Domača vzgoja. Piše Jakob Dimnik. (Dalje.) 0 ubogi, nesretni in usmiljenja vredni stariši! če imate obilno posvetnega premoženja, vender vas zaradi tega nihče ne zavida, ako pa irnate popačene, slabo vzgojene otroke! Gotovo ne poznate srečnih občutkov revnega dninarja, čigar otroci delajo mu na tujpm z lepim obnašanjem in s pridnostjo čast in veselje! Vi ne veste, kako dobro de starišem, če tuji ljudje njihove otroke hvalijo! Poglejmo si pa slabo vzgojenega otroka v ugodnem slučaji. Starišem se je posrečilo namreč, da so sina spravili k tujim Ijudem, koji mu iz posebnih vzrokov mnogo napak pregledajo, tako, da otrok ne pogreša svojih starišev, posebno ne matere. Toliko bolj dolg čas je pa materi po sinu. Komaj par dni je z doma, užč prinese mu na skrivnem povitnic, pečenke in seveda tudi denar potisne mu v roko. Deček, ki živi znabiti v kakem mestu, premišljuje, kaj si bode kupil, ali kako zapravil denar, o kojem nihče drugi ne vč, kakor on in mati njegova. Da bi pametno porabil denar, o tem še misliti ni, saj ko mu poide, mu mati gotovo drugega na skrivnem prinese. Ko je bil še bolj majhen, zapravljal je denar po sladčičarnab; ko je pa nekoliko odrastel, začel je zahajati v gostilne, kavarne, gledišča, plesišča in — — —, pa ne na teden samo enkrat, ampak skoraj vsaki večer. To stane sevdda mnogo denarja in kolikor starejši je postajal, toliko več je potreboval — toliko večja je bila njegova poželjivost do raznih zabav. Kako nesrečnega čutil se je, če je moral kak večer zaradi pomanjkanja denarja doma biti. Kako rad bi šel na plesno veselico, kako so se mu sline cedile po penečem vinu in kako vtripalo rau je srce po krasnih natakaricah in drugih gospodičinah, s kojimi bi se lehko zabaval, ako bi imel denar! In konec na ta način pregnanpga večera 1 0 tem prepričaš se lehko sam, blagi čitatelj, ako storiš korak v razupite kavarne in v slabe hiše, kakeršnih se po večjib mestih ne manjka. V teh prostorih izgubljajo se slabo vzgojeni sinovi z razuzdanimi ženskami ter zapravljajo denar, kojega jim je mati znabiti na skrivnem v roko potisnila. Ali se smemo čuditi, če tak mlad mož v denarni zadregi seže po tujera denarji, ako ima priliko! Poželjivost njegova po raznih zabavah je tako velika, da je ce more nič več brzdati. Le berite časopise in skoraj slehrni dan bodete brali o kakem velikem izneverjenji, tatvini, o raznih obsodbah, samomorih i. t. d., in vse to izvira iz slabe vzgoje v mladosti; le redkokedaj je temu zapeljnost vzrok; pravimo le redkokedaj, kajti dobro vzgojpn človek se zna iz ljubezni in spoštovanja do starišev zapeljivcem zoperstavljati. Še jedenkrat pokladaiLO starišem prav toplo na srce, da svoje otroke uže v nežni mlaclosti — ko otiok še govoriti ne zna — varujejo poželjivosti. Otrok se mora uže zgodaj vaditi na red, zadovoljnost, delavnost — in varičnost. Dasi smo užč dovolj povedali, kako je treba z majhnim otrokom ravnati, zdi se nam ta zadeva toli važna, da podamo slovenskim starišem še jedenkrat natančen dnevni red, ki pove, kako je treba n. pr. šestletnega otroka vzgojevati: Ob 7. uri zjutraj mora vstati ter se s početka s pomočjo matere ali varuhinje, pozneje pa popolnoma samobleči. S početka gre sevdda vse to nerodno in počasi izpod rok, pa — potrpeti je treba; kinalu bode začel otrok sam ob 7. uri vstajati in se sam oblačiti. Kako veselje je to, ako otrok sam vstane, se sam obleče in pride potera starišem Mdobro jutro" voščit! Šestletni otrok se mora — sevčda pod nadzorstvom kakega odraslega človeka — poskušati tudi sam umivati. Tudi to s početka ni tako lehko, a potrpeti je treba zopet nekaj tednov, da otrok tudi v tem postane spreten. 16* Ko je voščil starišem ndobro jutro" ter odmolil svojo jutranjo molitvico, naj zajutrkuje. Otroka treba je tudi navaditi, da pred vsakim obedom za stariše in za-se pristavi stole k mizi, po obedu pa jih zopet nazaj na odločen prostor postavi; sam mora sesM zadnji k mizi, in na zadnji prostor in od vsake jedi naj dobi zadnji, seveda toliko, kolikor potrebuje; če je pa še lačen, mora še prositi in se potem lepo zahvaliti. Na prošnjo in zahvalo moramo posebno strogo in dosledno paziti. Stole bi seveda dekla prav lehko in še bolj hitro k mizi in od mize postavila in marsikatera mati si tudi misli, zakaj bi neki njeni ljubček opravljal taka dela, koja dekla lehko stori? Draga matil Otroku seveda ni treba poselskih del opravljati, storiti pa mora to radi tega, da se užč zgodaj navadi na delo; ni pa treba misliti, da je to malovažna stvar, kajti v vzgoji naših otrok ni nič malovažnega. Po zajutrku naj gre otrok v šolo, a poprej se pa mora posloviti pri stariših. Pri slovesu ga moramo opomniti, da mora hoditi mirno svojo pot, da se mora ogibati slabih tovarišev in pozdravijati vse predstojnike in znance. Ako dobf otrok v šolo tudi znabiti kos kruba s sabo, no, zoper to ne rečemo ničesar, vender je pa bolje, če v šoli nič ne jč; imel bode pa zato opoludne doma večjo slast do jedi, in kosilo mu bode bolje teknilo. Nikdar pa ne smemo dajati otrokom y2 ure ali 1 uro pred kosilom kruha ali kaj drugega; to je popolnoma napačno; otrok naj se učf, da je eno uro lačen; to je prav malo pomanjkanja. Umeje se skoraj samo ob sebi, da molitev pred jedjo in po jedi ne smč nikdar izostati. Po kosilu in popoludne po šoli naj bode otrok prost, da se lehko igra na prostem zraku, če je ugodno vreme; navaditi ga pa moramo, kako naj se igra in prav je, če se včasih tudi sami ž njim igramo. Ako je dobil otrok v šoli naloge za dom, mora iste sam zvršiti; stariši mu pri tem nikdar ne smejo pomagati. Več 0 tem povedali smo uže spredaj pri oddelku: Bdomače naloge". Ob osmi uri zvečer mora biti otrok užč v postelji; zato mora uže pred osmo uro večerjati in opraviti večerno molitev. V tem oziru moramo biti posebno vztrajni in to po zimi in po letu. Rekli smo zgoraj, da se mora otrok navaditi sam oblačiti; istotako se mora navaditi, tudi sam slačiti in potem obleko na odločen prostor zložiti. Vsako delo, koje otrok lehko sam zvršf, mora sam zvršiti; streči in pomagati mu ne smemo. Dva vzgleda: Sedemletna Marijca prosi svojo mater za višnjevi trak, s kojim seje maloprej igrala. Mati pravi: nTrak je spravljen v predalniku v spalni sobi; pojdi ponj!" Deklica ga gre iskat in čez par minut pride nazaj z izgovorom, da ga ne more najti. Mati pa prav dobro ve, da je trak tam, kakor je ji povedala; zato ji reče, da je površno iskala ter jo zapodi še jedenkrat iskat. Otrok bi zdaj znabiti utegnil reči, da ne mara več za trak, samo, da bi ga ne bilo treba iskati, a mati pa pristavi k povelju tudi še to-le: nJaz bi sama rada trak videla, le prinesi ga!" in to se mora točno zvršiti. Mali Matiček bi rad imel zopet svojega lesenega konja, s kojim se je uže večkrat igral. Mati mu pravi: »Konj je pod streho na desni strani pri vhodu; pojdi gori in poišči ga, dekla te bode pa spremila". Matiček gre takoj v podstrešje in dekla pa za njim, da ne pade. Pod streho išče sam toliko časa konja, da ga najde in potem ga prinese zopet doli, dekla ga pa spremlja. Kakor smo otrokov dnevni red načrtali, prav tako tudi ta dva vzgleda in mislimo, da taka vzgoja ni prestroga, — ni prenapeta. Premen za otroke je v življenji dovolj. Zdaj pridejo k starišem prijatelji, zdaj stari stariši, zdaj botre in tete, koji ne prines6 otrokom samo mnogo igrač, ampak se čestokrat tudi prav po otročje ž njimi igrajo. Poželjivost se pri otrocih pokaže najprvo pri jedi in pijači. Cisto naravno je seveda, da morajo dobiti vsaki dan potrebno hrano, a ljubezen starišev do otrok napravi pa v tej zadevi mnogo napak. Ker je otrok znabiti zelo slaboten, ga stariši silijo, da mora prav mnogo jesti; ne pomislijo pa, da nezmerno uživanje jedi več škoduje, kakor koristi in da je otrok brž ko ne prav radi tega tako slabih lic, ker ga preveč silijo z jedjo in pijačo. Nekaj pa vender s tem dosežejo; otrokov mali želodec navadi se polagoma jedi tudi brez lakote, torej brez potrebe vzprejemati in radi tega postane nezmerno uživaDje jedi stara navada; radi tega postane otrok nezadovoljen, če le toliko je, kolikor potrebuje za svoj telesni razvoj, ampak hoče imeti vedno nabasan želodec. Nezmerno uživanje jedi in pijače je poželjivost, koje otrok prvotno ni poznal, postala mu je pa zdaj uže nekaka potreba. Zdravniško je dokazano, da mnogi ljudje več jedo, kakor potrebujejo. Otroci se pri jedi navadno ne zdržujejo in prav radi več zahtevajo, kakor potrebujejo. Poseben vzrok je uže, če otrok malo je; navadno izvira to iz telesne slabosti ali pa duševne razburjenosti; v obeh slučajih je pa nezmerno uživanje jedf in pijače škodljivo. Nikdar ni treba siliti otroka jesti, če pravi, da je sit. Ako gre slučajno znabiti jedenkrat še nekoliko lačen od mize, to prav nič ne škoduje, ampak več koristi, kakor, ako bi šel s prenabasanim želodcem od mize. Stari pregovor, ki pravi, da moramo takrat nehati jesti, kadar nam najbolj diši, je prav resničen. Otrok, ki je v svoje igre ali delo tako zamišljen, da pozabi na jed in pijačo, je več vreden, kakor tisti, ki misli vedno na jed in komaj čaka, da sede k mizi. Pa ne samo to, da otroci preradi postanejo nezmerni v jedi in pijači, ampak nekateri stariši jih uče tudi razločevati jedf in pijače po okusu, da vedo, kaj je bolje ali slabeje, dočim se preradi in prezgodaj sami od sebe naučč, jedi izbirati. Nekateri stariši mislijo, da mora otrok vse jesti, kar pride na mizo in v veliko nesrečo otrok še najprvo; taki stariši mislijo, da je to kaka pregreha, če sami boljše jedi uživajo, otrokom pa dajo bolj navadno hrano; če otrok neče jesti, hvalijo jedi, kakor vedo in znajo in otroku vcepi se pa na ta način poželjivost do dobrih jedi in pijač prav metodično, in potem se pa čudijo, kako je to, da njihov otrok sladkarije kupuje in tudi včasih doma denar krade. Tega, kar ne morejo umeti, ker so vender, seveda po njihovem mnenji, otroka vedno k dobremu napeljevali. Da bi bili pa sami temu krivi, tega nikakor ne verjamejo, kajti ljubezen do otrok naredi take stariše gluhe in slepe. Ni treba misliti, da bi bila kaka pregreha, če otroci ne dobe od vsake jedi, kojo uživajo stariši, kajti vsaka jed, ki je neškodljiva in še celo zdrava odraslim ljudem, ni vselej otrokom dobra, in glede nravnosti otrok je še celo zelo dobro, ako vidijo, da imata oče in mati pri mizi kaj boljšega. Najbolj navadna in priprosta jed je otrokom najbolj tečna in zdrava, posebno če je začimbena z lakoto, vled česar se marsikateri otrok odvadi tudi sladkarij. (Dalje prih.)