SOLSKI PRIJATEL.
Izhaja vsak torek na pol poli in velja na leto 2 fl. 12 kr. po pošti, 1 fl. 36 kr. brez pošte.
Cislo 47. V torek 22. novembra 1853. II. tečaj.
Tonček v šoli.
Tonček. Drugofecajarji so odgovorili na tole vprašanje, ki je za nje na deski stalo: Kaj se v šoli znajde? G. učitel so djali: da bote pa reči ložej najdli in jih vsi lepo zaporedoma napisali, sem napisal perve pismenke tistih reči, tukaj na deski jih vidite. Stale so tele pismenke na deski: o-, st-, ti-, p-, d-, ki-, 1-, kn-, pa-, p-, t-, m-, kr-, sv- m-, ta-, slo-, st-, g-, om-, pol-, uč-, uč-, uč-.
Oče. Mislim, da bi bil te reči že ti znal povedati. Poskusi, kako bi bil ti odgovoril, kaj bi bil ti napisal?
Tonč. Jaz bi bil tole napisal: U šoli se znajde tole: okno, zid, stena, tla, peč, duri, klopi, leča, knjiga, papir, pero, tinta, merilo, krida, sveta martra, tabla, slonilo, stol, gobica, omaric, polica, učitel, učenci, učenke.
Oče. Mislim, da bi te bili g. učitel pohvalili, če bi bil v šoli tako napisal. Kaj pa ste vi?
Tonč. Poglejte, so nam pervencom djali, kaj v roki deržim, kaj je to, zakaj je, od kod ga dobimo? Na to smo prav odgovorili; g. učitel so pristavili: alj mi pa tudi znate dele tega peresa alj peresne dele imenovati ?
Oče. Tole imaš pero, povej mi peresne dele ?
Tonč. To je peresna cev, to perišče, bradica, duša, vrez, cep, ost. Tudi to so nam g. učitel povedali, kako se to pravi, kamor učenci peresa hranimo — to se pravi: peresnjak; še to so djali, daje gerdo rekati: Federmesserl — peresni nožih alj peresnih, tako je prav in lepo.
Oče. Kaj pa ste dones pisali?
Tone. Spet edno novo složeno natihnico in zatilinico. Glejte! so djali, napišem na desko: ne, ni, na, no, nu. Tudi mi smo na plošice pisali. Sedaj postavim pred te slovke še edno tihnico, post. b', le napišite bne, bni, bna, bno, bnu, . . . kako bote to izgovarjali, izpustite glasnico, kako bode sedaj? Sedaj spet drugo tihnico pred te slovke postavim, — in tako je šlo s več tilmi-cami. Napišem sedaj: en, in, an, on, un, prit vezem tihnico d', glejte takole: end, ind, and, ...kako bote izrekali, kako brez glasnice? Tukaj imate spet nove slovke: me, mi, ma, mo, mu — napišite pred ove slovke nektere tihnice, ter jih izgovarjajte: kme, kini . .. gme, gmi .. . trne, trni — hočemo oberniti in glasnico popred: emb, imb — ems, ims — emž, imž.
Oče. Kaj pa ste dones rajtali?
Tonč. Prašali so: koliko ima eden groš krajcarjev, koliko dva, koliko tri. . .
Oče. Koliko je 2 groša krajcarjev?
Tone. 2 groša sta dvakrat po tri, to je 6 ; 3 groši pa trikrat po troje, to je: 9.
Oče. Alj so vam kej povedali, kaj daje rajniš?
Tonč. Zevem, kaj je rajniš? Je velik kupec krajcarjev, tega nam pa niso povedali, koliko? Alj dvajsetico so nam pokazali, oh! to se je lepo svetila. G. učitel so djali, tri dvajsetico storijo eden rajniš, eden rajniš ima 3 dvajsetice.
Oče. Koliko taj 2 rajniša, koliko 3 rajn. Prav! 2 rajn. 2krat po 3, to je 6 dvajsetic; 3 rajn. 3krat po 3.
Tonč. G. učitel so nas tudi napeljevali, da smo najdli, tri reči veljajo vselej toliko grošev, kolikor krajcarjev edna velja.
Oče. To je pa res lepo in ročno; kako so pa g. učitel počeli, da ste sami to reč najdli ?
Tonč. Prašali so mene: Tonček! so rekli, edno pero velja 1 kr., koliko veljajo tri peresa? Sem odgovoril: 3 peresa veljajo 3 kr. alj pa en groš. Edno pero velja 2 kr. koliko 3 per.? 6 kr. alj pa 2 gr. Edno pero 3 kr. koliko 3 per.? 9 kr. alj 3 gr.
Oče. Aha! sedaj pa že vem, kako so vas na to pravilo napeljevali, takole: Le dobro poslušajte, bote kaj novega najdli, bom vidil, kdor bo nar pervi, — edno pero velja eden krajcar, 3
peresa eden groš, 1 pero velja 2 kr., 3 peresa 2 groša, —1 pero vela 3 kr. 3 peresa 3 groše, ali nič ne čutite in najdete?
Tone. Da! tako so g. učitel djali in več nas je roko pomolilo in smohotli odgovoriti, alj poklicali so nar prej mene in jaz sem rekel: Edna reč 1 kraje. — 3 take reči 1 groš, —- edna reč 2 kr., 3 take reči 2groša, — 1 reč 3 kr. 3 take reči 3 groše; kolikor taj ena reč krajcarjev velja, toliko grošev veljajo tri take reči. — Potem smo še več nalog dobili, da so se g. učitel prepričali, da to dobro razumemo. Ko so g. učitel odšli, je nas še Matičekov Bošt v rajtanju vadil in potem smo pa pisali, — glejte tole t kmet se Če seno na trav ni ku, — mlinar v mlinu moko me le, — mati iz mo ke v pe či kruh pe če jo, — po zi mi sneg pa da in se led na re ja.
Nekaj od ljubih živalic.
(Dalje.)
Kal. To sem vam že večkrat povedal, da se tisti motijo, ki terdijo, da živali nimajo druzega, kakor slep pogon alj instinkt. Pa še več imam vam od tega pogona povedati. Narprej taj, kaj pogon ni. Pogon ni kaka slepa moč, ki živali žene tako, da drugače storiti ne morejo. Pravijo, da pogon živali prisili, da jedo. Pa ni taka. Postavi pred kacega psa nar boljše jedi, on ti jih ne bo povohal, naj bi še tako gladoven bil; zakaj? zato, ker je morebiti že večkrat tepen bil, ko je na tistem mestu alj iz take posode jedel, alj pa ker si misli, da ga zna kaka nesreča zadeti. Kako modro in varno ljudje podganam, miškam in lesicam itd. nastavljajo, pa se edna še dotekne ne, zakaj? ker se boje, da bi se ne vjele. Ni taj slepa moč, ktera bi živali primorala jesti, ako ravno so lačne. Konj, pravijo, mora vleči. Ni res; če se vstavi, le ga pretepaj do smerti, — ne bo potegnul.
Po naših mislih je pogon neka postava, ktero Bog živalskej duši daja, da zamore žival to storiti, kar je treba da stori, da svoj cil in konec doseže.
Vsaka stvar — vsaki kamen, vsaka rastlina in travica — ima svojo postavo, po kterej se razvija in raste. Tudi živali

imajo od Boga postavo, po kterej imajo živeti. Kakor je Bog rastlinam dal moč rasti, cveteti in zoriti: tako je Bog živalim dal moč, da živijo, je dal jim gibljivo truplo in vmerjočo dušo. Tej duši je pa odločil le toliko sposobnosti, kolikor jih žival potrebuje, in je tako naredil, da te sposobnosti in moči oživlja pogori alj instinkt. S timi sposobnostmi in močmi pa tudi živali svoj pogon tako vladajo in vodijo, da morajo svoj cil in konec doseči, za kterega je jih Bog stvaril.
Sedaj pa premislimo cil in konec toliko milionov žival na svetu, zakaj je jih Bog stvaril? Zato: a) da se same živijo in druge svoje sorte rodijo, in
b) da drugim stvarem veliko veselja in prida donašajo.
Bog je taj živalim dal pogon pri živlenju ostati; na čem se to vidi in pozna, kaj živali delajo, da te svoj namen dosežejo?
Vsaka žival ima:
a) veselje do živlenja, in rada rada živi. Zato si išče svoj živež, zato beži pred vsako nevarnostjo, zato se brani pri vsakej priložnosti.
Da pa žival najde, kar za živlenje potrebuje, je Bog jej dal čutila, da razloči, kar jesti sme, kar ne, in dalje jej pamet, da ve kraj, kjer svoj živež najde. Pogon taj žival žene jesti, čutilo razloči in pamet pomaga jed iskati.
Vsaka žival se varno ogiba vsake nesreče. Ona pozna svoje neprijatele, postavim: ovce poznajo volka, lesica pozna lovca — in modro se mora obnašati, kdor hoče ptice loviti.
Živali se tudi branijo, zato je jim Bog dal tudi posebno orožje. Kdo mu zna povedati, s čim se živali branijo ?
Než. Voli in krave imajo rogove, mačke ostre kremplje, pes hude zobe, bčele želo alj tern, konji kopita, ovce imajo široko, močno čelo, ptice kljun in kremplje, kače imajo strup.
Kat. Sedaj mi pa še to povej, kako se pa zajci, seme itd. branijo, ■— če mi to veš, dobiš lepo, sladko grozdje.
Než. Te in enake živali se s tem branijo, da so strašno hitre, da ojstro vidijo in tanjko slišijo in tako lehko vtečejo.
Kat. No! iole imaš, prav dobro si odgovorila. — Sedaj vas pa vprašam, alj morajo živali se po lem pogonu ravnati, alj ne morejo drugače storiti na nobeno vižo? Pomislite!
Neb. O ne, jaz že vem! Tisti koder, kije na grobu svojega gospoda, tisti konj, ki je pri svojem mertvem huzarju konec storil, tista penica, ki se je zavolj svojih mladih v hudo nevarnost podala, tista dva psa, ki sta svojega gospodarja branila, — ti vsi so se naravnost v nevarnost podali, živlenje zgubiti.
Kat. Pa morebiti, da so le te živali same tako storile, druge gotovo kej tacega ne bojo počele?
Jan. O ja, g. katehet! tudi druge; alj smem, hočem kej tacega povedati.
Kat. No le povej, ljubi moj! kar veš.
Jan. Moj oče imajo strižeke prav radi. Pa še večkrat so nam že pravili, kako da so ti lepi ptički jezni in svojeglavni. Štiri so jih zaporedoma kupili in jih hotli v velik fervovž zapreti. Pa kaj se zgodi. Prinesejo pervega in ga denejo v fervovž — pa on se vsede na zverhnji protec, se razkerši, se ne gane in ostane 3 dni, da se ne premakne, nič ne je, še molov ne, ki jih strižeki vendar nar rajši jedo. Sterti den je ležal mertev po koncu. Moj oče so djali J Glejte! strižek je bil jezen, ker je prišel v nov fervovž, in jeze in svoje terme je cerknul. Taka se je godila tudi
V	•	v
s unimi tremi. Se nekaj vem. Moj oče so imeli dva psa; ta sta se tako rada imela, da eden bez druzega biti ni mogel. Kaj — Spicej zboli. Belin se vsede k njemu, ga boža in liza, privleče odejo in ga rahlo pokriva — povem, jokal bi se bil človek viditi, kaj sta psička počenjala. Slednič Spicej vendar le pogine. Sedaj tudi Belin zboli, nič ne je, pobesi glavo in nekaj dni je tudi on mertev.
Kat. Se to vam povem: da nektera'živina nevarnosti, svoje živlenje zgubiti, ravno nasproti gre, postavim: biki, medvedi, psi.
Glejte! živali imajo taj pogon živeti, vendar jim ni treba, se slepo po tem pogonu ravnati.
Pulila ljubezen.
Fantiček nemirni	Je revčka privezal,
Je ptičeka vjel,	Se ž njim je igral,
Mu lepo je stregel,	Ga vpregel v voziček,
Ga zlo bil vesel.	Ga s šibco suval.
Ga objema, kušuje,	Mu perje je pulil,
Mu obeta lepo,	Ga vlačil sem, kje,
Da ljubi ga serčno,	Tak dolgo, da revček
Mu terdi glasno.	Poginil mu je.
Alj kmalo fantiček	Povestica tukaj
Prederzen je bil,	Nas lepo uči:
Je ptička naganjal,	Kaj puhla ljubezen
Se ž njim je podil.	Nam liud'ga stori. —
Mil o ljub.
Tri gredieice.
Zasadil je oče Jakob na treh lepo napravljenih gredičicah lepe in dišeče cvetličice. Zakaj neki? me bote vprašali. Imel je tri lepo izrejene otroke. Nežica, lepa rudeča deklica , je lepo, in veselo rastla. Nji so tedaj oče nar lepši gredo dali. Vsredi grede je rastla vertnica, okolj lepo dišeči nageljni, in razne druge cvetličice. Jožetu so drugo gredo, z lepimi rudečimi in plavimi cvetlicami nasajeno, dali. Na Mihcovi gredi je pa v sredi žlahtna jabelka rastla, in okoli nje same lepe marjetice. Oče so njim djali: Ljubi otročički! tukaj podarim vsakemu majheno gredičico; obdelovajte si jih skerbno in lepo. Nežica je svojo gredo prav skerbno obdelovala, in lepe cvetlice pridno zalivala. Na njeni gredi so se cvetlice pa tudi prav lepo razcvetale, in dalječ okoli dišale. Sam oče so večkrat pri njeni gredi sedeli. Nežičina mati so pak rekli: Ljuba Nežica! glej temu vertiču si ti enaka; tvoj obrazik je lep, kakor rudeča vertnica. Bele rožice ti pravijo, da vari se omadežvati, da bodi lepo čista, kakor so te lepe, bele cvetličice.
Na Jožetovi gredi se je vse lepo razcvetalo, tode kmalo jo je zanemaril in zapustil. In lepe rožice se niso nič kaj razcveto-
vale. Mihec je pa svojo gredico celo zapustil, in veliko divjih nedišečih rožic trave in plevela se je med lepimi cvetlicami zaraslo, tako, da sta osad in plevel cvetlice zadušila. Tudi lepa jabelka ni nič kaj obrodila.
Ljuba mladina! Če lepo nedolžno, brez madeža živiš, si Ne-žičnim belim cvetlicam enaka. Če pa svojo nedolžnost zgubiš, se slabim tovaršijam pridružiš, ne boš lepim belim cvetlicam ampak malo razcvetenim Jožkovim cvetlicam enaka. Če rada med slabo lovaršijo zahajaš, in se še ž njimi družiš, njih slabe nauke poslušaš, boš nedolžnost zgubila, in veliko madežev dobila. Po tim si enaka Mihcovim cvetlicam. Zatorej ne odstopite od perve nar boljše gredičice, po nji se ravnajte, in brez madeža živite. Tako bote srečni in lepemu pervemu vertiču enaki. Mladine nar lepši lepota je ta: Nedolžnost brez madeža, žlahtnost serca.
Janez Tomšič.
Zastavice.
Kdo bi rad na eno oko vidil ?
(jda\s naqo v^rj
Kaj je v družbi bogato, samo pa beraču enako?
(jvpm tjv vjoifi)
Listonoša.
Iz Škofje Loke :
Znano bo jim, daje poprejšni učitel v pervenčnici g. An dr. Praprotnik na deželi v službo stopil, in se že davnej v Dobravo poleg Ljubljane podal. Razglasila se je toraj ta služba v novicah, in jaz sem se za njo potegnil; — in res sem dobil na pervo dekret za začasnega, in 11. tega mesca za pravega učitelja v pervenčnici na c. k. fantiški poglavitni šoli v Loki, in imam 93 prav čverstih fantičev, kteri se prav dobro uče. Danas sem ravno prisegel, in pero v roke vzel, da bi Jim kaj prav lepega pisal, kar me je v serce ganilo.
Ko sem namreč službo nastopil, nisem imel druzega, kot eno srajco na herbtu in drugo na plotu. Gosp. vodja Cene Majer
to viditi, so se mene vsmilili in me ljudem priporočali. In res sem dobil v kratkem prosto stanovanje in celo hišno (izbno) pripravo zastonj, t. j., da odzdaj meni sliši! — Gospodje, kteri so k temu pripomogli, so: visokovr. gosp. Kramer, tehant, g. vodja Cene Majer, g. Krener, župan in drugi dobrotniki, kteri so mi neznani. Verli g. Janez S kol a, c. k. vradnik, so mi prosto stanovanje podelili. Bog vsim plati za take dobrote !	J. E.
To pismo ni bilo pisano, da bi se v »šols. prijatelu" ponatisnilo. Pa vendar smo ga ponatisnili, ker služi na hvalo toliko ver-lih gospodov, ki so bornemu učitelju tako ljubeznivo pod ramo segli, — pa tudi na hvalo g. J. E., ki se ne sramuje svojo revščino ponižno spoznati in svoje dobrotnike po širokem svetu razglasiti. Ločani! Zgubili ste pridnega, slovečega učitelja, ko je g. Andr. Praprotnik odšel, pa, kar mi g. J. E., kije v Celovcu 2 leti v pripravniško šolo hodil, poznamo , za gotovo upamo, da bode tudi g. J. E. pravi mož in priden učitel. Srečo!!
Vredn.
Drobtinčica.
* Koledarček slovenski za leto 1854 je že dodelan. Pridjane ste mu podobi dveh slavnih rojakov: Vodnika in Miklošiča, kterih živlenje je tudi popisano. Dalje obseže novelo: „Slikar", „Po-slednje pismo rajnega vladika Černogorskega", »Metod, slavenski apostelj". Venec pesem obseže: »Betlehemskaokolica"in »Bet-lehemski hlev", »Licova strela", »Bleško jezero", »Naj lepša dota", »Dekle in tica". Zunajna obleka je tako krasna, da se »koledarček" sme meriti s kakoršnim koli almanahom. Dobiva se po vsih mestih slovenskih krajev in velja mehko vezan v ličnem zavitku 24 kr., terdo vezan s pozlačenim obrezkom 32 kraj. sr.
Družtvo sv. Mohora.
* Dalje so pristopili p. n. g: 838. Bratanič Jož : fajm. pri sv. Primožu; 839- Belčnik Fr. učitel v Kotmarej vesi; 840. Zupančič Juri, fajm. v Ketečah; 841. Zank Matia 842. Prandstetter Jan,; 843, Krusic Jan. bogoslovci II. leta v Celovcu; 844. Antloga Maria, 845. Ortov Neža, kmetinji v Žavcu; 846. Oberkircher Bartl, fajm, v Grebenjskem kloštru.