114
Božjast pri perutnini.
Dostikrat se prigodi, da od časa do časa perutnino začne božjast napadati. Posebno je razna kuretina in pure tej bolezni rada podvržena. Ravno tako je znano, da se tudi hišnih tičev včasih loti. Božjast je živčna bolezen , živalice pa med tem časom čut in zavest popolnoma zgubijo.
Francoski živinozdravniki so opazili, da ima postanek te bolezni dostikrat v strahu svoj povod , kajti znamenja, ki se pred božjastnim napadom na živalih pokazujejo, je nek krik, ki je podoben tistemu, katerega živalice od sebe dajejo, kedar se česa prav močno vstrašijo, ter odletijo ali zbežijo. Tudi začnejo naglo s peruti kriliti in z nogami cepetati.
Na to začno omahovati in z ene strani na drugo padati, se prekucevati in poslednjič zvijajo noge, peroti in vrat.
To je pravi vrhunec bolezni, in živali so v tem trenutku brez vse zavesti. Napad trpi od 30 sekund do 1—2 minut. Ko pa se živali zopet zavedć, so še dalje časa vse slabe in medle. Medlevica jih navadno še le po 10—15 minutah popolnoma mine.
Za zdravilo je dobra voda, v kateri se je kuhal žajbelj, divji in pravi pelin in vratič. Ta voda se jim vliva polagoma  z malo žličico  v kljun.    Ali pa   se za-
mesi v to kuhovino nekoliko moke in se bolenicam daje jesti.    Tudi umivanje s to vodo pomaga.
Pri pravi božjasti pa ti pomočki ne zadostujejo, Treba je, kakor pri človeku, špajka, amonijaka, eter j a, kafre in voženka. Se ve da se taki dragi pomočki le pri dragih kokošjih sortah izplačajo.
Za navadno božjastne kokoši je pa najboljši nož, se ve da še za takega časa, dokler je še kaj mesa na njih. Brž po napadu naj se nikdar ne zakolje, ker ta-krat je meso nezdravo.                             „Slov. Gosp."