Pepči Marine I Petnajstletna
Kot beli lokvanji razprte dlani, svilene snežinke usnule so v njih. Vse češče se z ustnic utrinja ji vzdih, praznina prečutih noči jo teži.
Pod sklonjene svode skrivnostnih zavetij boječe si prve spomine presaja in veze stezo, ki boječe ji spaja bližnje in daljnje  sledi  doživetij.
Na  svetlih  oltarjih  zasanjanih  dni življenje prižgane luči že ugaša. Ko strune srca ji po svoje uglaša, pod trdimi prsti bridkost zaihti.
Pepči Marine I Odmevi
Umirajoči vonji rožmarina
na tihe liste pisem so se vlegli.
V  prestrmem klancu so me zdaj dosegli zgubljeni sviti tvojega spomina.
Pobožno se nedeljski zvon oglaša med šepetanje jelš ob belem produ.
V  zatišju sanj te na srebrnem brodu vse bliže svetli mir želja prinaša.
Samotne pno se čez podstenja brajde, na tiha romanja gredo oblaki. Pot so prerasli nama gosti slaki na ozki meji hmeljnikov in ajde.
428