RAZMIŠLJANJA STAREJŠE ŽENE OB MEDNARODNEM LETU STAREJŠIH
Ali smo res toliko stari, kot smo zares
Življenjska doba je iz leta v leto dalj-ša. Menda nas je v Sloveniji več kot deset odstotkov starih nad 60 let. Vse dogajanje, ves ritem je osredotočen in prilagojen mlademu, aktivnemu člove-ku. Toda tu smo tudi ostareli, še smo živi in starost ni vedno samo žalostna.
Je že res, da ni mogoče ustaviti časa in bioloških in fizioloških sprememb, ki nastopijo z leti.
Pa ne samo stari, tudi mladi imajo težave in stokajo in se pritožujejo. Z leti nam postanejo naše bolezni in težave znane in domače, osvojimo jih kot sla-bo vreme, meglo in onesnaženost oko-Ija.
Mladi so še bolj ranljivi in izpostavlje-ni. Stari smo premostili čas, ko so nas premetavala čustva, nič več ne trpimo zaradi Ijubezni in Ijubosumnosti. Umir-jeno, odmaknjeno gledamo na naše drage, z odpuščajočim smehljajem na naše zakonske, življenjske spremljeval-ce, na okolje, na otroke in vnuke. Na mladino, na odrasle in stare, še starejše od nas. Nabrali smo življenjsko mo-drost in izkušnje - zakiad, ki ga niko-mur ne moreš zapustiti, niti najljubše-mu ne. Za toliko smo bogatejši od mla-dih.
Žalost in nesreča starosti je samo v tem, da si samemu sebi in drugim odveč, da nikomur nisi več potreben ne koristen.
Hudo je, če si star in osamljen. So pa tudi mladi, ki ne najdejo smisla življe-nja, ki ne poznajo zadovoljstva ob opravljenem delu, da o osamelosti niti ne govorimo.
Lepo se sliši, kakor pravijo Francozi starejšim: tretja starost. Za tretjo sta-rost so ravno Francozi omogočili obi-skovanje predavanj in tečajev na fakul-tetah, študij raznih ved, predvsem druž-boslovnih in socialnih, menijo, da prav na tem področju lahko starejši s svojimi izkušnjami še kaj prispevajo.
Tudi pri nas bi bile možnosti za sta-rejše, kjer bi se lahko koristno uveljavili.
Denimo:
• Mnogi bolniki v bolnišnicah so brez svojcev in bi bili veseli vsakega obiska in prijazne besede.
•   V ustanovah so otroci brez star-šev in bi z veseljem sprejeli »novega« dedka ali babico, ki bi jih kdaj obiskali, jih popeljali na sprehod in jim pripove-dovali o svojem življenju, svoje spomi-ne ali pravljice.
•  Lahko bi obiskali družine zaporni-kov. Marsikatera med njimi bi potrebo-vala nasvet, patudi resnično pomoč. Če že govorimo o zapornikih, prenekateri med njimi nima nikogar, ki bi gaobiskal ali mu pisal.
•  Morda bi eno samo toplo bodrilno pismo koga odvrnilo od povratništva.
Vse to bi bile lepe naloge za starejše.
številni med nami se ukvarjajo s ču-dovitimi konjički, ki bi jih lahko posre-dovali mlajšim, ki jih ne poznajo. V mi-slih imam mojo generacijo žena, ki je vešča vezenja, pletenja, kvačkanja in še drugih ročnih del. Ali ne bi bilo prijetno, če bi se občasno okrog nas zbrale naše mlade sovrstnice in bi jih učile vezenja? V naših gospodinjstvih obstajajo stari, s
svinčnikom načečkani kuharski recepti naših babic. Vsi odlični, preizkušeni, pa tudi »stabilizacijski«, skromni recepti iz časa vojne, ko smo torte pekle iz krom-pirja in delate »kostanjevo pecivo« iz fižola. Vse to bi lahko posredovale mlaj-šim.
Med moškimi so šahisti, filatelisti, nu-mizmatiki in kdp ve kaj še. Neizčrpna zakladnica za mlade in mlajše bi bila naša doživetja med vojno, iz partizan-skih in aktivističnih časov, pa tudi naše življenje pred vojno, naši običaji, šege in navade. Naše znanje tujih jezikov bi lahko posredovale predšolskim otro-kom med igro ali fprehodom.
Neštete možnosti nudi turizem: stari še poznamo naše mesto, našo Ljublja-no. Poznali smo vrsto pomembnih mož polpretekle dobe, uglednih kulturnikov. Kako bi bilo, če bi mlade popeljali kdaj na sprehod po Ljubljani in jim spotoma pripovedovali: ta hiša je to, tu je živel ta,
to je pomembno zaradi tega. Kaj, če bi mlade kdaj peljali v muzej, na razstavo, v gledališče, na koncert: pokazali bi jim našo kulturno dediščino, mi pa bi imeli spremljevalca, s katerim bi lahko delili vtise in doživetja. Uživanje raznih kuf-turnih dobrin in dogodkov, nekakšna »degustacija«, je prvenstvena pravica starejših, ki imamo čas. številne mož-nosti ponujajo razne Ijubiteljske dejav-nosti: glasba, petje, pevski zbori, likov-no izražanje pa zbirateljstvo, gojenje lončnic, vrtičkarstvo in še in še.
Koliko je mladih družin z otroki, ki zvečer nimajo varstva za najmlajše, pa bi radi šli v gledališče ali v kino. Večer-no varstvo otroka, ki spi, res ni naporno in bi ga lahko sprejeli tudi starejši, če bi se našel kdo, ki bi ga organiziral!
So družine, ki ne morejo na dopust, ker nihče ne bo pazil in hranil kanarčka, papige ali mačke. Tudi to bi bila naloga za nas starejše, nam bi lažje zaupali ključ od stanovanja.
Kdaj pa kdaj ali celo vsakodnevno bi lahko peljali psa na sprehod, če je fast-nik odsoten. Tak sprehod bi nedvomno bil koristen tudi za nas, ne samo za lastnika in za psa. če imamo dvorišče, bi lahko celo sprejeli štirinožne prijate-Ije na varovanje, ko je družina odsotna. Sploh pa nam otroci in živali ne dovoli-jo zboleti in odnehati. Obratno pa, da se starejši osamljeni doma in v domovih ne bi počutili pozabljeni, b) lahko dali pobudo dijakom in študentom, da se »gredo vnuke« in si izberejo nekoga, ki ga bodo obiskovali. Prepričana sem, da takšni obiski ne bi bili jalovi, da bi bili lahko v veselje in celo v korist obema, starčku in »vnuku«.
Zdelo bi se mi lepo in prav, pa ne samo v mednarodnem letu starejših. čeprav smo sivolasi, sklerotični, polni revmatizma in drugih bolezni, radi živi-mo, se živijenja oklepamo in se znamo veseliti tudi drobnih stvari. Od nas je odvisno, ali smo res toliko stari, kot smo zares.
Anamarija Cholewa