P E S M 1
Ada   Škerl
TAKO NENADOMA
I ako nenadoma se mi je zožil svet. Stopnice le navzdol, navzgor stopnice, in to življenje, ki je zablodilo v klet. kot zadnji, temni  vzdih  ujete ptice.
Tako nenadoma  na  ljubljeni obraz
je legla  neizbrisna sled trpljenja.
da  več ne slišim, kakor sem ga  prejšnji  čas.
pojočega veselja do življenja.
Tako nenadoma se mi je zožil svet
med sivi zid in med oči. sijoče  \   prazno,
da to življenje, ki je zablodilo v klet.
vse bolj bledi, izgublja  v noč se neprijazno.
I ako nenadoma usekalo \  srce je tistega samotnega  večera. da  joče se.  kot  jočejo samo  ljudje. kadar počasi drago bitje jim  umira.
SAJ VEM
Saj  vem. življenje, ki ga zdaj živim,
je smešno žalostni obešenjak
na veji  izgubljenih  iluzij.
z  očmi,  ugašajočimi  v  somrak
in s srcem, ki še išče sončni  sij.
Tii s srcem, ki z njim vetru govorim.
Saj vem, prav vsi  rojeni smo pogojno, dokler — za vsakogar tako znenada — krvavo rdeči semafor ne blisne:  STOP!
lakrat  zaman je slednja lažna  nada. da je slovo še daleč in  še dalje grob.
lakrat   ukaže  smrt:    Xa  mestu   voljno!:
645
IZ  CIKLA  MRTVA   ŽENA
BOLEČIM
Prejedkala si kožo mi v številne gube, za ure kdaj zasenčila sijaj oči, na usta vžigala skeleče si poljube, z menoj si prebedela toliko noči.
da ko je prvi svit ozaril mlečne šipe in so koraki se razpeli po cestah, verjela sem, da si usnula tiste hipe, a kot osti sem začutila te v nogali.
Nekoč tenko usekala si v misli tkivo in hipoma se mi je v mrak prevesil dan. Potiho si odšla, ker ljubiš, kar je živo, v slovo močno si znova stisnila mi dlan.
Zdaj deske so trohljive, zdaj je zemlja nad menoj, ko še živela rada bi, čeprav samo s teboj.
NEZVESTOBI
Zdaj šele, ko gloje krste me tesnoba, ko nagrizla boke mi je spolzka glina. vem, kako človeka peče bolečina, ko te vidi v vsej nagoti, nezvestoba.
Kadar srcu je najlepše, v tisti sladki uri stopiš nepričakovano skozi sanjske duri. Nič ne trkaš in nikoli ti ni mari. da so srcu mrzki tvoji mrzli čari.
O, dovolj spoznala sem te, nezvestoba. Tiste tuje žene ust smehljaj izzivajoče ranil je prevarano srce, ki tiho joče zdaj šele, ko vpija  vame se trohnoba.
O, saj rada kdaj enako bi z enakim povrnila, a preveč iskreno sem, preveč zares ljubila.
646
SMRTI
Prav nič, prav nič na svetu ni se spremenilo, ko si nenadoma zaprla mi oči, le nekaj desk me je sočutno medse skrilo. Na zemlji mnogo je pomembnejših stvari
od tvojih nenajavljenih obiskov, smrt, ki spremene se v brzojavke in v sožalje in nad človekom onemelim v žalni prt. Življenje te prezre in se pomika dalje.
In jaz živim še v ljubljenih osebah in predmetih, kakor živeli oni so z menoj v minulih letih; saj veš, čeprav izniči vse, kar nas na zemljo veže, do src globin in do ljubezni tvoja moč ne seže.
647