Junak divjine Ameriški roman * 4 Po Erikovem odhodu je Marija pripovedovala Rogerju tako zgodbo, da je ta od časa do časa zadržal dih in tako poslušal. To je bila zgodba Sončne doline, čudovitega posestva v Nevadi. »In niso našli listin?« je hlastno vprašal, ko je deklica končala s pripovedovanjem. »Ne,« je ta odkimala. »Nihče ne ve, kje je bilo posestvo prijavljeno. Dolino je odkril moj stari oče in jaz bi bila dedič, če ...« »Razumem!« jo je prekinil Roger. »Če bi mogli dokazati, da je vlada vašemu staremu očetu podarila Sončno dolino.« 3. Erik je na dvorišču trčil ob Benjamina. Fant ga je očividno pričakoval. »Nisi ga premikastil?« je vprašal žalostno. »Tako mu bo Marija nazadnje vendar nasedla in se z njim poročila.« Erik je pobožal fanta po gostih laseh. Potolažiti ga je hotel, zato je dejal: »Marija se ne bo poročila s tem potepuhom, to ti obljubijam, Benjamin!« Fant ga je pogledal in čez čas odvrnil: »Erik, tega ne boš mogel preprečiti. Kar si Marija vtepe v glavo, to tudi izvede.« »To je res, toda Roger je ne bo vzel.« »O, pač! Kadar koli jo rad vzame.« »še danes?« »Erik, ti se šališ z menoj. Najbrž si pozabil na to, da bom čez nekaj let polnoleten!« »Nieem pozabil. Toda raje počakajva na tistih nekaj let. Kar pa se Marije tiče, se zanesi na mojo besedo. Dokler bom jaz živ, ne bo njegova žena.« Dečkov obraz je zažarel. »Erik, roko na to!« »Tm jo imaš!« Možato sta si stisnila desnici. »In kako boš to naredil? Ali mu boš dal tako brco, da bo zletel čez najvišji vrh Sierre Nevade?« »Zdaj se pa ti šališ z menoj. Najbrž si pozabil, da sem jaz že polnoleten.« Pri tem ga je tako potrepljal po rami, da se je dečko sesedel. »Z Bogom, mali junak!« je zaklical Erik in odhitel. »Z Bogom!« je zavpil za njim Benjamin. Erik je naglo oddirjal proti Zlati jami. V trgu ga je ustavilo nekaj mož. Radovedno so ca vprašali, zakaj je zapustil tovariše, ki so preganjali živinske tatove. »Tatove sem izsledil,« je odvrnil Erik. »Tovariše sem poslal za njimi. Upam, da so že osvobodili čredo in ne potrebujejo moje pomoči.« Možje bi še radi izvedeli eno in drugo, a vedeli so, da je Erik zelo skop z odgovori, zaradi tega ga niso izpraševali. Erik se je poslovil in počasi odjezdil dalje. Jezdil je po sredi Glavne ulice. Možje so radovedno zrli za njim. Vedeti so hoteli, ali bo zavil v Brienovo gostilno. Ko je mladenič prijezdil do gostilne, je pritekla iz hiše lepa, mlada deklica. Imela je temno polt, plamteče oči, rdeče ustnice, majhen nos, ponosno čelo, ki so ga venčali gosti, črni lasje. Bila je Anita Orloga. Med zobmi js držala temnordečo vrtnico. Sladko se je smehljala. Vrtnico je vzela iz ust in priliznjeno vprašala: »Erik, ali se ne bi ustavil in šel z menoj v gostilno ?« Mladenič je brez odgovora hotel jezditi dalje. Anita je zardela in vzkliknila: »Tako ne boš jezdil mimo Orlogove hčere!« Zgrabila je za uzdo, da bi ustavila konja. »Pusti!« je ostro velel Erik. »Od zdaj naprej bom tako hodil mimo tebe!« Anita se je vzravnala in razburjeno vprašala: »Erik, med nama je torej vse končano?« Mladenič je pridržal konja in mirno vprašal: »Ali je bi!o ka.i med nama?« »Mislim, da je bilo!« je Anita odgovorila. »Erik, zelo si me razžalil.« »Nisem imel namena. Odpusti! Saj ti nič ne moreš zaradi očetovih lopovščin ...« »Erik!« je vzkliknila Anita. Na uliei so se začeli zbirati možje in žene. Spočetka so od daleč opazovali prizor, potem pa so prihajali vse bliže. Drugi pa so skozi okna potiskali glave in strigli z ušesi, da bi slišali razburljivi dvogovor. V nekaj trenutkih je ves trg prisostvoval besednemu boju. »Erik!« je spet zavpila Anita. »Ti si pijan!« »Zdi se mi, da ne!« je mirno odgovoril mladenič. »Kaj hočeš s tem povedati?« »Nič več. Vse sem povedal.« »Da, vse! Celc take reči, za katere ne moreš odgovarjati. Da ne boš imel sitnosti, ti obljubljam, da bom molčala, kot da nisem nič slišala.« Erik se je nasmehnil. »O, le govori! Vse povej! Ali hočeš, da jaz povem tako glasno, da bodo vsi slišali? Glej, koliko se jih je zbralo. Gotovo so radovedni.« »Ali si ob pamet? Molči! Moj oče te takoj ustreli.« »Bomo videli, mala deklica.« »Oče je v gostilni.« Erik, ki je hotel že odjezditi, je osuplo pogledal. Sicer je bil prepričan, da se bo Orloga čimprej vrnil, a tega ni pričakoval, da bi bil že tu. »Vrnil se je že? Vedel sem, da bo pustil tovariše in črede ter se vrnil. Pretkan načrt. Orloga je tu, drugi pa so ostali pri čredah, da jih odvedejo dalje. Tvoj oče je lisjak! Na videz je preganjal tatove, v resnici pa je njihov tovariš. Kdo bi si mislil, da spada ponosni Orloga med živinske tatove!« »Erik,« je zasikala Anita, »ti preveč veš! Pazi, da ti to ne bo v pogubo!« Mladenič se je glasnc zasmejal. »Res preveč vem, a to bo drugemu škodovalo, ne meni... Tako na primer vem, da si se zato smukala okrog mene, ker ste mislili, da me boste pridobili za tatinsko tolpo. Človek niti ne bi mislil, česa je zmožna taka majhna deklica! Igra se z ljubeznijo, ko možje s samokresi. Obojna igra je nevarna. Toda — to je tvoja stvar, Anita. Drugega si nimava povedati.« Anitine oči so zlovešče zatemnele. Z majhnimi, belimi zobmi je grizla pecelj rdeče vrtnice. Čez čas je zasikala: »Erik, nisva se zadnjič srečala.« »Če bo srečanje od mene odvisno, potem zadnjič,« je mirno odvrnil mladenič. »Ne bo od tebe odvisno! Zapomni si, da boš še obžaloval to žalitev.« »Anita, ne delaj si praznih upov ... Mislim, da bo dovolj. Ne bova se dalje prepirala v zabavo vseh tržanov. Z Bogom, Anita!« Vzpodbodel je konja, a preden je žival zdirjala, ga je nekdo od zadaj poklical po imenu. Obrnil se je in zagledal Walserja, ki je prijezdil s svoje druge pristave. »Erik,« je veselo zaklical stari švicarski priseljenec, »ali si res ti? Jaz sem že slišal, da ležiš v prepadu z razbito glavo. Kaj vse Ijudje klobasarijo!« »Da, vse mogoče neumnosti čvekarijo,« je odvrnil mladenič. »In kaj je s tatovi?« »Našli smo jih, toda ušli so nam. Nekaj živine pa smo rešili.« »Ali si spoznal lopove?« »Nekatere.« »Kateri so?« Erik se je nasmehnil, ko je vid»l Walserjevo radovednost. »Zakaj hočeš vedeti za imena? fiaj veš, da je nevarno, če človek preveč ve. Dovolj je, da jaz vem.« »Ali jih boš izročil načelniku?« Erik se je ironično nasmehnil. »Preden bi jih on spravil v zapor, bi stokrat ušll. Z njimi bo treba postopati po zakonih divjine. Sled sem našel in ne bom miroval, dokler dežela ne bo rešena teh banditov.« »Erik, ali ne bo stvar preveč nevarna?« je z resnično zaskrbljenostjo vprašal Walser. »Upam da ne. Sicer pa ne mislim na to, kaj bi moglo priti. Zadeva je tako važna, da je vredna tudi velikih naporov, celo smrtne nevarnosti. Upam, da bo naša živina nekaj tednov varaa, medtem pa se bodo irazmere nekoliko drugače zasukale.« Švicar je nekaj časa zrl v mladeniča. Nazadnje je vprašal: »In Marija?« »Kaj misliš s tem?« je na videz brezbrižno vprašal Erik. Walser se je čudil. Nekam v zadregi je zamomljal: »Ko sem bil pred tremi meseci tu, sem opazil, da si ti...« Mladenič je za trenutek prebledel in zamahnil z roko. »Pusti to! Zdi se mi, da si preveč videl. Sicer pa je gospodična Marija na tvojem domu; svoja brata je obiskala.« »Res? Potem moram hiteti!« »L« podvizaj se! Doma boš našel gosta.« »Koga?« »Nekega Rogerja, ki je Marijin prijatelj.« Švicar je začudeno odkimal. »Nisem 3e. slišal o njem.« »Prej jaz tudi ne.« »Je mlad?« je zaskrbljeno poizvedoval starec. »Mlad in nekam skrivnosten. Dobro si ga oglej!« »Dobro si bom zapomnil njegov obraz. Gotovo je iz kakega mesta.« »Da, iz Crueera.« Walser je nekaj časa molčal. Erik je opazil, da ga nekaj teži. Kmalu je doznal, kaj. Starec je z neodločnim glasom zamomljal: »Marija bi bila žena, da si boljše ni mogoče želeti.« Erik se je trpko nasmehnil in dejal: »Tudi jaz sem tako mislil... Kaj hočemo, če se njeno srce za drugega ogreva... Z Bogom!« Zaklical je konju in zdirjal. Walser si je gladil sivo dolgo brado in zrl za mladeničem. Njegov obraz je zdaj rdel, zdaj temnel. Po glavi so se mu podile težke misli. Čez čas je vzpodbodel konja in naglo odjezdil proti domu. Erik si je spotoma premislil. Ni jezdil domov. Zavil je v stransko ulico in se po ovinkih vrnil k Brienovi gostilni. Konja je zunaj privezal in se podal pri stranskih vratih v hišo. Prišel je v tisto sobo, v kateri so popivali živinorejci in popotniki, ki so se le za kratek čas ustavili, potem pa nadaljevali svojo pot. Soba je bila zelo preprosta. Poda ni bilo. Oprema je bila stara, polomljena. Mize niso bile pokrite. Stoli so se majali in marsikateri pivec se je nenadoma znašel na tleh. A vse to ni kvarilo dobrega razpoloženja. (Dalje slcdi)