Narodna in univerzitetna knjižnica v Ljubljani OBVESTILA rupubliške matične službe st. 19 OBVESTILA Ljubljana, junij 1979 št. 19 Vsebina str. - Korže-Strajnar Ančka: Knjižnično gradivo v knjižnicah z vidika družbene samozaščite ......................... 1 - Krek Janko: Občinska matična knjižnica in SLO ........................................................... 5 - Pintarič Ivo: Samoupravni akti v knjižnicah ....................... 8 - Priporočila in stališča republiškega odbora sindikata delavcev kulture Slovenije za pripravo, oblikovanje in sprejem razvojnih načrtov OZD s področja kulture (Osnutek pripravil Milan Bratec) ................................ 11 - Kamenik Ignac: Programiranje knjižnične dejavnosti .................................................... 16 - Veselko Maks: Delo z listki centralne katalogizacije slovenskega tiska ................................ 25 - Izbor gradiva za centralno katalogizacijo ........................ 26 V 14. številki Obvestil republiške matične služb-» obiavl,jamo pet krajših referatov, ki so h* 1 i pripravljeni za razširjeno sejo izvršnega j.r n~> d zobnega odbora DBS v Škofji Loki, za občni, zbor DBL v Ljubljani in za seminar namenjen vodjem SIK v Ljubljani, Ker obravnava vseh pet referatoTr vprašanje, s katerim se prav zdaj ubada.io skoro vse knjižnice pri. nas, menimo, da bo objava v Obvestilih vs«m dobrodošla. Knjižnični delavci, ki so nekatere referate :ve poslušali, so želeli, da bi jih dobili tudi. v pismeni obliki. Z objavo to željo izpolnjujemo, hkrati pa referate posredujemo tudi tistim knjižničnim delavcem, ki jih do seda.i še ne poznajo. KNJIŽNIČNO GRADIVO V KNJIŽNICAH Z VIDIKA ^RUZB.tfNiS d4HOBAf>ClT.8 Ančka Korže-Strajnar Pobuda Društva bibliotekarjev Slovenije, da ra .svoji se,ji rnspravlja o problematiki družbene samozaščite posebej z vidika varnosti in zaščite knjižničnega gradiva v knjižnicah, je bila med člani u-godno sprejeta, saj mnoge naše delovne organizacije še vedno rimajo celovito izdelanega koncepta družbene samozaščite. Knjižničnim delavcem večkrat ni dovolj jasno, kako razvijati družbeno samozaščito znotraj kolektivov in kako izdelati sistem ukrepov za izredne razmere. Čeprav so v večini delovnih organizacij že sprejeli normativna predrise oziroma akte s tega področja in imajo postavljeno delavsko kontrolo, kar vse jih zavezuje, da delujejo tudi samoupravno v smislu družbene samozaščite in delavskega nadzora, pa problematiki vezani na knjižnično gradivo, ki je predmet njihove temeljne dejavnosti in pomembna kulturna dobrina, z vidika družbene samozaščite ne posveščajo dovolj pozornosti. Knjižnično gradivo v knjižnicah pa je protovo take vrste kulturno oziroma nacionalno bogastvo, do katerega se moramo nenehno odgovorno obnašati in v našem interesu je, da to kulturno dobrino in dosežke ter rezultate svojega dela varujemo in se upremo pred vsemi oblikami ogrožanja teh vrednot. Za uvod k tej temi naj orišem nekaj temeljnih elementov, ki so značilni za uresničevanje družbene varnosti po načelih družbene samozaščite. Različni pritiski in druge oblike sovražnega delovanja iz tujine, kakor tudi različne razdirajoče, kriminalne in druge škodljive dejavnosti, ki spremljajo naš notranji razvoj, terjajo, da se družbena samozaščita vsestransko razvija v organiziran in učinkovit sistem družbene varnosti, ki bo sposoben odvračati zunanje in notranje sovražnike od poskusov spodkopavanja našega ustavnega reda, družbenopolitičnega in gospodarskega sistema ter ogrožanja drugih vrednot naše družbe. V praksi se namreč kaže različno pojmovanje nalog družbene samozaščite, njenega predmeta in vsebine, pa tudi položaja in vloge posameznikov v njenem organiziranju in izvajanju nalog. Že od leta 1973 dalje, ko je Zvezna skupščina sprejela resolucijo o temeljih za uresničevanje družbene samozaščite v sister.u samoupravljanja, se na vseh ravneh in v vseh družbenih okoljih nenehno razvija organizirana akcija za kar najbolj neposredno vključevanje vseh družbenih subjektov v zadeve varnosti in zaščite# V tako podruž^hljeni varnosti so nosilci samozaščite delovni ljudje in občani, organizirani v svojih organizacijah združenega dela, v krajevnih skupnostih in drugih družbenopolitičnih in družbenih organizacijah. Temelji organiziranja in uresničevanja družbene samozaščite pa so bili postavljeni z ustavo 3FRJ. Najširše vzeto to pomeni, da je družbena samozaščita skladno in povezano delovanje vseh organiziranih sil za zaščito naše samoupravne socialistične družbe. Predmet in vsebina družbene samozaščite sta v vsakem družbenem o-kolju določena glede na posebnosti življenja in dela ter stopnjo ogrožanja družbenih in osebnih vrednot. Tako se v okviru družbene samozaščite delovni ljudje organizirano bojujejo proti vsem oblikam zakonov, splošnih aktov in sklepov samoupravnih organov, proti liberalnemu odnosu do negativnih družbenih pojavov, birokratski samovolji, privilegijem in monopolom posameznikov ali skupin, proti skupinsko lastninskemu ravnanju in vsem drugim pojavom, ki kršijo samoupravne pravice in samoupravne odnose« Ena izmed poglavitnih nalog družbene samozaščite je premišljen in organiziran boj proti različnim politično propagandnim, psihološkim in drugim pritiskom na našo državo, in razbijanje vseh drugih oblik protisocialističnega in protisamoupravnega delovanja. Zaščita družbenega premoženja zahteva nenehno dopolnjevanje socialističnih etičnih norm ravnanja, utrjevanje odgovornosti in discipline pri razpolaganju z družbenimi sredstvi ter učinkovito preprečevanje vseh pojavov zlorabe in prilaščanja družbenega premoženjn. To pomeni tudi nenehen boj proti vsem oblikam gospodarskega kriminala, malomarnega poslovanja in za dosledno spoštovanje zakonskih predpisov. Učinkovita zaščita družbenega premoženja zahteva tudi nenehno izpopolnjevanje ukrepov fizične in tehnične varnosti, kontrole, nadzora in inšpekcije. Poleg teh temeljnih vrednot pomeni družbena samozaščita tudi zaščito javnega reda in miru, protipožarno varnost, zaščito pred različnimi družbeno škodljivimi pojavi in nesocialnim ravnanjem ter zaščito človekovega okolja. To so na kratko povKzeti bistveni elementi vsebine delovanja družbene samozaščite. 0 družbeni samozaščiti je v teh preteklih letih bilo sprejetih veliko raznih dokumentov in akcijskih napotkov za delovanje družbene samozaščite v vseh družbenih sredinah. Naj se povrnem k problematiki varnosti in zaščite knjižničnega gradiva v knjižnicah. Knjižnično gradivo je v knjižnicah nenehno podvrženo uničevanju in izrabljanju oziroma naravnemu propadanju in staranju. Z dnevno izposojo se tako uničevanje še stopnjuje, posebno če se normalni obrabi pridružijo še druga, bolj nevarajta dejanja. Tako pogosto prihaja do namernega uničevanja literature že s tem, da nekateri neodgovorni bralci trgajo in izrezujejo iz knjig posamezne liste z raznimi zanimivostmi, včasih kar cele pole, fotografije, zemljevide, umetniške slike, ki jih posebej zanimajo, ipd. Takim pojavom, zabavam in hobyjem posameznih neodgovornežev bi s sistematičnim nafcorom lahko napravili konec oziroma jih vsa,j omilili, če bi znali razviti tudi med bralci ustrezno samozaščito. Pojavljajo se kraje knjig, česar pogosto niti ne opazimo ali šele takrat, ko gre za dragocenost. Zlasti so pogoste kraje posameznih številk revij in časnikov, ki jih kasneje ni mogoče dopolniti in je zaradi tega knjižnici in knjižničnemu gradivu povzročena nepopravljiva škoda. Srečujemo se tudi z nepravilnim in malomarnim ravnanjem pri skladiščenju in vzdrževanju knjižničnega gradiva po raznih neustreznih depojih. Tu prihaja do poškodb zaradi vlage ali izsuševanja, dogaja se, da v prostorih, napolnjenih z literaturo, uporabljamo odprte električne in plinske peči, razne druge grelne naprave kot so ventilatorji, kuhalniki ipd. Dodatna nevarnost za knjižnično gradivo so razni insekti, glivice, žuželke, plesni,rja ipd. Ob tem navadno zelo malo ali skoraj nič ne ukrepamo. Gradivo, ki se poškoduje največkrat zavržemo, ker knjižnični delavci strokovno niso usposobljeni za varovanje knjižničnega gradiva v tej smeri in tudi nimajo strokovnjakov za odpravljanje poškodb. Z večjo pozornostjo do tega vprašanja bi lahko preprečili marsikako Škodo in obvarovali družbeno premoženje. Naslednji, prav tako pomemben vidik varovanja knjižničnega gradiv^ v smislu samozaščite pa za knjižnico predstavlja kvaliteta izbranega knjižničnega gradiva, ki ga poseduje in dopolnjuje. Knjižničarstvo je v naši družbi dejavnost posebnega družbenega pomena in ima pri razvijanju naše samoupravne socialistične družbe kot najmnožičnejši informacijski medij pomembno vlogo. Zato morajo knjižnice posvečati posebno pozornost in skrb temu, da se same zavarujejo pred tujimi idejnopolitičnimi vplivi in sovražno propagando ter da jo skozi literaturo vede ali nevede ne razširjajo. Ce pa knjižnica tako gradivo že ima ali hrani za potrebe znanosti, mora biti za izposojo le te zadolžen in osebno odgovoren določen delavec, ki je zato usposobljen in družbeno osveščen. Tudi nabave literature in odločanje o nakupih ni mogoče prepustiti posameznikom, marveč je treba povsod uveljaviti širše nabavne komisije ali odbore. Za tak postopek pri nabavi literature se moramo odločiti in ga uveljaviti tudi zaradi tega, ker so v nabavo literature vložena velika finančna sredstva, ki jih je treba racionalno izkoriščati. Take odgovornosti ne more nositi en sam človek, pa tudi družbeno v našem samoupravnem sistemu tak postopek ni dovoljen in ga moramo v interesu varovanja družbenega premožer.ja odpravi i. Knjižnični delavci so že po svoji poklicni in zgodovinski tradiciji varuhi knjižničnega gradiva in so tudi doslej opravljali določene naloge v zvezi z zaščito knjižničnega gradiva, vendar lahko rečem, da je ta interes v stalnem upadanju. Vse preradi se izogibamo odgovornosti za varovanje teh vrednot, ali iz nevednosti ali pa zaradi napačnega pojmovanja, da knjižničnemu gradivu danes v dobi elektronike ni potrebno posvečati tolikšne pozornosti, saj je knjiga kot oblika zapisa že v zatonu. Zbledel nam je v spominu tudi čas, ko so knjige najskrbneje zaklepali posebni ključarji, bralci pa so jih smeli prebirati le v navzočnosti knjižničarjev ter skrbno priklenjeni na bralni pult. Zato bi se morali dogovoriti,^da vendarle najdemo pravo mero in pravi odnos do varovanja knjižničnega gradiva za današnji čas, saj vemo, da je bistvenega pomena za kvaliteto in vrednost vsake knjižnice skrbno izbrano, čimbolj kompletirano in dobro vzdrževano knjižnično gradivo. V današnjem času, ko so knjižnice široko odprle vrata vsem občanom, pa ne gre zanemariti tudi vprašanja izobraževanja bralcev v tej smeri, navajanja mladine, da bo znala ravnati z našim skupnim družbenim premoženjem in da bo znala ceniti knjigo kot skupno kulturno bogastvo, ki ga je treba varovati pred neodogovornim uničevanjem iz malomarnosti ali nevednosti, Tudi to je naloga knjižnic in knjižničarjev, ki jo lahko načrtno izvajajo v okviru programa družbene samozaščite. Predmet družbene samozaščite predstavlja v knjižnici tudi dostopnost do knjižničnega gradiva. Naša družbena skupnost odmerja za knjižničarstvo in za nabavo literature velika sredstva, da bi ta dejavnost zadovoljivo funkcionirala in se v našem družbenem interesu ustrezno organizirala. Če pa te naloge kaka knjižnica ne opravlja v smislu sprejetih dogovorov in se namerno izogiba u-veljavljanju sprejetih konceptov ter razvojnih programov, si prilašča pravico, katere ji ni nihče dal. Proti takim pojavom in samovolji moramo biti nepopustljivi, bojevati se moramo proti no-novnemu uveljavljanju preživelih teženj po zapiranju knjižničnega gradiva v interesu nekaterih posameznikov ali skupin in si zgraditi takšen knjižničarski sistem, da bo sposoben nuditi uporabnikom vse možne vire informacij, ki jih zbira in hrani sama ali pa jih pridobiva od drugih nosilcev informacij. Kakor vemo, se ustvarjalnost in znanje vsakega naroda, kljub modernejšim zapisom, najpopolnejše ohranja za zgodovino z gradivom raznih oblik, ki ga sistematično hranijo le knjižnice. Del tega gradiva je nenadomestljiv in njegova vrednost z leti narašča. V Sloveniji imamo precej knjižnic, ki hranijo tako nacionalno dediščino, mislim pa, da niti ena nima tega gradiva ustrezno zavarovanega. Zato smatramo za posebno pomembno nalogo v družbeni samozaščiti, da ukrenemo vse potrebno za spreminjanje takega stanja. Tu bo potrebno še veliko razčiščevanja, kaj bomo varovali pod po-sebnim režimom in kaj ter koliko je treba ohranjati za bodoče rodove. Pomemben del družbene samozaščite je tudi skrb za zavarovanje knjižničnega gradiva pred požari, poplavami, potresi in pred drugimi nepredvidenimi nesrečami in zlasti pred vojno. Naloga družbene samozaščite in drugih odgovornih dejavnikov je prav v tem, da razmislijo in se dogovorijo o vsem, kar je pomembno npr. za zavarovanje gradiva pred bombnim napadom ali o razpršitvi gradiva, kadar gre za razpustitev delovanja knjižnice na okupiranem teritoriju. Zato je treba misliti na načrtno delo pri postavljanju knjižničnega gradiva v sistem, ki nam bo na najbolj enostaven in hiter način omogočil izvedbo nujne akcije v omenjenih primerih. Pripraviti je treba vse tehnične pripomočke in opremo za izpeljavo dogovorjenih nalog, stalno nadzorovati ali so npr. protipožarni aparati usposobljeni ali imamo dovolj naprav za suho gašenje, polivinilne folije za zavarovanje ob poplavah, ali imamo dovolj zabojev in plastičnih oziroma kartonskih škatel za selitev gradiva na druga manj ogrožena ali neogrožena mesta. Ali je usposobljena tehnična ekipa za reševanje gradiva. Pripraviti bi bilo treba program in usposabljanja takih reševalnih ekip znotraj delovnih kolektivov za naše specialne namene, saj vemo, kako je knjižnično gradivo občutljivo in neodporno ter ga je zaradi nestrokovnega ravnanja mogoče kaj hitro še bol,j poškodovati. Vsaka knjižnica na,j ima dokument ozirom:?, naj vsaj seznani člane kolaktiva z vrstnim redom reševalnih nalop, kadar gre za reševanje in zavarovanje knjižničnega gradiva. Kako uriti do enotnih kriterijev za zavarovanje knjižničnega gradiva, se je mogoče prav tako dogovoriti, oeveda pri tem ne mislim, da .je treba pripravljati kakršnekoli sezname literature in jo kategorizirati po pomembnosti, saj bi bil to brezupen posel in ne nazadnje veliko prepočasen. Kriteriji naj bodo splošnejši, tako da lahko vsaka knjižnica na osnovi le teh hitro \ikrepa. Nedvomno bomo najprej zavarovali dragocene in redke knjige ter vso literaturo, pomembno za našo narodno zgodovino. Prednost pri zavarovanju .imajo tudi delovni pripomočki knjižnic, kot npr. abecedno imenski matični katalog, inventarna knjiga, knjižni listki, knjira. vpisanih bralcev knjižnice, bralčevi konti in druga dokumentacija o knjižničnem gradivu. Z aktivnim delom moramo takoj začeti vsebinsko uresničevati 'V*už~ beno samozaščito kot delo naše samoupravne in družbene organiziranosti. Prav zdaj imamo priložnost, da to tudi dokažemo v akciji "Ilič nas ne sme presenetiti". OBCIMJKa matična knjižnica in slo Janko Krek Kot samostojna TOZD ima matična knjižnica precej nalog v zvezi v družbeno samozaščito in narodno zaščito in ker ta. vnrašanja. niso dovolj razčiščena in evidentna, naj opišem nekaj nalop- in problemov. I. ZAKONODAJA: Iz zakonodaje o družbeni samozaščiti naj omenim: Ustavo SFRJ iz leta 1974- in Ustavo oRo iz leta 197^. Zakon o ljudski obrambi (Ur*list SRS 23/76), Zakon o družbeni samozaščiti, varnosti in notranjih zadevah (Ur.list SRS 23/76), Pravilnik o oznakah in ravnanju z orožjem v narodni zaščiti (Ur.list SRS 27/76), Hala knjižnica družbene samozaščite (6 zvezkov), izdaja Republiška konferenca SZDL Slovenije in Svet za ljudsko obrambo in družbeno samozaščito. II.ORGANI ZA PODROČJE DRUŽBENE SAMOZAŠČITE V TOZD: V vsaki knjižnici oz. TOZD mora biti Odbor za ljudsko obrambo in samozaščito, ki ga ustanovi TOZD v skladu z določili 25. in 26. člena zakona o ljudski obrambi, njegove naloge so določene v 5. členu zakona o družbeni samozaščiti, varnosti in notranjih zadevah. Odbor se v okviru občine povezuje z občinskim odborom za ljudsko obrambo in samozaščito in s podobnimi odbori pri Krajevnih skupnostih. Delo knjižnice in njene priprave za obrambo in samozaščito so del splošnih samoobrambnih priprav v občini in^te priprave dopolnjujejo. Odbor za lj\idsko obrambo in samozaščito lahko ustanovi tudi posebne komisije za posamezna področja (npr. za požarno varstvo ipd.), ki jih vodijo člani Odbora za ljudsko obrambo in samozaščito. III. SAMOUPRAVNI SPL03NI AKTI, SPORAZUMI TŠnmEJjS pao Jnonnjo ga dolovna slavonost os« delavski svot. 3. Varnostna o o ona«, Ooono varnostnih raznor oblikuje odbor drnzbono samozaščito na soji 5.n upošteva naslednjo olomen-to - *» prob.lonatiko varstva tono 1,1 ov socialistično samoupravno drnijbo oz-, urodi’tvo: (varovonrjo s.nnonpravnih pravic, va-rovanjo poslovno tajnosti, pojavi širjonja vznemirljivih vosti in sovražnega tiska :*n propagando, različni sovražni izpadi), - kriminaliteta, - mirno in varno počutje delavcev, - varnost delavcev in premoženja, pojave kraje knjig v knjižnici, - požarno varnost, - ostalo varnostno problematiko (varstvo objektov, okolja itd). 4. Načrt varnostnih ukrepov - varnostni načrt: sprejme odbor za LO in samozaščito na rodlagi varnostne ocene zato, da bi se izboljšale varnostne razmere. 5. Načrt za delovanje narodne zaščite v knjižnici: Sprejme ga Odbor za ljudsko obrambo in družbeno zaščito v skladu z varnostnim načrtom. Ima več stopenj glede na oblike in obseg narodne zaščite in glede na potrebe zavarovanja v: - normalnih razmerah, - v izrednih razmerah, - v neposredni vojni nevarnosti in v - vojni S tem načrtom se določijo tudi: - način in oblike varovanja in zavarovanja knji p; in knjižnice, - splošni razpored delavcev pri opravljanju zgornje naloge, - oprema in sredstva (prevozi itd.). PRIPRAVA KNJIŽNICE IN UREDITEV KNJIŽNEGA FONDA GLEDE NA VAR- woTmirmcw--------------------------------------------------------- Omenim naj nekaj doslej izoblikovanih pravil: Iz varnostnih razlogov (potres, požar, kraja), hrani knjižnica tudi v mirnem času oz. v normalnih razmerah matični katalog, inventarne knjige in najdragocenejši del fonda v posebnih prostorih, ki so posebej zavarovani {železne omare, suha klet ipd.) Ta del se skupaj s knjigami, ki bi kompromitirale bralce preseli v času vojne na varno, v zato določene bunkerje ali celo zakoplje zaščiten proti vlagi in drugim poškodbam. Knjižnica ima v normalnih razmerah svoj fond razporejen tako, da je takoj možno razformiranje v dva dela: v del fonda, ki se v času vojne, predvsem pa okupacije razdeli bralcem in del, ki se preseli oz. skrije. V prvi del fonda spadajo knjige v prostem pristopu, razen sku?-pine UDK J in deloma 1, v drugi del pa spada domoznanska literatura, redke knjige, priročniki, slovarji in knjige skupine UDK 3 in deloma 1. Zaradi nevarnosti uničenja in požiga se knjižnični fond nikakor ne hrani in deli v velikih množinah na istem mestu ampak razpršeno na različnih primernih krajih in pri večjem številu bralcev, glede na to se že v normalnih razmerah določi kdo, kje in kako ter katere knjige bo hranil. V primeru elementarne nesreče se najprej rešuje dokumentacija in drugi del fonda, nato pa še fond v prostem pristopu. SAMOUPRAVNI AKTI V KNJIŽNICAH Ivo Pintarič 1« Zakono združenem delu pravi v svojem 1. členu, da delavci ori uresničevanju svojega vladajočega položaja v združenem delu in družbi odločajo svobodno, neposredno in enakopravno v odnosih samoupravne demokratične povezanosti ter vzajemne odvisnosti, odgovornosti in solidarnosti in v odnosih enakopravnih narodov in narodnosti o svojem in celotnem družbenem delu v temeljnih organizacijah in drugih organizacijah združenega dela, drugih samoupravnih organizacijah in skupnostih ter v družbi v celoti. To splošno zakonsko določilo pa konkretizira 27. člen zakona, ko pravi, da delavci in^drugi delovni ljudje v organizacijah združenega dela in drugih samoupravnih organizacijah in skupnostih samoupravno usklajujejo in urejajo družbenoekonomske in druge samoupravne odnose s samoupravnimi sporazumi, statuti in drugimi samoupravnimi splošnimi akti, 2. Navedeno določilo jasno nakazuje, da delovanje in poslovanje vsake organizacije združenega dela urejajo in vodijo določene zakonitosti, ki so bile zavestno, ali pa tudi ne, sprejete in upoštevane. To seveda velja tako za poslovanje znotraj vsake delovne organizacije, kakor tudi za njeno poslovanje navzven. Vse te zakonitosti pa seveda niso "rezultat" časa in dobe, v kateri živimo^in bolj ali manj aktivno doprinašamo svoj delež k celotnemu družbenemu razvoju. Kdaj so te zakonitosti zavladale nad ljudmi ne bomo raziskovali - to tudi ni naš namen, niti nimamo časa. Ogledali si bomo^raje le delček vsebine tistih zakonitosti, ki nas "žulijo" pri našem vsakodnevnem delu in reševanju kopice problemov, ki se pojavljajo. In tudi od tega delčka bomo oddrobili le drobtinico, to je zakonodajo. 3* V naši polpretelkli in pretekli zgodovini je država urejala to problematiko s takoimenovano "pozitivno zakonodajo", z zakoni, uredbami, odloki, ki je bila lahko zvezna, republiška, okrajna ali občinska. Toda naš družbenopolitični in ekonomski razvoj pa nas je pripeljal v obdobje, ko država polagoma izgublja svojo vsemogočno zakonodajno moč in prisilo in ko posamezna področja prehajajo v sfero samoupravnega urejanja določene problematike. Seveda pa s tem še ni rečeno, da se je država popolnoma odpovedala tej zakonodajni oblasti. Se vedno je nekaj "ključnih" problemov in področijj katere mora zakonodajno urejevati in sicer enotno za celo državo ali republiko oziroma občino. Ni pa seveda vedno obvezno, da je to pozitivna zakonodaja, lahko so to tudi razne resolucije, priporočila in stališča. Dogodi pa se, da poseže država s svojo zakonsko močjo tudi na samoupravno področje, ce se neresno obnašamo in rešujemo določeno problematiko v nasprotju s splošnimi družbenimi interesi. 4-. V nasprotju s slabljenjem zakonodajne moči države pa se vedno bolj krepi samoupravna pot, to je pot medsebojnega dogovarjanja in zavestnega sprejemanja odločitev in obveznosti. In kakšna je ta pot? Poznamo dve osnovni obliki takega dogovarjanja in urejanja določene problematike in to: - družbeno dogovarjanje, katerega rezultat je družbeni dogovor in - samoupravno dogovarjanje, katerega rezultat je samoupravni sporazum. Razlika med obema je predvsem v vsebini predmeta dogovarjanja, kakor tudi v pomenu posameznega vprašanja, ki se obravnava oziroma, ki je predmet medsebojnega dogovarjanja in sporazumevanja. 0 družbenem dogovarjanju govorimo takrat, ko se zagotavlja in usklajuje samoupravno urejanje družbenoekonomskih in drugih odnosov, ki so širšega skupnega pomena za udeležence dogovora ali splošnega družbenega pomena. Udeleženci so lahko družbenopolitične skupnosti, zbornice, druga splošna združenja, samoupravne interesne skupnosti, sindikati, družbenopolitične organizacije itd. Družbeni dogovori so okvirni medsebojni sporazumi in so običajno podlaga za samoupravno dogovarjanje. Pri samoupravnem dogovarjanju pa se urejajo in usklajujejo družbenoekonomski in drugi samoupravni odnosi ter interesi v družbeni reprodukciji in v drugih oblikah uresničevanja družbenoekonomskega položaja delavcev in drugih delovnih ljudi ter njihovih samoupravnih organizacij in skupnosti. Udeleženci samoupravnega dogovarjanja so delavci v temeljnih organizacijah združenega dela, v organizacijah združenega dela, občani in delavci v samoupravnih interesnih skupnostih in krajevnih skupnostih itd. 5« In kaj nas obvezuje na tem samoupravnem področju? Iz tega kar smo doslej povedali, so naše obveznosti zapisane tako v samoupravnih aktih, ki so bili dogovorjeni in sprejeti zunaj knjižnice oziroma v knjižnici sami. Zunaj knjižnice so običajno sprejeti razni samoupravni sporazumi in za nas sta najbrže pomembna dva in sicer: samoupravni sporazum s področja dohodkovnih razmerij in samoupravni sporazum o pridobivanju kvalifikacij bibliotekarske stroke. Ta dva sta od vseh samoupravnih sporazumov, h katerim knjižnice pristopajo in prevzemajo svoje obveznosti najbolj zanimiva, ker neposredno posegata v medsebojne tako dohodkovne, kakor tudi strokovne odnose oziroma razmerja. Znotraj knjižnice pa urejajo najrazličnejšo problematiko samoupravni sporazumi in ostali samoupravni splošni akti knjižnice. Ti akti pa urejajo zelo pestro paleto najrazličnejše problematike, ki se pojavlja in ki nam daje svoj odraz urejene ali pa "zanemarjene" organizacije združenega dela. Ker je pa te problematike kar precej in kakor smo dejali, je to zelo pestra vsebinska paleta, si jo bomo zaradi lažjega pregleda razdelili na osnovna vsebinska področja: - statusna vprašanja, - organizacijsko strokovna vprašanja, - delovnopravna vprašanja, - dohodkovna vprašanja, - samoupravna vprašanja v ožjem smislu in - samozaščitna vprašanja. Takoj na začetku je nujno potrebno podčrtati, da statut ni več temeljni akt knjižnice, temveč je temeljni akt knjižnice Samoupravni sporazum o združevanju dela oziroma Samoupravni sporazum o združevanju dela in sredstev. Ta akt se sprejema z referendumom in delavci morajo obvezno podati še osebne pismene izjave o pristopu k sporazumu oziroma, da sprejemajo obveznosti in pravice, ki jih ta sporazum navaja. Enaka dolžnost velja tudi za osnovno organizacijo sindikata knjižnice. 6. No, pa si oglejmo kaj je naša naloga in koliko smo jo uspešno v dosedanjih naporih po posameznih knjižnicah uresničili? Statusna vprašanja: To področje urejata: - samoupravni sporazum o združevanju dela oziroma samoupravni sporazum o združevanju dela in sredstev, odvisno od bega, ali je knjižnica samostojna organizacija združenega dela ali pa je notranja organizacijska enota neke delovne organizacije, - statut knjižnice. Oba akta se sprejmeta s postopkom, ki ga zakon predpisuje o referendumu. Organizacijsko strokovna vprašanja: S tega področja bi morali imeti: - poslovnik knjižnice, - samoupravni sporazum o osnovah plana, katerega mormno sprejeti z referendumom, - pravilnik o organizaciji in vodenju knjigovodstva, - pravilnik o odpisu knjižničnega gradiva, - pravilnik o delu z obiskovalci s čitalniškim redom. Pravilnik je lahko samostojen akt, lahko pa je tudi del poslovnika knjiž' nice. Ne smemo pa tu zanemariti svojih letnih delovnih načrtov ir razvojnih načrtov (kratkoročni, srednjeročni), za katere k.nr pron-di pozabimo, da so akti delovne organizacije. Dejavnopravna vprašanja: Ta področja urejajo: - pravilnik o delovnih razmerjih knjižnice, - pravilnik o obveznostih in odgovornostih delavcev knjižnice, - pravilnik o varstvu gri delu, ki je pa lahko tudi samoupravni splošni akt s samozaščitnega področja. Dohodkovna vprašanja: Dohodkovna vprašanja v knjižnici urejajo: - pravilnik o osnovah in merilih za razporejanje čistega dohodka in o delitvi sredstev za osebne dohodke in skupno porabo, ki ga sprejmemo z referendumom, - katalog del in opravil, - pravilnik o oblikovanju stanovanjskega sklada knjižnice. Prav tako ga tudi tu ne smemo pozabiti na vsakoletni finančni načrt knjižnice, sprejet za tekoče koledarsko leto in na zakljuc ni račun* sprejet za preteklo koledarsko leto. Samoupravna vprašanja v ožjem smislu: Tu bi omenili: - pravilnik o volitvah organov upravljanja in IPO, - pravilnik o delu organov upravljanja in - pravilnik o delu samoupravne delavske kontrole. Samozaščitna vprašanja: To je področje, kjer morajo posamezne knjižnice razrešiti kopico vprašanj in dilem v zvezi z organizacijo ljudske obrambe, civilne zaščite, narodne zaščite, teritorialne obrambe in družbene samozaščite in sicer v naslednjih aktih: - pravilnik o ljudski obrambi, civilni zaščiti in družbeni samozaščiti, - pravilnik o zaščiti tajnosti, - pravilnik o protipožarni varnosti, - načrt civilne zaščite, - razvojni načrt, - vojni načrt, - načrt zatemnjevanja. Osnova za izdelavo je vsakakor podrobno izdelana varnostna ocena situacije in upoštevanja gradiva, ki je bilo izdano za kulturne institucije v letu 1975 in 1979« Tu gre za uredbo Predsedstva 13Ho in navodilo Republiškega komiteja za kulturo. 7. Kakor vidimo je naloga obširna; kar veliko samoupravnih aktov se je "nabralo" in naša obveznost je najbrže že zdavnaj potekla, ko bi morali imeti vse te akte sprejete, ne zato, da bi zadostili zakonskim zahtevam, temveč zato, da bi izpolnili svojo d.r\ižbeno obvezo. Upam si trditi, da je dosedanja praksa pokazala marsikje premajhno aktivnost vseh nas knjižničnih delavcev in vodstev in da smo se do tega vprašanja obnašali zelo neresno. Dolžnost pa je nekaj točno opredeljivega in da to "točno opredeljenost" razumemo, bomo dokazali s tem, da bomo vse akte skušali v najkrajšem času sprejeti. PRIPOROČILA IN STALIEČA REPUBLIŠKEGA ODBORA SINDIKATA DELAVCEV KULTURE SLOVENIJE ZA PRIPRAVO, OBLIKOVANJE IN SPREJEM RAZVOJNIH NAČRTOV OZD S PODROČJA KULTURE (Osnutek pripravil Milan Bratec) I. Republiški odbor Sindikata delavcev kulture Slovenije je na svoji seji dne 23.5.1979 obravnaval aktivnost in naloge sindikata pri oblikovanju in sprejemanju razvojnih planov na področju kulture. Republiški odbor meni, da je potrebno konkretizirati in prilagoditi stališča in sklepe, ki jih je sprejel RS ZSS na svoji seji aprila 1979, da bi tako kar najuspešneje mobilizirali osnovne organizacije Zveze sindikatov s področja kulture in člane Zveze sindikatov Slovenije za uresničevanje vseh nalog* ki jih imamo sindikati pri uveljavljanju družbenega planiranja ter pri pripravi in sprejemanju planov. Ta stališča so le operativna dopolnitev stališč RS ZSS, ki so objavljena v prilogi Delavske enotnosti Sindikalni poročevalec z dne 7.4.1979. II. Samoupravni in družbeni plani so podlaga za uresničevanje pravic delavcev v združenem delu in jim omogočajo obvladovanje in usmerjanje tokov družbenega razvoja. Prav vsled tega morajo tudi delavci na področju kulture načrtovati razvoj svoje dejavnosti in zadovoljevanja osebnih, skupnih in splošnih potreb. Republiški odbor je ugotovil, da v sedanjem srednjeročnem obdobju 1976-198o vrsta OZD s področja kulture ni imela in še vedno nima ustreznih razvojnih načrtovali pa jih sploh nima. Tako se v vseh teh sredinah še vedno srečujemo z gospodarjenjem od danes do jutri, s pripravljanjem programov dela le za tekoče leto ali morda še naslednje leto, neizdelanim načrtom razvoja samoupravnih odnosov itd. Posledice nenačrtnosti so zato močno prisotne in onemogočajo hitrejše in učinkovitejše razreševanje vrste razvojnih problemov. Takšno stanje bistveno omejuje tudi uveljavljanje svodne menjave dela, kot temeljnega družbeno—ekonomskega odnosa na področju samoupravne socialistične kulture in s tem obnavljanje starih, neustreznih proračunskih oblik in miselnosti, ki jih le-te porajajo. To pa pomeni, da so okrnjene možnosti delavcev v združenem delu, da sami izhajajoč iz rezultatov svojega dela samoupravno načrtujejo in uresničujejo razvoj kulturnih dejavnosti in ustvarjanje večjih možnosti za zadovljevanje kulturnih potreb delavcev in občanov. III. Republiški odbor meni, da je potrebno v vseh sredinah -posvetiti ustrezno pozornost: 1. pripravi plana, 2. sprejemanju plana. Priprava temeljev plana in nato plana samega je strokovno in samoupravno dokaj zahtevno^delo. Zlasti zato, ker je potrebno načrtovati celovito ter sočasno in srečujoče. Celovitost plana predstavlja planiranje samoupravnih, ekonomskih, socialnih, kulturnih in prostorskih ter ekoloških osnov in pogojev za u-spesno delo in razvoj. Srečujoče planiranje pa pomeni, da istočasno in usklajeno planirajo razvoj vsi samoupravni in družbenoekonomski dejavniki: TOZD, OZD, SOZD, Krajevne skupnosti in druge samoupravne organizacije in skupnosti, občina, republika, federacija, temeljne samoupravne interesne skupnosti in njihove zveze. Razvojni plan OZD s področja kulture naj bi vseboval: a) TEMELJNO PROGRAMSKO USMERITEV, b) TEMELJNE RAZVOJNE CILJE, c) MATERIALNE OSNOVE RAZVOJA, PRIDOBIVANJE IN RAZPOREJANJE DOHODKA, d) SOCIALNO EKONOMSKI CILJI; DRUŽBENI IN OSEBNI STANDARD DELAVCEV. a) TEMELJNA PROGRAMSKA USMERITEV: Predstavlja ključni element plana; predstavlja vsebino kulturnega dela in poslanstva določene kulturne institucije, je vsebinska legitimacija določenega kulturnega ustvarjanja pred zdru-zenim delom. Vsebovala naj bi: - vsebinsko in idejno—estetsko usmeritev, - odnos do kulturne dediščine in sedanje kulturne ustvarjalnosti , - naloge pri razvijanju in zadovoljevanju potreb delavcev in občanov, - način sodelovanja in povezovanja s sorodnimi kulturnimi institucijami, - naloge pri zagotavljanju smotrne delitve dela med posameznimi kulturnimi institucijami, - samoupravno organiziranost kulturne institucije in načine zagotavljanja vpliva in interesov neposrednih uporabnikov kulturnih vrednot in dobrin, - obseg in načine zadovoljevanja kulturnih vrednot in dobrin v določenem času in prostoru s težnjo zagotavljanja enotnega slovenskega kulturnega prostora, - vzgojno-izobraževalne naloge in potrebe in znanstveno-razis-kovalne naloge in potrebe, - kadrovski razvoj, - naloge na področju ljudske obrambe in družbene samozaščite. Na osnovi temeljne programske usmeritve naj kasneje nastajajo letni načrti dela. b) TEMELJNI RAZVOJNI CILJI: Ce temeljna programska usmeritev predstavlja najširšo predstavitev in opredelitev določene kulturne institucije, gre pri temeljnih razvojnih ciljih predvsem za vsoto kulturno-umetniških, samoupravnih, družbeno-ekonomskih in drugih razvojnih ciljev, ki si jih zastavimo in jih želimo doseči. Opredeliti je potrebno dokaj konkretno zlasti: - načrtovani obseg dejavnosti in načrtovano kvaliteto v izvajanju dejavnosti, - opredeliti kolikšen del dejavnosti se bo odvijal v matičnih prostorih in kolikšen del v drugih prostorih, na gostovanjih, v OZD, v Krajevnih skupnostih, - opredeliti v kakšni meri se bomo vključevali v izmenjavo kulturnih dobrin in vrednot z narodi in narodnostmi Jugoslavija, - opredeliti v kakšni meri se bomo vključevali v mednarodno menjavo in predstavitev kulturnih dosežkov drugih narodov, - opredeliti cilje, ki se nanašajo na urejanje prostorskega položaja, potrebe po razširitvah, adaptacijah, novogradnjah, - razširitev delovnih sredstev, - zagotavljanje družbenega in strokovnega izpopolnjevanja delavcev, - način obveščanja delavcev o doseganju planskih nalog, - začrtati potrebe po kadrih, njihovi strukturi, izobrazbi in možne načine za pridobitev oz. šolanje kadrov, - sodelovanje in povezovanje s sorodnimi kulturnimi institucijami. c) MATERIALNE OSNOVE RAZVOJA, PRIDOBIVANJE IN RAZPOREJANJE DOHODKA: V tem delu plana bi morali opredeliti predvsem materialne kazalce razvoja in načrtovati razvoj dohodkovnih odnosov ter določiti temeljno strukturo prihodkov in odhodkov ter razporejanje dohodka in delitev čistega dohodka. Zakoni, ki se nanašajo na planiranje določajo predvsem: - osnove, merila in razmerja glede razporejanja celotnega prihodka , - osnove, merila in razmerja pri delitvi dohodka, - osnove, merila in razmerja glede razporejanja čistega dohodka, osebnih dohodkov in sredstev za skupno porabo ter ustvarjanje rezerv, - osnove in merila za razporejanje dohodka za osebno, skupno in splošno porabo, - potrebna finančna sredstva in način pridobivanja, razmerje med sredstvi pridobljenimi s svobodno menjavo dela v okviru samoupravnih interesnih skupnosti in sredstvi ustvarjenimi z neposredno menjavo dela, - amortizacijo, - plan delovnega časa in osnove organiziranosti dela, - višina sredstev za osebne dohodke in njihova struktura glede na živo in minulo delo, - investicijski plan, - plan materialnih stroškov, - plan sredstev za skupno porabo, - osnove, merila in elemente za oblikovanje nadomestil za izvajanje kulturnih programov; oblikovanje cene kulturnih storitev. d) DRUŽBENI IN OSEBNI STANDARD DELAVCEV: V tem delu plana bi morali načrtovati zadovoljevanje skupnih in osebnih potreb delavcev. Gre predvsem za planiranje potrebnih sredstev za zadovoljevanje potreb po zdravstvenem varstvu, otroškem varstvu, kulturnem življenju delavcev in počitku ter rekreaciji delavcev. Pri tem bi morali določiti katere in koliko vseh teh potreb lahko delavci zadovoljujejo v okviru OZD, katere pa v širši družbeni skupnosti. Posebej pozorno pa je potrebno načrtovati ustvarjanje in delitev sredstev za 3kupno porabo: - načrt zadovoljevanja stanovanjskih potreb in zagotavljanje potrebnih sredstev, - zagotavljanje tople prehrane delavcem in potrebnih sredstev zanjo, - plan sredstev za regresiranje letnega oddiha delavcev, - plan sredstev za zagotavljanje solidarnostnih pomoči delavcem ob izjemnih prilikah. 2. Sprejemanje plana. Osnutek zakona o sistemu družbenega planiranja in o družbenem planu SR Slovenije določa naslednji postopek pri nastajanju oziroma sprejemanju plana: Najprej je potrebno sprejeti sklep o pripravi plana, nato pripraviti program za pripravo in sprejem plana, ki vsebuje že vse odgovorne nosilce in roke. Nato je potrebno sprejeti analizo o uresničevanju dosedanjega razvojnega načrta. Vse te tri naloge je moč opraviti tudi istočasno. Nato je potrebno pripraviti smer" nice za razvojni plan in elemente za usklajevanje samoupravnih sporazumov z iavjalci in uporabniki. Po delnem usklajevanju smer" nic in elementov z referendumom, delavci sprejmejo temelje plana kot osnovni samoupravni akt s področja razvoja« Ves opisani postopek se nanaša na TOZD oziroma enovito OZD. Posamezne kulturne institucije morajo svoje razvojne plane praviloma uskladiti najprej v okviru OZD in nato v občinskih kulturnih skupnostih in v Kulturni skupnosti Slovenije, oziroma jih je potrebno usklajevati tudi v okviru posamezne dejavnosti. Vsi nosilci planiranja so dolžni uskladiti plane tudi v okviru temeljnih in širše družbeno-politične skupnosti, V obdobju po sprejemu planov, pa je izjemno pomembno zagotoviti ustrezno informiranost:. delavcev o doseganju planskih nalog in uresničevanja postavljenih ciljev. Zato naj vse osnovne organizacije v fazi oblikovanja smernic in elementov za pripravo plana organizirajo temeljito razpravo in ocenjevanje posameznih elementov in smernic v okviru sindikalnih skupin in naj gredo v obravnavo gradiva tudi na članskih sestankih osnovne organizacije ZS. IV. Republiški odbor bo tudi vnaprej spremljal postopek oblikovanja in sprejemanja planov, zato da bi po svojih močeh prispeval k oblikovanju in sprejemu kvalitetnih planov in na tej osnovi tudi k zagotavljanju ustreznega družbeno-ekonomskega in samoupravnega položaja kulture in delavcev kulture. Posebne naloge imata izvršni odbor in komisija za uveljavljanje svobodne menjave dela, ki morata spremljati konkretno uresničevanje teh priporočil in v jeseni na plenarni seji poročati republiškemu odboru o njihovem uresničevanju. Prav tako priporočila zavezujejo vse občinske odbore našega sindikata in vse osnovne organizacije ZS s področja kulture, da morajo v svojih programih dela predvideti in zagotoviti tudi aktivnost pri^uresničevanju nalog na področju uveljavljanja samoupravnega družbene planiranja. Izvršni odbori občinskih odborov in os-novih organizacij pa so odgovorni za uresničevanje nalog, ki so si jih zadale osnovne organizacije in občinski odbori. Uporabljeno pradivo: - Buro Vekič: Sindikati i samoupravno planiranje, - Samoupravno planiranje razvoja društvenih delatnosti (Brošura zveznega odbora Sindikata delavcev družbenih dejavnosti Jugoslavije), - Milivoj Trklja: Dohodek kulture u slobodnoj razmeni rada, - Družbeno-politična aktivnost in naloge sindikatov pri uveljavljanju družbenega planiranja ter pri pripravi in sprejemanju planov (stališča 4. seje RS ZSS, aprila 1979), - Delovni osnutek zakona o sistemu družbenega planiranja in o družbenem planu SR Slovenije, - Predlog zakona o skupnih osnovah svobodne menjave dela, - Mitja Rotovnik: Samoupravljanje v gledališču - referat na Borštnikovem srečanju 1978. - lb - PROGll'iMIHANtl.i KNJI/iNlCNli D:£JAWOJTI Ignac Kamenik Ob r>rofrrnmiranju vsake de.iavnosti je potrebno pozn- ti vsaj osnove tehnike sistematskega reševanja problemov (tudi snovanje do-javnosti je problem). :T1a pozna v glavnem sedem stopenj, ki naj bi jih udo:':l evili : -- določitev izhodišča (zaznava problema in njegova orr elitev; - določitev cilja (v našem primeru: kakšna naj bi bila knjižnična mreža) - raziskava vzrokov za sedanje stanje (od tod tudi zawt;ek akcije) -- iskanje možnosti rešitve (to je povsod lokalno pogojeno.: • izdelava načrta za akcijo (metodologija postopkov) - organizacija in dispozicija realizacije zasnovanega (tudi etar-no - preveritev uspešnosti (n.pr. analiza etapne re&Ltve r>o real5-zaoi ji''. . zho«'1 i šeni 'O loč-'j -usmeritev — ■> i :ilj ! j ' zakaj? —— , » kako? V kdaj? kdo? s čim? / vzroki ideje načrt organizacija S..~ raziskava vzrokov kreativnost racionalna faza Postopek programiranja dejavnosti 1. Določitev mesta (vloge) dejavnosti v družbeni strukturi okolja, v katerem bomo delovali. Od tega zavisi podoba osrednje knjižnice (OK) in mreže z izposojevališči OK in iznoso-jevalisči potujoče knjižnice. 2. Izhodišče naj bo dvojno: samoupravna organiziranost (občina, krajevne skupnosti, delovne organizacije) in urbana organiziranost (soseske, naselja, zaselki itn.). 3. tistem mreže knjižnične dejavnosti programiramo z vidika občinske determiniranosti (koliko bo izposojevališč in kje bodo), vsebinsko podobo posamezne enote (OK, izposojevališča), na iz krajevnih potreb (občina ali območje - za OK; Ko, soseska, naselje, zaselek, DO, domovi itn. - za izposojevališča). 4. Potrebno je utrditi posebej naloge občinskega sistema in u-gotoviti, kje in kako segamo prek občinskih meja. Tu prihajajo (za območje) do izraza dogovori. 5- Po zbranih podatkih in po določitvi fiziognomije mreže (z or-ganigramom) izdelamo načrt uresničitve in dispozicijo za realizacijo programa (etapno, glede na vsebino projekta, njegovo obsežnost ter realne možnosti in posebnosti okolja, za katerega programiramo). 6. Po dogovorih z ustreznimi dejavniki (KS, DPO, društva itn.) v posameznih sredinah posredAijemo program v družbeno verifikacijo kulturni skupnosti (in morebitnim partnerjem v neposredni svobodni menjavi dela). Podatki, potrebni za snovanje dejavnosti 1. Družbena struktura glede na temeljno upravno organiziranost 1.1, upravna organiziranost 1.1.1. občina: velikost, prebivalci in njihova struktura (narodnost!) 1.1.2. krajevne skupnosti: število, štev.preb. v posameznih, tip naseljenosti 1.1.3. soseske, naselja, zaselki: število, štev.preb. v posameznih, tip naseljenosti 1.2. proizvodne delovne organizacije v občini 1.2.1. glede na organiziranost in vrsto proizvodnje 1.2.2. glede na število, strukturo in provenienco delavcev v DO 1.2.3* glede na posebnosti in stopnje notranje družbene organiziranosti DO in glede na specifičen odnos DO do okolja 1.3» družbene dejavnosti in infrastrukture na območju občine 1.3»1* šole: glede na vrsto, število in število dijakov, u-čencev ali študentov; ali imajo knjižnico in kakšno 1.3.2. vzgojno varstveni zavodi: število, število otrok 1.3*3* društva: vrsta, število, število članov 1.3.domovi: vrsta, število bivajočih v njih in njih struktura 1.3.5. zdravstveni domovi, ambulante, bolnice, zdravilišča, rekreacijski objekti itd.; število, vrsta, način dela (hospitalizacija ipd.) 1.3.6. poslovni, upravni, INDOK centri itd.: število, vrsta 1.3.7. promet in komunikacijske modnosti: oblike in možnosti povezav (ned KS, naselji, zaselki, figurativnost pokrajino, stanje cest itd.) Ko se na osnovi zbranih podatkov aa občino odločimo za sistemsko rešitev knjižnično mreže v občini (kje in koliko bo poleg osrednje knjižnico no isposojevališč OK - stacionarnih in koliko izpo-sojevališč potujočo knjižnico - kolekcijske ali bibliobusa), preidemo na programiranje mreže (izposojovališč) v konkretnih urbanih celotah. Tu najprej ugotovimo, ali so ravnamo samo po samoupravni organiziranosti (ali je to možno), se pravi, da lahko ima vsaka krajevna skupnost svojo izposojevališčo in katere DO pridejo tu v poštev, ali pa ponekod družimo Ko in jih glede na mrežo svobodno kombiniramo po urbaniziranosti; skratka: sistemsko se lahko odločamo (glede na funkcionalnost mrežo), ca naslednja izhodišča: - samoupravna organiziranost - urbaniziranost (urbana aglomeracija ali razseljeno naselje) - kombinacija obeh prejšnjih. ITajprej moramo tu konkretno definirati urbano celoto ali raztreseno naselje glede na upravno razmejitev (katere in koliko ICS obsega, kje so mrežr3 moje in stičišča), pri čemer upoštevamo: 1. proizvodno dejavnost v njej z istimi elementi, kot smo jih dobili pri "občinskem'1 vprašalniku, vendar tu posebej pazimo na to, kako je posamezna 1)0 vraščena v okolje, kakšne so njene posebnosti in stopnjo notranje družbeno organiziranosti (društva, delegacije itn.) in ali s svojim vplivom zajema različna območja; 2. družbene dejavnosti in infrastrukturo v soodvisnosti s širšo u-pravno ali urbano aglomeracijo; kakšen je konkreten tip urbaniziranosti, kakšna jo samoupravna organiziranost (celoten delegatski sistem z upoštevanjem posebnosti, kot npr. soseske, pa delegacijo iz več KG, itd.); 3. titruktura prebivalcev naj bo tu podrobneje razčlenjena glede na spol, starostno stopnjo, narodnost, poklicno usmerjenost, izobrazbo, število gospodinjstev, osebni standard in na tiste posebnosti, ki delajo tako aglomeracijo svojsko; zanje namreč konkretno programiramo vsebino knjižnične enoto z vsemi njenimi dejavnostmi; 'l-. posebej upoštevamo tu oblike dnevno ali periodičnih migracij prebivalcev glede na turnuse, šolo, zaposlenost ali nezaposlenost prebivalcev, glodo na specifično inf37astrx1ktn.ro, ki jo velikokrat soodvisna od tipa naselja in urbaniziranosti; 5» pomembna za programiranje vsebinske podobe konkretne knjižnične enoto (izposojovali;?oa) so interesna področja prebivalcev glede na zaposlenost (solo), izrabo prostega časa (osebno motivirani interesi prebivalcev) tor? gj le na njihovo družbenopolitično u-do j st V'-"rjo; tu kar;o registrirati dosedanjo možnosti in. oblike 'Vi "ovo'! i' .".T'.’T;*a teh interesov ter jih ovrednotiti« 2. sistemske značilnosti organizirane knjižnične mreže Ko imamo zbrane podatke, ki kažejo na družbeno strukturo okolja, v katerem konkretno programiramo knjižnično mrežo z enotami, jih moramo ovrednotiti z elementi, ki jih vsebuje vsak knjižnični sistem glede na zakonitosti, izhajajočih iz dejavnosti (v našem primeru knjižnične). Tu prihajajo v poštev: 1. Organizacija (struktura) občinskega knjižničnega sistema: - kakšna bo osrednja knjižnica glede na družbeno strukturo in mrežo, ki jo ta struktura pogojuje; v katero skupino sodi; - kakšna bo osrednja knjižnica glede na širše dogovorjene naloge, ki segajo prek občinskih meja; - kakšna bo podoba posameznih izposojevališč OK (V KS, DO, soseskah, zaselkih, naseljih, domovih itn.); - kje in kako bo delovala potujoča knjižnica (kolekcijska ali bibliobus). Vse to naj bo lokalno standardizirano glede na obstoječe knjižničarske standarde. 2. Lokacija enot občinskega knjižničnega sistema: - kje locirati osrednjo knjižnico glede na infrastrukturo, glede na posebnosti mreže in glede na vsebinski obseg nalog: - kje locirati izposojevališca OK, da ne bo improvizacije (nekdanji centri posameznih naselij to danes marsikje že niso več); - kje v DO locirati izposojevališče, da bo ustrezalo prav tej DO, da bo res funkcionalno; - enako velja za izposojevališča v domovih in za izposojevali-šča potujoče knjižnice. Poudariti moramo, da je lokacija posamezne knjižnične enote izredno pomembna za uspešno delovanje mreže. Enote naj bodo vkom-ponirane v lokalno specifično infrastrukturno podobo in ustrezno komunikacijskim in migracijskim tokovom. 3« Prostorsko programiranje: - za OK in izposojevališča je treba upoštevati odgovarjajoče knjižničarske standarde za prostore in opremo; - za izposojevališča v posameznih DO je treba te standarde prilagoditi lokalnim razmeram; vendar jih je treba utrditi in zapisati; - enako velja za izposojevališča potujoče knjižnice in knjižnice v drugih okoljih (domovih, bolnicah itn.); 4. Knjižnično gradivo: - za OK veljajo standardi glede na skupino, v katero je le-ta uvrščenajin glede na dogovorjene posebne naloge; tu je treba opozoriti, da predstavlja osrednjo knjižnico dejavnost za odrasle in pionirje (mladino) ne glede na to, kje sta ti dve dejavnosti locirani (v isti stavbi ali ločeno); - v izposojevališčih OK je knjižnični fond odvisen od okolja, v katerem posamezno izposojevališče deluje (to velja za izbor, za obseg, za število periodik, neknjižnega gradiva idr.); tudi tu je treba za vsako izposojevališče programirati njegovo končno podobo; - lokalno in od okolja pogojeno je tudi knjižnično gradivo v DO (kar pa mora biti utrjeno in ne prepuščeno slučaju) in drugih sredinah (domovi itn.), potujoča knjižnica pa mora imeti standardizirano število knjižnega fonda, s tem da lahko uporablja knjižnično gradivo OK; kolekcije se ravnajo po okolju, v katerega gredo; 5. Kadrovsko programiranje: - standardi ločijo tri osnovna merila za kadrovsko programiranje: glede na število prebivalcev v občini, glede na obsežnost in oblike uporabe knjižničnega gradiva (število knjižničnega gradiva, izposoja knjižničnega gradiva) in glede na širino in vsebino dejavnosti knjižnične mreže (naloge, struktura in organiziranost OK, programirane posebne dejavnosti,matičnost, število in vsebinska podoba dislociranih knjižničnih enot, delovanje potujoče knjižnice; knjižnični delavci, posebej specializirani za delo z mladimi bralci itn.); - vsekakor je treba upoštevati medsebojno soodvisnost v razporeditvi kadrov v celotnem (enovitem) občinskem knjižničnem sistemu; vsi knjižnični delavci so delavci mrože; med njimi so nekateri lahko stalno v eni enoti, drugi zaobjemajo več enot, tretji so fleksibilni (npr. teami, ki izvajajo dejavnosti knjižne, knjižnične in bralne vzgoje); kadrovska organiziranost in razporejenost mora biti utrjena s programom glede na optimalno funkcionalnost knjižnične mreže. 6. Delovanje knjižničnega sistema z oblikami horizontalnih in vertikalnih povezav znotraj njega in navzven: - posebej programiramo delovanje sistema z načinom dopolnjevanja in obdelave knjižničnega gradiva; določimo vrste in lokacijo katal6gov; utrdimo čas odprtosti OK in izposojevališč; programiramo funkcioniranje informacijske dejavnosti v sistemu; utrdimo delovanje potujoče knjižnice in bibliobusa ter vsebinsko in formalno zasnujemo posebne oblike dela z bralci; - pri povezavah znotraj sistema moramo biti pozorni na redno in ustaljeno distribucijo knjižničnega gradiva in informacijskih virov (katalogov) v enote sistema, na možnosti pretoka informacij znotraj sistema, utrdimo po možnosti tudi medoddelčno izposojo, v skladu z razvitostjo mreže pa zasnujemo in sproti moduliramo delo matične službe. - pri povezavah sistema navzen programiramo delo za centralni katalog in sodelovanje z republiškim centralnim katalogom, skrbimo za organizirano medbibliotečno izposojo, se vključujemo v informacijske sisteme, utrdimo in dogovorimo oblike območnega povezovanja in se vključujemo v slovenski knjižnični makrosistem. Priporočena literatura: V bibliografiji za programiranje na področju knjižničarstva se o-mejujemo na gradivo, ki je dosegljivo v vsaki knjižnici: t.j. na objave v Obvestilih republiške matične službe in v Knjižnici. Zajeti sta dve področji: področje knjižničarstva z vsebinskega vidika, kakor ga naravnava 1. 1971 sprejeta Koncepcija razvoja knjižničarstva na Slovenskem, in gradivo, ki zadeva standarde, pa čeprav ne govori izključno samo o njih. Za področje bibliobus-ne dejavnosti je upoštevano gradivo Zborovanja slovenskih knjižničarjev od 7* - 9. novembra 197^ v Ljubljani, ki je izšlo v posebni publikaciji. Spričo tehntnosti globalne problematike pa so upoštevani še 3 samostojni tiski in jih navajamo posebej. Pregled je kronološki, posebej za vsako področje«, Področje knjižničarstva v OBVESTILIH republiške matične službe: Pilo Breda, A.Koržo - Strajnar: Nova organizacija splošnoizobraževalne knjižnične mreže v Slovenije« Obvestila MS, december l??o, o L/ 060 Reorganizacija mreže ljudskih knjižnic v občini Maribore Obves(;ila Mi:, avgust 197o ■> št. 5. Berčič Branko: Medsebojno povezovanje, neposredne naloge v sedenjem razvoju slovenskega knjižničarstva. Obvestila MS, julij 197?, Št o 14. ICorže - Strajnar Ančka: Srednjeročni sanacijski program razvejo splošnoizobraževalne mreže knjižnic 1971 ~ 75 in načrotvanjo do 1. 19So. Obvestila M3, julij 1975, št.14. Berčič Branico s Osnovne smeri povojnega razvoja slovenskih knjižnic. Obvestila MS, september 1976, št. 16. Korže - Strajnar Ančka: Srednjeročna usmeritev razvoja SIK Slovenije 1976 - 80. Obvestila MS, september 1976, št. 15. Načrt dela za zgraditev enotnega knjižnično-informacijskega sistema v Jugoslaviji. Obvestila MS, junij 197$, št. 16. Pugelj Nika: Izkušnje o delu ljubljansko bibliobusne mrože. Obvestila MS, junij 1978, št. 16. Kernel Irena, M. Mohar: Skupnost Gnlošnoizobraževalnih knjižnic Ljubljane v letih 197o - 1977. Obvestila MS, december 1970, št. 17- Kamenik Ignac: Organi 7. n e ija splošnoizobraževalne knjižnično mr<'že v Sloveniji. Obvestila MS, marec 1979, št. 18. Področje knjižničarstva v reviji KNJIŽNICA.: K03 Stanislav: Zbiranje gradiva v študijskih knjižnicah. Knjižnica, Ljubljana, 13(1969;1-4, str. 58 - 63. Pilo Breda: Knjižnični sistem Slovenije. Knjižnica, Ljubljana, 15(1971)1-2, str. 3 - 36. Pilo Breda: Kako uveljaviti moderen regionalni knjižnični sistem. Knjižnica, Ljubljana, 17(1973)1-4, str. 9 - 22. Kernel Irena: Razvoj splošnoizobraževalnega knjižničarstva na ljubljanskem območju. Knjižnica, Ljubljana, 17(1973)1-4, str. 4o - 49. Vižintin Avgust: Razvoj splošnoizobraževalnih knjižnic v Ljubi Jani in okolici. Knjižnica, Ljubi jan*), 17(lf'770l-4, str. 23 - PR. Kobe Marjana: Delo r. otrokom od m*ed šo I MkO|';,*i o h< lob j n do I o. 1 «• !./•. Knjiž»i 1 en , bjnbljnna, I M( 1 <174) 1 -P, ni.e. 20 - V). ilre.olj Hm irl;:l.na: O oblik/di dola in vključevanj n dorančajoče mladine v knjižnicah. Knjižnica, Ljubljana, 18(1974)1-2, str. 1°) - 28. Berčič Branko: Povojnih trideset let knjižničarstva v Sloveniji. Knjižnica, Ljubljana, 19(1975)1-4, str. 1 - lo. Kamenik Ignac: Bibliobus v vsakodnevni praksi. Knjižnica, Ljubljana, 19(1975)1-4, str. 97 - lo2. Kert Zlata: O možnostih racionalizacije v knjižnicah. Knjižnica, Ljubljana, 2o(l976)l-4, str. 36 - 51« Kobe Marjana: Novo oblike knjižne in knjižnične vzgoje mladih bralcev. Knjižnica, Ljubljana, 2o(l976)l-4, str. 76 - 78« Hartman Bruno: Knjižničarstvo in množična občila. Knjižnica, Ljubljana, 21(1977)1-4,vstr. 59 - 7o. Sever Bela: Specifični pogoji razvoja in projekcija organizacijske strukture knjižničarstva v Pomurju. Knjižnica, Ljubljana, 21(1977)1-4, str. 5-21. Jelačin Andrej: Nekaj misli o delu prvega slovenskega bibliobuaa na obalnem območju. V: Zborovanje slovenskih knjižničarjev.-Ljubljana, 1974. Vižintin Avgust: Uvajanje bibliobusa v knjižnično dejavnost. V: Zborovanje slovenskih knjižničarjev.- Ljubljana, 1974. Bibliotekarstvo Jugoslavije 1969 - 1971.-Ljubijana, 1972. Razvitost matičnih knjižnic v Sloveniji.- Ljubljana: Kulturna skupnost Slovenije, 1973. - (Etudije in gradiva,l). Področje standardizacije v OBVESTILIH republiške matične službe: Korže - Strajnar Ančka: Občinske matične knjižnice v luči postavljenih normativov. Obvestila MS, maj 197°, št. 4. Šircelj Martina: Osnove standardov za mrežo pionirskih in mladinskih knjižnic na področju mesta Ljubljana. Obvestila MS, november 1971» št. 7-'' Kamenik Ignac: Izobraževanja knjižničarjev v Sloveniji. Obvestila MS, januar 1972, št. 8. Sepe Miša: Strokovni kadri v regionalnem sistemu splošnoizobraževalnih knjižnic. Obvestila MS, januar 1972, št. 8. Sepe Miša: Knjižnični delavci po izobrazbi in strokovnih naslovih in temeljna opravila posameznih nrofilov. Obvestila MS, 1975, št. 12. Šircelj Martina: Nekaj smernic v nadaljnjem razvoju šolskih knjižnic. Obvestila MS, september 1976, št. 15« Predlog jugoslovanskih standardov za prostore in opremo knjižnic. Obvestila MS, junij 1978, št. 16. Področje standardizacije v reviji KNJIŽNICA: Filo Breda: Standardi in norme v znanstveni knjižnici. Knjižnica, Ljubljana, 14(l97o)l-4, str. 15 - 31. Korže -Strajnar Ančka: Poslovanje občinskih matičnih knjižnic in sodobni normativi. Knjižnica, Ljubljana, 14(l97o)l-4, str. 32 -4o. Korže - Strajnar Ančka: Osnove za standarde javnih knjižnic. Knjiž- „ nica, Ljubljana, 15(1971)1-2, str. 53 - 59. Šircelj Martina: Osnutek standardov šolskih knjižnic. Knjižnica, Ljubljana, 15(1971)1-2, str. 48-53. Jugoslovanski standardi za specialne knjižnice. Knjižnica, Ljubljana, 22(1978)3-4, str. 265 - 27o.(Z uvodom M. Slajpah). Standardi za javne knjižnice.- Ljubljana : Narodna in univerzitetna knjižnica, 1975. DELO Z LIGTKI CENTRALNE KATALOGIZACIJE oLOVENSKEGA TI3KA Maks Veselko Namen obdelave vsega domačega tiska na enem mestu je, kakor je znano, trojen: knjižničarju naj prihrani čas za katalogiziranje in klasificiranje, prinese naj enotnost v naše knjižnične kataloge, obvešča naj knjižničarje o novostih domače knjižne proizvodnje. Da pa bi centralna katalogizacija dosegla vse te namene, je nujno, da knjižničar listek, ki ga prejme, tudi obvlada oziroma pozna vse njegove sestavine. Jedro listka vsekakor predstavljata po pariških načelih določena enotna značnica in po ustreznem mednarodnem standardu loBD izdelani opis publikacije. Vsak listek ima v desnem zgornjem kotu še enega ali več vrstilcev UDK za sistematski katalog. Na spodnjem delu listka najdemo "tehnične^ oznake oziroma pomagala za kontrolo obdelave, ki pa lahko kaj povedo tudi naročniku listka, če jih pozna. Levo spodaj je oznaka, sestavljena iz rimske številke, u-lomljene z arabsko. Namenjena je knjižnicam^ ki prejemajo obvezni .izvod, in jim pove, na katero pošiljko publikacij se listki nanašajo. Oznaka 1/2 npr. pomeni, da je na listku opisana publikacija, ki je bila po zagonu o obveznem oddajanju tiskov oddana v NUK v drugi polovici meseca januarja in da jo je knjižnica prejela v enako označenem paketu. Desno spodaj je oznaka, ki pove, v kateri set spada listek in zaporedno številko listka^v setu (A - priporočilni izbor za splošnoizobraževalne knjižnice, Š - priporočilni izbor za šolske knjižnice, brez oznake - obdelava vsega slovenskega tiska, zaporedna številka je ulomljena z letnico). Če stoji pred to oznako še kratica "popr.", pomeni, da mora knjižnica že prejeti listek z isto številko iz svojih katalogov izločiti in ga nadomestiti s tem listkom. Med enotno značnico in opisom publikacije ter spodnjimi "tehničnimi" ^oznakami pa so marsikdaj na listku še opozorila, pod katerimi značnicami je treba vstaviti v katalog dodatne vpise in kakšne kazalke so potrebne v katalogu, da bralcu oljašamo iskanje. To so napotila, ki jih pravila za sestavljanje abecednega imenskega kataloga imenujejo razvid pomožnih vpisov, katalogizatorji pa jim običajno pravijo po angleško "tracing". Francoski izraz je "trace", ruski "spravka". Pred vsako značnico dodatnega vpisa ali kazalke obvezno stoji zaporedna številka, tudi če je navedena ena sama. Številka pred značnico je arabska ali rimska. Arabska številka pomeni, da je značnica namenjena dodatnemu vpisu, rimska številka pa stoji pred značnicami za kazalke. Dodatni vpisi (značnice z arabsko številko pred seboj) so obvezni, kazalke (rimska številka pred značnico) pa se izdelajo le v primeru, če takšnih v katalogu še ni. Ko knjižničar prejme novo pošiljko listkov, priporočamo naslednji postopek: listki naj se najprej razvrste po abecedi značnic, takoj nato naj se izdelajo dodatni vpisi, ki jih predpisuje razvid pomožnih vpisov, in po potrebi tudi kazalke0 £ele potem združujemo litske s knjigami, ki jih knjižnica ima. Ta postopek nikakor ni nepotrebna izguba časa, ker bomo pri združevanju listkov in knjig ta čas v obilni meri pridobili. Nič kolikokrat se namreč dogaja, da knjižnice terjajo NUK za listke, ki so jih dobile, pa jih ne najdejo. Ne najdejo jih zato, ker je bilo avtorju v knjigi podpisanem s psevdonimom, določeno za enotno značnico pravo ime (npr. Konsalik - Gunther), zahtevana kazalka pa ni bila izdelam. Ali pa na vrhu naslovne strani navedeno ime označuje človeka, ki po pariških načelih ni avtor objavljenega besedila (npr, Alfonz Gspan, Cvetnik slovenskega umetnega pesništva do srede XIX. stoletja), dodatni vpis pa ni bil izdelan. "Prihranjeni" čas se je sprevrgel v svoje nasprotje: listek ni bil najden in pridružen knjigi, zato je bil urgiran in najden doma šele potem, ko je iz NUK prišel odgovor s pojasnilom. Foglejmo primer: 59(022) MENZEL-TETTENBORN Helga Prelep živalski svet / Helga Menzel-Tettenborn, Giinter Radtke ; prevedla in priredila Anton Polenec in Marko Aljančič. -Ljubljana : Mladinska knjiga, 1979« - 319 str. : ilustr. ; 31 cm 1. RADTKE GUnter. I. TETTENBORN Helga Menzel-. X/2 19^+5/78 A-7O8 £-629 Za knjigo je treba izdelati dodatni vpis (s skrajšanim biblic-raf-skim opisom, če nismo naročeni na več izvodov): RADTKE GUnter I MBNZEL-TBTTENBOHN Helga .. . q Prelep živalski svet. - Ljubljana, 1979 Tako glavni kakor dodatni vpis bo treba opremiti še s signaturo. Če v katalogu za avtorico z dvojim priimekom še nimamo kazalke, jo bo treba napraviti: TETTENBOHN Helga Menzel- : MENZEL-TETTINBOHN Helga Kazalka seveda nikdar nima signature, ker ne opisuje nobene publikacije, marveč le usmerja bralca na mesto, kjer bo našel glavni vpis. IZBOR GRADIVA ZA CENTRALNO KATALOGIZACIJO 15.2.1978 so naročniki listkov centralne katalogizacije slovenskega tiska prejeli z listki še posebno obvestilo, v katerem so navedene spremembe v izboru gradiva za kompletni set (set B), ki so nastale zaradi samoupravnega sporazuma med nacionalnimi bibliotekami v Jugoslaviji o enotni obdelavi republiškega obveznega izvoda. Spremembe so bile sledeče: - ponovno so bili vključeni drobnejši razstavni katalogi umetniških razstav in sicer vsi tisti, ki prinašajo umetnikovo biografijo ali pregled njegovih del; - na novo so bile vključene publikacije, ki niso pisane v slovenščini, a so jih slovenske tiskarne tiskale za založnike iz drugih republik (tu je bila dodana pripomba, da pa ne bodo upoštevane tiste vrste tiskov, ki jih tudi sicer izločamo iz obdelave); - na novo so vključene tudi publikacije v tujih jezikih, ki jih naše tiskarne tiskajo za inozemske založbe, vendar samo pomembnejše izdaje. Ker so bila ta določila v marsičem preveč splošna in nejasna, je posebna medrepubliška delovna skupina izdelala popis publikacij, ki so izločene iz medrepubliške centralne katalogizacije. To so: A. Monografske publikaci.je I. Neknjižno gradivo Zemljevidi, plošče, kasete, magnetni trakovi, muzikalije II.Knjižno gradivo l) separati 2; TV in radijske igre - razmnožene kot interne publikacije 3) literatura brez umetniške vrednosti (Vikend roman, Dr roman) 4-) stripi 5) slikanice brez besedila 6; slikanice s tekstom ki nima umetniške vrednosti 7) slikanice, tiskane za inozemskega založnika, katerih avtor ni jugoslovanskega porekla 8) osnovnošolski učbeniki 9) delovni zvezki k osnovnošolskim učbenikom 10) navodila^ rešitve nalog, testi, metodični napotki namenjeni osnovni soli 11) publikacije dopisnih in večernih šol namenjenih osnovnošolskemu pouku 12) dela, ki izidejo večkrat v istem letu in pri isti založbi brez oznake, da je to novi natis ali nova izdaja. Taka publikacija se katalogizira samo enkrat v letu in to takrat, ko se prvič pojavi na trgu 13) publikacije tiskane na ozemlju republike / pokrajine za inozemske založnike, razen če so vsebinsko pomembne (svetovni klasiki, enciklopedije, temeljna dela v stroki) 14) efeKmerni tisk: a) programi prireditev, konferenc, sestankov b) vabila na različne prireditve c) seznami razstavljenih del (umetniških) z manjšim številom reprodukcij d) reklamno gradivo, navodila za uporabo določenih izdelkov e) turistične informacije f) katalogi proizvodov, sejemski katalogi, katalogi založb g) ceniki h) telefonski imeniki i) vozni redi (vlakov, avtobusov, letal, ladij,-j) koledarji brez besedila k) poročila o športnih prireditvah, športnih rezultatih l) kuharski recepti, ki se lahko smatrajo kot reklamno gradivo določene industrije (Kolinska, Podravka) m) prigodna literatura napisana ob določenem dogodku n) besedila popevk, narodno zabavne glasbe 15) normativni akti: a) publikacije organov družbenopolitičnih skupnosti do nivoja občine (statuti, pravilniki, družbeni dogovori, samoupravni sporazumi in podobno) v obliki predloga ali v definitivni obliki, urbanistični načrti, predlogi in osnutki katerih koli zakonov b) publikacije družbenopolitičnih organizacij do nivoja občine (statuti, natečaji, odloki, programi, navodila, pln-ni, resolucije) v obliki predloga ali v definitvini obliki c) publikacije delovnih organizacij (samoupravni akti, osnutki, načrti, finančna poročila, zaključni računi, navodila za varnost pri delu) d) publikacije društev (statuti, finančna poročila, programi, delovni osnutki) 16) Vernikom religioznih skupnosti namenjena sporočila in religiozna literatura, ki ima informativno-popularen kaicrakter 17) jubilejne publikacije društev, organizacij, podjetij, manjšega obsega, ki imajo reklamni značaj in so brez zgodovinskega pristopa in nimajo značilnosti monografij B. Serijske publikacije Serijske publikacije se katalogizirajo samo enkrat in to, ko izide prva številka. Vsakoletna ponavljanja niso potrebna. Iz izmenjave se izključijo sledeče publikacije: 1) uradna glasila na nivoju občine 2) informativni, delegatski in tovarniški bilteni 3) šolska glasila 4) mladinski izvenšolski tisk namenjen osnovni šoli 5) glasila raznih društev, organizacij, verskih skupnosti 6) statistična poročila - razen republiških 7) publikacije, ki javljajo nove knjižne proizvode Zaenkrat se dogovorjenega izločanja strogo držimo le, kadar pošiljamo listke centralne katalogizacije v druge republike, za slovenske knjižnice, ki so naročene na kompletni set pa še vedno vključujemo: - nekaj literature brez umetniške vrednosti (npr. Dr.roman) - stripe - slikanice brez besedila - slikanice s tekstom, ki nima umetniške vrednosti, osnovnošolske učbenike delovne zvezke k osnovnošolskim učbenikom publikacije dopisnih in večernih šol namenjenih osnovnošol skemu pouku (deloma) vernikom religioznih skupnosti namenjena sporočila in reli giozno literaturo (izbor) jubilejne publikacije društev, organizacij, podjetij informativne in tovarniške biltene. PRI NARODNI IN UNIVERZITETNI KNJIŽNICI LAHKO NAROČITE ABECEDNI imenski katalog, Ljubljana 1967. (25 din) BAJEC, J.: Slovenski časniki in časopisi 1937-194-5. Ljubljana 1973. (loo din) BULOVEC, Š.: Bibliografija slovenskih bibliografij 1561-1973. Ljubljana 1976. (loo din) ISBD(M): Mednarodni standardni bibliografski opis monografskih publikacij,- 1.standardna izdaja. Ljubljana 1975» l2o din) ISBD(S): Mednarodni standardni bibliografski opis serij. Ljubljana 1975. (2o din) KATALOG rokopisov Narodne in univerzitetne knjižnice. Ljubljana 1975» (7o din) 1976 (3o din), 1977 (loo din) LOGAR, J.: Uvod v bibliografijo, Ljubljana 197o. (5° din) NOVOSTI UDK s področja družbenih ved. Ljubljana 1977« (5o din) OBVESTILA republiške matične službe, (brezplačno) SEZNAM tujih periodičnih publikacij, ki jih v letu 1977 prejemajo knjižnice visokošolskih zavodov v Sloveniji. Ljubljana 1977. (l5o din) SEZNAM tujih periodičnih publikacij, ki jih prejemajo univerzne, znanstvene in specialne knjižnice v Sloveniji. Dopolnilo in dodatek za leto 1978 k: "Seznam tujih periodičnih publikacij, ki jih v letu 1977 prejemajo knjižnice visokošolskih zavodov v Sloveniji". Ljubljana 1978. SEZNAM tujih periodik, ki jih prejemajo knjižnice v Sloveniji. Ljubljana 1962. (11 din) SLOVENSKA bibliografija za leto 194-9 (15'din). 195o (15 din). 1954 (15 din), 1955 (13 din), 1956 (3o din), 1957 (4-5 din), 1958 (3o din), 1959 (25 din), 196o (32 din), 1961 (32 din), 1962 C32 din), 1963 (32 din), 1964- (32 dinj, 1965 (36 din). 1966 (4-4- din), 1967 ( 44- din), 1968 (8o din), 1969 (l8o din), 197o (18o din), 1971 (2oo din), 1972 (25o din), 1974- (35o din). STANDARDI za javne knjižnice. Ljubljana 1975. (2o din) VODIČ po knjižnicah slovenskih univerz. Ljubljana 1976. (5 din) VRANČIČ, R.: Uporaba knjižničnega gradiva in informacijska služba v knjižnicah. Ljubljana 1969» (15 din) ZBORNIK Narodne in univerzitetne knjižnice. JI. Ljubljana 1974-. (4-0 din, za člane DBS 3o din) ZBORNIK Narodne in univerzitetne knjižnice. II. Ljubljana 1978. (loo din, za člane DBS 5o din). Izdala, založila in razmnožila kot interno publikacijo Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana, Turjaška 1. Uredila Miša Sepe. - odgovarja dr.Branko Berčič, Naklada 3oo izvodov. YU ISSN 0350-3577