ZBORNIK
SVEČENIKOV Sv. P. In ZAJEDNIC S. J.
Uredništvo :
Gorica, Riva Piazzutta št. 18 Izhaja :
1. dan vsakega meseca.
F. Š.
Naše cerkve
Vsled vojne porušene cerkve čakajo še sedaj po petih letih premirja vzpostavitve. Pozidale so se kmečke hiše in gosposke palače, po večini šole in dobrodelni zavodi. Izdalo se je	lir za-
sebnikom na račun vojne «dškaj^^fc^^rkve ni vlada še skoraj mignila	ir»
razne beznice so dobile svojc/sn^/ V ; 'Ist&m Kristus pa naj biva v razpaaajW r ;’V ; i\l-t Jra v za silo še stoječih ruševinah.
Nekatere cerkve, ki bi se dale z takojšnjim smo-trenim delom po premirju z par tisoči lir popraviti (Podgora, Gabrije, Sovodnje, Gradišče itd.) bodo danes stale stotine tisočev. Zidovje razpada, stropi se udirajo, oltarji rušijo pod silo vremenskih razmer. In to je že peto leto, ne vštevši medvojni čas.
Čemu zateguje vlada z. svojim vzpostavitvenim delom cerkvà? Ne dvomimo, da centralna vlada ni spoznala potrebe vzpostavitve božjih hramov, tudi kazala je svojo dobro voljo, toda zadela je na tihi odpor pokrajinskih vlad, zlasti v Trstu in Trstu podrejenih tehničnih uradov po deželi.
Čemu se je tirala tiha obstrukcija? Iz osebnega koristolovstva. Po teh tehničnih uradih je bilo ne-številno krdelo uradnikov in poduradnikov, ki so na račun vlade in vojnih poškodovancev ubijali dragi čas z birokratizmom. Delalo se je le toliko, ut aliquid fecisse videatur. Zlasti se je špekuliralo na cerkve in farovže. Če bi se jim to posrečilo dobiti v pest, bi jirn bil zagotovljen obstanek vsaj še desetletja.
Pogrešanje cerkva pa je rodilo silen padec verskega in nravnega življenja ljudstva. In tega niso mogli molče gledati dušni pastirji. Zato smo vstanovili „Zadrugo po vojni poškodovanih cerkva", katera je sprejela nalogo, da izvrši vsa pripravljalna dela tehničnega in upravnega značaja ter, da se čim prej začne z zidanjem cerkva.
Koliko ogromnega dela je bilo treba premagati, vedo tisti čč. sobratje, ki so imeli cerkve porušene. Sestavljanje prošenj, zbiranje vseh raznovrstnih prilog, sestavljanje proračunov, delanje načrtov itd. K temu je pristopil tihi odpor IX. urada v Trstu, ki je zatezal vsako ugodno rešitev naših vlog. Zadruga je morala iskati zaslombe direktno v Rimu, kjer ni zadela ravno na gluha ušesa. Toda v Trstu so še tako jasna povelja kratkomalo briskirali in delali na svojo pest. To pa zato, da bi vzdržali sebe in svoje podeželske podružnice.
_Z fašistovsko vlado pa je prišla tudi delitev bivše Primorske. Razdeljeni v tri pokrajine, smo mi Goričani zgubili prilično teritorija na Krasu in v Furlaniji v korist Trsta. V Trstu pa so ostale tudi vse zadeve vojno-odškodninskega značaja, kljub temu, da smo pripadli novi prefekturi v Vidmu. Oblastni-
kom v Vidmu ni bilo to všeč, ker so se videli prikrajšane v svojem delokrogu. In začelo se je med Trstom in Vidmom najprej tiho ribanje, ki pa ni moglo ostati dolgo prikrito tudi našim navadnim očem.
Tehnični in vzpostavitveni uradi na Goriškem so na vso moč podpirali Trst, ker jim je ja obljubljal zaslužek pri javnih poslopjih, zlasti pri cerkvah. Odtod oni grozni odpor,IX. urada v Trstu proti zahtevam „Zadruge“, ‘da naj se zidajo cerkve v lastni režiji. Pa prikrajšane1'„ini[)rese“ in „impresarji“ so šli na delo preko Trsta in-se lotili na lastno pest vzpostavitve cerkvà na Banjški planoti, da, celò v Gorici in okolici. S tem je zrasel pogum Vidmu, da je začel odkrit boj proti Vzpostavitvenemu uradu v Gorici in njegovim podružnicam ter zahteva njihovo ukinjenje. Tako bi Videm dobil v svoje roke vse vzpostavitveno delo in precejšen del — inge-rence do vojne odškodnine.
Najboljša priložnost pa mu je bila „Zadruga po vojni pošk. cerkva". Ako tu zavlada, bo Trstu precejšen del vpliva na vzpostavitveno delo zmanjšan. In res, nekega dnè se prikaže v „Zadrugi“ komisar v osebi inž. gen. Maggiorotti-ja, ki izjavi, da je on z prefektovim dekretom imenovan za komisarja z izrečno nalogo, da čuva („invigilare“) nad upravo „Zadruge“.
Potem, ko je bilo teoretično delo „Zadruge“ dovršeno in se je upalo takoj iti na praktično izvršitev načrtov ter v dejstvu pokazati ogromno delo „Za-druge", tedaj sc je v „Zadrugi“ izvršila ta sprememba. K temu je mnogo pripomogla nedisciplina članov, ki se niso držali obveznih sklepov občnega zbora, ampak so nekateri vsak na svojo pest oddajali dela komurkoli si bodi. Vse to je sililo Videm, da nam je poslal komisarja.
Od tedaj se ni vršila več nobena seja odbora, pisarna se je zaprla in vse delo vodi kljub svoji starosti silno agilni komisar, ki ne vpraša odbora za njegovo mnenje..
S tem postopanjem komisarjevim postaja „Za-druga" odveč. Nastane torej vprašanje: naj H „Za-druga" še obstoji in brani svoje pravice ali naj se razdraži in prepusti zadružnikom svobodo, da si pomagajo sami kakor morejo in znajo.
Te vrstice mi je narekovala ljubezen do naših cerkvà in do spoštovanih sobratov.
Blapaijnik opozarja ude j^ZBora", da takoj poravnajo svojo članarino, ki znaša 25 E- Od revnejših sohratov iz Istre smo voljni sprejeti tudi manj I
10 —
Okrožnica
ob 300 letnici sv. Jozafata.
Dne 12. novembra 1623. je bil sv. Jozafat umo-fjen in odium religiomis, ker se je na vso moč trudil — in z vspehom — za zedinjenje razkolnik Slovanov. Dne 12. novembra 1923. je Pij XI. izdal ganljivo okrožnico v ta spomin.
Nova okrožnica je zato naid vse zajemljiva. ker podaja program za delo zedinjenja razkolnikov. A to šele v zadnjem dela. V uvodu govori o edinosti Cerkve Kristusove in kako se proti tej edinosti bori »inimicus homo«. Sledi kratek zgodovinski obris o razkolu vzhodnih Slovanov in o delu za zedinjenje do sestanka v Brestu. To zedinjenje je Bog posvetil »s pečatom svetosti in mučeništva« sv. Jozafata. Oboje, sveto življenje in rmičeništvo njegovo, okrožnica na kratko popisuje. Nato omenja sedanji težki položaj vzhodnih Slovanov, ki je tako žalosten, da vix prò paterna animi caritate continere lacrimas possumus«. Papež je skušal tej bedi pomagati. Sedaj pa kaže razkolnim Slovanom nàjvecjo duhovno dobrino, »guae in Ecclesiae sanctae oecumenica unitate conšistit«
Da se zedinjenje doseže, si moramo prizadevati na zapadu in na vzhodu. Na zapadu:	»noo tam
disputationibus aut incitarnentis.aliis, quam sanctae vitae exemplis officiisque . . . in primis vero cari-tate erga Siavos fratres oeterosque Orientales . . . Latini homines uberius penitiusque res moresque cognoscant OrientaUum.« V ta namen je Benedikt XV. ustanovil Institutom Pontificium Orientale, za katerega skrbi z novo vnemo Pij XI. — Na vzhodu pa naj odlože stare predsodke, naj skušajo spoznati pravo cerkveno življenje in naj ne naprtujejo Cerkvi pregreška posameznih oseb.
Vendar zedinjenje »non humano consilio fiet, sed unius bpnitate Del«. Zato treba po vzgledu sv. Jozafata za zedinjenje moliti. V ta namen posebno častimo Sveto Rešnje Telo, »pignus causamque praecipuam unitatis«. Kateri vzhodni Slovani so po razkolu ohranili ljubezen do Najsvetejšega, tisti so ubežali hujšim krivoverstvom. V sveti daritvi molijo za edinost orijentalci in latinci.
Druga vez zedinjenja ih sprave je v tem, da razkolih Slovani zelo caste Marijo Devico. Marijino češčenje jih loči od krivovercev in jih nam pribli-žiije. Zopet je vzgled sv. Jozafat, ki je na Marijino pomoč posebno Zaupal in pri sebi nosil podobico (icunculam) Marije Device, kakor je navada pri vzhodnjakih. Tudi v Rimu menihi bazilijanci v cerkvi sv. Sergija in Baha zvesto časte Marijino podobo z imenom »Kraljica paše« (Regina pascuo-rum — Regina del pascolo). »Kličimo torej preljubo Mater zlasti s tem imenom, naj pripelje ločene brate na zveličanske pašnike, kjer Peter, ki v svojih naslednikih nikdar ne premine, večnega Pastirja namestnik pase in vodi jagnjeta in ovce cele krščanske črede.«
Slednjič se zatekajmo k svetnikom božjim, zlaisti k tistim, ki so se odlikovali s svetostjo in modrostjo med vzhodnimi narodi in katere oni dandanes najbolj caste. Posebno še kličimo na pomoč sv. Jozafata.
Taka pe vsebina nove okrožnice. Gotovo jo bomo s posebnim veseljem brali in izpolnjevali mi. ki smo udje slovanske družine. S tem bomo tudi slu&ali
ukaz rajnkega Beneditka XV., katerega je dal dne 30. 11. 1921. v pismu na češkoslovaške škofe »clero Czeeosiovachiae, atque adeo omnium nationum Slavonicarum«, namreč delati za zedinjenje raz-kotaih bratov. To je za slovanske katoliške duhovnike po besedi Beneditka XV. »divina providen-tia . . . campus, in quo utilissime elaboret ad re-gnum Jesu Christi dilatandum.« Izrecno imenuje Apostolstvo sv. Cirila in Metoda pod varstvom Marije Device, katera priporoča, »ut. Dee favente, lile dies appropinquet quo fiet unum ovile et unus pastor.«
Kako se ujemata rajnki in sedanji papež- Slediva jima tudi midva, zlasti če sva uda Duhovniške milijonske zveze!
Katehetski vestnik.
Tekst Gentilijeve šolske postave o verouku.
I.
Učni načrt.
Pripravljalni razredi:
1) Najnavadnejše molitve; 2) Kratke in lahke nabožne pesmi.
I.	razred ljudske šole:
1) Kratke in lahke nabožne pesmi ob začetku šolskega dne, takoj po pregledu telesne snage učencev in snage šolske sobe; 2) Pogovori o veri; 3) Naučitev temeljnih molitev; 4) Kratki in jasni nauki in zgodbe besednega pomena iz sv. pisma in posebno iz evangelijev.
II.	razred ljudske šole:
1) Kakor za prejšnji razred; 2) Kratka razlaga molitev naučenih v I. razredu; 3) Kakor v prejšnjem razredu; 4) Zgodbe stare zaveze.
III.	razred ljudske šole:
1) Kakor za prejšnji razred; 2) Kakor za prejšnji razred ; 3) Vrsta kratkih predavanj o „očenašu“;
4)	Jezusovo življenje.
IV.	razred ljudske šole:
1) Vsakdanja molitev z ozirom na program prejšnjih razredov; 2) zgodovinski poduk katoliške vere z ozirom na krajeyne zgodovinske dogodke nabožne vsebine; 3) razlaga zapovedi božjih; 4) Nabožne pesmi, ki osvetlujejo dosedanji verski poduk; 5) Kak gregorianski napev, zbran izmed najbolj znanih in lahko izvedljiv.
V.	razred ljudskih šol:
1) Vsakdanja molitev; ponovitev programa prejšnjih let; 2) veliki italijanski svetniki; 3) temeljna načela verskega življenja in službe božje; 4) zakramenti in obredi po katoliški praksi; nabožne pesmi;
5)	Kakor v prejšnjem razredu.
Vsi višji razredi ljudske šole:
Čitanje pomembnih ljudskih knjig o verski vzgoji (n. pr. Fabiola) in italijanskih klasikov vere (predvsem Manzonija); Petje, kakor v prejšnjih razredih IV. in V .pod št. 4.
11
Didaktični predpisi in razna navodila za poduk veronauka.
1.	Verski poduk naj se vrši v duhu» ki Odlikuje verska dela Aleksandra Manzonija in to ves poduk od prvega do zadnjega razreda. Ljubezen in strah očetovski, oe suženjski teror, smisel božjega in Previdnosti naj se užigajo v srcih predvsem s premišljevanjem harmonije stvarstva in moralnega življenja, katero naj se ne slika v aforizmih in v Predpisih ampak po zgledih velikih in ponižnih vernikov (n. pr. kardinal Federico in Lucia).
2.	Kadar verouk ni dodeljen za vsak razred razredniku, naj se ure tega nauka razdelé tako, da si učitelj verouka svoje ure po razredih razvrsti v Primernih presledkih, da se ne kopičijo ure v na-siedujočih si dnevih.
3.	V osamljenih šolah z združenimi razredi, ali v onorazrednicah se naloži verski poduk razredniku samemu, ako ta izrazi željo in je spoznan za sposobnega.
V trorazrednicah se naloži verski poduk v vseh razredih enemu učitelju, če ta izrazi željo in je za sposobnega spoznan.
Na večrazrednicah se določi za vsako skupino treh paralelnih razredov en učitelji ako želi in je za sposobnega spoznan (n. pr. 3. prvi razredi, ali Pa L. 2; in 3. razred aili 4. razred in naslednji). Uidaktični direktor bo' skrbel da en učitelj ne uči več nego v 3. razredih z izjemo slučaja Višje sile.
Med tistimi urami v katerih je učitelj zadržan z veronaukom v drugih razredih ga bodo učitelji teh razredov nadomestovali v njegovem razredu s telovadbo in igranjem ali pa z rekreativnim za-Poslanjem naznačenim v XI. točki tega naicrta.
. Kadar se učitelji, ki so usposobljeni za verouk. Javijo za ta pouk v številu ki presega potrebo, kakor je gori označena, ima vedno prednost naj. miaiši.
, 4- Kr. didaktični ravnatelj, ali kjer bi tega ne buo pa šolski nadzornik kot predstaviteli didak-j enega ravnateljstva se bo osebnoj pogovori! (con-•erirà) z najvišjim verskim predstavnikom v ob-™<>čju didaktičnega okrožja zato, da določi (»per aennire«) izbiro veroučitedjev in bo poslal kr. šolskemu skrbniku njihov imenik s pritrdilnim podpisom o izvršeni izbiri.
Iz Zbora.
Odborova seja „Zbora sveč. sv. Pavla" v Gorici dne 12. novembra 1923.
Navzoči so bili vsi odborniki. Monsignor starosta je dvoril sejo in pozdravil vse navzoče.
1 rva točka na dnevnem redu je bila »Družba sv. nohorja«. Msgr. starosta poda predzgodovino te ustanove in ugotovi njeno upravičenost. Pravila so ze spisana. Na predlog staroste določijo se kot Prvi ustanovni odborniki »Mohorjeve Družbe«;
■	J /kičan, dekan A. Novak, dekan V. Belé,
mz. j Kustja in kurait St. Stanič. Odbor pooblašča te sobrate, da izpeljejo organizacijo te družbe.
Msgr. starosta prebere pismo, ki ga je naslovil na odbor »Svečenikov sv. Pavla« dr. Willan. Odbor te takoj po dolgotrajnem razpravljanju enoglasno sestavil odgovor in odposlal dr. Wilfamu.
Pri slučajnostih je poročal sobr. starosta o blagajniškem stanju »Zbora«, kar se je vzelo na znanje.
Nekateri odborniki poživljajo »Zbor« naj zavzame stališče nalpram »Narodni knjigarni«, ki širi po deželi knjige, ki bi drugače nikdar ne zašle med ljudstvo, katere so pa sedaj po knjigarskrh zastopnikih te tvrdke razstavljene po podeželskih oknih. Med drugimi se omenjajo knijge, ki so na prodaj po deželi, kakor: »Strun iz Judeje«; »Cerkvene miši«, spisi »Macharjevi« in cela vrsta drugih sličnih knjig, ki so tiskane v katalogu »Narodne knjigarne« čeravno so celo na indeksu.
Odbor sklene opozoriti na to cerkveno oblast.
Na predlog sobr. Novaka in Rejca se sklene sklicati občni zbor dne 29. nov. t. 1.
Naprašamo sobrate, da poleg nabiranja udov za „Gor. Mohorjevo Družbo", tudi čimprej na dekanijskih konferencah določijo farne in dekanijske zastopnike te družbe.
Istrskim sobratom.
Sovražniki krščanske vere so izdelali nevaren načrti Da bi delovanje na narodnem in krščanskem polju onemogočili, hočejo razcepiti duhovščino v dva tabora. Na goriškem se je ta načrt izjalovil, sedaj poskušajo to v Istri doseči. Sobratje, ne dajte se! Varujte si zanke, ki Vam jo nastavljajo. Mi duhovniki delujemo za narod že od časa sv. Cirila in Metoda, mi delujemo v smislu teh dveh vzornikov, ter ne potrebujemo nikakršnih novih vzornikov in tudi naše delovanje ne potrebuje nikake korekture! Varujte složnost med sobrati!
Gonja proti našim listom. Tržaška »Edinost« je inscenirala najhujši boj zoper tednik »Istro«, ki je glasilo istrskih Hrvatov. »Istra« je najbolj katoliški list med Slovani v Italiji in hodi po stopinjah velikega škofa Antona Mahniča, prerodnika našega naroda. »Istra« se drži strogo objektivnega stališča, kar se tiče politične borbe in jo moramo toplo priporočati. Pripominjamo konečno', da stoji za »Istro« večina hrvaške inteligence v Istri. Borba, ki jo vrši »Edinost« proti »Istri« je borba liberalizma zoper krščanstvo.
Na braniku. »Edinost« je v popolnem posnemanju brez- in protiverskih časnikov iz najhujše liberalne predvojne dobe začela napadati nekatere sobrate.
S posebno slastjo se je vrgla na sobrata Boža Mi-lanoviča ki ga obsipa z opravljanjem, in obrekovanjem. Mi dvigamo svečan protest zoper početje tržaškega dnevnika, obenem pa izrekamo popolno solidarnost sobratu Milanoviču, ki je vzoren duhovnik in vnet narodni delavec v tržaški škofiji.
Odmevi našega dela.
Konference za dekanat Hrušico v Istri. (Zakasnelo poročilo.) Prva konferenca se je vršila dne 11. januarja. Prvi je predaval sobr. Fr. Agreš o votivnih mašah po Ušenioniku in škofijskem direkto-riju. Drugi govor je imel sobr. Al. Kraševec o krščanski ponižnosti kot podlagi notranjega življenja.
12 —
Koinferenca je pozvala sobrate na upostavo Marijinih družb in določila dneve javnega češčenja po svojih cerkvah. Druga konferenca se je vršila v Progarju dne. 15. febr. Po pobožnosti in nagovoru v cerkvi je v župnišču prvi govoril sobr. dekan Hušo o velikonočni zapovedi, drugi pa scbr. A. Kraševec, kako naj se duhovnik ogiba polit, bojev pa vendar skuša koristiti ljudstvu tudi v socialnem oziru. Govorilo se je tudi o šolskih težavah v okraju. Prihodnja konferenca se je vršila v Hrušici dite 26; marca. Govorila sta sobrata Jamnik in Gabrovšek.
Roni c reca v Tomaju. Dne 1. septembra se je vršila dekanijska konferenca v Tomaju. Navzočih je bilo 7 sobratov. Govoril je Sobr. Adolf Simonič o češčenje Srca Jezusovega. Konferenca je sklenila prih. leto obdržati v Tomaju pred praznikom S. J. tridnevnico, pri kateri se bo cel dekanat posvetil Srbu. Jezusovemu.
Konferenca za Brda v Vedrijanu se je vršila dne 26. novembra tega leta. Udeležba je bila polnoštevilna. Več prihodnjič!
Koristni migljaji.
Načrt prepovedi o vpeljavi civilnega zakona.
Uvod. Z smrtjo na križu je Jezus zaslužil po-delilno moč milosti sv. zakramentov, ki so njegova ustanova.
1.
Jedro: Zadnji sicer po številu, a vendar neprecenljive važnosti za človeško družbo je zakrament sv. zakona.
1.	starost zakona. (Adam in Eva).
2.	naimen zakona:
à) ohranitev človeške družbe,
b)	vir otrok božjih na zemlji,
c)	vzgoja otrok božjih in dedičev nebeškega kraljestva,
d)	obojestranska pomoč zakonskih.
3.	zato je v novi zavezi zakon — zakrament.
a)	»Velika je ta skrivnost, jaz pa pravim v Kristusu in cerkvi« Ef. 5, 32.
b)	zakon je smatrala cerkev vedno za zakrament,
c)	tridentinski koncil.
4.	ker je pa zakon zakrament, je zato:
a)	božja ustanova,
b)	in kot taka podvržena samo cerkvi in njeni postavi (oblika, poigoji posledice).
5.	vsako na drugi podlagi sklenjeno združenje moža in žene je priležništvo, nečistost, nesramnost, greh.
II.
1.	So kraji, v katerih je cerkev ločena od države. Take države se za cerkev ne brigajo.
2.	med temi je tudi naša kraljevina,
3.	iker vodi za rojstva, smrti in poroke svoje lastne zapisnike, se vsako njeno sedišče, vsaka oblast ravna po teh državnih zapisnikih.
4.	zato ti država poreče, ako boš po 1. januarju stopil v zakonski stan samo pred svojim žup-
nikom tako le: Tvoj zakon je pred Bogom, sicer veljaven, ko bi bil to storil pred 1. januarjem tudi pred državo, ker so takrat bili veljavni še stari zakoni. Če pa sedaj po 1. jan. ne greš še k županu, ter naznaniš, da želiš, da te tudi on okliče in po oklicih pred pričami ne izjaviš pred županom, da hočeš stopiti v zakonski stan, boš imel pred državo take otroke, kakor, da bi se ne bil poročil. Tvoji otroci in tvoja žena ne bodo pravi dediči tvojega premoženja.«
Sklep: a) Kaj bomo torej po novem letu storili?
1.	Ženili se bomo, kakor naši očetje in dedje v ' cerkvi.
2.	Za našo vest velja le ta zakon.
3.	Ker pa izpostavimo svojo ženo in otroke dejstvu, da jih država ne prizna, bomo storili vse korake tudi pri županu.
b) Bodimo podobni našim katoliškim bratom v stari Italiji. Tam se skoro vsi poročajo v cerkvi da zaldoste božji postavi, — javijo se pa tudi pred županom da zadoste državni postavi.
Konec: Tiste surovine pa ki si zdaj mislijo: »Oho, farji me ne bodo več rihtali!« naj si zapomnijo: alko ne izvrše božje postave, kar se tiče sv. zakona so jim odrečeni vsi zakramenti, tudi na smrtni postelji, odrečen pogreb, odrečeno zvonenje, cdrečena tudi sv. maša po smrti. Amen.
Kronika.
Premeščenja v goriški nadškofiji v 1.1923.
Ivan Vilhar je dobil župnijo Senožeče, Josip Likar je prostovoljno zapustil faro in škofijo in so ga zadele posledice kan. 2399. Josip Ušaj je šel iz Levpe na Banjšice. Iz Podsabotina je bil premeščen Franc Klanjšček v Avče, Valentin Zega pa iz Kobljeglave v Gaberje pri Gorici. Janko Sedej je zamenjal Obloke z Grahovem. Josip Kodelja je zapustil župnijo Šmartno in^ se nastanil kot benefi-cijat na Vrhoviju. Anton Cešornja je premeščen iz kaplaniie v Bovcu za župr. upr. na Ukve in Ovčjo vas. V Bovec je šel novomašnik Viktor Kos. Novo-mašnik Franc Hrovat je šel za kaplana v Postojno. Miklavž Sedej je postal vikar na Oblokah. Kurat v Podgori Herman Trdan je dobil zdravstven dopust, v Podgoro je prišel Stanko Stanič. Franc Premrl je nameščen za kaplana v Cerknem. Ant. Krapež za kurata v Novakih, Ivan Kenda pa za kuratu v Logu pri Bovcu. Ksaver Lavrenčič je imenovan za kaplana v Hrenovicah.
Dr. Ivan Tul je postal spiritual v gor. bogoslovju.
Deželo in državo ista zapustila žup. K. Supin v Sp. Idriji in Andrej Lavrič v Vipavi, njuna namestnika sta začasno kaplana L. Likar in Ig. Breiten-berger, prvi v Sp. Idriji, drugi v Vipavi. Ant. Sok župnik na Jagerščah je premeščen za žup. upravitelja v Sp. Trebušo. Natal Monkar je kurat na Srpenici. Dekanijo Vipava upravlja žup. Gustav Koller, šk. svetnik. Kurat.v Logu Ivan Sekula je izgubil opcijo in šel k jezuitom v Zagreb. Knezonadškofijski svetnik je postal žup. Luka Smolnikar, Aretiran in preganjan je zbežal črez mejo kaplan v Kobaridu Ignac Nadrah Jn je sedaj nameščen v Sv. Trojici v Halozah na Štajerskem.
— 13 —
Premeščenja v tržaški škofiji v letu 1923.
Mons. Matija Dubrovič je imenovan za tajnega kubikuiarija Nj. Sv. Rudolf Bernobič je nameščen za kaplana v Lovrani. Vaclav Klofanda, kaplan v Bergudu in Matija Sila dekan v Tomaju sta stopila v pokoj; Franc furinčič, župnik v Pazu je nastopil službo kaplana pri Sv. Križu v Kastvi; Ivan Žiganto seje odpovedal svoji župniji in je nastavljen v Zvo-nečah; Silvester Adamič je žup. upravitelj v Mošče-nicah; Adolf Simonič je žup. upr. v Tomaju; Josip Aničič je zamenjal Poljane v Bergudom; Josip Vel-harticky dekan v Jelšanah je stopil v pokoj, žup. upr. istotam je postal Hubert Leiler-, Ivan Brezavšček se je preselil iz Račič v Kubed; v Račicah je nameščen Matija Kurelič; Franc Agreš, kaplan v Hrušici se je preselil za kaplana v Cerovlje; Adrijan Brumen je dobil županjo Volosko; /tntort Požar bo iz Sv. Antona pri Kopru upravljal Marezige; Anton Slamič iz Dekanov pa Tinjan; Josip Vidau je imenovan za župnega upr. v Klancu; Gabriel Piščanc je prodekan v Dolini; Ačim Pilat je kaplan v Poljanah; Josip Ravnik je kaplan v Hrušici, okofijo in državo je zapustil Mat. Škrbec, dekan v Krkavcih.
Iz Poreške škofije.
Na vlaku sem srečal prijatelja iz te škofije in ga prosil podatkov za premestitve med tamkajšnjim svečeništvom. Evo vam njegovih besed!
»Ob ovogodišnjem premještenju hrv. svečenika u ovoj biskupiji, žalibože, nemate što tiskati u »Zborniku«.
Prvo. rata u našoj biskupiji slavonski svečenici bili su u večini. A sada?! ... Nekoji od njih utekli; nekoji protjerani; nekojim odbita opcija, i moraju (afco još nisu) seliti u rpdnu državu. Hrvatski stalni župnik Luka Kirac ne može pbstignut do-zvolu povratiti se u svoju župu (Medulin kod Pola) koja je istodobno i njegovo rodno mjesto, jer da je previse ljubljen od onih njegovih župljana. Anton Janko htv. svečenik iz sv. Lovreca Pazenatičkog ne srni se povratit u svoje rodno mjesto ni kao privatna osoba, jer da bi činio propa.gandu. Još je koji starac. Ovi su več iznemogli, trpi jeni su; ne miču se iz mjesta; nego muče, tuguju, uzdišu....
Hrv. župe koje su ispražnjeme od svojih hrv. sveč. popunjuju se sa svečenicima pribieglim iz stare države, koji su veselo otpušteni od njihovih biskupa; pretjerani u svojem rodoljublju; bez znati niti jedne riječi jezika župljana.
Što ovakovi vrijede, i što, če koristiti vjeri i spa-senju duša, te ostale posljedice, to premislite sam.... Po srijedi je ne samo raznarodjenje, nego i raz-vijerstvp ... Narodi gladuju kruha riječi Božje, a nema tko bi im ga dao ... vjerskih utjeha nema ... Umiruči žele ispovjedi, a nema ispovjednika koji ih razumi... Umiru tako . . .
Na Vaš datole upit jedino Vam mogu javiti da mjeseca aprila hrv. svečenik Jakov Cecinovič po-stade župnikom u Barbanu kod Vodnjana. I pik! — A vjerski odgoj mladeži? . . .!
Tolika odaislanstva dohaldjaju pitat biskupa, da im dade svečenika njihovog jezika; a on ga nema.... Ah, Bože! . . .« — In mož je obmolknil!
Prošnja za kanonizacijo- Pija X. Svečeniško mednarodno udruženje in amerikanski episkopat sta vložila v Rimu prošnjo za otvoritev kanonizacij-skega procesa v prilog Pija X-, ki je obče znan kot svet mož in čudodelnik.
Nova maša. V Skednju je daroval novo sv. mašo sobr. Alojz Žgur, prvi posvečenec škofa Fogarja. Pridigal je dr. Ukmar.
Župni izpiti:
^ Tržaška škofija: Župni izpit so položili Franc Žužek in Miha Planinšek. Obilo sreče!
Goriška nadškofija : Prvo polovico žup. izpita so položili Alberi Leban, Franc Rupnik in Alojz Kodermac. Častitamo!
Krščansko-socijalno gibanje za Trst in Istro
je bilo v polpreteklih časih komaj v povoju. Pa tudi sedaj ne kaže prave življenske moči. Socializem ozir. komunizem je preveč zašel v kri in mozeg materialno misleče inteligence, ki ni našla pravega razumevanja svojega socialnega poklica, zato se je oprijelo delavstvo tržaškega mesta in Istre veliko obetujočih fraz povojnega komunizma, ki ga gleda sedaj strtega pred seboj.
Niti Slovenci, a še manj Lahi niso imeli smisla za nižji sloj delavskega ljudstva. Komoditeta je bila pri obeh ista, ker socialno delo zahteva požrtvovalnosti, ki je pa kavarniška gospoda rada prepušča drugim.
Kljub temu pa je bila potreba kaj začeti v prid delavskega sloja, ko ga je njegova organizacija zapustila. Zato je tržaška socialno čuteča inteligenca poklicala na pomoč vrhovnega tajnika zveze italijanskih delavcev poslanca Achille Grandi, da vpelje gibanje v pravi tir. Položaj ra je tako obupen, da je tajnik predlagal razpust krščanskih sindikatov v Trstu in Istri. Le energiji in živemu dokazovanju poslanca Grandi-ja se je posrečilo dvigniti odpornega duha v tržaških krogih, da so sklenili intenzivneje zastaviti svoje moči v korist kršč. delavske organizacije.
Dobro bi bilo, da se tej akciji pridruži tudi slovenski in hrvatski del naše dežele, ker le v skupni katoliški akciji sme naš narod pričakovati boljše bodočnosti.
Najboljšega pokrovitelja bo to gibanje gotovo našlo v novem tržaškem škofu Fogarju, ki je naobražen sociolog, a ima obenem navezano svoje srce na ubogi, trpinčeni in izmozgavani delavski sloj.
IJal Bog, da napoči s prihodom novega škofa v Trst zatiranemu sloju nova doba rnaterijalnega in duševnega preporoda.
F. S.
— 14
Nekaj opazk o litju zvonov.
Da se zvonovi vlivajo, to ve marsikdo; ve pa malokdo: iz česa? in še manj: k a k o? Podrobnega odgovora, osebito na zadnje vprašanje, ne morem podati v kratkem spisu, zato se hočem omejiti le na splošne opazke s posebnim ozirom' na žalostne čase. ki je doživlja sedaj naš starodavno - častitljivi bronasti zvon.
Splošna nevednost o zvonoslovju je pač le naravna posledica zgodovine zvonov. Kar so začetni zvonarji v zvonolitju znali, to so izpoznali le iz lastnih izkušenj, ki so se skozi stoletja kot družinska tajnost iz-ročevale od očetov na sinove itd. Ta tajnost je bila tembolj zavarovana in stroga, ker je bila ž njo združena eksistenca zvo-narskih družin. Res da je znan spis benediktinskega patra Theophila o umetnosti zvonov že iz XII. stoletja, toda še le v XVI. stoletju je začelo znanje te umetnosti prestopati ozke meje zvonarskih družin ter je postajalo dostopno širji javnosti z javnimi spisi o temeljnih vodilih, iz katerih se je v stoletjih razvila in izpopolnila določna znanost. Vzlic svoji splošnostni dostopnosti se je pa ta znanost doslej razširila le na ozek krog glasbenikov specialistov, ki tvorijo, le majhen odstotek glasbenih veščakov. In tako vidimo, da zagrinja to znanost še vedno tajnostnost starih časov.
Vzroki so različni, tako n. pr. dejstvo, da je število zvonarn nasproti drugim tovarnam osebito med nami jako pičlo. (Pred vojno jih je bilo v Avstriji 38, na Ogerskem 24). Glavni vzrok pa tiči v tem, da zabranjujejo tudi sedanji zvonarji širje-mu občinstvu vstop v svoje livarne. Tega jim ne smejo zameriti; kajti dobava zvonov je prcpičla nasproti nabavi drugih tovarniških izdelkov, in le majhen pomnožek bi že hudo oškodoval obstoječe zvonarne. Dalje je pomisliti, da ima poleg muzikaličnega, 'fizikaličnega in matematičnega znanja, natančnosti v risanju in preračunavanju, posebne nadarjenosti, zmožnosti in spretnosti važno ulogo praktična izkušenost, katere uspeh in sad hrani naravno zvonar zase in svoje potomce. Tudi zahtevajo priprave k zvonolitju in osebito čin litja samega toliko pozornosti, urnosti in zbranosti duha, da je zvonar prisiljen odtegovati se navzočnosti nepoklicanih gledalcev.
Pred zvonolitjem se morajo izvršiti štiri pripravljalna dela:	1. naprava jedra, 2.
osnutie kalupa (modela), 3. izdelava plašča in 4. odločitev kalupa od jedra. Za vse te štiri priprave tvori glavno snov ilovica, fina, čista ilovica. Ta čistost in pripravnost ra mora biti bolj naravna nego umetna. Zato se taka ilovica ne dobi, kjer si bodi. Posebno dobre vrste se nahaja v beneški Furlaniji, v videmski okolici. Tu jo vsaj dobavijo videmski zvonarji. In ta ilovica menda mnogo pripomaga k dejstvu, da se odlikujejo videmski zvonovi po svojem lepem livu. Ljubljanski zvonar vsaj mi je odvrnil, ko sem mu očital, da njegov liv ne doseza videmskega, da ni dobiti na Kranjskem tako dobre ilovice in da si je že dal za poizkus pripeljati ilovico iz Benečije.
Iz tega razvidevamo, kako važen čini-telj v zvonolitju je ilovica. In ravno tega važnega pripomočka ne more jekleni zvonar rabiti. Zakaj?
Tega je kriva mnogo večja trdost, skoraj še enkrat tako visoko tališče jekla. Cin se topi pri 235. stopinji C, baker pri 1100. stopinji, jeklo pa pri 1500. stopinji C. Do-čim mora bron (cin in baker) doseči pri vlivanju 1300. stopinj C., se morajo uporabljati pri litju jeklenih zvonov najvišje doslej dosežene temperature. Zato ni rab-Ijivo za jeklene zvonove osnutje kalupa in sopriprav iz ilovice, ampak se izdela kalup v železnem okvirju iz peska, ki se prevleče (namaže) s samoto*) in grafitom in speče v razbeljeni peči, da postane trd kot opeka.
Razbeljeno tekoče jeklo se izliva v kalup od spodaj navzgor po principu komuniku-jočih posod, torej ravno nasprotno kot pri litju bronastih zvonov. Zvon stoji med litjem obrnjen s krilom navzgor. Najprej se napolni korenika in gorenji del zvona in še le nazadnje najvažnejši in najobčutljivejši del t. j. krilo. Tu ima kalup štiri li-jaste nastavke, da izteka skozi nje žlindra in druga nesnaga. Ker pa ta ne plava le na površju, strogo ločena od jekla, ampak jo je pri vrhu tudi kaj pomešane med je-
*) Šamota (Chamotte, menda ime iznaj-diteljevo) je iz prstenih kapsul (škatlic), v katerih se je pekel porcelan, izdelana zmleta tvarina, iz katere se oblikujejo in pečejo samotni kameni ki, zazidani z ilom, vzdržujejo najmočnejšo stopinjo vročine.
15 -
kloni, osebito, ako sledljivi zvonar ne pusti uhajati preveč zvonovine skozi odduš-niške nastavke, je prav verjetno, da se nabere najslabše, nečisto jeklo v krilu, v najimenitnejšem delu zvonovem. S tem se da razložiti dejstvo, da so jeseniški zvonovi najbolj luknjičasti na spodnji plasti krila. Dalje je treba snov, ki se je shladila v od-dušnikih odstraniti. S tem je pa jekleni zvonar prisiljen zvon pod krilom piliti, česar se bronasti zvonar skrbno in kolikor možno varuje, dbbro vedoč, da s tem zvonu le škoduje. S tem je način vlivanja jeklenih zvonov od načina vlivanja bronastih zvonov bistveno izpremenjen. Zakaj pa to? Saj so si jekleni zvonarji izposodili in ok-troirali bronasto zvonolitje! K tej izpre-membi in izjemi jih je privedla le velika trdost in mnogo višje tališče jeklene zvonovine. Iz tega sledi, da izvršujejo jekleni zvonarji s kopiranjem in prisvajanjem sto-mstoletnih izumkov bronastih zvonarjev le polovično delo, da jih je že kratka, polstoletna izkušnja izmodrila, da se nobena kovina (v tem slučaju jeklo) ne da prisiliti, da bi se izneverila svojim naravnim svoj-stvom ter bi sprejela drugačna svojstva drugih kovin. Jekleni zvonarji so se že iz-Poznali prisiljene zateči se k važni izpre-membi v načinu zvonolitja. Ta pot jih bo vodila še k nadaljnjim izpremembam; iz-Premeniti bodo morali tudi obliko zvono-vega rebrovja, ki so si jo prilastili od bronastega zvona in katera se je temu po sto-etjih razvila na podlagi elastičnosti brona kot plod tisočev poizkusov. Ker se pa še ni fodil tehnik in se ne bo, ki bi mogel usiliti jeklu prožnost brona, bo treba tisočev poizkusov, ali bi se ne dalo to nadomestiti z drugačno obliko zvonovega rebrovja. Razume se, da ne bode za to zadostovalo le Par let ali tudi desetletij, kar dokazuje zgodovina bronastih zvonov.
, Seveda bodo ti mnogoletni in mnogo-°rojni izpremembni poizkusi spravili na Površje marsikatere nedostatke in napake. 11 Th^hd in poizkušati bode dalje, da se tudi ti popravijo in odpravijo. Tako n. pr. vidimo, da je preobrnjena lega kalupa pri vbvanje jeklene zvonovine spravila na dan dva nova nedostatka: da se mora spodnja Plast krila piliti in da je jeklo v krilu naj-manj 5jSj-0_ NaSprotno pa omogočuje s kri-°m navzdol obrnjeni kalup bronasti zvo-n°vini, da se nabere najčistejši bron v
krilu, kjer ga je najbolj treba, in napolni nazadnje — pomešan že morda kaj z žlin-dro-koreniko, ki nima nobenega vpliva na moč in lepoto glasu. Livni lonec, v katerem se nabira tekoča bronasta zvonovina ter teče potem v kalup, sloni na koreniki, in njega vsebina tvori — ko se zvon strdi in shladi — na koreniki nastavek, ki se odžaga. Ako bi se morala korenika tudi kaj piliti, to zvonu nič ne štoduje.
Iz vsega tega sledi, da ni jekleni zvon še nikak dovršen umetniški izdelek kot je bronasti zvon, da se temveč nahaja še le v začetnem stadiju svojega razvitka, torej tam, kjer je bil bronasti zvon med 700 leti. Tedanje ljudstvo si je seveda moralo nabavljati take zvonove, ker boljših ni bilo. Da pa današnje ljudstvo v Jugoslaviji ravno to dela, ko ima na izbero v dolgi dobi mnogih stoletij izpopolnjeni bronasti zvon, da se postavlja le zaradi višje cene — ko se razsipljejo tisočaki za nepotrebne reči — za 700 let nazaj, tega ni mogoče dovolj obžalovati in obsojati.	Iv. M—a.
Listek.
F. Š.
Katoliški preporod na Češkem.
Češki narod je priživel silno pretresljive prizore svoje zgodovine. Valovje verskih, narodnih in gospodarskih problemov je z vso silo butalo ob to skalo slovanskega kremena. Kljub raznim vabam, s katerimi sta jih zapadni materijalizem in severna filozofija vabila v svoj naročaj, je ostal češki narod v jedru zdrav, če tudi je inteligenca bila orijentirana bolj na levo. — Kot narod, ki se je zavedal svoje nekdanje kraljevske samostojnosti in veljave, ni mogel najti tudi v okviru avstrijske državnosti svoje samobitnosti, zato je tlelo v njem eno samo hrepenenje: samosvoj! Ta srčna želja celokupnega naroda se je izpolnila z polomom Avstrije, kjer se je vrnilo milo za drago za kralja Otokarja.
Čehi so sedaj samostojna enota z Moravsko in Slovaško. Ideal je dosežen.
I.	Kako so si Čehi uredili svojo hišo?
Načeluje jim Masaryk, ki ga je narod vsled njegovih zaslug za svobodo izbral za državljanskega predsednika republike. Mož je mnogo delal za samostojno Češko še kot
16
poslanec v dunajskem parlamentu, pravo pozorišče njegovemu delovanju pa se je odprlo v svetovni vojni, kjer je po antantnih državah in zlasti Ameriki z besedo in delom vzpodbujal Čehe in druge Slovane v boj proti centralnim velevlastim. Nabiral je denar za propagando sovraštva proti Avstriji in Nemčiji, da z strtjem teh držav dobi češki narod za od Rudolfa Habsburga zadano krivico zopet svojo samostojnost. Delo je imelo svoj uspeh!
Njemu ob strani stoji mladi Žid Beneš, gotovo najboljši diplomat malega sporazuma. Po vzorcu teh dveh mož je nastala Češka republika, svobodomiselna; ta dva sta utisnila svoj pečat vsemu javnemu življenju,
Toda življenje gre svojo pot tudi črez te^ orije najmarkantnejših oseb. Zdravih načel ne ho mogla izniti iz človeštva tudi najbolj zapeljiva filozofija. Husitizem in sokolstvo sta postala v narodu, zlasti v inteligenci, kri in mozeg. Idejna smernica jima je bilo sovraštvo do habsburške Avstrije in končni cilj vzpostavitev češke narodne samobitnosti. Po dosegu tega cilja, sta hotela nadaljevati isti pot v svoji novi državi. In tu je nastal odpor. Narod je našel v svoji hiši samega sebe. Enega si ni pustil izruti iz srca: logike, da v življenju mora biti neki sklad med materijalnim in duševnim pojmovanjem. Goli materijalizem zadošča, vsaj začasno, samo pohotnežem, nikar pa zdravemu narodu. Zato je tudi v Čehih naravna posledica razkol, ki je odsev duševnega pojmovanja in zrelosti evolucije.
Kot v vsakem zdravem narodu, se je tudi pri Čehih že v predvojni dobi porodila opozicija, ki ni šla črez drn in trn slepo za svojimi voditelji. Treznost mišljenja je narodu prirojena. Prepad med sedanjimi voditelji in narodom je postajal tem večji, čim bolj se je hotelo udejstviti protikato-liško in kulturnobojno načelo. Narod pa je iskal le pozitivnosti: svojo samostojnost in lastno kulturno povzdigo. In ta podstav je našel narod v svojih prejšnjih kulturnih delavcih. Znanstveno delovanje enega prvih slavistov Dobrovskega, nastop nenadkrilji-vega pesnika Kollar-a s svojim zbornikom »SIavy dcera« ,pojav najodločnejšega slovanskega publicista Havlička, zgodovinarja Palackega in vsestransko delavnega Rie-gerja, je dal češkemu narodu vse smernice, ki so zadovoljile njegove verske, kulturne
in politične želje. Čehi so dvignili iz teh duševnih velikanov skriti zaklad.
Nastal je kot pri vseh kulturnih narodih boj za princip socialistično-liberalne uprave v državi ali pa za življenja polni katoliški nauk o ureditvi lastnih držav. Ob dveh takih kremenih se je moral izkresati ogenj, kateremu mora podleči idejno slabeji. Vsled sile principa je bila torej
2.	Katoliška stranka
primorana ločiti se od dosedanjih nacional-cev in materialistov ter nastopiti samostojno lastno življenje.
Narod je bil v začetku omamljen navdušenosti, ki je kipela iz samostojnosti in iast-ne državnosti, toda kmalu se je iztreznil in začel misliti: Kaj pa družina, socialno delo, kultura, prihodnjost? In ker ga program narodne svobode ni mogel zadovoljiti, je segel po širjem problemu, v katerem je našel svoj ideal, po katol. organizaciji. To je zahtevalo delavstvo, ki spaja z svojo ljubeznijo do rodne grude nauk o bratstvu, internacionali vsega delavstva, to zahteva kmet, ki ga pridelkov hiperproduk-cije more rešiti le mednarodni trg, to zahteva tudi duševnost vsakega človeka, ki se čuti člana vsečloveške družbe. Zato je samo ob sebi umevno, da je nastop in udejstvitev katoliške stranke na Češkem bila nujna posledica zmagujočega svetovnega naziranja. Državne meje Čeho-Slova-ške so bile za velike probleme preozke, zato je treba iskati oddiha — a idealni kršč. duši je oddih — katolicizem, ki nudi vsem slojem, vsem narodom pobratimstvo. In tako je našla kot predstavnika ta misel moža v osebi
3.	Črnega monsignora Šramek-a,
priznanega moravskega prvoboritelja _ za katol. načela že v predvojnem času. Šra-mek je majhne postave, toda silnega duha, ki ga stavimo lahko ob stran ženijalnemu dr. Kreku, izkušen diplomat, izvrsten govornik, nevtrudljiv delavec, sedaj minister. Katoliška inteligenca in ljudstvo imata ne-omajeno zaupanje v svojega voditelja.
(Dalje prih.)
Urednik: St. Stanič, kurat; Odg. ur.: A. Sfiligoj. Tisk »Zadružne tiskarne" v Gorici.