnosti uma, pa moramo prepojiti z vsemi vidiki ljubezni, a kot s temeljnim, v vzajemnim zaupanjem. Zaupanje pa je, po eni strani, prepričanje, da človek (v duhu) lahko spozna Boga, da je zmožen spoznanja o istovetnosti. Po drugi strani pa prepričanje, da je sočlovek voljan in sposoben narediti (po obliki) to, kar se pričakuje, pri čemer je nujno, da je skupni interes jasno opredeljen, saj je lahko le v takem primeru jasno, da so pričakovanja povezana z voljo in sposobnostjo, da se uresniči prav ta skupni interes, ki je v našem primeru zavzemanje za bratstvo. Iz tega lahko vidimo, da je učinkovitost dela, ki ga opravljamo za teozofsko gibanje, odvisna tako od prevzemanja znanja in tehnike, raziskovanja in izpopolnjevanja ter načrtovanja, kakor tudi od procesa razvijanja naših latentnih duhovnih sposobnosti, ki ga lahko pospešimo le s Sadhano, s postopno in sistematično disciplino naše nižje narave. 42 Tako lahko naš cilj: Bratstvo, Enost, dosežemo le z bratskim delovanjem. Naš cilj in sredstvo morata postati eno. Morda to zavzemanje še najbolje ponazori misel, katere vir se mi je izgubil iz spomina: “Ideali so kakor zvezde, mi pa, kot mornarji, uravnavamo smer po njih.” S tem je zaokroženo moje iskanje meril za preverjanje, ali je neko prepri- čanje, praksa, delovanje neke institucije, bratsko. A to iskanje ne bi imelo posebnega smisla, če ga ne bi primerjali s prakso, s tem, ali tem merilom ustreza tudi delovanje Teozofskega društva v Sloveniji. Na pomembnost takega preverjanja nas opozarjajo tudi besede C. W. Leadbeatra, ki so morda danes še bolj aktualne kot takrat, ko jih je zapisal: “Bratstvo ljudi je naravno dejstvo. Tisti, ki ga negira, je le slepec, ki zapira oči pred dejstvi, ki jih ne želi priznati. Ne zapravljajmo časa s tistimi, ki ne-girajo to dejstvo: narava bo sama zavrgla njihovo herezijo. Bolj zahrbtno nevarni so tisti, in teh je večina, ki napačno tolmačijo bratstvo.” (3) A še prej poglejmo, kaj neko društvo prav za prav je. Po eni strani je to skupina ljudi, ki v določenem procesu izmenjave mnenj ugotovi potrebo po obstoju neke določene organizacije, določi namen njenega obstoja in na podlagi tega cilje, za katere se bo zavzemala. Z načeli, pravili in ustrezno izbiro aktivnosti pa opredeli svoj skupni interes. Po drugi strani pa je to skupina posameznikov, ki s svojimi, posamičnimi interesi, kot bolj ali manj neodvisne osebnosti, prevzemajo določene položaje v hierarhiji te organizacije. Zato lahko rečemo, da je vsako društvo nek dinamičen odnos med posamičnimi in skupnim interesom njegovih članov in da se podrejanje posamičnih interesov skupnemu običajno odraža kot razcvet organizacije, medtem ko se nadvlada posamičnih interesov nad skupnim običajno odraža kot kriza ali celo kot cepitev ali razpad organizacije. Zato je zelo pomembno, da znamo, če želimo razumeti dogajanja v nekem društvu, razlikovati med skupnim in posamičnimi interesi članov ter opazovati gibanje tega odnosa. 43 Začnimo sedaj z našim preverjanjem in vzemimo pri tem isto zaporedje, ki smo ga izbrali, ko smo iskali merila zanj. Ko se člani Teozofskega društva v Sloveniji opredeljujejo do osnovnega načela in pravil Teozofskega društva, so si pri tem edini. Vsi se, na ravni besed, zavzemajo za delovanje v smislu tega načela in pravil delovanja. Lahko bi rekli, da s tem izražajo neko latentno voljo, da bi delovali v skladu s tem načelom in pravili. Ugotovimo pa lahko, da nastopijo težave, ko je potrebno besede spraviti v dejanja, uveljaviti sposobnost uresničevanja tega načela in pravil delovanja v praksi. Operativna raven teh načel namreč kaže na odsotnost organiziranega na- črtovanja, raziskovanja in izpopolnjevanja, uporabe tehnike in znanja. Prav takšno je odstopanje na ravni pravil delovanja. Dokler slovenska zakono-daja še ni omogočala podreditve društvenih pravil pravilom Teozofskega društva, je za to obstajal še nek objektiven zunanji vzrok, a ko je ta odpadel, je le odstrl operativno nepripravljenost in nesposobnost, da bi uresničili podrejenost pravil. Ob odsotnosti načel in pravil delovanja, se kaže tudi odsotnost nujnih aktivnosti: regionalnega centra, ki bi moral razvijati že omenjene aktivnosti in na minimum delovanja omejena dejavnost lož. Vse to kaže na to, da operativnega zavzemanja za uresničitev skupnega interesa, da operativnega zavzemanja za bratstvo, v tem društvu ni. Da je to zavzemanje mogoče le latentno prisotno. To je šokantna ugotovitev, a ustreza suhim dejstvom. A poskušajmo, preko iskanja vzrokov za odsotnost zavzemanja za uresni- čitev skupnega interesa, potrditi ali zavreči to trditev. Ko neko društvo, na začetku svojega obstoja, običajno dokaj jasno opredeli svoj skupni interes, potem tega, v nadaljevanju svojega delovanja, potrjuje z vsakoletnim sprejemanjem letnega načrta delovanja in proračuna, kar je eminentno soočanje posamičnih in skupnega interesa. Pri tem soočanju lahko društvo vedno znova obnavlja zavzemanje za skupni interes. 44 A kaj se dogaja v društvu, ki sploh ne sprejema letnega načrta delovanja in proračuna? Če ne drugega, prav gotovo to, da skupni interes postopoma bledi, dokler ni več popolnoma jasno, kaj ta skupni interes prav za prav je. A, kje so vzroki, da tega sprejemanja letnega načrta delovanja in proračuna v Teozofskem društvu v Sloveniji ni? Odgovor lahko poiščemo le v načinu delovanja tega društva. Po starih pravilih delovanja Teozofskega društva v Sloveniji je bil za sprejemanje letnega načrta delovanja in proračuna pristojen Občni Zbor društva, gradiva za tako odločanje pa naj bi pripravljal njegov izvršilni organ, Upravni Odbor društva. A Upravni Odbor takih gradiv ni pripravljal, ampak je članom Ob- čnega Zbora posredoval le tiste nujne sklepe, ki so jih ti morali potrditi. Z drugimi besedami, Upravni Odbor ni hotel ali zmogel zaupati Občnemu Zboru odločanja o skupnem interesu, s čemer je prenesel to pristojnost v lastno domeno. Občni Zbor je to dejstvo molče sprejemal, Upravni Odbor pa odpravljal z besedami: “Saj je teh stvari (operativnega zavzemanja za skupni interes) tako malo, da o tem nima smisla razpravljati”. Kaj to pomeni? To, da so člani izgubljali pregled nad tem, kaj je skupni interes, da je bilo zavzemanja za skupni interes resnično zelo malo in da so se s tem kršila pravila delovanja društva; da ne govorimo o načelih in pravilih Teozofskega društva. Vendar pa so se določeni odkloni dogajali tudi v samem Upravnem Odboru društva. Sedež društva se je formalno nahajal na domu predsednika društva, neformalno pa na domu tajnice društva. To prav tako kaže na prenos pristojnosti, ki ni bil v skladu s pravili društva, pri čemer gre zopet za to, da se je odločanje o skupnem interesu preneslo v neko ožjo skupino. Kaj nam povedo te stvari? Da se je znotraj Upravnega Odbora društva izoblikoval nek interes, ki je bil dovolj močan, da je lahko prenesel nase celotno odločanje o skupnem interesu. A, če o tem interesu ne odločajo več vsi člani društva, potem to ni več skupni interes, ampak nek ločen, posamični interes. 45 In ta posamični interes se je skozi čas vse bolj jasno artikuliral. Najprej z izražanjem neprimernosti podpredsednice, predsednika in drugih članov društva, nato s samoiniciativnim preimenovanjem društva in spremembo simbola, do predloga samosvojih pravil društva, pri čemer je, zato da bi si zagotovil ustrezno kadrovsko zasedbo v novoizvoljenem Upravnem Odboru društva, prikrojil še volilne postopke. Z vsem tem je članom društva vsilil svoj ločen interes kot skupen. Vendar se je moral v nadaljevanju novi Upravni Odbor društva soočiti z dejstvom, da so bila na hitro pripravljena pravila obupno pomanjkljiva in postopki neustrezni, tako da se je odločil, da bo eno leto neuspešnega prizadevanja, da bi delo steklo, preprosto izbrisal iz spomina. Tako je člane druš- tva povabil na redni letni občni zbor kar na isti datum kot leto poprej in pripravil nova pravila, ki so bila zasnovana tako, kot da gre za ustanavljanje novega društva in po katerih bi si Upravni Odbor formalno pridobil vse pristojnosti odločanja o skupnem interesu. In kako je mogoče, da se nek posamičen interes tako uveljavi? Prav gotovo je prvi pogoj ta, da si nosilci ločenega interesa pridobijo v or-ganih upravljanja društva dovolj veliko število pomembnih funkcij. Drugi je ta, da morajo prepričati ali zavesti večino članov društva, da je njihovo ravnanje vredno zaupanja in v skupnem interesu. Tretji pogoj pa je prav gotovo ta, da se lahko zanesejo na to, da člani društva ne poznajo dovolj dobro načel in pravil delovanja društva, tako da ne bodo opazili, kdaj se ta kršijo. Pri tem je v veliko pomoč sklicevanje na ogroženost prav teh načel in pravil delovanja, kar ustvarja vtis, da se nosilci ločenega interesa zavzemajo za to, kar v resnici kršijo. Vse to pa nam že dokaj jasno pove, zakaj ni zavzemanja za skupni interes. Tega preprosto ni. Nadomestilo ga je brezkompromisno napredovanje lo- čenega interesa. A oglejmo si sedaj še to, kakšno življenje je napolnjevalo delovanje društva. 46 Voljo, da bi delovali v Njihovem imenu, v Njihovem duhu, so nosilci lo- čenega interesa povezali s prepričanjem, da je Teozofsko društvo v Sloveniji neprestano ogroženo. Da ga ogrožajo sile, ki nastopajo tako zunaj kot znotraj društva. Pri tem so ocenili, da so sami najbolj primerni, da ščitijo druš- tvo pred temi nevarnimi in razdejalnimi vplivi. Postavili so se v vlogo zaščit-nikov društva. Tak položaj pa prinaša pravico in dolžnost, da člane društva opozarjaš na to, kaj je prav in kaj ne, da si ti tisti, ki pozna Resnico. Kratko malo postavili so se v Njihovo vlogo. In pri tem so ti ljudje v svoja nova pravila zapisali: “Sponzorji (pokrovitelji društva) so lahko fizične in pravne osebe, ki društvu materialno pomagajo”. Tako so duhovni navdih postali oni sami, sponzoriral pa naj bi ga denar. Rekli smo, da je za uresničevanje skupnega interesa potrebna sposobnost za dialog. Ta je namenjen ugotavljanju, jasnemu določanju in razreševanju problemov, ki ovirajo napredovanje skupnega interesa. In za nosilce ločenega interesa je morda celo bil ključen problem, ki ovira uresničevanje skupnega interesa, odsotnost načel, pravil in aktivnosti delovanja društva. Vendar pa so bili očitno, po njihovem mnenju, vzroki za ta problem neustrezne osebnostne lastnosti in neustrezna delovanja določenih članov druš- tva, ne pa odsotnost jasne opredelitve skupnega interesa, odsotnost dialoga in sodelovanja vseh članov društva. Razumevanje problema so torej zasno-vali na nezaupanju, ki pa že samo po sebi izključuje dialog in zavzemanje za skupni interes, za katerega je potrebno, kot smo rekli, vzajemno zaupanje. Nezaupanje v druge člane društva pa pomeni krepitev položaja, ki ima privilegij na posedovanje Resnice in prizadevanje, da bi ta položaj priznali tudi drugi. To pa je mogoče le z vztrajnim ponavljanjem nezaupanja, kar preusmeri pozornost od pravih k navideznim vzrokom za probleme v druš- tvu. A zakaj smo ljudje pripravljeni nekomu izmed sebe priznati tak položaj in mu dovoliti, da se dvigne nad nas, mu dovoliti, da nas poučuje o tem, kaj je prav in kaj ne? 47 Prav gotovo je za to potrebno prepričanje, da tak človek poseduje nekaj več kot mi sami, najsi moči, intelekta ali sposobnosti, najsi vse to skupaj. Vendar pa bratstvo zajema vse te različnosti, zato ga te, če priznavamo bratstvo, še ne povzdignejo nad nas. Kaj je torej vzrok? Ali morda to, da imamo te- žave, ko bi morali pravilno razumeti in uveljaviti bratstvo v vsakodnevnih odnosih? Morda je temu vzrok tudi tista značilnost naše narave, ki vedno deluje v smeri najmanjšega odpora? “Bratje moji, mi presojamo pot drugih in to veliko bolj kot pa se usmerjamo na našo lastno pot in poskušamo po njej hoditi pravilno,” pravi v Modrosti Upanishad Annie Besant. Ali ni to morda prepričanje, da nam naše vsakodnevno življenje ne dopušča, da bi posvetili preučevanju teozofije več časa in da bi v svojem življenju uveljavili Sadhano? Ali ni to morda celo občutek krivde, da se v resnici premalo posvečamo tem vprašanjem in da se zaradi tega nismo zmožni primer-jati z nekom, ki je tem vprašanjem posvetil že skoraj celo življenje? Saj ljudje počnemo to, mar ne, se primerjamo, namreč. Iščemo tisto, kar nas razlikuje in ne tisto, kar nam je skupno. Ali ni res, da tak občutek še okrepi neko vsiljeno prepričanje, da se nekje v naši zavesti nahaja neka “rdeča črta”, kot nek rdeč semafor, ki nas opozarja, da še nismo dovolj zreli, da bi se povzpeli nad težnje naše nižje narave, da moramo za kaj takega še veliko delati in da zato še nismo sposobni spoznanja o istovetnosti, da nas to čaka šele v neki oddaljeni prihodnosti? To pa je temeljno nezaupanje v dejstvo, da smo se kot človeštvo že razvili do te stopnje, da lahko uresničimo svobodo, sodelovanje in ljubezen. To je temeljno nezaupanje v bratstvo, tu in sedaj, da smo to bratstvo sposobni izkušati, ne glede na različnosti. In, če nimamo tega notranjega zaupanja, ne more biti niti zunanjega, vza-jemnega zaupanja, ne more biti zavzemanja za skupni interes, resničnega zavzemanja za bratstvo. 48 V takem primeru deluje le zaupnost, to, da nekomu povemo ali sporočimo nekaj, kar ne želimo, da bi vedeli tudi drugi. Zato smo pripravljeni nekomu, ki ga vrednotimo višje kot sebe, zaupati svoje stiske, neuspešne boje, ob- čutke krivde in pri tem pričakujemo razumevanje in tolažbo, za kar smo mu hvaležni, a zaradi vsega tega od njega odvisni, saj smo ga postavili v vlogo, ko postane soodgovoren za naše življenje in lahko z njim upravlja. Teozof si ne more privoščiti, da ne bi vedel; vedel, da je njegovega zaupanja vreden vsak človek in zato, ali še posebej zato, vsak član Teozofskega druš- tva, če le ni povsem prepričan - na podlagi svojih lastnih izkušenj - da bo ta zavestno zlorabil njegovo zaupanje, zavzemanje za skupni interes, za svoje sebične cilje. A še takrat mora biti milosten, zaradi poznavanja zakonov, ki vladajo v svetu nasprotij. Član Teozofskega društva si ne more privoščiti, da ne bi vedel, kakšna so načela, pravila in nujne dejavnosti Teozofskega društva, kakšen je skupni interes, kakšno je zavzemanje za bratstvo. Ali niso vse to razlogi, da se lahko uveljavi nek posamičen interes? Ali nista za kaj takega potrebna dva, tisti, ki si za to prizadeva, in tisti, ki mu to, zaradi kakršnih koli že razlogov, dovoljuje? Res je, da imamo ljudje v vsakodnevnem življenju obilico problemov, ki jih moramo reševati in da si nekako ne želimo, da bi se z njimi morali so-očati še v duhovnem gibanju. A tako razmišljanje kaže na popolno nerazumevanje resnične duhovnosti, teozofije in vloge Teozofskega društva. Teozofsko društvo je namreč jedro bojnega polja, v katerem se v ognju Resnice razpletajo resnični problemi človeštva in zato tudi nas kot posameznikov. Zato to ne more biti neka oaza duhovnosti. V Teozofsko društvo smo vstopili z vsemi svojimi duhovnimi težnjami, razmišljanji, čutenji, ravnanji in odnosi, ki so obenem duhovne težnje, razmišljanja, čutenja, odnosi vsega človeštva. Vse je le eno samo Življenje. Zato so naši življenjski problemi tudi eno s problemi, ki jih sre-49 čamo v Teozofskem društvu. Približali smo se le njihovemu viru. In ko se približamo temu izvoru, jedru energije, začne naše življenje utripati hitreje. V društvo sicer lahko vstopimo ljubiteljsko, vendar pa to pomeni le to, da bi se želeli pogreti ob ognju Resnice, a da se obenem bojimo, da bi se opekli, če bi se mu preveč približali. To pomeni, da še ne vemo, da smo v sebi eno s tem ognjem in da lahko v njem zgori in se s tem preobrazi le naša osebnost. To pomeni, da še ne vemo, da lahko pomagamo sebi in s tem svetu le tako, da ponudimo sebe, kot žrtev, na oltar ognja Resnice. Neumnost je, kar takoj planiti k ognju, a pomembna je volja, da se mu bomo vztrajno, načrtno približevali. Zato problemi ostajajo, na izbiro imamo le to, ali jih bomo reševali ali pa si bomo pred njimi zatiskali oči, tako da nas bodo slej ko prej pokopali pod sabo. G. S. Arundale pravi: “Svet mora biti poln problemov, da lahko uporabljamo Božje darilo, izbiro, diskriminacijo”. Problemi so zato, da se iz njih nekaj naučimo. Vsak nam prinaša neko darilo, nam ponuja neko odrešitev, zato jih sprejmimo kot izziv, ne pa kot moro. Potrebujemo pogum, ne pa strah in malodušje. Pomembno je le to, na kak- šen način bomo reševali probleme. Ali bomo to počeli v sodelovanju, v svobodi in z ljubeznijo, ali pa s spopadom, s sovraštvom. Prvi način je način zavzemanja za bratstvo, drugi je nepriznavanje bratstva in način, ki probleme poglablja, ne pa rešuje. Rekli boste: “Morda je celo kaj od tega res, a zato, da bi lahko uresničili skupni interes na tak način, kot si ga predstavil, so potrebni predvsem številni ljudje, ki imajo na voljo dovolj prostega časa.” Odgovor na ta pomislek je: “Nič ni težko narediti, če to resnično hočemo. Ni težko, četudi moramo to narediti sami, navkljub množici, le da to res hočemo. Kjer obstaja volja, obstoja tudi pot”. (4) Kako pa bomo izpolnili Načrt, po katerem bo moralo Teozofsko društvo in posamezni njegovi člani prevzeti odločno, jasno in pomembno vlogo pri oblikovanju svetovnega mišljenja? 50 Prav gotovo ne tako, da ne obnavljamo našega skupnega interesa, da se obdajamo z anonimnostjo in predajamo lastni ekskluzivnosti, v prepričanju, da imamo privilegij nad posedovanjem Resnice. Da ne odpiramo vrat, s pretvezo, da je zunaj zrak umazan. Če bi to naredili, bi ustvarili zdrav in svež prepih, ki bi kaj kmalu zbistril pogled na naš vrtiček “resnice”, po katerem želimo kopati in pri tem uživati sami. Kakšno bratstvo pa je to, da izza varnih okopov teozofije opazujemo mno- žice tavajočih, ki blodijo med gomilami tržne ponudbe “ezoterike” in se nad tem zgražamo? Kje je tukaj sočutje, požrtvovalnost, želja pomagati? Vse to ob tem, da je nam samim še kako potrebna pomoč. Zato ne zapravljajmo več dragocenega časa in ponujenih priložnosti. Načrt bo vedno izpolnjen, v vseh svojih delih. In ta se izpolnjuje tudi mimo Teozofskega društva v Sloveniji, če morajo tisoče Slovencev o karmi in reinkar-naciji poučevati drugi, če morajo teozofske knjige izdajati drugi. Očitamo jim, da to počnejo iz koristoljubja. Kaj pa je večje koristoljubje kot to, da si prizadevamo teozofske resnice ohraniti le zase, da jih nismo voljni in sposobni deliti z drugimi, ki po njih hrepenijo? Zato začnimo, če želimo izpolniti naše poslanstvo, načrtovati naše delo, za- čnimo odpirati vrata sodobnemu znanju in tehniki. To pa pomeni, da bomo omogočili sodelovanje ljudem, ki to znanje in obvladovanje tehnike po-sedujejo in da bo edina zaveza, ki jo bomo od njih zahtevali, predanost za-vzemanju za bratstvo in pripravljenost na požrtvovalno delo. Argument, da preširoko odpiranje vrat odpira tudi vstop osebnostnim am-bicijam, kar lahko ogrozi delovanje društva, ne vzdrži resne presoje. Pravila Teozofskega društva namreč, če jih dosledno uporabljamo, kaj takega onemogočajo. Omogočajo pa, da vsaka posamezna iniciativa slej ko prej obogati društveno delovanje, če tisti, ki so prevzeli odgovornost za upravljanje z društvom, s svojo sposobnostjo usmerijo tudi vse sredobežne sile v ustvarjalen tok napredka. Odklanjanje izvirnih pravil delovanja, zavračanje posameznih iniciativ, pri tem pa nespoštovanje vseh načel in nujnih aktiv-51 nosti, kaže le na to, da so osebnostne ambicije že prisotne in lastne tistim, ki neprestano reproducirajo te bojazni, tako da so popolnoma ohromili društveno delovanje. In ker končujem ta sestavek na večer pred našim kulturnim praznikom, naj ga zaključim z veličastno vizijo, s čudovito meditacijo, ki je bila položena v zibelko našega naroda: Žive naj vsi narodi, ki hrepene dočakat dan, da koder sonce hodi, prepir iz sveta bo pregnan. Da rojak prost bo vsak. Ne vrag, le sosed bo mejak. C N A Č E L A P R A V I L A S E N A L O G A K R U Načrtovanje Svoboda E P Raziskovanje Iniciativa M N Urjenje Stabilnost O I Znanje in tehnika Sodelovanje N B R A T S T V O I J Študij Promocija A S R E Č A N J E Širjenje lož Založništvo M E L J U B E Z E N D Želja dajati Koordinacija I I Požrtvovalnost Diskriminacija N T Sočutje Koncentracija T A S A D H A N A E C Delovati v skladu z načrtom Dialog R I J E V O L J A D O S P O S O B N O S T Z A A S 52 Viri: (1) N. Sri Ram, Thoughts for Aspirants (2) A. Besant, A Study in Consciousness (3) C. W. Leadbeater, Teosofia e Societa Teosofica (monografija - E.Bratina) (4) G. S. Arundale, Nirvana I. K. Taimni, The Principles of Theosophical Work - po kateri so povzeta načela in aktivnosti. 53 Le ena pot (sinteza člankov) Zapisano v Kopru, novembra 1996 (1) Christmas Humpreys, Klub ubežnikov (2) Rohit Mehta, Kaj je svoboda? (3) N.Sri Ram, Kaj je pot? (4) Susunaga Weeraperuma, Umetnost umiranja iz trenutka v trenutek (5) David Frawley, Ritual in iskanje razsvetlitve (6) Joy Mills, Etika razumevajočega srca (7) Joy Mills, Reinkarnacija, realnost ali fantazija Večinoma si ljudje predstavljamo, da nam življenje ponuja veliko različnih priložnosti, številne možne izbire, da se pred nami odpira veliko privlačnih in zanimivih poti, ki bi nas lahko pripeljale do uresničitve naših želja, naših teženj, do uspeha in osebne sreče, do tega, da bi postali človek, ki bi bil v zadovoljstvo sebi in v ponos družini ter skupnosti. A navkljub vsej tej navidezni množici različnih poti, le redkim posamezni-kom resnično uspe najti svojo pot in doseči uresničitev lastnih teženj, ne glede na področje, na katerem se preizkušajo. 54 In, če pogledamo v življenjske zgodbe teh sorazmerno redkih posameznikov, nam te odkrijejo neko preprosto dejstvo, in sicer, da skrivnost njihovega uspeha počiva v dejstvu, da so uspeli izraziti samega sebe, da so uspeli odkriti in uresničiti svoje latentne sposobnosti in to, da so bili v svojem prizadevanju dovolj pogumni in vztrajni, da so premagali vse ovire na svoji poti. To preprosto dejstvo nam pove, skupaj z našim brezplodnim razmišljanjem o neštetih različnih in zamujenih priložnostih, da teh navidezno mnogih poti dejansko ni prav veliko, da je pot v resnici samo ena sama in da vodi preko spoznavanja samega sebe in svojih latentnih sposobnosti; a vendar tudi druga pot, ki pa nas oddaljuje od tega, kar poskušamo najti. Mi pa “na tak ali drugačen način vsi poskušamo ubežati pred stvarmi, za katere trdimo, da jih poskušamo najti. Nekateri med nami vedo, da poskušamo ubežati, drugi ne. V obeh primerih je vzrok preveč strahu in premalo ljubezni. In ta strah je strah pred nami samimi, strah, da bi bili to, kar smo v resnici. In ta strah se poraja iz nevednosti. Kajti mi se ne poznamo in večina nas je preveč prestrašenih in preveč lenih, da bi to raziskali”. (1) Če ne verjamete, poglejte kako živimo. “Poleg legitimnih potreb po rekrea-ciji, po razvedrilu in drugih prijetnih spremembah, ki so večinoma nujne zaradi našega povsem napačnega načina življenja, lahko odkrijemo, da ve- čino našega dneva porabimo za to, da ne bi mislili - ob tem procesu spotika-nja ob to zastrašujočo in ovirajočo izkušnjo - na resnico. Zato odpiramo TV, hodimo na zabave, v kino, prebiramo romane, zbiramo znamke, nakar smo preveč utrujeni za kaj več. Nato gremo v posteljo in tako preide še en dan v kratkem obdobju naših življenj, z strah vzbujajočimi volkovi resnega razmišljanja varno zaprtimi za našimi vrati. Pozneje postaja tehnika bolj subtilna in laži samemu sebi bolj skrbno izdelane. Lotimo se resnega branja in kramljamo o knjigah, ki smo jih prebrali, vendar pa niti ne pomislimo na to, da bi jih lahko uporabili. Igramo se s stavki in navedbami ter z našimi so-člani Kluba Ubežnikov izmenjujemo veliko zbirko donečih pojmov”.(1) 55 Vendar pa si tega ne bomo radi priznali, če pa že, potem bomo rekli, da so za to krive okoliščine, v katerih živimo, da nismo svobodni, in da na nas delujejo “zunanje prisile, tiste, ki se porajajo iz življenjskih okoliščin. Ko je materialno okolje nenaklonjeno zaradi nezadostnih finančnih virov ali pa zaradi nezmožnosti fizičnega telesa, potem človek čuti vpliv zunanje prisile. Na podoben način se čutimo omejene, ko nam omejitve vsiljujejo naši odnosi s tistimi okoli nas. Obstajajo pa tudi mentalne omejitve, ki se porajajo iz čutenja manjvrednosti ali zaradi občutka nepomembnosti”.(2) A “okoliščine so same po sebi nevtralne. Človek je tisti, ki podeljuje element prisile objektivnim pogojem”, v katerih mora živeti. “Vse prisile so subjektivne. Iskati svobodo v izmikanju objektivnim pogojem, medtem ko delujejo notranje prisile, pomeni hoditi po poti razočaranja.” (2) “Prisile zunanjih okoliščin so” namreč “to, kar religijske filozofije Vzhoda opisujejo kot Karmo. Zakoni Karme pa so skrivnostni in zato človek le tež- ko napove njih obnašanje. To z drugimi besedami pomeni, da je življenje nepredvidljivo. Nihče ne ve, od kod se bodo pojavili omejitveni činitelji Karme.” (2) “Toda um, ki se je odločil, da bo ubežal pred življenjem, najsi pred trplje-njem ali pred posledicami pretekle napake, ali pa pred svojo višjo resnico, s katero se nima poguma soočiti, gre lahko precej daleč. Lahko postane razburjen. In ne malo razburjenih ljudi se zateče v nevrozo, v tisto prikladno stanje ‘živcev’, ki se poraja zaradi našega zavračanja, da bi sprejeli to, kar nam ni všeč; to je, stanje stvari, ki ga je ustvarilo naše preteklo mišljenje in delovanje. Vendar pa moramo sprejeti našo karmo - rezultanto našega lastnega ravnanja - in jo opraviti, namesto da pred njo bežimo.” (1) In “kaj so notranje prisile? To so činitelji, ki sestavljajo prihodnost, ki jo je človek izgradil iz materialov, ki jih je zbral v preteklosti. Porajajo se iz go-nilne sile, da bi postali ‘nekdo’. Ta gonilna sila, da bi postali ‘nekaj’, se izraža v idealih, težnjah, sanjah, itd.”. (2) 56 “Vsako človeško bitje nosi v svojem umu skozi življenje veliko breme podob v obliki raznovrstnih predstav, vtisov, vseh vrst informacij in brez števila spominov ... Zaradi jasnosti je nujno, da ločimo med dvema vrstama podob: med ne-psihološkimi podobami na eni strani in psihološkimi podobami na drugi. Znanje, informacije in dejstva vseh vrst predstavljajo ne-psihološke podobe, medtem ko so psihološke podobe naša sovraštva, simpatije in antipatije, ljubosumja, strahovi, stremljenja, upanja, vztrajne želje in podobno. Informacije o tem, na primer, kako popraviti avto, spadajo v kate-gorijo ne-psiholoških podob; medtem ko pripada želja, da bi z novim avtom zasenčili soseda, k psihološkim podobam. Znanje samo po sebi je zbirka ne-psiholoških podob, medtem ko so vse podobe, ki jih ustvarja ego ali ob- čutek ‘jaz sem’, psihološke podobe.” (4) “Psihološke podobe porajajo slabo voljo, nerazumevanje in neharmonič- nost v človeških odnosih. Ali sploh kdaj na novo pogledamo na različne osebe, ki jih srečujemo vsak dan, v resnično svežem duhu, tako, kot da bi jih srečali prvič? To se zgodi le redko, saj smo navajeni, da gledamo na ljudi skozi zaslone podob. Te podobe pa bi lahko primerjali s samo-prizadeja-nimi ranami.” (4) Tako je “pomanjkanje svobode, ki ga človek izkuša v zunanjih življenjskih okoliščinah, posledica odsotnosti svobode v notranjem življenju človeka. Kaj pomeni ta notranja svoboda? Očitno je to stanje, v katerem um ni na povodcu nobene stvari. Če je um ustvaril svoj interes, potem je obsojen na to, da bo omejen na vplivno področje tega interesa. Pripadajoči interes, najsi finančni ali psihološki, pa se vedno ustvari zaradi varnosti. Ko um ustvari psihološki interes, je to z namenom, da bi obvaroval svoje območje udobja in kontinuitete. Um, ki išče varnost, ostaja tujec svobodi, kajti sprejeti mora prisile svojega lastnega interesa. Tak um ne more dojeti veselja ustvarjalnega življenja”. (2) “Prav um, ki je razvil svoj psihološki interes, je tisti, ki se boji Karme. Ker je izgubil vsak neposreden stik z valujočim tokom življenja, poskuša obva-57 rovati obstoječe oblike in vzorce ... V tem stanju osamitve postane čuvaj nečesa, kar je mrtvo, in ne nečesa, kar je živo. V oblikah ohranja smrt, le da jih poskuša s trdim delom okrasiti. Toda smrt ne more zavzeti mesta življenju le zato, ker je bogato okrašena.” (2) “Torej, kdaj človek čuti delovanje prisile? Gotovo je, da se to čutenje prisile pojavi le takrat, ko um pride do nekega zaključka. Torej, um, ki pristopa k življenju s predhodnim sklepanjem, ni več odprt um, ampak zaprt um. Um, ki je odprt, ne čuti prisile, ker ni ustvaril predhodnega sklepa; osvobojen je vseh konfliktov. Mi čutimo prisile Karme zaradi sklepa, do katerega smo že prišli. Želimo, da bi Karma sledila vzorcu naših sklepanj. In, ko se to ne zgodi, čutimo vznemirjenje in iščemo neko bližnjo ali daljno prihodnost, ki nam bo prinesla sprostitev življenjskih konfliktov in razburjenj. Življenje pa ne sledi smeri naših sklepanj in zaradi tega se poraja naša neskončna žalost.” (2) “Ko zavračamo sprejemanje te očitne resnice, projiciramo naše odpore, predsodke, želje, prepričanja, v naše sosede, v vlado, ali v ‘usodo’ in se jih tako znebimo. Tako vsaj mislimo. Vendar pa moramo slej ko prej opustiti te projekcije ... in ... jih moramo, kot odrasle osebe, prerasti.” (1) “Človek je v bistvu um ... Beseda ‘človek’ je, če jo povežemo s človeško stopnjo evolucije, instrument Duha. Toda na človeški stopnji se ta instrument loči in deluje neodvisno.” (3) “ ‘Jaz’ je morda najbolj varovana podoba v psihi. Čeprav je ‘jaz’ le ena izmed številnih podob, pa si domišlja, da je neke vrste super-podoba, z močjo in pooblastilom, da nadzira druge podobe.” (4) A “... inteligenca ali intelektualna narava človeka se je sposobna preobraziti v stanje, ki je podobno Duhu, se vsrkati v njegovo naravo in postati duhovna entiteta. To pomeni, da se mora um, celoten način človekovega razmiš- ljanja, preobraziti tako, da postane človek drugačne vrste in ne bitje številnih interesov, ki delijo celovitost posameznika”. (3) 58 “Budizem je edinstven v tem, da je to edini sistem mišljenja, ki temelji na doktrini sprejemanja. Buda je ... začel s tukaj in sedaj. Opazujte sami, je rekel, in odkrili boste, da se vse življenjske oblike podrejajo spremembi, in da stvar, ki jo imenujemo duša, ni nikakršna izjema ... Sprejmite torej, z drugimi besedami, da ni nič trajno, ne ljubezenska zadeva in niti počitnice na morju.” (1) “Le um, ki se obnavlja iz trenutka v trenutek lahko ve, kaj je svoboda. Ne prenovljeni um - ampak um, ki se nahaja v stanju nenehnega prenavljanja - le tak um je osvobojen.” (2) “Um, ki je prenapolnjen s podobami, najsi ko je ‘buden’, ali ko je v snu, je dejansko v stanju globokega spanca; medtem ko je um, ki ni zaseden s podobami, resnično in vzvišeno buden. Psihološke podobe, ki ne umrejo, se porajajo vedno znova ... Tega ponovnega rojevanja se osvobodimo le, če podobe odmrejo v samem trenutku svojega nastanka. Ali obstaja kakšna večja vrlina kot pa je umiranje vseh človekovih zbranih sovraštev, ljubosumij, rivalstev in predsodkov? Življenje in umiranje sta neločljiva: le z umiranjem iz trenutka v trenutek človek odkrije edino življenje, ki ga je vredno živeti.” (4) In to edino življenje, ki ga je vredno živeti, je Pot. “To je način življenja. Če živite na določen način, potem hodite po Poti. In ni druge poti. Kakšen na- čin življenja? Na kratko: hoja po poti Duha.” (3) A, kaj je pot Duha? To je “pot, ki jo nakazuje to, kar prihaja iz človekove notranjosti. Človek ne more reči, katera smer je to, a lahko reče, katera smer to ni. Torej, dokler se gibljete stran od napačne smeri, se avtomatično gibljete v pravo smer”.(3) “Um se mora preusmeriti iz smeri, ki jim je sledil do sedaj. In smeri, po katerih smo se gibali do sedaj, so smeri naših želja. Odvrniti se moramo od teh smeri. To ni prisila. Vsak lahko izkuša kolikor hoče tistega, kar hoče iz-kušati ... Lahko do dna izpije posodo slave, uživanja, položaja in blagostanja ... Ta pot je nujna. Toda v naravi stvari je, da se jih utrudimo; vsega, s čemer 59 smo povezani; vsakega občutka, užitka; sčasoma postane vse dolgočasno ... Nikoli ne pridete do ničesar; le potiskate ta kamen v hrib.” (3) Zato se začnemo postopoma “izogibati določenim stvarem, ker smo po njih izgubili slast”, in se začnemo “gibati po določeni poti, ker nas po tej poti vodi gravitacija proti jedru naše narave”. (3) “In Pot” je zato “hoja v svetlobi, ki žarči iz notranjosti ... Vključuje celovitost človekove volje. Celotno človekovo bitje ... Zato po Poti ne moremo hoditi le z delom sebe.” (3) “Beseda ‘Pot’ zaobjema tudi to, da z vami potujejo tudi drugi. Je nekaj, kar obstaja samo po sebi, v sebi, in kar je dostopno tudi številnim drugim.” (3) “Vedno morate imeti na umu, da je cilj obstaja v sami naravi stvari. Ko to spoznate, hoja po Poti ni več nekaj umetnega, ampak le biti to, kar ste vi sami.” (3) Pa vendar, ali lahko o tej Poti povemo še kaj več? Ali lahko poiščemo ob njej kakšne mejnike, da nas ne bo preveval občutek, da smo zapravili celo vrsto življenj zato, da smo tako usodno napolnili um, da smo pri tem izgubili sami sebe in da ne vemo več, v kateri smeri naj bi se iskali. Poglejmo ali nam lahko pri tem pomaga “ritualističen pogled na vesolje kot organsko inteligenco, v katerem so človeška bitja njegov sestavni del in namen”. (5) “Vsako dejanje, ki ga vedno znova napolnita misel in namen, pridobiva moč ter tako postaja določene vrste ritual. Dejansko imajo vsa naša dejanja ritualno usmeritev, kajti dejanja imajo težnjo po ponovitvi in krepitvi ter zato projicirajo posebno energijo, ki bi nas rada povezala z določenimi silami v svetu, v katerem živimo. Glede na to, so celo osnovne življenjske funkcije, kot sta dihanje in prehranjevanje, rituali; to je, ritmična dejanja, ki v nas pritegnejo raznovrstne kozmične energije.” (5) “Sanskrtska beseda ‘karma’, ki se običajno nanaša na učinke naših dejanj skozi različna življenja, izvorno pomeni ‘ritual’. Delovanje ali karma je vedno ritual; to pomeni, da vsako delovanje, ki ga opravimo, sproži gibanje 60 določenih sil, ki niso le osebne, ampak tudi kolektivne in kozmične narave. Lahko bi rekli, da je vsako delovanje kot skok v tok. Mi lahko izberemo tok, v katerega bomo skočili, toda, ko smo enkrat v toku, pridemo pod vpliv sil tega toka, kar ni več stvar izbire. Karkoli že naredimo, nas to umesti v tok delovanja, ki ima svoj zagon, ki nas odnese v določeno smer. Zato zavestna dejanja okrepijo energijo zavestnosti, kar povzroča rast naše pozornosti. Nezavedna dejanja pa krepijo navado, inertnost in energijo nevednosti, ki nas umesti pod nadvlado zunanjega sveta. Ko enkrat prepoznamo, da je delovanje karma, bomo naša dejanja gotovo prepojili s pozornostjo, ki jih bo naredila sveta. Potem bomo celo preprostim vsakodnevnim dejanjem posvetili pozornost, da si ne bi dovolili, da bi padli v tok nezavednega delovanja, ki bi nas popeljal v večjo temo in žalost.” (5) Da pa bi lahko razumeli stanje ali razvojno obdobje, v katerem se nahaja um, kot instrument, ki se je ločil in deluje neodvisno, in da bi razumeli smisel, ki ga je imelo njegovo ustvarjanje podob, bom navedel tezo: človeška zavest se razvija preko zaporednih civilizacij, od katerih vsaka predstavlja enega od nivojev človekove duhovne narave. In vsaka evolucija razvija oblike do celovite individualizacije, ko nastopi obdobje stika z izvorom. In morda so zato “naši rituali ... posvetni in čutni, brez duhovnega cilja; postali so ponavljanje občutkov. Da bi napolnili praznino, ki jo je ustvarila odsotnost resničnega rituala” kot “svetega dejanja, smo ustvarili, morda nezavedno, cel niz lažnih ritualov. To so rituali razvedrila, športa, politike in celo krimi-nala”. (5) To je vzrok, da se praktično vsak pripadnik tako-imenovanega civilizira-nega sveta nahaja v neke vrste ‘nevrotičnem’ stanju. Naše nezadovoljstvo z obstoječim stanjem, z okoliščinami, v katerih se nahajamo kot posamezniki in kot skupnost, silovitost našega prizadevanja, da bi pred njimi ubežali, kaže na to, da je za nas morda nastopil čas povratka k svojemu izvoru. 61 A ključna stvar za naš povratek je spoznanje, “da to, kar počnemo na osebni ali mikro-kozmičmi ravni, ustreza temu, kar se dogaja na univerzalni ali makro-kozmični ravni”. (5) In “človek, ki odstrani svoje lastne projekcije, je resnično pogumen in si naloži, kakor razlaga Jung, množico novih problemov in konfliktov. ‘On postane resen problem samemu sebi, kajti sedaj ni več mogoče reči, oni počnejo to in to, oni so v zmoti, proti njim se je potrebno boriti ...’ Takšen človek ve, da je vse, karkoli je narobe v svetu, v njem samem in da je, če se mu uspe naučiti preseči lastno senco, s tem resnično nekaj naredil za svet. Uspe odstraniti vsaj neznaten del nerešenih, velikih družbenih problemov našega časa”. (1) “Kajti mi vsi smo deli drug drugega in bratstvo je daleč od tega, da bi bilo samo nek ideal, ampak je prisotno dejstvo v naravi”.(1) “Posameznik lahko odkrije samega sebe ... le z nenehnim žrtvovanjem samega sebe nečemu, kar ... priznava za več kot je on sam.” (1) In kako nam lahko pri tem pomaga ritualističen pogled na življenje? “Resničen ritual podarja univerzalen pomen vsemu, kar počnemo, in vsem, s katerimi pridemo v stik, vključno s celotno naravo”. (5) “V pravem smislu pomeni ritual tudi pravilno delovanje in vsako pravilno delovanje, z modrostjo in s sočutjem, je ritual. Dokler živimo, se ne moremo” in ne smemo “izogibati delovanju. Da ne bi bili vezani na delovanje, le-to ne sme biti ritual v osebnem smislu, ampak sredstvo za povezovanje” z drugimi bitji, “s kozmičnim bivanjem in njegovim gibanjem.” (5) Zato moramo biti pozorni in spoštovati to, kar pravi Glas Tišine: “Ne ver-jemi, da boš prišel do cilja popolne osvoboditve, če boš sedel v temnih goz-dovih, ponosno osamljen in proč od ljudi, če se boš hranil s koreninami in zelišči, če si boš tešil žejo s snegom visokih gora. Ne domišljaj si, da se boš lahko združil s tiho Samostjo, če si boš lomil kosti, trgal meso in mišice. Ne domišljaj si, oj ti, žrtev lastnih senc, da si izpolnil dolžnost do narave in do človeka, če si premagal grehe svoje grobe oblike”. 62 Edina pot je življenje! Naše osebno in kolektivno življenje. Vse je le eno samo Življenje! In to življenje je, tako se nam zdi, polno problemov, ki naj bi nas ovirali, celo tako, da ne bi mogli hoditi po Poti. A kaj je problem, zaplet? Da, to je resnično ovira na naši poti, ki jo moramo preseči. In ta ovira, ta zaplet, je zapletenost uma v stare psihološke podobe in pripadajoče interese. Zato problem ni tisto, kar um vidi kot problem; problem je um sam, takšen kot je; ali morda bolje, je izvor vseh problemov; kajti, ko rešimo to njegovo zapletenost, se vse tisto, kar um vidi kot problem, razplete kot klopčič volne. A zapleteni um ne more sam rešiti svoje zapletenosti, v katero se je ujel, kajti bolj, ko se poskuša razplesti, bolj dejaven, ko je, bolj se zapleta. Pri tem nam lahko pomaga le naša inteligenca ali intelektualna narava, naša zavest, sposobnost spoznavanja, razlikovanja. Ta se ne sme več istovetiti z umom, ampak prevzeti svoje izvorno, naravno stanje in vanj pripeljati tudi um. Ustvarjalne moči počivajo namreč v zavesti. “Kako nujno je umreti vsak dan, vsako minuto, za vsako stvar, za mnoge včeraj in za trenutek, ki je ravnokar prešel! Brez smrti ni prenove, brez smrti ni ustvarjanja”, (4) pravi Krishnamurti. A zakaj umirati? Zato, ker se po naravnem zakonu življenje, ko je izčrpalo izkušnjo v neki obliki, iz nje umakne, zato da bi se lahko ponovno rodilo v neki novi obliki, za neko novo izkušnjo. To je zakon ponovnega rojevanja, v vsakem trenutku. To je zakon Reinkarnacije v delovanju. Mi ne moremo ljubiti, če nismo umrli za sovraštvo. Svet ne more spoznati miru, če ne umre za vojno. Zato moramo v umu v vsakem trenutku umreti za sovraštvo, zato da se lahko še v istem rodi ljubezen. A kako umirati? Z Voljo in Ljubeznijo! Z delovanjem! In dejavnost, s katero se učimo umirati iz trenutka v trenutek je koncentracija ali Dharana - nenehno valovanje uma proti Duhu, proti Enosti - stanje pozornosti, budnosti uma, zavestnosti in sprejemljivosti. Šele iz tega stanja se lahko razvije resnična meditacija, delovanje v povezavi z Duhom, ali 63 bolje, delovanje iz Duha, rojstvo in življenje v novem Duhu. “Najvišji ritual je meditacija, kjer je vse, kar počnemo, prepojeno s pozornostjo in zavest-nostjo”. (5) Zato ustvarjalno delovanje ne pozna problemov, ampak le vzpodbude in priložnosti za delovanje. Zato zunanje okoliščine niso več prisila, ampak polje delovanja, kajti “ko razgradimo notranje prisile, postane objektivno okolje polje izražanja in ne področje samo-izpolnitve”. (2) Na ta način začnemo razgrajevati ‘jaz’ kot najbolj varovano podobo v duši in spoznavati, da ne obstajata ‘moj’ in ‘tvoj’ problem, kot tudi ne obstajata ‘moj’ in ‘tvoj’ um, ampak le um. Spoznavati utvaro, v katero nas je zapeljalo sprejemanje sklepov o naši lastni in o naravi drugih ljudi. In morda je najbolj nevarna in zavirajoča utvara, ki resnično ovira naš napredek, prepričanje, da so naše intelektualne zmožnosti omejene. Ustvarjalno delovanje izhaja iz sprejemanja dejstva, da se vse življenjske oblike nenehno podrejajo spremembi in da se odvija tudi to, kar imenujemo “intelektualna evolucija” (7), v kateri nismo nujno le nemi in nemočni opa-zovalci usode, ampak zavestni so-ustvarjalci, če se odločimo, tukaj in sedaj, da se bomo prebudili za te resnice in se jih trudili s pozornostjo uresničevati v vsakodnevnem življenju. In, ko se odločimo, da bomo zavestno sodelovali pri tem razvoju, potem to pomeni, da smo pozorni na to, kako deluje um, potem si prizadevamo razgraditi njegove psihološke podobe in pripadajoče interese ter ne sprejemamo vnaprejšnjih sklepanj, ampak ostajamo odprti za “neznan činitelj človekove osebnosti, ki predstavlja skrivnost človekovega bivanja”. (2) “Bodite le pozorni na to, kar mislite in delate in nič drugega. Gledati in poslušati pomeni delovati. Spretnost v delovanju počiva v spretnosti gledanja, poslušanja”, pravi Krishnamurti. “In morda je le gledanje in poslušanje tisto, s čemer se predajamo”. (6) Takrat delujemo na način, ki si ga lahko “predstavljamo kot popolno skrb za življenje. Ko postanejo vsi in vse” okoli nas, “zaradi svoje ukoreninjenosti 64 v nematerialnem”, v Duhu, “dragocenost, za katero globoko skrbimo, ... kar negujemo in ljubimo ter poskušamo pripeljati do razcveta, ... da uporabimo vse, kar smo, za dobrobit drugih”. (6) Na ta način se naša meditacija, naš osebni ritual, naše ritualno življenje spreminja v in istoveti s kolektivnim ritualom, ceremonijo, ko delovanje iz Duha prepaja vsako srečanje, najsi gre za razgovor s prijateljem ali neznan-cem, za družinsko kosilo ali poslovni dogovor, za društveni sestanek ali mi-rovno manifestacijo, ali pa za sprehod v naravi. Podob uma ne moremo razgraditi čez noč. To je proces, ki je dolg in napo-ren, ki terja celo življenje in nato zopet novo in novo, dokler ne bomo raz-gradili tudi super-podobe, podobe o ‘jaz’. A tisto, kar lahko naredimo vsak trenutek, je to, da um umirimo, da ustavimo pojavljanje in ustvarjanje psiholoških podob ter tako vstopimo v stanje Enosti, ki se na naši ravni izraža kot Bratstvo. Naše delovanje je lahko le zavestno, ali pa to ni. Oboje je neka odločitev, še posebej takrat, ko smo spoznali določene resnice o Življenju. Takrat “postanemo vse bolj odgovorni za izpolnitev naše človeške naloge, za izgradnjo prihodnosti, v kateri bo vsako človeško bitje poznalo svobodo in mir, v kateri bodo vsi spoznali, da so del univerzalne zavesti”. (7) Takrat to postane naša moralna dolžnost, kajti pridobili smo Razumevanje. Zato smo dolžni uporabiti tudi Voljo in Ljubezen ter izpolniti našo Dharmo, skladno z razvitostjo naše narave in zakonom njenega napredovanja. Naša narava je že razvita do stopnje, ko lahko razvije medsebojno ljubezen in sodelovanje. Zato je naš naslednji korak bratstvo vseh ljudi in vseh bitij v naravi. Zato je edina pot tisti način življenja, ko v vsakem trenutku zavestno sprejemamo stanje stvari kot posledico preteklega mišljenja, ko umiramo za to mišljenje, zato da bi se rojevali v Bratstvu. To je resničen ritual, to je ritualno življenje. 65 Zato je edina pot tista, na kateri nas srečanje s sočlovekom in naravo napolni s hvaležnostjo, da je za nas napočil čas, ko lahko rečemo: Dober dan Bratstvo! O lustraciji Zapisano v Ljubljani, 8. decembra 1997 Rad bi predstavil enega izmed možnih pogledov na “lustracijo”, na pojem, ki se sedaj pojavlja v slovenskem političnem prostoru in ponuja kot prilož- nost ali nujnost po političnem delovanju, ki naj bi deklarativno in pravno obsodilo delovanje pripadnikov in sodelavcev totalitarnega političnega sistema. Dandanes različne politične skupine dokaj različno presojajo pretekli politični sistem, pri čemer se njihovi pogledi nanj razvrščajo vse od zločinskosti do humanega socializma. Prav gotovo so vsi ti pogledi mogoči in tudi legitimni, saj izražajo le to, kako povezane interesne skupine in posamezniki gledajo na ta preživeti politični sistem. Ob tem nujno izhajajo iz svojega sedanjega politično-ekonomskega interesa, saj v preteklosti ni mogoče delovati, ni je mogoče spreminjati, je le osnova za sedanje in bodoče delovanje. Opraviti imamo torej le z različnimi subjektivnimi presojami preteklega političnega sistema, za katere pa je značilno, da svoj položaj v njem ideali-zirajo, saj velja prepričanje, da je mogoče le na ta način ohranjati lastno integriteto in opravičevati težnjo po nadaljnjem uveljavljanju lastnega, lo- čenega in s tem sebičnega ekonomsko-političnega interesa. 66 Če se lahko pojavljajo tako različne, tako skrajne subjektivne presoje preteklega političnega sistema, če obstaja težnja, da se ga iztrga iz določenega zgodovinskega sosledja, potem moramo ugotoviti, da kot nacija še nimamo neke objektivne presoje naše skupne preteklosti in da na podlagi takih su-bjektivnih presoj ne moremo ugotavljati niti tega, ali dejansko obstaja po-treba po procesu, ki si ga lahko predstavljamo pod pojmom “lustracija”. Potrebo po takem procesu bi lahko ugotavljali - če bi se želeli izogniti pasti, da podležemo nekemu ločenemu interesu - le na osnovi neke objektivne presoje naše skupne preteklosti in na osnovi določenih objektivnih dejstev, ki so povezana s to preteklostjo in ki so tako trdna, da o njih vlada splošen konsenz. A že to, da kot nacija nimamo splošne objektivne presoje lastne preteklosti, je osnova, ki kliče po prizadevanju, da si le-to pridobimo. In morda sta lahko izhodišče za oblikovanje take presoje naslednji dejstvi, o katerih bi se verjetno strinjali skoraj vsi: - slovenski narod je vstopil v drugo svetovno vojno politično tako razdeljen, da se je nasprotje ob tuji okupaciji lahko samo še poglobilo, in sicer do te mere, da je varovanje lastnega interesa sililo eno stran v kolaboracijo z oku-patorjem, drugo pa v izkoriščanje osvobodilnega boja za političen prevrat; - spopad teh dveh ločenih politično-ekonomskih interesov je zaznamovan s kršenjem človekovih pravic in svoboščin. A kaj bi moral biti smoter in cilj prizadevanja po pridobitvi neke splošne, objektivne presoje naše skupne preteklosti? Predvsem iskanje skupnega interesa nacije, ki pa se lahko izraža le z iskanjem resnice, oziroma odkriva-njem dejstev iz naše skupne preteklosti in s spoštovanjem človekovih pravic in svoboščin. Kajti, da bi bili kot skupnost sposobni spoštovati človekove pravice in svoboščine, da bi bili sposobni preprečevati nadaljnje kršenje človekovih pravic in svoboščin, potem moramo biti sposobni razjasniti, kako in zakaj so se in se še le-te kršijo. Potem moramo biti sposobni razkrivati metode in na-67 čine kršenja človekovih pravic in svoboščin ter namen, zaradi katerega do kršitev prihaja. To pa je mogoče le tako, da kot skupnost vzpodbudimo in obenem zaščitimo vse tiste, ki o tem lahko in želijo spregovoriti, da bi raz-jasnili našo skupno preteklost in sedanjost. Potem moramo kot država ustvariti pogoje, da lahko do takšne razjasnitve pride. Smisel prizadevanja bi zato moral biti predvsem v tem, da se preseže totalitarni duh, ki spremlja uveljavljanje vsakega ločenega ekonomsko-politič- nega interesa, ki je vedno znova pripravljen, zaradi svojih sebičnih ciljev, zavajati in manipulirati z državljani in njihovimi pravicami in svoboščinami, jih novačiti in vključevati v spopad, ki je našemu narodu prinesel že toliko gorja in žrtev. Da pa bi lahko presegli totalitarni duh, ki se vedno znova polašča ljudi in skupin, ki so prepričane v svojo poklicanost, da popravljajo zgodovinske krivice, na drugi strani pa tistih, ki so si iz njih skovali politični, ekonomski in “moralni” kapital, je resnično potrebna lustracija, očiščenje, razsvetlitev. A to je proces, ki se lahko odvije le v zavesti posameznika in nacije kot spoznanje o enosti in povezanosti življenja, kot spoznanje, ki presega delitve na “naš” in “vaš” interes in ki izbira skupni interes po blagostanju za celotno nacijo, za celoten svet, kot prepričanje, da iskrenost lahko preseže zatajeno bolečino. Lustracija se lahko v javnem in političnem življenju manifestira le kot nenehno prizadevanje po spoštovanju, ohranjanju in stalnem prizadevanju po čim višjem standardu človekovih pravic in svoboščin, tako v preteklosti kot v sedanjosti. Da bi se znebili lastnih demonov totalitarnega duha, je potrebno nenehno in potrpežljivo prizadevanje po tem, kar je dr. Anton Trstenjak imenoval - slovenska poštenost (kot stanje duha), in tem, kar g. Leon Štukelj zagovarja kot - disciplina in pravičnost (kot način delovanja). Ta dva naša sodobnika nam, z lastnim primerom, kažeta edino pot v dolgo in plodovito življenje naše nacije. 68 Fantomi totalitarnosti bodo krožili okoli nas vse dotlej, dokler v sobi naroda ne bomo prižgali luči in spoznali, da so ti fantomi le tisti del nas samih, ki vidi svoj interes kot ločen od interesa sodržavljanov. Da pa bi zmogli priž- gati luč, je potreben pogum, pogum prenesti pogled na lastne zmote in napake, pogum za odpovedovanje lastnemu interesu na račun skupnega, kar edino pomeni tudi prevzemanje odgovornosti za lastno preteklost in prihodnost. Tako ljudje kot narod smo v tem, kar imenujemo sedanjost, in v tem, kar želimo, da bi bila naša prihodnost, le določeno stanje stvari, ki ga je ustvarilo naše preteklo mišljenje, čutenje in delovanje, zavestno in nezavedno. Dokler svoje preteklosti nismo pripravljeni razsvetliti in sprejeti takšne kot je, dokler je nismo pripravljeni razumeti in jo, navkljub njeni grozovitosti sprejeti kot pozitivno izkušnjo, iz katere smo se nekaj naučili, toliko časa bo naše napredovanje v prihodnost obremenjeno s to preteklostjo, bo ponavljanje te preteklosti, bo vračanje v to preteklost. In morda je temeljna zmota, ki nas potaplja nazaj v preteklost, ta, da velja prepričanje, da je mogoče zgodovinske krivice popravljati. Krivic ni mogoče popravljati, ni mogoče obujati mrtvih, ni mogoče odpravljati stisk po kri-vem obsojanih, zaprtih, preganjanih, šikaniranih, ... mogoče jih je le odško-dovati (kompenzirati), materialno in moralno. Zgodovinske krivice prinašajo sporočilo, ki je veliko bolj pomembno od odškodninskih postopkov, in sicer, da je vsaka od teh individualnih žrtev kamenček v mozaiku nastajajoče demokracije. Razumeti bi morali, da je bilo vsako izražanje ljubezni do družine, naroda, svobode in enakopravnosti tistih, ki so stali na pragu smrti (tako med vojno kot po njej in pred njo), vsako žrtvovanje za te ideale, stopnica na narodovi poti v neodvisnost in demokracijo. Da to žrtvovanje pomeni odpoved lastnim interesom v korist skupnega, v korist svobode in blagostanja. 69 Te žrtve in takšno žrtvovanje ne podarja politikom mandata za nič drugega kot le za zavzemanje za skupni interes, za vrednote, za katere so se borili in za katere so padli. Tisoči in tisoči takih primerov kažejo na to, da je trdno zavzemanje za na- čela, celo za ceno lastnega življenja, ena izmed najbolj dostojanstvenih potez slovenskega značaja, za katero upam, da je ni uspela izničiti zlaganost preteklega političnega sistema in ne agresivna materialnost vračajočega se ka-pitalizma. Prav gotovo je to tista veličina, ki bi jo morali ozavestiti v našem zgodovinskem spominu in na katero se lahko samozavestno opremo ob vstopanju na svetovno prizorišče. Le odkrivanje teh dejstev iz naše skupne preteklosti nas lahko pripelje do resnice o nas samih. A ta resnica ima enak značaj kot lepota in ljubezen; ni je mogoče dokazovati, mogoče jo je le čutiti. Pravijo, da najlepše cveti najbolj redka cvetica, a tudi, da se najbolj močan strup skriva v najmanjši posodi. Modri vedo, da je strup v majhnih odmer-kih zdravilo. Uporabimo ga za zdravje, za razcvet naše skupnosti. Ne pre-ganjajmo teme, ampak odprimo luč in ne pozabljajmo na Prešernove besede o izganjanju prepira. To je naša izbira, odgovornost in usoda. 70 Kaj povezuje Dan upora in Veliko noč Zapisano v Ljubljani, 27. aprila 1998 Ta sestavek poskuša ponuditi vzporedno razmišljanje o temah, ki jih je v svojih člankih, objavljenih v Sobotni Prilogi Dela, obdelal dr. Jože Kraševec; še posebej v članku “Odgovornost in so-odgovornost pred Bogom in ljudmi”. Tako kot čas Velike Noči, je tudi Dan Upora še posebno primeren čas za razmišljanje o vprašanjih odgovornosti. A poskušajmo si najprej razjasniti pojem ‘odgovornost’, da bi čim bolj jasno vedeli o čem razmišljamo. Slovar slovenskega knjižnega jezika ta pojem opredeljuje kot utemeljevanje misli, čustev in dejanj; kot sprejemanje obveznosti, nalog in posledic; kot izpolnjevanje norm, zahtev in dolžnosti. Odgovornost je torej neka dejavna človekova drža, ki jo še bolj jasno opredeli angleški knjižni jezik, ki odgovornost (responsibility) pojmuje kot dolžnost, da človek izpolni določena nujna dejanja zaradi nadzora in moči, ki jo ima nad ljudmi in stvarmi; kot strinjanje s tem, da smo povzročili nek dogodek ali pa dovolili, da je do njega prišlo; kot spretnost, da ravnamo ustrezno, da sprejemamo prave odlo-71 čitve, ne da bi nas pri tem vodil nekdo drug, ne da bi pričakovali dovoljenje nekoga drugega. Odgovornost je potemtakem neko stanje dejavnega človekovega mišljenja, čutenja in delovanja, ko išče odgovor na posledice, ki jih je sprožilo neko njegovo preteklo delovanje in ko ravna v skladu s tem odgovorom v okoliščinah, ki so rezultat tega preteklega delovanja, z namenom, da bi jih pre-segel. Če še nadalje razčlenimo odgovornost kot neko dejavno človekovo držo do okoliščin, v katerih se nahaja, potem lahko ugotovimo, da je ta drža sposobnost, spretnost njegove narave, njegovega značaja, da razmišlja in deluje neodvisno, a v skladu z določenimi moralnimi načeli. Odgovornost je torej delovanje iz človekovega značaja - iz pridobljenega znanja o moralnih načeli, o pravilnem in napačnem delovanju, ki tvori, oziroma, ki se izraža, skozi človekovo osebnost. Če pa je značaj tisti vir, iz katerega lahko deluje odgovornost, potem moramo ugotoviti, da človek lahko črpa iz svojega značaja le toliko odgovor-ov, odgovor-nosti, kolikor je v njegovem značaju izkušenj, spoznanj, vedenja o pravilnem in napačnem delovanju. Potem moramo ugotoviti, da ni odgovornosti brez etike (ne pa obratno), ki je prepojila človekovo naravo in ki se nato naravno izrazi kot odgovornost. Zato je odgovornost sposobnost, ki je povsem edinstvena pri vsakem posa-meznem človeku in zato tudi neodvisna od volje ali odločitev drugih ljudi. Odvisna je le od posameznikovega moralnega kapitala. Odgovornost človek notranje čuti kot dolžnost po določenem delovanju ali kot nujnost, da se vzdrži določenega delovanja. Moralna evolucija Ta odgovornost, ta sposobnost, se kaže pri posameznih ljudeh kot določena stopnja moralne zavesti, ki na svoji začetni, prvi, stopnji pomeni: spoštovanje zakona in avtoritete. Na drugi stopnji: notranje čutenje pravičnosti, 72 ki je v sorazmerju z močjo in samo-disciplino posameznika in ki se odraža v posameznikovem pogumnem dvigovanju glasu zoper nepravične zakone in legalizirano hipokrizijo. Na naslednji stopnji je moralna zavest: povišano sočutje do vseh sorodnih bitij, z odgovornostjo, ki izhaja iz ostre zaznave prepletenosti celotnega življenja. In nazadnje se moralna zavest izrazi kot: spoznanje notranje prisotnosti Boga v vseh živih bitjih, ko postane moralno ravnanje izliv duha univerzalne ljubezni, ko človek ponuja svoje življenje v služenje revnim in potlačenim. Že bežen pogled na človeško družbo nam pokaže prisotnost tega razpona moralne zavesti med ljudmi, in to, da je tisto, kar človeško družbo ločuje od ‘kaosa’ džungle, prav tista osnovna moralna zavest o nujnosti spoštovanja zakona in avtoritete; kot dolžnost, da se izpolnjujejo določena pravila igre in priznava položaj institucije, ki skrbi za njih udejanjanje. Človeško družbo tvorijo določene naravne (družina, narod, rasa) in druž- bene (religiozne, politične, stanovske, ...) skupnosti, ki predstavljajo naša posebna okolja in okoliščine, v katerih nenehno širimo svojo moralno zavest, spoznavamo in ustvarjamo moralna načela, ki imajo po eni strani univerzalen značaj, po drugi pa jih skušamo uveljaviti v urejanju vsakdanjega življenja kot določene zakone in pravila, ki so odsev trenutne kolektivne moralne zavesti. Ko kot pripadniki določene skupnosti (tako naravne kot družbene) iščemo odgovore na izzive okoliščin, v katerih se nahajamo in ko delujemo v skladu s temi odgovori, ki izhajajo iz našega značaja, potem izražamo so-odgovornost, sposobnost skupnega preseganja okoliščin, ki jih je ustvarilo naše preteklo delovanje. In ko je naše delovanje usmerjeno proti višjim stopnjam moralne zavesti, potem takrat udejanjamo moralno evolucijo. Težnja po svobodi Temeljna gonilna sila, ki nas žene v preseganje okoliščin, v katerih se nahajamo, je težnja po svobodi. Veselje do življenja lahko izkušamo le, če lahko svobodno izražamo samega sebe. Zaradi tega se skušamo osvoboditi oko-73 liščin, ki nas omejujejo. Te boje za svobodo lahko opazujemo tako na individualni kot kolektivni ravni. Pomanjkanje svobode, ki ga človek čuti v zunanjih okoliščinah, je posledica odsotnosti svobode v njegovem notranjem življenju. Notranja svoboda je namreč stanje, pri katerem si človek ni ustvaril interesa, s katerim bi si želel zavarovati svoje območje udobja in kontinuitete. Le človek, ki se je pripravljen prenavljati iz trenutka v trenutek, tako kot se prenavlja celotna narava, je dovolj svoboden, da ga ne veže nobena zunanja okoliščina. Prav zaradi tega ni mogoče doseči ne osebne in ne kolektivne sreče ali zadovoljstva trajnega značaja, če ne težimo k prenavljanju svoje narave, svojega značaja. Živi smo namreč zaradi določenega namena! In dokler ne prepoznamo, dokler ne spoštujemo dejstva, da je naše življenje namenjeno razvoju našega značaja, proti usodi, ki presega vse naše sedanje predstave, vse dotlej nam življenje ne more podariti trajnega zadovoljstva. Pridobitve v značaju so tiste, ki se nato odrazijo v zunanjem življenju. Za prenavljanje značaja pa potrebujemo pogum, resnicoljubnost in ljubezen. Tako v javnem kot osebnem življenju, tako pri velikih kot pri majhnih delih, je temelj uspeha pogum. Če smo dandanes deležni relativne svobode, potem je to zaradi pogumnih in modrih ljudi, ki so se borili, z jezikom ali z mečem, proti sebičnosti in pohlepu. Ki so se borili zato, da bi se ljudje osvobodili suženjstva, da bi lahko obdelovali zemljo, razvijali obrt in trgo-vino, potovali, si izbirali lastno religijo in uživali sadove svojega dela. Ustra-hovanje, najsi z grožnjami ali z zasmehovanjem, tako spodkopava značaj, da človek ne zagovarja več svojih prepričanj, ampak z njimi baranta za svoje udobje in varnost ali pa za slavo. Bolj kot karkoli drugega pa pri prenavljanju značaja potrebujemo željo po resnici, voljo po poznavanju stvari takšnih kot dejansko so, brez želje po tem, da bi bile drugačne. Zavajanje ne kvari le značaja, ampak dobesedno razkraja družbo. 74 Ne nazadnje pa potrebujemo ljubezen. Če želimo povečati svoje blagostanje - recimo lastnino - kar se odraža kot večanje moči nad življenji in srečo drugih ljudi, ki so manj uspešni ali srečni kot mi, potem smemo to narediti le na osnovi splošne koristi. Vsak religiozni Učitelj je doslej potrdil ta zakon: le življenje prijaznosti in medsebojne pomoči vodi do trajne sreče. Sporočilo Velike noči Vse religije razglašajo za svojega ustanovitelja enega izmed Ljudi, ki so v svojem življenju udejanili pogum, resnicoljubnost in ljubezen. Ki so uresničili svobodo, spoznanje resnice in enosti življenja ter tako postali popolni. To je ideal, proti kateremu stremi vsaka vera. In religija je tem bolj učinkovita (v smislu koristi za vse verujoče), kolikor bolj jasno in natančno po-učuje o poti, po kateri je mogoče doseči to stanje popolnosti. Vsi sinovi ljudi lahko dosežejo to, kar je dosegel Sin Človeka. On nam govori in nas uči z lastno izkušnjo. Spoznati je treba vse človeško trpljenje, se dvigniti nadenj z močjo svoje ‘božanskosti’ in občutiti grenkobo smrtnega boja, da se je mogoče roditi v novo življenje. Tako se v Jezusu rodi Krist, v Sidharti Buda. Tako je to dvoje bolj ime za določeno stanje, kot pa za določenega človeka. Vsak mora doseči to stanje: “Poglej v sebe, ti si Buda”. “Krist v tebi, upanje slave.” Vsa ‘božanskost’ je že v nas, čeprav sedaj le malo razvita in v nenehnem spopadu z našo ‘animaličnostjo’, z našimi strastmi in sebičnostjo. To je vzpodbuda, ki jo lahko začutimo v naših plemenitih trenutkih nesebičnosti, trenutkih ljubezni do soljudi, v trenutkih, ko občutimo utripanje Življenja, klico, ki nas bo popeljala v življenje Krista. Bog po podobi človeka ali človek po podobi Boga Človeška družba se je zavarovala proti razkroju tako, da je ne-od-govornost (pod-moralno stopnjo zavesti, ko človek sledi le lastnim sebičnim željam in strastem, in za katero je značilna odsotnost čutenja nujnosti spoštovanja zakona in avtoritete) skušala omejiti ali izkoreniniti s kaznovanjem. Člo-75 veku je skušala odvzeti (če poenostavimo) svobodo, da sam poišče odgovor na okoliščine in posledice, ki jih je ustvarilo njegovo lastno delovanje. Če se vrnemo k podmeni, da lahko človek črpa svojo odgovornost le iz pridobljenega vedenja o pravilnem in napačnem delovanju, potem ne-odgovornost pomeni odsotnost vedenja, ne-vednost. Zato je mogoče ne-odgovornost izkoreniniti le z moralno evolucijo, z razvojem sposobnosti iskanja odgovora na okoliščine, ki jih je ustvarilo človekovo delovanje. Sistem kaznovanja (ki izloča okoliščine, v katerih bi imel človek priložnost spoznati odgovorno delovanje preko lastne izkušnje, obogatiti svoj značaj, se s pogumom, resnicoljubnostjo in ljubeznijo soočiti s posledicami svojega delovanja) deluje proti naravnemu redu moralne evolucije, potiska ljudi v nesvobodo. V takem sistemu si je avtoriteta prisvojila položaj, ki je nad naravnim redom. Deluje iz prepričanja, da lahko razsoja o pravilnem in napačnem delovanju, ker ima zavest o kreposti in uspehu, najsi materialnem ali duhovnem - izkušnjo, s katero ji je uspelo zavarovati svoj interes. Ta zavest pa prinaša stanje prekomernega samo-zaupanja. Kdo pa lahko obsoja ali odpušča, če ne tisti, ki ima občutek prekomernega zaupanja v samega sebe? Prekomerno samo-zaupanje pa je vulgarno in sebično. In naslednji korak je sklep, da mora biti tudi Bog avtoriteta, ki sodi in od-pušča. Do takega sklepa lahko nekdo pride zato, ker skuša njegov um zadušiti neznano z znanim, ker ni dovolj ponižen, da bi opazoval prihod neznanega. To, kar je uspelo v preteklosti, postane merilo za presojanje sedanjosti in prihodnosti. In zanimivo, človeški odnosi postanejo nesrečni prav zaradi tega, ker na naš sklep gledamo kot na pravilen in ker želimo, da bi se življenje prilagodilo našemu sklepu. To je način, na katerega si ustvarimo interes, s katerim varujemo območje svojega udobja in kontinuitete, se ve- žemo na zunanje okoliščine in ustvarimo odpor proti prenavljanju ter s tem notranjo nesvobodo. 76 Zato taka avtoriteta zatira težnjo po svobodi, uveljavlja svojo voljo in odlo- čitve, zatira v ljudeh pogum, resnicoljubnost in dobrosrčnost. Zanika mož- nost, da nosi človek v sebi zmožnost duhovne izpolnitve, dejstvo, da je Bog (ljubezen) sredstvo in cilj moralne evolucije ter udejanjena moralna evolucija, ko se Sin povrne k Očetu. Sonce s svojo svetlobo in toploto nenehno oplaja življenje v vsaki stvari na zemlji, jo vzpodbuja k rasti - v skladu z naravnimi cikli - vedno višje in višje. Zato pozimi življenje le zbira svoje pridobljene izkušnje in notranje moči, da se bo začelo na pomlad razodevati v novi lepoti. Zato tudi represija ne more zavreti moralne evolucije, ampak je samo njeno sredstvo (ali, kakor pravi Jezus: “Ni mogoče, da bi pohujšanje ne prišlo; ali gorje temu, po komer pride!” - Luka, 17.1.), saj težavni pogoji v človeku le izkristalizirajo njeno notranjo moč, izostrijo pogum, resnicoljubnost in ljubezen, da se lahko nato odrazi v novi obliki. In, ko moralna zavest preseže postave, zakone, ki jih ščiti avtoriteta, prihaja do zavračanja zakonov in avtoritete. Ko avtoriteta sama ne spoštuje zakonov, ki so ji bili zaupani v varstvo, prihaja do zanikanja avtoritete. (“Gorje vam učiteljem postave, ker ste vzeli ključ do spoznanja: sami niste vstopili in tistim, ki so hoteli vstopiti, ste to preprečili.” - Luka, 11.52.) Zato je ateizem (če ga obravnavamo samo kot ne spoštovanje delovanja ne-ke religiozne avtoritete) le izraz moralne zavesti, ki se je odvrnila od delovanja te religiozne avtoritete in njenih učenj o Bogu, ker le-ta žalijo njeno notranje čutenje pravičnosti in njeno inteligenco; ali pa izraz pod-moralne zavesti, ki ji je bilo odtegnjeno učenje, ki bi jo izvilo iz objema ‘animaličnosti’. Spravna dejanja v luči moralne evolucije “Zakaj ne bi spoštovali njihove vesti (.. ki je v kritičnem položaju ene in druge vodila v takšno ali drugačno odločitev ..), ki bo pred človeško zgodovino ostala skrivnost, a bo razkrita v večnosti.” (Dr. Jože Kraševec, S.P., 18.IV.1998) 77 To vprašanje in trditev, ki jo vključuje, sprožita vsaj naslednja vprašanja: Ali res ni mogoče vsaj do neke mere razkriti notranjega moralnega okvirja, iz katerega deluje človek? Če ne, ali je potem sploh mogoče preseči okoliščine, ki so posledica človekovega preteklega delovanja, ali človeštvo potem sploh lahko upa na višjo stopnjo moralnosti v medsebojnih odnosih? Lahko se strinjam s trditvami, da je vest merilo moralnosti, da ni nastala sama od sebe in da je pojav vesti odločilna možnost za pogovor o vprašanjih odgovornosti, a precej težje s trditvama, da je vest odločilna gonilna sila (težko si namreč predstavljam večjo nepravičnost kot je ta, da bi Bog tako neenakomerno porazdelil to silo med ljudi) in da ni mogoče razložiti njenega obstoja in delovanja (a razmišljanje o tej temi bi daleč preseglo okvir tega razmišljanja). Kot alternativo ponujam naslednje možnosti: - nesporno znamenje prisotnosti Boga in temeljna gonilna sila je človekova težnja po svobodi, izvorna prisotnost poguma, resnicoljubnosti in dobrosrčnosti, lastnosti, ki so usmerjene v iskanje smisla življenja in trajne sreče; - vest je glas človekovega značaja, notranje prisotnosti poznavanja moralnih načel, poznavanja pravilnega in napačnega delovanja; - zavest je glas uma, obseg trenutne človekove zmožnosti zunanjega prepo-znavanja in izražanja pravilnega in napačnega delovanja, dobrega in zla, ki se giblje od pod-moralne, preko moralne do univerzalne moralne zavesti (ta pa se odraža kot neodgovornost, kot individualna odgovornost in kot univerzalna odgovornost). Prav tako predlagam, da upoštevamo možnost, da (namesto: “po nevidnem stvarstvu spoznavamo nevidnega Stvarnika”. - Dr. Jože Kraševec, S.P., 11. IV. l998): po vidnem stvarstvu spoznavamo nevidnega Stvarnika. Da, ko nam zunanja izkušnja prinese čutenje notranjega zadovoljstva, šir-jenja življenja, to izkušnjo ozavestimo kot pravilno delovanje. In da notra-78 nje nezadovoljstvo, bolečino, ki nam jo prinese zunanja izkušnja, ozavestimo kot napačno delovanje. Vsekakor je v moči človekovega uma, da razlikuje med pravilnim in napač- nim delovanjem, ker ga lahko poveže z notranjim čutenjem. V kolikšni me-ri pa lahko to delovanje ozavesti kot pravilno ali napačno tudi z moralnega stališča, pa je odvisno od njegove stopnje moči presojanja moralnih razsež- nosti nekega delovanja, od obsega notranjega poznavanja moralnih načel, vsebovanega v človekovem značaju, vendar pa tudi od trenutne usmerje-nosti uma v bolj duhovno ali bolj materialno področje človekovega bivanja. Prisotnost notranjega poznavanja moralnih načel namreč lahko ob določenem delovanju pri nekem človeku povzroči čutenje bolečine, pri drugem, pri katerem tega notranjega poznavanja ni, pa ugodje. Prav tako se to notranje poznavanje le težko izrazi v okoliščinah, ki vzpodbujajo predvsem delovanje na materialnem področju človekovega bivanja. Z drugimi besedami, tisto, kar je dobro, pravilno za mene, mojo družino, moje prijatelje, še ni nujno dobro za celotno skupnost. Še več, tisto, kar je dobro za mene, … po navadi ni dobro za skupnost. Zato je najboljše vodilo: tisto, kar je dobro za skupnost, bo dobro tudi za mene. Zato ima problem sprave dve razsežnosti. Po eni strani je pomembno ali razdeljenost v narodu čutimo kot bolečino ali pa kot zadovoljstvo. Če jo čutimo kot bolečino, si jo bomo prizadevali preseči, v nasprotnem primeru pa ne, saj očitno to pomeni, da imamo (jaz, moja družina, moji prijatelji) od razdeljenosti neko korist in da ob tem čutimo zadovoljstvo. Po drugi strani pa bo, če si želimo razdeljenost preseči, ker spravo razumemo kot preseganje okoliščin, ki jih je povzročilo naše preteklo delovanje, raven uspeha premo-sorazmerna z ravnijo poguma, resnicoljubnosti in ljubezni, ki smo jo sposobni vložiti v prenavljanje našega individualnega in kolektivnega značaja, v prenavljanje naše individualne in v gradnjo naše kolektivne moralne zavesti. 79 Zakaj gradnjo, zakaj ne prenavljanje kolektivne moralne zavesti? V tem je morda jedro problema! Evolucija kolektivne moralne zavesti Kolektivna moralna zavest je obseg trenutne zmožnosti zunanjega prepo-znavanja in izražanja moralnih načel v neki skupnosti, ki jih vsebuje njen značaj. V osnovi je kolektivna moralna zavest zveza med določeno naravno skup-nostjo in njeno religijo kot sistemom človekovega zaznavanja njegove notranje razcepljenosti na ‘animaličnost’ in ‘božanskost’ ter preseganja tega stanja s preobrazbo na najgloblji ravni, ki ima osvobajajoč učinek le tedaj, ko koristi celotni skupnosti, vsem čutečim bitjem. Po obliki pa je kolektivna moralna zavest rezultanta individualnih moralnih zavesti njenih pripadnikov. Individualno se moralna zavest vzpenja spi-ralno, kar pomeni, da se skozi proces prenavljanja ali preobrazbe vrača v izhodišče na vedno višjem nivoju, kar pa se odrazi v linearni rasti kolektivne moralne zavesti. Zato gradnja! Razvoj neke skupnosti opredeljujeta njeno notranje, individualizirano življenje, njena vrojena težnja po svobodnem in polnem izrazu ter njen zunanji ustroj, ki se prilagaja družbenim okoliščinam, v katerih se giblje skupnost. Ta dva činitelja razvoja sta si večinoma v nasprotju, saj je značilnost zunanjega ustroja težnja po ohranjanju stanja na določeni stopnji razvoja odnosov med pripadniki skupnosti (stabilnost - inertnost), medtem ko je zna- čilnost notranjega, individualiziranega življenja težnja po spreminjanju tega stanja proti popolni svobodi vseh pripadnikov skupnosti (dinamičnost -gibanje). Razvoj skupnosti poteka preko več faz, ki bi jih lahko opredelili na naslednji način: istovetenje z rodom (pleme), istovetenje z jezikom in kulturnim oko-ljem (narod) in istovetenje s teritorijem in lastnim urejanjem javnih zadev (nacija) (Verjetno to ni konec razvoja, prej nasprotno!). Za vse te tri faze 80 razvoja pa je značilno tudi istovetenje z določenimi pravili delovanja, pisanimi in nepisanimi, ki do potankosti urejajo odnose v skupnosti in ki izhajajo iz določenih univerzalnih moralnih načel. Za prvo razvojno fazo verjetno zadostuje prisotnost osnovne moralne zavesti (spoštovanje zakona in avtoritete). Za drugo, med katero raste narod-nostna zavest, pa je potreben upor, dvigovanje glasu zoper nepravične zakone zunanjega družbenega ustroja nadnacionalnih političnih tvorb. Da bi bili sposobni prestopiti na naslednjo razvojno stopnjo, pa je potrebno pre-magati dvorezno obdobje, ki je povezano z zavračanjem avtoritete in zakonov. Ta prehod nam omogoči le povišano sočutje do vseh pripadnikov skupnosti, sicer nas strasti in ločeni interesi potopijo na pod-moralno stopnjo zavesti. Rekli smo, da skozi celoten razvoj skupnosti poteka tudi istovetenje z dolo- čenimi pravili delovanja, ki jih vedno določa neka avtoriteta. Le-ta s tem določa raven dolžnosti, ki izvirajo iz moralnih načel. Zaradi tega je od te avtoritete odvisno, kako poteka razvoj skupnosti. Od nje je odvisno ali je ta razvoj skladen ali neskladen z rastjo kolektivnega značaja skupnosti. Z drugimi besedami, če je avtoriteta voljna in sposobna spreminjati pravila delovanja v skladu s širjenjem notranjega življenja, v skladu z izgrajevanjem kolektivnega značaja in moralne zavesti ter temu prilagajati zunanji ustroj, je razvoj skupnosti harmoničen. Če to ni, se zunanji ustroj spreminja nasil-no, zaradi pritiska notranjega življenja. In če imamo opraviti s takim razvojem, potem se moramo vprašati, kaj je narobe z avtoriteto, katere dol- žnost je skrb za moralen razvoj skupnosti. In odgovor je lahko le ta: ali ni voljna ali pa ni sposobna izpolnjevati te dolžnosti! Bratstvo vseh ljudi in družbena neenakost Bratstvo ljudi je naravno dejstvo. Tako revni kot bogati, tako slabotni kot močni, vsi smo le eno samo človeštvo. Padamo in vzdigujemo se skupaj. Bratstvo pomeni skupni interes, ne pa enakost interesov. Zato bratstvo vključuje vse vrste različnosti med ljudmi: po moči, inteligenci in po spo-81 sobnostih. Tisto, kar različnosti veže na skupni interes, so razlike v dol- žnostih, ki izvirajo iz moralnih načel. To so razlike v nujnih dejanjih, ki se širijo z rastjo moči, inteligence in sposobnosti posameznika, z rastjo dol- žnosti, ki jo prinaša njegov družbeni položaj. Zasedanje družbenih položajev je namreč povezano s pripravljenostjo in zmožnostjo delovati v skladu s pričakovanji, ki so povezana z ravnanjem do drugih ljudi in ki izhajajo iz moralnih načel. Ko posameznik zaseda družbeni položaj, ki ustreza njegovi moči, inteligenci in sposobnostim in ko te uporablja v skladu z moralnimi načeli, nesebično in v interesu celotne skupnosti, takrat v družbi vladata mir in blagostanje. Ko pa posameznik zaseda družbeni položaj, za katerega nima ustrezne inteligence in sposobnosti, a potrebno moč, ki jo uporablja v skladu z lastnimi željami, sebično in le v lastnem interesu, takrat v skupnosti vladata nemir in pretežno revščina. Družbena neenakost zato obstaja v tisti skupnosti, kjer posameznik ne kon-kurira za družbeni položaj na podlagi inteligence in sposobnosti ter skupnega interesa, ampak le na podlagi moči in lastnega interesa, ki ga vidi kot ločenega od interesa drugih. Zato je mogoče družbeno neenakost odpraviti le z moralno evolucijo, s spoznavanjem, da je mogoče trajno blagostanje in zadovoljstvo skupnosti dose- či le s podrejanjem posamičnih interesov skupnemu, z gradnjo kolektivnega značaja, to je, s širjenjem svobode, resnicoljubnosti in ljubezni. S tem se težnja po svobodi istoveti z širjenjem moralne zavesti, ki se nato odraža v spreminjanju zunanjega družbenega ustroja. Ta zveza je skrita v zibelki vsake skupnosti, katere rojstvo je povezano z določeno religijo, mitologijo, katere sestavni del je mit o ‘obljubljeni deželi’, kamor skupnost povedejo razsvetljeni voditelji in kjer se skupnost ustali, strukturira in izrazi vse svoje potenciale. 82 Skupnost se strukturira v bolj ali manj tradicionalne družbene skupine. Če pogledamo v zibelko zahodne civilizacije, antično Grčijo, potem vidimo, da se je ta skupnost strukturirala v naslednje družbene skupine: 1.Svečenike, 2.Kralje in vojaško plemstvo, 3.Poljedelce, živinorejce, obrtnike in trgovce, 4.Služabnike in sužnje, pri čemer je bilo versko izročilo in s tem dejavno delovanje v družbi dostopno le moškim članom prvih treh slojev. (Kakšno je bilo razmerje med privilegiranimi in brezpravnimi pripadniki grške druž- be, nam pokaže podatek o strukturi prebivalstva v Atenah na vrhuncu moči, ko so imele 260.000 duš, a le 45.000 moških pripadnikov prvih treh slojev, 70.000 sužnjev, ostalo pa so bile ženske in otroci.) Iz te strukture vidimo, da je bila družbena moč osredotočena pri manj kot 20 % prebivalstva celotne skupnosti in da je bila tesno vezana na možnost dostopa do verskega izročila. Zato se je družbena moč ohranjala z nadzorom nad moralnimi pravili, nadzorom nad sredstvi prisile in nadzorom nad materialnimi dobrinami. Posledično so moralna pravila služila le interesom skupin, ki jim je pripadala družbena moč, ne pa interesom celotne skupnosti. Tako je prav dostop do verskega izročila (spoznavanja univerzalnih moralnih načel) zagotavljal stabilnost zunanjega ustroja skupnosti. Gibanje družbene moči in moralna evolucija v krščanski Evropi To, po čemer se zahodna civilizacija ločuje od drugih, je dejstvo, da v večji meri uporablja um kot orodje logičnega spoznavanja narave, človeka in družbe. Um obravnava dejstva na praktičnem področju, se prilagaja omejit-vam in sooča s problemi, a pri tem izgublja stik s svojim lastnim, višjim as-pektom. Zato bi bila le tista religiozna avtoriteta, ki bi bila sposobna nenehnega prenavljanja lastnih moralnih pravil v skladu z novimi spoznanji o naravi, človeku in družbi, sposobna nuditi oporo zahodnemu človeku, da bi prenavljal svoj značaj in moralno zavest ter dosegal svobodo v svojem notranjem življenju, kar bi se nato odražalo kot harmonična evolucija družbe. 83 A avtoritete religij zahodne civilizacije (antične, krščanske) niso zmogle kaj dosti več kot le uporabo religije v manipulativne namene za širjenje in ohranjanje družbene moči. Zaradi tega so se institucije teh religij cepile na različne veje, kontemplativne redove, okultna združenja in ne nazadnje so se od njih ločile znanost, umetnost in filozofija. Zaradi tega so na tem področju postali nosilci moralne evolucije značajni in pronicljivi posamezniki, ki so, večinoma neodvisno ali celo z nasprotova-njem religioznih avtoritet, preučevali naravo, človeka in družbo ter z moralno močjo svojih spoznanj sprožali revolucionarne spremembe (boje za svobodo) v skupnosti, kar se je na koncu koncev odražalo kot spreminjanje zunanjega družbenega ustroja ali političnega sistema, od avtokracije proti demokraciji. Sedaj se skoraj ne moremo izogniti kratkemu pregledu evropske zgodovine, ki lahko nekako potrdi omenjene trditve. Krščanska Evropa je nastala na pogorišču rimskega cesarstva, kamor so privrela iskat ‘obljubljeno deželo’ številna plemena. Krščanski religiozni voditelji, ki so svojo religijo institucionalizirali še za časa rimskega imperija, so legitimirali svojo družbeno moč z obrambo Rima, s čemer se je Cerkev vzpostavila tudi kot posvetna oblast, papeška država, ki si je prizadevala, z moralno močjo religije, uveljaviti svojo avtoriteto tudi nad drugimi posvet-nimi oblastmi svetega rimskega in bizantinskega cesarstva. To ji je delno uspelo, ko uveljavila zahtevo, da razsoja o moralni upravičenosti posvetnih političnih ukrepov, s tem pa tudi posreden nadzor nad sredstvi prisile in postopno vse širši nadzor nad materialnimi dobrinami, pri čemer pa se je bizantinsko krščanstvo ločilo od rimskega. Nosilci moralne evolucije so tako postali posamezniki in gibanja, ki so v moralnih načelih Cerkve, še bolj pa v njenem delovanju, spoznali odklon od univerzalnih moralnih načel Jezusovega nauka; ki so spoznali, da Cerkev deluje predvsem v interesu določene družbene skupine, ne pa v interesu celotne skupnosti. Cerkev je zato v povezavi z monarhi, katerih položaj so 84 ogrožale vse močnejše zahteve plemstva po delitvi oblasti, sprožila verske bojne pohode, s katerimi je krvavo utrdila svoj družbeni položaj. V novih razmerah je nato omogočila reformo svojih načel s poskusom sinteze razodetja in razuma, ki se je naslonila na antično filozofijo, medtem ko so posvetni vladarji omogočili sodelovanje plemstva pri oblasti s prvimi parla-menti. Z razvojem mest in trgovine se je krepila moč tretjega družbenega stanu. Porajale so se univerze, ki so postale relativno neodvisne, težnja po nacionalni suverenosti, razvoj tiska pa je omogočil dostop do univerzalnih moralnih načel vse večjemu krogu ljudi. Ker je Cerkev z inkvizicijo zatirala nazo-re, ki so ogrožali njeno teologijo, se je gibalo napredka preselilo na sever, kjer se je porodila reformacija, kot upor proti moralnemu nauku in posvet-nemu delovanju Cerkve. Plemstvo je tako reformacijo kot nacionalne težnje izkoristilo za obračun z duhovščino, ji zaplenilo premoženje, nato pa zaklju- čilo reformacijo z zadušitvijo uporov brezpravnega družbenega sloja, ki ga je prebudila socialna nota reformatorskega gibanja. Sledil je razsvetljeni absolutizem, ki je v povezavi z meščanskim slojem in v konkordatu s Cerkvijo izvajal družbene reforme - odpravo tlačanstva, enakost pred zakoni, splošno šolanje. Moralno evolucijo je prevzela kritična moč človekovega uma, ki je ugotavljala, da je svet urejen umno in harmonično ter v skladu z naravnimi zakoni in redom, kar je pripeljalo do spoznanj o enakosti ljudi in do zahtev po svobodi posameznika - da oblast izvira iz ljudstva, ne pa od Boga. Znanost je odkrila gravitacijo, gibanje, evolucijo, kar je omogočilo razvoj tehnologije in industrializacijo. Meščanske revolucije so zaradi močnega nacionalnega naboja sprožile velike družbene pretrese, ki so se s cepitvijo tretjega stanu na konservativni (ki zagovarja ustaljeni red) in liberalni (ki zagovarja svobodo ustanov) del, končali s parlamentarizmom in monarhom kot garantom stabilnosti ter Cerkvijo kot garantom družbene morale. Znanstvena odkritja so spreminjala podobo sveta; znanost je odkrila atom, energijo, valovanje. Razvoj industrije in socialističnega mišljenja je trajno 85 prebudila zavest četrtega sloja, katerega boj se je usmeril v urejanje delovnih razmerij, v pridobitev splošne volilne pravice in v napoved svetovne revolucije preko internacionalnega povezovanja. A soočiti se je moral z nedokon- čanim procesom nacionalnih gibanj, ki so ga konservativni krogi izkoristili za širitev ekspanzionističnih ciljev, kar je vodilo v mednarodne spore. Ob tem se je socialistično gibanje razcepilo na revolucionarno in ‘liberalno’ strujo. Prva je na vzhodu prevzela oblast in zaplenila premoženje vladajočim stanovom, medtem ko je druga na zahodu vstopala v vlade in podprla ustanovitev Društva Narodov. Konzervativci so našli odgovor v nacional-socializmu, katerega ideologija je bila potvorba Nietzchejeve in Bergsonove filozofije o ‘Nad-človeku’ in ‘elan vital’, socialna demagogija, ki je bila usmerjena proti liberalizmu in s katero je Cerkev sklenila konkordat. V njenega dvojčka se je spremenil tudi revolucionarni socializem. Začelo se je plenjenje in iztrebljanje, krepitev militarističnih in industrijskih trustov, ki so razcepili Evropo in svet na dva dela, tako da so na zahodu konzervativci obvladovali socialiste, na vzhodu pa ekstremni socialisti kon-zervativce, preko nadzora nad svobodo in prepričanji posameznika, le s to razliko, da je bil na zahodu nadzor selektiven. Moralna moč boja proti totalitarizmu pa je vseeno prinesla splošno volilno pravico in ustanovitev Organizacije Združenih Narodov, ki naj bi postala garant mednarodnega miru, z ustanovno listino, ki potrjuje vero v temeljne človekove pravice, v človekovo dostojanstvo in enakopravnost in ki jo nad-grajujejo vedno nove deklaracije. Nove tehnologije sedaj omogočajo razcvet drobnega podjetništva, širi se obseg malega delničarstva, internet prinaša cel svet v vsako hišo, znanost pa ugotavlja da: “univerzum postaja bolj podoben veliki misli kot pa ve-likemu stroju. Um se ne pojavlja več kot naključni vsiljivec v kraljestvu materije; začenjamo sumiti, da bi ga morali prej pozdraviti kot ustvarjalca in vladarja kraljestva materije” (Sir James Jeans, The Mysterious Universe). 86 Vlade v zahodni Evropi prevzemajo socialisti, vzhod pa se po odstranitvi prisilnega jopiča vsiljene ‘solidarnosti’ in po začasni zaljubljenosti v lastnino, počasi vrača k spoštovanju pridobitev socializma in zavračanju totalitarizma. Vse bolj se uveljavlja prepričanje v nujnost mednarodnega sodelovanja in resnične solidarnosti. Cerkev se trudoma prilagaja duhovnim gibanjem, ki privlačijo mlade generacije, zaljubljene v svobodo. Propagira odpoved, a za lastno nima ne poguma, ne resnicoljubnosti in ne ljubezni. In kje je skozi vso to zgodovino krščanska religija? Le v srcih in delih mnogih nesebičnih in predanih, od najbolj preprostih ljudi do velikih mistikov in filozofov, večinoma povsem v ozadju prizorišča družbenih dogajanj. Slovenci in moralna evolucija Ko pogledamo v zgodovino našega naroda, se soočimo z izjemno razliko med veliko močjo notranjega individualiziranega življenja in precejšnjo bedo zunanjega družbenega ustroja. Zgodovina slednjega je le niz izdajanja skupnih nacionalnih interesov na račun interesov posameznih družbenih slojev, skupin in posameznikov, vse do žrtvovanja lastnih ljudi, narodne identitete in jezika. Samo po sebi se mi postavlja vprašanje, zakaj smo ob vzpostavitvi lastne državnosti tako malo zvedeli o nacionalni politiki in njenih dosežkih v tem stoletju. Vse se je bolj ali manj začelo in končalo pri nekaj kriminalnih dejanjih, ki pa jih nismo zmogli ne raziskati in ne sankcionirati v skladu z zakoni. Odgovor je verjetno zelo preprost: skrivamo jo kot incest. Skoraj ni politične opcije, ki se v preteklosti ne bi umazala s svojimi poniglavimi politično-ekonomskimi interesi. Le nekaj trenutkov v naši preteklosti je takih, na katere se je resnično mo-goče ozreti s ponosom in ki predstavljajo pomnike, na katerih lahko gradimo našo državnost. In to so večinoma trenutki, ko je razkrajanje zunanjega družbenega ustroja omogočilo razkrivanje značajskih potez in opredelitev 87 notranjega življenja našega naroda. Oglejmo si nekaj takšnih primerov, pa tudi to, zakaj pogosto niso pripeljali do ugodnejšega zunanjega političnega razpleta. Leta 1867 so prinesle volitve na kranjskem slovenskemu političnemu tabo-ru, ki je nastopil enotno, veliko politično zmago. Vendar pa so izvoljeni poslanci v zveznem parlamentu opustili program, s katerim so zmagali na volitvah in zaradi osebnih koristi podprli osrednjo vlado na račun nacionalnih interesov. ‘Mladoslovenci’ so v odgovor organizirali tabore z razširjenim programom Zedinjene Slovenije in z zahtevami po večji socialni pravičnosti, ki so na-leteli na skoraj enodušen odziv in podporo ljudstva. Ta demonstracija naro-dove volje je prinesla Slovencem na kranjskem možnost lastnega upravljanja z javnimi zadevami v okviru monarhije. Leta 1918 je Avstro-ogrska izgubljala vojno in doživljala notranjo politično krizo. Slovenski, hrvaški in srbski poslanci iz dežel monarhije so razglasili Majniško Deklaracijo, z zahtevo po lastni državi. Ljudstvo je enodušno podprlo zahtevo, tako da pride, potem ko Avstro-ogrska sprejme mirovne pogoje, do razglasitve države SHS, ki jo je priznala tudi mednarodna di-plomacija. Slovenci smo dobili Narodni Svet in lastno Vlado ter smo pred-sedovali Narodnemu Viječu SHS. A porajajoča se država se je znašla v primežu italijanskih in srbskih zahtev. Prvi hočejo ozemlja, ki so jim bila ob-ljubljena za vstop v vojno, drugi svoja etnična ozemlja v Bosni in na Hrvaš- kem. Manjšinski socialdemokrati in liberalci so začeli govoriti o obstoju enotnega jugoslovanskega naroda ter se zaradi politične oportunosti povezali s Srbi, tako da smo pristali v centralistični dedni monarhiji, Kraljevini SHS ter ob tem izgubili še precej narodnostnega ozemlja na Koroškem in Primorskem. l927 leta so se slovenski klerikalci povezali z velikosrbskimi radikalci in se odpovedali programu Zedinjene Slovenije. Na podlagi papeževe enciklike so se odločali za stanovsko-korporativno vizijo ‘družbene prenove’, ki je 88 bila v nasprotju z osnovnimi merili demokratične družbe, katoliški študentje pa so pozivali na boj proti komunizmu s pomočjo fašizma. Kraljevina SHS je podpisala konkordat s Cerkvijo in pristopila k trojnemu paktu. Ljubljanski študentje so skušali ustanoviti Narodni Akademski Blok, vendar pa je projekt zaradi strankarskih interesov zamrl, zato pa so bile uspešne demonstracije proti pristopu k trojnemu paktu. 6. aprila 1941, ob napadu na Kraljevino SHS, so meščanske stranke in socialisti ustanovile Narodni Svet, ki je sprejel sodelovanje (konzulto) z Italijani. Komunisti, levo usmerjene skupine in kulturniki so se povezali in po napadu nemške vojske na Sovjetsko Zvezo, ko so odpadle vse zunanje-politične dileme, razglasili Osvobodilno Fronto slovenskega naroda ter napove-dali oborožen boj proti okupatorju in narodnim izdajalcem. Na obletnico ustanovitve prve slovenske vlade iz leta 1918 je OF organizirala enourno odsotnost prebivalstva z javnih mest. Odgovor ljudi je bil enodušen. 3. maja 1945 je Narodni Svet za Slovenijo sklical slovenski parlament, ki je razglasil državo Slovenijo kot sestavni del Kraljevine Jugoslavije, ustanovil vlado, domobrance pa razglasil za slovensko vojsko in pozval Slovence k obči spravi. Vendar pa 5. maja Slovenski Narodno Osvobodilni Odbor ustanovi lastno Narodno vlado Slovenije, narodnoosvobodilni odbori pa so ob splošnem navdušenju množic prevzeli oblast na celotnem ozemlju Slovenije. Propaganda je nato sprožila begunski val, ki pa so ga zavezniki večinoma repatriirali, nakar ga je novo-nastajajoča oblast pobila, pa čeprav je šlo v večini za nedolžne ljudi in mobilizirance, medtem ko so se pomembni kolaborantje razselili po svetu, če se že niso včlanili v komunistično partijo. Na volitvah meščanska opozicija ni sestavila kandidatne liste, ampak se je odločila za abstinenco in za mednarodno oporekanje regularnosti volitev, ki pa ni imela nikakršnega uspeha. Ob splošni volilni pravici smo Slovenci prvič pridobili lastno državnost v okviru federativne republike, a izgubili politično pluralnost in pomembne atribute lastne državnosti. 89 3. junija 1988 je bil v obrambo ‘četverice’ ustanovljen Odbor za varstvo človekovih pravic, ki je sprožil enodušno nacionalno gibanje, ki je postopoma povrnilo politično pluralizacijo in zagotovilo sprejem deklaracije o neodvis-nosti Republike Slovenije. Po kratki vojni je država sprejela novo ustavo in dosegla mednarodno priznanje. Začel se je boj za družbeno lastnino. Nastopila so nesoglasja glede zakona o privatizaciji, o denacionalizaciji, večala se je nezaposlenost, nastajali so spori glede preteklosti in zaslug, sodni sistem pa je vstopil v stanje paralize. Pri tem je Cerkev, ki se sklicuje na svoje moralno poslanstvo in ki naj bi z močjo svoje moralne avtoritete kazala pot, ki naj bi bila v korist vseh pripadnikov skupnosti, le eden od akterjev v spopadu. Razplet? Pomembno je, da razumemo, kako in zakaj prihaja do odzivanja ljudstva na politične iniciative. Živimo namreč v skupnosti, ki misli in predvsem čuti na enak ali vsaj podoben način. Celo življenje preživimo v okolju, s katerim delimo bolj ali manj ista mnenja, isto držo, iste predsodke. V neki množici (narodu, gibanju, politični stranki, ...) obstajajo vsa čustva, ne pa intelekt; lahko čuti, ne more pa misliti. Mnenja množice so le redko, ali pa nikoli, pod vplivom razuma. So le nalezljive strasti, ki prehajajo skozi množico kot električni tok in ki imajo pogosto izvor v enih samih možganih. Le redki ljudje imajo pogum in moč, da prekinejo to zvezo z množico, ki jih je vsrkala. Večina jih ostane celo življenje pod njeno nadvlado. Vendar pa se v množici, v narodu, v ozadju neprestano nahaja čutenje, ki je povezano z doseženo stopnjo kolektivne moralne zavesti. Zato se večinsko odziva v glavnem le na tisto čutenje, ki je povezano s to stopnjo kolektivne moralne zavesti. In iz teh zgodovinskih utrinkov našega naroda lahko razberemo, da se, in to vedno bolj, večinsko odziva le na tista čutenja, ki so povezana z narodovo emancipacijo in socialno pravičnostjo in da ima odpor do spreminjanja ali potrjevanja družbenega ustroja, do prevzemanja družbenih položajev, z močjo, ne pa tudi z inteligenco in sposobnostmi. 90 Da slednje kvečjemu resignirano sprejema kot nujno zlo in čaka na ugoden trenutek, ko se bo temu lahko uprla; da ima odpor do izražanja pod-moralne zavesti in razvito sorazmerno visoko raven kolektivne moralne zavesti, vsaj do stopnje spoštovanja zakona in avtoritete in upora zoper nepravične zakone. Sporočilo Dneva upora Da smo dosegli to raven kolektivne moralne zavesti, se lahko, paradoksalno, zahvalimo verjetno prav neprijaznemu družbenemu okolju, zunanjemu ustroju, ki je silil naše ljudi v individualizem, v iskanje individualnih odgo-vorov na težavne okoliščine, ko se ni bilo mogoče zanašati na kakršno koli zunanjo pomoč, ampak le na lastno moč, inteligenco in sposobnosti, na lastno presojo, kaj je v določenih razmerah pravilno in kaj napačno delovanje. Iz tega se je razvilo pogumno zagovarjanje lastnih interesov, ki se je na ravni skupnosti izražalo kot obramba lastnega jezika, kulturnega okolja in dolo- čenih socialnih in državljanskih pravic in ki se je odrazilo v visoki stopnji solidarnosti, ko je bil ogrožen ta obče, pa čeprav le notranje, sprejet okvir obstoja skupnosti. Zato je naš narod pogosto dokaj jasno pokazal, kje so meje, do katerih lahko popušča v odnosu do ločenih, najsi zunanjih ali notranjih politično-gospodarskih interesov. A vsak narod, vsaka množica, skupina, potrebuje, ker se ne more voditi sa-ma, nekega vodjo, ki ga tudi vedno najde. Od tega voditelja ali voditeljev, od njihove moči, inteligence in sposobnosti, od njihove stopnje moralne zavesti, je nato v precejšnji meri odvisen nadaljnji razvoj skupnosti. V našem primeru je prav omenjen individualizem pogojeval izbor takih voditeljev, ki so se odlikovali po pogumnem zagovarjanju in boju za lastne interese. In če so ti voditelji, dokler so si prizadevali za naklonjenost ljudstva, še lahko istovetili lastne interese z interesi skupnosti, pa je bil nato prav ta individualizem vzrok, da niso zmogli ločiti, ko je bilo potrebno te interese zadovoljiti, da so interesi skupnosti drugačni kot pa njihovi lastni. 91 Vendar pa je vedno obstajala meja, do katere je bilo mogoče uveljavljati lastne interese na račun skupnih. In ko je bila ta meja načeta, je slej ko prej prišlo do večinskega upora ljudstva, kajti načeta je bila meja svobode, ki jo je skupnost že dosegla. Na čelo takega upora pa se vedno postavi tista druž- bena skupina in tisti voditelj, ki je pripravljen mejo svobode postaviti višje. Zato je upor uresničevanje težnje po svobodi. Pomeni širjenje notranjega življenja, obdobje dinamičnosti, gibanja, spreminjanja zunanjega ustroja. Je obdobje, ko se odpovemo varnosti zaradi volje po prenavljanju, obdobje, ko nas ne vežejo zunanje okoliščine. To je obdobje žrtvovanja lastne varnosti in udobja zaradi koristi celotne skupnosti, žrtvovanja celo lastnega življenja v dobro celotnega naroda, človeštva. Kaj pa je bolj plemenito dejanje kot žrtvovanje lastnega življenja za odre- šitev tlačenih in razžaljenih? Ali ni prav to tisto, kar nam sporoča Jezusova življenjska pot? Kaj ni to prvi korak na poti v življenje Krista? Zato je prav to žrtvovanje tisto, kar povezuje Dan Upora in Veliko Noč! Zato je sporočilo Dneva Upora: plemenita nesebičnost! Ali pa upor pomeni tudi rast moralne zavest, pa je vprašanje, ki je povezano z vprašanji odgovornosti in dolžnosti. Odgovornost in dolžnost Odgovornost je notranja ali univerzalna in zunanja ali individualna. Notranje smo odgovorni za vse, kar se dogaja na svetu, zato ker smo mi ta svet. Zunanje pa smo odgovorni v skladu z našo svobodno voljo in doseženo moralno zavestjo. Vsaka, doslej oblikovana družba je postavila merila, s katerimi določa meje posameznikove svobodne volje. Ta merila so zakoni. Tisti, ki krši zakon, je ne-odgovoren. Odgovornost pa je povezana z dolžnostmi. Odgovorni smo za to, kar je zaupano naši skrbi. Odgovorni smo glede na položaj, ki ga zasedamo v družbi. Starši so dolžni skrbeti za otroke, voditelji za narod, … 92 V normalnih okoliščinah so te dolžnosti sorazmerno jasne in jih je mogoče, z večjimi ali manjšimi težavami, tudi izpolnjevati. A v težavnih razmerah, kot je na primer vojna in ko so okoliščine izredne, po navadi prihaja do konflikta dolžnosti. Dolžnosti se medsebojno izključujejo. Recimo: skrbeti za družino ali za narod. V takih okoliščinah se soočimo z vprašanji, ki so globoko moralne in filozofske, če hočete, religiozne narave. Poglejmo, kako poskuša reševati ta problem Bhagavad Gita, Gospodova Pesem, filozofsko-religiozna pesnitev stare Indije. “Ko vidim svoje tu ljudi, ki hočejo drug z drugim v boj, moje telo je brez moči in čisto suha usta imam. Gorje, grozi nam velik greh: pobiti hočemo ljudi, ki naše so krvi, da bi se prikopali na oblast.” “Od kod v težavi tvoj obup nevreden plemenitega?” “Pohlep navdaja jih, a če jih ubijem, še jed umazano s krvjo imel bom. Sprašujem te, ne vem, kaj mi je dolžnost.” “Če nočeš v ta pravični boj zapravil si boš ves sloves in zanemaril boš dolžnost, veliko si nakopal zlo. Če padel boš, boš šel v nebo, če zmagaš boš užival svet. 93 Bojuj se, a naj isto bo, užitek, bol, dobiček ti, izguba, zmaga in poraz. Tako ne boš zabredel v zlo. Noben se trud tu ne izgubi, nazadovanje možno ni. Zato zatekaj se v modrost.” Vendar pa lahko ta filozofski pogled dopolnimo tudi z lastnim izročilom, saj dr. France Prešeren v uvodu h Krstu pri Savici položi v usta Črtomira, ki se bojuje “za vero staršev, lepo bognjo Živo, za črte, za bogove nad obla-ki”, naslednje besede: “Največ sveta otrokom sliši Slave, tja bomo našli pot, kjer nje sinovi si prosti voljo vero in postave. Ak pa naklonijo nam smrt bogovi, manj strašna noč je v črne zemlje krili, ko so pod svetlim soncem sužnji dnovi!” A preden nadaljujemo, poskušajmo, v povezavi z našim izvlečkom, zgodovinsko opredeliti tisto stran, ki si želi vojno, in tisto, ki se sprašuje, ali naj vojno sprejme. Prva leta po prvi svetovni vojni se je zdelo, da je edina realna politična opcija v Evropi socializem. Konservativizem, ki je z nacionalizmi uspešno zatrl liberalizem, se je zdel izčrpan in brez političnih alternativ. Vendar pa se je nacionalizem še enkrat izkazal kot učinkovito sredstvo. Kako to deluje, nam opisuje Hermann Goering, visok nacističen funkcionar: “Seveda si ljudje ne želijo vojne. Zakaj pa naj bi nek ubog kmet tvegal svoje življenje v vojni, če je največ, kar lahko od tega pridobi, le to, da se vrne na svojo kmetijo v enem kosu? Povsem naravno je, da običajni ljudje ne marajo 94 vojne: ne v Rusiji, ne v Angliji in prav tako ne v Nemčiji. To je razumljivo. Toda, navsezadnje so voditelji v deželah tisti, ki določajo politiko; in vedno je mogoče, na zelo preprost način, ljudi prisiliti v to, da se po njej ravnajo, pa najsi gre za demokracijo, za fašistično diktaturo, za parlament ali pa za komunistično diktaturo. Glasovanje da ali ne, ljudi je vedno mogoče privesti pod nadzor voditeljev. To je lahko. Vse, kar morate narediti, je to, da jim rečete, da so napadeni in da obsodite mirovnike, da jim primanjkuje patriotizma, da izpostavljajo deželo nevarnosti. To deluje na enak način v katerikoli deželi.” Pomembno je torej pripeljati prave ljudi na pravo mesto. Podpreš fašizem tu, komunistično revolucijo tam in sovražnika postaneta znana. Ostalo je stvar tehnologije. A zakaj, v čem je smisel takšnega delovanja? Ohraniti družbeno moč, ki ti polzi iz rok. In kakor smo videli se ta tehnologija pojavlja skozi vso zgodovino Evrope, njeni sredstvi pa sta verska nestrpnost in nacionalizem. Tako postaneta fašizem in komunizem mlinska kamna, ki drobita zrnje svobode, da ga ni mogoče uporabiti za setev. Kdo je torej tisti, ki si je želel vojno, in kdo tisti, ki je bil v njo potisnjen? V prvi vlogi bomo našli vse tiste družbene skupine, katerih družbeno moč je ogrožalo širjenje človekovih pravic in svoboščin. Motiv pa je pohlep, se-bični politično-ekonomski interesi. V drugi vlogi najdemo vse tiste, katere je moralna zavest gnala v boj za človekove pravice in svoboščine ter politično bolj ali manj plastično množico brez družbene moči. Pred letom 1941 se Slovenci znajdemo znotraj meja, v katerih prevladuje fašizem. Na zahodu Italijani, na severu Nemci, na vzhodu Madžari, na jugu pa so si prav tako nacionalistično usmerjeni Hrvati in Srbi že razdelili Bos-no. V glavah naših sosedov ne obstajamo več. (Kako znan scenarij, kajne?) Kaj je v tem položaju moja dolžnost? Temu vprašanju se tedaj ni mogel izogniti noben visoko moralno zavesten Slovenec. Množica je bila tako ali 95 tako precej bolj nevedna kot je dandanes. A odgovor, ki je sledil, je bil v veliki meri odvisen od tega, ali si je prizadeti ustvaril interes, s katerim je želel zavarovati svoje območje udobja in kontinuitete, ali pa tega zaradi različnih okoliščin ni storil in se je bil zato ob tej veliki preizkušnji sposoben prenavljati. V prvem primeru je bil človek vezan na zunanje okoliščine, v drugem pa je bil dovolj svoboden, da ga ni vezala skoraj zunanja okoliščina. In če si je človek ustvaril tak interes, potem je bil slep za skupni interes. Vendar pa je res tudi še nekaj drugega. Tak interes si ustvari tisti, ki meni, da mu zunanje okoliščine nudijo udobje, ne pa tisti, ki živi v bednih pogojih. Slednji v izrednih razmerah veliko lažje tvega, kajti obseg njegovega izgublje-nega udobja je manjši. A vseeno to ni razlog za moralne odpustke, kajti, kakor smo že rekli, dolžnosti rastejo skupaj z ravnjo družbenega položaja, ki ga človek zaseda. Zato je prvi govoril: “Napadalec je moralna avtoriteta. Sicer posega v moje življenje, vendar nimam moči, da bi se mu uprl, ne moralne ne fizične. Dol- žan sem skrbeti za svoje in za življenje soljudi. Če se ne bom upiral, bomo že nekako preživeli, četudi kot sužnji.” Drugi pa: “Napadalec je nemoralen. Nima pravice posegati v moje in v življenje soljudi. Zato imam dovolj moči, tako moralne kot fizične, da se mu uprem, zato bom tvegal življenje, kajti boljša je smrt kot suženjstvo.” Če je skupni interes celotnega človeštva družbena enakopravnost, spoštovanje človekovih pravic in svoboščin, če je cilj svobodno izražanje posameznikove moči, inteligence in sposobnosti, potem je naša moralna dolžnost, da se bojujemo za ta cilj. A, da bi se resnično bojevali za ta cilj, potem se moramo bojevati le zaradi pravičnosti boja, nevezani na kakršenkoli drugi interes. V takem boju je naša dolžnost, da se izogibamo kakršnemu koli dejanju, ki teži k temu, da bi naš boj in nas same degradiralo. Le v takem primeru, le v primeru povišanega sočutja do vseh pripadnikov skupnosti, je tak upor, tak boj, tudi rast kolektivne moralne zavesti. Vodilo takega boja pa je modrost, ne pa strast. 96 Dolžnost vojaka, upornika je, da se bojuje, uboj civilista ali ujetnika pa je kriminalno, ne-odgovorno dejanje. Dolžnosti so le redko prijetne. To so le takrat, ko jih prežema ljubezen. Ljubezen pa sije le takrat, ko smo osvobojeni sebičnih interesov, strasti, pohle-pa. In upor je le v takem primeru tudi prenavljanje moralne zavesti, ko je povezan s sočutjem do soljudi. 50 let pozneje Naš drugi akter dandanes prav zato tako težko prepriča prvega, da je bil njegov upor, odločitev, pravilna, ker mu je njegov boj prinesel osebne koristi, ker je prvega ponižal, zato ker njegov boj ni vseboval prenavljanja moralne zavesti. In prav zato se nam ta spor vrača kot ponavljanje zgodovine. Zopet sta se na obzorju pojavila namišljena sovražnika, a tokrat v drugačni preobleki: teizem in ateizem. To pa je po svoje dobro, kajti vrnili smo se h koreninam evropske zgodovine. Zopet naj bi imeli opravka z versko vojno, pa čeprav je vsem na očeh dejstvo, da je predmet spora lastnina, materialne dobrine. Zopet se nahajamo v vojnem stanju, a tudi v tem primeru se je zadeva bolj približala izvornemu stanju. Ljudje se niso več, razen najbolj primitivnih, za nobeno ceno, pripravljeni med seboj tepsti. Zato se morajo tisti, ki želijo zavajati množice, zato da bi prekrili lasten interes, zadovoljiti s stanjem prepira, obtoževanja, stanjem brez pravne zaščite - kršenja človekovih pravic in svoboščin. Kako rešiti ta spor? Kdo je napadalec? Resnično, tega problema ne moremo rešiti, dokler ne ugotovimo: kdo in zakaj je napadalec z dvema obrazoma. Problem je podoben tistemu, ki si ga je bilo mogoče pred kratkim ogledati v nekem filmu, ki so ga predvajali na enem od slovenskih televizijskih pro-gramov. Zgodba je naslednja: Hčerka uglednega meščana po porodu doživlja čudne travme, ki si jih ne zna pojasniti. Raziskovati začne svoje otroštvo in se pri tem obrne na svojo 97 nevrotično in odmaknjeno sestro, ki se je kolikor toliko stabilizirala po nar-komanskem obdobju. Slednja ji razkrije, da se zato ne približa očetovi hiši, ker jo je ta, kot otroka, spolno zlorabljal. Prva je zgrožena in ne more sprejeti dejstva, da sestra ne želi in ne zmore ukreniti ničesar. Groza pa je še večja, ko spozna, da je oče zlorabljal tudi njo. Kako naj obdolži očeta? Kako naj s tem živi naprej? Zaupa se bratu, ki jo ima sprva za neprištevno, nato pa misli, da je to pač družinska zadeva in da jo je zato potrebno obdržati v družini. Da, pač, kar je bilo, je bilo, in življenje naj gre naprej. Usmeriti se je potrebno v prihodnost. A kaj, ko spozna, da oče zlorablja tudi njegovo šestletno hčerko, svojo vnukinjo. Kaj sedaj? Ta zločin se preganja tudi po uradni dolžnosti; in ko tožilec zanj zve, pričakuje, da bodo vpleteni pričali! Kako bi ravnali vi? Ali bi lahko mirno živeli naprej? Kaj je bolj pomembno, zunanja podoba ali notranja svoboda? Kako ravnati do avtoritete, ki je na zunaj moralna, dejansko pa to ni? Kako sprejeti razmere kot moralne, če to niso? Kakšna je vaša odgovornost? Vaša individualna, zunanja odgovornost je, da spoštujete zakon. Vaša univerzalna, notranja odgovornost je skrb za vse, s čemer ste povezani. Kaj je vaša dolžnost? Vaša dolžnost je pogum, da se ne obrnete, v strahu ali z gnusom, stran od okoliščin, v katerih se nahajate. Je resnicoljubnost, da sprejmete okoliščine take kot so, četudi vam niso in vam ne bodo všeč. In je dobrosrčnost, odpuščanje. A odpuščanje kot odločitev, da ne boste gojili zamere, ampak da boste omogočili, da se okoliščine spremenijo. To pomeni: iskanje resnice v srcu tistega, ki vas je prizadel; voljnost, da se ta resnica izrazi; potrpljenje, ki je za to potrebno; in dialog kot pristop do višje resnice. Vaša dolžnost je skrb za življenje, zdravje. Ne morete biti zdravi, če ste pre-plašeni, če zavajate samega sebe in druge, če vas omejujejo okoliščine, če ste nesvobodni. Zdravje sveti le v svobodi. V svobodo pa vodi le prenavljanje značaja, moralne zavesti, premagovanje odpora proti prenavljanju. 98 V zvezi z družbenim položajem je vaša dolžnost, da izpolnite pričakovanja in obljube, ki ste jih dali drugim. Kdo je torej napadalec z dvema obrazoma? Kdo ima družbeno moč? Kdo nadzira sredstva prisile? V demokratični parlamentarni ureditvi je to demokratično izvoljen parlament in pa sredstva javnega obveščanja. Kaj je naša odgovornost? Da spoš- tujemo zakone, ki zagotavljajo demokratični nadzor, da izpolnjujemo druž- beno vlogo, ki jo imajo mediji. Kaj je naša dolžnost? Da, glede na družbeni položaj, skrbimo za to, kar je zaupano naši skrbi, ali kakor temu pravimo sedaj, da profesionalno opravljamo svoje delo. Kdo nadzira materialne dobrine? V socialni državi je to demokratično izvoljena vlada, ki nadzira javna sredstva, in podjetniki, ki nadzirajo privatna sredstva, ter mediji, ki ščitijo javni interes. Odgovornost vseh je, da zagotavljajo spoštovanje zakonov. Dol- žnost podjetnikov je ta, da zaradi moči nad življenji in srečo drugih, skrbijo in delujejo na osnovi splošne koristi. Kdo nadzira moralna pravila? To so sodstvo in verstva. Odgovornost prvega je, da zagotavlja spoštovanje zakonov. Njegova dolžnost, da skrbi za pravičnost zakonov in enakost pred zakonom. Odgovornost drugih je, da živijo v skladu z univerzalnimi zakoni. Njihova dolžnost, da o teh zakonih poučujejo druge, celotno skupnost. Napadalca z dvema obrazoma lahko prepoznamo šele takrat, ko začnemo izpolnjevati lastno odgovornost in dolžnosti, šele takrat, ko težimo k prenavljanju lastnega značaja in moralne zavesti. Takrat ko začnemo z bojem za skupni interes in ko lastnega ne vidimo več kot ločenega od interesa drugih. Zato je napadalec z dvema obrazoma abstrakten, je pohlep, ki se manifestira v vsakem ločenem interesu, ki je tako individualen kot kolektiven, v vsakem opuščanju odgovornosti in dolžnosti, v vsaki vezanosti na okoliš- 99 čine ter ohranjanju interesa varovanja lastnega udobja in kontinuitete, ki vodi v nesvobodo. Pragmatična utopija V naši ustavi piše: “V Republiki Sloveniji ima oblast ljudstvo” in “Vsakdo ima pravico do osebne svobode”. Ljudstvo lahko udejanja svojo oblast le, če je svobodno. Ljudje pa so svobodni, če nihče ne ogroža njihove varnosti. A tega nihče ne bo mogel početi, če se, preprosto, odpovemo varnosti. Kaj pa je varnost? Za nekoga pomeni to kos kruha in streho nad glavo; za drugega hišo in debel bančni račun; za tretjega je varnost to, da vsak mesec prispeva za mašo; nekdo pa je varen že pod milim nebom. Torej je varnost precej rela-tivna stvar. Nič drugače ni s prometno, zdravstveno, državno, ... varnostjo. Za nekoga je to 200 mrtvih na cesti, za drugega je to precej manj; eden meni, da so to takšne in takšne zdravstvene usluge, drugi, da bi morali biti višje; eden pravi, da so to tanki, drugi, da so letala, tretji pa, da so to trume obveš- čevalcev. Na koncu koncev pa ugotovimo, da to pomeni le toliko in toliko denarja. Gre torej bolj za ponudbo in povpraševanje. Čim več boš plačal, tem večjo varnost, ti bomo zagotovili. Ampak, seveda, prej moraš imeti občutek, da nisi varen. In tako prav ta tekma za varnostjo ogroža varnost. Kaj je resnična varnost? To lahko vidimo na primeru novega prometnega zakona. Ker so postale kazni za prekrške precej višje, so se ljudje začeli bolj ravnati po predpisih. To se kaže tako, da se na cesti precej manj pobijamo med seboj. Večje varnosti torej ne zagotavljajo dragi in varni avtomobili, nove ceste, ampak le kos papirja, na katerem piše, da se nespoštovanje zakona ne splača. A skriti nauk je naslednji: varen si, ko misliš na druge in ne le na sebe. Varnosti si ne moremo zagotoviti osebno, ampak le vsi skupaj. Varnost je skupni interes. Ni je mogoče kupiti, lahko jo le nudimo. Varnost pa nudimo tako, da izpolnjujemo našo odgovornost in dolžnosti. 100 Svobodo dosežemo le takrat, ko se odpovemo lastni varnosti, da bi delovali za varnost drugih, celotne skupnosti! Zato vas ne sme presenetiti, da boste morda nekega dne v časopisu lahko prebrali naslednje novice: Slovenska Cerkev je celotno svoje premoženje vložila v neprofitno fundacijo, ki bo nudila izjemno ugodna štipendijska in podjetniška posojila vsem mladim državljanom, ki dopolnijo 18. leto starosti. K sovlaganju je povabila vse denacionalizacijske upravičence in državni sklad, na katerem so zbrana sredstva iz nezakonite privatizacije. Vabilo je naslovila tudi na vse starejše državljane, kajti fundacija naj bi usmerila svojo dejavnost tudi v revitalizacijo zapuščenega podeželja, kjer naj bi uredila bivanjsko-rekreativne centre za starejše državljane. Slovenska škofovska konferenca in Akademija znanosti in umetnosti sta, skupaj z drugimi verskimi skupnostmi, ustanovili Inštitut za religijo, znanost in umetnost. Borčevska organizacija in Nova zaveza sta ustanovili Društvo za zgodovino Slovencev XX. stoletja. Ministrstvo za zdravje je, skupaj z Zdravniško zbornico in Društvom za al-ternativno medicino, ustanovilo Inštitut za zdravje “Dr. Antona Trstenja-ka”. Njegov častni direktor je postal g. Leon Štukelj. Predsednik vrhovnega sodišča je sporočil, da so se v iztekajočem se mesecu končale vse sodne obravnave kriminalnih dejanj iz vojnih in povojnih časov, pa tudi tiste, ki so obravnavale kršitve zakonov o denacionalizaciji in privatizaciji. Trgovska, Obrtna in Odvetniška zbornica so sprejele skupni kodeks, po katerem naj bi združevale le tiste člane, ki ne izkoriščajo svoje strokovne usposobljenosti v prvi vrsti za lasten dobiček, ampak predvsem za korist državljanov. Državljani Republike Slovenije so se na referendumu odločili, da civilnim državljanom ni dovoljena posest in trgovina s strelnim orožjem ter lov na 101 živali, da so prepovedani vsi znanstveni poskusi na živalih in uvedeni zelo visoki standardi za gojitev živali. Obenem je zanimivo, da se je zelo povečal obisk v verigi vegetarijanskih restavracij. Zeleni Slovenije so sprožili veliko akcijo varstva gozdov in voda. Mnogi svoj prosti čas in izlete v naravo izkoriščajo, ob podpori gozdarskih in ko-munalnih organizacij, za zbiranje odpadlega drevja in smeti, ki gredo v center za reciklažo, kjer pravijo, da bodo zbrane surovine zadostovale za nekaj-letno proizvodnjo šolskih potrebščin. Društvo novinarjev Slovenije je izdalo spominsko monografijo z naslovom “Kako smo sodelovali v propagandno-informacijski državljanski vojni”. Pripravite se na to, da vas take novice ne bodo presenetile. Zato čimprej sprejmite odločitev o lastni poti v prenavljanje značaja. Obstoja namreč le ta pot, tista, ki povezuje izročili Dneva Upora in Velike Noči. Le ta pot vodi v svobodo in blagostanje za celotno skupnost. Morda se boste vprašali: “Zakaj pa prav jaz ?” Med tem in med vprašanjem: “Zakaj pa ne jaz?” so stoletja moralne evolucije. 102 Prevajanje teozofije Zapisano v Ljubljani, februarja 2006 Prevajanje je čudovita dejavnost, saj predstavlja nek ustvarjalen proces. Beseda “prevajanje” namreč izhaja iz latinske besede traducere, ki naj bi se pojavila enkrat v 4. stol. n. š., in je sestavljena iz ducere - condurre (voditi) in tra - oltre (preko). V drugih jezikih, kot je recimo angleški, se je beseda začela uveljavljati nekako v 14. stol. in pridobila različne pomene. Tako v Webster’s Dictionary najdemo za angleško besedo “translation” med drugimi tudi naslednje pomene: prenesti iz enega jezika v drugi; spremeniti obliko, stanje, naravo (preoblikovati, spreobrniti - recimo: prevesti želje v dejanja, ideje v realnost); razložiti z besedami, ki jih je lažje razumeti (tolma- čiti); prenesti ali preiti v nebesa brez naravne smrti; dvigniti se v duhovno ali čustveno ekstazo (očaranost, zamaknjenost); se dejansko spremeniti ali preoblikovati; ... Lahko bi torej rekli, da gre pri prevajanju za delovanje, ki ima dve razsež- nosti: nek vidni zunanji proces, v katerem človek skuša prenesti neko besedilo, ki je sicer zapisano v nekem tujem, a seveda poznanem jeziku, v (večinoma) svoj lastni, materin jezik. Po drugi strani pa za nek - s prvim povezan, 103 ali pa tudi ne - notranji proces, v katerem skuša človek najprej dojeti vsebino nekega besedila, idej, pojmovanj, si jih nekako prisvojiti in jih nato dejansko izraziti v svojem lastnem življenju. O prvi razsežnosti prevajanja v tem prispevku ne bom veliko razmišljal, ker je le-ta dobro obdelana v člankih “Prevajanje” iz Wikipedije in v članku Massouda Azizinezhada, “Ali je prevajanje učljivo?”, iz Translation Journal, katerih prevoda boste našli v sklopu teh razmišljanj. Zato si poskušajmo ogledati predvsem drugo razsežnost prevajanja, še posebej v zvezi s teozofijo, oziroma teozofskimi učenji. Beseda “teozofija” ima namreč vsaj dva pomena: prvič, kot določen sistem učenj, in drugič, kot določeno stanje zavesti. Kaj predstavlja teozofija kot določen sistem učenj, je odlično obdelano v članku G. Farthinga “Temeljne teozofske ideje” in v knjižici I. Hoskins “Temelji Ezoterične Filozofije”. Teozofijo kot stanje zavesti pa poskušajmo opredeliti z besedami Joy Mills v članku “Kaj je teozofija ... in kam gre”, kjer pravi: “V bistvu je to način življenja, kar pomeni način bivanja, delovanja, razmišljanja, čutenja v svetu. ... Ni toliko učenje, ki se ga je potrebno naučiti, ampak bolj proces, ki ga je potrebno izkušati, povsem enako kot v misterijskih šolah starih časov, ko je bil novinec popeljan skozi izkušnje notranje realnosti, ki je ni nikoli mo-goče v celoti izraziti v nobenem jeziku, ki pa je s svojo naravo preobrazila iniciata, razkrila novo rojstvo v novem bitju. To je starodaven proces, znan kot teurgija; kajti poziva nas, da opravimo delo bogov, da tako preobrazimo sami sebe, da preobrazimo svet. ... Teozofija kot modrost se razodeva v na- šem bivanju, ko se z njo zraščamo; dokler se z njo ne zrastemo in v tem procesu ne preobrazimo samega sebe, ostajajo načela in pojmovanja nepopolna. ... Prodreti mora v samo bistvo našega bivanja, dokler ne postanemo nosilci, utelešenje te modrosti, dokler na nek skrivnosten in morda omejen način ne postanemo so-ustvarjalci Končne Enosti, z odgovornostjo pomagati vzponu vsega življenja. ...” 104 V tem smislu je torej teozofija dejansko PREVAJANJE teozofskih učenj v naša lastna življenja, s čemer je druga, notranja razsežnost prevajanja proces, ki je dejansko istoveten s teozofijo. Seveda je mogoče teozofska besedila, tako kot vsa druga, prevajati “mehan-sko”, brez tega, da bi se prevajalec dejansko poglobil v vsebino besedila, ki ga prevaja, ne da bi izkoristil njegovo sporočilo kot pomembno za njega samega in ne da bi izkoristil prevajanje besedila tudi kot sredstvo za preobrazbo sebe samega. Na tak način se najbrž loti prevajanja ali teozofije vsak začetnik v prevajanju in vsak začetnik v študiju teozofije. In v obeh primerih je od njegovega značaja, vendar pa tudi od njegovih bolj izkušenih kolegov, odvisno, ali se bo skušal, ob izpopolnjevanju obrtnih spretnosti, v nadaljevanju bolj poglabljati tudi v vsebino prevajanih besedil in tega, ali mu bodo drugi nudili ustrezno pomoč, da ne bi prevajal zgolj “mrtvo črko na papirju”. Večkrat je mogoče slišati, da je prevajanje teozofije v domeni Teozofskega Društva. Vendar pa je že H. P. Blavatsky rekla, da ne pripada teozofija Teozofskemu Društvu, ampak Teozofsko Društvu teozofiji. Z drugimi besedami, teozofija je dediščina celotnega človeštva in vsak predstavnik našega človeštva ima vso svobodo, da prevaja teozofijo, in ne le člani teozofskih organizacij. Bi pa morala biti naloga vseh teozofskih organizacij, da nudijo vso podporo tistim, ki si želijo spoznati in delovati za teozofijo. Ali z besedami Učitelja: “Problem resnične teozofije in njeno veliko poslanstvo je v izgradnji jasnih, nedvoumnih predstav o etičnih idejah in dolžnostih, ki bodo zadovoljile največja, najboljša in najbolj pravilna altruistična čutenja; ... Ne bodite preveč ostri glede zaslug ali ne-zaslug tistega, ki se želi pridružiti vašim vrstam, kajti resnico o sedanjem stanju notranjega človeka lahko pozna in pravično obravnava le Karma. Tudi najbolj preprosta prisotnost dobronamernega in sočutnega posameznika lahko pomaga magnetno ... Vi ste svobodni delavci na področju Resnice in kot taki ne smete pustiti, da bi se na poti k njej pojavile ovire.” 105 Druga plat prevajanja teozofije pa je seveda objavljanje, tako prevodov teozofskih besedil kot teozofskih učenj v lastnem življenju. Kajti šele, ko se teozofska učenja objavijo v prevedenem besedilu ali človekovem življenju, postanejo dostopna drugim. Tako je H. P. Blavatsky zapisala: “Da bi si zaslužil častitljiv naziv teozof, mora biti človek predvsem altruist, ... raje delovati kot pa govoriti, in spodbujati druge k delovanju, ne da bi sam kdajkoli zamudil priložnost za delovanje. Altruizem je sestavni del samo-razvoja. ... Teozofija vodi v delovanje - okrepljeno delovanje, ne pa v prazen namen in govor. Teozofska ideja dobrodelnosti pomeni osebni trud za druge.” In kaj je večji trud za druge, kot pa objavljanje teozofskih učenj v lastnem delovanju in v jeziku lastne skupnosti in s tem omogočanje, da se najvišje duhovne resnice izrazijo v vseh jezikih in na vseh krajih tega sveta in tako postanejo dostopne vsem. Strah pred objavljanjem nekakovostnih teozofskih prevodov, ki ga izražajo nekateri predstavniki teozofskih organizacij, izhaja iz težnje po varnosti in s tem iz pripadajočega psihološkega in ekonomskega interesa. Tako je ta strah gotovo veliko prispeval k temu, da so se teozofska učenja začela objav-ljati pod drugačnimi nazivi in v izkrivljeni podobi. Resnična skrb za kako-vostno prevajanje in objavljanje teozofskih besedil se mora odraziti v dejavni pomoči vsem, ki si želijo delovati, in v ustvarjanju široko odprtega, spodbudnega okolja za objavljanje. Potreben je torej aktiven in ne pasiven pristop. Seveda pa na polju objavljanja veljajo družbene norme, ki ščitijo avtorske pravice avtorjev izvirnih besedil. Te so zapisane v mednarodni Bernski kon-venciji in v lokalnih Zakonih o avtorskih in sorodnih pravicah. Po določbah v teh pravnih aktih je avtorska pravica nad določenim besedilom neodtuj-ljiva pravica avtorja, ki se ne more prenesti na nobenega založnika ali organizacijo, pa četudi teozofsko. Založniki lahko odkupijo od avtorja za dolo- čen čas ali za določeno število izdanih izvodov le materialne avtorske pravice, ki po pretečenem obdobju ugasnejo. Poleg tega pa po določenem času, 106 večinoma 50 do 70 let po avtorjevi smrti avtorske pravice postanejo last dediščine človeštva, s čemer preidejo v javno domeno. Če so vas torej pritegnila teozofska učenja in če bi radi, da zaživijo v vašem življenju, potem jih PREVAJAJTE in OBJAVLJAJTE v svojem jeziku in v svojem življenju. In začnete lahko s posameznimi mislimi, citati - našli jih boste na tej odlični teozofski spletni strani www.katinkahesselink.net. Dolžnost Teozofskega društva je skrb, da v človeku živi njegova duhovna in-tuicija. S pomočjo teozofije se bo človekova mentalna in psihična rast odvijala skladno z njegovim moralnim razvojem. 107 Prevajanje teozofije in digitalna mednarodna teozofska skupnost Teozofsko društvo v Sloveniji se ima za svoj obstoj v dobršni meri zahvaliti gospodu Antonu Jessetu. Slednji se je včlanil v Teozofsko društvo v Jugoslaviji že leta 1938, bil eden izmed redkih, ki so poskrbeli, da teozofsko delo na naših tleh ni zamrlo niti med drugo svetovno vojno niti po vojni, ko je komunistična oblast prepovedala delovanje Teozofskega društva in zasegla njegovo premoženje. Bil je tudi pobudnik in prvi predsednik na novo vzpo-stavljenega delovanja Teozofskega društva v Jugoslaviji leta 1966. Prav tako pa je bil tudi pobudnik ustanovitve Teozofskega društva v Sloveniji leta 1989, potem ko je razpadlo Teozofsko društvo v Jugoslaviji. Anton Jesse je bil vnet zagovornik prevajanja in objavljanja teozofskih besedil v slovenskem jeziku, za kar si je uspešno prizadeval na položaju prvega predsednika Teozofskega društva v Sloveniji v času svojih dveh mandatov do leta 1995, ko je bilo objavljenih kar nekaj teozofskih knjig: Luč na pot, Glas tišine, Ob nogah učitelja, Znanost o jogi, Čakre, Samokultura, Dve knjigi stihov iz Dzyana, Ključ k teozofiji, … Žal je s koncem njegovega predsed-nikovanja med člani novega vodstva Teozofskega društva zamrla tudi želja 108 po spodbujanju prevajanja in objavljanja slovenskih teozofskih besedil. Še več, spremenila se je v odkrito nasprotovanje, tako kot je tudi društvena knjižnica končala v kadilnici neke osnovne šole. Zato je Anton Jesse prevo-de, ki sem jih pripravil, oblikoval in razmnožil, ročno povezal v knjige, deset izvodov vsakega prevoda, ki so nato našli pot do najinih prijateljev. Sicer pa je gospod Anton Jesse že v začetku devetdesetih let vstopil v svoja osemdeseta leta in je takšno početje zanj predstavljalo velik napor, ki se je odražal na njegovem zdravju. Pa vendar je vztrajal vse do leta 2001, ko se je na predvečer napada na dvojčka v New Yorku poslovil s te ravni bivanja. 109 Koncem devetdesetih let preteklega stoletja se je začenjal razcvetati internet in tudi teozofska skupnost je našla na njem svoje mesto. Šlo je predvsem za progresivne posameznike, ki so hitro zaslutili, kakšne neslutene možnosti za razvoj izmenjave informacij in objavljanje teozofskih besedil dejansko ponuja svetovni splet. Tako so se izoblikovali nekateri forumi, na katerih so se kresala mnenja o vseh mogočih stvareh, ki so bile povezane s sodobnim teozofskim gibanjem. Med drugim sva bila s kolegico Erico Georgiades pobudnika in ustanovitelja skupine za promocijo prevajanja teozofske literature v ne-angleške jezike. S somišljeniki sva namreč ugotavljala, da je prevajanje teozofskih besedil v ne-angleške jezike bolj ali manj prepuščeno samim prevajalcem, ki se pri tem spopadajo s pomanjkljivimi viri, ne da bi lahko računali na pomoč in podporo teozofskih organizacij, zaradi česar je tudi število objavljenih prevodov zelo majhno, še posebej v primeru majhnih dežel. Zaradi tega se je leta 2004 izoblikovala THEOS-TRANS Yahoo-Group, ki je vključevala do dvajset članov in v nekaj letih svojega delovanja izoblikovala obsežen arhiv teozofskih besedil, ki so bila na voljo prevajalcem, pa tudi drugih napotkov, kako reševati probleme na poti do objavljanja teozof-110 skih besedil. Vključevala je izjemne posameznike, ki so prenašali izkušnje, pridobljene v skupini, v oblikovanje teozofskih spletnih strani za svoje do-mače okolje. Pri tem je izstopal predsednik Kanadskega teozofskega združenja, gospod George Duguay, ki je tedaj urejal teozofsko spletno stran z okoli 850-imi različnimi teozofskimi besedili. Slednji je nudil pomoč in podporo tudi meni samemu, da sem lahko zasnoval in spravil v življenje prvo teozofsko spletno stran v slovenskem jeziku. 111 Slednja se je kot dvojezična spletna stran hitro razvijala in vključevala številna izvirna in prevedena besedila, pa tudi aktualne dogodke iz teozofskega gibanja, tako da je kmalu postala odličen vir za splošne obiskovalce, pa tudi za raziskovalce teozofskega gibanja, ter kmalu beležila v povprečju okoli 8.000 obiskov na mesec iz več kot sedemdeset različnih držav. 112 O novostih na svojih straneh je spletna stran obveščala prijavljene obiskovalce preko elektronskih TEOZOFSKIH NOVIC, ki so dokaj redno prihaja-le na okoli 150 naslovov v Sloveniji. 113 Potem, ko projekt objavljanja teozofskih besedil v sodelovanju z založbo Stella ni obrodil zaželenih sadov, je bila vzporedno z osnovno spletno stra-njo postavljena še spletna stran TEOZOFSKA KNJIGA, ki je služila kot spletna stran za predstavitev e-knjig, najbrž prvih v Sloveniji. Vendar pa bralci za plačljive knjige niso pokazali kakšnega posebnega zanimanja, so pa toliko bolj z veseljem snemali s spletne strani prosto dostopni e-knjigi, saj so vsake sneli med 10.000 in 11.000 izvodov. 114 Alma Maksimiljana Karlin - Živeti teozofijo Pripravljeno za Almine dneve na Svetini, 13. oktobra 2006 Kaj je teozofija? Beseda “teozofija” je sestavljenka iz grških besed ‘teos’ (bog) in ‘sophia’ (modrost) ter tako dobesedno pomeni modrost, ki je lastna bo-govom, ali božansko modrost. Vendar pa ta izraz v angleškem govornem področju pišejo na dva načina, in sicer z veliko in z malo začetnico. V prvem primeru pod pojmom “Teozofija” pojmujejo predvsem določeno filozofijo, določen izbor ali sistem naukov, določene “resnice”, ki jih je koncem devetnajstega stoletja, predvsem v svojih dveh delih Isis Unveiled (Odstrta Izida) in The Secret Doctrine (Tajni nauk), predstavila H. P. Blavatsky. V drugem primeru pa pod besedo “teozofija” pojmujejo predvsem določen način življenja, človekovo notranjo naravnanost, da teži k združenosti vsega življenja in s tem k določeni, nenehni notranji preobrazbi. In prav razliki med tema dvema pojmovanjema “teozofije” se bomo posvetili v nadaljevanju. Vendar pa prej povejmo nekaj besed o H. P. Blavatsky, o Teozofiji kot sistemu resnic in o teozofskem gibanju ter njegovem Društvu. 115 H. P. Blavatsky je bila otrok ruske plemiške družine Dolgoruki, katere rod-binske vezi so bile povezane s cesarjevo in v kateri je bilo poznavanje okultizma in pripadnost okultnim organizacijam trdno usidrano. Od tu njeno nagnjenje do spoznavanja ezoterične filozofije in nemirni duh, ki jo je že v rosnih letih pognal v raziskovanje sveta in iskanje znanja ter modrih ljudi, ki bi jo lahko o njej globlje poučili. To nagnjenje, težnjo po spoznavanju samega sebe, lahko zaznamo tudi pri Almi Karlin, saj je bil to verjetno tisti najbolj odločilen vzgib, ki jo gnal v raziskovanje sveta. A za razliko od njene predhodnice, pri Almini družini ni mogoče zaslediti tako izrazite tovrstne predhodne družinske tradicije, še manj pa to, da bi lahko računala na družinska sredstva, s katerimi bi se lahko izognila pomanjkanju na svojih popotovanjih. Potovanja H. P. Blavatsky so slabo dokumentirana, saj je še sama spustila na njih več megle kot pa luči. Zato so ostala dokaj prikrita, tako kot tudi stiki z ljudmi, ki jih je srečevala in od katerih se je očitno dodobra seznanila s prastaro ali večno modrostjo, kakor je tudi imenovala teozofijo. Po njenih besedah je bila to priprava na posebno poslanstvo, ki naj bi ga opravila v svetu, in sicer, da javnosti prvič v zgodovini predstavi temelje ezoterične filozofije, ki se nahaja v korenu vseh religij sveta. In to svojo nalogo je začela izpolnjevati v odročnem mestecu Chittenden v ameriški zvezni državi Vermont, ki je pritegnilo pozornost ameriške javnosti zaradi zanimivih spiritističnih pojavov na eni izmed tamkajšnjih kmetij. Spiritizem se je namreč v tistem obdobju razvil v pravcato gibanje, tako v Evropi kot v Združenih državah. Postal je modni konjiček aristokratskih in izobraženskih krogov, z obilico raznovrstnih, bolj ali manj sposobnih medijev, ki so na javnih ali zaprtih seansah materializirali in vodili pogovore z “duhovi” umrlih. H. P. Blavatsky, ki je bila sama izreden medij, je skušala razkriti in pojasniti, kaj se dejansko dogaja na spiritističnih seansah in katere zakonitosti jim vladajo; da gre resnično za stik z nekim nevidnim področjem, oziroma z elementalnimi silami narave, kar pa z duhovi umrlih nima nič skupnega. 116 Ta njena vloga je vzbudila zanimanje g. Henryja Olcotta, ameriškega prav-nika, ki je za nek dnevnik poročal o teh dogodkih, tako da je z njo navezal stik, iz katerega se je nato razvilo trajno prijateljstvo in sodelovanje pri vzpostavitvi teozofskega gibanja in ustanovitvi Teozofskega društva kot organizacije, ki naj bi skrbela za predstavitev teozofije ali religije modrosti - še en izraz za teozofijo - svetovni javnosti. Tako je prišlo leta 1875 v New Yorku do ustanovitve Teozofskega društva, katerega prvotni cilj je bil “zbirati in razširjati znanje o zakonih, ki vladajo vesolju”, ki pa se je z leti razširil na tri cilje, ki so osnova delovanja tega društva še dandanes, in sicer: 1. Oblikovati jedro univerzalnega bratstva človeštva brez razlikovanja po rasi, veroizpovedi, kasti ali barvi. 2. Opogumljati preučevanje primerjalne religije, filozofije in znanosti. 3. Raziskovati nepojasnjene zakone narave in latentne moči v človeku. Kakor rečeno je nato H. P. Blavatsky v svojem obširnem delu Odstrta Izida ponudila razlago za dogajanja v ozadju spiritističnih pojavov, in sicer: 1. Čudeži ne obstajajo. Vse, kar se dogaja, je rezultat zakona - večnega, ne-spremenljivega, vedno dejavnega. 2. Narava je trojna: obstoja vidna, objektivna narava; nevidna, znotraj biva-joča, energizirajoča narava, natančen model in življenjski princip prve; in, nad tema dvema, duh, vir vseh sil, edini večni in neuničljivi. Nižji dve se nenehno spreminjata, višji, tretji, se ne. 3. Tudi človek je trojen: ima svoje objektivno, fizično telo; svoje oživljajoče astralno telo (ali dušo), dejanskega človeka; ti dve pa pestuje in osvetljuje tretje - suveren, nesmrtni duh. Ko se dejanskemu človeku uspe potopiti v slednjega, postane nesmrtna entiteta. 4. Magija, kot znanost, je poznavanje teh načel in načina, na katerega lahko posameznik doseže vsevednost in vse-moč duha ter njegov nadzor nad narav-117 nimi silami, medtem ko se še vedno nahaja v telesu. Magija, kot umetnost, je uporaba tega poznavanja v praksi. 5. Napačna uporaba skrivnega znanja je čarovnija; dobronamerno uporabljena, je resnična magija ali MODROST. 6. Medijstvo je nasprotje adeptstva; medij je nedejaven instrument tujih vpli-vov, medtem ko adept dejavno nadzira samega sebe in vse nižje zmožnosti. 7. Vse stvari, ki so kdajkoli bile, so, ali bodo, so zapisane v astralni svetlobi ali na tablicah nevidnega univerzuma; inicirani adept lahko, z uporabo vizije svojega lastnega duha, spozna vse, kar je bilo spoznano ali je mogoče spoznati. 8. Rase ljudi se razlikujejo tako po duhovnih darovih kot po barvi, postavi ali katerikoli drugi zunanji lastnosti; med nekaterimi ljudstvi naravno prevladuje jasnovidnost, med drugimi medijstvo. Nekatera se vdajajo čarovniš- tvu in prenašajo svoja tajna pravila prakse iz generacije v generacijo, kar ima za rezultat določen, bolj ali manj širok, razpon psihičnih pojavov. 9. Prva faza magijske spretnosti je hoten in zavesten umik notranjega človeka (astralne oblike) iz zunanjega človeka (fizičnega telesa). 10. Temeljni kamen MAGIJE je notranje, praktično poznavanje magnetizma in elektrike, njunih lastnosti, odnosov in zmožnosti. [1] Nato pa je v delu Tajni nauk ponudila svetu v razmislek in preučevanje tradicijo, ki naj bi bila “sinteza znanosti, religije in filozofije” in katerega je pospremila z naslednjimi besedami: “Te resnice nikakor niso predstavljene kot razodetje ..., kajti to, kar vsebuje to delo, je razpršeno po tisočerih knjigah, ki utelešajo zapise velikih azijskih in zgodnjih evropskih religij, skrito za glifom in simbolom ter je zaradi te tančice ostalo neopaženo. To, kar se poskuša sedaj, je, zbrati najstarejša na- čela in jih povezati v skladno in neprekinjeno celoto”. [2] In dodala: 118 “Učenja, kakorkoli fragmentarna in nepopolna, ki jih vsebujejo ti zvezki, ne pripadajo izključno ne hindujski, zoroasterski, kaldejski, ne egipčanski reli-giji, niti budizmu, islamu, judaizmu, niti krščanstvu. Tajni nauk je izvleček vseh teh. Zasledimo ga v vseh njihovih izvorih, tako da so raznovrstni religiozni načrti sedaj vrnjeni v njihovo izvorno sestavino, iz katere je zrastla, se razvila in materializirala vsaka skrivnost in dogma”. [2] Na kratko, cilj tega dela je bil: “Pokazati, da Narava ni ‘naključno sovpadanje atomov’, in določiti človeku njegovo pravično mesto v načrtu Univerzuma ...”, [1] medtem ko je bilo osnovno sporočilo, ki ga je prinašalo, to, da je temelj te okultne znanosti: “Korenska združenost končnega bistva vsakega sestavnega dela vseh sestavin v Naravi, ...” [1] pri čemer naj bi preučevalec v osnovi svojega mišljenja ohranjal naslednje misli: (a) TEMELJNO ZDRUŽENOST CELOTNEGA OBSTOJA. (b) Da MRTVE MATERIJE NI. (c) Da je Človek Mikrokozmos. (d) Četrta in zadnja osnovna misel je tista, ki se izraža v Velikem Hermetič- nem Aksiomu in ki povzema ter sintetizira vse druge: Kakor Notri, tako Zunaj; kakor Veliko, tako Majhno; kakor Spodaj, tako je Zgoraj. Obstajata le eno življenje in zakon; in tisti, ki ga je spravil v delovanje, je EDINI. Nič ni Notranje, nič ni Zunanje; nič ni Veliko, nič ni Majhno; nič ni Visoko, nič ni Nizko, v Božanski Ekonomiji. [1] in kateremu nato predaja naslednje tri temeljne predloge o obstoju: 1. Vseprisotnega, Večnega, Brezmejnega in Nespremenljivega PRINCIPA, o katerem je vsako razmišljanje nemogoče, kajti presega moč človekovega ume-119 vanja in ga kakršenkoli človeški izraz ali prispodoba le osiromaši. Je onstran obsega in dosega mišljenja. 2. Večnosti Univerzuma in toto kot brezmejne ravni; periodičnega “igrišča brezštevilnih Univerzumov, ki se neprekinjeno manifestirajo in izginjajo”. 3. In o temeljni istovetnosti vseh Duš z Univerzalno Nad-Dušo, ki je sama po sebi aspekt Neznanega Korena; in o obveznem romanju vsake Duše - njene iskre - preko Cikla Inkarnacij (ali “Nujnosti”) in preko celotnega tega obdobja v skladu s Cikličnim in Karmičnim zakonom. [1] S to popotnico se je Teozofsko društvo podalo na pot predajanja teh naukov svetu in to na dokaj uspešen način, saj je pritegnilo nase pozornost celotne svetovne javnosti, ki je sledila številnim člankom, ki sta jih, na začetku predvsem ustanovitelja, nato pa tudi drugi številni vidni predstavniki tega gibanja, pisali v dnevnem časopisju in v lastnih revijah, teozofske knjige pa so izhajale v obsežnih nakladah, ki so bile praviloma razgrabljene že takoj, ko so se pojavile na policah knjigarn. Še posebej se je njegova priljubljenost razširila v obdobju “druge generacije” voditeljev, ko je Teozofskemu društvu predsedovala Annie Besant in ko je njenim, pa tudi predavanjem C. W. Leadbeatra, C. Jinarajadase in drugih, prisostvovalo po več tisoč poslušalcev in ko so bile izdane številne knjige, ki so skušale ezoterično filozofijo približati povprečnemu bralcu. Politična dogajanja v dvajsetem stoletju, dve svetovni vojni, pa tudi razmere v samem društvu, so korenito posegle v uspešnost poslanstva Teozofskega društva, da bi svet seznanjalo z “večnimi resnicami”. Totalitarni režimi, ki so zagospodovali nad dobršnim delom Evrope, so namreč prepovedali delovanje sekcij Teozofskega društva, zaplenili njihovo premoženje in pregan-jali njihove člane, tako da je delo Teozofskega društva v marsikateri državi povsem zamrlo, vojni pa sta dodobra razredčili vrste njegovih članov, saj so bili mnogi, zaradi pripadnosti društvu internirani ali pa so preprosto izginili. 120 Pa tudi v samem Teozofskem društvu je prihajalo do številnih nesoglasij, ki so se odrazila v cepitvi gibanja na različne frakcije, začenši z odhodom ameriške sekcije pod vodstvom Williama Quana Judgea in kasneje nemške pod vodstvom Rudolfa Steinerja, če omenimo le najbolj izraziti. A verjetno najbolj pomemben preizkusni kamen, na katerem se je in se še odloča usoda o tem, ali bo Teozofsko društvo uspelo uresničiti namen, zaradi katerega je bilo ustanovljeno, je bila in ostaja opredelitev med tem, kar je Jacobus van der Leeuw, viden nizozemski teozof, že v tridesetih letih prej- šnjega stoletja v svojem članku poimenoval kot “Uresničevanje ali Razodevanje: konflikt v Teozofiji” in v katerem lahko preberemo naslednje: Rečeno nam je bilo, da so društvo ustanovili Mojstri Modrosti in da naj bi bilo temeljni kamen bodočih religij. ... Svet se na splošno ne zanima več tako za teozofsko gibanje in teozofijo kot nekoč ... nanjo gleda z ravnodušnostjo, kot na ostanek preteklosti, ne pa kot na obet za prihodnost. ... A še bolj pomemben je konflikt v društvu samem, ... konflikt med različnima stališčema, pogledoma na življenje, ... ki bi ga jaz opredelil kot konflikt med razodeva-njem in uresničevanjem, ... in ki je prisoten v društvu že od samega začetka ter postal akuten od leta 1925 naprej, ... ko je bil napovedan prihod Učitelja Sveta, ... medtem ko je, po drugi strani, Krishnamurti sam poudaril, da je pravi način življenja uresničevanje ... zanikal je, da bi bil nosilec neke druge zavesti ali da bi ga kdorkoli uporabljal, da bi govoril skozenj ali ga navdiho-val, ... ampak da je sam dosegel osvoboditev in postal eno z življenjem, ki je edini Učitelj. ... Zgodovinsko teozofija pomeni uresničitev, izkušanje Božanstva v človekovi notranjosti. ... Teozofija ... kot arhaičen sistem ezoteričnih resnic, ... pa ni resnica, ki naj bi jo izkušal človek v sebi, ampak izbor naukov, ki jih poseduje in varuje skupina Adeptov, ki odločajo o tem, ali jo bodo razodeli drugim. Na ta način pot do znanja postane pot učeništva, ... le če človek postane učenec enega od Mojstrov lahko upa, da bo spoznal ezoterično resnico. ... Na ta način se vzpo-121 stavi hierarhičen sistem, v katerem se avtoriteta nadrejenih ne postavlja pod vprašaj. ... Prevladujoči duh je tisti duhovne vojske, v kateri sta poslušnost in učinkovitost večji vrlini kot posameznikovo ustvarjalno delovanje in ge-nialnost. Pot uresničitve je pot posameznika; njen največji proizvod je ustvarjalna ge-nialnost. Pot razodetja je pot skupine; njen največji proizvod je popoln kanal, ki poslušno prenaša povelja in moč od zgoraj. ... Tako postane duhovni napredek odvisen od razodetja, ... redkim je podeljena moč, da govorijo drugim, kakšen je njihov položaj. Posledice tega pa so vedno usodne. Ko mi postavijo vprašanje: ali ima Teozofsko društvo prihodnost? Lahko od-govorim le to, da ne vem. Toda to, kar lahko rečem z gotovostjo, je, da nima prihodnosti, če ne bo prekinilo z zastarelo mentaliteto, ki ga še vedno prežema ... nadvladati mora dvojnost in spoznati, da se odprta vrata do realnosti nahajajo tukaj in sedaj, v človekovem dejanskem vsakodnevnem izkušanju in ne v nekem višjem svetu ali v neki oddaljeni prihodnosti. Nobeden ne more odpreti teh vrat za nas in nihče jih ne more zapreti. Mistična izkušnja ni re-zervirana le za nekatere redke; je na razpolago vsem in le naš strah pred življenjem nas onesposablja, da bi jo videli. Sodobni človek si ne želi več zavetja, tolažbe ali varnosti. Raje, kot da bi sta-gniral v lažnem zavetju in sreči, se bo podal v življenje sam in se z lastno mo- čjo soočil z nevihto življenja. Cilj teozofije ni porajanje slabotnih, ampak močnih ljudi. [3] Teozofija je torej v bistvu način življenja, način bivanja, delovanja, razmišljanja, čutenja v svetu. Ni toliko učenje, ki se ga je potrebno naučiti, ampak bolj proces, ki ga je potrebno izkušati. Je izkušanje notranje realnosti, ki ga ni nikoli mogoče v celoti izraziti v nobenem jeziku, ki pa nas poziva, da opravimo delo bogov in preobrazimo sami sebe, s tem pa preobrazimo svet. 122 Resnično teozofijo tako ne predstavljajo določena prepričanja, kot so na primer, reinkarnacija, karma, življenje po smrti in podobna. Ta so lahko le del eksoteričnega, pozunanjenega načina predstavitve te večne modrosti. Resnična teozofija je teozofski način življenja, ki je ali naj bi bil sestavljen iz nenehnega poglabljanja v božanskemu podobna stanja zavesti, pozornosti. In zaradi globokega zavedanja združenosti življenja je resnična teozofija altruistični način bivanja in življenja, je zavedanje trpljenja nekoga drugega, enako kot svojega lastnega - in zato univerzalno sočutje. Ali, kakor se je izrazila moja teozofska kolegica: “Če ne morete videti luči v očeh pozabljenih otrok, ker jo prekrivate s temo človeškega ravnodušja, potem ne veste, kaj je teozofija”. *** Posvetimo se sedaj besedam, zapisanim v naslovu tega sestavka, in se vpra- šajmo, kako lahko spoznamo Almo Karlin kot teozofinjo - po tem, kar nam je doslej znano oziroma je bilo raziskano o njenem življenju? Prav gotovo je teozofski že njen temeljni pristop do življenja, njena težnja po preseganju omejitev lastnega telesa in okolja, v katerem se je rodila in v katerem bi bila prisiljena v življenje povprečnosti, takrat namenjeno pred-stavnicam njenega spola, in težnja po spoznavanju same sebe. Ali kakor sama pravi: “... na moji zunanjosti ni nič omembe vrednega. To najbrž velja tudi za mojo notranjost, ker pa je vsak človek nagnjen k temu, da se vidi v lepi luči, in ker “spoznaj samega sebe” spada med najtežje umetnije bivanja, si domišljam, da znam pisati. Človek mora imeti vsaj eno utvaro! In ta utvara je tudi razlog za moje potovanje okoli sveta.” [4] Tako za Almo prav gotovo veljajo besede, ki jih je zapisal Henry Still Olcott: “Najdi svojo pot; drzni si jo živeti.” Kajti verjetno si ne znamo niti predstavljati, kakšen izreden pogum je morala imeti ženska, ki se je v dvajsetih letih prejšnjega stoletja brez posebnih 123 sredstev in kakršnekoli podpore sama odpravila na popotovanje okoli sveta, da bi izživela svoje sanje in potešila svojo potrebo po spoznavanju novega in prek tega same sebe. Thea Schreiber Gammelin pravi: “Na Almi Karlin je vse plemenito in presvetljeno z dušo in duhom. Kljub ne-znansko nežni postavi izžareva tisto skorajda nadčloveško energijo, ki ji je omogočala osem let raziskovalnega potovanja po svetu, polnem nevarnosti in pomanjkanja. To pot je lahko prehodila le ženska, katere pogum je mejil na preziranje smrti in ki ji je umetnost pomenila vse. ” [4] Vendar pa je mogoče v njeni odločitvi za to pot raziskovanja razbrati še eno razsežnost, ki se vzpenja daleč onstran radovednosti po spoznavanju eksotičnih dežel, in sicer “da bi s svojim pisateljevanjem, temelječim na po-potnih izkušnjah najrazličnejših dežel in spoznavanju prebivalcev predvsem v njihovem duhovnem jedru, prispevala k miru in razumevanju med narodi, kar si je razlagala kot duhovno-usodnostno obarvani klic neke zastavljene, neodložljive naloge.” [5] Tako Alma pravi: “Otrok tuje rase, pot te bo vodila nazaj v deželo zahajajočega sonca in med ljudi, ki so v vsakdanjem vrvenju izgubili ves mir, ki živijo tjavdan, potopljeni v sedanjost, kot utrujeno kljuse, ki na pol speče vleče svoj voz domov. Ti pa jih boš predramila, pokazala jim boš rože, ki cvetijo zanje ob poti in ki so jih do zdaj, ne da bi jih videli, pohodili, ali mimo katerih so nepazljivo hiteli. Poučila jih boš, kako naj svoje od zemeljskega prahu pekoče in utrujene oči spet dvignejo k zvezdam, da se bodo spomnili, kako tesno so v resnici povezani s temi bleščečimi sestrami. Vodila jih boš v tiho svetlobo meseca, v kateri iščoča duša sluti mir, ki je v večnem. Pojdi med ljudi, kajti že tvoja prisotnost bo zbudila v njih, kar je za sivim kamnitim zidom in v hrupu sodobnih iz-najdb žal popolnoma zaspalo. Tudi roža ne govori in vendar nekaj izraža, s svojo lepoto zabava, s svojim vonjem razveseljuje in na ta način pozdravlja mnoge ljudi, ki bi sicer ostali brez pozdrava ...” [6] 124 S temi besedami pa potrjuje svoje poslanstvo: “Natančno opazovanje številnih dogodkov v času mojega obstoja me je prepričalo o tem, da je mnogo stvari v našem življenju določenih vnaprej ali pa smo pogosto v skladu z usodo tako močno potisnjeni v določeno smer, da se lahko od predpisane poti oddaljimo le za malenkost.” [7] Da pa je bilo njeno zunanje spoznavanje sveta prepojeno z notranjim, teozofskim, dojemanjem medsebojne povezanosti vseh ljudi, lahko razberemo iz naslednjih besed: “Tako dolgo ostani človeški gost, dokler se ne naučiš žrtvovati. Zakaj so duše v človeškem toku tako brezupno osamljene? Ker se manj kot duše drugih tokov zavedajo velike povezanosti vsega ustvarjenega. Srce in oči zapro in ne slutijo, da hodijo obkrožene s prijatelji. In vendarle roža, ki ji človek nakloni topel pogled, lepše cveti in sadež zori hitreje, če ga pobožamo. ” [8] Da je torej zaradi tega naloga resničnega teozofa služenje drugim: S toplim razumevanjem podaj blodečemu bratu roko! Pomagaj najprej tistemu, kateremu se zdi življenje težko. Pokaži nove poti tistemu, ki mu usiha upanje! Kajti razlog za to je: “Oblike Enega smo, zrcalne slike njegovih misli, sanje, ki jih sanja On. Iskre plamena smo in njegova večna luč je tudi naša resničnost.” [8] Človek pa, ki začne sprejemati naravno dejstvo temeljne združenosti vsega obstoja, nujno stopi na notranje bojno polje spopada med svojo materialno in duhovno naravo. Spoznanja iz zunanjega sveta se prenesejo na notranje bojno polje med snovnim in duhovnim delom lastne narave: “Noben zid te ne bo varoval pred samim seboj! Naj bo tvoje srce celica, v kateri boš puščavnik, ko tvoje prisilne želje umrejo kot veja na posušenem dreve-su! Ne smeš zadušiti tega, kar je v snovnem svetu najmogočnejše oznanilo življenja! Podoba Enega si, kajti dodeljena ti je ustvarjalna moč. Iz tvojega 125 semena lahko dozori plemenit sad! Zato ne dovoli, da bi sveto, ki je bilo modro poleženo vate, spolzelo v nič zaradi tvojega zadovoljstva!” [8] Kajti: “Kolikor močneje se boš navezal na človeški tok, kolikor globlje boš potonil v grobo snov, toliko trdnejše bodo spone, ki te vežejo na zemljo.” [8] Kar dozori v spoznanje: “Čistost je sad, ki zori mnoga življenja na zemlji. Duševna nagnjenost je, ki izvira iz spoznanja, da se tudi največje veselje, ki ima korenine v snovnem, konča z raz-utvarjanjem. Prinaša vedenje, da ostaja duša suženj, dokler ji vlada telo. Kdor postane gospodar svojih telesnih želja - dela jaza, ki ga še povezujemo z živalmi - postane gospodar svoje usode.” [8] In končno, da to spoznanje ne temelji na intelektualnem poznavanju dolo- čenih naukov; da je lahko tovrstno poznavanje zgolj spodbuda za to, da človek v samem sebi sproži proces utelesitve teh naukov, ki se šele nato, preko njegove notranje preobrazbe, izrazijo kot spoznanje v umu. Ali kakor to razlikovanje slikovito opisuje Alma: “Romala bom od templja do templja, od svetišča do svetišča, klicala bogove in jim podarjala kovance ...” “Kaj pomaga tisoč templjev, če lastno srce ni svetišče?” [9] In nato še določno pove, v čem je bistvo: “Ne to, kar te lahko naučimo, ampak tisto spoznanje, ki se dvigne v tvoji notranjosti, ti bo dalo moč, da boš šla čistega srca skozi to bivanje, luč, ki sveti mnogim, živa tolažba sredi skrbi in trpljenja, vzor šibkim, dvomečim, oma-hujočim”. [6] To pa pomeni živeti teozofijo. Brez dvoma je bila Alma Maksimiljana Karlin izjemen človek, zagotovo najbolj vidna predstavnica teozofije na slovenskih tleh. In njena osebna tra-gedija odrinjenosti na rob javnega življenja ter v pozabo se povezuje s tra-126 gedijo našega naroda, da je za toliko let pokopal najbolj plemenite ideale, ki nam bi morali služiti kot zvezde mornarjem, da bi uravnavali svojo pot po njih. Zaradi tega je gotovo naša naloga, da ponovno obudimo k življenju njena sporočila o združenosti vsega življenja in vseh bitij, o nesebični ljubezni in medsebojni pomoči, ki edina lahko dvignejo svet iz brezna materialnosti, v katerega se je potopil. *** Modri mesec simbol večnega, za katero obstaja tisoč imen, kljub temu pa ostaja Eno - Bog. O Modri mesec, v belo tančico svoje čistosti ogrni mojo hrepenečo dušo! Naj bo moje srce daritvena skleda, obsijana z žarkom ljubezni! In ko bom stopila v človeško dolino, me nosi na modrem žarku volje skozi izkušnje in zemeljske muke! Zahvaljen bodi, da sem, otrok tuje dežele, našla na tem mestu modrost. O Modri mesec, prosim te za tvoj blagoslov. [6] Reference: [1] Temelji ezoterične filozofije, Ianthe Hoskins. [2] Tajni nauk, Predgovor, H. P. Blavatsky. [3] “Uresničevanje ali Razodevanje: konflikt v Teozofiji” , Jacobus J. Van der Leeuw. [4] Na obisku pri Almi Karlin. Thea Schreiber Gammelin [5] Spremna beseda k zgodbam iz trilogije Samotno potovanje, Jerneja Jezernik. [6] Modri mesec, Alma M. Karlin. 127 [7] Smrtonosni trn, Alma M. Karlin. [8] Angel na zemlji, Alma M. Karlin. [9] Japonske novele, Alma M. Karlin. Viri: Razstava o življenju Alme Karlin, Slovenska tiskovna agencija. Alma Karlin, Teozofski krog Razumevanje, Celje. Ženski Kolumb, Profil - Uršula Cetinski, Sonja Dular. Alma M. Karlin, popotnica, pisateljica in pesnica, Vladimir Šlibar, PM Celje. Kdo je bila Alma Karlin? , Skica za portret Polone Vitrih - Slavko Pezdir. S Theo včasih nista imeli niti za hrano, Jana - Alma M. Sedlar. Alma M. Karlin, 1889 - 1950, NUK razstava . Gregor Erjavec. Zbirka Alme Karlinove, Zbirka vodnikov - CM - Vlado Šlibar in Zmago Šmitek. Kot bi hišo in Almine zgodbe varoval kakšen urok, Delo - Brane Piano. Alma - O življenju svetovne popotnice A. Karlin, Uršula Cetinski. Svet Teozofije - Kaj je teozofija in kam gre? , različni avtorji. 128 O darovanju svojih misli Zapisano v Ljubljani, junija 2007 Predstavljajmo si, da želimo sorodniku, prijatelju ali znancu podariti nekaj lepega za njegov osebni praznik. Razmišljamo o tem, kaj bi morda potre-boval, česa bi se razveselil. In ko smo prepričani, da vemo, kaj je to, kar mu bomo podarili, si to priskrbimo. Vendar pa to še zdaleč ni vse, kajti želimo, da je naše darilo lepo zavito, da ga krasi cvetje in morda nekaj spodbudnih ali ljubečih besed. In če imamo razvito domišljijo, potem bo tudi izročitev darila nek poseben obred, svečanost. Kar težko si predstavljamo, da bi takšno priložnost zamudili tako, da bi si za naše darilo priskrbeli prvo stvar, ki nam pride pod roke, da bi jo nekako zamotali ali skrili v vrečko, upali, da nam med potjo ne pade v lužo in jo potisnili obdarovancu v roke, pri čemer bi nam bilo malo mar, kaj si bo ob tem mislil, kaj bo ob tem občutil. Pa vendar se zdi, da se prepogosto obnašamo na podoben način, ko solju-dem darujemo naše misli. Zdi se, kot da ne poglobimo dovolj našega razmišljanja, da bi bil lahko naš zapis jasen in tekoč. Ne potrudimo se dovolj, da bi bil zavit v čimbolj brezhiben jezik. Pozabljamo, da bi mu lahko dodali miselni cvet spodbude in ljubezni. 129 Ob našem pisanju se običajno ne zavedamo, da ustvarjamo srečanje v misel-nem svetu - srečanje pa naj bi bil dogodek, ki prinaša srečo, širjenje življenja, nova spoznanja, vsem vpletenim, pa najsi gre za daljši sestavek, nekaj povezanih misli ali za skromno sporočilo preko interneta. Če nam je malo mar, kako bodo misel in besede, v katere je ovita, sprejeli drugi, komu so potem namenjene? Ali ni to neke vrste sebičnost? Res je, da ne more vsak čez noč napisati filozofske razprave, kot ne more vsak podariti dragega darila, vendar pa lahko z nekaj truda vsak napiše brezhibno sporočilo, kot lahko vsak podari dragoceno darilo. Pa vendar tudi poglobljena razprava ni nekaj, kar bi bilo nedostopno nekemu običajnemu človeku; vendar pa je nedostopno brez vloženega truda, brez poglobljenega razmišljanja, kajti Luč na Pot pravi: “Govor prihaja le z znanjem. Streži znanju in stregel boš govoru.” 130 Naša identiteta - istovetnost Zapisano v Ljubljani, februarja 2008 Zadnje čase se v našem vsakodnevnem govoru pogosto pojavljata besedi identiteta in njena slovenska ustreznica istovetnost. Vendar pa se zdi, da ti dve besedi uporabljamo nekako medlo in da bi si morali vzeti, če bi nas povprašali, s čim se pravzaprav istovetimo, čas za razmislek. Če bi se vprašanje nanašalo na nas kot posameznike, na to, kako dojemamo samega sebe, kakšno podobo imamo o samem sebi, bi naše omahovanje razkrilo, da gre pretežno za nezaveden proces, na podlagi katerega kot posamezniki oblikujemo svoje misli, čustva in dejanja. Seveda pa so med nami tudi takšni, ki so dojemanju samega sebe posvetili več svojega časa in zato razvili zmožnost samo-zavedanja. Takšni imajo dokaj jasno podobo o samem sebi ter tudi navzven kažejo dokaj prepozna-ven značaj. Če bi nas torej povprašali po naši identiteti, po tem, s čim se istovetimo, bi bili torej naši odgovori večinoma povezani z našim običajnim, vsakodnevnim pogledom na naš način ravnanja, medtem ko bi odgovori samo-zaved-131 nih posameznikov pogosto razkrili istovetenje z, ali vsaj stremljenje k nekemu idealu ali k nekemu sistemu vrednot. Podobno bi bilo tudi v primeru, ko bi se vprašanje nanašalo na nas kot pri-padnike naroda, na to, kako dojemamo slovenstvo, kakšno podobo imamo mi sami o našem narodu. Odgovori bi se verjetno večinoma navezovali na naš običajen, najbolj pogost način razmišljanja, čustvovanja in delovanja; da smo sicer racionalni, a hladni in zaprti, pogosto nevoščljivi in zamerljivi, vendar pa disciplinirani in marljivi, in po mnenju nekaterih celo ponižni in hlapčevski, pri čemer se ne zavedamo dejstva, da so to pogosto stereotipi, ki so nam jih dodelili drugi, tisti, ki so nam vladali skozi zgodovino. Vendar pa tudi v tem primeru najdemo med nami posameznike, ki so se bolj poglobili v razmišljanje o podobi našega naroda in odkrili, da so roje-nice položile v našo zibelko ideal, h kateremu naj bi stremeli, katerega naj bi poskušali uresničiti v svojem vsakdanjem življenju, če hočemo zaživeti svojo lastno suverenost. In ta ideal je, kakor pravi dr. Anton Trstenjak, slovenska poštenost - edinstven, le nam lasten ideal, ki združuje sistem vrednot, kot so: bistroumnost, odkritosrčnost, odločnost, veselost, neodvisnost, dostojanstvenost, nenasil-nost, podjetnost, odgovornost, ... Če bi bili torej radi narod, ki nekaj šteje, potem se moramo začeti zavedati svoje lastne notranje edinstvenosti in veličine ter ju uveljaviti v našem vsakodnevnem življenju suverenega naroda, kajti, po besedah našega sonarod-njaka: “S poštenostjo živi in propade slovenstvo!” 132 Vtisi o doktorski disertaciji G. J. Tilleta: “Charles Webster Leadbeater, 1854-1934: A Biographical Study” Zapisano v Ljubljani, decembra 2008 Nobenega dvoma ni, da je doktorska disertacija G. J. Tilletta “Charles Webster Leadbeater, 1854-1934: A Biographical Study”, zelo dragocen vir podatkov o zgodovini Teozofskega društva. Predstavlja zelo zanimivo branje tega, kar bi lahko poimenovali “Teozofska prevzetnost in pristranost” in kar me sili v to, da zapišem svoje vtise o tem pomembnem in zanimivem delu. Najbolj sporno vprašanje v teozofskih krogih, ki ga obravnava g. J. Tillett, je gotovo domneva, da je bil Charles Webster Leadbeater dejansko spolni sprevrženec in črni mag. Povsem jasno je, da je C.W.L. sam priznal, da je učil dečke, ki so mu bili zaupani, določene prakse, ki je bila na splošno obravnavana kot nemoral-na in da je to dejstvo skrival pred starši teh otrok. Po drugi strani pa se 133 zdijo obtožbe, da je bil dejansko v fizičnem stiku z dečki, ko jih je vpeljeval v te in nekatere še bolj zlovešče prakse in obrede, manj gotove, saj so te obtožbe izrekali ljudje, na katere bi lahko gledali kot na “šibke priče”, ker so imele nek politični ali oseben interes za preganjanje C.W.L.-ja. Ker je te obtožbe sodnik v edinem sodnem procesu, zavrnil kot lažne, avstralska policija pa ocenila kot premalo podprte, da bi bilo mogoče na njih podlagi vložiti tožbo, ne moremo reči, da so se izkazale za dokazana dejstva. Po mojem mnenju zato resnica o tej stvari ostaja skrita. Toda, ker z vsakim novim dnem prihajajo na svetlo nova dejstva o zloveščih ritualih, v katere je vključena tako-imenovana “svetovna elita”, te obtožbe ne bi smeli z lahkoto zavrniti, ne glede na to, kako šokantne so. Toda bolj kot osebnost C.W.L.-ja in njegovi prestopki me zanimajo posledice, ki ga je imela tako-imenovana “Afera Leadbeater” na T.D. in način, na katerega se je društvo spopadlo z njo. Zdi se, da je bil glavni vzgib staršev, ki so zaupali svoje otroke C.W.L.-ju, stremljenje, da bi bili njihovi dečki in deklice deležni naprednega “okultnega urjenja”, ne glede na to, kaj to pravzaprav pomeni, in da je le-to predstavljalo del dejavnosti Ezoterične Sekcije, saj se zdi, da so bili starši teh otrok pomembni člani te organizacije. Do tega sklepa lahko pridemo tudi zaradi tega, ker je Annie Besant, Zunanji Načelnik E.S. hotela iz E.S. izklju- čiti vse, ki so sodelovali pri tem, da je afera postala javna. Normalno bi torej bilo, da bi problem obravnavali in rešili znotraj te organizacije. Toda po izmenjavi nekaj pisem med visokimi uradniki E.S. v Ameriki in Z.N. E.S., v katerih je bila podana zahteva po takojšnji raziskavi in ukrepih, ki pa ni naletela na ustrezen odziv, je predsednik ameriške sekcije T.D. poslal cirkularno pismo vsem ameriškim članom T.D., v katerem je obravnaval domnevno nemoralno ravnanje C.W.L.-ja. Na ta način je “afera” postala problem T.D. Ameriški člani so nato začeli s postopki, da bi C.W.L.-ja izključili iz T.D. Njihov predstavnik se je srečal s predsednikom T.D., Henryjem Stillom 134 Olcottom, generalnim sekretarjem angleške sekcije in uradniki C.W.L.- jeve matične lože. H.S.O., ki naj bi se v skladu s pravili avtonomno odločil o tej stvari ali pa jo predal v obravnavo Generalnemu Svetu, je namesto te-ga imenoval ad hoc odbor, ki je povabil C.W.L.-ja na razpravo za zaprtimi vrati. Rezultat je bil, da je C.W.L. podal ostavko na položaj posebnega predsednikovega odposlanca in izstopil iz T.D. Kaj se je mogoče naučiti iz te zgodbe? Prvič, da sta bila T.D. in E.S. tesno povezani organizaciji. Drugič, da E.S. ni bila sposobna razrešiti nekega svojega notranjega problema. Tretjič, da je E.S. prenesla problem na T.D., ki se ga je rešil na način, ki ni bil v skladu s pravili društva. Z drugimi besedami, organizacija, ki na bi se ukvarjala predvsem z moralno vzgojo svojih članov, ni bila sposobna razrešiti nekaterih osnovnih etičnih vprašanj, ki so bila povezana s problemom, ampak je ta vroč kostanj prenesla na T.D., ki se ga je skušalo rešiti s čim manj škode za lastno javno podobo. Namesto, da bi se lotila problema spolnosti na raziskovalen način in sprožila splo- šno razpravo o tem vprašanju, sta E.S. in T.D. skušala neuspešno pomesti problem pod preprogo, tako da še do današnjih dni razvnema odnose znotraj T.D. in njegove odnose z drugimi teozofskimi organizacijami. Drugo pomembno vprašanje je C.W.L.-jevo napačno predstavljanje datu-ma rojstva. Zdi se, da je dobro dokumentirano dejstvo, da je bil rojen sedem let pozneje kot je trdil. In ker je to dejstvo povezano z njegovim do-mnevnim prvim srečanjem z Mojstrom, to postavlja celotno njegovo tolmačenje njegovih odnosov s Starejšimi Brati pod vprašaj. V zgodnjem obdobju njegovega življenja obstajajo še drugi dogodki, ki nakazujejo, glede na to, kako jih je sam prikazal, na pretirano razvito domišljijo, brez resne povezave z realnostjo in s težnjo, da bi dramatiziral in poveličal svojo osebno vlogo v teh dogodkih. Tretje vprašaje so C.W.L.-jeve jasnovidne sposobnosti. Osebno nimam ka-kšnih posebnih naravnih darov na tem polju niti kakšnega posebnega interesa, da bi te sposobnosti razvil, tako da ne morem komentirati C.W.L.-Je-vih trditev na podlagi lastne izkušnje. 135 To, kar se zdaj zdijo do določene mere znanstveno potrjena dejstva, potr-jujejo C.W.L.-jev pomemben prispevek na področju normalno nevidnega dela človeške narave - ustroja človeške aure in čaker. Vendar pa se zdi, da dlje od fizične ravni, ko so se oddaljevale C.W.L.-jeve jasnovidne raziskave, bolj so bile te pod vplivom omenjenih teženj njegovega značaja. Zdi se, da je skušal svoje subjektivne izkušnje in videnja na višjih ravneh prikazati kot objektivna dejstva v naravi. Res je, da je trdil, da so ta videnja potrdili drugi sodelavci v teh raziskavah, vendar pa se te trditve ne odražajo v neki obliki znanstvene raziskave, navedena pa niso bila niti imena sodelavcev. Namesto tega so bile predstavljene kot avtoritativne trdive v obliki knjig. Toda še enkrat bom poskušal odkriti predvsem posledice, ki so ga imele C.W.L.-jeve trditve na delovanje T.D. in to, kako se je slednje spopadlo z njimi. Zdi se, da so bile tudi te raziskave del “okultnega dela” znotraj E.S. in del “okultnega urjenja” članov te organizacije. Rezultati so bili nato vsi-ljeni članom T.D. v obliki predavanj in sprejeti kot dokazana dejstva. T.D. v zvezi s svojim tretjim ciljem delovanja: raziskovanjem nepojasnjenih zakonov Narave in latentnih moči v človeku, ni razvilo nobenih posebnih dejavnosti in znanstvenih orodij. Četrto vprašanje je določena povezava predhodnih dveh, in sicer C.W.L.- jev odnos do Mojstrov in njegovih jasnovidnih izkušenj. Po mojem mnenju je predstavil namišljeno Hierarhijo Mojstrov in njenega vpliva na posle T.D. in svet na splošno. In zopet se je to delo odvijalo znotraj E.S. in bilo nato predstavljeno članom T.D. kot dokazana dejstva. Človek bi pričakoval, da bi bila boleča izkušnja s kampanjo “Prihoda Svetovnega Učitelja” dovolj poučna lekcija za T.D., da bi skušalo spremeniti svoj pristop do E.S. in “razodetij” ter razviti “izkustvene” znanstvene metode pri uresničevanju svojih ciljev, vendar pa se zdi, da vse do današnjih dni ni našlo dovolj moči, da bi se znebilo te dvomljive dediščine. Vendar po mojem mnenju ni pošteno, če vso krivdo za takšne razmere pripišemo zgolj C.W.L. Že H.P.B. je bila namreč tista, ki je zahtevala od čla-136 nov T.D. verovanje v obstoj Mojstrov in nje same kot Njihove poslanke. Ona je sicer imela trdno osnovo za takšne zahteve, vendar pa se verjetno ni zavedala posledic, ki ga bodo le-te imele na delovanje T.D. Že sama se je morala soočiti z reakcijo v obliki obtožb, da si je Mojstre izmislila in po-tvorila Njihova pisma. In ko se je morala spopasti z dejstvom, da je H.S.O. gledal na to problematiko kot na vprašanje zasebnega prepričanja vsakega člana in da je dosegel, da društvo ne bo vključeno v nobeno tovrstno razpravo na sodišču, je oblikovala E.S., ki naj bi promovirala ezoterično učenje. Ker so bili že na samem začetku delovanja E.S. prisotni problemi glede odnosa med E.S. in T.D., so bila izdana zagotovila, da med njima ni nobene uradne povezave, vendar pa je v realnem življenju H.P.B. ohranila velik vpliv na delovanje T.D. in oblikovala Evropsko Sekcijo pod lastnim predsedovanjem. Na ta način se je oblikoval model, po katerem je lahko Zunanji Načelnik E.S. samovoljno presodil (z besedami H.P.B.), ali je T.D. lo-jalno Stvari, in da se ga je mogoče, če ni, znebiti kot prahu z nog. Pravi odnos med E.S. in T.D. in omenjeni model delovanja sta se nato izrazila v tako-imenovanem “Primeru Judge”, ko sta se W.Q. Judge in A. Besant spopadla za položaj Z.N. E.S., kar se je končalo s razcepom v T.D. Med preostalim obdobjem predsedovanja H.S.O. in A.B. kot Z.N. E.S. je bil soobstoj E.S. in T.D. verjetno najbolj miren v celotni zgodovini T.D., saj je H.S.O. varoval ustavno platformo T.D., medtem ko se je A.B. zavedala vpliva, ki ga lahko E.S. vsili T.D. Tako je H.S.O. to ustavno platformo Teozofskega društva predstavil na naslednji način: “Skrivnost trajne življenjske moči Društva je v tem, da je njegova platforma zasnovana na takšen način, da izključuje vse dogme, vsa družbena nasprotja, vse vzroke za spopadanja in razhajanja ki jih povzro- čajo vprašanja spola, barve kože, religije in družbenega položaja, ter opredeljuje altruizem, strpnost, miroljubnost in bratstvo kot temeljne kamne, na katerih počiva ... Eden od ugovorov, ki se pojavlja dokaj vztrajno ... je ta, da, medtem ko govorimo o tem, da je naš glavni ideal bratstvo, ne naredimo nič, da bi ga praktično odražali ... Ti pogledi temeljijo na povsem 137 napačnem razumevanju ustavnega značaja našega Društva. Njegov cilj je, da sproža ideje, ki bi lahko koristile celotnemu svetu, da poda jasna in pravična pojmovanja o dolžnosti človeka do človeka, o načinu, kako zagotoviti mir in dobronamernost med narodi, pokazati, kako lahko posameznik zagotovi srečo samemu sebi in jo razširi v svojo okolico z vztrajanjem pri določenemu načinu ravnanja, in kako je mogoče razpršiti nevednost, ki jo je veliki adept Buda opredelil za vir vseh človeških nesreč. Eden od njegovih glavnih ciljev je, da odkrije in poglobi temeljno osnovo, na kateri počivajo vsi religiozni sistemi in omogoči ljudem, da se znebijo vsake sence dogme, tako da lahko postanejo strpni in razumevajoči do vseh ljudi drugih ver kot do svoje lastne. Nikoli nismo niti sanjali, da bi v okviru na- šega Društva kopičili denar, da bi organizirali kakršno koli vrsto društev, najsi družbenih, religioznih ali komercialnih, in jaz sem že od začetka zo-perstavil vsakemu poskusu, da bi se ga naredilo odgovornega za zasebna nagnjenja in predsodke njegovih članov, zavračajoč in toto vsak postopek, najsi na videz sam po sebi še tako nedolžen, ki bi lahko prerasel v vrzel v naši ustavni nevtralnosti. Člani francoske sekcije se bodo spomnili, da sem moral prav nedavno tega uradno preprečiti sprejetje resolucije, ki naj bi iz-ražala naklonjenost Društva do dela Peace Society. Če bomo enkrat začeli s tem nepremišljenim oddaljevanjem od našega nevtralnega stališča, ki smo ga uspeli vzgojiti in razviti ter začeli izražati našo kolektivno naklonjenost do družbenih, proti-alkoholnih, vegetarijanskih, proti-suženjskih, ezoteričnih, masonskih, političnih in dobrodelnih društev, bomo kmalu zašli v kaos; naše resolucije naklonjenosti bodo kmalu postale blago na tr-gu in vse naše sedanje dostojanstvo bo žrtvovano za izlive nenadzorovane sentimentalnosti. Težko mi je, ko moram izgovarjati to besedo opozorila, toda raje bi stokrat žrtvoval prijateljsko mnenje mojih kolegov kot pa ostal tiho, ko skušajo v svoji neizkušenosti zapeljati naš voz na rob propada, na katerega vznožju ležijo kupi razvalin ... Upam, da vsi razumete, da medtem, ko branim pravice Društva kot organizacije, nimam niti najmanjše želje ali misli, da bi se tudi v najmanjši meri vmešaval v svobodo posameznika. Povsem nasprotno, naklonjen sem in opogumljam vsako težnjo mo-138 jih kolegov, da se pridružijo gibanjem, ki težijo v smeri javnega dobra ... Druga pritožba pravi, da smo odgovorni za celo kopico okultnih društev ... Nobenemu od vas, starejših članov, mi ni potrebno govoriti, da Društvo, ne le, da ni odgovorno za te drobne centre sebičnosti in vraževerja, ampak so ti nezdružljivi z njegovim idealom ... Psihično sposobnost, ki stoji kot oster meč v kotu sobe, je mogoče porabiti za dober ali zal namen. Posedovanje jasnovidnosti - najsi usmerjene v preteklost ali v prihodnost - jasno-slišnosti, moči govoriti ali pisati v neznanih jezikih, premikanja težkih predmetov brez dotika, branja misli, potovanja v astralnem telesu, preci-pitiranja slik ali zapisov na papir ali nek drug material, videti in opisovati odsotne osebe, itd., ni prav noben dokaz za čistost ali za vzvišenost značaja ali za duhovno razvitost. Poznal sem osebe z redkimi darovi v eni ali drugi od teh smeri, ki pa so bile nemoralne v svojih navadah in lažne v svojem izražanju. Patanjali nas še posebej svari naj se za vsako ceno izogibamo sle-denju tem sprijenim psihičnim močem na stran poti, ki vodijo romarja stran od ravne poti proti vrhu gore duhovnega razvoja. So le zalega, ki plava na površini vode, preko katere moramo pognati barko našega višjega jaza, da bi dospeli do pristana adeptstva ... Rad bi vtisnil v vaše misli, da ni bolj nevarne ovire na naši Poti Navzgor kot je lahkovernost. Prva velika lekcija, ki jo Adept Mojster preda svojemu učencu, je ta, naj v vseh stvareh uporablja svojo razsodnost in zdrav razum; nobeno učenje naj ne bo spre-jeto kot navdihnjeno, noben učitelj kot nezmotljiv. “Deluj,” mi je napisal Mojster na začetku mojega učeništva, “kot da nas ne bi bilo. Opravi svojo dolžnost tako kot jo vidiš in pusti, da rezultati sami poskrbijo zase. Od nas ne pričakuj ničesar, pa vendar bodi pripravljen na vsako stvar.” To je bila zame življenjska lekcija in odtlej sem se je držal po svojih najboljših mo- čeh. V najbolj zgodnjih dneh sem imel težnjo, da sem sprejemal učenja, ki sem jih dobil preko Madame Blavatsky, skoraj kot nesporna: nisem se bal slepo slediti njenim navodilom, ker sem mislil, da bi sicer morda lahko bil nehote neposlušen do želja Mojstrov. Toda izkušnja me je tega ozdravila in me vrnila nazaj k rabi mojega zdravega razuma, kar nisem odtlej nikoli obžaloval. To lekcijo predajam vam začetnikom, v upanju, da boste na 139 zgodnjih stopnjah svoje življenjske poti voljno prisluhnili nasvetu starej- šega brata, katerega izkušnja v psihičnih stvareh je stara že petdeset let.” Medtem ko je A.B. predstavila vpliv E.S. na T.D. na sledeč način: “V T.D. imamo nenavadno mešanico. Eksoterično društvo je čisto demokratično – to moramo v celoti priznati. Po drugi strani pa imamo Ezoterično telo, ki je po svoji ustavi praktično avtokratično. ... Obstoj tajnega telesa, ki vlada zunanjemu Društvu, je pravila T.D. naredilo za golo farso, saj je le-to v celoti odvisno od milosti notranjega ... Vse razlike, ki so se pojavile med Polkovnikom in mano, so bile dejansko le na tej točki; ni mogel verjeti, da mislim resno, ko pravim, da ne bom uporabila E.S. proti njemu, a počasi je to le sprejel ... Največja moč bo vedno v rokah E.S. in ne v rokah vodje Društva ... Jaz vem, da uživam skoraj neopravičljivo oblast. To je razlog, zakaj nekateri ljudje govorijo, da E.S.T. ne bi smela obstajati. Toda vi njenega obstoja ne morete preprečiti; članom ne morete reči, da se ne smejo pridružiti tajnemu Društvu, tako da ni nobene oblasti v družbi, ki bi ukazala, da ne sme obstajati; mi moramo prepoznati nevarnost in jo nevtralizirati. V zadnji petnajstih letih bi lahko kadar koli matirala Polkovnika na kateri koli točki, ki bi jo izbrala, tako da ne vidim, kako bi se Društvo lahko branilo pred to nevarnostjo; ni mogoče nevtralizirati avtoritete nekoga, na katerega tisoči gledajo kot na duhovnega učitelja.” Toda po smrti H.S.O. (edinega predsednika T.D., ki je bil sposoben braniti njegovo ustavno platformo), ko je predsednica postala A.B. in obenem ohranila položaj Z.N. E.S., je postal problem, ki ga je omenila v zgornjem od-lomku, akuten. Zdi se, da ni bila sposobna rešiti problema, ki je postal obenem njen notranji boj - braniti Društvo pred duhovno avtoriteto. Ko je povabila C.W.L. (na katerega je očitno gledala kot na duhovno avtoriteto) nazaj v T.D. in E.S. je začela navznoter uničevati ustavno platformo in moralni značaj T.D. Rezultat tega koraka je bil ta, da je Društvo zapustil velik del angleške sekcije. Z vpeljevanjem drugih, bolj ali manj skrivnih skupin, pa je še nadalje škodovala T.D., kajti rezultat teh dejavnosti je bil ta, da je 140 Društvo zapustila praktično celotna nemška sekcija in številni člani drugih. In morda je najbolj slikovit opis ravnanja A.B. v tistih letih podal njen sodelavec Bhagavan Das, ki je zapisal, da sta ravnanje A.B. opredeljevali dve želji, “želja ‘rešiti’ človeštvo in želja ‘biti obravnavana kot Rešitelj’ člo-veštva”. (Besedilo pisma Bhagavan Dasa uredniku revije The Christian Commonwealth) Vendar pa mislim, da ni korektno reči, da je bila A.B. povsem pod vplivom C.W.L. in da ni poskušala ohraniti avtonomno stališče v zvezi z delovanjem T.D. Tako G. J. Tillett na primer piše, da je leta 1920 probleme “spro- žalo opravljanje o Leadbeatru, še posebej v ZDA, tako da je zaradi tega tam začasno ustavila delovanje E.S. ter izdala ultimat, da bodo teozofi najsi delovali z njo in Leadbeatrom, ali pa sploh ne bodo delovali v T.D. in E.S.” Toda razmere v ameriški sekciji so bile po mojem mnenju veliko bolj za-pletene in povezane z “Gibanjem nazaj k Blavatsky” in “Ligo v smeri demokracije” ter volitvami novega generalnega sekretarja ameriške sekcije, pri čemer je A.B. obdržala zelo demokratično držo rekoč, da se ne more vmešavati v notranje zadeve sekcije in je v ta namen za eno leto razpustila E.S. v Ameriki. Vedeti moramo tudi, da je med predsedovanjem A.B. Generalni Svet sprejel dve zelo pomembni deklaraciji o svobodi Društva in o svobodi mišljenja, ne glede na to, kako skromno sta bili nato uporabljeni v praksi. Iz besed Ernesta Wooda se namreč lahko poučimo, da je C.W.L. deloval tudi za hrbtom A.B. in uporabljal E.S. in njen vpliv za “politične” namene: Rekel mi je: “Poskusiti moramo spraviti na položaj generalnih sekretarjev v čim več deželah kot je mogoče naše ljudi.” Napisal je mnogo pisem, ki so namigovala, katere določene osebe so najbolj primerne. Nisem se spraševal glede njegove gorečnosti in iskrenosti, vendar pa sem mislil, da bi moral izstopiti in začeti z novim društvom po svojih usmeritvah, ki so bile povsem drugačne od tistih, za katere je bilo namenjeno Teozofsko društvo. Vendar pa je uspel utreti svojo pot na račun svoje izjemne vztrajnosti. 141 Vendar pa je odlomek v G. J. Tillettovem delu, ki me je najbolj globoko pretresel, naslednji: “Oktobra sta Krishna in g. Besant, skupaj z Jinarajadaso in njegovo ženo, odpotovala z ladjo v Indijo. Njihova namestitev je bila, kot vedno, v prvem razredu, in, spet kot vedno, plačana s strani premožne dr. Mary Rocke, katere denar se je radodarno izlival v vse vrste teozofskih podvigov, vključno z amfiteatrom v Balmoralu. Ko je ladja plula skozi Rdeče morje, je dr. Rocke padla po stopnicah, si zlomila hrbtenico in umrla. Potovala je v drugem razredu, ker si ni mogla privoščiti luksuza, ki ga je priskrbela svojim okultno nadrejenim, tako da so jo preprosto pokopali v morje, ne da bi za to drugi vedeli. Ko je nekdo od njih odšel v drugi razred, da bi pogledal, kako je njo, je prejel novice o njeni smrti. Krishna je bil zaradi tega zelo vznemirjen.” Jaz mislim, da ta odlomek bolj kot kateri koli drugi odseva žalostno situ-acijo v T.D. in kako so bili in so obravnavani redni člani, ki so in še finan- čno in drugače podpirajo svoje teozofske voditelje. Naslednja podobna, dobro predstavljena stvar v delu G. J. Tilletta, je dokaj razširjena navada v družbi, ki pa je človek ne bi pričakoval v organizaciji kot je T.D. To je navada obrekovanja, govorjenja javno in zasebno o neki osebi na povsem drugačen način. Zdi se, da se je v času C.W.L. ta navada razvila v posebno metodo za doseganje prevlade lastnih pogledov in stališč. Ko to metodo uporabi oseba, ki jo drugi obravnavajo kot duhovnega voditelja, je izjemno učinkovita in obenem izjemno neetična. In zdi se, da jo je C.W.L. uporabljal dokaj redno v podporo svojim teorijam, še posebej v zvezi s “Prihodom Učitelja Sveta”, ko se je izkazalo, da gredo stvari v drugo smer kot jih je on prerokoval. Še več, imel je navado diskreditirati nasprotne poglede in trditve kot izražanje Temnih Sil, ki so obsedle in zavajale osebe z drugačnimi pogledi. Obravnavan kot jasnovidna avtoriteta, ki ima domnevno zmožnost brati vzgibe drugih oseb in ki je v stalnem stiku z 142 Mojstri, je učinkovito uporabljal to nerazumno lahkovernost, da bi dosegel in ohranil svoj že omenjen politični vpliv v Društvu. Zdi se, da je ta metoda, povezana z željo “biti obravnavan kot Rešitelj” (vsaj Društva in “Prave teozofije”, če že ne celotnega sveta), še vedno močno prisotna med člani E.S. in da zato še naprej predstavlja resno moralno ovi-ro v življenju T.D. Toda, kakor omenjeno, E.S. ni bila edina aktivnost, ki je vplivala na značaj T.D. Da bi dobili vtis o razponu iniciativ, ki jih je sprožilo T.D., še posebej v obdobju A.B. in C.W.L., objavljam podatke iz knjige J. Ransom, “A Short History of the Theosophical Society”. DEJAVNOSTI, KI SO JIH SPROŽILI ALI PODPIRALI ČLANI TEOZOFSKEGA DRUŠTVA (To je le delni seznam dejavnosti (v angleškem jeziku), ki jim bo potrebno dodati tiste, ki jih bodo dodali tisti, ki nadaljujejo z raziskavo; čisto teozofske dejavnosti niso vključene, ker so večinoma vključene v besedilo Zgodovine.) 1879. - Exhibition of Fine Arts. School of Industries established, Bombay. Aryan Temperance Society, Bombay. 1881. - First Buddhist School, Ceylon. 1882. - Aryan Forefathers Society founded, and establishes 5 Schools, 3 for boys, 2 for girls. 1883. - Schools established: 1 Anglo-Sanskrit, 1 Anglo-vernacular, 1 Hindu, 6 Night Schools for labourers, 7 Sanskrit, 4 Sunday, or Religious, 6 other Schools, 2 Girls’ Schools, etc. 1884. - Collections for Famine Relief. Homeopathic Dispensaries at Bombay and Bareilly. Vaidic Hospital, Lucknow. Schools: 10 Sanskrit, 2 Vaidic, 1 Night School, I Anglo-Sanskrit- Bengalee, and 3 other schools. Aryan Leagues of Honour (Boys). 1885. - Theosophical Publication Fund, for translations of Sanskrit and vernacular works into English. White Lotus Association, Lucknow. Hindu Prakasika Sabha, Maheswaran. Homoeopathic Dispensary, Jubbulpur. Sanmarga (Path of Truth) Sabha. Sanskrit Colleges at Tallur and Vizianagram. 1 Sanskrit School, I Sanskrit College. 1 Hindu Girls School. 3 Sunday Schools for Hindu boys. 143 1886. - Adyar Library. English day school, Colombo. Hommopathic Dispensary, Ho-shangabad. Hindu Janobanratha Sabha, 3 Sanmarga Sabhas. 2 Sanskrit Schools. 3 Sunday Schools. Theosophical Cooperative Association. 1887. - Sanmarga Samaj, Bellary. BAl Sabha.1 Buddhist School, Ceylon. 1 English School, Ceylon. 2 Charitable Dispensaries. Free distribution of food, blankets and medicines. Purity Alliance and Mitra Bilas, for Hindus and Mohammedans. Sabha for protection of cows. 6 Schools: boys, girls, and infants. 1888. - Free distribution of food and medicines. 1 Sanskrit School. 2 Vernacular Schools , Ceylon . Hindu Girls’ Schools. 1890. - Aryan Press, in charge of John M. Pryse ( U.S.A. ); Blavatsky Press, London, in charge of James Pryse. Bow Club for Working Girls, founded by H.P.B. Christo-Theosophical Society. 5 Buddhist Girls Schools. Wilhelmina Caterina Theosophical School, Am-sterdam. 1891. - League of Theosophical Workers. Working Women’s Club, Bow, London. Theosophical Research Society. 3 Schools in Ceylon. Industrial School Kandy. Sangha-mitta Girls’ School, Ceylon. Theosophical Research Society, Melbourne. 1892. - Lotus Circle, New York. 13 Schools, Sinhalese and vernacular, Ceylon. 1893. - Hindu Boys Association. Lotus Club for Men, London . Washerwomen’s League, London . Creches, soup kitchens, sewing and debating classes, Sunday classes and Girls’ Guilds established. Musaeus School (and Orphanage) for Buddhist Girls, Colombo . 1894. - “Hands across the Sea,” International Correspondence League. Pariah Schools started by Col. Olcott. Young Men’s Arya Union, Calcutta. H.P.B. Sanskrit School, Jul-lundur. 1895. - Ananda Buddhist College. Many Buddhist Schools now established in Ceylon. Anglo-Sanskrit School, Bankipur. 1896. - Famine Relief Committees, India. Pariah School, Madras. 1897. - Kandy T.S. has 30 Schools. Ceylon has 105 Schools under The Society’s Super-vision. 1898. - Central Hindu College, Benares. H.P.B. School, Madras. 1899. - Golden Chain. Damodar Free School opened. 1901. - Tiravallur School, Madras. Women’s Educational League, Adyar. 1902. - Universal Co- Freemasonry vigorously promoted by Mrs. Besant, and T.S. Members. 144 1903. - Sanatana Dharma Examination, founded by D. M. Goculdas and K. M. Shroff. 1904. - Buddhist Young Men’s Union, Galle, Ceylon. 1905. - Schools at Delhi and Lahore affiliated. Olcott Panchama Free Schools incorporated. 1906. - Famine Relief Fund. Charity Dispensary, Srinagar. Jhansi Orphanage. 1907. - Adyar Dispensary. Association for Research in Mystic Tradition. Bureau of Theosophical Activities. Olcott Teachers’ Association. 1908. - Theosophical Order of Service. Sons of India. Daughters of India. Bureau of Theosophical Activities. Round Table. 1909. - Braille League. League against Vaccination, Vivisection, etc. Corespondence League, New York. 1910. - Order of the Rising Sun, India. Philosophic Society, Geneva. 1911. - Order of the Star in the East. Distressed Indian Students Aid Committee. Young People’s Association, Finland. Arts and Crafts Guild, New Zealand. Much educational work: - 6 new Buddhist Schools; total now 220; 4 new schools in Burma. 1912. - Temple of the Rosy Cross. Order of Theosophical Sannyasis. T. O. S. very active: Preparation League of Healers, Redemption League, Humane Research League. League of St. Christopher, Prayer League, Poor Children’s Clothing League, Education League, Servers of the Blind, League for Daily Meditation, League of the Seven M’s, Java, (Temperance). Friends of India. Science, Religion and Art Leagues, U.S.A. Imperial Services League of modern Thought, England. 1913. - Theosophical Educational Trust Incorporated. Order of World Peace, Holland. Esperanto League. League to Help the Women’s Movement. Guild of the Mysteries of God. Circle of Prayer. Peace, Education and Theosophical Propaganda Leagues, Belgium. Much Educational work, India and Ceylon. Brotherhood of Arts, later became International Fellowship of Arts and Crafts. 1914. - Theosophical Bank Ltd., Finland. Thinkers’ League of Sailors, England. Various Leagues, Java. Young Mens’ Indian Association. Educational: 4 schools handed over to T. E. T., Burma; 5 new Buddhist Schools, Ceylon. 1915. - Arts League (Adyar). Theosophical Educational Society, U.S.A. Home Rule League, India. T. E. T. has 18 educational institutions under its control, India. Madanapalle College, India. Letchworth School, England. Madras Parliament formed by Mrs. Besant. 145 League of Parents and Teachers. International High School for Philosophy, Amersfoort, Holland. First Red Cross Circle in N. S. W. Theosophical Fraternity in Education, Eng. 1916. - Brotherhood of Arts. Pioneer Movement (training for Service). Women’s College, Benares . The Young Age (help in hospitals, prisons, etc.). Theosophical Fraternity in Education, Eng. East End Reading Room, London. Workers Educational Union House-holders’ War League of Thought. Liberal Catholic Church. Many Bureaux in U.S.A. T.O.S. groups: Braille Postal Mission; Correspondence; Music; Mystic Drama; Prison work, etc. Inter-Collegiate Theosophical Club , U.S.A. 1917. - Fraternity of Art , France. Womens’ Indian Association. Servants of the Star. Brothers of Service. Society for the Promotion of National Education. T.O.S. in Russia: Circle of Servers. Animal and Bird Protection Association; Fraternity in Education, India. The Civil Ambulance, started by F.T.S., and Civic Association, inaugurated by F.T.S. Sydney. Lotus Bureau, U.S.A. Brackenhill Theosophical Home, England. 1918. - Bande Islam (under Theosophical influence): International School for Philosophy. Hindu University: College of Science in Madras, College of Agriculture in Adyar. S.P.N.E. and T.E.T. amalgamate. Boy Scout Movement in India, organised by Mrs. Besant. Press League, Australia. Theosophical School, Krotona, Calif. Vasanta Garden School. New Zealand. Morven Garden School, Sydney. Britain and India League, England. 1919. - International Correspondence League. International Fraternity in Education, England. T.O.S. in Belgium, Leagues of Helping, 40 Groups. Theosophical Fraternity in Nursing, England. Order of Field Servers, U.S.A., to supply speakers for Lodges. Theosophical School and College, Auckland, N. Z. Training College for Teachers, Adyar. Sydney, N.S.W. members actively foster Vegetarian Movement, Cremation Society, Health Society, Free Kindergartens. Belgium: The Theosophical Society joined with others to form Federation des Societies des Culture Morale. Theatre Arts Alliance. Krotona. 1920. - Society of the Starry Cross. Fellowship of Teachers. Karma and Reincarnation League, U.S.A. Rose-Cross Finnish Occult Society. Practical Idealists Movement, Holland. 1921. - T.O.S. many Groups in Europe, lava, etc. Political Clubs, India. New Education Fellowship. 1922. - Brahmavidyashrama opened; Theosophical Workers Co-Operative Credit Society, Adyar. 1923. - Young Theosophist movement begins, India. T. S. Muslim League. T.O.S. now working in “22 additional countries.” Theosophenheim established. Vienna. 146 1924. - Young Theosophists, India, inaugurate Health Week, Food Relief, First Aid to Pilgrims. 1925. - Theosophical World University. Educational Work in China, Besant School for Girls established. Theosophical Lyceum, Hilversum, Holland. Theosophical Home for Aged Gentlewomen, Brisbane Lodge. Bharata Samaj, Adyar. 1926. - 2GB established, Sydney. Fraternidade, Portugal. Australia-India League. Besant Academy for the People, China. Theosophical News Bureau, London. Association of He-brew Theosophists. Youth Movement, Ceylon. 1927. - International League of Theosophist Doctors. Theosophical Medical League. 1928. - China :3 Theosophical Evening Free Schools for Boys, and a free vernacular school for Girls. Various movements for Temperance and for Intellectual Studies supported, Czechoslovakia. Women’s Welfare Trust. Kashmir. 1929. - “Advance Australia” News Service. Roumanian members support various public movements;and the same in Ceylon and Brazil. 1930. - The Guild of Australian Motherhood. 1931. - Adyar Baby Welcome. Support for Peace Movement, Mexico. Healing of Nations, Yugoslavia. 1932. - Medical Group for Healing, Poland. Humanitarian League, Rangoon. “Peace We-ek” in Geneva. Pemitram Tjahja (Friends of the Light) to help poor people to understand Theosophy, Java. Bellamy Club, Holland and S. Africa. Native Welfare, S. Africa. Medical Group for Healing, Poland. Humanitarian League, Burma. 1933. - Brotherhood Federation. Society for Radio Propaganda, Holland, Greater America Plan, U.S.A. 1934. - Besant Memorial School, Adyar. Children’s Circle and Ladies’ Club, Helsinki. 1935. - L’Entre’aide Theosophique, France. First Animal Welfare Society, Japan. 1936. - International Academy of the Arts, Adyar. Youth Movement, Italy. Theosophical Radio Station, Luz de Valle Lodge, Colombia. Livraria Encyclopedica Internacional, Brazil, to promote translation of Theosophical literature. 1937. - Philippine Theosophical Institute. Vse te dejavnosti kažejo na ogromno delo, ki so ga opravili člani Teozofskega društva, in na vpliv, ki ga je to imelo na družbo na splošno. Toda po drugi strani kažejo na to, kako se je T.D. v precejšnji meri oddaljilo od svo-147 je ustavne platforme in opredeljenih ciljev, kakor jih je predstavil H.S.O., tako da se dandanes nahajamo v situaciji, ki bi jo morda lahko opredelili kot “kriza identitete”. Zaradi tega razloga je mnogo teozofov, ki trdijo, da je bil vpliv C.W.L. in A.B. na T.D. tako škodljiv, da bi bilo potrebno njuno delo povsem zavreči. Toda, kako naj zavržemo zgodovino? Ne moremo je; lahko pa se od nje nekaj naučimo, da ne bi ponavljali istih napak. C.W.L. in A.B. ne bi dosegla tako avtoritativnega položaja v T.D., če ne bi bila v T.D. prisotna institucionalna hiba v obliki E.S., ki je institucionali-zirala njuno avtoritativno vlogo. In prav tako ne bi mogla doseči takšnega vpliva v T.D., če ne bi obstajali med člani E.S. in T.D. nekatere težnje, ki so omogočile cvetenje njunega “nezdravega” vpliva. Kaj so te težnje? No, na- šteti je mogoče vsaj nekatere: težnja verjeti, namesto raziskovati in razumeti; težnja ne prevzemati odgovornosti, ampak jo prenesti na voditelje; težnja postati “nekdo”, po možnosti nekaj več od svojih sočlanov, in tako naprej. In vidimo lahko, da so omenjena institucionalna hiba in težnje še vedno prisotne v T.D. in da ohranjajo iste probleme, ki so bili prisotni v času C. W.L. in A.B. In v T.D. so še vedno prisotne številne dejavnosti, ki odmikajo Društvo od njegovega ustavnega okvirja in njegovih ciljev ter namena njegovega obstoja. Spomnimo se na cilje in namen obstoja T.D.: 1. Oblikovati jedro univerzalnega bratstva človeštva brez razlikovanja po rasi, veroizpovedi, kasti ali barvi. 2. Opogumljati preučevanje primerjalne religije, filozofije in znanosti. 3. Raziskovati nepojasnjene zakone narave in latentne moči v človeku. “Da bi se naši nauki lahko dejavno odzvali na tako-imenovani moralni kodeks ali ideje o resnicoljubnosti, čistosti, samo-odpovedovanju, dobrodelnosti, itd., moramo pridigati in širiti poznavanje Teozofije.” Ali je delo T.D. resnično posvečeno preučevanju primerjalne religije, filozofije in 148 znanosti ter raziskovanju nepojasnjenih zakonov narave in latentnih moči v človeku, razvoju in uporabi znanstvenih metod za ta študij, raziskovanju družbenega okolja in iskanju najboljših metod za promocijo teozofije v posebnih okoliščinah, in tako dalje, in tako dalje (Preberite tudi I. K. Taimni, Načela teozofskega dela)? Ali res oblikujemo jedro bratstva? Ali naši nauki dejansko vplivajo na svet, če imamo sami resne probleme z moralnostjo? Ali res pridigamo in popu-lariziramo teozofijo do potrebne mere? Zdi se, kot da ne vemo, kakšni vrsti društva smo se pridružili! Pogosto je mogoče slišati trditve, da so dela C.W.L. in A.B. določno škod-ljiva in da bi moralo T.D. prenehati z njih promocijo in prodajo. Poleg dejstva, da ima T.D. le malo vpliva v tem oziru in da bodo ta dela vseeno pro-movirana in v prodaji dokler bodo naletela na odziv bralcev, osebno mislim, da je v teh delih veliko vrednih stvari. Bila so vsaj posvečena preučevanju primerjalne religije, filozofije in znanosti ter raziskovanju nepojasnjenih zakonov narave in latentnih moči v človeku, in dokler T.D. ne bo ustvarilo enako vplivne literature na teh poljih, utemeljene na novih znanstvenih odkritjih, bodo pričala o naši nezmožnosti, da bi naredili korak naprej. V Ključu k teozofiji je o prihodnosti Teozofskega društva HPB napisala, da bo le-ta: “odvisna skoraj v celoti od stopnje nesebičnosti, gorečnosti in predanosti ter nenazadnje tudi od količine znanja in modrosti, ki jo bodo po-sedovali tisti člani, od katerih bo odvisno nadaljevanje dela in usmeritev Društva po smrti Ustanoviteljev. ... Ne mislim na tehnično poznavanje ezoteričnega nauka, čeprav je to najbolj pomembno; prej govorim o veliki potrebi po nepristranski in jasni presoji, ki jo bodo morali izraziti naši nasledniki v vodenju Društva. Vsak tak poskus kot je Teozofsko društvo se je hitro končal z neuspehom, ker je slej ko prej degeneriral v sekto, vzpostavil lastne trdne dogme in tako do neprepoznavne stopnje izgubil tisto vitalnost, ki jo lahko nudi le živa resnica.” 149 Materialna in duhovna demokracija Zapisano v Kopru, januarja 2009 Njegova Svetost Dalai Lama pravi: “Moje sporočilo je izpolnjevanje sočutja, ljubezni in prijaznosti. Te stvari so zelo koristne v našem vsakodnevnem življenju in njih izpolnjevanje je lahko zelo pomembno tudi za celotno človeško družbo.” “Logična osnova univerzalnega sočutja temelji na istem načelu kot duhovna demokracija. Je priznavanje dejstva, da ima vsako živo bitje enako pravico do in željo po sreči. Resnično sprejemanje načela demokracije od nas zahteva, da razmišljamo in delujemo za skupno dobro. Sočutje in univerzalna odgovornost od nas terjata, da uresničujemo osebno žrtvovanje in zapostavljamo sebične želje.” Da pa bi lahko, po vsebini, izražali sočutje, ljubezen in prijaznost v medosebnih odnosih in si poleg tega prizadevali za skupno dobro v družbenih odnosih, se zdi, da moramo najprej obvladati, po obliki, osnove lastnega obnašanja, s katerim vsem drugim bitjem, zaradi skupne utemeljenosti v Duhu, izražamo spoštovanje in priznavamo enak položaj v svetu kot nam samim. 150 Naša civilizacija je skozi zgodovino razvila vedenje o tem, kakšno mora biti naše medosebno obnašanje v različnih življenjskih okoliščinah, da bi izra- žalo spoštovanje, ki naj bi ga gojili do soljudi in narave kot celote. In temu vedenju pravimo bonton, takt, ali preprosto to, da se znamo lepo vesti. In prav tako je razvila vedenje o tem, kakšno mora biti naše ravnanje, da bi lahko v družbenih odnosih uresničevali skupni interes. Za nami so stoletja razvoja politične misli glede tega, kakšno obnašanje do drugih ljudi se pričakuje od nas, da bi lahko dosegli skupno dobro ter spoštovali svobodo mišljenja in pravice posameznika. In temu vedenju pravimo demokracija. In tako, kot je v medosebnih odnosih jasno, da ni mogoče doseči skladnega odnosa, če ne izražata spoštovanja obe vpleteni strani, če ne izraža vsaka od njiju poznavanja in nadzora nad lastnim obnašanjem, tako je v druž- benih odnosih jasno, da ni mogoče doseči skupnega dobra ter skladnega razvoja, če večina vpletenih ne izraža poznavanja in nadzora, tako nad svojim lastnim kot ravnanjem drugih. Tako kot je v medosebnih odnosih skrivnost uspeha v upoštevanju pravil obnašanja, tako je v družbenih odnosih skrivnost uspeha v upoštevanju pravil postopka. Nikogar ni, ki bi lahko nadomestil našo vlogo v medosebnih odnosih, in prav tako ni nikogar, ki bi lahko nadomestil vlogo, ki jo morajo v družbenih odnosih odigrati vsi vpleteni. Nikogar ni, najsi s še tako visoko razvito moralno zavestjo, ki bi lahko nadomestil slabo razvito moralno zavest partnerja v medosebnem odnosu. In ni tako moralno visoko razvitega voditelja, ki bi lahko nadomestil slabo razvito moralno zavest pripadnikov skupnosti. Vsak, tako v medosebnem kot v družbenih odnosih, je odgovoren za razvoj lastne moralne zavesti. Nihče ne more biti sit, če sam ne ponese hrane v usta. Nihče ne more potešiti težnje po duhovni demokraciji, če si ne prizadeva pripraviti obroka iz materialne demokracije. A čeprav obstaja recept za ta obrok, pa njegova priprava od nas kljub temu zahteva nekaj več, kajti Nicholas Roerich pravi: 151 “Če vključimo strpnost samo konvencionalno in površinsko, ustvarimo hipokrizijo. Samo s plemenitim ustvarjanjem, preko nenehnega uresničevanja, prihaja ta čudoviti gost: strpnost.” Edina gotova stvar v Naravi je namreč sprememba. Narava se nahaja v nenehnem procesu ustvarjanja. In mi moramo posnemati njeno delovanje. “Z ustvarjalnostjo boš uresničil visoko odgovornost pred velikim Neskončnim. Odgovornost bo skrivni instrument v preobrazbi celotnega življenja.” 152 Elektronske edicije spletne teozofske revije THEOSOPY FORWARD Med letoma 2009 in 2014 Theosophy Forward je neodvisna teozofska revija, ki jo je vzpostavil njen urednik Jan Kind, njegovo delovanje pa že od samega začetka omogoča skupina predanih prostovoljcev. Že od samega začetka je tudi imela ambici-jo, da pomaga v nadaljnjem razvoju Teozofskega društva in pa k predstavitvi teozofije v enaindvajsetem stoletju. Posvečena je idejam, da je svobodno, spoštljivo in odprto razmišljanje o možnostih pot do razumnega in učinko-vitega delovanja in da je starodavno modrost teozofije mogoče izraziti in raziskati tudi v sodobnem jeziku. Tako sem se leta 2009 tudi jaz sam pridružil k ekipi in prevzel skrb za elektronske izdaje revije, ki so bile sprve še nekoliko okorne. 153 Sčasoma pa sem za elektronske edicije pripravil nov design, ki je odseval tudi na posebni spletni strani elektronskih edicij. 154 155 156 Pripravljenih pa je bilo kar nekaj publikacij tudi za druge organizacije. 157 158 Back to the Mountain Top Theosophy Forward, July 2009 It seems that the road, now in front of the Theosophical Society, presents itself, not as a wide and plain highway but rather as a narrow and steep pathway leading to the top of the mountain. It is not an unfamiliar pathway. We know it well. It was this pathway along which we left the mountain heights in our wish to bring theosophy to the people. And we were successful. There is practically no place in this world which we left unaffected. In one or another way every human activity went infected by the doctrines we consider theosophical and by the ideas incorporated within the lofty aims of our Society. But at the same time something happened. It seems that at the same time something went terribly wrong. Our so cherished doctrines and ideas didn’t find practical application in peoples’ everyday life. More over, it seems that along the way we ourselves have missed to apply them. How is this possible? Is it not because our precious flower can bloom only at the edges of mountains’ rock walls and that bringing it down to the plains it slowly withered? Our spiritual food we were carrying down in our rucksacks has transformed itself into fast food for quick consum-mation. We, men of the mountains’ picks, tried through numerous advan-159 cements, we came down to the towns to talk to the people about beauties of alpine valleys and steeps, about freshness of alpine air, about our efforts and struggles, and remained there. Comfort and ease of city life have slowly absorbed us. We forgot that we were destined to become mountain guides, destined to lead people to the mountains, so that they will be able, through their own effort, to experience what we experienced. Yes, our precious flower can bloom only on the mountain heights, theosophy can be lived only through constant individual effort and our aims’ ideals can be experienced only through constant collective effort, through solidarity and collaboration. And this mountain call has reached us again. It is too strong to resist. It tired us out of city life and brought us once again to the familiar slopes. It will take time that we will be able to renounce all baggage we have accumu-lated through time and be able to reach the mountain top again, “to exclude all dogmas, all social contests, all causes of strife and dissension such as are begotten of questions of sex, color, religion, and fortune, and make altruism, tolerance, peace and brotherliness the cornerstones upon which it (the TS) rests,” once again, as “It was never even dreamt that we should amass capital as a Society to organize societies of any kind, whether socialistic, religious or commercial,” and “express our collective sympathy with socialistic, temperance, vegetarian, anti-slavery, esoteric, masonic, political and charitable societies ....”, as put it H. S. Olcott. But our thoughts can go ahead of us, they can climb the mountain walls without effort, they can meet, collaborate and support each other without obstacles save those in our own heads. In our time their material form can be exchanged almost instantaneously through internet and in that way they can create inspiring results of various individuals’ and formal or informal groups’ ideas and efforts tracing our future. After all, as said again by H. S. Olcott, the Theosophical Society “aim is to float ideas which are likely to benefit the whole world ...” 160 Living Theosophy Theosophy Forward, April 2010 Our title seems to imply that, if we are able actually to live Theosophy, we are on the way to make it a living force in our world. So, what kind of living is living Theosophy? Whether we understand Theosophy as a world view that gives meaning and purpose to life, as an Ageless or Ancient Wisdom about life, or as a way of life, we are dealing with life itself. In her article "The Science of Life" ( Collected Writings 8:243-9), HPB translates the following words of Count Leo Tolstoy: "The question inseparable from the idea of life is not whence life, but how one should live that life … But how do I cognize life in myself? … And when I speak of life, know that the idea of it is indissolubly connected in my conceptions with that of conscious life. No other life is known to me except conscious life, nor can it be known to anyone else." Further, "Our life, ever since we became conscious of it, is a pendulum-like motion between two limits. One limit is an absolute unconcern for the life of the infinite Universe, an energy directed only toward the gratification of one's own personality. The other limit is a complete renunciation of that personality, the greatest concern with the life of the 161 infinite universe, in full accord with it, the transfer of all our desires and good will from one’s self, to that infinite universe and all the creatures outside of us. The nearer to the first limit, the less life and bliss, the closer to the second, the more life and bliss. Therefore, man is ever moving from one end to the other … THIS MOTION IS LIFE ITSELF… A man who conceives life such as he finds it in his consciousness, knows neither misery, nor death: for all the good in life for him is in the subjection of his animal to the law of reason, to do which is not only in his power, but takes place unavoidably in him … we know naught about the death of conscious mind, nor can we know anything of it, just because that conscious mind is the very life itself … The life of man is an aspiration to bliss, and that which he aspires to is given to him. The light lit in the soul of man is bliss and life." HPB concludes that these words sound "like the echo of the finest teachings of the universal ethics of true Theosophy … To fail to solve the problem contained in it was to be doomed to sure death, as … [h]e who lives for Self, and only for Self, will surely die." In this sense, living Theosophy is therefore an ever renewing commitment that one will aspire to "seek truth for its own sake and to crave knowledge in order to benefit others" and to achieve recognition of the fundamental unity of life as "a spontaneous res-ponse of the heart" that will lead one to "build more creative relationships with all people" and to develop a greater "sense of social responsibility and empathy with all forms of life" (from the Canadian Theosophical Association’s pamphlets "What Is Theosophy?" and "We Are Closer Than You Think!"). Every student of Theosophy is by necessity a solitary traveller upon the path that leads toward awakening one’s higher potentials of understanding, intuition, love, compassion, and creativity. It is therefore up to each of us to discover individual ways for expressing these potentials and to learn how to blend with others into a symphony of collaboration. Learning this art of collaboration is the most important ability that we, as individual students and as members of Theosophical organizations, need to acquire. 162 Students of Theosophy often treat knowledge about the principles of human relationships as too profane for serious consideration, but at the same time we exhibit a serious inability to overcome our different points of view when we should come to some conclusion on how to promote Theosophy or even on what Theosophy actually is. Without a capacity for collaboration, all our individual efforts are almost worthless and conceal a selfishness that prevents us from asserting brotherhood as a living reality. 163 Our Work Theosophy Forward, September 2012 Today’s modern technology and the internet allow the individual Theosophical worker to act in the spirit of the Mahachohan's letter: “… For our doctrines to practically react on the so-called moral code, or the ideas of truthfulness, purity, self-denial, charity, etc., we have to preach and po-pularize knowledge of Theosophy. … the self-sacrificing pursuit of the best means to lead on the right path our neighbor, to cause to benefit by it as many of our fellow-creatures as we possibly can, which constitutes the true Theosophist.” Throughout my life experiences I have been constantly wondered whether it is possible to turn the world into “a better place to live,” whether it is possible for human relationships to become more respectful and loving. This constant questioning and my attempts to contribute a little to make this happen with my limited strength and voluntary work, finally led me to Theosophy and the Theosophical Society. I started to study and learn, and unfortunately discovered that the Theosophical Society, as an organization, does not always work everywhere in 164 accordance with Olcott's words: “… the Society … platform is so drafted as to exclude all dogmas, all social contests, all causes of strife and dissension such as are begotten of questions of sex, color, religion, and fortune, and make altruism, tolerance, peace and brotherliness the cornerstones upon which it rests.” However, the objects of the Theosophical Society continue to inspire many individuals, who have dedicated themselves to serve and to come to the aid where and when it is needed. So, in my translation work I could always rely on the support and encouragement of Anton Jesse, I could learn the first steps in web design from George Duguay, I could enter the online Theosophical community with the help of Erica Georgiades and exchange views and experiences with many other dedicated theosophical workers from various theosophical traditions. Convinced as Thomas Jefferson put it: “… religion is a matter which lies solely between Man and his God, … [that] he owes account to none other for his faith or his worship. … [and that] Moral attitudes should remain in the realm of an individual’s free choice,” I was trying to work in a sense to prepare to interested readers as much as possible “coated Theosophical table” from which they can freely choose that spiritual food they need most at a given time. My work for the online magazine Theosophy Forward, which is trying in the background to develop some practical application of the first object of the Theosophical Society - creation of the nucleus of Universal Brotherhood, therefore represents in my eyes a synthesis of my previous work, which is hopefully bringing some tangible results. 165 Have we a Problem? The discussion on the Theosophical Community, spring 2010 What is a problem? In Webster's Dictionary it is defined as: a state of difficulty that needs to be resolved; a source of difficulty; a question raised for consideration or solution. A problem is therefore a situation where we have an opportunity to make a difference, to make things better. So, whenever we think creatively and critically about the way in which we can improve the quality of our mutual relations, organization, Society’s life, we are trying to actively solve a definite problem. In view of recent discussions within the Society in regard to the President’s election and By-laws amendments proposal process it is quite obvious that we, as a Society, have a problem - not only one problem but many problems. What problems? There will probably be as many answers to this question as many will be those who will try to address this question. Some will possibly think that we don’t have any problem at all. I personally think that we have many problems and that we should try to find the way how to solve them. In the constitutional structure of our So-166 ciety we naturally have elected and appointed officials forming definite bodies which are designed to address and solve institutional and other problems, but it seems that we have problem also with proper or all-satisfactory functioning of these bodies. On the other hand it was said that actual critical situation demands that everyone’s voice is expressed and heard. So, how can we all contribute to increase the quality of our mutual relations, organization and Society’s life in general? In my opinion, we can in first place critically inspect the situation, clearly define the problems and then find the way how to creatively solve them. Said this, I dare therefore to propose you that we try to co-create together what can possibly become wonderful journey towards more all-inclusive experience and efficient organization. To start to list our difficulties I will assume that we have the following problems: 1. Lack of clear common vision about the nature of our Society - Is our Society “spiritual” or “normal” organization? Is it both? What makes it “spiritual”? What makes it “normal”? 2. Lack of communication - Is not lack of communication one of the reasons which make communication violent? What are the reasons for lack of communication? Is communication on and between all levels in an organization important? 3. Lack of cooperation - What are the reasons for small level of members’ involvement? What are the reasons for small level of international coope ration? * * * I would ask: What would be the best way to structure our organization so that we fulfill our important “spiritual” objectives? But maybe we do not have clarity about those “spiritual” objectives. I understand you when call 167 attention about the difficulties we have now, being one the lack of clarity about our organization, normal and spiritual in what sense. It may be of interest to mention the discussion about the nature of the organizations that Political Science and Public Administration have been carrying out due of the emergence of the New Public Management model in public organizations since 80’s. Here the center of the discussion is the nature of public and private organizations. Some say that these are equal in the main items; others say that the differences are really meaningful. If we accept that these are the same we accept that the way to manage them is similar. If we accept that these are different we accept that the way to manage them must be different too. Remember that we are speaking of public and private organizations. I quote here Wallace Sayre, one important theorist of Public Administration who said: “Business and public administration are alike only in all unimportant respects.” This is known like the Sayreś aphorism. Although there are many theories about this, I just want to call attention to this, summarizing: We can differentiate them by (1) its property, who is or are the owner(s), in public sector who are the owner? In private sector we are clear about the ownership. (2) We can differentiate them by its aims. In private sector we are clear that these are: earnings; in public sector we are clear that earnings are not the main objectives: some say that public organizations are looking for development, social quality of life. Now we differentiate Gross Domestic Product and Development, especially since Mr. Amartya Sen’s works. And (3) we can differentiate public and private organizations by its processes to get its aims, in private sector is “the market”, in public sector is “the political process”. With this in mind we should be careful about the “privatization” of public sector. Anyway it is accepted that managing any organization could need to apply some functions, abstractly equal for all. These functions are summarized in the acronym POS-DCORB of Luther Gulick: Planning, Organizing, Staffing, Directing, Coordinating, Reporting, and Budgeting. 168 What about the Theosophical Society? Is it Public or is it private or what? Who are the owners? What are its aims? What is the best way to reach them according to his nature? Do we need the functions described in the POS-DCORB? The T.S. is not property of any state, that’s why we say is not a public organization. Just in that sense. We could say that is public as is open to “all”. Who are the owners of The T.S.? Can somebody or a group sell it? Or close it? Are the members of the General Council the owners? Are we, all the members, owners of it? What are the aims of the T. S.? What implies to spread Theosophy? What Theosophy are we spreading? We have been told that the kind of life of members is the best way to transmit Theosophy. Is it? Can we improve the way the material organization works, towards where? How to balance the need for a “spiritual”, inner life of members with an active, external life dedicated for communicate theosophy and trying to affect the culture of the world, using the modern possibilities? Do we need to chance the way we present theosophy? Again, what theosophy? The Theosophy of our hearts or the theosophy of our books? We accept that the T.S. is an NGO ruled by governments and laws. According to human laws can be classified in that denomination. We have a structure, a President, officials, General Council, General Secretaries, etc. We have buildings, copyrights, bookstores etc. We have activities on many dimensions. All this need administrative functions, and this could always be better. But many of us could accept that the T. S. was established like part of a big project directed by a Very Special Kind of Beings. Although some say that They are no more part of the T. S. others say that They continue inspiring in His own ways. Could us think all this in as a whole? 169 * * * You have raised some really important questions in regard to the nature of the Society, but let us not forget that we already have a starting point to begin with. The Theosophical Society was incorporated under the India’s Societies Registration Act 1860 - Act for the registration of literary, scientific and charitable societies. And I think that this is an important fact. Our Society is not not-for-profit organization incorporated under the companies or corporations acts, it is a society. It is indeed private organization as it was formed (as established by the Act) by private persons, but these private persons - now members - do not own it as the property of the Society can no be distributed among them upon possible dissolution (again as established by the Act). Therefore, I would say, it is private organization with public character. In addition, our Society’s by-laws were written after the ex-ample of the US Constitution what additionally stress its public character. What does this mean? It means that it is an organization which is beyond partial interests of its members, that it is an organization which is intended to realize definite common interest of its members and, more over, that this common interest is related to some special need that exists in the society at large. Now, this is, in my view, the point on which our Society differentiates from other literary, scientific and charitable societies dedicated to satisfy some concrete needs that exist in the society at large. Namely, what makes it special is its abstract aim, its “spiritual” aspect, which was expressed by H.S. Olcott as follows: “Its aim is to float ideas which are likely to benefit the whole world, to give clear and just conceptions of the duty of man to man, of the way to secure peace and goodwill between nations, to show how the individual can secure happiness for himself and spread it around him by pursuing a certain line of 170 conduct, and how ignorance, which has been declared by that great adept, the Buddha, to be the source of all human miseries, can be dispelled.” This special character, the combination of Society’s “normal” and “spiritual” aspects, is expressed by H.S. Olcott’s also in this way: “The secret … of the Society is that its platform is so drafted as to exclude all dogmas, all social contests, all causes of strife and dissension such as are begotten of questions of sex, color, religion, and fortune, and make altruism, tolerance, peace and brotherliness the cornerstones upon which it rests. ” Now, problems arise when this platform has to be adopted in concrete situations which are field of confrontation of members’ private interests and common interest of the Society. Members’ private interests are legitimate, but they have to be submitted, through the decision making process, to the common interest (platform). There are two kinds of problems present in regard to the adoption of Society’s platform in concrete situations. First one is related to the decision making process itself and its implementation. In the current situation the TS Rules and Regulations are not fully implemented and maybe really to some extend outdated. But this is special and extensive subject and should be addressed separately, especially because there is in the air a proposal by Warwick Keys of definite innovative and radical change. Second one is related to the selection and operation of activities which are needed for the adoption of the platform in concrete life of the Society. But, again, this is another special subject which I will try to address separately. It has to do with the questions you raised: We can differentiate public and private organizations (activities) by its processes to get its aims, in private sector is “the market”, in public sector is “the political process”. What would be the best way to structure our organization so that we will fulfill our important “spiritual” objectives? Can we improve the way the material organization works, towards where? 171 * * * As said, there are two kinds of problems present in regard to the adoption of Society’s platform in concrete situations and first one is related to the decision making process itself and its (Memorandum of Association and Rules and Regulations) implementation and second one to the selection and operation of activities which are needed for the adoption of the platform in concrete life of the Society. Now, in “Memorandum of Association” there are stated the Objects of the Society: I. To form a nucleus of the Universal Brotherhood of Humanity, without distinction of race, creed, sex, caste or color. II. To encourage the study of Comparative Religion, Philosophy and Science. III. To investigate unexplained laws of Nature and the powers latent in man. and that “The income and property of the Society, whencesoever derived, shall be applied solely towards the promotion of the objects of the Society … including the founding and maintenance of a library or libraries.” In the “Rules and Regulations for the management of the association named The Theosophical Society” there is then stated that: “The General Council shall be the Governing Body of the Theosophical Society … shall at each Annual Meeting appoint an Executive Committee for the ensuing year …, of not less than seven and not more than ten members, of whom at least six shall be members of the General Council. The President, the Vice President, the Treasurer, and the Secretary shall be ex offi-cio members. … The President shall be the custodian of all the archives and records of the Society, and shall be the Executive Officer and shall conduct and direct the business of the Society in compliance with its rules … All Charters … and all Diplomas (Certificates) of membership derive their authority from the President … President shall nominate the Vice President … shall be his duty, among other things, to carry on the executive functions 172 of the President in case the President is dead or where the Executive Committee finds that he is disabled by accident, serious illness or otherwise ... The Secretary and such subordinate officials as are necessary shall be appointed by the President … The President shall nominate the Treasurer … All subscriptions, donations and other moneys payable to the Society shall be received by the Treasurer, or his Deputy or Assistant designated for the purpose … The securities and uninvested funds of the Society shall be de-posited in such Bank or Banks as the Executive Committee shall select … President may, touching the assets and affairs of the Society … appoint any persons to be the Attorneys of the Society … the President may grant power and authority among others to sell, grant, mortgage, lease or otherwise transfer the assets of the Society … The funds of the Society may be invested by the President … The Society may sue and be sued in the name of the President or Secretary. … The President shall have full power and discretion to permit to any person use of any premises or portion thereof in the Adyar Estate for occupation and residence … The President, Secretary and Treasurer shall together have the power to fix or vary fees and charges payable to the General Treasury …” That is all - in short! All bodies and officers are elected or appointed “just” to manage the income and property with the goal to promote the Objects of the Society. On that ground General Council should obviously determine policy and accept short and long term plans for the realization of Objects and how these plans should be executed by officers. Therefore the Theosophical Society does not have leaders it has “just” servants. That is the constitutional frame, at least how I understand it. Now, first problem is certainly related to different interpretation of the TS Constitution as above presented. If we elect leaders then we project our responsibility for the realization of TS Objects through the hierarchical pyramid up to the top and comfortably wait what we will be told to do. But there are very, very rare leaders which are able to activate and coordinate thousands of members and to carry on such burden, especially in modern 173 world where circumstances and technology are changing from day to day. It is quite unrealizable. Decline is therefore natural development with such choice. But if we turn the pyramid upside down and elect servants supporting the entire structure while we maintain our responsibility for the realization of Society’s Objects then we will be probably much more successful. Second problem comes out of the first one. If we elect leaders then there must be others who have to perform their administrative job. In that way we create conflict of interests as motives of hired personal are prevalently limited to their personal interests. And situation becomes only worse when hired personal fills positions in bodies which should be reserved to elected officers only. On the other hand there is no need any more to perform these jobs manually as modern digital solutions offers almost complete automa-tion of administrative and accounting processes, so that we should be in a position to almost entirely concentrate ourselves on the realization of Society’s Objects. Third problem is related to the maintenance of libraries and archives. This has become highly specialized work which requires specialized personal, equipment and conditions. In addition, libraries and archives are now in the process of digitalization which makes them more available to members-users. The Society can hardly meet these modern necessities by itself and should collaborate with public institutions which would guarantee appropriate conservation and availability, especially the last one as it is the key issue in any study. And last problem in this series is related to the maintenance of real estates. It is obvious that larger ones as that in Adyar require special qualifications to maintain them in good shape and make them run efficiently. But this is very sensible issue and should be examined case by case to find solutions which would represent as less burden as possible and as much adequate environment as possible for the realization of primary purpose of the Society. 174 Now, there still remain for our inspection the activities which have developed through the history of our Society and which have, in my opinion, little to do with our constitutional frame. I would like now to address the activities which have sprung within the Theosophical Society out of private interests of its members, as we have to consider as such any activity which is not strictly related to the realization of the Society’s Objects as the only common interest of the Society. In this respect H.S. Olcott said: “It was never even dreamt that we should amass capital as a Society to organize societies of any kind, whether socialistic, religious or commercial, and I have set my face from the first against every attempt to make it responsible for the private preferences and prejudices of its members, repu-diating in toto every procedure, however seemingly innocent in itself, which could be construed into a breach of our constitutional neutrality. … Should we once begin this ill-advised departure from the neutral ground upon which we have grown and flourished, and express our collective sympathy with socialistic, temperance, vegetarian, anti-slavery, esoteric, masonic, political and charitable societies, we should soon fall into chaos; … It is hard for me to have to utter this word of warning, but I would rather a hundred times sacrifice the friendly opinion of my colleagues than keep silent while they, in their inexperience, are trying to drag our car to the crest of the slope at whose foot lies the chasm of ruin. … I hope you all understand that while I am defending the rights of the Society as a body, I have not the remotest wish or thought of interfering in the least degree with the liberty of the individual. Quite the contrary, I sympathize with and encourage every tendency in my colleagues to ally themselves in movements tending towards the public good.” While H.S. Olcott was in that way able to neutralize practically all private interests of the Society’s members he didn’t succeed to do so in regard to the H.P. Blavatsky’s initiative to organize the Esoteric Section of the Theosophical Society. No matter how we see the reasons for the establishment 175 of this organization the fact is that it represented a shift from the Society’s constitutional platform and that therefore a complete disassociation of the ES from the TS was requested and further on declared. The problem was not only the difference in formal structure of these two organizations, the latter being democratic while the former autocratic but also a substantial one and described later on by J.J. van der Leeuw as the difference between the Realization and Revelation. Although the separation between the ES and TS was formally announced in real life the interests of H.P.B., as a founder-member of the TS and Head of the ES, to influence the affairs of the TS (she considered has somehow abandoned the Original Program) remained obviously a great many and materialized themselves in the establishment of her own lodge and Euro-pean Federation of the TS. In that way a pattern was established which have had and still has lasting and very negative effect on the realization of the constitutional platform of the Theosophical Society as the chosen cure was actually in opposition to that platform itself. After H.S.O.’s passing and under the Annie Besant’s leadership the Theosophical Society extended its departure from its constitutional neutrality as it enforced its relation with the Co-Masonic organization while out of the activity of the ES there were born organizations like Order of the Star in the East and the Liberal Catholic Church. In addition, the Society indulged itself in numerous activities to meet various social needs and promoted foundation of various organizations as that of the charitable organization the Theosophical Order of Service. (To see the full list of the activities in the period 1879-1037 click here.) Although it could certainly not be denied that all these activities have done enormous work for good in the local environment of Society’s Sections they, on the other hand, contributed to great extend to the loss of universal philanthropic and scientific character of the Society and its relevance in the world as a pioneer movement and organization. But the mortal blow 176 to the TS constitutional platform and its neutrality gave the fact that no TS member can be in practice elected for any position of the TS officer if s/he is not member of any or all above mentioned organizations. This is the situation we face. The Theosophical Society is not seen in the outer world as a pioneer philanthropic and scientific organization but more or less as a religious sect. As such it obviously can not address the humanity’s pressing needs of the time. Therefore the question is: Do the Theosophical Society and its members have the needed will and power to regain the Society’s original constitutional platform and neutrality? If the answer is yes, then it has to launch an overall but wise and tempered process of rejuvenation and modernization based on eternal principles expressed through the Society’s constitutional platform. It seems obvious that to launch such a project the ordinary decision making process is not enough and that a special “crisis management” body should be established out of progressive members of the Theosophical Society able to define clear Vision and Policy statements of the Society and prepare the Strategic Plan for the coming years, including a modernization of the decision making process and some ethical standards which have to be met to guarantee the neutrality of the TS and independent footing of its off-spring organizations. On the other hand, if the answer is no, and the private interests will continue to prevail over the common interest of the Society then most probably the Theosophical Society is doomed to continue to play to great extend ir-relevant role in the world and face further decline with the great distress of all those countless members who work hard to see the original intent and mission of the Theosophical Society fulfilled. 177 Fratellanza e silenzio Conferenza Cervignano, 1. aprile 2011 Cari amici! All’inizio voglio ringraziarvi per l'invito a dire qualche parola sul tema del silenzio, a quale avete dedicato questa serie di conferenze. Dato che io sono per natura un uomo che è incline soprattutto per il lavoro pratico, sono principalmente interessato alle questioni riguardanti il funzionamento isti-tuzionale della nostra società e il suo impatto sulla comunità in generale. Questa e la ragione perché ho intitolato il mio discorso: Fratellanza e silenzio. Questo titolo può a prima vista sembrare un po’ forzato, ma cercheremo insieme di scoprire se forse questo non è necessariamente così. Nell’annuncio di questo discorso ho scritto il seguente: Il primo scopo della Società Teosofica è di “formare un nucleo della fratellanza universale dell’umanità, senza distinzione di razza, credo, sesso, casta e colore”. L’essere disposti ad accettare tale scopo ed a contribuire alla sua realizzazione sarebbe in verità l’unica condizione indispensabile per entrare a far parte della ST. 178 La “Dichiarazione sulla libertà della società” afferma che “la fratellanza universale e la saggezza sono incondizionate e illimitate … [e che] ogni socio ha la piena libertà di pensiero e di azione …”. Se si considerano queste affermazioni, viene da pensare che all’interno della società si dovrebbe rilevare un vivace dibattito in merito a come arrivare alla realizzazione di tale scopo all’interno della vita quotidiana della società stessa al fine di esprimere concretamente gli ideali sostenuti. Tuttavia purtroppo sembra non essere così. In questo campo sembra reg-nare il silenzio. Il decimo Congresso Mondiale della Società Teosofica dal titolo “La fratellanza universale senza distinzioni - la via verso la consapevolezza”, non ha offerto altra risposta alla domanda in merito a come agire sulla via della conquista del primo scopo della Società, se non con la vecchia massima, la quale afferma che i soci devono superare le proprie passioni animali innalzandosi a dimorare nella vita dello spirito e arrivare ad uno stato di attenzione mentale tale da permanere al di sopra dei contrasti della vita terrena. In altre parole pare che non si possa sperare di far vivere tra di noi ciò che potrebbe essere chiamato un riflesso della fratellanza universale finché non avremo superato le manchevolezze e i difetti della natura umana. Per l’uo-mo è però difficile accettare un destino del genere e pertanto si cerca di scoprire se nell’ambito del nostro percorso di evoluzione personale si può fare qualcosa di più anche per il miglioramento della nostra vita collettiva. A questo proposito vorrei prima menzionare quello che nel suo libro "Introduzione allo yoga" ha scritto Annie Besant: “... il fatto è che yoga è la scienza della psicologia … Non è la scienza dell' etica, seppure l'etica è la sua fondazione. Psicologia ed etica non sono la stessa cosa. La scienza psicologica è il risultato dello studio della mente. La scienza dell'etica è il risultato dello studio del comportamento che è necessario per creare una relazione armoniosa.” 179 E ancora: "Un uomo che esamina l'energia elettrica, non è scioccato, se in essa non riesce a trovare i principi morali, allora perché dovrebbero coloro che stu-diano lo yoga come una scienza della psicologia, aspettare di trovare in essa un principio morale? … Le leggi di natura sono espressione della divinità, e se uno segue le leggi della natura, raccoglie i risultati che li porta inevitabilmente la legge. La domanda se questo sia bene o male per l'uomo, non riguardano queste cose. Se è rispettata o no qualche altra legge è del tutto fuori contesto. E’ un fatto secco che l'uomo scientifico può essere morale o immorale, basta che l’immoralità non dà fastidio ai suoi occhi o al suo sistema nervoso. Lo stesso vale per lo yoga. La moralità è profondamente importante, ma non influisce su questo caso specifico. E se pensate che influisce, poi continuate a scemare nelle paludi e a cambiare la vostra posizione morale, la degradate o la fatte assurda. … L'uomo scientifico capisce questo. Egli sa che la scoperta in chimica non dipende dalla sua moralità, e lui non ci pensa nemmeno di condurre un atto di beneficenza, al fine di scoprire un nuovo elemento. Egli in un tentativo guidato bene non rimarrà senza successo, non importa quanto perversa possa essere la sua vita personale. Queste cose sono in settori diversi, e lui non mescola le leggi che gli appartengono.” O, in altre parole, quando le persone sono impegnate in qualche metodo di autoformazione, non è di per sé evidente che questo migliorerà le loro relazioni con altre persone. Al contrario, molto spesso si può vedere che le persone che credono di vivere una vita spirituale, in realtà diventando sempre più egoiste e non migliorano ma peggiorano le loro relazioni con altre persone. La vita spirituale vera comprende sia impegno di migliorare se stessi come anche l’impegno di migliorare rapporti con altre persone. E ora, quando iniziamo a pensare quale strada, dovremmo seguire per ani-mare quello che potrebbe essere chiamato l'applicazione pratica del primo obiettivo della nostra Società cerchiamo in primo luogo a chiedersi, che cosa la società. 180 Che cosa è una società? Sul lato formale, la Società e in fatto una selezione delle regole le quali determinano come i membri della società devono agire - e soprattutto quelli che sono stati eletti alle posizioni di gestione con la società - nell’ordina-mento delle relazioni reciproche. Le regole rappresentano quindi un con-tratto sociale, che definisce il livello di relazioni tra i membri della Società. E la costituzione della Società Teosofica, che è stata progettata secondo le linee della Costituzione di Stati Uniti d’America, afferma che i membri della nostra Società sono uguali, che i rapporti tra i membri della Società sono i “rapporti fra uguali”. Questo rileva ulteriormente la “Dichiarazione sulla libertà di pensiero” che dice che: “Nessun insegnante o scrittore, da HP Blavatsky in giù, non ha alcun potere di imporre il suo insegnamento o le sue convinzioni personali ai membri. Ogni membro ha un uguale diritto di essere unito a qualsiasi insegnante o una scuola di apprendimento che può essere scelto, ma non ha alcun diritto di imporre la sua scelta ai altri. Inoltre, non può diventare un candidato per ogni posizione, né alcun elettore, non adatto a candidare o votare per una qualsiasi delle sue convinzioni o appartenenza a qualsiasi scuola di pensiero che potrebbe appartenere.” Le regole della Società dunque determinano il corretto trattamento dei membri nei loro rapporti reciproci. E’ dunque una questione morale ed è, forse, proprio questa la ragione perché in questo campo regna nella Società Teosofica il silenzio. A una Società si può guardare anche da un altro punto di vista. Le persone sono creature d’interesse. Manteniamo i nostri interessi. In questa luce, la società è, da un lato, un gruppo di persone che a un certo momento in un dato processo di scambio di opinioni hanno individuato la necessità per l'esistenza di una particolare organizzazione, hanno definito lo scopo della sua esistenza e gli obiettivi che intendono promuovere. Con certe idee, principi, regole e con la selezione adeguata delle attività identificano il loro 181 comune interesse. D'altra parte, questo e un gruppo di persone che con i loro interessi propri, più o meno indipendenti, assumono certe posizioni nella gerarchia dell'organizzazione. Quindi possiamo dire che ogni organizzazione e una relazione dinamica tra interesse comune e gli interessi individuali dei suoi membri, e che la subordinazione degli interessi individuali a quello comune si riflette in un’- organizzazione fiorente, mentre la supremazia degli interessi individuali su quello comune di solito significa una crisi o addirittura una frattura o rottura dell’organizzazione. Perciò e molto importante che sappiamo, se vogliamo capire cosa sta succe-dendo in una società, distinguere tra i singoli e l’interesse comune dei suoi membri e a osservare il movimento di questo rapporto. Nella Società Teosofica questo interesse comune è, come abbiamo già detto la fratellanza. Vediamo ora che cosa la fratellanza. Personalmente capisco la fratellanza, le relazioni tra fratelli, come la volontà e la capacità di esprimere affetto, amore. Annie Besant nel suo libro “Studio sulla Coscienza”, afferma che “L'amore è caratterizzato in tutte le sue manifestazioni dalla simpatia, dal sacrificio personale, dal desiderio di dare … simpatia è identità di sentimento per altri come per se stessi; sacrificio personale è riconoscere il bisogno altrui come i proprio; dare è la condizione della vita spirituale. … fra uguali … vediamo l’amore manifestarsi come reciproca tenerezza e confidenza, considerazione, rispetto e desiderio di piacere, come pronta intuizione dei desideri dell'altro e sforzo a realizzarli, come magnanimità e tolleranza. … Possiamo quindi dire che la caratteristica comune dell'Amore fra uguali è il Desiderio di Reciproco Aiuto.” Fratellanza, quindi, significa che abbiamo a che fare con tali relazioni umane in cui le persone esprimono simpatia per un altro essere umano, sono 182 disposte a sacrificarsi per lui e aiutarlo. E agire in modo tale non e cer-tamente facile. La volontà di agire in maniera fraterna si riflette nella nostra vita quotidiana con la presenza d’intenzione e l’attenzione che ci comporteremmo nei confronti delle altre persone in modo amorevole. La voglia d’esprimere l’amore verso gli altri si riflette nella preservazione dell’intenzione e dell’attenzione di coltivare questo tipo d’atteggiamento. Ciò richiede che cerchiamo di avere durante tutto il giorno davanti ai nostri occhi il nostro desiderio di migliorare il nostro rapporto con altre persone. Questo pero non certo una cosa facile perché dobbiamo superare le vecchie abitudini della nostra mente che cerca di giudicare altre persone. Per questa ragione all’inizio ci sembra spesso che in fatti ci comportiamo come un ipocrita, perché in realtà non sentiamo profondamente quello che esprimiamo. Tuttavia, questo è solo un periodo di transizione, che alla fine viene sostituito con una sincera, naturale sensazione di affetto, che si realizza sulla base della pratica costante. La mente mano a mano, lentamente e quasi inconsapevolmente, scivola in un nuovo flusso di pensare che abbiamo pazientemente preparato. “In questa cultura è di trovare un rapporto d’amore con una persona così importante perché la maggior parte di cultura questo non da.” (Morrie Schwartz: Vivere fino alla fine) A sviluppare la capacità di esprimere amore in relazione con altre persone e una cosa ancora più difficile. Molti sociologi che hanno studiato le cause della pessima qualità delle relazioni nella società, hanno scoperto che nella nostra cultura sono molto specifiche forme di linguaggio e comunicazione coloro che contribuiscono maggiormente al fatto che ci comportiamo vio-lentemente verso se stessi e verso gli altri, e che la comunicazione violenta deriva dai strati dominanti della società che vogliono educare le persone a pensare obbediente, perché in tal modo e più facile a controllarle. Poiché gli esseri umani siamo compassionevoli e che proprio i sistemi di comuni-183 cazione violenta ci impediscono di esprimere la simpatia nei confronti di altre persone. I modi di comunicazione che ci alienano di più dalle altre persone sono giudizi moralistici, che gli pronunciamo quando esprimiamo la nostra opinione su altre persone che, in nostro parere, sono cattive e che non si com-portano in modo che noi pesiamo sia coretto; quando confrontiamo le nostre vite con quelle degli altri, perché questa è solo una forma più occulta di condanna; quando rifiutiamo la responsabilità per nostri pensieri, sentimenti e azioni, quando diciamo che questo e quello che si “dovrebbe” fare. Quando si pensa in questo modo, vogliamo rilevare ciò che non va con gli altri. Tutta nostra attenzione e concentrata a definire, classificare e determi-nare il livello di colpa, piuttosto che concentrarsi su ciò che noi e gli altri abbiamo bisogno. Quando ha cercato di trovare un modo più appropriato di comunicazione, Marshall B. Rosenberg nel suo libro “Comunicazione nonviolenta”, ha scritto quanto segue: “Quando ho studiato tutti gli elementi possibili che riguardano la nostra capacità di rimanere compassionevoli, improvvisamente mi resi conto quanto sia importante il ruolo della lingua e il modo in cui usiamo le parole. Poi ho capito che la comunicazione in gran parte dipende da due attività di base - ascolto e conversazione – che ci aiutano di rimanere onesti e che la compassione, che abbiamo in noi stessi, viene veramente al vivo”. Quindi, per essere in grado di esprimere l’amore per gli altri, dobbiamo maestrare il modo corretto di ascoltare e poi di parlare. Con questo veniamo al nostro tema centrale: il silenzio. Che cosa e silenzio? “La voce del silenzio” dice: “Metti a tacere la tua mente e focalizza la tua attenzione sul Maestro, che non lo vedi ancora, ma lo senti.” 184 “Fondi i tuoi sensi in uno, se vuoi essere al sicuro dai nemici. Soltanto con questo senso che si nasconde nella grotta del tuo cervello, può essere rivelato agli occhi offuscati occhi della tua anima il ripido sentiero che conduce al tuo Maestro.” "Quando lo studente vede e sente, odora e gusta con gli occhi chiusi, orec-chie chiuse, con la bocca e le narici bloccate, quando i quattro sensi sono pronti a fondersi nel quinto, il tocco interno – studente si trasferisce al quarto grado." Queste parole ci danno un indizio che il silenzio e certo stato della nostra mente, quando tutti i nostri sensi si fondono in una attenzione interna. Così si potrebbe dire che il silenzio di una situazione in cui si ascolta con il tutto il corpo. J. Krishnamurti ha detto che la più alta forma d’intelligenza umana, e quando troviamo in noi stessi la capacità di osservare senza valutare. E su questa base, Marshall B. Rosenberg ha poi sviluppato il suo metodo di comunicazione non violenta. Egli dice: “Ho immaginato il metodo di Comunicazione nonviolenta come una sorta di dottrina che influenzerà la mia attenzione in tal modo, che la mia coscienza sarà in grado di mostrarmi quelle aree nella mia vita che mi daranno quello che sto cercando. Voglio la compassione, che è come un legame tra me e gli altri e che viene dalla gioia che proviamo tutti quando diamo con il cuore. Quando diamo con il cuore, siamo invasi dalla gioia che nasce in noi ogni volta che consapevolmente arricchiamo la vita umana. Quello che da, sente in sé un forte rispetto di sé, perché e lui che ha contribuito al benessere di quello a quale a dato il regalo.” “Il metodo di Comunicazione nonviolenta ci abilità di posizionare la comunicazione con altre persone su un terreno più solido. D’ora in poi non parliamo e ascoltiamo in vano, le nostre parole diventano risposte coscienti, che sono saldamente basate sul fatto che noi sappiamo ciò che sentiamo, percepiamo e desideriamo. Il metodo di Comunicazione nonviolenta ci 185 ricorda che dobbiamo esprimersi in modo equo e trasparente, e in stesso momento dedicare il necessario rispetto e attenzione al nostro interlocutore. In ogni conversazione diamo ascolto alle nostre e alle esigenze del nostro interlocutore. Il metodo di Comunicazione nonviolenta ci insegna a osservare con attenzione e stabilire che cosa è ciò che ci influenza.” “Con l'aiuto del metodo di Comunicazione nonviolenta troviamo un migliore contatto con noi stessi e con gli altri, in modo che sentiamo più compassione, che vive in noi. Con questo tipo di comunicazione, siamo in grado di esprimersi e ad ascoltare gli altri molto meglio se solo si concentriamo su quattro elementi principali: quello che vediamo, ciò che sentiamo, ciò che ci serve e che cosa è ciò che chiediamo dalla vita, in modo che questa diventa più prospera. Il metodo di Comunicazione nonviolenta promuove attento ascolto, rispetto, l'identificazione con gli altri e suscita in noi il desiderio di dare con il cuore.” Al fine di raggiungere la capacità di dare con il cuore, dobbiamo consapevolmente concentrarsi su quattro aree - cioè, i quattro parti del metodo di Comunicazione nonviolenta: osserviamo - gli atti che influenzano il nostro benessere / sentiamo - come ci sentiamo quando osserviamo questo / ne-cessitiamo - le necessità, valori, aspirazioni, che costituiscono i nostri sentimenti chiediamo - che cosa abbiamo bisogno per arricchire la vita. L’idea è che diventiamo capaci di vivere gli eventi senza giudicarli o valutarli. Epicteto ha detto: “Le cose stesse non ci disturbano, ci disturbano i nostri giudizi su queste cose.” Metodo di Comunicazione nonviolenta appare come uno strumento indispensabile anche per i membri della Società Teosofica, soprattutto perché Marshall B. Rosenberg è convinto che questa è davvero una pratica spirituale, ovvero un certo stile di vita, la cosa che e molto vicina a quello che si intende con la parola “teosofia”. Egli è certo in l’esistenza di una “energia divina”, che rappresenta la vita stessa, o contatto con una fonte di vita. L’intero processo sarebbe destinato a rendere le persone consapevoli di questa 186 “energia divina” e a collegarsi con essa quando comunicano tra di loro in questo modo speciale. Con questo ho arrotondato le mie riflessioni con quali ho voluto mostrare che sarebbe bene di aprire nella Società Teosofica un discorso su tema se i nostri rapporti sono veramente fraterni, affettuosi e perché non lo siano. D’altra parte, sarebbe molto bene se saremmo in grado di ascoltare uno all’altro. Al fine, quindi, in primo luogo, di rompere il silenzio che regna nel campo della promozione nostro primo obiettivo della nostra Società nella nostra vita quotidiana, e, dall'altro, di introdurre il silenzio nelle nostre relazioni reciproche, in modo da essere in grado di sentire e capire ciò che ci dice anche nostro fratello più piccolo, perché non si può mai sapere, attraverso quale la bocca ci parla il nostro insegnante. 187 Evoluzione e creazione di carattere Conferenza Cervignano, 27. aprile 2012 Cari amici, la mia conferenza odierna porta il titolo “Evoluzione e creazione di carattere”, un tema che cerca di addatarsi al ciclo annuale delle lezioni su temi fondamentali della Teosofia. Per cominciare, cerchiamo di spiegare i termini in considerazione e vediamo come spiega il termine evoluzione il Webster Dictionary: - processo di cambiamento in una certa direzione; - processo di cambiamento continuo da uno stato inferiore, più semplice, o peggio a uno stato superiore, più complesso, o meglio; - processo di progressione graduale e relativamente pacifica; - teoria che i vari tipi di animali e piante hanno la loro origine in altri tipi preesistenti e che le differenze sono distinguibili a causa di modifiche nelle generazioni successive; - processo in cui l'intero universo è una progressione dei fenomeni correlati. H . P. Blavatsky in Glossario Teosofico sul concetto di evoluzione dice quanto segue: 188 La scienza moderna si limita all’evoluzione fisica unilaterale, evitando e ignorando con prudenza l'evoluzione superiore o spirituale, che avrebbe costretto i nostri contemporanei di confessare la superiorità degli antichi filosofi e psicologi su se stessi. Gli antichi saggi, salendo verso l'INCONOSCIBILE, fecero il loro punto di partenza la prima manifestazione dell'- invisibile, l'inevitabile, e, con un ragionamento strettamente logico, da un Essere creativo assolutamente necessario, il Demiurgos dell'universo. Con l’Evoluzione è iniziata dal puro spirito, che scendendo sempre più in basso in basso, assumeva finalmente una forma visibile e comprensibile, e divenne la materia. Arrivati a questo punto, hanno speculato con il metodo darwi-niano, ma su una base molto più ampia e completa. Tuttavia, nell’ Iside Svelata ( Isis Unveiled) Blavatsky ha scritto il seguente: Nell’Evoluzione, come ora si comincia ad essere compreso, si suppone che esiste in tutta la materia un impulso che la trascina verso una forma più alta - una supposizione chiaramente espressa da Manu e da altri filosofi In-dù della più remota antichità. La polemica tra i seguaci di questa scuola e gli Emanazionisti può essere brevemente formulata così: L'evoluzionista ferma ogni sua indagine ai confini del “Inconoscibile", mentre l’emanazio-nista ritiene che nulla non si possa evolvere - o, seguendo il significato della parola, partorire - tranne che sia stato prima involuto, indicando così, che la vita discende da una potenza spirituale che si trova sopra il tutto. Nel Glossario Occulto (Point Loma Publications, 1933) questo concetto è ulteriormente sviluppato come segue: L’evoluzione è uno dei più antichi concetti e insegnamenti della saggezza arcaica, anche se in tempi antichi il concetto è stato di solito espresso con la parola “emanazione”. … L’emanazione è una parola decisamente più precisa e descrittiva per Teosofi da usare che sia la parola evoluzione; ma purtroppo l’emanazione è così mal compresa in Occidente, che per forza il termine è usato per descrivere il processo di crescita interiore che si espan-189 de e manifesta in varie fasi dello sviluppo dell'entità. Teosofi, pertanto, so-no, strettamente parlando, piuttosto emanazionisti che evoluzionisti ... La scienza insegna che l'evoluzione è fisiologicamente un modo di generazione in cui il germe che sviluppa il feto preesiste già nel genitore, e che lo sviluppo e la forma finale e le caratteristiche di quel germe si compiono in natura; e che in cosmologia il processo avviene alla cieca attraverso la correlazione degli elementi e loro diversi composti. L’occultismo risponde che questo è solo il modo apparente, il processo vero e proprio essendo emanazione, guidata da Forze intelligenti che seguono una legge immutabile. Siccome gli occultisti e teosofi credono a fondo nella dottrina dell'evoluzione, come indicata da Kapila e Manu, sono piuttosto emanazionisti che evoluzionisti. In un certo periodo la dottrina d’emanazione era universale ed è stata insegnata in Alessandria, dai filosofi Indiani, dagli ierofanti egiziani, ellenici e di Caldea, e anche dagli Ebrei (nella loro Kabbala, e perfino nella Genesi). La chiave per il significato d’evoluzione nella teosofia è quindi la seguente: il cuore di ogni entità biologica è una monade divina o spirito, manifestan-do le sue facoltà e dei poteri attraverso i secoli in vari veicoli che cambiano, migliorando con il passare degli anni. Questi veicoli non sono solo corpi fisici, ma anche le guaine interne della coscienza, che insieme formano intera costituzione dell'uomo che si estende dalla monade divina mediante i campi intermedi di coscienza al corpo fisico. L'entità in evoluzione può diventare o dimostrare solo quello che già è essenzialmente di per sé - quindi l'evoluzione è un tirar fuori o sviluppare di ciò che già preesiste, attivo o latente, all'interno. In teosofia l’evoluzione significa quindi che l'uomo ha in sé (come del resto hanno tutte le altre entità in evoluzione), tutto ciò che il cosmo ha, perché è una parte inseparabile di esso. ... Tutto ciò che è nell'universo, è anche in lui, latente o attivo, e l'evoluzione è il portare alla luce di ciò che è dentro. E inoltre, ciò che noi chiamiamo l'ambiente circostante, le circostanze - la natura, per usare la parola popolare - è solo un campo di azione, su cui e 190 in cui queste inerenti qualità funzionano, su cui agiscono e da cui ricevono la reazione corrispondente, e che l’azione e reazione invariabilmente diven. ta uno stimolo per successive manifestazioni di energia da parte del soggetto in evoluzione. ... L'evoluzione nella concezione teosofica non è che il processo seguito dai centri di coscienza o monadi, mentre passano d’eternità in eternità, per co-sì dire, in un percorso, senza inizio e senza fine, di una crescita incessante, ... Il “districare”, “sviluppare”, “distendere” dei poteri latenti e facoltà native e inerenti alla stessa entità, le sue caratteristiche essenziali, o più in generale, i poteri e le facoltà del suo carattere .. Ora, continuiamo con il termine carattere e vediamo che cosa ci ha da dire su di esso il Webster Dictionary: - la natura principale o essenziale; - attributi o caratteristiche che costituiscono e distinguono un individuo; - il complesso di tratti mentali ed etici che marcano e spesso individuano una persona; - l'eccellenza morale e fermezza. Nel libro L'idillio del Loto Bianco, scritto da Mabel Collins, ci sono registrate tre grandi verità. Vediamo cosa ci dicono ultimi due: 2. L'uomo è immortale, e il suo futuro è quello la cui gloria e splendore non hanno limite. 3. Una legge divina di assoluta giustizia regge il mondo, in modo che ogni uomo è in verità il proprio giudice, il dispensatore di gloria o di tristezza a se stesso, l’ordinatore della sua vita, la sua ricompensa, la sua punizione. Nel suo libro Compendio di Teosofia, C. W. Leadbeater ci dice che da queste due verità si può trarre che: Vero uomo è un'anima, e questo corpo è solo un appannaggio. Perciò uomo deve considerare tutto dal punto di vista dell'anima, e ... Rea-lizzare la sua identità con il più alto e non con il più basso. 191 Ogni pensiero, parola o azione produce il suo risultato definitivo - non co-me un premio o una punizione imposta dal fuori, ma come un risultato inerente nell'azione stessa, sicuramente collegato con essa in relazione di causa ed effetto, essendo questi in realtà solo due aspetti indissociabili da un intero. E’ sia il dovere e l’interesse dell’uomo per studiare questa legge divina da vicino, in modo di essere in grado di adattarsi ad essa e ad usarla, come usiamo altre grandi leggi della natura. È necessario che l'uomo per raggiungere un perfetto controllo su se stesso, in modo che possa orientare la sua vita intelligente in conformità della presente legge. Quando questa conoscenza è pienamente assimilata ... otteniamo una comprensione razionale della vita - sappiamo come dobbiamo vivere e perché, e veniamo a sapere che la vita vale la pena a vivere quando è correttamente intesa. A questo punto dobbiamo chiederci che cosa è la vita? In suo articolo “La scienza della vita”, Lucifer, Novembre 1887, H. P. Blavatsky traduce le parole di Lev Tolstoj: ... L'idea di vita è indissolubilmente legata nelle mie concezioni con quella della vita cosciente. Nessun’altra vita è nota a me, tranne la vita cosciente, e non può essere conosciuta da chiunque altro. Come faccio a conoscere la vita in me? In questo modo. “Lo so, tanto per cominciare, che vivo e che vivo deside-rando per me tutto ciò che è buono, volendo questo da quando posso ricordare, fino a questo giorno, e dalla mattina fino alla sera. Tutto ciò che vive al di fuori di me è importante in miei occhi solo in quanto co-opera con la creazione di ciò che è produttivo per il mio benessere. L'Universo è importante ai miei occhi solo perché mi può dare il piacere. Pertanto, tutta la raison d'être dell'universo è in che io possa stare comodo.” 192 Pero un altro “io” risponde, “L'universo non è per niente per te, ma per le proprie finalità e scopi, e si preoccupa poco per sapere se tu sei felice o in-felice.” La nostra vita, fin da quando siamo diventati coscienti, è un movimento oscillatorio tra due limiti. Un limite è un disinteresse assoluto per la vita dell’Universo infinito, un’energia diretta solo verso la gratificazione di propria personalità. L’altro limite è una rinuncia completa di quella personalità, la più grande preoccupazione per la vita dell’Universo infinito, in pieno accordo con essa, il trasferimento di tutti i nostri desideri e buona volontà da se stessi in quest’Universo infinito e in tutte le creature al di fuori di noi. Il più vicino al primo limite, meno vita e beatitudine, il più vicino al secondo, più vita e beatitudine. Pertanto, l’uomo è sempre in movimento tra questi due limiti, cioè, vive, perché QUESTO MOVIMENTO È LA VITA STESSA. Ma che cos'è questa coscienza o la mente, le esigenze di cui escludono personalità e trasferiscono l’energia dell’uomo al di fuori di lui in quello stato che è concepito da noi come stato di beatitudine e dell’amore? Tutto ciò che possiamo definire, dobbiamo farlo con la nostra mente cosciente. Se dobbiamo definire tutto con la nostra mente, ne consegue che la mente cosciente non può essere definita. Nonostante questo, non solo che la conosciamo, ma è l’unica cosa che c’è dato di conoscere innegabilmente … non la vediamo, ma la realizziamo. Abbiamo stabilito che la vita è ciò che non è la nostra vita. E’ qui che si nasconde la radice dell’errore. Invece di studiare quella vita di cui siamo consapevoli dentro di noi, assolutamente ed esclusivamente - poiché noi non possiamo conoscere nient’altro - noi osserviamo ciò che è privo del fattore e la facoltà più importante della nostra vita, e cioè, coscienza intelligente. Così facendo, ci comportiamo come un uomo che tenta di studiare un oggetto esplorando la sua ombra o riflesso. 193 L’uomo che concepisce la vita come la trova nella sua coscienza, non conosce né miseria, né la morte: perché tutto il bene nella vita per lui è la sottomissione del suo animale alla legge della ragione. Questo non è solo nel suo potere, ma si svolge inevitabilmente in lui. Noi conosciamo la morte delle particelle nell’essere animale. Noi conosciamo la morte degli animali e dell'uomo, come un’animale, ma non sappiamo niente della morte della mente cosciente; e non né possiamo sapere nulla di essa, proprio perché questa mente consapevole è la vita stessa. La vita dell’uomo è un’aspirazione alla beatitudine, e ciò che egli aspira è dato a lui. La luce accesa nell’anima dell’uomo è la beatitudine e la vita, e quella luce non può mai essere oscurità finche esiste - in verità esiste per l’uomo - solo questa luce solitaria che brucia nella sua anima. Nel suo articolo È possibile ai Mahatma di essere egoisti?, Theosophist, Au-gust 1884, H. P. Blavatsky scrive il sequente: Nei vari scritti su temi occulti, è stato affermato che l’altruismo è conditio sine qua non per il successo in occultismo. E’ solo in personalità che è centrato l’egoismo, o meglio, il secondo crea la prima e vice versa, giacché reciprocamente agiscono e reagiscono uno sull’ altro. Infatti, l’egoismo è quel sentimento che cerca l’esaltazione della propria personalità egoistica con l’esclusione di altri. Se, quindi, egoismo limita uno a propria stretta personalità, la conoscenza assoluta è impossibile, finché l’egoismo non è sbarazzato. Così a lungo, tuttavia, finche siamo in questo mondo di fenomeni, non possiamo essere del tutto liberati di senso della personalità … Noi siamo, secondo la nostra costituzione e lo stato di evoluzione, posti nel “Mondo della Relatività”, e siccome troviamo che l’im-personalità e la non-dualità è il fine ultimo dell'evoluzione cosmica, dobbiamo cercare di lavorare insieme con la Natura, e non metterci in contrasto con il suo impulso intrinseco che deve in ultima affermarsi. Tutto ciò che l’occultista fa, è quello di accelerare questo processo, permet-tendo alla sua volontà di agire in sintonia con la volontà o la Mente Cosmica 194 demiurgica; ciò che può essere fatto con successo controllando il vano tentativo della personalità di affermarsi in opposizione alla prima. Nel suo articolo Occultismo Pratico, Lucifer, Aprile-maggio 1888, H. P. Blavatsky ci offre la distinzione tra Teosofia e Occultismo: Diventa pertanto necessario, per indicare una volta per tutte: (a) La differenza essenziale tra Occultismo teorico e pratico, o che è generalmente conosciuto come Teosofia da un lato, e la scienza occulta dall’ altro, e (b) la natura delle difficoltà nello studio di quest’ultimo. Qualsiasi persona di medie capacità intellettuali e un’inclinazione verso la meta-fisica; di vita pura e disinteressata, che trova più gioia nell’aiutare il prossimo che nel ricevere aiuto se stesso; uno che è sempre pronto a sacrificare i propri piaceri per il bene delle altre persone, e che ama la verità, bontà e la saggezza per loro stesse, non per il beneficio che possono conferire - è un teosofo. Pero è tutto un'altra cosa di mettersi sul sentiero che conduce alla conoscenza di ciò che è bene a fare, per quanto riguarda la discriminazione tra bene dal male; un sentiero che conduce l’uomo a quel potere attraverso il quale egli può fare il bene che vuole, spesso senza apparentemente muovere un dito. Quali sono allora le condizioni necessarie per diventare un allievo della “Divina Sapientia”? Si deve sapere che tale insegnamento non può assolutamente essere dato se queste certe condizioni non siano rispettate e rigoro-samente eseguite durante gli anni di studio. Questa è conditio sine qua non. Nessun uomo può fare il bagno se non entra in acque profonde. E poi H. P. Blavatsky fa elenco delle dodici condizioni necessarie e conclude: Questi dodici condizioni sono tratte da alcuni tra le settanta-tre regole, le quali è inutile a enumerare, in quanto non avrebbero senso in Europa. Ma anche questi pochi sono sufficienti per dimostrare l'immensità delle diffi-195 coltà che affliggono il percorso dell’aspirante “Upasaka,” che è nato e cre-sciuto nelle terre occidentali. Nel suo articolo Creazione del carattere, Adyar Pamphlet 205, 1900, Annie Besant disegna le qualifiche per un aspirante in occultismo: Come passo preliminare voglio avvertirti per quanto riguarda le qualifiche con cui mi sto occupando, e la linea di pensiero e di azione che sarà seguita da loro che sono nella posizione mistica che io chiamo “Nel Cortile Esterno”. [Una tappa sulla Via che conduce ai Maestri della Sapienza] La posizione di un aspirante che ha raggiunto quel Cortile è molto diversa da quella di un uomo buono, virtuoso e religioso, che non ha visto bene l’obbiettivo che sta davanti a lui, che non ha capito a fondo la grandezza del suo compito. Questo nostro candidato inizierà con un metodo molto preciso di pratica in sua costruzione del carattere, e all’inizio formerà quello che è chiamato un “ideale”. La mente ... lavorando in se stesso costruisce un’immagine interna, che e costruita, mentre la mente cresce in forza, di molte cose che le attinge dal mondo esterno, un’idea che è il risultato dell’azione interna della mente sui materiali esterni l’essenza (di cui) viene estratta; e allora la mente costruisce e lancia verso l’esterno una figura eroica vasta in quale tutto si svolge alla perfezione, in quale tutto trova la sua espressione più alta e più completa. Ma perché fare un ideale? E’ scritto in una delle più mistici Upanishad, l’Chhandogya: “L'uomo è una creatura di riflessione, quello che riflette, quello diventa, quindi riflettete su Brahman.” E molte migliaia di anni dopo un altro grande maestro, uno dei costruttori del cristianesimo, ha scritto esattamente lo stesso pensiero messo in altre parole: "Ma noi tutti, a viso scoperto, contemplando come in uno specchio la gloria del Signore, siamo trasformati nella sua stessa immagine di gloria in gloria”. Allora ... voi dovete avere davanti a voi un’ideale in modo di poterlo riflettere; e ciò su cui la mente è costantemente dimora sarà inevitabilmente quello che l’uo-mo deve diventare. 196 E come deve essere eseguita la costruzione verso l’ideale? Con contempla-zione: sicuramente, con pieno intento, scegliendo il suo tempo e senza la-sciarsi essere scosso da esso, quest’aspirante che sta ha disciplinare il proprio carattere contemplerà giorno per giorno l’ideale che egli ha costruito. E in modo che egli possa contemplare in tal modo, egli deve allenare la concentrazione, la mente non deve essere dispersa, come le nostre menti sono tante volte. Dobbiamo imparare a fissarla, e di fissarla costantemente. Cari amici, è mia impressione che tutta la letteratura teosofica, che si occupa specialmente con lo sviluppo del carattere dell’uomo, presta particolare e tutta sua attenzione soltanto ai aspiranti occultisti e ignora le istruzioni per un teosofo comune? Ricordiamoci che: Qualsiasi persona di medie capacità intellettuali e un’ inclinazione verso la metafisica; di vita pura e disinteressata, che trova più gioia nell’aiutare il prossimo che nel ricevere aiuto se stesso; uno che è sempre pronto a sacrificare i propri piaceri per il bene delle altre persone, e che ama la verità, bontà e la saggezza per loro stesse, non per il beneficio che possono conferire - è un teosofo. Ancora di più, sembra che molti aspiranti per la vita occulta non riescono, nel loro tentativo di vivere secondo il loro ideale - un’immagine artificiale mentale - a percepire la “luce solitaria che brucia dentro la loro anima” e che, perché “sono in questo mondo dei fenomeni,” non possono interamente liberarsi di senso della personalità, in modo che in realtà stanno svilup-pando la “esaltazione della loro personalità egoistica ad esclusione degli altri”. Molti di noi sono impegnati in un’enorme quantità di lavoro spirituale su noi stessi. Meditiamo, pregiamo, attendiamo i workshop, seminari, e ritiri. Questo è bene perché il mondo ha bisogno di persone coscienti ad aprire la strada. Ma sembra che abbiamo messo troppo l’accento sulla necessità di risolvere i nostri problemi psicologici personali, e che non ci accorgiamo che siamo profondamente in difesa contro la vita e l’intimità, mentre indos-197 siamo una maschera sociale che nasconde la profonda insicurezza. Pertanto, la nostra tendenza è di ritirarsi verso l’interno, per tornare al nostro passato, per iniziare a misurare l’abisso della nostra psiche, per cercare di individuare e sradicare le cause della paura, insicurezza e la tendenza a nascondersi dalla vita. Il guaio è che questo “scavo archeologico” nelle profondità della nostra psiche, che potrebbe portare a una maggiore comprensione di sé, non ci rende necessariamente più autentici e presenti. Anzi, può succedere che ci porta più lontano dall’intimità rendendoci più egocentrici di prima. Quest’abitudine di auto-preoccupazione nasce dalla nostra cultura troppo psicologizzata che ci sta dicendo che siamo stati danneggiati dalla nostra infanzia e che abbiamo “ferite interiori” che devono essere guarite per diventare felici e realizzati come gli adulti, in modo che anche le grandi tradizioni di saggezza mondiali, che sono state importate in Occidente, si sono progressivamente sottoposte a questa patologica visione. Ma quando noi invece cominciamo a impegnarsi direttamente in un percorso di trasformazione autentica, ben presto cominciamo a scoprire che abbiamo accesso a una parte di noi stessi che è già libera da limitazioni e problemi del nostro ego. Se vogliamo assaporare la semplicità di questo processo, cerchiamo intraprendere per un giorno il “digiuno” da ogni forma di auto-preoccupazione e proviamo a dedicare la nostra attenzione a qualcos’altro. Annie Besant ha detto in Studio sulla Coscienza, quando ci parla dei rapporti di amore e odio nella famiglia, che abbiamo, come specie umana, già evoluto al punto al quale siamo in grado di esprimere l’amore - simpatia, spirito di sacrificio, il desiderio di dare - nei nostri rapporti con gli altri. L’UOMO È GIÀ IN GRADO DI ESPRIMERE L'AMORE - SIMPATIA, SPIRITO DI SACRIFICIO, IL DESIDERIO DI DARE - NEI SUOI RAPPORTI CON GLI ALTRI – NOI ABBIAMO ACCESSO A UNA PARTE 198 DI NOI STESSI CHE È GIÀ LIBERA DA LIMITAZIONI E PROBLEMI DEL NOSTRO EGO. Nel suo libro I martedì con Morrie (Tuesdays with Morrie), Mitch Albom descrive i suoi incontri con l’amico morente, il suo professore universitario di sociologia, Morrie Schwartz, nel corso dei quali stavano discutendo sul significato della vita. Ecco alcuni estratti: “La cosa più importante nella vita è imparare a condividere l’amore e la-sciarlo venire a noi.” “Amatevi o cessate di essere ... Senza amore siamo come uccelli con le ali spezzate.” “In questa cultura è il trovare di una relazione d’amore con una persona così importante, perché la maggior parte di questa cultura questo non ci da.” L’anno scorso ho suggerito nel mio discorso come Marshall Rosenberg, fondatore del Centro per la comunicazione non violenta, spiega le cause per la nascita del suo metodo di comunicazione: Comunicazione nonviolenta è veramente venuta fuori dal mio tentativo di capire concetto di amore e come manifestarlo, come farlo. Sono arrivato alla conclusione che non era solo qualcosa che sentiamo, ma è qualcosa che noi manifestiamo, qualcosa che facciamo, qualcosa che abbiamo. E che cos'è questa manifestazione? È il dono di noi stessi in un certo modo. Per me, il dono di noi stessi significa l’espressione onesta di ciò che è vivo in noi in questo momento. Dare un dono di se stessi è una manifestazione d’amore. È quando ti riveli palesemente e onestamente, in qualsiasi momento, per nessun altro scopo che come un dono di ciò che è vivo in te. E poi ho visto cosa è successo quando ho fatto la connessione con le persone in questo modo. Questa 199 bellezza, questo potere, mi ha collegato con un’energia che ho scelto di chiamare Amata Energia Divina. La base spirituale per me è che sto cercando di connettersi con l’Energia Divina negli altri e collegarli con il Divino in me, perché credo che quando siamo realmente connessi con la Divinità all’interno di ogni altro e noi stes. si, che le persone contribuiscono a benessere di un altro più di ogni altra cosa. DARE UN DONO DI SE STESSI È UNA MANIFESTAZIONE D’AMORE. È QUANDO TI RIVELI PALESEMENTE E ONESTAMENTE, IN QUALSIASI MOMENTO, PER NESSUN ALTRO SCOPO CHE COME UN DONO DI CIÒ CHE È VIVO IN TE. Nel loro articolo base sulla missione dell’Istituto HearthMath, Coerenza: Verso salute personale, sociale e globale, che è stato pubblicato all'inizio di quest’anno anche come una edizione speciale della rivista online Theosophy Forward, Rollin McChraty e il fondatore del Istituto, Doc Childre, ci fanno sapere: Tra le molte nuove prospettive scientifiche emerse dal ventesimo secolo, una dei più profondi è che l'universo è completamente e perennemente interconnesso e coerente. Sistemi complessi di vita, compresi gli esseri umani, sono composte dalle numerose reti di strutture e processi biologici dina-mici e interconnessi. Coerenza significa ordine, struttura, armonia, e l’allineamento all’interno tra questi sistemi - sia in atomi, organismi, gruppi sociali, pianeti o galassie. La maggior parte delle persone sa come ci si sente di essere in stato armonioso, nel luogo in cui sono uniti i nostri cuori, le menti e gli organismi in un sentimento di totalità. Questo stato viene spesso definito come “la zona”, “flusso”, “unità”, ecc. Quando ci troviamo in questo stato ci sentiamo legati non solo con il nostro più profondo essere, ma anche con gli altri, anche con la terra stessa. Noi chiamiamo questo stato di connessione interna ed esterna la “coerenza”. 200 La coerenza tende ad emergere naturalmente con l’attivazione del cuore, con le emozioni positive come apprezzamento, compassione, cura e amore, e suggerisce che tali sentimenti aumentano la coerenza e l’armonia nei nostri sistemi energetici, che sono gl’incentivi principali dei nostri sistemi fisiologici. Questa maggior coerenza e l’allineamento, a sua volta facilità i processi naturali di rigenerazione del corpo. Esiste una sostanziale evidenza che il cuore gioca un ruolo unico nel sincronizzare l’attività di questi sistemi e livelli d’organizzazione. Come il gene-ratore più potente e coerente di modelli d’informazione ritmici nel corpo, il cuore è in continua comunicazione con il cervello e corpo attraverso diverse vie: neurologicamente (attraverso l’ANS), biochimicamente (attraverso ormoni), biofisicamente (attraverso la pressione e il suono delle onde) e energeticamente (attraverso le interazioni dei campi elettromagnetici). Il cuore è dunque in una posizione di agire come “coordinatore globale” delle funzioni per sincronizzare il sistema nel suo complesso. Dato il ruolo centrale del cuore nel creare emozioni coerenti e positive, non è sorprendente che uno dei più forti tratti comuni che uniscono le opinioni di diverse culture e tradizioni religiose e spirituali nel corso della storia umana è stato il rispetto universale per il cuore umano come sorgente d’amore, saggezza, intuizione e le emozioni positive. Chiunque abbia fami-liarità con le espressioni come “mettere tutto il cuore”, “imparare a cuore”, “parlare dal cuore” e “cantare con tutto il cuore” - sa che suggeriscono che il cuore è più di un semplice pompa fisica che sostiene la vita. Tali espressioni riflettono qualcosa che potrebbe essere chiamato il “cuore intuitivo” o “cuore spirituale”. Il cuore intuitivo è ciò che nel corso della storia le persone hanno associato con la loro “voce interiore”. Ogni anno, sempre più persone si dedicano alla pratica di “ascolto” ai loro cuori per la guida interiore o per quello che alcuni chiamano il loro “potere superiore”- una fonte di saggezza e di intelligenza. Cosa s’intende con gli termini come il cuore intuitivo o intelligenza del cuore è che il cuore energetico è accoppiato a una parte più profonda di 201 noi stessi. Molti chiamano questa parte il loro “potere superiore” o loro “capacità superiori”. Questo è ciò che il fisico David Bohm chiama il nostro ordine implicito e interezza indivisa. Quando il cuore è centrato e coerente, abbiamo un accoppiamento più stretto e un maggiore allineamento con la nostra fonte più profonda di intelligenza intuitiva. Esiste un maggiore flusso di informazioni intuitive che viene comunicato attraverso il sistema energetico emozionale ai sistemi di mente e cervello, causando una connessione più forte con la nostra “voce interiore”. Da questa prospettiva, la pratica della coerenza cardiaca offre un maggiore accesso al potenziale in gran parte non sfruttato per portare le nostre facoltà mentali ed emozionali in un maggiore equilibrio e controllo. Praticare lo spostamento questo stato più coerente aumenta la consapevolezza intuitiva e conduce al cambiamento nella percezione e visione del mondo da cui si possono esprimere le deci-sioni più intelligenti. Spostare un sistema in un modo più coerente richiede certo sforzo e energia, soprattutto per superare l’inerzia dei nostri consolidati modi di aggire. Tuttavia, vi sono anche prove che la pratica costante della tecnica di coerenza facilita un processo creazione dei nuovi modi d’agire nell’architettura neurale in cui la coerenza si stabilisce come nuova linea di base. Auto-regola-zione delle emozioni e delle risposte di stress diventa sempre più familiare e, infine, automatica. Nel suo libro The Occult Way (La Via Occulta), P. G. Bowen, figlio del più noto studente della Dottrina Segreta, scrive: VITA possiede un singolo attributo, che si dice essere la qualità di EVER-BECOMING / SEMPRE-NASCENTE. Nella sua grande opera, La Dottrina Segreta, H. P. Blavatsky parla di questa EVER-BECOMING come “eterno, incessante MOVIMENTO”. In Occultismo orientale si chiama “Il Grande Sospiro”. Per l’uomo che sa aprire suoi occhi e usare la sua comprensione è manifestato ovunque. Se passiamo in rassegna l’universo degli universi come un essere unico vediamo che questo “eterno, incessante movimento”, 202 si rivela in una processione infinita d’aspetti della VITA che scorrono nella VITA stessa. Ovviamente la VITA non può essere spiegata da un uomo, come mai saggio, perchê l’uomo stesso non è che una fase di passaggio del suo attributo EVER-BECOMING, e non può conoscere la realtà di cui è un aspetto in nessun altro modo se non con consapevolmente essere Everbecoming. L’errore eccezionale di studenti, che è scusabile, e di molti insegnanti, che insegnano senza saggezza, è che si associano con le pratiche di occultismo, piuttosto che con la PRATICA. Essi immaginano che le prestazioni di alcuni esercizi e il perseguimento di determinati studi costituiscono il modo occulto, invece di riconoscerlo come l’Arte di Vivere. Concentrazione e la meditazione non sono esercizi che formano caratteristiche della via occulta. La Via occulta è la Via della Concentrazione e Meditazione. La Via è la Vita stessa. Dalla compressione della Saggezza Antica, nascosta e universale Dottrina dello Spirito, dell’unica VITA, dell’unico ESSERE, dipende la vera arte di vivere. Dal vivere la vita dipende la certezza che la conoscenza della dottrina sarà alla fine trovata. Perciò P. G. Bowen, quando fu chiesto: Non è un fatto che molti, se non tutte, le società teosofiche hanno al loro interno, le scuole esoteriche o occulte e che queste offrono un allenamento occulto? Rispose: Molte possie-dono tali scuole, ma se qualcuna di loro offre un allenamento occulto vero e proprio, non lo posso dire. Per quanto riguarda la mia esperienza di loro, non posso dire che ho trovato alcuna occulta in vero senso, o che offre un allenamento d’Occultismo vero. 203 Adelma von Vay - la stella dimenticata della teosofia e spiritismo Conferenza Cervignano, 5. aprile 2013 Cari amici! Oggi ho intenzione di raccontarvi una storia interessante, la storia della scoperta e l’esplorazione della vita e del lavoro della baronessa Adelma von Vay, teosofa e spiritista, vissuta a Slovenske Konjice, un piccolo paese ai piedi delle colline del Pohorje, nella parte nord-est della Slovenia. Ci si potrebbe chiedere perché ho dato a questa conferenza un titolo quasi sen-sazionalista, ma attraverso il mio racconto apprenderete sicuramente che vi sto presentando la storia di una donna che era eccezionale in molti aspetti e che è quindi piuttosto strano che la storia l’aveva quasi completamente dimenticato. Sono sicuro che vi ricorderete che circa due anni fa ho portato al vostro/ nostro centro una collezione dei libri teosofici che erano in proprietà del teosofo sloveno, professore di giurisprudenza, Vladimir Munda, e che mi è stata gentilmente consegnata dai suoi eredi. Oltre ai libri in lingua italiana, 204 la collezione conteneva anche un grande numero di libri nella lingua tedesca e alcune preziose, prime edizioni di traduzioni in serbo-croato, che a fine degli anni venti del secolo passato sono stati pubblicati dalla Società Teosofica in Jugoslavia. Ma la collezione includeva anche un paio di altri tesori, manoscritti, lettere e una fotografia di una allora sconosciuta donna anziana scoperta da Vojka tra i fogli di uno dei libri. Sul retro della foto è stato scritto a matita: Adelma von Vay. Con Vojka abbiamo iniziato a chiedersi chi potrebbe essere questa signora interessante. Ho guardato sull’internet, però li si poteva trovare su di lei solo alcune informazioni scarse in lingua tedesca, che non mi aiutavano molto nella rilevazione di questa donna misteriosa. “Bene,” pensavo, “probabilmente si tratta di una delle molte donne che a quel tempo si sono inte-ressate della teosofia (perché nella foto si poteva discernere la foto di uno dei Mahatma) che era probabilmente in contatto con Dott. Munda.” E così ho abbandonato le successive ricerche. In qualche modo, un anno e mezzo più tardi ricevessi sul mio indirizzo e-mail un messaggio dal filosofo giovane sloveno, Jan Ciglenecki, che mi ha chiesto di aiutarlo a scrivere l’introduzione alla sua traduzione del libro “Geist-Kraft-Stoff” (Spirito-Forza-Materia) scritto e pubblicato dalla baronessa Adelma von Vay nell’anno 1869. Interessante coincidenza - non è vero? È interessante che Jan è il figlio del mio amico della gioventù del luogo in cui vivevano i miei nonni, e che insieme con il padre, famoso archeologo sloveno, incontrò la tomba della baronessa Adelma von Vay a Slovenske Konjice mentre esploravano la tradizione della Santa Graal nella Štajerska. Questa scoperta ha suscitato anche il suo interesse, ma la sua conoscenza della lingua tedesca li permette di trovare sul web il testo del libro più importante d‘Adelma von Vay: Spirito-Forza-Materia, di quale fu così affa-scinato che ha deciso di tradurlo in Sloveno. Oltre al testo Jan venne affa-scinato anche dalla storia di vita della persona che ha caricato il testo sul 205 web. Si trattava di signor Rudolf Passian dalla Svizzera, uno dei parapsicologi più importanti nel settore di lingua tedesca. Signore Passian era stato imprigionato nel 1948 nella Germania dell’Est dai Russi e condannato a 25 anni di carcere. Nella prigione, in quale era fino al 1955, l’esperienza della guerra e la prigionia lo stimolarono a pensare sulle questioni essenziali della vita: da dove veniamo, dove stiamo andando e sull’essenza del morire. La compagnia gli teneva il libro d’Adelma von Vay, e leggendolo disse un giorno al suo compagno di prigionia: “Se Dio esiste, allora ora deve sicuramente vedere che sono stato falsamente imprigionato.” Due giorni dopo questo evento è stato rilasciato dalla prigione. Da allora, oltre ad altre attività, il signor Passian provvedeva che il libro d’Adelma non sarebbe stato completamente dimenticato e pubblicò sei edizioni successive del libro con prefazioni ampie. Rudolf Passian, nato nel 1924 a Liberec (Repubblica Ceca), è membro ono-rario della Società Svizzera di Parapsicologia. Dal rilascio dal carcere nel 1955, ha lavorato intensamente nel campo della ricerca parapsicologica. Nonostante la disabilità, che si ha procurato durante la guerra e che lo ha incate-nato a una sedia a rotelle, ha eseguito numerosi di viaggi di studio in Inghilterra, India, Filippine e America del Sud - Brasile, Paraguay, Cile, Argentina e Perù. Inoltre dalla ricerca parapsicologica era interessato anche ai metodi alternativi di trattamento e la diagnosi presso le tribù attraverso tutto il mondo. Osservava attentamente la diversità dei fenomeni spiritistici, sciamanici e magici dei culti afro-brasiliani e nel spiritismo di Alan Kardec. Sulle sue esperienze in mezzo ai popoli latino-americani ha scritto il libro "PSI Aben-teuer", che aveva un successo enorme. Inoltre signor Passian è il fondatore del rifugio e ospedale per i bambini poveri in Brasile in un remoto villaggio indiano. Per sopraggiunta, recentemente a un tipo di farfalla appena scoperto era stato dato il suo nome. A circa lo stesso tempo, quando Jan Ciglenečki cominciò a preparare la sua traduzione del libro Spirito-Forza-Materia, Adelma von Vay “entrò” anche 206 nella vita della storica Aleksandra Boldin, che è stata coinvolta nella ricerca delle vite delle persone importanti a Slovenske Konjice. Di nuovo una coincidenza? Con l’aiuto del collezionista delle cartoline vecchie, le vecchie foto e altri documenti, il signor Jože Baraga, e del diario d’Adelma von Vay, Aleksandra pubblicò una prima panoramica della sua vita e lavoro. Assieme ai testi di Rudolf Passian, le scoperte di Jan Ciglenečki e il mio mo-desto contributo questo materiale entrò nella prefazione alla traduzione slovena del libro Spirito-Forza-Materia, pubblicato da casa editrice KUD Logos. La prefazione al libro comincia cosi: “Nell’anno 1870 venne pubblicato a Vienna un libro dal titolo Spirito-Forza-Materia (Geist, Kraft, Stoff) , che e stato scritto a Slovenske Konjice dalla baronessa Adelma von Vay d’appena 29 anni con aiuto della cosiddetta scrittura mediale, indipendentemente dalla sua consapevolezza e libera volontà. Il libro è stato venduto subito dopo il rilascio e presto divenne un testo di lettura preferita nei circoli esoterici. Solo la versione tedesca ha vissuto già nove edizioni, ed è stata tradotta e pubblicata anche in lingua inglese. Anche se l'autrice di questo libro insolito trascorse maggior parte della sua vita a Slovenske Konjice, la sua vita e lavoro sono quasi del tutto sconosciuti. Chi era, dunque, la baronessa Adelma von Vay? Fino ad allora raccolti dati sulla sua vita possono essere riassunti come segue: Adelma von Vay è nata il 21 Ottobre 1840 a Tarnopol in Galizia (oggi Ucraina) come la figlia del conte Wurmbrand e la sua moglie, la contessa Teleky. Ha trascorso la sua infanzia nella tenuta di famiglia in Schwarzau in bassa Austria e dopo la morte del suo padre lasciò con la sua madre, che si sposò per la seconda volta con il principe Solms-Baruth, l’Austro-Ungheria e trascorre i seguenti dieci anni della sua vita in Prussia. Con venti anni si sposò con un magnato ungherese, il barone Ödön von Vay, con quale ha trascorso nel matrimonio idillico i seguenti 60 anni. La coppia ha vissuto per alcuni anni a Tiszalök sul confine ungherese-ucraino, 207 ma ben presto si trasferirono a Slovenske Konjice (allora Gonobitz), dove acquistarono una villa a Prevrat (parte di Slovenske Konjice) che la gente del posto ancora oggi conosce come “Baronvaj”. Ödön mori nel 1921 in Mali Lošinj, dove la coppia aveva una villa d’inverno, mentre Adelma mori il 25 Maggio 1925 a Slovenske Konjice, dove è anche sepolta. Primo incontro d’Adelma con le scienze occulte risale al 1865, quando il suo medico le ha consigliato, a causa di gravi crampi, di provare a trattare il problema con il metodo di scrittura automatica. L’aspetto fondamentale di questo metodo è che le immagini, le parole e le frasi vengono scritte senza essere censurate, senza pregiudizio della mente cosciente, con i movimenti della mano del tutto rilasciate alle forze del tutto sconosciute nella persona che assumano pienamente il controllo della scrittura. Nonostante il disagio, che ha accompagnato il suo primo incontro con la scrittura automatica, Adelma continuò, con il fedele sostegno del marito, questi tentativi. Attraverso la scrittura automatica Adelma venne, come dice lei stessa, in contatto con le diverse anime che l’hanno aiutata a sviluppare ulteriormente le sue abilità mediali. Una di questi fu il defunto medico Samuel Hahne-mann (1755-1843), il fondatore dell’omeopatia, attraverso il quale Adelma cominciò a prescrivere medicine omeopatiche e guarire con grande successo anche i casi più gravi. La notizia delle sue eccezionali capacità di guarigione si diffondesse rapidamente sul tutto il territorio e le richieste d’assistenza hanno iniziato a provenire in massa anche d’altre parti d’Europa, Russia e America. Adelma aggiornava con successo il trattamento omeo-patico anche con la terapia magnetica. Sulle capacità mediali e di guarigione d’Adelma von Vay parlava con massima riverenza anche Helena Petrovna Blavatsky. Nella sua opera fondamentale, Iside Svelata (Isis Unveiled, 1877) la descrive come uno dei pochi esempi di un medium vero, decorato con onestà e gentilezza. 208 Adelma ricevette simpatia anche dal colonnello Henry Steel Olcott, il primo presidente della Società Teosofica, che apprezzava molto in particolare le sue abilità chiaroveggenti. Lui stesso ha utilizzato per questo scopo una sfe-ra di cristallo speciale, che gli aveva donato Adelma stessa. Helena Petrovna Blavatsky e Henry Steel Olcott su Adelma: “Non dimenti-chiamo ciò che abbiamo scritto altrove sui fenomeni medianici soggettivi e oggettivi. Manteniamo questa distinzione sempre in mente. Ci sono buoni e cattivi di entrambe le classi. Un medium impuro attirerà a se stesso impuro se interiore, i viziosi, depravati, le influenze maligne, cosi inevitabilmente come uno che è puro attrae solo quelli che sono buoni e puri. Di quest’ultimo tipo di medium, in cui si può trovare un esempio più nobile e gentile, è baronessa von Adelma Vay, d'Austria (nata Contessa Wurmbrandt), che viene descritta a noi da un corrispondente come “la Provvidenza del suo quartiere”. Lei usa il suo potere medianico di guarire i malati e confortare gli afflitti. Per i ricchi è un fenomeno, ma per i poveri è un angelo custode. Per molti anni ha visto e riconosciuto gli spiriti della natura o Elementari cosmici, e li ha trovati sempre cordiali. Ma questo era perché era una pura, buona donna.” “In un certo numero di sue conferenze colonnello Olcott ha esposto un cristallo dalle montagne di Gastein, che è stato gentilmente mandato a lui dalla nostra amica e collega molto stimata, la baronessa von Adelma Vay, che ha proprietà curiose. Se una persona, naturalmente dotata di una certa quantità di potere chiaroveggente, guarda per un po’ nel cristallo, vedrà una serie di visioni che entrano in suo cuore - paesaggi, scene di mare e di terra, le facce della vita e delle persone morte, e a volte i messaggi scritti su rotoli che si sno-dano di se stessi, o stampati nei libri, che appaiono e poi svaniscono.” In Enciclopedia dell’Occulto ( An Encyclopaedia of Occultism, 1920) Adelma è menzionata come l’iniziatore dello spiritismo in Austria, dove ha svolto un ruolo decisivo l’Associazione dei ricercatori spirituali (Verein spiriter Forscher), che in collaborazione con il marito Adelma ha contribuito a 209 creare il primo Aprile 1871 a Budapest, poco dopo la pubblicazione del suo primo libro Spirito-Forza-Materia. Insieme a suo marito Ödön, Adelma ha anche sostenuto finanziariamente la costruzione dell’ospedale, che è stato aperto nel 1897 in Slovenske Konjice ed era famosa in lungo e in largo come un grande filantropo che non retribuiva le sue capacità di guarigione, ma veniva in soccorso egualmente ai ricchi come ai poveri. I suoi contemporanei la descrivevano come una signora benevole, che era sempre pronta ad aiutare le persone per farle uscire dalla povertà e dalle malattie. In un fascicolo, intitolato La mia visita a Stiria (My visit to Styria, 1882 , 1882), l’autrice Caroline Corner ricorda la sua visita presso Adelma con le parole: “Donna bella e affascinante - con una faccia che è imbevuta di benevolenza, serenità e intelligenza ... una vera umanitaria, che aiuta i malati e bisognosi. Popolazione rurale persiste nella sua fede implacabile nella sua forza di alleviare il dolore. Da vicino e lontano portano i loro malati nella sua cura.” Anche in una recensione del fascicolo, che è stata pubblicata nel marzo 1883 nella rivista “The Theosophist,” non mancano parole di lode sulle attività di guarigione della Adelma: “Baronessa Adelma von Vay è nota in tutta Europa e America come psihometrista e lettore di cristallo di grande capacita, guaritore mesmerico dei malati poveri e scrittrice intelligente (in tedesco) su argomenti psicologici. La sua famiglia, come anche quella di Barone, è una delle comunità più aristocratiche, nonostante però è dappertutto considerata come benevole e modesta.” Adelma e suo marito Ödön si riferiscono come “un vecchio membro e un ex consigliere della Società Teosofica.” Pero i contatti d’Adelma non si sono limitati a circoli teosofici, siccome teneva regolare corrispondenza con molti altri ben noti spiritualisti e occultisti del suo tempo, dai quasi tutti i principali paesi europei e l’America. Nelle pagine di suo diario scrive con una sorta di rimpianto che aveva il meno contatti nell’interno della casa propria, impero austro-ungarico, che 210 attribuiva al confinamento della Chiesa cattolica: “È triste, ma vero, il meno dei corrispondenti sul spiritualismo ho proprio in Austria; interesse per questa alta rivelazione dei spiriti in Austria è soppresso dalla Chiesa Cattolica, per paura del confessionale e il Diavolo.” All’incirca questo è stato conosciuto su Adelma von Vay nel gennaio 2012 quando è stata pubblicata la traduzione slovena del libro Spirito-Forza-Materia. Il libro poi visse una vasta attenzione pubblica. Sono stati pubblicati numerosi articoli sulle principali testate giornalistiche slovene, si è svolto un discorso sul libro in televisione centrale slovena in trasmissione dedicata alle novità letterarie. Anche la vendita del libro era un grande successo, ed è stato ristampato già dopo due mesi, significando che si tratta del libro più venduto della casa editrice KUD Logos in ultimi anni. Tutti questi fatti incoraggiarono KUD Logos, ovvero Istituto di ricerca della tradizione cristiana, traduttore Jan Ciglenecki, storica Alexandra Boldin e me personalmente a pensare che sarebbe necessario continuare ad esplorare e divulgare la vita e il lavoro d’Adelma von Vay. E quando queste idee hanno stimolato anche l’interesse e il sostegno del sindaco di Slovenske Konjice, il signor Miran Gorinšek, la decisione è stata presa per l’organizzazione del simposio internazionale. Così è stato rilasciato nel giugno 2012 l’invito – “Call for Papers” - per il simposio di due giorni che si dovrebbe svolgere al 3 e 4 Dicembre 2012 alla Biblioteca Nazionale Universitaria di Lubiana e monastero Žiče vicino a Slovenske Konjice. Simposio è stato diviso in tre sezioni: 1. Storia; 2. Filosofia e visione del mondo; 3. Occultismo e la guarigione occulta, per la quale ho preso le responsabilità io stesso. Così ho iniziato a preparare una relazione introduttiva per la sezione dell’ occultismo e della medicina occulta sotto il titolo: “Adelma von Vay e movimento spiritistico mondiale,” con lo scopo di presentare del contesto con-cettuale, storico, e in una certa misura anche quello filosofico in cui ha vissuto e lavorato Adelma von Vay, come era stato inteso e presentato da alcuni dei suoi contemporanei e alcuni ricercatori moderni sul movimento mondiale, che generalmente venne indicato con le parole spiritistico e/o 211 spiritualistico. Cosi ho cercato di chiarire i concetti come l’occultismo e il trattamento occulto e il loro rapporto con la scienza, il concetto del esoteri-smo, di filosofia perenne, di magnetismo animale e mesmerismo, e tracciare la distinzione tra i concetti di spiritualismo e di spiritismo e presentare anche alcuni importanti legami d’Adelma e la sua bibliografia. La ricerca sui materiali necessari mi ha portato alla conclusione che nei circoli teosofici, in generale, non è noto il fatto che i ricercatori moderni delle tradizioni esoteriche occidentali sono del parere che: “Nonostante la rivendicazione della Blavatsky che ha riformato il movimento spiritualista, sembra evidente che Blavatsky non si era mossa dal tutto cosi distante dal mainstream spiritualista. E’ importante a ricordare che la Società Teosofica è stata fondata da un gruppo di spiritisti del XIX. secolo che erano interessati a le inchieste di attività paranormali comprese le ca-nalizzazioni dei spiriti, levitazioni del tavolo, e le apparizioni degli spiriti in forma umana (materializzazioni).” (Jeffrey D. Lavoie, The Theosophical Society - The History of a Spiritualist movement, Boca Raton, Brown Walker Press, 2012, pp. 1-2). Che cosa allora era in realtà il movimento Spiritualista? “Storicamente, ci sono tutti i tipi diversi di gruppi di spiritisti, compresi cristiani ortodossi e progressivi sistemi agnostici di credenze; però tutti questi sembrano di essere d’accordo su un principio filosofico prevalente - che spiriti departiti dei morti recenti sono in grado di comunicare con i vivi attraverso gli esseri umani conosciuti come medium - questa convinzione è il principio fondamentale che unisce tutti gli spiritisti ... Quello che molti non capiscono è l’enorme influenza esercitata dal spiritualismo sulla cultura vittoriana. Numerosi personaggi illustri sono stati influenzati da questo movimento, includendo Arthur Conan Doyle, Mary Todd Lincoln, e Victor Hugo per citarne solo alcuni.” “Uno dei più eminenti giuristi moderni americani, John W. Edmonds, giudice capo della Corte Suprema di New York, ha dichiarato in una rivista di 212 Londra che ci sono stati almeno dieci milioni di spiritisti negli Stati Uniti d’America. ... E un’altra autorità, un pubblicista della reputazione pubblica e privata altrettanto senza macchia, l’On. Robert Dale Owen, pur appro-vando l’estimazione del giudice Edmonds aggiunge [ The Debatable Land between This World and the Next, p. 174 - London Ed. 1874] che ci sono almeno altrettanti nel resto della cristianità. Al fine, di evitare ogni possibilità di esagerazione, deduce un quarto da entrambi gli importi e (nel 1874) scrive che la somma totale dei cosiddetti spiritualisti a quindici milioni.” (Jeffrey D. Lavoie, La Società Teosofica - La storia di un movimento spiritualista, Boca Raton, Brown Walker Press, 2012, p. 2) “Alfred Russell Wallace (1823-1913) è ricordato soprattutto per il suo ruolo del indipendente co-fondatore della teoria della selezione naturale a fianco a Charles Darwin, il padre della teoria evolutiva. ... Egli credeva che l’evoluzione dell’umanità è unica per la ragione che l’uomo aveva sviluppato la mente che lo protegge dalle leggi della selezione naturale. Questa particolare evoluzione è il risultato di forze sconosciute che lavorano nell’universo.” (Jeffrey D. Lavoie, La Società Teosofica - La storia di un movimento spiritualista, Boca Raton, Brown Walker Press, 2012, pp 315-318) In spiritismo Wallace ha trovato le risposte che riempirono i vuoti metafisici che le sue teorie scientifiche avevano lasciato vacanti. Spiritismo sembrava d’essere una religione ovvia per qualsiasi scienziato basato sulla visione del Wallace, che “lo spiritismo è una scienza sperimentale che offre l’unico fondamento sicuro per una vera filosofia ed una religione pura ..., ed è il solo in grado di armonizzare i credi in conflitto ... fa appello a prova invece che alla fede e sostituisce i pareri con i fatti.” (Jeffrey D. Lavoie, La Società Teosofica -. La storia di un movimento spiritualista, Boca Raton, Brown Walker Press, 2012, p 325) Testimoniando definiti fenomeni spirituali nel 1865 Wallace ha iniziato “il suo viaggio in spiritismo. E non sarebbe stato l’unico scienziato a entrare nelle fila di spiritismo. Ci sono stati molti altri noti scienziati che hanno creduto nei principi di base di spiritismo durante questo periodo di tempo, 213 tra questi: Sir William Crookes, chimico, Sir Oliver Lodge, fisico, Richard Norris Wolfendon, psicologo e oceanografo, e Cromwell Fleetwood (CF) Varley, ingegnere, per citarne solo alcuni.” (Jeffrey D. Lavoie, La Società Teosofica -. La storia di un movimento spiritualista, Boca Raton, Brown Walker Press, 2012, pag 319) “… Dr. Perty, docente di Scienze Naturali presso l’Università di Berna, il Prof. Hoffmann, dell’Università di Würzburg, il Dott. Boutlerof, Professore di chimica a San Pietroburgo, il Prof. Zöllner, di Lipsia, autore di Fisica Trascendentale, Camille Flammarion, astronomo reale di Francia, profes-sori Hare e Mapes, dagli Stati Uniti, e il numero degli altri. Tutti questi sono stati spinti ad accettare la teoria generalmente intesa come ‘spirituale’, come l’unica che ha coperto i fatti con i quali sono diventati familiari.” ( Spiritismo nel suo rapporto con la Teosofia, Emily Kislingbury, FTS, Un documento letto davanti alla Blavatsky Lodge della Società Teosofica nel 1892). Ruolo d’Adelma von Vay nel movimento spiritualista Certamente più grande contributo Adelma von Vay al movimento spiritista è stata la pubblicazione del libro Geist-Kraft-Stoff (Spirito-Forza-Materia) nel 1870. Circa un anno dopo è stata tra i fondatori del Spiriter Forscher Verein (Società dei ricercatori spiritistici), gli altri erano Ödön von Vay, il primo presidente della Società, Dr. Adolf Grünhut (1826-1906), pioniere del movimento spiritista in Ungheria e autore di due volumi di libro Studi sul Spiritismo in lingua ungherese, il signor Anton Prohasker e altri. La Società ha basato la sua attività sui principi rivelati nel libro d’Adelma e ha regolarmente pubblicato una rivista spiritista. Adelma è stata regolare collaboratore di riviste spiritualiste diversi: The Banner of Light, The Spiritualist e The Medium and Daybreak, i suo articolo Haunting Spirits è stato incluso in libro Rifts in the veil da W. H. Harrison, e la sua relazione sulla Spiritismo in Austria è stata inclusa da E. H. Britten 214 nella sua recensione storica dello spiritismo nel xix. secolo, Nineteenth Century Miracles. È in qualche modo strano libro d’Adelma, Spirito-Forza-Materia, non è stato tradotto in inglese prima del 1948, perché era il primo testo che ha portato alla luce alcuni principi di base della cosmogonia spiritualista. Inoltre, il testo Art Magic di Louis Chevalier de-B, che è stato curato e pubblicato da E. H. Britten, sembra rivelare nelle sezioni introduttive proprio i stessi principi. Fino ad allora la ricerca della vita e il lavoro d’Adelma von Vay ha aperto più domande che offriva risposte, quindi Simposio in realtà rappresentava l’inizio della ricerca adeguata di influenza d’Adelma come spiritista, guaritore e umanitario, e si concentrava sopra tutto sul contenuto del libro Spirito-Forza-Materia. I collegamenti spiritistici e aristocratici d’Adelma von Vay Il primo racconto sul coinvolgimento Adelma von Vay nella corrente principale dello spiritismo europeo deriva da William Henry Harrison (1841-1897), editore del giornale spiritualista The Spiritualist, che nella pagina pubblicitaria della rivista porta un elenco di “Collaboratori spiritisti principali e più esperti, tra cui molti eminenti nelle file di Letteratura, Arte, Scienza, e la nobiltà d’Europa.” Tra questi è un gran numero di corrispondenti d’Adelma von Vay menzionati da lei nel suo diario Aus meinem Leben ( Dalla mia vita - Vol. II, pp. 943-982.): Prinz Emil de Sayn Wittgenstein, Lady Caithness Marie, Robert Dale Owen, Alexander Aksakov, Alfred Russel Wallace, la signora Makdougall Gregory, Emma Hardinge Britten, Leon Favre (Console Generale di Francia a Trieste), Benjamin Coleman, Miss Emily Kislingbury. Ci sono altri spiritualisti di primo piano che sono menzionati nel suo diario come i suoi corrispondenti, come per esempio aristocratici: Baron Lazar De Baczolay Hellenbach, barone Heiter von Schreckenburg, barone von 215 der Koone, Grafin Katharina Emerich e suo marito, Leonhardt von Lindeck, Ulrich von Cilli, Graf Fritz Oberndorf, Graf von Otto Solms-Rödelheim, Ida von Kleist, spiritualisti: Joseph Rodes Buchanan, William Denton, Eugene Crowell, Corner Caroline, il professor Glücklich, Gustav Wilhelm Gessmann, Benjamin Kovacs, G.N. Gamow, Constantin Delhez, Alexander Redwitz, Massimiliano Perty, Alexander Jung, Prosper Schücking, Vin-zenzo Chiavacci, Florence Marryat, Rene Caillie, Madame Collignon, Cicely L’Esteange, Manne Cyprien Vignes, Fenzi Parisi, Dottor Urbanetti è i medium: Franziska Friedmann, Lotti Fowler, Elisabeth Guppy, James M. Peebles, e così via. Simposio includeva un numero d’eventi cominciando con la mostra di gra-fiche preparate d’artista portoghese Joma Sipe e inspirate dal libro Spirito-Forza-Materia d’Adelma von Vay. Primo giorno del Simposio alla Biblioteca Nazionale Universitaria di Lubiana. Secondo giorno del Simposio al monastero Žiče vicino a Slovenske Konjice. Tavola rotonda sull’umanitarismo. Il simposio si è concluso con il concerto di beneficenza “La luce del suono”. L’organizzazione e l’ese-cuzione del simposio e degli eventi correlati ha incluso un numero conside-revole di persone che hanno partecipato volontariamente e sotto l’influenza dello spirito di carità e della filantropia, che erano così caratteristici per Adelma von Vay, è perciò per ciascuno rappresentava un’esperienza eccezionale. Tuttavia, la nostra storia non si è ancora conclusa. Il simposio ha suscitato notevole interesse presso i ricercatori dello spiritualismo da tutto il mondo. Perciò abbiamo formato un gruppo per condividere documenti online, cosi che l’esplorazione della vita e l’opera di Adelma von Vay continua con esaminazione delle varie riviste in cui Adelma ha pubblicato i sui articoli e delle opinioni che hanno scritto su di lei e sul suo lavoro numerosi contemporanei. In preparazione e anche almanacco del simposio, che dovrebbe essere pubblicato in autunno di quest’anno. Grazie per la vostra attenzione! 216 Equilibrio emotivo, intuizione e il ruolo del cuore Conferenza Cervignano, 16. aprile 2014 Cari amici, inizierò questa conferenza citando alcuni fatti ben noti che sono comunque degni di nota e di essere utilizzati come introduzione ad alcune nuove scoperte scientifiche sul ruolo del nostro cuore nel corpo umano. Nelle nostre normali vite indaffarate a volte ci sentiamo fuori equilibrio. Il motivo è che ci sentiamo sotto pressione, stressati proprio per il modo in cui dobbiamo vivere le nostre vite. Abbiamo l’impressione di non avere il controllo o che stiamo perdendo il controllo a causa delle sfide offerte dalla nostra vita. E ci chiediamo perché siamo arrivati a questo punto. Il fatto è che siamo arrivati a questo punto perché non ci prendiamo sufficientemente cura di noi stessi. Generalmente consideriamo di essere in uno stato di equilibrio emotivo quando proviamo emozioni positive, quando riusciamo a liberarci di quelle negative. Ma le emozioni, che siano positive o negative, sono solo le nostre 217 risposte sensate ad eventi interni o esterni che trasmettono a noi informazioni su chi siamo e su ciò che stiamo facendo. Per ridurre la nostra vulnerabilità a questi eventi interni o esterni, per mantenere “una distanza”, dobbiamo sviluppare la nostra capacità di non inden-tificarci con le nostre emozioni. In altre parole: mentre “sentiamo” una particolare emozione, non dobbiamo necessariamente “diventare” quella emozione. Il fatto di sentirci o non sentirci in equilibrio e in salute determina quanto controllo sentiamo di avere su questi eventi. E questo a sua volta influenza anche quanta emozione proviamo. In primo luogo, le emozioni equilibrate e sane dipendono per gran parte da un corpo sano. Quindi, per mantenere equilibrate le nostre emozioni, dobbiamo: - mangiare in modo sano e evitare o ridurre i cibi, bevande e farmaci che alterano l’umore; - riposare a sufficienza; - svolgere esercizi aerobici ogni giorno. Ma abbiamo anche bisogno di prenderci cura del nostro “io” psicologico e dobbiamo: - gestire il nostro tempo: stabilire le nostre priorità e dividere gli impegni più grandi in piccoli pezzi meglio gestibili; - bilanciare le ore di lavoro e quelle di riposo, e goderci la vita; - costruire un senso di padronanza: fare almeno una cosa al giorno che possa sviluppare il nostro senso di competenza e controllo personale, fissan-do dei traguardi che siano gestibili e raggiungibili, ma che siano pur sempre una sfida; - imparare ad esprimere le nostre emozioni; - imparare a pensare in maniera salutare. 218 Questi suggerimenti ci aiutano ad affrontare gli eventi della vita in modo più sereno e più sicuro. Non solo ci aiutano a far fronte a situazioni della vita in modo migliore, ma possono effettivamente cambiare le nostre risposte emotive e ci aiutano a sviluppare la capacità di provare emozioni in modo equilibrato. D'altra parte, quando abbiamo a che fare con le emozioni stesse, dobbiamo sviluppare ciò che chiamiamo intelligenza emotiva, che può essere definita come la capacità di monitorare le nostre emozioni e quelle altrui, di distinguere le diverse emozioni ed etichettarle in modo appropriato, e di utilizzare le informazioni emotive per guidare il nostro pensiero e il nostro comportamento. Pertanto, nello sviluppo di questa intelligenza: - il primo passo è quello di percepire accuratamente le emozioni; - il secondo passo prevede l'utilizzo di emozioni per promuovere il nostro pensiero e l'attività cognitiva, in modo che le emozioni ci aiutino a privile-giare ciò a cui prestiamo attenzione e a cui reagiamo; - il terzo passo è la comprensione delle emozioni, dato che le emozioni che percepiamo possono veicolare una grande varietà di significati; - l’ultimo passo è la gestione delle emozioni - sviluppare la capacità di regolare le emozioni e rispondere in modo appropriato alle nostre emozioni e a quelle altrui. Ora, parliamo dell’intuizione. Se sul campo delle emozioni la nostra scienza moderna è riuscita a sviluppare una sostanziale comprensione dei processi (come possiamo vedere da quanto abbiamo detto fino ad ora), fino a poco tempo fa, invece, ha disperatamente fallito nello spiegare e comprendere il processo dell’intuizione. La scienza infatti la spiega in questo modo: L'intuizione è la capacità di acquisire conoscenza senza deduzione o l’uso della ragione. Pertanto è spesso concepita come una sorta di percezione in-219 terna, considerata come una vera lucidità o comprensione. Si tratta di un processo, che rimane piuttosto sconosciuto al pensatore stesso. Offre visua-li, intendimenti, giudizi, o credenze che non possiamo in ogni caso verifica-re empiricamente o giustificare razionalmente. Possiamo vedere che queste definizioni non offrono molte spiegazioni, e che, per ottenerle, dobbiamo appoggiarci all’intuito di Helena Petrovna Blavatsky. "Ogni essere umano nasce con il rudimentale senso interno chiamato intuizione, che può essere sviluppato in quello che lo Scozzese conosce come “seconda vista”. Tutti i grandi filosofi, come Plotino, Porfirio, Giamblico impiegarono questa facoltà e insegnarono la dottrina. “C'è una facoltà della mente umana", scrive Giamblico, “che è superiore a tutto ciò che è nato o generato. Attraverso di essa ci è dato di raggiungere l'unione con le intelligenze superiori, di essere trasportati al di là di questo mondo, e condividere la vita superiore e le poteri peculiari delle creature celesti." (Iside Svelata, p. 433-436) “Ognuno di noi possiede la facoltà, il senso interiore, noto come intuizione, ma quanto rari sono coloro che sanno come svilupparla! È, tuttavia, l'unica facoltà per mezzo della quale gli uomini e le cose si vedono nei loro veri colori. Si tratta di un istinto dell'anima, che cresce in noi in proporzione all’uso che ne facciamo, e che ci aiuta a percepire e comprendere i fatti reali e assoluti con molta più certezza di quanto possa il semplice uso dei nostri sensi e l'esercizio della nostra ragione.” (Blavatsky Collected Writings, Volume XI (11), p. 253) “Esiste [lui dice] una facoltà della mente umana, che è immensamente superiore a tutte quelle che sono innestate o generate in noi. Per mezzo di essa possiamo giungere all'unione con intelligenze superiori, trovandoci sollevati al di sopra di questa vita terrena, e condividendo le esistenze superiori e i poteri sovrumani degli abitanti delle sfere celesti. Con questa facoltà 220 siamo finalmente liberi dal dominio del Destino [Karman], e diventiamo, per così dire, arbitri del nostro destino. Perché quando la parte più eccellen-te di noi è piena di energia, e quando la nostra anima si solleva verso essenze superiori piu’ alte della scienza, essa può separarsi da ciò che la tiene legata alla vita quotidiana; scambia la sua esistenza ordinaria con un’altra, e rinuncia alle abitudini tradizionali che appartengono all'ordine esteriore delle cose, per dare se stessa e per mescolarsi ad un altro ordine di cose che regna nel più elevato stato di esistenza ... (Giamblico, De Mysteriis, VIII, 6 e 7.)” (Blavatsky Collected Writings, Volume XI (11), p. 254.) Siamo arrivati ora al punto in cui dobbiamo introdurre la comprensione del ruolo del cuore che viene ulteriormente spiegato da Helena Petrovna Blavatsky nei suoi Scritti esoterici, Istruzione n° 5, nel modo seguente: “Il Cuore è il re del Corpo, il suo organo più importante.” “Ci sono tre principali centri del corpo dell'uomo: il cuore, la testa, e l'ombelico; il Cuore, come detto, è il centro della Coscienza Spirituale; il capo è il centro della Coscienza Psichica; e l'ombelico è il centro della Coscienza Kamica.” “La Coscienza che è solo la Coscienza animale è costituita dalla coscienza di tutte le cellule del corpo, ad eccezione di quelle del Cuore. Perché il Cuore è l'organo della coscienza spirituale ...” “Il cuore è il centro della Coscienza Spirituale, come il cervello è il centro della coscienza intellettuale. Ma questa Coscienza spirituale non può essere guidata da una persona, né la sua energia può essere diretta da lui, fino a quando non è completamente unito a Buddhi-Manas. Fino ad allora, è essa a guidarlo - se è possibile. Cioè, fa sforzi per raggiungerlo, per impressionare la Coscienza inferiore, e questi sforzi sono aiutati dalla sua crescita nella purezza. Quindi i rimorsi per il male fatto, i rimorsi di coscienza, i rimpro-veri per il male, gli incitamenti al bene … Questi vengono dal cuore, non dalla testa. Nel Cuore c’è il solo Dio manifestato; gli altri due sono invisibili. 221 Ed è questo Dio manifestato che rappresenta la Triade, Atma-Buddhi-Manas.” A queste intuizioni si sono ora avvicinati dei ricercatori dell'Istituto di HeartMath e altri che hanno condotto numerosi studi controllati e scientificamente convalidati per più di mezzo secolo e hanno cercato di esplorare scientificamente il ruolo del cuore. Dicono che l'intuizione, questa percezione inconscia spesso viene evidenziata da sottili cambiamenti nelle emozioni e sensibili cambiamenti fisiologici che possono essere rilevati in tutto il corpo, e che al centro di questa capacità c’è il cuore umano, che comprende un certo grado di intelligenza, le cui sofisticatezza e vastità sono ancora oggetto dei loro studi. E sono giunti alla conclusione che questa intelligenza può essere coltivata. Il centro di ricerche dell'Istituto di HeartMath è un centro di primordine riconosciuto a livello mondiale nel campo della fisiologia emozionale, della funzione ottimale, della resilienza e della ricerca nella gestione dello stress. Il centro svolge attività di ricerca di base in psicofisiologia, neuro-cardiologia e biofisica, e studi di outcome in contesti clinici, lavorativi, educativi e militari, spesso in collaborazione con università, centri di ricerca e partner di sistemi di assistenza sanitaria. Questa ricerca ha significativamente mi-gliorato la conoscenza delle interazioni cuore-cervello, della variabilità della frequenza cardiaca (HRV) e della coerenza del ritmo cardiaco, e della fisiologia di apprendimento ottimale e prestazioni. La ricerca era interessata anche a comprendere l'elettrofisiologia dell’intuizione e ad esplorare come siamo tutti globalmente interconnessi in un livello profondo e fondamentale, tramite campi elettromagnetici e bio-campi. Esaminiamo ora alcuni dei loro risultati. I ricercatori dell'Istituto di HeartMath affermano che: “La nostra ricerca e quella degli altri indica che il cuore è molto più di una semplice pompa. Il cuore è, infatti, un centro di elaborazione delle informazioni molto complesso ed auto-organizzato, con un proprio “cervello” funzionale che comu-222 nica con il cervello cranico e lo influenza attraverso il sistema nervoso, il sistema ormonale e altri percorsi. Queste influenze incidono profondamente sulle funzioni cerebrali e sulla maggior parte dei principali organi del corpo, e in ultima analisi determinano la qualità della vita.” Il campo elettromagnetico del cuore è di gran lunga il campo ritmico più potente prodotto dal corpo umano – non solo avvolge ogni cellula del corpo ma si estende in tutte le direzioni nello spazio intorno a noi. Il campo cardiaco può essere misurato da dispositivi sensibili a diversi metri di distanza dal corpo. Dopo approfondite ricerche, uno dei primi pionieri nella neurocardiologia, il dottor J. Andrew Armour, nel 1991 ha introdotto il concetto di un “cervello del cuore” funzionale. Il suo lavoro ha rivelato che il cuore ha un complesso sistema nervoso intrinseco che è sufficientemente sofisticato da qualificarsi come un “piccolo cervello” a sé stante. Il cervello del cuore è una complessa rete di diversi tipi di neuroni, neurotrasmettitori, proteine e cellule di supporto come quelli trovati nel cervello vero e proprio. Il suo elab-orato circuito gli permette di agire indipendentemente dal cervello cranico - per imparare, ricordare e anche sentire e percepire. Il sistema nervoso del cuore contiene circa 40.000 neuroni, chiamati neuriti sensori, che rilevano gli ormoni circolanti e le sostanze neurochimiche e rilevano la frequenza cardiaca e la pressione. Le informazioni ormonali, chimiche, sul ritmo e la pressione sono tradotte dal sistema nervoso del cuore in impulsi neurologici e inviate dal cuore al cervello attraverso vari percorsi afferenti (che vanno al cervello). E 'anche attraverso queste vie nervose che segnali di dolore e altre sensazioni vengono inviati al cervello. Queste vie nervose afferenti entrano nel cervello in una zona chiamata midollo, situato nel tronco cerebrale. I segnali hanno un ruolo regolatorio su molti dei segnali del sistema nervoso autonomo che scorrono dal cervello fino al cuore, ai vasi sanguigni e altre ghiandole e organi. Tuttavia, possono 223 anche finire nei centri superiori del cervello, dove possono influenzare la percezione, il processo decisionale e altri processi cognitivi. I percorsi di comunicazione neurale tra il cuore e il cervello. Il sistema nervoso intrinseco del cuore è formato da gangli che contengono neuroni a circuito locale di vari tipi, e neuriti sensoriali che sono distribuiti in tutto il cuore. I gangli intrinsechi elaborano ed integrano le informazioni che arrivano dal sistema nervoso estrinseco e dai neuriti sensoriali del cuore. I gangli cardiaci estrinsechi, situati nella cavità toracica, hanno collegamenti diretti con organi come i polmoni e l'esofago e sono anche indirettamente collegati tramite il midollo spinale a molti altri organi, compresi la pelle e le arterie. L’informazione parasimpatica “afferente” (che scorre al cervello) viaggia dal cuore al cervello attraverso il nervo vago fino al midollo, dopo aver attraversato il ganglio nodoso. I nervi afferenti simpatici prima si col-legano ai gangli cardiaci estrinsechi (che sono anche un centro di elaborazione), poi al ganglio della radice dorsale e al midollo spinale. Una volta che i segnali afferenti raggiungono il midollo, viaggiano alle aree sottocor-ticali (talamo, amigdala, ecc) e poi alle aree corticali. Un altro componente del sistema di comunicazione cuore-cervello è stato scoperto da ricercatori che studiavano il sistema ormonale. Il cuore è stato riclassificato come una ghiandola endocrina o ormonale, quando, nel 1983, è stato isolato un ormone prodotto e rilasciato dal cuore chiamato fattore natriuretico atriale (ANF). Questo ormone esercita i suoi effetti in modo molto ampio: sugli stessi vasi sanguigni, sui reni e le ghiandole surrenali e su un gran numero di regioni regolatorie nel cervello. Ancor più recentemente, si è scoperto che il cuore secerne anche l’ossitocina, comunemente denominata “ormone dell’amore” o “ormone dei legami personali”. Al di là delle sue funzioni ben note durante il parto e l'al-lattamento, recenti prove indicano che questo ormone è anche coinvolto 224 nella conoscenza, nella tolleranza, nell'adattamento, nei complessi compor-tamenti sessuali e materni, nonché nell'apprendimento di temi sociali e nella nascita di legami di coppia duraturi. Sorprendentemente, le concentra-zioni di ossitocina nel cuore sono alte quanto quelle trovate nel cervello. Permettetemi ora di presentarvi brevemente alcune altre ricerche e scoperte. Interazioni testa-cuore Tradizionalmente, lo studio di percorsi di comunicazione tra la "testa" e il cuore è stato affrontato da una prospettiva piuttosto unilaterale, con gli scienziati che si sono concentrati principalmente sulle risposte del cuore ai comandi del cervello. Tuttavia, ora è chiaro che la comunicazione tra il cuore e il cervello è in realtà un dialogo dinamico, bidirezionale, continuo, e ogni organo influenza continuamente la funzione dell'altro. La ricerca ha dimostrato che il cuore comunica al cervello in quattro modi principali: neurologicamente (attraverso la trasmissione degli impulsi nervosi), biochimicamente (attraverso ormoni e neurotrasmettitori), biofisicamente (attraverso le onde di pressione) ed energeticamente (attraverso interazioni con i campi elettromagnetici). La comunicazione attraverso tutti questi canali influenza significativamente l'attività del cervello. Inoltre, la ricerca mostra che i messaggi che il cuore manda al cervello possono anche influire sulle prestazioni. Il calcolo di una media dei segnali è una tecnica usata per tracciare i segnali neurali afferenti dal cuore al cervello. L’onda R dell’ECG è utilizzata come una fonte di temporizzazione per i cambiamenti nell’attività cerebrale legati agli eventi, e la forma d’onda che ne risulta è chiamata potenziale evocato dal battito cardiaco. Questo grafico illustra un esempio di forma d’onda del potenziale evocato dal battito cardiaco che mostra l’attività Alfa nell’EEG sincronizzata con il ciclo cardiaco. Questo studio dimostra che l'attività del cervello è naturalmente sincronizzata con quella del cuore, e anche conferma che alterando intenzionalmente 225 il proprio stato emotivo attraverso il focus cardiaco si modifica l’input neurologico afferente dal cuore al cervello. I risultati indicano che l'attività elettrica del cervello diventa più sincronizzata durante gli stati psicofisiologicamente più coerenti. Le implicazioni sono che questa maggiore sincronizzazione può alterare l'elaborazione delle informazioni da parte del cervello durante l'esperienza di emozioni positive. I cambiamenti nella sincronizzazione delle onde Alfa durante l’alta coerenza del ritmo cardiaco. C’è stato un significativo aumento della sincronizzazione del ritmo Alfa all’ECG nella maggior parte dei punti di EEG durante l’utilizzo di un intervento di tipo Cut-Thru (alta coerenza del ritmo cardiaco). Questo studio dimostra che l'attività del cervello è naturalmente sincronizzata con quella del cuore, e anche conferma che alterando intenzionalmente il proprio stato emotivo attraverso il focus cardiaco si modifica l’input neurologico afferente dal cuore al cervello. I risultati indicano che l'attività elettrica del cervello diventa più sincronizzata durante gli stati psicofisiologicamente più coerenti. Le implicazioni sono che questa maggiore sincronizzazione può alterare l'elaborazione delle informazioni da parte del cervello durante l'esperienza di emozioni positive. La variabilità della frequenza cardiaca è una misura delle variazioni battito-a-battito nella frequenza cardiaca. - Pensieri e persino deboli emozioni influenzano l'attività e l'equilibrio del sistema nervoso autonomo (SNA). - L’SNA interagisce con i nostri sistemi digerente, cardiovascolare, immunitario e ormonale. - Le reazioni negative creano disordine e squilibrio nell’SNA. - I sentimenti positivi quali l’apprezzamento creano maggior ordine ed equilibrio nell’SNA, con conseguente aumento dell’equilibrio del sistema ormonale e immunitario e una più efficiente funzione cerebrale. 226 È stato dimostrato in una serie di studi che in stati di stress mentale o emotivo, vi è un aumento dell'attività simpatica e una diminuzione dell’attività parasimpatica. Ciò si traduce in un maggiore sforzo sul cuore e sul sistema immunitario e ormonale. L’aumento dell'attività simpatica è associata ad una minore soglia di fibrillazione ventricolare ed un aumento del rischio di fibrillazione. Invece, un aumento dell'attività parasimpatica protegge il cuore. Il ramo simpatico accelera la frequenza cardiaca, mentre quello parasim-patico la rallenta. La variabilità della frequenza cardiaca è dovuta all'interaz-ione tra i due rami del sistema nervoso e i segnali afferenti inviati dal cuore al cervello (rete barorecettoriale). I sistemi mentali ed emotivi Fin dagli antichi Greci, il pensiero e i sentimenti umani, o intelletto ed emozione, sono stati considerati delle funzioni separate. Questi aspetti contra-stanti dell'anima, come i Greci li chiamavano, sono stati spesso rappresen-tati come l’essere impegnati in una costante battaglia per il controllo della psiche umana. Nella visione di Platone, le emozioni erano come dei cavalli selvaggi che dovevano essere domati dall'intelletto. L'ultima ricerca nel campo delle neuroscienze conferma che l’emozione e la cognizione possono essere considerati funzioni o sistemi separati ma in-teragenti, ciascuno con la sua peculiare intelligenza. La ricerca mostra che la chiave per il successo dell+integrazione di mente ed emozioni risiede nella crescita di una funzione ordinata ed armonica in entrambi i sistemi e nel metterli in fase tra loro. Mentre la comunicazione bidirezionale tra il sistema cognitivo e quello emozionale risiede nei collegamenti interni al cervello, le effettive connes-sioni neurali che vanno dai centri emozionali ai centri cognitivi sono maggiori di quelle che vanno in senso contrario. Questo va in qualche modo a spiegare l'enorme potenza delle emozioni, se paragonate al pensiero da solo. 227 Una volta che l'emozione è vissuta, diventa un potente motivatore di com-portamenti futuri, influisce sulle azioni compiute momento per momento, sugli atteggiamenti e sui risultati a lungo termine. Le emozioni possono facilmente imbattersi in eventi banali al di fuori della nostra consapevolezza, ma le forme non-emozionali di attività mentale (come il pensiero) non spostano così facilmente le emozioni del paesaggio mentale. Allo stesso modo, l’esperienza ci ricorda che i pensieri più pervasivi - quelli rimossi meno facilmente - sono tipicamente quelli che sono alimentati da una maggiore intensità di emozioni. Dato che le emozioni esercitano un’influenza così forte sulla attività cognitiva, si è scoperto che intervenire a livello emotivo è spesso il modo più efficace per avviare un cambiamento nei modelli e nei processi mentali. Coerenza I ricercatori all'Istituto di HeartMath usano il termine "coerenza" per indicare lo stato di armonia o la stabilità di tutto il sistema del corpo umano. La definizione più comune di coerenza è “la qualità di essere logicamente integrati, compatti e intelligibili”. La coerenza nel linguaggio comune significa anche correlazione, lo stare attaccati insieme / la connessione, la compattezza di un sistema. Essi descrivono le emozioni positive, come l'amore o l’apprezzamento, co-me stati coerenti perché generano la coerenza nel modello del ritmo cardiaco. Sentimenti negativi come la rabbia, l’ansia o la frustrazione sono esempi di emozioni che portano a stati incoerenti e riflettono incoerenza nei modelli ritmici del cuore. La coerenza fisiologica si riferisce al grado di ordine, armonia o stabilità nelle forme d’onda che riflettono l’attività ritmica di un qualsiasi sistema fisiologico per un certo periodo. È interessante notare che hanno scoperto che quando le persone sono emotivamente coerenti, tende ad esserci un più alto grado di coerenza che si riflette naturalmente all’interno del modello della forma d’onda del ritmo cardiaco, che tende ad aumentare la coe-228 renza tra i modelli ritmici prodotti dai diversi sistemi oscillatori fisiologici come la sincronizzazione e il trascinamento tra ritmo cardiaco, ritmo respi-ratorio e le oscillazioni della pressione sanguigna. La coerenza fisiologica è uno stato caratterizzato da: - Alta coerenza del ritmo cardiaco – modello ritmico sinusoidale. - Aumento della sincronizzazione cuore-cervello e miglioramento della funzione cognitiva. - Aumento dell’attività parasimpatica. - Aumento di trascinamento e sincronizzazione tra sistemi fisiologici. - Funzionamento efficiente e armonioso dei sistemi cardiovascolare, nervoso, ormonale e immunitario. La coerenza psicofisiologica è associata con un elevato grado di efficienza e armonia a livello globale, il che sembra facilitare i naturali processi rigene-rativi del corpo. Se sfruttiamo le emozioni positive per guidare lo stato di coerenza permettiamo che questo emerga naturalmente e ciò ha ripercus-sioni nelle variazioni dell’andamento delle informazioni afferenti prove-nienti dal cuore ai vari centri cerebrali, il che a sua volta aumenta la sincronizzazione e l’armonia tra i sistemi cognitivo, emotivo e fisiologico, con il risultato di avere un funzionamento generale efficiente e armonioso. La coerenza psicofisiologica è uno stato caratterizzato da: - Sostenuta emozione positiva. - Elevata stabilità mentale ed emotiva. - Integrazione costruttiva dei sistemi cognitivo ed emotivo. - Aumento della sincronizzazione e dell'armonia tra i sistemi cognitivo, emotivo e fisiologico. Cerchiamo ora di trovare del riferimento nella Teosofia. 229 “La grande difficoltà da superare è la registrazione della conoscenza del Sé Superiore sul piano fisico. Per farlo, il Cervello fisico deve essere svuotato di tutto, tranne che della Coscienza Superiore. Quando il Cervello viene svuotato, può arrivare un’immagine dal Cuore e questa viene mantenuta ... Per acquisire potere di concentrazione, il primo passo è quello dello svuotamento. Poi segue per gradi la coscienza, e alla fine il passaggio tra i due stati diventa così rapido e semplice da essere quasi inosservato. Chiunque possa fare questo a suo piacimento è diventatre un Adepto, e può “im-magazzinare la conoscenza che ottiene nella sua memoria fisica”. ... Questa è la funzione primaria del Cuore nel corpo umano, e la sua relazione al cervello, che, nel complesso, “è il veicolo del Manas inferiore, incoronato nel Kama-Rupa”. (Collected Writings, vol. XII, pp 694-97) L'AMORE è stato descritto da Helena Petrovna Blavatsky come “l’assenza di ogni rancore, egoismo, carità, benevolenza verso tutti gli esseri viventi. I poteri e le forze dello spirito si prestano solo a quelli perfettamente puri di cuore - e questa è la MAGIA DIVINA”. I risultati degli studi di ricerca confermano la tesi che gli individui possono ottenere un controllo più consapevole sul processo di creazione di una maggiore coerenza all'interno e tra i sistemi mentali ed emotivi. Questo, a sua volta, può portare ad una maggiore coerenza fisiologica, che si manifesta come una funzione più ordinata ed efficiente nei sistemi nervoso, cardiovascolare, ormonale e immunitario. Strumenti che migliorano le prestazioni umane Con i livelli di stress in continuo aumento in tutto il mondo, la gente sta diventando sempre più consapevole non solo degli effetti a lungo termine dello stress, ma anche di come le emozioni non gestite compromettano la qualità della propria vita quotidiana, limitando la lucidità mentale, la produttività, l’adattabilità alle sfide della vita e il godimento dei suoi doni. Freeze-Frame - Interrompe lo stress spostando la percezione nel momento e arresta o impedisce la risposta allo stress fisiologico. Freeze-Frame, per-230 mette alle persone di non dover drenare le reazioni mentali ed emotive del momento spostando la loro attenzione dalla mente alla zona attorno al cuore e di auto-generare un sincero stato di sensazioni positive come l'apprezzamento, l’amore o l’attenzione verso l’altro. Questo processo impedisce o inverte la normale risposta distruttiva del corpo allo stress, e cambia le risposte del corpo inviate al cervello, arrestando in tal modo il logoramento e le lacerazioni a livello fisiologico e psicologico. Heart Lock-In - Promuove stati sostenuti di coerenza psicofisiologica e costruisce, come nuovo punto di riferimento, una maggiore efficienza fisiologica, acutezza mentale e stabilità emotiva. La tecnica del Heart Lock-In favorisce la rigenerazione fisica, mentale ed emozionale. Essa consente alle persone di “bloccare” gli stati emotivi positivi associati al cuore in modo da incentivare la loro energia, aumentare la pace e la lucidità e riqualificare efficacemente la loro fisiologia per sostenere lunghi periodi di funzionamento coerente. Con la pratica costante, il Blocco del Cuore facilita la creazione di nuovi modelli di riferimento che promuovono una maggiore efficienza fisiologica, lucidità mentale e stabilità emotiva come una nuova base o una norma. La tecnica prevede di concentrare l’attenzione di ciascuno sulla zona intorno al cuore e di sperimentare un sincero stato di sentimenti positivi di amore o apprezzamento. Questo processo può essere facilitato dalla musica appositamente composta per migliorare l’equilibrio mentale ed emotivo. Cut-Thru - Spegne i modelli di pensiero ricorrenti e intrusivi e le emozioni (ad esempio ansia, depressione, sopraffazione) e rafforza le percezioni più positive e le efficienti risposte emotive. Il Cut-Thru è uno strumento proget-tato per affrontare reazioni emotive negative ricorrenti e modelli, a volte indicati come “anelli di pensiero” o “memorie emozionali” negativi. Proprio come i movimenti fisici (come camminare, guidare, e così via) diventano “stereotipati” e automatici grazie proprio alla ripetitività, così lo diventano anche le risposte e gli atteggiamenti mentali ed emotivi. Spesso, questi vecchi schemi mentali ed emozionali continuano ad essere attivati anche 231 se sono datati ed inadeguati alle circostanze attuali. La tecnica Cut-Thru aiuta le persone a spostare la loro tipica risposta “del momento” a fattori di stress da negativa a neutrale o addirittura positiva. È nostro parere che questo processo facilita la ristrutturazione dei circuiti mentali ed emozionali, rafforzando percezioni più positive e risposte emotive efficaci. Esercizio della coerenza Focalizzate l’attenzione sulla zona intorno al vostro cuore, al centro del vostro petto. Mantenete la vostra attenzione sul cuore e mentre respirate, immaginate che il vostro respiro passi dentro e fuori, attraverso il vostro cuore. Inspirate quando la palla va su e espirate quando la palla va giu. Provate di sentire una sensazione positiva di cura che avete per qualcuno o per qualcosa; un sentimento di apprezzamento per le buone cose nella vostra vita. 232 Patrick Gillman Bowen - La via occulta Conferenza Cervignano, 13. dicembre 2019 Tradotto con aiuto di Franco Di Lodovico Introduzione Cari amici, intendo presentarvi oggi il libro di Patrick Gillman Bowen La via occulta, un autore e un libro che non è particolarmente conosciuto nei circoli della Società Teosofica. Perché sia così diventerà chiaro nel corso della mia presentazione. Biografia Patrick Gillman Bowen è nato il 29 giugno 1882 a Kenmare, Irlanda. Era il figlio più giovane di Robert Bowen, un gentiluomo di campagna, allievo personale di Madame Blavatsky, che ha scritto le parole inestimabili d’or-ientamento per gli studenti della Dottrina Segreta, che sono contenute nell’ opuscolo Come studiare la Teosofia. Il capitano P. G. Bowen era destinato a una carriera scolastica, ma, avendo antipatia per questa prospettiva, ha lasciato l’Irlanda per Africa del Sud, dove divenne attaccato al Dipartimento Intelligenza della polizia militare Sudafricana. Fu durante questo periodo che ha acquisito il profondo 233 interesse per i dialetti nativi e modi di pensare che formano la somma del suo lavoro negli anni successivi. Ha trascorso oltre vent’anni in Africa e la sua attitudine per le lingue native lo mise in contatto con i veri dominatori delle tribù. Così incontrò un Berbero dall’Atlas, un maestro iniziato, Mehlo Moya ed è stato ammesso nella sua Fratellanza Occulta. I gradi più elevati di realizzazione tra di loro sono stati parlati come “coloro che sanno”, e sopra di questi, all’apice della organizzazione gerarchicamente ordinata, dicevano che ci sta “L’Antico”. P. G. Bowen fu permesso di copiare e pubblicare tre frammenti, tradotti da un documento scritto in un’arcaica lingua Bantu (Isinzu), che compongono il libro The Sayings of the Ancient One e rispecchiano il riconoscimento, il progresso e l’evoluzione dell’anima umana. Cosi rappresentano la porta d’accesso alla Via per tutti gli studenti che cercano la Verità, senza allon-tanarsi nei percorsi strani o psichici. E’ di particolare interesse che questi frammenti indicano una connessione e l’origine comune con la fonte da cui derivano tutte le tradizioni esoteriche. P. G. Bowen ritornò in Irlanda nel 1922 ed è stato nominato da George William Russell (AE) alla Presidenza della Hermetic Society di Dublino, fondata nel 1885 come filiale di London Hermetic Society di Anna Kingsford, e che divenne centro del rinascimento letterario irlandese. P. G. Bowen ha pubblicato La via occulta nel 1933 proprio su richiesta di AE e scomparve dieci anni dopo, il 30 luglio 1940. Qualunque cosa egli scrisse sembra di essere spiritualmente carico e con-temporaneamente intensamente pratico; come lui dice di tutte le opere ispirate: “Esse non sono semplici guide che offrono configurazioni dell’universo, ma sono campi d’esperienza su quali si può esercitare la coscienza, e così acquisire una conoscenza diretta delle leggi della natura universale”. 234 Bibliografia The Occult Way - corso nell’occultismo pratico in sette lezioni come insegnato nelle scuole di mistero antico. The Occult Way - Part II - risposte alle domande degli studenti. The Sayings of The Ancient One - include tre lezioni tratte da un volume di scritture mistiche antiche Isinzu. The Way of A Pilgrim - Part I - selezione dalle lettere scritte agli studenti sulla dottrina di reincarnazione. The Way of A Pilgrim - Part II Hatha Yoga - sulla scienza occulta della salute. The True Occult Path - un gioiello classico della letteratura occulta. The Groundwork in Practical Occultism The Significance of Ceremonial The Ancient Wisdom in Africa Letter to a Student The Avatar Skandas Tutte le pubblicazioni sono disponibili presso: S. Reed Gwel-an-Ross Beacon Road Foxhole, Cornwall. PL26 7UQ Phone 01726 824386 and 0780 107 5126 E erano uma volta presenti sullo sito web di Gunnar Larson: http://www.gunnarlarson.se/wr1.htm 235 Il libro: La via occulta Siccome in una breve conferenza non sarà possibile presentare al completo i passaggi descritti nel libro, vi offrirò, come una guida all’inizio della cias-cuna lezione, il suo contenuto dettagliato. Chiarimento del suolo Sette lezioni di Occultismo Pratico / Lezioni rivolte a Studente / Chi è lo Studente / Regole per lo Studente / Origine delle Lezioni / Terminologia delle Lezioni – Glossario. Nel primo capitolo della Via Occulta P. G. Bowen s’impegna di chiarire a qui il libro è destinato, il quale è il suo scopo, e presenta quale atteggiamento dovrebbe prendere il lettore-studente di essere in grado di applicare con successo la conoscenza pratica offerta. A chi è dedicato il libro? Le sette lezioni numerate sono dedicate all’aspirante che vuole prepararsi seriamente per la via del discepolo, ma che, in assenza di un’assistenza autorevole, non è in grado di comprendere e ancor meno di utilizzare le regole che sono presenti nei lavori classici dell’occultismo come Luce sul Sentiero, Bhagavad Gita, La Voce del Silenzio e altri scritti dello stesso rango. Non è scritto per uno studente più avanzato che ha da solo trovato la via o attratto verso se stesso un insegnante esperto: colui non ha bisogno d’istruzioni di base. E non è scritto neanche per un’studente che è ancora legato a una certa autorità, perché sostituirla con un’altra non servirebbe a niente. Le lezioni sono per lo studente, che ha ancora una mente aperta, anche se ha seguito molte guide, raccolto l’abbondanza d’informazioni occulte e costruito una certa concezione dei mondi interni e della via che porta a loro. Lo scopo del libro Lo scopo del libro è quello a guidare verso gli inizi di un modo di vita, che ci porterà, se sarà diligentemente seguito, a passo a passo in una posizione nella quale saremo in grado da scoprire per se stessi tutta la verità sulla vita della quale avremo mai bisogno o saremo in grado di usare. 236 L’andatura necessaria Rinviate ogni desiderio di essere dotti e pensate solo all’apprendimento. La conoscenza è co-esistente con la vita. La vita è eterna, perciò lo studio non finisce mai. Fate tutto il possibile per ritrovare il vostro “stato di bambino che avete perso.” Il prerequisito per il successo Il primo passo verso il successo in qualsiasi compito è di, anche prima dell’effettiva entrata, considerare tutto ciò che si può conoscere sulla sua natura e la natura dello sforzo richiesto. Questo passo è completato solo dopo che l’uomo considera attentamente la sua natura e decide, nella luce delle conoscenze acquisite, se ha il potere sufficiente e soprattutto la volontà d’eseguire ciò che lavoro richiederà da lui. Lo salto in lavoro, senza tali esa-minazioni precedenti, significa aumentare significativamente la possibilità di fallimento, che naturalmente e inevitabilmente accompagna tutti gli sforzi umani. E’ se questo è vero per quasi ogni compito, che deve essere eseguito nel mondo quotidiano, allora questo è ancor più vero per quello che si trova nel regno occulto. La fonte delle lezioni In alcune lezioni possiamo discernere alcune delle idee e delle pratiche che sono associate con Raja joga. Altre (soprattutto nella quarta lezione) sarebbe difficilmente collegare con qualsiasi altra fonte che con la Cabala ed il suo simbolo, L’albero della Vita. Certe lezioni puntano all’origine nella filosofia d’arhati o teosofia della H. P. Blavatsky; e altre ancora sui misteri antichi e druidismo. Il sistema delineato non appartiene a nessuna delle comunemente conosciute e classificate scuole d’occulto. La base generale deriva dal sistema, che era seguito da un cerchio nascosto di studenti d’occultismo, il membro laico o esterno del quale era P. G. Bowen. I centri di lavoro di questo cerchio si trovavano in Medio Oriente. Esso non si basava su alcuna specifica 237 tradizione, pero il suo approccio potrebbe essere, senza imprecisioni in-debite, chiamato ERMETICO – rendendosi conto che la “filosofia ermetica”, secondo le parole di un fratello maggiore, è un “oceano sconfinato della Verità, il punto focale nel quale è incanalata e nel quale incontriamo ogni fiume, ogni flusso – indipendentemente se la sua origine sia a ovest, est, nord o sud”. Perciò P. G. Bowen disse: “Vorrei tanto che sarebbe chiaro che non sono il creatore del materiale raccolto, ma piuttosto un interprete e perciò accetto soltanto tale responsabilità”. Glossario P. G. Bowen ha spiegato che a causa dell’ignoranza degli importanti lavori dell’occultismo non gestiva la terminologia occulta, che detiene la maggio-ranza degli studenti occidentali, così che ha dovuto sviluppare la sua propria. Perché quando si scrive su occultismo, naturalmente, non si può evitare termini specifici, ma è anche molto difficile d’evitare che questi possono degenerare in semplici etichette. Pertanto, in queste lezioni usa soltanto parole inglesi, aggiungendo il vocabolario, che, se si esamina con attenzione, elimina in gran parte le difficoltà terminologiche. Si deve capire che i sensi che sono attribuiti a diverse espressioni si riferiscono soltanto a quelle che sono in uso da P. G. Bowen in questo libro. Un esempio: ESISTENZA (essere) Lo stesso come la VITA. Essere (esistenza) La completa o la vera natura dell’umo o di qualsiasi entità. essere (esistenza) Il significato quotidiano. 238 Lezione I – La fondazione filosofica L’ASSOLUTO – La VITA, la radice dell’Esistenza – ETERNO DIVENIRE / TRINITA’ DIVINA - L’uomo Simbolo della Vita / Suggerimenti conclusivi e Mantra. La prima premessa della Filosofia Occulta, sia essa orientale o occidentale, è l’ASSOLUTO. Purtroppo sembra che gli studenti e persino coloro che si sono assegnati il compito di insegnare hanno in genere una comprensione molto scarsa del vero significato del termine. L’unica affermazione possibile che è ASSOLUTA e che può essere fatta in relazione alla VITA e tutto ciò che è incluso in questo termine è che essa È. Il principio di È-ITÀ è ASSOLUTO. HP Blavatsky afferma che ESSERITÀ, anziché ESSERE, è SOLO ASSOLUTO. È-ITÀ è l'unico principio in tutta la vita che non può in alcun modo essere riconfigurato, eliminato, sostituito con nient’altro o realizzato completamente a prescindere dalle cose che SONO, dalla vita che È. L’uomo può solo ripetere ciò che HP Blavatsky ha detto: “Apri gli occhi e controllate voi stessi il fatto”. Pertanto, È-ITÀ, l'UNICO ASSOLUTO, lei non spiega e non ha bisogno di essere spiegato. Quando questo concetto di ASSOLUTO è pienamente compreso semplicemente come un È-ITÀ, serve allo Studente nel modo più pratico: rimuovere dalla mente una volta per sempre l’ombra oscura della credenza in un “Creatore” cosmico, offrendo così un colpo fatale al potere dell'autorità per cui la fede in un Dio separato è la radice. Quando si sposta dall’ASSOLUTO, che È, sulle cose che sono, Bowen da prima discute ciò che è la radice o noumeno dell’esistenza universale. Si tratta d’ESSERE astratto che lo denomina semplicemente la VITA, perché il termine ESSERE può rapidamente portare a malintesi. La VITA è l’infinito ed eterno essere, non un essere, e neanche la gerarchia collettiva degli esseri, che consistono l’universo manifesto. La VITA ha un’unica proprietà - che diciamo esiste in sé - la qualità di ETERNO DIVENIRE. Nella sua grande opera, La Dottrina Segreta, HP Blavatsky parla di questo ETERNO 239 DIVENIRE come un “MOVIMENTO eterno e perpetuo” chiamato “il Grande Respiro” nell’occultismo orientale. E questo “Movimento eterno e perpetuo” si rivela nella comparsa senza fine di aspetti della VITA che tra-scendono nella VITA stessa. L’ultima REALTÀ in quale passano e si perdono tutte le apparenze è la VITA. La VITA in sé, è la comparsa eterna dei suoi aspetti che stanno scomparendo eternamente in noumeno, è ETERNO DIVENIRE, il “Movimento eterno e costante” dell’attuale UNIVERSO. La VITA è; pero si manifesta solo nella sua unica capacità ETERNO DIVENIRE, che è ESSO STESSO. Il modo più metafisico di avvicinarsi a questo oggetto è questo: l’ESSERE (o qualsiasi Essere) nell’analisi metafisica finale è costituito da tre elementi, nessuno dei quali ha una manifestazione indipendente e non può essere riconosciuto se non in relazione agli altri due. Questi tre elementi sono COSCIENZA, ENERGIA e SOSTANZA. Tutti e tre esistono in ogni cosa, in ogni aspetto della VITA. Nel tentativo di esprimere un concetto essenzialmente inespressivo, i Maestri delle Scuole dei Misteri del Mondo del Mediterraneo perduto descris-sero questa composizione incondizionata come una VIBRAZIONE metafisica che si svolge al di fuori dello Spazio e del Tempo, dove gli elementi in-condizionati, COSCIENZA e SOSTANZA, si sostituiscono costantemente a vicenda, mentre ENERGIA è la VIBRAZIONE stessa. Gli stessi Maestri e i loro successori, gli Adepti Ermetici, chiamarono anche questa VIBRAZIONE la DIVINA TRINITÀ, mentre i loro fratelli in Estremo Oriente l’avevano denominato semplicemente QUELLO. La mente umana può concepire questa DIVINA OPERAZIONE solo come l’avvolgimento continuo ed eterno della COSCIENZA luminosa nel corpo della SOSTANZA oscura, e come una partenza continua ed eterna della SOSTANZA oscura nell’abbraccio della COSCIENZA luminosa. Se lo ridu-ciamo ai termini della Coscienza del Tempo, “Azione Divina” si manifesta 240 in un modo già implicito, come manifestazione dell’Eterno-divenire, parte di cui e anche l’uomo stesso. La VIBRAZIONE DIVINA è ovunque; una persona con sensi risvegliati può ovunque e permanentemente percepire il corpo scintillante della Coscienza, che sprofonda nel corpo della Sostanza e che poi risorge da essa nella forma radiosa del Bambino, la CONOSCENZA. La VITA parla all’uomo eternamente della sua natura attraverso i suoi mille aspetti, ma parla in modo più chiaro e inconfondibile proprio attraverso il suo proprio Essere umano. L’uomo ha sempre vicino a se un simbolo costante di VITA infinita, eternamente immutabile, ma eternamente mute-vole nelle sue qualità manifestanti. Sebbene non lo conosce, ogni volta che pronuncia le parole magiche: “Io SONO Io”, proclama: “IO (la VITA) SO-NO Io (quando questo aspetto diventa lui stesso)” che è lui stesso questa VITA. Bowen conclude questa lezione affermando che la conoscenza delle dottrine occulte non può essere ottenuta dalle loro presentazioni o sulla base della conclusione sulla loro natura, ma attraverso lo studio della VITA immutabile nel ETERNO DIVENIRE. Lezione II – La fondazione pratica La prima Prova / Auto-esaminazione / Potere che Muove / Difficoltà iniziali / Abitudini - (a) abitudini inconsce, (b) abitudini semi-cosci, (c) abitudini consce / Psicoanalisi / Appetiti / Virtù e Vizio / Mantra conclusiva. Si dice che la VIA riposa nel SE. La scala su cui sale l’aspirante è quindi nel Sé e la base su cui si poggia è il sé. L’avventuriero non ha altra sicurezza o certezza se non quella che egli stesso si fornisce attraverso le prove attentamente pianificate e usate con pazienza. Si può veramente dire che l’auto-test è l’inizio e la continuazione della progressione verso la VIA OCCULTA, non ha fine, perché il Sé che mette alla prova il se cresce e cambia attraverso lavoro, e allo stesso tempo cambia ciò su cui lavora. 241 DOMANDA I: Accetto il fatto che l’Essere Umano sin possa perfezionare? Se non potete dire di sì a questa domanda con certezza, allora questo indica che vi manca il fondamento filosofico che dovrebbe fornire la prima lezione. DOMANDA II: Con quale motivo cerco la VIA? Risposta: perché “voglio raggiungere la perfezione”. DOMANDA III: Cos’è la perfezione? Risposta: “La perfezione è unione con l’ESSERE DIVINO”. DOMANDA IV: Cos’è la VIA? Risposta: “La VIA è la VITA, l’ETERNO DIVENIRE. Quindi, se ora ripetiamo ora, “Con quale motivo cerco la VIA?”, La risposta potrebbe essere: “Voglio essere la VIA”, o, più chiaramente, “Voglio essere l’ETERNO DIVENIRE.”. Quando abbiamo realizzato la natura del compito che abbiamo scelto e la direzione in cui si trova il nostro campo di attività, abbiamo conquistato l’adeguatezza di due Elementi della VITA - La COSCIENZA e la SOSTANZA, i suoi negativi. Per qualificarsi per il movimento verso il nostro compito, dobbiamo adesso conquistare anche l’adeguatezza del terzo Elemento, l’ENERGIA, che è il Potere dell’interesse. In questo studio possiamo essere facilmente trascinati dall’interesse che in nessun modo e l’interesse per il lavoro vero e proprio, ma piuttosto il desiderio di una o altra specie di premio, che secondo nostra opinione seguita presentato sforzo. Se questo è il caso anche con noi, i nostri sforzi non ci condurranno sulla vera VIA, ma ci piuttosto allontaneranno da essa. Nel nostro Essere c’è una legione di sé inferiori, ognuno dei quali lotta costantemente per mantenere la propria esistenza e per rafforzarsi soggiogando il rivitalizzante Potere di Interesse. Da questi violenti asserviti genitori ad-dottivi non possiamo sfuggire se non attraverso un implacabile osservazione e continua interrogazione di se stessi. 242 Il GRANDE LAVORO di raggiungere cosciente unità della vita cosciente con la VITA, con l’ETERNO DIVENIRE. , richiede la trasformazione delle masse turbolenti dello sé inferiore in un esercito disciplinato, completamente subordinato al Sé Superiore, testimone e simbolo del unico vero SÉ. Inizia con la prima domanda rivolta dall’Essere Superiore dell’Aspirante verso il basso e termina con quello che gli Antichi Maestri chiamavano lo stato di SEMPLICITÀ - uno stato simboleggiato dalla formula: “Io SONO Io”. In questo stato di SEMPLICITÀ il Sé si identifica con SE in suo unico aspetto l’ETERNO DIVENIRE, nel noumeno del’ Essere disciplinato che una volta era disorganizzato sé inferiore. Come assicurarsi che l’attuale Sé Osservatore sia veramente il Sé Superiore, e non il mascheratone, è un problema che affligge molti Studenti. C’è una sola risposta possibile: non c’è certezza nell’intero universo fuori del SÉ PIÙ ALTO. Non cercate certezza, perché questo è una ricerca di ricompensa e significa vivere nel Tempo, non nell’Eternità. Il Sé Osservatore momentaneo non è mai il vero SE, poiché SE è la VITA che esiste ma non è rivelata. Il Sé Osservante è, dal momento della sua nascita, solo un riflesso, una testimonianza e un simbolo di VITA, che è una LUCE infinita, e che immediatamente, quando diventa attiva, entra nell’ombra, nella fase del suo unico attributo, l’ETERNO DIVENIRE. Come tale, diventa immediatamente l’oggetto dell’osservazione e della ricerca di un altro e più profondo Sé; e da questa comprensione nacque l’antica CHIAVE Ermetica verso la progressione occulta, che potremmo descrivere come segue: “INTERVISTATE L’INTERVISTATORE, OSSERVATE L’OS-SERVATORE, GIUDICATE IL GIUDICE”. Questa CHIAVE ermetica, se usata correttamente e diligentemente, aprirà qualsiasi porta che chiuda la strada allo Studente. Ma prima che possiamo veramente diventare bravi nell’usarlo, abbiamo molto lavoro da fare e superare molti problemi. 243 Sono poche le persone che credono che l’espansione della coscienza possa essere accompagnata da una varietà di pericoli, perché pochi comprendono che pensieri e sentimenti sono esseri attivi, i sé viventi, ciascuno dai quali cerca di governare l'Essere e di catturare il Sé Superiore che altrimenti si ritirerebbe dalle loro insidie in unione con la VITA. Di seguito, l’autore delinea la gerarchia di sé inferiori - paure, odi, orgoglio spirituale, abitudini - e modi in cui imparare a gestirli. Lezione III – Le dieci virtù Informazione invece di Conoscenza / Carattere del vero Maestro / Obbligo dello Studente / Dovere del Maestro / Occultismo, la Scienza della Vita / Dieci Virtù: la pratica, il primo passo / Immaginazione e il suo uso / Il problema di Innocuità / Il problema della Veracità / Il problema della Giustizia / Osservazioni sui tre problemi / La Virtù della Purezza / La Virtù dell’Affidamento a se stesso / La Virtù della Carità / La Virtù della Contentezza / La Virtù della Discriminazione / La Virtù della Semplicità / La Virtù della Resa di se stesso / Consigli e avvertenze / Mantra conclusiva. L’informazione non è Conoscenza, ma un mezzo attraverso il quale è possibile acquisire Conoscenza. La conoscenza non è SAGEZZA, ma è stata chiamata la scala della SAGEZZA, e la SAGEZZA è l’obiettivo del Discepolo. La scala della Conoscenza non è già pronta e appoggiata per uso da parte del Novizio: lui la deve preparare da solo, con dolore e fatica. Il materiale con cui lui la costruisce è l’ esperienza. I fatti e le idee che gli vengono dal suo insegnante sono solo campi specifici di esperienza che, se attentamente studiati, producono risultati che, se assorbiti, sono la Conoscenza, il Corpo dell’Essere Reale. Studiate quest’antica Chiave della Saggezza: “Niente è falso, niente è vero; tutte le cose che esistono, sono soltanto la maschera della Verità; non accet-tate nessuna cosa; non rifiutate nessuna cosa; imparate dallo studio di tutte; ma soprattutto imparate dal quello che Studia.” Il Gran Maestro HP Blavatsky una volta definì il Vero Occultismo come: “LA SCIENZA DELLA VITA: L’ARTE DELLA VITA”. E se l’arte di suo-244 nare uno strumento musicale non può essere perfezionata ascoltando la teoria musicale e osservando la musica di un musicista, allora anche l’Arte della Vita non può essere appresa di seconda mano. Una volta stabilito un solido fondamento, l’aspirante dovrebbe iniziare tentativi più specifici e concreti di vivere in conformità con le Leggi della Vita. Vivere secondo queste leggi significa vivere in virtù. E per questo, gli Uomini Saggi d’Oriente hanno scritto che prima di ogni risveglio di quei poteri nascosti dell’Essere, che sono controllati dall’Adepto e il cui uso rende un uomo più di un uomo, deve essere praticata la pratica di definite Virtù chiave. Le Virtù che caratterizzano il vero Discepolo sono ampiamente elencate nella quella scrittura orientale ispirata, la Bhagavad Gita. Per motivi pratici, di solito sono fuse nelle serie di dieci, dove le seconde cinque assomigliano più ai primi cinque che alle Virtù complete in sé. Cosi abbiamo: (a) - (1) Innocuità, (2) Veracità, (3) Giustizia, (4) Purezza, (5) Fiducia in se stessi; (b) - (6) Carità, (7) Contentezza, (8) Discriminazione, (9) Semplicità, (10) Resa di se stesso. Vivere significa ESSERE. Vivere virtuosamente significa ESSERE virtuoso. “Sono virtuoso?” Lo studente deve porsi questa domanda. Da lui si richiede la risposta che non si basa sulla convinzione, ma sulla conoscenza acquisita con l’esperienza diretta. Condizioni altamente artificiali che circondano l’uomo civile, gli offrono poca o nessuna possibilità di cominciare a rendersi conto delle forze nasco-ste o se che vivono in lui. Nel suo stesso Essere, lo Studente ha a sua disposizione uno strumento che, se usato correttamente, gli offre tutto ciò di cui ha bisogno per il suo apprendimento. Questo strumento è l’ Immaginazione. Questo e la capacità che qualifica la mente per creare immagini degli eventi e condizioni che potrebbero esistere nel presente o nel futuro, o potessero esistito in passato, effettivamente o potenzialmente. L’Immaginazione consente a Se di collegarsi con queste immagini mentali, acquisendo così espe-245 rienze che sono tanto reali e persino più gratificanti di quelle che si possono ottenere in una vita oggettiva. Con suo aiuto Studente può acquisire la conoscenza in pochi anni, spesso anche in pochi giorni o addirittura ore, che l’esperienza oggettiva di molte vite non sarebbe in grado di fornire. Poi l’autore enumera esercizi basati sul richiamo da parte di Studente delle immagini mentali di qualsiasi in situazione, la quale potrebbe affrontare nella vita attuale, e si immagina come è incluso in essa, e si sforza, mentre la sta ricreando, di dimostrare, nel atto e nell’attitudine, una o più delle dieci virtù indicate. Alla fine della presentazione, possiamo analizzare congiuntamente una delle situazioni presentate dall’autore al riguardo. A mio avviso, questi esercizi rappresentano un’enorme opportunità di lavorare insieme nei circoli teosofici, in cui i partecipanti alla luce delle dieci virtù possono affrontare situazioni specifiche - passate o presenti - e trovare azioni appropriate per la loro corretta risoluzione. Lezione IV - L’Equilibrio L’equilibrio dà la libertà / L’equilibrio dà il possesso d’Anima / L’Anima e i suoi analoghi / Il Passo / La Cella / Nascita e rinascita d’Anima / Elementi di manifestazione umana / Commenti sugli Elementi: Se, L’Energia, Sfera d’Ignoranza / Esercizio pratico nel Bilan-ciamento delle Forze / Note sulle Condizioni / Commenti sul glifo dei Poteri d’Essere / Mantra conclusiva. Lo studente vive nell’ETERNO DIVENIRE creando costantemente l’equilibrio dell’Essere nel Se, che e costantemente crollato dai se. Osservate il fenomeno più facilmente rilevabile di tutti, l’attività fisica e identificate quali lezioni può insegnarci. Supponiamo che la parola MOVIMENTO sia un nome per lo SPIRITO (VITA) e pensate di volerlo conoscere nell’unico modo in cui può essere conosciuto, in una forma individuale, che viene chiamata l’ANIMA. Ora osservate il corpo a riposo: il MOVIMENTO non si manifesta attraverso di esso; ma se deve spostarsi da dove si trova in un posto vicino, il MOVIMENTO in esso si manifesterà 246 come un Passo. Supponiamo che emerga il desiderio di muoversi. Le energie del corpo diventano quindi attive in due modi opposti. In primo luogo, c’è un risveglio di energia di carattere positivo o estroverso, che fa alzare e avanzare la gamba, che mette il corpo fuori dell’equilibrio e gli dà un movimento progressivo e discendente che finirebbe con una caduta se non fosse con-trollato. Tuttavia, l’energia opposta di un carattere negativo o restrittivo lo controlla spostando il baricentro del corpo in una nuova posizione, facendo sì che la gamba sollevata venga posizionata in una nuova posizione di riposo, unita dall’altra, ripristinando così l’equilibrio. Il corso della vita o il ciclo completo della vita dalla nascita alla morte di un’entità, che viene chiamata il Passo, si riflette in una varietà di movimenti simili a quello descritto. Questa Idea di Passo, questo Movimento con il Passo, e l’ANIMA che state cercando. Con l’arrotondamento del corpo - la manifestazione fisica del Passo - l’Anima diventa pienamente nota, solo per scomparire, insieme con lo specchio che la ha rivelata, come una visione concreta, ma che sopravvive come Idea astratta, con quale viene d’ora in poi identificato il MOVIMENTO. L'analogia più completa dell’evoluzione dell’anima che questo mondo materiale ci fornisce è lo sviluppo del corpo fisico umano da una singola cellula protoplasmatica. Il ciclo di vita del corpo fisico umano (e di ogni essere) inizia quando gli elementi maschili e femminili si uniscono per creare una cellula fecondata. La vita sotto forma di energia positiva o estroversa e negativa o trattenuta si risveglia in ciò che è stato finora nel regno oscuro e inerte. Necessariamente collegato alle energie della vita, il centro di gravità della cellula, che definirò come il Centro della Vita, si sposta dal suo stato statico verso il polo positivo dell’Essere risvegliato, che procede quindi ad annunciare positivamente la sua vita come cercatore e consumatore di cibo. Al momento opportuno, questa manifestazione positiva raggiunge il suo limite, in cui l’energia negativa diventa dominante; il Centro della Vita associato ad esso oscilla indietro, come nel pendolo, verso il polo negativo dell’Essere, e la cellula esprime negativamente la sua vita quando il cibo 247 viene assorbito. Inizia così la Oscillazione dell’Essere, che è il nome proprio per la manifestazione descritta, e quindi procede attraverso lo sviluppo del corpo cellulare, che provoca e manifesta immediatamente fino a quando l’area, una volta scura e inerte, diventa completamente viva. Quindi Oscillazione dell’ Essere si ferma; Il Centro della Vita diventa equilibrato e pacifico; le Energie positive e negative trovano in lui un punto focale in esso e diventano semplicemente Potenza. Con questo pieno sviluppo, l’entità unicellulare cessa di esistere immediatamente e al suo posto appare un’entità a due celle - in altre parole, una cellula semplice si divide e il corpo in crescita diventa a due cellule. L’equilibrato Centro della Vita di un’entità più primitiva scompare con esso e riemerge subito nella Oscillazione dell’ Essere del suo successore più complesso. E sebbene il Centro della Vita originale e il corpo che ha rianimato in un certo senso siano scomparsi, non è proprio così, dal momento che non solo continuano a vivere in una forma più sviluppata, ma continuano anche a esistere in due aspetti, sotto forma di due nuove cellule e allo stesso livello originale di prima. Pertanto, il Centro della Vita nella cellula e in ogni corpo sviluppato da essa è una vera analogia con l’Anima Umana. I tre Elementi, ognuno dei quali è un’analogia di uno degli ELEMENTI non condizionati della DIVINA TRINITÀ, sono uniti per produrre la manifestazione della VITA chiamata Uomo, che può essere classificata come segue: 1) L’elemento di Coscienza che rappresenta Se 2) L’elemento Energia che rappresenta (a) Forze vitali corporee (b) Emozioni inferiori: Desideri, Passioni, Impulsi (c) Pensieri, Immaginazioni (d) Emozioni più elevate: Istinti Spirituali, Ispirazioni, Intuizioni 3) L’elemento Sostanza che rappresenta “Area dell’Ignoranza” (1) Se: Se è la semplice Coscienza dell’Essere e non ha bisogno di ulteriori definizioni. 248 (2) Energia: come tutte le cose nell’emergente universo della mente, l’energia è positiva e negativa nelle sue manifestazioni. Nel primo aspetto, l’Essere agisce esternamente, alla ricerca dell’ esperienza, del cibo da cui vive e di cui cresce. Nel secondo aspetto, l’azione è diretta verso l’interno e si riflette nell’Essere assorbendo i frutti della sua attività positiva. La forma, quindi, si manifesta quando il Sé si connette con l’Energia e la usa come mezzo per connettersi con la Sostanza. Di conseguenza, in relazione all’umanità, non ci sono forme nel Cosmo al di fuori del Sé. (3) L’Area dell’Ignoranza: il termine il Campo dell’Esperienza deve essere inteso nel senso di tutte le circostanze materiali, i pensieri e le emozioni che condizionano il Sé nella sua ricerca della conoscenza. Tutto ciò che è completamente sconosciuto in un Campo dell’Esperienza , è l’Area dell’Ignoranza. Le condizioni del Campo dell’Esperienza delineano l’Area dell’Ignoranza e sono forme, Energie incarnate, e il campo in sé è Sostanza. Questo concetto può essere difficile da capire perché non è noto, ma se dobbiamo veramente comprendere il processo di evoluzione dell’Anima, allora ci vuole sforzo per afferrarlo. Siamo abituati a pensare sul corpo fisico e ad altri fenomeni oggettivi come materiali e ci piace dimenticare che la Sostanza (che è sullo sfondo o è la base della manifestazione) non è Materia, ma uno dei tre Elementi metafisici dell’Essere, l’opposto della Coscienza, e quindi sconosciuto e inconoscibile per sé. La Materia è Energia incarnata, non Sostanza, è Sé, che Energia associa alla Sostanza. Quando il Sé, connesso con l’Energia, entra nell’Area Oscura, che è la Sostanza, da questa comunione emergono forme che emergono fino a quando l’area è abitata, e i suoi abitanti creano nuove condizioni che completano quelle che già la delimitano. In queste nuove condizioni, l’esplorazione continua fino a quando tutte sono finalmente unite e armonizzate nel vivo Corpo della Conoscenza. Esiste una perfetta analogia tra l’ Area dell’Ignoranza, nel momento in quale nel esso entra il Sé, connesso col l’Energia, e la cellula nel momento della 249 sua fecondazione. E anche per tutto ciò che accade dopo questa analogia è buona. Proprio come il Centro della Vita si risveglia nel corpo oscuro della cellula, così si risveglia l’Anima embrionale (Se, collegato dall’Energia con la Sostanza) nell’Area dell’Ignoranza. Proprio come Oscillazione dell’ Essere lavora nella cella, così esso lavora anche nell’Area Oscura; Se, connesso con l’Energia positiva, si muove alla ricerca delle esperienze, invece associato con l’Energia negativa è attivo nell’assorbire i frutti dell’esperienza. Proprio come la cellula raggiunge finalmente il suo pieno sviluppo e le Energie attive nella sua crescita si concentrano nel suo equilibrato Centro della Vita, così anche l’Area Oscura si sviluppa nel Corpo della Conoscenza e le Energie si concentrano nell’Anima. Proprio come il Centro della Vita, liberato dal Oscillazione dell’ Essere, scompare per riapparire nel Oscillazione dell’ Essere di un corpo più sviluppato, così anche l’Anima, liberata con la conoscenza, scompare nella sua Realtà, e con essa anche il Sé, per impegnarsi nuova-mente nell’esplorazione del nuovo e il più ampio Campo d’Ignoranza. L'autore quindi descrive come funziona questo processo in una particolare situazione – un’esperienza, cioè discute questi mezzi obiettivi e pratici per liberare il Sé bilanciando i Poteri dell’Essere. Sfortunatamente, questo non può essere trattato se non con un’attenta analisi di una situazione specifica, che richiederebbe troppo tempo. Vorrei solo menzionare che lo scopo di questa analisi è la pratica creazione e il mantenimento dell’equilibrio. E l’autore dichiara il mezzo più affidabile per fare questo è il Potere del Pensiero sul DOVERE NATURALE, al quale ci portano lo studio e la pratica delle VIRTU. L’equilibrio perfetto e duraturo si traduce nella completa liberazione dell’ uomo dall’influenza delle Emozioni inferiori, rendendolo così il padrone delle Condizioni oggettive in questo mondo. Tutte le sue manifestazioni si svolgono attraverso lo strumento dell’Anima, che alla gente comune sembra un Sé Personale. 250 Lezione V - Invocazione L’Anima trovata solo per essere persa / Discepolo, Consapevole servitore della Vita / Atto di trovare Anima rende l’uomo il Discepolo / Discepolo, un “Compagno d’Eternità” / Glifo delle Potenze dell’Essere riesaminato / INVOCAZIONE spiegata / Invocazione, un privilegio e un diritto / Modi d’Invocazione / I Signori Guardiani / Suono / Colore / Numero / Idea / Studio degli Scritti / Regole di studio / Poesia, studio della / Musica, studio della / Arte, studio della / Natura, studio della / Magia Cerimoniale / Consigli e avvertenze conclusive / Mantra conclusiva. L’equilibrio tra i Poteri positivi e negativi dell’Essere conferisce all’Aspirante la Visione dell’Anima. Ma questa visione, se solo un’esperienza ca-suale o isolata, non sarà sufficiente a rendere il percettore il mediatore Cosciente della Legge Universale. L’Anima può essere trovata solo per essere persa di nuovo. Nella vita di ogni uomo che è salito sopra una vita puramente separata del Desiderio nella Vita del Pensiero, c’è un momento in cui vede e realizza la sua Anima. Ma questo passa sempre, e Visione è dimenticata, tranne forse come l’ombra di un sogno, perché Se, il Profeta, entra in una nuova Area d’Ignoranza, in quale inizierà a costruire, con il nuovo Oscillazione dell’ Essere, un nuovo Corpo di Conoscenza, nello specchio del quale un giorno o forse in qualche altra vita terrena, vedrà di nuovo la Visione. Non è il fatto di aver trovato l’Anima che rende il cercatore un servitore Cosciente della Legge: ma è l’atto di trovare. L’Aspirante non è tenuto a compiere uno solo sforzo tremendo, ma una volontà duratura di vivere in conformità con la LEGGE DELLA VITA. L’Anima non è un passo da compiere e da dimenticare: è la Via da percorrere ad ogni passo. Avendo creato un equilibrio tra le energie di uscita e di input in cui manifesta la sua vita, il Novizio mantiene questo equilibrio ripetendo costantemente lo sforzo con cui lo ha creato. Pertanto, si può dire che, in pratica, qualsiasi progresso reale o libertà duratura del Sé è assicurato creando costantemente un equilibrio tra i dominanti Poteri positivi e negativi dell’ 251 Essere. La rivelata Conoscenza della Legge fornisce così una comprensione immediata dell’aforisma paradossale degli antichi Ermetici: Sforzatevi di muovervi e cadrete. Sforzatevi di rimanere calmi e vi muoverete. Questa lezione descrive quindi brevemente i quattro metodi per invocare il potere, nonché anche i modi più fruttuosi di usarli. Da Studente che si avvicina allo studio della Scrittura ai fini dell’invocazione si richiede la discriminazione, perché senza la capacità di scegliere ciò che è Spirituale e di respingere ciò che può essere puramente intellettuale, il suo lavoro sarà lungo e senza beneficio. Il numero di vere Scritture spirituali disponibili per uno studente occidentale non è eccezionale, ma è sufficiente per dargli tutta l’esperienza di cui hai bisogno in questa vita, indipendentemente dalla sua diligenza e la capacità di ricevere. Il Potere che state cercando, non v’è nelle Dottrine in ciò che queste insegnano – ma in voi, nel Sé, che impara. Per ottenere questo Potere, vi sforzate di essere questo potere: immaginate di essere in esso e vi sforzate di sentire, invece di pensare, che siete voi la Voce che parla e ciò che si manifesta nel suo discorso, e non quello che esso indirizza. Lasciate all’ aspirazione che vi trascina su verso l’Essere di Cristo, Krishna, Guru, Antico; siate voi stesso un confessore delle parole loro attribuite, e presto sentirete le mani incantevoli dei Poteri sovrumani che vi toccheran-no e vi guideranno. Questo è il segreto dell’Invocazione. Le regole, le istruzioni e gli insegnamenti delle Scritture sono in effetti affermazioni riguardanti la natura della Vita create dall’Essere che è tutt’uno con la VITA. La vera Invocazione, quindi, non significa, come è la credenza comune, l’attrazione del Potere verso il Sé umano, ma l’incarnazione di Energie senza forma nei nuovi Poteri sul livello superiore, attraverso lo strumento del nuovo Sé che sta emer-gendo su di esso e appartiene a quel livello. 252 Le regole che governano la pratica dell’Invocazione attraverso la Poesia sono generalmente simili a quelle che prevalgono nell’Invocazione attraverso lo studio delle Scritture. Riconoscete se stessi come un poeta nel suo stato ispirato e siate voi colui che esprime la poesia, non il lettore o l’ascol-tatore. Lasciate che Ritmi, Suoni e Idee risuonino nella vostra coscienza co-me appartenenti a voi, non come quelli di qualcun altro. Nella Musica, d’altra parte, non è per cercare l’identità con qualsiasi anima umana, sia anche la più esaltata, ma con Poteri del Suono e Numero stessi, con Poteri che sono semplicemente altamente spirituale, non individualiz-zati (in termini di Area umana) aspetti del Potere dell’Anima dell’Essere. E tutto ciò che è stato detto sulla Musica si applica ugualmente all’Arte, il che significa l’Arte di un pittore. Di tutti gli strumenti dell’Invocazione, la Natura incontaminata è la più reale, sicura ed efficace, ma sfortunatamente nel nostro mondo civilizzato, è la meno accessibile al Novizio. L’invocazione attraverso la natura è più per l’occultista più avanzato, il cui destino della vita, creato da lui stesso attraverso gli sforzi passati, va ben oltre le città e la folla non pensante, come nel caso di uno che è appena entrato in Noviziato. Un Novizio raramente ha guadagnato il privilegio di usare uno strumento così perfetto e raramente possiede l’intuizione necessaria per usarlo in modo efficace. I risultati dell’Invocazione, indipendentemente dal modo in cui i mezzi usati portano il Sé emergente in connessione con le Energie senza forma appartenenti all’Essere Profondo, si manifestano sempre con un nuovo Potere. Il fatto che qualsiasi consapevolezza di tale Potere o conoscenza appro-fondita di qualsiasi tipo sia immediatamente seguita da un forte desiderio di esprimerla, non ha certo bisogno di essere ricordato a uno Studente intelligente. Quando un tale desiderio sorge, è un momento di prova, poiché all’Energia, che lo rappresenta, non deve essere offerto un percorso libero, perché altrimenti porterà l’Essere in un’azione sbilanciata e si diffonderà nelle Aree inferiori del Sé senza beneficio. L’Energia superiore adesso mani-253 festata o l’aspetto dell’Anima Spirituale (perché sono entrambi) deve, mentre entra nell’Area del Sé Pensante, nel suo cammino verso l’espressione esterna, occupare e conservare il Sé liberato ed equilibrato, il Regno di cui quest’Area appartiene, e aggiungerlo al già liberato Corpo della Conoscenza. In questo modo, e solo in questo modo, il Potere sviluppato attraverso l’atto dell’Invocazione diventerà un’aggiunta ai Poteri del Sé e gli darà maggiore libertà. OPERE DI DEDICAZIONE: La luce sul sentiero, Mabel Collins The Perfect Way, Anna Kingsford Clothed with the Sun, Anna Kingsford The Vow of Poverty, Jasper Niemand Lettere che mi hanno aiutato, W. Q. Judge The Candle of Vision, A. E. Song and its Fountains, A. E. The Sayings of the Ancient One, P. G. Bowen OPERE FILOSOFICHE: Dottrina segreta, HP Blavatsky OPERE ORIENTALI (traduzioni): Insegnamenti e parabole di Gesù, Nuovo Testamento Epistole di Paolo, Nuovo Testamento, Versione autorizzata Bhagavad Gita, Charles Johnston Bhagavad Gita, W. Q. Judge The Great Upanishads, Charles Johnston Voce del silenzio, HP Blavatsky The Divine Pymander of Hermes, Everard POESIA (contemporanea) - Molti altri poeti, in particolare Tennyson e Wordsworth, hanno creato poesie ingegnose, ma per una ragione misteriosa gli manca del fuoco necessario per essere gli strumenti dell’Invocazione. Poems, A. E. The House of Titans, A. E. Le opere di Shelley Opere di Swinburne Le opere di Browning Le opere di Keats 254 Lezione VI - Evocazione Desiderio non può essere distrutto / Se può essere liberato dal Desiderio / Se deve vitalizzare e comandare il Desiderio / Laccio del Misticismo / Senza conoscenza Scientifica lo Studente rischia di cadere nel misticismo / L’obiettivo dell’Occultista Scientifico e di essere ministro Cosciente di tutta la vita / Invocazione libera dalle Potenze Inferiori / Evocazione dà il comando sulle Potenze Inferiori / Motivi per i quali l’Evocazione deve essere praticata, tabulata / L’Evocazione e’ governata dalle stesse leggi che l’Invocazione / Rischi e difficoltà maggiori d’Evocazione / L’Evocazione, praticata attraverso: (1) Allenamento fisico, (2) Lettura, (3 ) Teatro, (4) Studio d’Umanità, (5) Insegnamento / Commenti sull’allenamento fisico / sulla Lettura / sul Teatro / sullo Studio dell’Umanità / sull’Insegnamento / Consiglio conclusivo / Mantra conclusiva. La luce sul sentiero: 1. Uccidi l’ambizione. 4. Lavora come lavorano quelli che sono ambiziosi. La vera conoscenza si ottiene camminando pazientemente in ogni fase del cammino che conduce verso la VIA. Un inesperto può almeno intellettual-mente capire che i desideri di separazione come l’ambizione sono gli osta-coli che devono essere distrutti, ma si rende conto raramente o mai che nell’Universo non si può eliminare alcun potere senza mettere al suo posto un altro potere. É possibile effettivamente distruggere il Potere dell’Ambizione? Non é possibile! Il regno del Sé Separato posseduto dall’Ambizione e con la quale questo s’identifica, può essere abolito dall’Essere, o da un altro Sé non separato, che possiede tutti i desideri sotto forma di aspetti di se stesso, e quindi può in questo modo esercitare il suo Regnare. Allora l’Ambizione non si manifesta più nell’Uomo, ma l’Uomo può, se lo desidera, manifestare quest’aspetto di se stesso che porta il nome Ambizione. Nella pratica dell’Evocazione, il Sé invia giù a livello di separazione il Potere dell’Anima esprimendo la Volontà libera e responsabile che possiede. Lì, il Potere, in connessione con il sé Personale – nell’uno o nell’altro dei suoi 255 vari aspetti - si esprime esternamente nelle forme o nei desideri “uccisi” dall’Invocazione. Le leggi che regolano la pratica dell’Evocazione sono le stesse che regolano l’Invocazione, ma per il Novizio, il loro uso è molto più difficile e comporta un rischio maggiore. Il Potere dell’Essere Separato, per il quale si può dire, che Ambizione, il Desiderio di Sentire e Sentimento di Separazione, sia il gerarca principale, può evocare e usare in sicurezza solo il Sé, che è libero e radicato sul proprio livello, ma che vive ancora nei suoi aspetti – nell’identificazione consapevole con loro. In tal modo uomo può in modo giustificabile e di fatto parafrasare l’affermazione di Krishna, che dice: “Con questo SE ho creato il mondo e vi-vo separato dalla VITA”. Nessuna presentazione filosofica, per quanto intelligente possa essere, non vi renderà mai un maestro dell’Evocazione o vi darà la sicurezza di prati-carla. Potete impararla solo attraverso una pratica lunga e paziente e non avviarla fino a quando non avrete perfezionato l’Invocazione. Il corpo fisico è il Sovrintendente Principale del Mondo terreno. Dipende dalla sua qualità e dal modo in cui viene utilizzato dal Sé quanto o quanto poco della Conoscenza ritorni dai Regni terrestri dell’Ignoranza all’Essere Profondo per essere trasformata in Potere dell’Anima per la crescita del Sé. È necessario comprendere la verità che e necessario per l’uomo che vuole intraprendere il Sentiero del Discepolo o fare qualche progresso serio oltre la pratica dei livelli elementari d’Invocazione, di avere un certo grado di salute e altri attributi fisici, che la gente comune di solito non possiede. Dopo i 54 anni per gli uomini e i 45 anni per le donne, si possono fare solo pochi progressi verso il Discepolato a meno che l’individuo non abbia già svolto un lavoro consapevole verso il Sentiero nella sua vita presente o pas-sata. 256 Nell’allenamento del corpo, specialmente nelle prime fasi della progressione, l’equilibrio deve essere il pensiero centrale. L’equilibrio consente una facile libertà di movimento e qualifica il Sé a ritirare l’attenzione dalle cose relative al corpo. Uno degli obiettivi dell’allenamento è aumentare la sensibilità, ma bisogna fare attenzione a non esagerare, perché altrimenti distruggerà il suo scopo. L’Antico dice: “Tratta i tuoi cinque sensi come esattori delle tasse per il Re, perché ti portano le basi della prosperità nel tuo regno; tuttavia, fai attenzione che le tasse che raccolgono non ti ingannano nel dimenticare che sono solo decime.” Leggere libri (uso questa parola per includere tutte le forme di letteratura e non solo le Scritture) fornisce all’uomo civilizzato vasti campi di esperienza e apre molte Aree inaspettate di Ignoranza davanti a me dalle quali è possibile trarre Conoscenza, il cibo per il Potere dell’Anima. Come nell’Invocazione, anche nell’Evocazione, lo sforzo interno richiesto dall’aspirante è quello dell’immaginazione - la parola usata qui in un senso più ampio di quella definita nella lezione precedente. Mentre nell’Invocazione l’immaginazione è espressa in un aspetto, nell’Evocazione si esprime in due, il che la rende uno sforzo più complesso e difficile rispetto alla pratica precedente. L’uso di questi due aspetti dell’Immaginazione si esegue in seguente modo: da prima attraverso uno sforzo negativo o interiore per elevare il Sé Regnante nell’identificazione con quello dello scrittore, per vedere con i suoi occhi e per conoscere con la sua mente la Visione della Vita come lui l’ha vista e realizzata nella sua ora della creazione; e in secondo luogo con uno sforzo positivo di identificare l’uomo o il Se Operativo con certo personaggio del libro, al fine di entrare nel suo Essere e ha vivere e muoversi tra gli eventi e le condizioni che lo circondano, come indicati dall’autore. 257 La chiave per comprendere la vera natura dell’Evocazione è completamente rivelata nel paragrafo sopra. Alcuni Maestri l’hanno chiamato: “L’unione viva con il Genio nel suo umore creativo”. E altri: “Matrimonio con spiriti creativi ". Prima o poi l’Aspirante deve, in ogni ciclo di apprendimento, insegnare. Il vero insegnamento è la forma più reale di Evocazione, in quanto gli aspetti del Sé sono evocati nella vita all’interno dell’Essere dell’altro e il Sé del Studente è evocato nell’Essere del Maestro. Ciò richiede, se il Maestro vuole davvero insegnare, che sia in grado di vivere nel sé Operativo degli altri, di sentire con i loro principi Emotivi e di pensare con i loro principi di Pensiero, ma di vivere tuttavia separato, solo e isolato nel proprio Pensiero su di Se sulla vetta più alta del Mondo della Mente. Quando per lo Studente arriva un momento in cui deve insegnare, questo significa che il Studente nel suo progresso arriverà inevitabilmente al punto in cui la Conoscenza e il Potere, che ha acquisito e mantenuto nelle suo Essere con l’Invocazione, cambieranno il suo Essere in una Magnete Spirituale, magnete, verso la quale necessariamente graviteranno coloro che vivono nel sua Area di Sé e che hanno liberato l’acciaio della loro Anima dalla faretra della separazione. L’uso corretto di tale strumento è difficile e rappresenta per chi lo cerca di usare una prova difficile. Per evitare di sbagliare bruttamente, considerate attentamente i seguenti suggerimenti: Insistete fermamente sull’indifferenza verso tutte le cose di natura personale sulle prove e sugli errori di coloro che cercate di insegnare, non perché non avete alcuna responsabilità nei loro confronti - avete la più grande, perché avete risvegliato nell’Esseri dei sofferenti alcune scintille con l’evocazione del vostro stesso Potere - ma perché con tale cura rischiate di oscurare la vostra stessa Luce e di non essere in grado di aiutarli davvero. 258 Lezione VII – Magia naturale Le antiche Scuole Misteriche / I Druidi, i Maestri Iniziatori / I sacerdoti degli Antichi Dèi e della Madre / Le leggi degli Antichi Misteri continuano a detenere / Attributi del Mago / Le Quattro Magiche Armi del Druido: Compassione, Armonia d’Anima, Abilità in Azione, Visione Universale / Commenti sulle “Quattro Armi”; “Animale stanco”; “Dolori del Bambino; “Mente dello Straniero”; “Occhio che vede la Natura”; “Cuore che comprende la Natura”; “Coraggio che vive con la Natura” / Destrezza nell’Azione / Visione Universale / La Visione della Soglia / MAESTRO / Natura del MAESTRO / L'Iniziazione / Mantra conclusiva. Colui che cammina sulla VIA DELLA LUCE è segnato ( The Sayings of the Ancient One): (1) COMPASSIONE: in quanto lui comprende le Esigenze dell’Animale Esaurito, i Dolori del Bambino e la Mente di Sconosciuto. (2) ARMONIA DELL’ANIMA: perché il suo Occhio percepisce la Natura, il suo Cuore capisce la Natura e perché il suo Coraggio gli permette di vivere con la Natura. (3) DESTREZZA NEL AZIONE: perché lui Ama il suo lavoro, Conosce il suo lavoro e Lavora con la Volontà senza alcun desiderio di ricompensa. (4) VISIONE UNIVERSALE: poiché lui ama tutte le cose, è giusto verso tutti gli esseri ed è felice di servire la Legge. MAESTRO è un’Entità Divina, Conscia, il prodotto perfetto del ciclo del Divenire Planetario, che è completamente analogo a quello attraverso il quale adesso passa questo mondo e tutto ciò che gli appartiene. Dopo che ha trasformato la sua Area d’Ignoranza nel Corpo della Conoscenza e rese questo Corpo parte integrante del suo Essere, il MAESTRO divenne un parente del proprietario dell’Arma della Destrezza nell’Azione: in altre parole, divenne l’amministratore completo e consapevole della Legge Universale. Chiunque viva nel Campo dei Guerriero, fedele a Lui e smemorato di se stesso, rimane sempre nei limiti del proprio Campo Operativo, un’Strumento Scelto e un’Agente Accettato della Legge Divina. Chi vive in questo 259 modo, conosce la PACE e rimane nella sua roccaforte, anche se i suoi aspetti - i suoi servi – devono addirittura ancora secoli a guadare attraverso la Pol-vere di Confusione fino che dopo la lunga salita finalmente non sono scesi verso l’aria pura e pacifica delle Altitudini. Chi vive in questo modo, osservando con un occhio non velato innumerevoli bellezze della Natura viva, che ha rivelato la sua magia, e con l’orecchio risvegliato sente le melodie delle canzoni multi-tono che lei canta per salutare il suoi amanti. Chi vive in questo modo ha il diritto di comandare ai Re Elementali, per consegnan-dogli il segreto del loro Potere e il diritto di invocare l’Antichi della Terra, per conferire con lui i segreti della loro Saggezza. Ultime parole La scrittura delle sette lezioni era un compito assegnato a me dalla Grande Anima, a memoria di cui ho dedicato questo lavoro - un compito che avrebbe fatto lui stesso se le attività della sua vita incredibilmente piena gli avrebbero concesso il tempo di cui aveva bisogno. Ciò che progettò fu un certo esperimento - il primo esperimento veramente definito nel tempo odierno - per presentare il Modo di Vita, Occulto o Interiore, come venne insegnato nei tempi antichi e come viene ancora insegnato oggi nelle moderne segrete Scuole Ermetiche - modo tale da rimanere intelligibile per uno studente intelligente anche se non istruito, e senza pericolo dell’esteriorizzazione della dottrina. Voleva dimostrare che solo sulla base dell’Antica Saggezza – l’Insegnamento eterno, nascosto, ma universale dello SPIRITO, UNA VITA, UN ESSERE - la vera Arte della Vita è possibile; e che solo da Vivere la Vita dipende la certezza che l’uomo alla fine arriverà alla Conoscenza della Dottrina. “Cerca, figlio mio, la STELLA! Questa STELLA, o bambino che dovrebbe essere Uomo, brillerà su di te quando la Notte scompare, e quando le Tem-peste dell’Ora Oscura svaniranno nella Pace, che è il Segno dell’Alba. Questa STELLA non si alza o non cade: ESSA ha un posto fisso oltre le nuvole nelle profondità del cielo immacolato. Ma fino a quando i Temporali non taccio-260 no e la Nebbia della Tempesta si è dissipata, la sua Luce Dorata non può scendere sulla terra e dissipare l’Oscurità della tua Notte.” “Sappi, o figlio, che questa Natura in cui vivi e agisci, è come l’aria in alta montagna, è il Campo da gioco e il Campo di battaglia degli Dei della Tempesta. E fino a quando non dominerai questi Angeli di Lotta e li trasformerai in legioni obbedienti alle tue parole, le Nuvole del loro Respiro dell’Ira non si alzeranno e la STELLA MATTUTINA non illuminerà la Terra Dormiente. Quindi e solo dopo che il FUOCO DELLA STELLA avrà illuminato la VIA sarai in grado di riposare in PACE e sollevare il velo dal suo viso.” 261 La Società Teosofica, India e Mohandas Karamchand Gandhi Conferenza Cervignano, 13. dicembre 2020 Tradotto con aiuto di Franco Di Lodovico La Società Teosofica è un’organizzazione che è stata istituita con l’intento di “raccogliere e diffondere la conoscenza delle leggi che governano l’universo” [Josephine Ransom, Short History of the Theosophical Movement, p. 76 - Bye-laws of the Theosophical Society, 1878 – Theosophical Publishing House Adyar, Madras, India, 1938]. È stata fondata a New York, USA, nel settembre 1875 da un gruppo di eminenti rappresentanti del movimento spiritualista diffuso in tutto il mondo. Questo movimento è iniziato a metà del diciannovesimo secolo, ha attratto tutti gli strati della società umana e ha esercitato un’influenza estremamente importante sulla vita intellettuale e religiosa delle persone in tutto il mondo. Questa influenza portò a reali cambiamenti sociali e questo fu il motivo per cui lo spiritualismo fu descritto come movimento democratico strettamente correlato al vegetaria-nismo, all’anti-vivisezione, all’anti-vaccinazione, all’anti-schiavitù, ai di-ritti delle donne e a movimenti simili. Tuttavia, poiché tra gli spiritualisti 262 non vi era una dottrina chiaramente definita, l’intento dei principali fondatori della Società Teosofica, H. P. Blavatsky e H. S. Olcott, fu proprio quello di “stabilire una filosofia chiara per il movimento spiritualista” [Jeffrey D. Lavoie, The Theosophical Society – The History of a Spiritualist Movement, p. 14, Brown-Walker Press, Boca Raton, 2012]. Anche se l’inizio della Società Teosofica è stato promettente, le attività pubbliche sono presto cessate, le tasse d’iscrizione non si raccoglievano più e non si applicava quanto previsto dagli statuti cosicché il destino della società dipendeva interamente da H. P. Blavatsky e H. S. Olcott. I due fondatori, infatti, si dedicano principalmente alle opere letterarie, alla corrispondenza con il pubblico interessato per mezzo di riviste spiritualiste e quotidiani e a preparare la pubblicazione della prima grande opera di HP B, L’Iside Svelata. Nell’ Iside Svelata, Mme Blavatsky ha presentato l’idea dell’“India: [come] la culla della Razza” e ha proposto l’esistenza di una lunga “tradizione della saggezza” e l’esistenza di “curatori” di questa conoscenza, i Mahatma, con cui era in contatto. Essa scrisse: “Nessun popolo al mondo ha mai raggiunto una tale grandezza di pensiero nelle concezioni ideali della Divinità e della sua progenie, l’uomo, come i metafisici e i teologi sanscriti. […] la vi-ta di diverse generazioni sarebbe appena sufficiente per leggere le opere che l’antica India ci ha lasciato sulla storia, l’etica [morale], la poesia, la filosofia, la religione, le diverse scienze e la medicina. […] È all’India, il paese meno esplorato e meno conosciuto di qualsiasi altro, che tutte le altre grandi nazioni del mondo sono in debito con le loro lingue, arti, legi-slatura e civiltà”. [Michael Gomes, Isis Unveiled – A New Abridgement for Today, p. 125, Quest Books, Wheaton, Illinois, USA, 1997] Dopo l’apparizione dell’ Iside Svelata, il sogno di H. P. Blavatsky e H. S. Olcott era quello di andare in India, convinti che la Società avrebbe trovato lì un nuovo impulso, quindi hanno sfruttato ogni occasione per stabilire legami con i rappresentanti del popolo indiano. In questo modo entrarono in contatto con il Pandit indù e riformatore Swami Dayananda Sarasvati, 263 leader del movimento Arya Samaj, dedito alla rinascita della pura tradizione vedica. Attraverso questo collegamento prepararono il terreno per la loro partenza per l’India, stabilendo il primo ramo indiano della Società a Bombay, e subito dopo, all’inizio dell’anno 1879, arrivarono in India. HPB a quel punto scrisse: “La nostra società è stata fondata su suggerimento di-retto di Adepti indiani e tibetani, e venendo in questo paese, abbiamo solo obbedito ai loro desideri”. [Josephine Ransom, Short History of the Theosophical Movement, p. 123-125, Theosophical Publishing House Adyar, Madras, India, 1938.] Un mese dopo il loro arrivo in India, nel marzo 1979, H. S. Olcott tenne la sua prima conferenza pubblica dal titolo “The Theosophical Society and its Aims”, in cui disse: È evidente […] che c’è spazio nella nostra Società per Arya, Brahmo, Prar-thana e tutti gli altri Samaj minori che rappresentano la mente progressista della Giovane India. Divisi, sono relativamente incapaci di fare molto; uniti farebbero una forza per farsi sentire […] Se l’India deve essere rigene-rata, questa rigenerazione deve essere fatta dagli indù, che sono capaci d’elevarsi al di sopra delle loro caste e di ogni altra influenza reazionaria e dare un buon esempio oltre che buoni consigli. […] Vogliamo persuadere gli studiosi di madrelingua più dotti […] a tradurre in inglese le parti più preziose delle loro rispettive letterature religiose e scientifiche, in modo da potergli aiutare a farle circolare nei paesi occidentali. Allo stesso tempo, vogliamo aiutare, nel miglior modo possibile, nell’estendere il più possibile l’istruzione non settaria per le ragazze indigene e donne sposate, che noi consideriamo come la pietra angolare della grandezza della nazione, e nell’introduzione di macchine semplici e non costose che si possano usare nel lavoro manuale che possano aumentare il benessere e la prosperità del nostro paese di adozione. Abbiamo scelto questa terra per la nostra casa e sentiamo il desiderio di aiutarla, come anche la sua gente in ogni modo possibile […] Qui c’è una nazione potente come un gigante intorpidito dall’indolenza e nessuno che risvegli le sue potenziali energie. Qui la natu-264 ra sontuosa ha fornito risorse inesauribili che, combinando talento e conoscenza applicata, si trasformerebbero in una favolosa ricchezza nazionale. […] Vani sono gli sforzi della politica per diffondere le benedizioni dell’ istruzione e promuovere le arti industriali se non sono appoggiati dagli sforzi patriottici della Giovane India illuminata. […] Il grande e disperato bisogno dell’India moderna è una scuola scientifica annessa a ogni college, come in America, e, in ogni grande città, una scuola tecnica con macchi-nari adeguati dove i più avanzati metodi dei principali mestieri potrebbero essere insegnati a giovani intelligenti […] L’anima di Aryavarta veglia nel corpo dormiente. Ancora una volta il suo splendore brillerà. La sua prosperità sarà ripristinata. La sua filosofia delle origini sarà ancora una volta interpretata e si insegnerà la religione e la scienza a un mondo ardente. […] I giovani dell’India si scrolleranno di dosso la loro pigrizia e saranno degni dei loro padri. Da ogni tempio in rovina, da ogni corridoio scolpito e tagliato nel cuore delle montagne, da ogni vihara segreto dove i custodi della Scienza Sacra tengono viva la fiaccola della saggezza originaria, arriva una voce sussurrante che dice “Figli, la vostra Madre non è morta ma solo addormentata!”. [H. S. Olcott, A Collection of Lectures on Theosophy and Archaic Traditions, The Theosophical Society and its Aims, Madras, 1883] La Framji Cowasji Hall di Bombay era affollata e la conferenza fu un enorme successo. Creò una grande impressione e la stampa diede al suo discorso un’ampia pubblicità che donò alla Società grande popolarità e l’afflusso di nuovi membri indiani portò alla formazione di diverse nuove sezioni negli anni a seguire. L’uomo che ha contribuito molto a questo successo iniziale della Società Teosofica sul suolo indiano è stato Alfred Percy Sinnett, editore del quotidiano più influente dell’India, The Pioneer, che si è offerto di dare avvisi sulla missione della Società. Ciò portò a una stretta amicizia con H. P. Blavatsky e H. S. Olcott che si sviluppò specialmente durante la loro visita a Simla, il cuore della potente comunità anglo-indiana, durante l’estate del 265 1880, dove furono ospitati da A. P. Sinnett e dal suo stretto amico A. O. Hume, un dipendente pubblico in pensione. Dopo questa visita, sia Sinnett sia Hume furono messi in contatto con uno degli adepti teosofici, il Maestro KH. La corrispondenza tra Sinnett e KH iniziò nell’ottobre 1880 e continuò per circa quattro anni fino a quando Sinnett non ebbe raccolto sufficiente materiale per delineare una filosofia fedele agli antichi insegnamenti che culminò nella pubblicazione di due libri, Il mondo occulto e il Buddismo esoterico. Il signor Hume, invece, attraverso questa corrispondenza, ha ottenuto una visione più profonda delle circostanze della società indiana, dei pericoli che stava affrontando e della necessità di un certo lavoro politico in cui si sarebbe dovuto impegnare. Di conseguenza, Hume ha cercato di influenzare la politica in due modi. In primo luogo, cercando di convincere le autorità britanniche a riformare l’amministrazione dell’India in modo tale da renderla più reattiva nei confronti del popolo indiano; in secondo luogo, promuovendo un’organizzazione totalmente indiana in modo da dare vo-ce alle preoccupazioni e alle aspirazioni degli stessi indiani. [Mark Bevir, Theosophy and the Origins of the Indian National Congress, p. 16-17, University of California, Berkeley 2003] La Società Teosofica era l’ambiente perfetto per il lavoro politico di Hume, poiché tutti gli indiani che hanno aderito alla Società provenivano da un’ élite istruita secondo i principi occidentali e da tutto il subcontinente, compresi i parsi, i cristiani, i sikh, alcuni musulmani e naturalmente gli indù. E quando la Società Teosofica iniziò a tenere i convenzioni annuali nel dicembre 1881, queste riunioni offrirono l’opportunità di discutere il passato, il presente e il futuro dell’India. [Mark Bevir, Op. cit. , p. 7]. Così, all’inizio del 1885, Hume contribuì alla formazione della Bombay Presidency Association e utilizzò immediatamente questo gruppo di Bombay come trampolino di lancio per avanzare la sua idea di un’ Unione Nazionale Indiana. Nel dicembre 1885, questa organizzazione si riunì a Bombay e i presenti la ribattezzarono immediatamente in Congresso Nazionale 266 Indiano, [Mark Bevir, Op. cit. , p. 16] che divenne la più grande e importante organizzazione pubblica indiana, che ha influenzato in modo decisivo il movimento per l’indipendenza indiana. Nell’anno della fondazione di Congresso Nazionale Indiano, Mohandas Karamchand Gandhi era un ragazzo di 16 anni che frequentava scuola media ed era già sposato, secondo i costumi della regione. Nel 1887 si diplo-mò al liceo e fu presto incoraggiato da un amico di famiglia, un prete bra-mino, a considerare gli studi di legge a Londra. Entusiasta di questa possibilità dovette persuadere sua madre e sua moglie che durante i suoi studi a Londra si sarebbe astenuto da carne, alcool e donne, ottenendo così il loro consenso. Quindi, nell’agosto del 1888 lasciò l’India per diventare uno studente presso il Collegio Universitario di Londra. Arrivato a Londra, senza alcuna conoscenza della lingua e dello stile di vita inglese, faticò a trovare un ristorante vegetariano, ma, una volta scoper-tone uno, ebbe la fortuna di trovare sui suoi tavoli un opuscolo intitolato “Un appello per il vegetarismo” di Henry Salt. Questo lo portò a unirsi alla Società Vegetariana di Londra dove incontrò molti riformatori vegetariani come, oltre all’autore dell’opuscolo, Anna Kingsford e Edward Maitland, due teosofi mediante i quali conobbe anche H. P. Blavatsky, H. S. Olcott, Annie Besant, Edwin Arnold e Keightley Bertram e Archibald, che studiavano la Bhagavad Gita e che la fecero conoscere a Gandhi: un libro che diventerà il suo compagno quotidiano durante tutta la sua vita [M. K. Gandhi, An Autobiography or The Story of My Experiments with Truth, p. 296, Navajivan Publishing House, Ahemadabad, India 1940]. Gandhi venne in contatto anche con la tradizione cristiana rimanendo particolarmente colpito dal Discorso della Montagna. A tal proposito scrisse: “La mia giovane mente ha cercato di unificare l’insegnamento della Gita, della Luce dell’Asia e del Discorso della Montagna. Quella rinuncia era la più alta forma di religione che mi attraeva fortemente” [M. K. Gandhi, Op. cit. , p. 92]. Il periodo londinese rappresentò quindi anche la sua introduzione agli 267 studi religiosi, che troveranno espressione più tangibile ed elaborata durante il suo soggiorno in Sud Africa. Conclusi gli studi di legge nel 1891, Gandhi lasciò Londra per l’India e cercò di fondare uno studio legale a Bombay, ma fallì e presto tornò a Rajkot per condurre una vita più modesta. Tuttavia, nel 1893, un mercante mu-sulmano, Dada Abdullah, che possedeva grosse imprese di spedizioni in Sud Africa, gli propose di diventare l’avvocato di suo cugino. Gandhi accettò l’offerta e si imbarcò per rimanere in Sud Africa per i successivi vent-uno anni, periodo nel quale svilupperà il suo pensiero etico, politico e religioso. All’inizio della sua permanenza in Sud Africa fu ancora il cristianesimo che “mantenne vivo in lui il senso religioso” [M. K. Gandhi, Op. cit. , p. 296], in particolare attraverso la corrispondenza con Edward Maitland e lo studio de La Via Perfetta o trovare il Cristo, un libro sul cristianesimo esoterico che Maitland scrisse con Anna Kingsford. Fu ancora più impres-sionato da Il regno di Dio è dentro di te di Leo Tolstoj e dalla sua esposi-zione di un pensiero indipendente, di una profonda moralità e veridicità. [M. K. Gandhi, Op. cit. , p. 161]. Comunque, l’influenza teosofica rimase forte poiché era in stretti contatti con teosofi sudafricani con i quali discu-teva di questioni religiose, in particolare l’idea di fratellanza, criticando a volte i membri la cui condotta non sembrava essere in linea con il loro ideale” [M. K. Gandhi, Op. cit. , p. 296]. Accanto agli studi cristiani e teosofici, continuò anche quelli sull'induismo. Lo studio delle religioni ha stimolato l’“auto-introspezione e ha promosso in lui l’abitudine di mettere in pratica ciò che gli piaceva […]” [M. K. Gandhi, Op. cit. , p. 186] e giunse alla conclusione che: “[…] la Teosofia è l’Induismo in teoria, e che l’Induismo è Teosofia in pratica” [M. K. Gandhi, Op. cit. , p. 282]. Su questa base il suo desiderio di auto-realizzazione lo portò ad accettare il servizio della comunità come sua religione. Sentiva che Dio poteva essere realizzato solo attraverso il servizio. [M. K. Gandhi, 268 Op. cit. , p. 184]. Si convinse che non esiste altro Dio se non la Verità e che la “ricerca di quella Verità è il summum bonum della vita” [M. K. Gandhi, Op. cit. , p. 282], mentre la base per la ricerca e la realizzazione di quella Verità è Ahimsa (non violenza) [M. K. Gandhi, Op. cit. , p. 553] e il suo pre-cetto principale divenne: odia il peccato e non il peccatore! Gandhi scrisse: Per vedere faccia a faccia l’Universale e Onni-pervadente Spirito della Verità, l’uomo deve essere in grado di amare la creazione più meschina come se stesso. E un uomo che aspira a questo non può permettersi di tenersi fuori da qualsiasi campo della vita. Ecco perché la mia devozione alla Verità mi ha portato nel campo della politica e posso dire senza la minima esitazione, eppure in tutta umiltà, che coloro che dicono che la religione non ha nulla a che fare con la politica non sanno cosa significa religione”. [M. K. Gandhi, Op. cit. , p. 554] In questo modo è nato il suo modo unico di lotta politica ‘Satyagraha’ ( sat = verità e agraha = fermezza) o ‘devozione alla verità’. Durante il soggiorno di Gandhi in Sud Africa, la Società Teosofica ha avuto un grande impatto sulla vita sociale e politica dell’India attraverso la sua seconda presidente Annie Besant. Ella entrò a far parte della Società Teosofica nel 1889 con il background di un’eminente attivista sociale e politico, e andò in India nel 1893. Insieme a H. S. Olcott fece un tour del paese presentando la filosofia indiana e mostrando la sua preferenza personale per l’eredità spirituale indiana e guadagnando in questo modo l’ulteriore sostegno del popolo indiano per il suo lavoro per la rigenerazione del Paese. Nel 1898 fondò a Benares (l’attuale Varanasi) la Central Hindu School and College, divenuta poi nucleo della Hindu University e, pochi anni do-po, la Central Hindu School per ragazze. Entrambe le scuole sono state for-mate su principi teosofici e molti importanti teosofi indiani hanno preso parte al loro staff con il scopo di costruire una nuova leadership per l’India. 269 Nel 1906 Annie Besant pubblicò un opuscolo “Inghilterra e India” in cui suggeriva alcune idee sulle relazioni tra l’Inghilterra e l’India elaborando le sue opinioni sotto la guida dei principi della religione, dell’istruzione e delle relazioni politiche [Annie Besant, England and India, Theosophical Publishing House, Adyar, Madras, India 1906]. Vale a dire, che Annie Besant condivideva le opinioni di Gandhi secondo cui la rinascita religiosa dovrebbe avere i suoi effetti politici e che avrebbe dovuto “combinare il suo lavoro religioso e sociale con un lavoro più apertamente politico” [Mark Bevir, History of Political Thought, “In Opposition to the Raj: Annie Besant and the Dialectic of Empire”, p. 19, UC Berkeley 1998]. In ogni caso, il loro approccio differiva in modo significativo riguardo alla Sezione Esoterica (o Scuola Esoterica) della Società Teosofica. Questa organizzazione all’interno della Società Teosofica era stata formata già da H. P. Blavatsky con l’intento di raccogliere membri più dediti per lo studio della Dottrina Segreta. Dopo la morte di HPB, il capo dell’organizzazione divenne Annie Besant che condivise le sue opinioni su di essa nel numero di agosto del 1906 di Teosofia in India, con un articolo intitolato “La fusione delle funzioni temporali e spirituali”, in cui rese pubbliche le sue idee per quanto riguarda la Società Teosofica e la Scuola Esoterica di Teosofia. Annie Besant scrisse: Nella ST abbiamo un curioso miscuglio. La società exoterica è puramente democratica – è giusto ammetterlo pienamente. Dall’altro lato abbiamo un corpo esoterico che è praticamente autocratico nella sua costituzione […] L’esistenza di un corpo segreto per governare la Società esterna ha reso la costituzione della ST una mera farsa, perché era alla mercé dell’organizzazione interna […] Il potere più grande sarà sempre nelle mani della SET e non nel capo della Società […] So che esercito un potere del tutto in-giustificabile. Questo è ciò che fa dire ad alcune persone che non dovrebbe esserci la SET […] Dobbiamo riconoscere il pericolo e cercare di neutraliz-zarlo”. [Annie Besant, “Some Reflections Regarding the Theosophical Movement”, The Theosophist, October 1907, pp. 83-84] 270 Annie Besant prosegue affermando che l’attrito tra le due teste verrebbe evitato combinando i due uffici in una persona, cosa che venne realizzata un anno dopo, quando, dopo la morte di H.S. Olcott, venne eletta Presidente della Società Teosofica. Per quanto riguarda la SET, in un’intervista Gandhi disse quanto segue: Sono ancora un teosofo, ma non sono in sintonia con il Movimento. Non sono favorevole a nessuna istituzione che promuova la segretezza. Qualsiasi formazione o disciplina segreta come quella praticata nella Scuola Interna di Teosofia offende le mie simpatie democratiche. Voglio che tutto sia aperto e libero per tutti. Ho costantemente sostenuto la demolizione di tutte le barriere tra i popoli di tutte le classi”. [Max Wardall, “A Visit to Ghandi”, The Messenger, 14.1, June 1926, pp. 1-3] Annie Besant divenne attiva nella politica Indiana nell’ottobre e nel no-vembre del 1913 quando tenne a Madras una serie di otto conferenze dal titolo “Svegliati India: Un appello per la riforma sociale” che trattavano l’educazione, il lavoro delle donne, le industrie e le questioni sociali e politiche. Un anno dopo pubblicò in Herald of the Star [Vol. 3, No. 1, 1914, p. 38] l’articolo “ La Riforma sociale in India”, dove annunciava che: In una riunione dei membri della SET, tenutasi ad Adyar il mese scorso, si decise di attaccare la peggiore delle barriere che frenano l’avanzata dell’ India lungo la strada del progresso, e alcuni dei nostri fratelli decisero eroi-camente di sacrificarsi a tal fine. Hanno preso i seguenti impegni: ‘Cre-dendo che i migliori interessi dell’India risiedano nella sua ordinata ascesa alla libertà sotto la Corona Britannica, nell’abbandono di ogni usanza che impedisca l’unione tra tutti coloro che dimorano entro i suoi confini e nel ripristino nell’Induismo della flessibilità sociale e del sentimento fraterno, prometto di: 1) Ignorare tutte le restrizioni basate sulla casta; 2) Non sposare i miei figli mentre sono ancora minorenni, né le mie figlie prima che abbiano compiuto il diciassettesimo anno; 271 3) Educare mia moglie, le mie figlie e le altre donne della mia famiglia, nella misura in cui mi sarà permesso di promuovere l’istruzione delle ragazze e di opporsi all’isolamento delle donne; 4) Promuovere l’educazione delle masse per quanto è in mio potere; 5) Ignorare tutte le distinzioni di colore nella vita sociale e politica e fare quello che posso per promuovere il libero ingresso delle razze di colore in tutti i paesi sullo stesso piano degli immigrati bianchi; 6) Oppormi attivamente a qualsiasi ostracismo sociale verso le vedove che si risposano; 7) Promuovere l’unione tra i lavoratori nei campi del progresso spirituale, educativo, sociale e politico, sotto guida e la direzione del Congresso Nazionale Indiano’ […]. La clausola 7) dipende, ovviamente, dalla volontà del Congresso Nazionale Indiano di assumere la guida di un movimento che combina la riforma religiosa, educativa e sociale con quella politica. Se non sarà disposto a farlo, sarà necessario trovare un uomo o un’altra organizzazione che pren-da questa l’iniziativa. Così scrisse per chiedere ai leader di spicco del Congresso Nazionale Indiano di guidare una quadruplice campagna per la riforma religiosa, educativa, sociale e politica. Ma i leader hanno rifiutato sulla base del fatto che il Congresso dovrebbe rimanere un’organizzazione puramente politica [Ma-rk Bevir, History of Political Thought, “In Opposition to the Raj: Annie Besant and the Dialectic of Empire,” p. 45, UC Berkeley 1998]. Quindi Annie Besant costutuì la All-India Home Rule League e fondò il New India, un quotidiano che per quindici anni è stato un potente strumento per promuovere la Home Rule e per rivoluzionare il giornalismo indiano. Ho-me Rule è stato il primo partito politico in India, il cui obiettivo principale era il cambiamento di regime. Per questo motivo Annie Besant fu arrestata nel giugno 1917, cosa che portò a proteste generali sostenute in modo decisivo anche da Gandhi. Il governo Britannico fu costretto a fare conces-272 sioni significative, annunciando che l’obiettivo finale del dominio Britannico era l’autogoverno indiano. Annie Besant fu liberata nel settembre ed è stata eletta presidente del Congresso Nazionale Indiano per un anno. Tuttavia, Annie Besant si oppose al piano di non cooperazione e disobbe-dienza civile di Gandhi mentre si atteneva ai metodi costituzionali per raggiungere la riforma politica [M. A. Shewan, Annie Besant, p. 16, Editors Saud Akhtar and R. K. Singh, Himalaya Publishing House 2017] attraverso le “classi istruite fedeli” dell’India. [M. A. Shewan, Op. cit, p. 50]. Poiché il Congresso Nazionale Indiano sosteneva la politica di Gandhi, Annie Besant divenne impopolare e perse la posizione di leader politico [M. A. Shewan, Op. cit. , p. 17]. Tuttavia, Annie Besant continuò la sua campagna per l’indipendenza dell’India fino alla fine della sua vita. [M. A. Shewan, Op. cit. , p. 18]. Non c’è dubbio che le tecniche organizzative e di propaganda di Besant hanno trasformato la politica nazionalista indiana e che la sua visione di un’India indipendente all’interno del Commonwealth alla fine ha prevalso [Monica Leonards, “Annie Besant: The Brilliant Outsider”, Journal of History, Volume 2, p. 57, 1991, San Francisco State University]. Gandhi, d’altra parte, riconosceva la necessità di una leadership ispirata nell’attività politica e sociale e il ruolo dei piccoli gruppi come pionieri, ma si rifiutava anche di distinguere nettamente tra eletti e masse. [Rhagavan N. Iyer, The moral and the Political Thought of Mahatma Gandhi, Oxford University Press 1973, p.139]. Nelle organizzazioni ben ordinate, i leader vengono eletti, disse, per como-dità di lavoro, non per meriti straordinari. Un leader è solo il primo tra i pari. Qualcuno può essere messo al primo posto, ma non è più forte dell’ anello più debole della catena” [ Young India, Dicembre 1921]. Sentiva che le masse non sono affatto così sciocche o poco intelligenti co-me a volte immaginiamo. [Rhagavan N. Iyer, Op. cit. , p.143]. Loro spesso percepiscono con la loro intuizione le cose che noi stessi non riusciamo a vedere con il nostro intelletto. Ma mentre le masse sanno 273 quello che vogliono, spesso non sanno come esprimere i loro desideri e, ancora meno spesso, come ottenere ciò che vogliono. Qui viene l’uso della leadership […]”. [ Harijan, marzo 1939] Gandhi fondò il concetto di libertà sulla natura stessa dell’uomo come agente morale autonomo e allo stesso tempo sostenne che la sopravviven-za della società, la continuazione di una comunità, dipendeva dall’effettiva libertà dell’individuo [Rhagavan N. Iyer, Op. cit. , p. 351]. Solo la libertà individuale può far sì che un uomo si arrenda volontariamente e completamente al servizio della società. Se gli viene strappata, egli diventa un automa e la società è rovinata. Nessuna società può essere costruita sulla negazione della libertà individuale. E contraria alla natura stessa dell’uomo”. [ Harijan , giugno 1942] Per questo motivo si oppose all’esistenza di una “scuola interna” autocra-tica nella Società Teosofica che si rifletteva nell’approccio politico e in cui, secondo lui, “è stata posta troppa enfasi su […] studi intellettuali, sullo sviluppo dei poteri occulti e che l’idea centrale della Teosofia, la fratellanza dell’uomo e la crescita morale dell’uomo, è stata persa di vista” [ Harijan, gennaio 1948]. Ma Gandhi disse anche: “Devo molto agli amici teosofici tra i quali ne ho molti. Qualunque cosa possano dire i critici contro Madame Blavatsky, o il Col. Olcott o la Dr. Besant, il loro contributo all’umanità sarà sempre di alto livello” [R. K. Prabhu, This Was Bapu, Navajivan Publishing House, Ahemadabad, 1954, p. 13]. Quindi, si può giustamente affermare che Gandhi ha avuto molto rispetto per il contributo dei membri della Società Teosofica alla vita sociale e politica dell’India. 274 Mnenje o romanu »Isolanthis« v izdaji založbe Sanje Zapisano v Kopru, julija 2013 Nekako sredi preteklega leta je pri založbi Sanje izšel prevod romana Alme Maksimiliane Karlin, Isolanthis – Roman o potopu celine, za katerega je zaslužna Mateja Ajdnik Korošec. Slovenska izdaja je prvi prevod nemškega izvirnika, ki ga je leta 1936 v Leipzigu pod naslovom Isolanthis: Roman vom Sinken eines Erdteils, izdala založba Grethlein und Co. Nachf. Tedaj je njegovo pot med bralce pospremila knjižica malih grafik, ki jih je za to prilož- nost narisala Thea Schreiber Gammelin, Almina življenjska sopotnica. Roman je zaznamoval Almin prehod od pisanja potopisnih romanov k bolj poglobljenim temam, navdih za katere je našla v teozofiji in zgodovini sta-rodavnih ljudstev. Naslonila ga je na legendo o Atlantidi, potopljeni celini, ki se je nekoč raztezala za »Herkulovima stebroma« in o kateri je okoli leta 360 p.n.š. prvi pisal Platon v svojih dialogih Timaj (Timeus) in Kritija (Critias), povzemajoč zgodbo, ki naj bi jo od egipčanskih svečenikov slišal znameniti atenski državnik Solon. Slednja je bila nato v 16. stoletju navdih za 275 Sira Thomasa Moora pri pisanju Utopije (Utopia) in za delo Sira Francisa Bacona, Nova Atlantida (The New Atlantis). Legenda o Atlantidi je bila nato znova oživljena v 19. stoletju v okviru svetovno razširjenega spiritističnega gibanja, katerega načela je proti koncu stoletja pod pojmom teozofija nekako strnjeno in preoblikovano opredelila Helena Petrovna Blavatsky. Tako je leta 1882 Ignatius L. Donnelly objavil delo Atlantida, predpotopni svet (Atlantis: the Antediluvian World), vendar pa je Helena P. Blavatsky legendo večkrat omenila že v svojem prvem več- jem delu Odstrta Izida (Isis Unvelied, 1877) in nato v okviru ezoterične kozmologije še posebej razdelala v monumentalnem delu Tajni nauk (Secret Doctrine, 1888). Njene predstavitve sta nato v delih Zgodba o Atlantidi (The Story of Atlantis, 1896) in Človek, od kod, kako, kam (Man: Whence, How, Whither, 1913) nadalje razvila William Scott-Elliot in Annie Besant, delih, ki sta temeljili na spoznanjih doseženih s pomočjo jasnovidnosti. V predgovoru k Zgodbi o Atlantidi je Alfred P. Sinnett, avtor dveh pomembnih zgodnjih teozofskih del, Okultni svet (Occult World, 1881) in Ezoterični budizem (Esoteric Buddhism, 1883) zapisal: “Izkušnje z jasnovidnostjo, ki so jih pridobili tisti, ki so jo preučevali v povezavi z mesmerizmom, zgolj dokazujejo obstoj določene zmožnosti človeške narave, da zaznava fizične pojave, oddaljene tako v času kot prostoru, in to na način, ki nima nič skupnega s fizičnimi čuti. … Dejansko za astralno jasnovidnost ni meja pri raziskovanju pretekle zgodovine zemlje, pa najsi gre za dogodke, ki so doleteli človeško raso v predzgodovinskih časih, ali pa za rast planeta skozi geološka obdobja pred nastopom človeka … Spomin Narave je resnično čudovito povezan, tako kot lahko ugotovimo, če se povzpnemo na dovolj visoko raven Narave, da je duhovno povezano tudi samo človeštvo …” Vemo, da se je Alma srečala s teozofijo ob svojem študiju v Londonu, ne vemo pa, do kolikšne mere je razvila svoje psihične sposobnosti, vključno z jasnovidnostjo; vendar pa lahko na podlagi njenih zapisov sklepamo, da 276 je trdno stopala po poti nadzorovane domišljije kot ključne prvine za nadaljnji razvoj višjih stopenj psihičnega zaznavanja. Če težko ocenimo, v kolikšni meri je roman Isolanthis plod Alminih domiš- ljijskih in jasnovidnih astralnih popotovanj, pa gotovo nimamo težav pri razkrivanju etike, ki se nahaja v ozadju njene zgodbe in ki pogosto privre na dan preko besed njenih junakov. Njen vir je nedvomno teozofija, vsaj takrat, ko jo pojmujemo kot izbor določenih naukov in moralnih načel, ki predstavljajo ezoterično bistvo vseh religij. Razkriva se nam, na primer, preko treh vidikov manifestacije in njene sed-merne delitve makro in mikro kozmosa, ko Isolanthis pripoveduje: “Trizob ponazarja troedinost Boga, trojnosti prabivanja, kot sem ti že pojasnila, o Ramanatu, in tako ima tudi število sedem pri nas najobsežnejši pomen. Svet je razčlenjen na sedem svetov in v vseh sedmih svetovih ima človek, ki je imitacija v malem, svoj delež, saj se skozi vesolje in človeštvo pretaka sedem glavnih sil.” Pa recimo, kot razkrivanje zakona karme, ko pravi: “Veš, da je žetev podobna setvi in da nam naša lastna krivda nekoč, nekje, v spremenjeni obliki pride naproti,” in nekje drugje kot zakon dharme, ko juna-kinja izreče: “Vsak človek mora hoditi po svoji brazdi in ravnali bi napačno, če bi ga skušali speljati z nje ali mislili, da je naša pot prava zanj,” ali ko pripoveduje: “Njena dolžnost ji je velevala, da v bridki uri izpolnitve usode ostane pri svojem ljudstvu, kajti Sembasa ji je rekel, da med grozečo senco in njeno uresničitvijo stoji le še ona.” Še posebej pa se Alma v svojem romanu posveti odnosu med spoloma in razodene svoje pojmovanje le-tega z besedami: “Praviloma se ljudje drug drugega oklepajo, ne zato, da bi si izkazovali toplo naklonjenost, temveč kakor čredne živali, ki jih je prestrašila nevihta, in njihov medsebojni odnos je mnogo bolj kakor cvetličnemu vencu, ki jih združuje v dišeči lepoti, podoben verigi nesrečnih nesporazumov v nihanju sebičnih poželjivosti,” ter nato nakaže edino pot, ki poteši človeka: “Obstaja zgolj in samo Večno in zato lahko edinole Večno zadovolji človeško srce in božjo iskro, ki prebiva v njem, ter poteši globoko hrepenenje, …” 277 Vendar pa je mogoče sklepati, da je kljub omenjenemu osrednje sporočilo Alminega romana pravzaprav opozorilo, ki je povezano s samim izročilom o Atlantidi, do katere potopa naj bi prišlo zaradi zlorabe psihičnih moči za sebične cilje najbolj odgovornih v njeni civilizaciji. V tem smislu je bil roman v času objave zelo verjetno odgovor na rastoči nacizem, ki je zlorabljal okultna znanja za manipulacijo z množicami in grozil, da bo uničil vse, kar je v tem svetu humanega. V tem smislu je aktualen tudi še v današnjem ča-su, saj apetiti po “nacifikaciji” sveta s porazom v drugi svetovni vojni še zdaleč niso zamrli, ampak se zgolj poslužujejo bolj prefinjenih oblik zava-janja in manipulacije ter prodirajo in si podrejajo tudi v romanu nakazana področja, kot je na primer genetski inženiring, kar po drugi strani spremlja razkroj družbenih vrednot. Roman Isolanthis zato tudi v današnjem času predstavlja vodilo tako za posameznika kot za družbo v celoti. Namiguje, da so stare kulture posedovale in negovale duhovne resnice o življenju, ki so nato v obliki moralnih vrednot povezovale družbo; nakazuje, da v objavljenem vesolju obstaja notranja povezanost vsega stvarstva in s tem tudi vseh človeških bitij, ki zaradi nevednosti in ločenosti tonejo v osamljenost; da pot do izpolnitve v življenju pelje preko služenja človeštvu, preko žrtvovanja za druge in da se pot človekovega vračanja k duhovnemu izvoru vije skozi številna življenja, med katerimi se uči obvladovati težnje svoje sebične telesnosti. Prav tako je upoštevanja vreden zgled v današnjem času tudi samo Almino življenje, njene značajske poteze, njena želja po spoznanju in preseganju same sebe ter neizmeren pogum, da bi razkrila in opisala skrivnosti življenja, ki so se za časa njenega življenja še vedno skrivale v eksotičnih krajih, kamor se je odpravila – njena težnja po neprestanem učenju in da bi s pri-dobljenim znanjem ter razumevanjem lahko nekaj pripomogla k temu, da bi v svetu zavladal mir. Vse to in še več prinaša bralcu prevod Alminega romana, saj mu še posebno razsežnost daje prevajalkina tenkočutnost pri izbiri besed in njeno očitno 278 poistovetenje z vrednostnim sistemom, ki ga prinaša zgodba. Založbi Sanje gre zato priznanje za izjemno dragocen in uspešno uresničen projekt. 279 Inteligentni design Predavanje na seminarju SINTEZA RAZUMA IN LEPOTE V LUČI PRASTARE MODROSTI Teozofska knjižnica in bralnica Alme Karlin, Celje, 19. december 2015 Za znanstvenike je danes samo po sebi umevno, da vesolje deluje v skladu z zakoni. Celotna znanost dandanes temelji na tem, kar avtor James Trefil imenuje načelo univerzalnosti, ki pravi, da zakoni, ki jih tu pa tam odkrijemo v naših laboratorijih, veljajo povsod v vesolju in delujejo že ves čas. Fizik Eugene Wigner pravi, da je matematično ozadje narave nekaj skriv-nostnega in da zanj ni racionalne razlage. “Zakaj je narava matematična, je skrivnost ... Dejstvo, da vsemu vladajo določena pravila, je neke vrste ču-dež.” Fizik Paul Davies pa pripominja, “... biti znanstvenik pomeni, da moraš imeti prepričanje, da vesolju vladajo zanesljivi, nespremenljivi, absolutni in univerzalni matematični zakoni nedoločnega izvora.” Zakaj je vesolje tako dosledno v svojih zakonih? Po prepričanju mnogih ima to opraviti s simetrijo, a pri tem dejansko ne vemo, zakaj je simetrija vladajoče načelo v vesolju. Realnost je preprosto takšna, da ko iščemo red, 280 slednjega tudi najdemo. Če reda ne bi našli, potem tudi ne bi bilo nobene znanosti, dejansko nobene izkušnje. Stephen Hawking pravi: “Že samo dejstvo, da je vesolje ustvarjalno in da so zakoni omogočili pojavljanje in razvoj do točke zavesti - z drugimi besedami, da je vesolje organiziralo svoje lastno samozavedanje - je močan dokaz za to, da se v ozadju vsega “nekaj dogaja”. Gre za prevladujoč vtis o določenem designu / ustvarjanju / načrtu / oblikovanju.” Če je vesolje oblikovano, potem se moramo vprašati, kdo ali kaj je neznani oblikovalec? Znanstveniki, ki so postavili temelje sodobni znanosti, kot so Newton in njegovi sodobniki, so verjeli, da ob ukvarjanju z znanostjo odkrivajo bo- žanski načrt za vesolje v obliki osnovnega matematičnega reda. Če povežemo sodobno kozmologijo s starodavnimi idejami in kreativno evolucijo, nam to prinese presenetljive rezultate in morda odgovor na to vprašanje. Kajti povezovanje področij fizike in metafizike omogoča izredne vpoglede in z njimi tudi razumevanje osnovnega vzorca življenja. Ezoterični nauk, na primer v budizmu in brahmanizmu ter celo v kabali, pravi, da od vekomaj obstaja neskončna in neznana esenca, ki je v rednih in skladnih zaporedjih bodisi pasivna ali aktivna. Budisti menijo, da ne obstaja nek Stvarnik, ampak neskončnost ustvarjalnih moči, ki skupaj tvorijo večno substanco, katere bistvo je nedoumljivo. Aktivno obdobje sproži širitev te božanske esence od znotraj navzven, v skladu z večnim in nespre-menljivim zakonom, tako da je pojavno ali vidno vesolje končni rezultat dolge verige kozmičnih sil, ki postopoma vstopajo v delovanje. Naloga “ustvarjanja” torej pripada množici inteligentnih moči, ki so pogosto opisane kot arhitekti in graditelji. Celotno vesolje naj bi vodile, nad-zorovale in oživljale skoraj neskončne množice hierarhij čutečih bitij, od katerih ima vsaka svoje poslanstvo ... in ki se neskončno razlikujejo v svojih stopnjah zavesti in inteligence. 281 Zdaj pa se vrnimo k simetriji. Izraz simetrija izhaja iz grške besede sun (kar pomeni “z” ali “skupaj”) in metron (“mera”) določeno razmerje s funkcijo usklajevanja različnih elementov v združeno celoto. Že od samega začetka je bil torej izraz simetrija tesno povezan s harmonijo in lepoto, kar je bilo tudi v nadaljevanju ključno za njeno vlogo v teorijah narave. Za fizike je simetrija temeljna za opisovanje fizičnega sveta. Temeljna načela simetrije narekujejo osnovne zakone fizike, nadzorujejo strukturo materije in opredeljujejo temeljne sile v naravi. Premisleki o simetriji obvladujejo temelje sodobne fizike, tako kvantne teorije kot teorije relativnosti. Simetrija in matematični vzorci obstajajo povsod okoli nas - toda ti zakoni narave niso omejeni zgolj na naš planet. Astronomi zdaj verjamejo, da je naša galaksija skoraj popolna zrcalna slika same sebe. Poleg te zrcalne simetrije pa ima Mlečna cesta še eno neverjetno obliko - podobno kot pri školjki Nautilus in sončnici, je vsaka njena “roka” logaritemska spirala, ki se začne v središču galaksije in se širi navzven. Če govorite s fizikom - predvsem s teoretičnim fizikom - o sodobnih teorijah in zakaj so te takšne kot so, lahko postane liričen glede lepote in pre-prostosti enačb, pri čemer je simetrija podlaga za takšno estetsko presojo. Danes tudi najbolj posvetni znanstveniki domnevajo, da narava uteleša, ne le red, temveč tudi preprostost in lepoto. Simetrija je ključni dejavnik za določanje estetskega videza nekega predmeta. Astrofizik Mario Livio se sprašuje, ali naša biološka preferenca za simetrijo pristransko vpliva na naše dojemanje sveta, tako da ljudje na njeni podlagi opredeljujejo, kaj je lepo, in celo to, na kakšen način obravnavajo znanost. “Ker so naši možgani tako fino uglašeni na odkrivanje simetrije, je mogoče, da tako orodja, ki jih uporabljamo za določanje zakonov narave, kot tudi naše teorije same po sebi, vključujejo simetrijo deloma tudi zato, ker nas naši možgani zapeljejo v simetrični del vesolja.” 282 Celo tako majhni stvari kot je snežinka vladajo zakoni reda, saj večina sne- žink razkriva šestkratno radialno simetrijo, z izpopolnjenimi, identičnimi vzorci na vsaki od svojih vej. Tudi ljudje imajo dvostransko simetrijo in nekateri znanstveniki verjamejo, da je simetričnost osebe najpomembnejši dejavnik, ali jo imamo za fizično lepo ali ne. Simetrija v umetnosti je lepota v privlačni in urejeni obliki. To je ponavlja-joča se vizualna kompozicija, ki sproži strast v vseh človeških bitjih. Simetrični vzorci v naravi so zato vplivali na umetnike in arhitekte skozi zgodovino in igrali pomembno vlogo na oblikovanje našega okolja kot tudi na ustvarjanje naše kulture in družbe. Uporaba simetrije v naravi je tako močna, da jo je fizika uporabila tudi pri razvitju enotne teorije polja. Kaj pa je lepota? Nemški filozof Arthur Schopenhauer je verjel, da obrazci iz vesolja, tako kot na primer večne platonske oblike, obstajajo onkraj sveta izkušenj, in da se estetsko zadovoljstvo doseže s kontemplacijo o njih, kar pa obenem predstavlja sredstvo za pobeg iz bolečega sveta dnevne izkušnje. In ti obrazci običajno prevzemajo naravne oblike simetrije. Prirojena nagnjenost ljudi, da jih privlači simetrija, in naravna želja po sreči vodita do premise, da je simetrija dejansko in resnično simbol lepote. V svoji novi knjigi Nobelov nagrajenec, ameriški teoretični fizik Frank Wil-czek, sprašuje: “Ali je svet umetniško delo?” Po njegovem mnenju je v pri-merjavi z drugimi vejami znanosti, teoretična fizika dala izjemno veliko znanstvenih estetov, vključno z Albertom Einsteinom in Paulom Diracom, ki sta oba razkrila teoriji, ki ju na splošno označujejo kot lepi in podobni velikim umetninam. Tako opisuje, kako je Einstein prinesel “nov slog v razmišljanje o temeljnih načelih narave” z uporabo “lepote, v obliki simetrije”. 283 Sveta geometrija Večne platonske oblike pa po drugi strani metafiziki povezujejo s tem, kar imenujejo sveta geometrija. Ta vključuje svete univerzalne matematične vzorce, ki se uporabljajo pri oblikovanju vsega v naši realnosti. Osnovno prepričanje je, da geometrijo in matematična razmerja, harmoničnost in proporce, najdemo tudi v glasbi, svetlobi, pa tudi v kozmologiji. S študijem narave teh vzorcev, oblik in odnosov in njihovih povezav, lahko pridobimo vpogled v skrivnosti narave - v zakone in zgodovino vesolja. Estetsko najbolj prijeten proporc, phi, so uporabili številni umetniki vse od gradnje velike piramide. Učenjaki in umetniki vseh obdobij so z namerno uporabo tega naravnega proporca v umetnosti širili naš občutek za lepoto, ravnotežje in harmonijo. Prameni naše DNK, roženica naših oči, snežinke, storži, cvetni listi, dia-manti, veje dreves, školjka Nautilus, zvezda, okoli katere se vrtimo, galaksija, znotraj katere se vrtimo, zrak, ki ga dihamo, in vse oblike življenja, kot jih poznamo, izhajajo iz brezčasnih geometrijskih kod. Sodobni znanstveniki so zasmehovali to idejo vse do leta 1980, ko je profesor Robert Moon na Univerzi v Chicagu dokazal, da celoten periodični sistem elementov - dobesedno vse, kar obstaja v fizičnem svetu - dejansko temelji na petih temeljnih geometrijskih oblikah. Sedaj v sodobni fiziki, ke-miji, biologiji, na novo razkrivajo svete geometrijske vzorce kreacije. Na prelomu devetnajstega stoletja se je v umetnosti pojavilo gibanje, ki je bilo odziv na višje zavedanje o kozmičnih resnicah in pojavljanje teozofije. Modema abstraktna umetnost je bila vidna manifestacija duhovnih idealov, ki so se izrazili preko naukov teozofije in drugih izročil večne modrosti. Umetniki tega gibanja (Vasilij Vasiljevič Kandinski, František Kupka, Piet Mondrian, in Kazimer Malevič) so bili pismouki, ki so slikali to, kar besede niso mogle izraziti. 284 Abstrakcija je brezobličen glas, ki raztaplja meje konkretnega predmeta, da bi omogočil pretok kozmične svetlobe na pripravljeno platno, na mesto, kjer notranje in zunanje kraljestvo duhovnosti začne nov ustvarjalen proces. Ko opazujete globoko umetnino, lahko angažirate iste nevrone kot umetnik, ki je delo ustvaril. S tem ustvarjate nove nevronske poti in spodbudite stanje navdiha. Ta občutek biti potegnjen v sliko, se imenuje “utelešeno pojmovanje”. To pojasnjuje, zakaj se počutimo, kot da sanjamo, ko gledamo dela impre-sionistov, kot na primer Claudea Moneta, ali kot da imamo ekstatično vizijo, medtem ko gledamo sliko Alexa Greya. Sposobnost umetnosti, da nas v povezavi z našo lastno domišljijo popelje v druga kraljestva zavesti, je osupljiva. V okviru vizionarskega umetniškega gibanja prevladuje ideja, da je ustvarjalnost pot do božanskega. To vključuje samo ustvarjanje umetnosti ali združevanje z namenom spodbujanja ustvarjalnega izražanja v vseh njenih oblikah. Ustvarjalnost je lahko eno od največjih orodij človeka, umetnost pa odličen učitelj na naši evolucijski poti. Omenil sem že, da fizik, astrofizik in kozmolog Stephen Hawking pravi: “Že samo dejstvo, daje vesolje ustvarjalno in da so zakoni omogočili pojavljanje in razvoj do točke zavesti.” To misel nadalje razvija filozof David Chalmers, ki vabi k novi paradigmi v znanosti, po kateri je zavest temeljni in morebiti univerzalni gradnik narave. Zanj je zavest temeljni vidik našega obstoja: “O njej ne moremo bolj neposredno vedeti nič ... toda hkrati je najbolj skrivnosten pojav v vesolju. In če že ne moremo razložiti zavesti v smislu obstoječih osnov prostora, časa, mase in naboja, potem moramo razširiti naš seznam temeljnih zakonov in domnevati, da je tudi zavest sama po sebi temeljni gradnik narave. Ta domneva bo odprla pot za znanost, da bo začela preučevati temeljne zakone, ki urejajo zavest, in raziskovati povezavo z obstoječimi zakoni.” 285 Druga ideja, ki jo predlaga Chalmers je ta, da je lahko zavest univerzalna in da ima vsak sistem, vse navzdol do osnovnih delcev določeno stopnjo zavesti. Prepričanje, da je univerzalnost zavesti tista, ki nam lahko pomaga premostiti vrzel med zavestjo in fizičnim svetom v znanosti. Tako se sedaj na začetku enaindvajsetega stoletja začenjata povezovati znanost in meta-znanost, da bi spoznali naravo realnosti, ki temelji na sveti geometrijski zasnovi. Spomnimo se, da Tajni nauk Helene Petrovne Blavatsky poudarja, da zavest izhaja iz prejšnjih stanj zavesti prav tako kakor tudi materija izhaja iz prej- šnjih stanj snovi, in da sta ti dve večno in neločljivo povezani. In nato nadaljuje s pojasnilom, da zavest in materijo povezuje dinamična energija, ki vtiskuje ideje božanske misli, preko arhitektov naših vidnih svetov, v kozmično snov s pomočjo tako-imenovanih zakonov narave. V metafizični triadi (Edina Realnost, Zavest in Materija), iz katere izhaja vsa manifestacija, Veliki Dih prevzema značaj pred-kozmične Ideacije. To je vir in izvor sile in vseh individualnih zavesti ter preskrbi vodilno inteligenco za obsežen načrt kozmične evolucije. 286 Isolanthis – utopija, mit, realnost Predavanje na Filozofski fakulteti v Ljubljani, 25. april 2022 Želja gostitelja današnje predstavitve, profesorja Jana Ciglenečkega, je bila, da poskušam Almin roman Isolanthis predstaviti v luči utopistike. Za ta namen sem moral poiskati primeren vir, ki mi bo pomagal osvetliti ta pogled z akademskega zornega kota in zdi se, da se mi je pri tem nasmehnila sreča, ko sem naletel na esej Lymana Towerja Sargenta, The Three Faces of Utopianism Revisited (Svež pogled na tri obraze utopistike) [Utopian Studies, 1994, Zvezek 5, št. 1, str. 1-37, Penn State University Press]. Pa začnimo ta pregled s citatom Oskarja Wilda: »Zemljevid sveta, ki ne vključuje Utopije, ni vreden niti tega, da bi se nanj ozrli, kajti izpušča deželo, ob kateri si želi Človeštvo vedno pristati. In ko Človeštvo ob njej pristane in se razgleda ter ugleda boljšo deželo, razpne jadra. Človeški napredek je namreč uresničevanje Utopije« [Oscar Wilde, The Soul of Man Under Socialism, str. 11]. Ko govorimo o utopijah, govorimo o živih tradicijah, ki se stalno nahajajo v nekem procesu razvoja in dejansko niso zgolj usidrane v nek trenutek v času in prostoru. Mnogi so jih primerjali s povratkom v maternico oziroma 287 z mitom o večnem vračanju. Gre torej za nek univerzalen človeški pojav, ki ima opraviti z nezadovoljstvom (kot vrojenim v »človeško naravo«), ki ga pretežna večina ljudi izraža do načina življenja, ki ga živijo, in razmiš- ljanji, kako bi ga izboljšali. Ljudje o teh »izboljšavah« večinoma zgolj »fan-tazirajo«, toda pogosto o teh svojih »sanjah« tudi razmišljajo in včasih na podlagi njih tudi delujejo. V osnovi utopistike je torej nekakšno »družbeno sanjarjenje«. Sicer pa si je izraz utopija, ki dobesedno pomeni »kraj, ki ga ni«, izmislil Thomas More, ko ga je uporabil za naslov svoje knjige [ Utopia, 1516], v kateri je opisal namišljen otok, na katerem naj bi vladal skoraj popoln druž- beni, pravni in politični sistem. Sestavil pa ga je iz grških besed ou = ne in topos = kraj. Po Moreu so se še številni avtorji podali v odkrivanje idealnih družb. Toda »družbeno sanjarjenje« je obstajalo še preden se je razvila beseda, ki bi ga opisala, in prav ti zgodnji primeri utopistike predstavljajo osnovo za razvoj utopistične družbene teorije. Prve znane utopije so namreč izročila, ki jih imenujemo miti in ki se ozirajo v prazgodovino človeške rase in so pridobile različna poimenovanja, kot recimo »zlata doba«, »raj na zemlji«, »otoki blaženosti« itd in ki so bili na-stanjeni heroji in heroinami, univerzalno povezanimi z bogovi. Ta oblika utopije sem nam je na zahodu ohranila preko grških in rimskih mitov, ki pa so bili že v svojem času predmet dveh različnih pristopov, religioznega in misterijskega. V grški družbi je namreč poleg religioznih kultov, obstajala tudi institucija misterijev, ki je negovala bolj poglobljen pristop do razumevanja mitov – toda k temu se bomo vrnili kasneje. Kateri so torej za Lymana trije obrazi utopistike? Prvi je utopistična litera-tura, nato communitarianism ali komunitarizem (ali skupnostnost) in utopistična socialna teorija. Seveda pa se bom v tej predstavitvi naslonil zgolj na tiste vidike, ki jih je mogoče jasno povezati z osrednjo temo našega preu- čevanja – romanom Isolanthis Alme M. Karlin. 288 Splošno prepričanje med raziskovalci je, da gre v primeru utopistične literature za primere fikcije, torej za obliko proze, ki opisuje namišljene dogodke in ljudi. Tako na primer Andreas Voight pravi, da gre za idealistične slike drugih svetov, Joyce Oramel Hertzler pa, da gre za opise popolne in morda neuresničljive družbe kot odziv na pomanjkljivosti in zmedo časa, v katerem živi avtor, J. Max Patric pa, da večina utopij dejansko ni predstavljena kot model nerealistične popolnosti, ampak kot alternativa obstoječe-mu modelu, kot norma, s katero presojamo obstoječo družbo. Ob tem pa je še zelo zanimiv vidik, ki ga poudarjajo mnogi severno ameriški literarni raziskovalci, in sicer, da je pri utopistični literaturi potrebno upoštevati tudi položaj bralca, ki si lahko ob branju ustvari neko povsem drugo sliko od tiste, ki jo je nameraval avtor. Zato je Lyman prepričan, da utopije pomagajo ali pa so odsevi premikov v paradigmi načina, na katerega določena kultura gleda na samo sebe. V to luč lahko postavimo tudi vlogo, ki so jo imeli miti (ali zgodnje utopije, kot smo omenili) v grški in rimski družbi. Ta je bila dvoplastna. Po eni strani so služili religioznim kultom – na primer Apolona, Atene, Pozejdona itd – kot moralni kodeksi, po katerih naj bi se ravnala družba, po drugi strani pa kot ključni del iniciacijskih obredov v velikih in malih misterijih – posve- čeni Orfeju, Demetri, Dionizu, Bakhu itd – ki so služili za vpeljavo izbranih učencev v višje skrivnosti narave. V osnovi je pri tem šlo za vstopanje v do-ločeno stanje ekstaze preko doseganja alternativnih stanj zavesti. To je kan-didata preobrazilo v mistika, mystae, [iz glagola myein = zapreti] tistega, ki ima zaprta usta oziroma ohranja skrivnost, ali pa, po drugi strani, ima za-prte čute, da bi lahko spoznaval višjo realnost; iniciranega [vpeljanega v skrivnosti]. Z nastopom krščanstva se stvari spremenijo in misteriji izginejo iz družbe, vsaj kot splošno uveljavljena institucija, v ospredje pa stopi to, kar Lyman imenuje komunitarizem, ali z drugimi izrazi: namenska skupnost, alterna-tivna skupnost, praktična utopija in podobni izrazi, katerih temeljna skupna značilnost je, da gre za skupnost brez zasebne lastnine. Prve tovrstne pri-289 mere so predstavljale nekatere židovske skupnosti v predkrščanski dobi, nato pa krščanske samostanske skupnosti vse tja do srednjega veka ter v kasnejšem času razne protestantske skupnosti. Te zgodnje krščanske samostanske skupnosti so prevzele izrazoslovje hele-nističnih misterijev, vendar pa pojem mystae postopoma pridobi drugačen pomen, in sicer kot izraz za tistega, ki vstopa v religiozno ekstazo preko molitve ali kontemplacije o Božji vseprisotnosti v svetu oziroma kot tistega, ki vstopa v »duhovno zvezo (poroko)« ali »duhovno združitev« z Bogom, Kristom ali angelskimi bitji. V devetnajstem stoletju smo nato priča neverjetnemu družbenem razmahu tako-imenovanega spirit(ual)ističnega in iz njega izhajajočega teozofskega gibanja, katerih bistvena značilnost je spoznanje ali prepričanje, da je vsako človeško bitje, in ne le izbrani, zmožno komunicirati z »duhovnim ali svetom duhov«, če razvijejo določene, v vsakem človeku prisotne latentne zmožnosti. Kajti človek naj bi bil v svoji osnovi duhovno bitje, ujeto v materialno telo, v katerem izgubi stik s svojim duhovnim bistvom, zaradi česar je njegovo temeljno poslanstvo, da si prizadeva obnoviti ta stik. Oziroma, z besedami Alme Karlin: »Iz svetlobe smo rojeni, za nosilce luči izbrani, v nevednosti izgubljeni, dokler vnovično rojeni ne bomo v svetlobo in blišč«. Dandanes ni več tako splošno znano, da sta ti dve gibanje zajeli široke mno- žice iz vseh, še posebej bolj izobraženih slojev družbe in da so se jima pridružili tudi številni priznani znanstveniki. V okviru teh dveh gibanj se je razširilo tudi poznavanje »nove znanosti« pod imenom psihometrija, ki naj bi se nanašala na »odkritje čudovite moči v človekovi konstituciji, ki mu omogoča dostop do širnega kraljestva znanja,« in da »izkušnje z jasnovidnostjo ki so jih pridobili tisti, ki so jo preučevali v povezavi z mesmerizmom, zgolj dokazujejo obstoj določene zmožnosti človeške narave, da zaznava fizične pojave, oddaljene tako v času kot prostoru.« Spirit(ual)izem je ljudi, ki so bili zaradi svojih naravnih ali umetno razvitih danosti sposobni navezati stik s svetom duhov, imenoval mediji – posred-290 niki. In zanimivo, prve tovrstne ljudi je evropski kontinentalni spiritizem odkril med somnambulnimi – torej tistimi, ki so naravno vstopali v stanje »sanjanja« in v njem nezavedno govorili o »duhovnih izkušnjah«. Dokaj hitro so nato ugotovili, da je mogoče v to stanje vstopiti tudi namensko in pri polni zavesti. Sodobno teozofsko gibanje pod vodstvom Helene Petrovne Blavatsky pa je nato navezalo te izkušnje na domnevni obstoj ezoterične tradicije (prastare modrosti), ki se vije skozi celoten obstoj človeške rase, od njenih začetkov do današnjih dni, in ki je ohranjala vedenja o alternativnih oziroma razširjenih stanjih zavesti in kako v njih vstopati. To gibanje se je v dobršni meri naslonilo tudi na vzhodno tradicijo in znanost joge, ki je stanje, ki se dviga nad budnim stanjem zavesti (jagrat), poimenovala stanje sna (svapna), ki ga je mogoče razviti tako, da začnejo podobe iz sna vstopati v budno zavest. Sedaj se nam verjetno naravno postavi vprašanje, kot je na primer: Če so za teoretike utopistike utopije fikcija ali družbeno sanjarjenje, kakšen je njihov odnos do »realnosti«? Če je za nas realnost le to, kar dojemamo z našimi fizičnimi čuti in procesiramo s konkretnim umom, potem je za nas utopija resnično fikcija (ali domišljija - v slabšalnem smislu besede). Če pa dopuščamo možnost (ker se zavedamo strahotne omejenosti zaznavanja naših fizičnih čutov), da so naše zmožnosti zaznavanja realnosti morda šir- še kot nam jih predstavlja naša budna zavest, potem dopuščamo tudi mož- nost, da je tudi realnost sama po sebi nekaj širšega od tega, kar lahko zaznamo v fizičnih telesih. Ko je Helena Petrovna Blavatsky začela pisati svoje prvo veliko delo, Odstrta Izida, je o tem poročala svoji sestri: »… če verjameš ali ne, se mi dogaja nekaj čudežnega. Ne moreš si predstavljati, v kakšnem očarljivem svetu slik in vizij živim. … Sedim z odprtimi očmi in na videz vidim in slišim vse resnično in dejansko okoli sebe, hkrati pa vidim in slišim tisto, kar pišem. … Počasi stoletje za stoletjem, slika za sliko, priplava iz daljave in prehaja pred mano kot v čarobni panorami; … Rase in narodi, države in mesta, ki so že dolgo izginili v temi prazgodovinske preteklosti, se pojavljajo in nato iz-291 ginjajo, dajo mesto drugim; in potem mi povedo zaporedne datume. Stara antika daje prostor zgodovinskim obdobjem; miti se mi razlagajo z dogodki in ljudmi, ki so res obstajali, in vsak dogodek, ki je sploh izjemen, vsaka na novo obrnjena stran te večbarvne knjige življenja, se s fotografsko natanč- nostjo vtisne v moje možgane.« Kako lahko povežemo te namige z nastankom romana Isolanthis Alme Karlin? Vemo, da se je Alma Maksimiljana Karlin srečala s teozofijo ob svojem študiju v Londonu in da se je začela vanjo poglabljati med svojim bivanjem na Norveškem. Iz njenih zapisov tudi zvemo, da je nato trdno stopala po poti nadzorovane domišljije kot ključne prvine za nadaljnji razvoj višjih stopenj psihičnega zaznavanja. A o tem bo nekoliko več povedala Jerneja Jezernik. Na tem mestu je morda umestno, da povemo nekaj o samem ozadju Alminega romana. Roman se je naslonil na mit o Atlantidi, domnevno potopljeni starodavni celini in civilizaciji, ter bralcu predstavi izsek iz življenjske zgodbe Isolanthis, predstavnice kraljevske družine kraljestva Pozejdonije, »mogočnega matičnega otoka celotne Atlantide«, v njenem boju, da bi »ljudje uglasili svoje najgloblje bistvo z Večnim« in se tako pripravili na »bli- žajoče se obdobje bede in razdejanja«. O potopljeni celini Atlantidi, ki naj bi se nekoč raztezala za »Herkulovima stebroma« je okoli leta 360 p. n. š. prvi pisal Platon v svojih dialogih Timaj (Timeus) in Kritija (Critias), povzemajoč zgodbo, ki naj bi jo od egip- čanskih svečenikov slišal znameniti atenski državnik Solon. In prav slednja je bila nato v 16. stoletju navdih za Sira Thomasa Morea pri pisanju Utopije (Utopia) in za delo Sira Francisa Bacona, Nova Atlantida (The New Atlantis). Legenda je bila nato znova oživljena v 19. stoletju v okviru gibanj, ki smo ju omenili. Tako je leta 1882 Ignatius L. Donnelly objavil delo Atlantida, predpotopni svet ( Atlantis: the Antediluvian World), vendar pa je Helena P. Blavatsky legendo večkrat omenila že v svojem prvem večjem delu Odstrta Izida ( Isis Unvelied, 1877) in nato v okviru ezoterične kozmologije še posebej razdelala v svojem monumentalnem delu Tajni nauk ( The Secret 292 Doctrine, 1888). Njene predstavitve sta nato v delih Zgodba o Atlantidi ( The Story of Atlantis, 1896) in Človek, od kod, kako, kam ( Man: Whence, How, Whither, 1913) nadalje razvila William Scott-Elliot ter Charles Webster Leadbeater in Annie Besant, delih, ki sta temeljili na spoznanjih doseženih s pomočjo jasnovidnosti. Dokaj jasno dejstvo je, da je mit o Atlantidi precej razgibal človeško domi- šljijo, saj se v zvezi z njim soočamo z nadvse obsežnim korpusom raznovrstnih informacij. Tako nam spletni iskalnik Google, če vanj vtipkamo geslo »Myth of Atlantis« ponudi kar 13 milijonov 600 tisoč zadetkov. Kako naj torej razumemo, s čim imamo opravka, ko imamo pred sabo knjigo Alme Karlin Isolantis – roman o potopu celine? Odgovor lahko poiščemo v besedah Helene Petrovne Blavatsky, ko predstavlja svoj pogled na pojem mythos: »V analih svete ali profane zgodovine ne boste našli prominentne osebe, katere prototipa ni mogoče najti v na pol-fiktivnih in na pol-resničnih tradicijah preteklih religij in mitologij. Zgodbe iz mytho-poetičnih dob so zgolj alegorizirale velike resnice geologije in antropologije. Prav v teh smešno predstavljenih zgodbah bo morala znanost iskati svoje ‛manjkajoče člene’.« In prav to je poskušal v svojem delu Atlantida, predpotopni svet ( Atlantis: the Antediluvian World) narediti Ignatius L. Donnelly, poskušal je namreč podpreti lastne teze in Platonovo zgodbo o obstoju Atlantide z rezultati raziskav, ki so jih opravili številni učenjaki na različnih poljih tedaj (1882) sodobne znanosti, geologije, ocea-nografije, arheologije, biologije, agronomije, arhitekture, antropologije, jezikoslovja itd. ter folklore, umetnosti in religije. Tako to nadvse zanimivo branje razkriva številna odkritja, ki namigujejo na nekdanjo povezanost sedaj obstoječih kontinentov. V predgovoru h knjigi Williama Scotta-Elliota Zgodba o Atlantidi pa je Alfred P. Sinnett, avtor dveh pomembnih zgodnjih teozofskih del, Okultni svet ( Occult World, 1881) in Ezoterični budizem ( Esoteric Buddhism, 1883) zapisal: “Izkušnje z jasnovidnostjo, ki so jih pridobili tisti, ki so jo preučevali v povezavi z mesmerizmom, zgolj dokazujejo obstoj določene zmožnosti 293 človeške narave, da zaznava fizične pojave, oddaljene tako v času kot prostoru, in to na način, ki nima nič skupnega s fizičnimi čuti. … Dejansko za astralno jasnovidnost ni meja pri raziskovanju pretekle zgodovine zemlje, pa najsi gre za dogodke, ki so doleteli človeško raso v predzgodovinskih časih, ali pa za rast planeta skozi geološka obdobja pred nastopom človeka … Spomin Narave je resnično èudovito povezan, tako kot lahko ugotovimo, če se povzpnemo na dovolj visoko raven Narave, da je duhovno povezano tudi samo človeštvo …” William Scott-Elliot je nato v knjigi na kratko po-vzel ugotovitve Ignatiusa L. Donnellya, nato pa predstavil zemljevide razvoja Atlantide in njene populacije. Tudi Alma pravi, da je besedilo tega romana zapisovala v transu, v katerem je »videla slike« in na njihovi podlagi »opisala zgodovino mitološkega po-topljenega kontinenta ‛kot da bi bila tam živela’,« ter da je o tem stanju, »v katerem je lahko videla vse,« povedala, da »moram le videti, kajti vse je no-tri v meni.« Okolišèine, ki so bile verjetno še najbolj podobne tistim, v katerih se je začel roman Isolanthis zapisovati Almi Maksimiljani Karlin, so okoliščine, v katerih je bil napisana The Idyll of the White Lotus (Povest o belem lotosu) angleške pisateljice Mabel Collins. Mabel je bila uspešna avtorica številnih romantičnih romanov, ki je živela v Londonu, v bližini tistega predela na obali Temze, na katerem so septembra leta 1878 postavili obelisk Kleo-patrina igla, ki so ga pred tem, po številnih zapletih, pripeljali iz Aleksan-drije v Egiptu. Mabel je imela skozi okno svojega stanovanja odprt pogled na novo londonsko pridobitev. Ko je nekega dne posvečala pisanju svojega novega literarnega podviga, je dobila občutek, da se od obeliska proti njenemu stanovanju vije povorka egipčanskih svečenikov in vstopa v njen ka-binet. Ko se je celoten prizor zaključil, je z začudenjem opazila, da zapis na pisalnem papirju ni zgodba, kateri se je posvečala, marveč prvo poglavje povesti z naslovom Povest o belem lotosu, zgodbe o mladem, jasnovidnem egipčanskem menihu, ki ga skušajo predstojniki samostana uporabiti za 294 svojo črno magijo, v kar je v njihovih rokah degenerirala izvorna religija Egipta. Tako kot Mabel je bila tudi Alma pred zapisom romana Isolanthis uspešna pisateljica potopisnih romanov, ki jo je njena domišljija gnala v raziskovanje starih civilizacij. Že ta izkušnja sama po sebi jo je usposabljala za vstop v stanje odprtosti za realnosti notranjega sveta. Alma je izkušnjo glavne ju-nakinje romana doživljala kot svojo lastno, kar nam pojasni, zakaj je besedilo podano tako zelo »doživeto«. Za njo je bilo pač zapisovanje romana odkrivanje lastne duhovne poti, ali iskanje širše realnosti od tiste, s katero se je soočala v vsakodnevnem življenju, širše realnosti, iz katere je črpala moč, da je premagovala težave, s katerimi se je morala spopadati v vsakodnevnem življenju. In kako se nam teozofska spoznanja razkrivajo v Alminem romanu? Razkrivajo se nam, na primer, preko treh vidikov manifestacije in njene sed-merne delitve makro in mikro kozmosa, ko Isolanthis pripoveduje: “Trizob ponazarja troedinost Boga, trojnost pra-bivanja, kot sem ti že pojasnila, o Ramanatu, in tako ima tudi število sedem pri nas najobsežnejši pomen. Svet je razčlenjen na sedem svetov in v vseh sedmih svetovih ima človek, ki je imitacija v malem, svoj delež, saj se skozi vesolje in èloveštvo pretaka sedem glavnih sil.” V svojem delu A Study in Karma [Annie Besant, A Study in Karma, The Theosophical Publishing House, 1912] Annie Besant pravi, da vse, kar se dogaja v manifestaciji, povezuje univerzalni zakon vzročnosti, oziroma univerzalni notranji odnos, ki ga poznamo pod imenom zakon karme. Ta univerzalni zakon vzroka in učinka ni nek poseben zakon, ampak univerzalni pogoj, zakon, ki se mu ne more izogniti niè, kar je utelešenega. Na človekovi osebni ravni je ta zakon znan kot zakon povračila, ki sledi reku: to, kar seješ, to žanješ; in v tej obliki, nam ga v romanu predstavi tudi Alma Karlin, ko pravi: “Veš, da je žetev podobna setvi in da nam naša lastna krivda nekoč, 295 nekje, v spremenjeni obliki pride naproti, …” Govori nam o človekovi odgovornosti za lastna dejanja, za lastno mentalno in moralno evolucijo. Ko pa Isolanthis spregovori o tej individualni odgovornosti, pravi: “Vsak človek mora hoditi po svoji brazdi in ravnali bi napačno, če bi ga skušali speljati z nje ali mislili, da je naša pot prava zanj, …” in “Njena dolžnost ji je velevala, da v bridki uri izpolnitve usode ostane pri svojem ljudstvu, kajti Sembasa ji je rekel, da med grozečo senco in njeno uresničitvijo stoji le še ona,” nam razkriva delovanje zakona dharme. Ko naslavlja to vprašanje [Annie Besant, Dharma, The Theosophical Publishing House, 1918] Annie Besant dharmo opredeljuje kot “notranjo naravo človeka na katerikoli dani stopnji evolucije in kot zakon naslednje stopnje njegovega razvoja” – kot človekovo naravo na točki, ki jo je dosegla pri svojem razvoju, in nato kot zakon, ki prinaša njeno naslednjo stopnjo razvoja. Ali z drugimi besedami: èe nas karma povezuje v soodvisno skupnost, pa nam dharma določa individualno odgovornost v odnosu do skupnosti. Ali z Alminimi besedami: »… preden si odkril lastno veličino, si moral prodreti do lastnih globin. Nikakor ni zadostovalo zgolj vedeti, česa si sposoben; poznati si moral tudi lastne meje, da bi preprečil kasnejši neuspeh.« Na splošno pa: »Rast naše duše ni odvisna od tega, kako drugi ravnajo z nami, temveč kako mi ravnamo z drugimi.« Še posebej pa se Alma v svojem romanu posveti odnosu med ljudmi, med spoloma, in razodene svoje pojmovanje le-tega z besedami: »Praviloma se ljudje drug drugega oklepajo, ne zato, da bi si izkazovali toplo naklonjenost, temveč kakor čredne živali, ki jih je prestrašila nevihta, in njihov medsebojni odnos je mnogo bolj kakor cvetličnemu vencu, ki jih združuje v di- šeči lepoti, podoben verigi nesrečnih nesporazumov v nihanju sebičnih poželjivosti,« in se posebej posveti izbiri, ki se nakazuje ženski: »Za žensko, ki hoče ostati zvezda, obstajata dve poti: materinstvo, ker njegova svetloba osvetljuje pot mnogih mladih duš, ali svečeniški stan. Za to ne potrebuje ne templja ne samostana, saj je vsako srce, ki ga obdajajo zidovi hotenja, ječa. Žensko telo je oltarni kelih. Služi daritvi uèlovečenja ali ostane tem-296 peljska skleda. Nameniti ga poželenju je skrunitev.« Ter nato nakaže edino pot, ki poteši človeka: »Obstaja zgolj in samo Večno in zato lahko edinole Večno zadovolji človeško srce in božjo iskro, ki prebiva v njem, ter poteši globoko hrepenenje, …« Vendar pa je mogoče sklepati, da je kljub omenjenemu osrednje sporočilo Alminega romana pravzaprav opozorilo, ki je povezano s samim izročilom o Atlantidi, do katere potopa naj bi prišlo zaradi zlorabe psihičnih moči za sebične cilje najbolj odgovornih v njeni civilizaciji. »Naša visoka modrost, najdragocenejše imetje našega rodu, ne obstaja več v nekdanji čistosti. Obstajajo ljudje …, ki si jo prilaščajo za nepoštene namene, ki si drznejo iztegovati svoje neposvečene dlani po stvareh, ki so očem prikrite, ki stremijo za tem, da naravi iztrgajo strogo varovane skrivnosti.« Kakšen pomen ima torej roman Isolanthis za nas kot bralce? Pri tem se lahko naslonimo na Karla Gustava Junga, ki pravi: »Arhetipski miti in njihova simbolna govorica so skupna dediščina človeštva, so nekakšne ‛nad zgodbe’, rdeče niti, ki se skrivajo v ozadju in povezujejo na videz raztresene psihične fenomene oz. fantazije. … Vsak posameznik tako živi svojo lastno različico univerzalnega mita. Mit je zato individualen in obči hkrati, je most med osebnim in kolektivno nezavednim.” [Jan Ciglenečki, »V čeljustih nezavednega«, Revija Anima, januar 2017]. Vsakemu bralcu ali bralki roman torej govori na njemu ali njej svojstven način, gotovo pa vsakemu ali vsaki ponuja priložnost, da se odpre za duhovne razsežnosti lastnega bitja, kajti, če to hočemo sprejeti, ali pa ne, smo ljudje veliko več kot le bitja iz mesa. Vsakemu ali vsaki ponuja priložnost, da začne pisati lastno širšo realnost – toda ne kot pobeg iz vsakdanjega življenja, ampak kot širšo realnost, ki nam razkriva našo vsakdanjo »realnost« v novi luči. Prav to naše vsakodnevno življenje, ki ga živimo, namreč skriva v sebi tudi duhovne razsežnosti – le odpreti se moramo za njih. Na ta način bomo morda sposobni z večjo lahkoto sprejeti stanje, v katerem se nahajamo, mu pripisati večji smisel in morda narediti še kaj takega, da bi svet postal boljši kraj za vse ljudi. 297 In še nekaj besed ob koncu Zbirka pričujočih besedil in založniških prizadevanj predstavlja nekakšno retrospektivo mojega tridesetletnega delovanja na polju študija, raziskovanja, prevajanja in objavljanja vsebin, ki bi jih lahko povezali z zahodnim ezotericizmom oziroma zgodovino zahodnih ezoteričnih tokov, s poseb-nim poudarkom na gibanju, ki ga imenujemo sodobna teozofija. To delovanje je slonelo na odločitvi za samostojno pot in neodvisen status, kar je večinoma pomenilo, da lahko računam zgolj na lastne finančne vire, toda po drugi strani na pomembno strokovno podporo številnih raziskovalcev s podobnim statusom. Če bi bilo merilo za uspešnost tega delovanja finan- čne narave, potem bi lahko ocenili to podjetje za skrajno neuspešno, če pa je merilo za uspešnost delovanja doseg vsebin, ki sem jih pripravil, potem nikakor ni bilo neuspešno, saj je stara spletna stran v petnajstih letih priva-bila več kot dva milijona obiskovalcev iz petinsedemdeset držav, njeni vsebine pa so našle mesto na številnih sorodnih spletnih straneh. Pa tudi pre-novljena spletna stran TEOZOFIJA V SLOVENIJI in nova spletna stran ZAHODNI EZOTERICIZEM dosegata mesečni obisk blizu tisoč obiskovalcev, medtem ko gredo snete e-knjige v stotine. Kako bodo uporabljene, ni več moja odgovornost. Vendar pa se moje delovanje na tem področju še ni zaključilo. Vstop v upo-kojitev pred petimi leti in dedovanje premoženja sta mi omogočila dotlej neznano svobodo razpolaganja s časom in finančnimi viri, še posebej potem, ko je bilo to premoženje prodano, ker mi je nekdanja soproga namig-nila reštev, da lahko iz dedovanja upravičeno izločim njena otroka. Tako sem lahko tudi poskrbel, da se ni izpolnila zdravniška napoved o sedaj že preseženem roku za iztek življenja, in pa seveda za nov zagon pri objavljanju raziskanih vsebin. Spletni strani TEOZOFIJA V SLOVENIJI in ZAHODNI EZOTERICIZEM počasi postajata mesto za objavljanje doslej še neobjavljenega zgodovinske-298 299 ga gradiva. Po drugi strani pa sva letos s kolegico Aleksandro Boldin objavi-la prvi del monografije o življenju in delu Adelme von Vay pod naslovom NA VALOVIH DUHA - ADELMA VON VAY IN CAROLINE CORNER - MOJ OBISK ŠTAJERSKE. To je razlog, da v tej publikaciji ne boste našli slovenskih zapisov o tej konjiški spiritistki in teozofinji. Besedila, ki predstavljajo nekakšen poglobljen uvod v vsebino te knjige, boste našli kot samostojne prispevke na spletni strani ZHODNI EZOTERICIZEM, ali pa v razširjeni izdaji knjige DUH, SILA, SNOV na spletni strani založbe KUD Logos. Objavljen prvi del knjige zajema Adelmino življenje med letoma 1840 in 1881, tako da je sedaj v pripravi že drugi del, ki bo zajemal obdobje med letoma 1882 in 1925, letom njene smrti. Po pričakovanjih bo drugi del izšel konec pomladi 2025 pod naslovom NA VALOVIH DUHA - ADELMA VON VAY IN CAROLINE CORNER - ONSTRAN DOUMLJIVEGA. Ta se bo še posebej posvetil vplivu, ki sta ga imela spiritistično in teozofsko gibanje na slovensko družbo. Toda v načrtu je tudi še tretji del z naslovom NA VALOVIH DUHA - SPIRITIZEM IN TEOZOFIJA ADELMA VON VAY, izšel pa naj bi predvido-ma konec pomladi leta 2027. Ker bo sočasno s pripravljanjem napovedanih izdaj potekalo tudi dopolnje-vanje spletnih strani, je iz povedanega mogoče razbrati, da me čaka še kakš- nih pet let intenzivnega dela, s katerim se bo nato verjetno zaključilo moje tokratno življenjsko poslanstvo. Anton Rozman 300 Knjiga NA VALOVIH DUHA ADELMA VON VAY IN CAROLINE CORNER MOJ OBISK ŠTAJERSKE je izšla pri založbi Buča in jo lahko nabavite v njeni spletni knjigarni. 301 P A Anton Rozman je samostojni R N raziskovalec ezoteričnih tokov, E T predvsem sodobnega teozofskega D O gibanja, v Sloveniji in po svetu. Je član A N mednarodnega Teozofskega društva od V leta 1992, član Centra za teozofske A R študije v Cervignanu v Italiji in urednik spletnih strani »Teozofija v Sloveniji« in N O »Zahodni ezotericizem« ter prevajalec J Z številnih teozofskih knjig in člankov. Med A M letoma 2009 in 2014 je bil sourednik teozofske spletne revije Theosophy I A N N Forward, odgovoren za elektronske izdaje. Leta 2014 je uredil arhivsko D - dokumentacijo, povezano z zgodovino I G R teozofskega gibanja v Jugoslaviji in I A Sloveniji, ki je na voljo zainteresiranim raziskovalcem kot fond SI PAK KP T Z 916 – tudi v elektronski obliki. A M LN IŠ E L J P A U N B J L A IK , A Č C LA IJ N E KI, 302