Mag. Lojze/Ci POSLANCI/ BI SE MORALI KAKO JE Z ZA predpis/ / Andrej G/ims: J TISTlfKfBODO OSRtfFIKAT VLOŽILI PREMIŠLJENO, W DOBO DELEŽNI SOLlONEGA ZASLUŽKA wjwS, Dr; Jošte Osterc: ZA kRAS SO SPREJEMLJIVE LE TISTE OBLIKE <>r »Sa uri nmmct Evgenij Amrov DANES JEBE P< KRAŠKEGABVE POD GOZDNO C NEVARNOSTI POŽAROV BOTS Lučka Ceho Sto kilometrov poti več na začetku ne pomeni veliko v primerjavi s tisoči, katere boste prepotovali potem. Zato velja premisliti! Še posebej, če vas po teh stotih začetnih kilometrih vožnje sprejme prijazno letališče, s katerega boste odpotovali svojemu cilju naproti. Ugodne letalske povezave v jutranjih in zgodnjih popoldanskih urah vam omogočajo hiter prihod v Zurich, Frankfurt, Munchen, na Dunaj, v Pariz, pa tudi v Skopje, Tirano, Moskvo, Istanbul in drugam. In od tam boste pot lahko kmalu nadaljevali, saj so poleti načrtovani tako, da dobite zvezo Za nadaljevanje poti v najkrajšem času. Če pa se vam še bolj mudi, si lahko najamete majhno letalo; samo za vas in vaše sopotnike! Potovati z letalom pa ne pomeni samo leteti. Pomeni tudi nakupovati v letaliških brezcarinskih in drugih trgovinah, obiskati razgledno teraso s prijetno kavarno ali letališke restavracije, najeti avtomobil, zamenjati denar v banki in še veliko drugega. Pri nas imate lahko tudi sestanek s poslovnim partnerjem ali predstavite svoj izdelek. Sicer pa, kaj bi vam še naštevali. Pokličite nas in zvedeli boste vse! Aerodrom Ljubljana 64210 Brnik-aerodrom, Slovenija telefoni: Informacije +386 64 222 700 Komerciala +386 64 261 400, fax +386 64 222 409 Z revijo "Kras" nad Krasom foto: Aljoša Rebolj GKSO Informativno revijo Kras izdaja podjetje Nediacarso, d.o.o., 61000 Ljubljana, Rimska 8, telefon +386-061/125-14-22 -Glavni urednik Lev Lisjak; odgovorna Urednica Ida Vodopivec-Rebolj; oblikovanje Lev Lisjak - Naslov uredništva: Revija Kras, 66223 Komen, p.p.17, tele-fon +386-067-78-434, naslov dopisništva: Revija Kras - Bortur, 66210 ežana, Srebrničeva ul, telefon +386-67/72-476 - Maloprodajna cena 400 j>IT’ 4500 Lit, 3,00 $ - Fotografije: otoagencija Mediacarso - Tisk: •skarna Ljubljana - Po mnenju Urada V ade R Slovenije za informiranje št. /142-92 od 27.5.1993 sodi revija Kras ured proizvode informativne narave, za alere se plačuje prometni davek od Prometa proizvodov po 5-odstotni stopn-I' Mednarodna standardna serijska stevilka ISSN 1318-3257. Uredništvo: UVODNIK 2 Mag. Lojze Cafuta: PRIPOROČILO POSLANCEM IN MINISTROM... 3 Dr. Jože Osterc v pogovoru z uredništvom: PRIDELOVALCEV CILJ NAJ BO KAKOVOST KMETIJSKIH PRIDELKOV 4 Andrej Grims: KAKO S CERTIFIKATOM DO DENARJA? 8 Dr. France Habe: ZAŠČITA KRASA IN TURISTIČNIH JAM - KDAJ? 12 Pokrajina Trst: BOTANIČNI VRT "CARSIANA" PRI ZGONIKU NA TRŽAŠKEM 14 Evgenij Azarov: ČRNI BOR NA KRASU 18 Dr. Rajko Pavlovec: GORA, KI SE JE DVIGNILA IZ MORJA 22 Uredništvo: ZLATO PRIZNANJE RAZISKOVALCEM KAMNITE DEDIŠČINE 24 Lučka Čehovin: KLJUB POMANJKANJU DENARJA OSTATI ZA OBISKOVALCE ZANIMIVI 28 Maruša Zagradnik: ČE IŠČETE PODATKE, RESNICO... 32 Dr. Manca Košir: SAMO NA KRASU SE LAHKO SKORAJ DOTAKNEM NEBA 34 Matej Kobal: V ČEM JE "DRUGAČNOST" KRAŠKE DEKANIJE? 37 Marko Pogačnik: ŠTANJEL - HARMONIJA NARAVNIH SIL IN ČLOVEKOVE KULTURE 38 Silva Matos: KDOR IŠČE, TA NAJDE - TUDI PROBLEME! 40 Mag. Barbara Suša: ŠOLA POSLOVNE RETORIKE 42 ZALOŽBA MIHELAČ ZA PROMOCIJO KRASA 43 BOJAN IN RENAULTOV SERVIS V TOMAČEVICI, SREČNO! 44 Z REVIJO "KRAS" NAD KRASOM 46 ZELENI TELEFON SKB BANKE 49 t # : ivi^f M : ^ KU» k/UčS-tf l/z K--; fOi-S- f/ A/ */ WM*4 i/ fču^ ICi&i : tč%&3 ts v' v? hCuZ4 £Z flgii TC^Siz? & "M IČuZ4 C/i&) Spoštovani bralci! sp« PŽ'U*.'S \ Revija Kras brez kakršne posebne propagandne kampanje širi krog svojih bralcev. Vse več je časniških, radijskih in televizijskih novic o njej. In vse večje bralcev, ki segajo po reviji ali se nanjo naročajo. Nekateri hrati prosijo tudi za njene prve izdaje... Revijo prebirajo po vsej Sloveniji, na Tržaškem in Goriškem. Nanjo pa se naročajo tudi Kraševci, ki živijo v Argentini, Avstraliji, Kanadi in ZDA. kV /l&sj ift/J V uredništvo dobivamo tudi vse več pobud iz podjetij, družb in ustanov ter od uspešnih podjetnikov, naj bi v reviji predstavljali in popularizirali njihovo dejavnost. Ker revija Kras prihaja med bralce, ki odločajo o nakupih in naročilih, menijo, da jim pomaga pri njihovem trženju. Da presežemo klasične naročniške odnose, na pobudo uspešnih slovenskih managerjev in podjetnikov ustanavljamo KLUB REVIJE KRAS. Njegovim članom - podjetjem, družbam, ustanovam in posameznikom - omogočamo ne le promocijo z revijo, ampak tudi sprotno informiranje javnosti o vsem tistem, kar je odločujoče za uspešno trženje med možnimi kupci oziroma naročniki. Ugodnost članov KLUBA REVIJE KRAS je tudi njihovo sodelovanje v programskem svetu revije POŠTNI PREDAL 17 PRIPOROČILO POSLANCEM IN MINISTROM Na naslov uredništva smo prejeli priporočilo slovenskim poslancem in ministrom mag. Lojzeta Cafute iz Sežane. Je stalni sodni tolmač za nemški, latinski in srbohrvaški jezik ter stalni sodni izvedenec za cestne prometne nezgode. Državnim poslancem in ministrom v premislek! Državnemu zboru je predloženih mnogo predlogov zakonov, vendar niso vsi predlogi enako nujni. 1. Ara podlagi stanovanjskega zakona iz leta 1991 je bilo gotovo več kot stotisoč stanovanj odprodanih tedanjim imetnikom stanovanjske pravice. Ti kupci, ki so v veliki večini stanovanja ludi takoj plačali, bi se radi na kupljena stanovanja še vknjižili. Pa se ne morejo, ker jim prodajalci, občine ali bivše organizacije združenega dela ne izročijo načrtov etažnih delov. Zaradi tega ti kupci tudi ne morejo pridobiti posojila s knjižbo Zastavne pravice... Gre za neke vrste malomarnost! 2. Dosedanji (republiški) zakon o pravicah na delih stavb (Uradni list SRS, 19/76 je že deloma zastarel, deloma celo Izrecno razveljavljen (členi 1-24). S predvidenim zakonom o Zemljiški knjigi naj bi odpadel še drugi del tega zakona... Ali bomo knjigo E sploh opustili, ali pa bo ministrstvo za Pravosodje izdalo kak pravilnik o vknjižbi etažne lastnine, še ni nakazano. Po še veljavnem delu zakona bi smele načrte etažne lastnine risati le "organizacije združenega dela, ki lahko izdelujejo tehnično dokumentacijo za graditev objektov in so registrirane Za to dejavnost". Danes takšnih OZD ni več, pa je torej vPrašanje, kdo naj izdeluje take načrte? Postopek brez takih načrtov je sicer tudi možen, vendar je treba to urediti z ustreznim podzakonskim aktom. 3. Ko bodo vsa etažna stanovanja razknjižena, pride na vrsto sPrejem zakona o lastninjenju stavbnih zemljišč, po katerem naJ bi stavbno zemljišče prešlo v last tistega, katerega hiša stoji na njem. In ker gre ponavadi za večstanovanjske hiše, bodo na stavbnem zemljišču kot solastniki vknjiženi vsi lastniki etažnih delov hiše. Ob sprejemenju teh zakonov najbrž ne bo veliko diskusije, saj Se Večina poslancev na zemljiško knjigo, na ureditev etažne Mostnine ali na stavbno zemljišče verjetno ne razume, kajti to je Cvazito pravniška zadeva. 4. Nadalje čaka na uvrstitev na dnevni red državnega zbora še zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o državljanstvu. Zavlačevanje z njegovim sprejetjem lahko povzroči državi precej škode. Mnogim smo priznali slovensko državljanstvo in pokojnine, ki bi jih imeli priložnost porabiti tudi drugod. 5. V pripravi je tudi zakon o odpravi krivic bivšim političnim zapornikom in bivšim političnim preganjancem ter dedičem pomorjenih žrtev vojne. K temu zakonu je državni zbor sprejel 20. aprila 1994 stališča in sklepe, za naslednjo sejo v maju pa ta točka ni bila uvrščena na dnevni red. S tem zakonom bi vsaj delno popravili krivice, ki so jih SFRJ, pred njo SLRJ in še prej DFJ povzročile tistim, ki niso soglašali s komunizmom... Če plačujemo bivšim oficirjem JLA pokojnine, bi morali poprej pomisliti na politične preganjance! In če se povrnem k 1. točki, je treba upoštevati, da so bila z zakonom o nacionalizaciji najemnih zgradb in stavbnih zemljišč nacionalizirana vsa stavbna zemljišča v mestih in mestnih naseljih, na Krasu, v Ajdovščini, Bovcu, Idriji, Kanalu, Kobaridu, Novi Gorici, Šempetru pri Novi Gorici, Tolminu, Vipavi ter v Hrpeljah, Ilirski Bistrici, Izoli, Kopru, Piranu, Postojni in Sežani. Če je v postopku za denacionalizacijo stavba na njem vrnjena prejšnjemu lastniku ali dedičem, se vrne tudi tako zemljišče, sicer pa tako zemljišče še naprej ostane "družbena lastnina ", ki odmira. Pojem stavbnega zemljišča je bil opredeljen z okoliši, ki so bili z odločbo organa namenjeni pretežno za gradnjo. Poleg izrazito stavbnih zemljišč so bila nacionalizirana tudi širše ležeča zemljišča, ki naj bi v nekaj letih prišla v poštev za gradnjo... Nacionalizacija je pomenila odvzem lastninske pravice, ni pa tudi pomenila vedno odvzema iz posesti... In danes to ne velja več, povrnitev v prejšnje stanje pa potrebuje zakonsko ureditev, to je sprejetje zakona o lastninjenju stavbnih zemljišč! Gospodje poslanci bi se morali zanimati, kako je z navedenimi zakonskimi predpisi, in poskušati pospešiti njihovo sprejetje. Mag. Lojze Cafuta, Sežana Pogovor z dr. Jožetom Ostercem, ministrom za kmetijstvo PRIDELOVALCEV CIL) NAJ BO KAKOVOST KMETIJSKIH PRIDELKOV V reviji Kras bomo redno pisali tudi o kmetijstvu in zlasti o tistih kmetijskih dejavnostih, za katere je na Krasu največ možnosti. Mislimo na vinogradništvo, pridelovanje poljščin in sadja, na živinorejo s pridelavo mleka ter njegovo predelavo in na pridelovanje vrtnin... O tem in še marsičem smo se pogovarjali z dr. Jožetom Ostercem, ministrom za kmetijstvo. Je doktor kmetijskih znanosti in redni profesor za govedorejo na Biotehniški fakulteti Univerze v Ljubljani. Vprašanja so bila bolj splošna in so se nanašala na slovensko kmetijsko politiko, pa tudi takšna, ki so merila predvsem na Kras in njegove nadaljnje možnosti v kmetijstvu. Naš sobesednik, uveljavljen kmetijski strokovnjak, je odgovarjal preudarno in jasno... Kmetovanje za ohranjanje poseljenosti Gospod minister, kaj je značilno za sedanjo slovensko kmetijsko politiko in kaj v njej bi kazalo posebej poudariti za bralce revije Kras? Kmetijska politika, ki izhaja iz strategije razvoja slovenskega kmetijstva, sprejete leta 1993 v državnem zboru, zasleduje multifunkcionalnost kmetijstva. To pomeni, da ima kmetijstvo ob pridelavi hrane za prebivalce Slovenije tudi nekatere druge naloge, ki so pomembne za ohranitev naroda in za obstoj države. Mednje sodi zlasti ohranjanje poseljenosti, če je mogoče v vseh predelih in vaseh, kjer danes ljudje še živijo. Samo ti ljudje namreč lahko sočasno poskrbijo za ohranitev kultivirane krajine, kakršna se je oblikovala v stoletjih. V tej povezavi je seveda pomembno, da ostane tudi Kras poseljen, kot je bil poseljen včasih, in sočasno kultiviran... Pred nedavnim sem slišal, da so lani in predlanskim, ko je pri nas zaradi suše primanjkovalo krme, Kraševci pokosili večino travnikov in krmo prodali. Letos, ko je trave in sena v izobilju, pa ostajajo na Krasu številne travniške površine nepokošene... In če se bo to nadaljevalo, se bodo travniške površine z leti zarasle. Njihovo zaraščanje pa nujno pomeni razraščanje grmičevja in nazadnje tudi gozdov, kar človeka izriva iz prostora. Zato bomo poskušali voditi takšno kmetijsko politiko, da bomo ljudi spodbujali in jih hkrati tudi zavezovali kmetijske površine, skladno z nacionalnim programom, pravilno izkoriščati. Tako zaradi potrebe, da se narodni dohodek povečuje, kakor tudi zato, da se čim bolj zmanjša delež nepokošenih in s suho travo poraslih travnikov, na katerih venomer preti nevarnost požarov. Pri tem pa se, seveda, zavedamo, da vseh ciljev ne bo mogoče doseči samo z ustrezno kmetijsko politiko, ampak da je za njeno uresničevanje nujno tudi sodelovanje ljudi, ki živijo na Krasu... Tudi ti se morajo zavedati pomena poseljenega in kultiviranega krasa ter s svojimi ustvarjalnimi zamislimi sooblikovati primerne kmetijske programe za ohranitev obdelanih kraških površin! Zavedamo se tudi, da so marsikje na Krasu mogoče le delovno ekstenzivne oblike živinoreje, na primer pašna reja mesnega goveda, pašna reja ovac in koz ter podobno. Toda te oblike zahtevajo večje površine oziroma dogovore med lastniki mnogih majhnih in slabo izkoriščenih parcel, da jih dajo v najem tistim, kijih bodo mnogo bolje izkoriščali--In prav ta dogovor je mogoče izpeljati l6 na Krasu samem, nikjer drugje. Zato menim, da je obdelanost krasa odvisna od vzajemnega delovanja državne km6' tijske politike in lokalne politike! Skozi turistično ponudbo se da pridelke najbolje prodati... Kako je v nacionalni kmetijski politiki opredeljeno območje, na katerem so kraške značilnosti najbolj očitne? Katerim kmetijskim dejavnostim daje ta politika največji poudarek in zakaj? Kako bo uresničevanje take politike spodbujala država? Ne le država, tudi lokalne skupnosti, torej ljudje na Krasu, se morajo zavedati, da bo mogoče razviti turistično dejavnost in še nekatere druge dejavnosti, ki dajejo zaslužek, samo, če bo Kras ostal poseljen in če se bo hkrati tudi kultura bivanja dvignila na raven, ki jo potrebuje današnji človek. Le takšno okolje bo lahko nudilo obiskovalcu - domačemu ali tujemu - hrano in pijačo ter druge storitve na način, ki ga bo spodbudil, da se še vrne. Skozi turistično ponudbo se namreč da pridelke najbolje prodati in s tem ustvarjati dohodek za preživetje na tem prostoru... Skratka, preživel bo le živ, z ljudmi Poseljen kras. Ne bi se smeli preveč zanašati na državo, saj ta lahko samo ust-vari okvire za, na primer, ustrezne kmeti-jske programe. Uresničevanje primernih Pr°gramov pa je treba izpeljati na lokalni ravni. Država lahko daje v okviru svoje V Sloveniji je kar tri četrtine kmetijskih površin takšnih, da so na njih razmere za pridelovanje hrane težke. Za kmetijske površine na krasu pa velja to v celoti. Zato so na njih pridelovalni stroški hrane višji kot drugod. In če hočemo na takšni zemlji gospodarno kmetovati, potem mora biti pridelovalcev cilj vrhunska kakovost vsega pridelanega. Poudarek mora biti na kakovosti, ne na količini! gospodarske moči določene spodbude, nosilci programov in dejavnosti pa morajo biti ljudje, ki na tej zemlji živijo. Oni morajo biti nosilci razvoja! Prednost vrhunski kakovosti vsega pridelanega Kakšno mesto imajo v nacionalni kmetijski politiki na Krasu in kraških območjih nasploh vinogradništvo, poljedelstvo, sadjarstvo, živinoreja? Čemu dajati prednost in zakaj? V Sloveniji je kar tri četrtine kmetijskih površin takšnih, da so na njih razmere za pridelovanje hrane težke. Za kmetijske površine na krasu pa velja to v celoti. Zato so na njih pridelovalni stroški hrane višji kot drugod. In če hočemo na takšni zemlji gospodarno kmetovati, potem mora biti pridelovalčev cilj vrhunska kakovost vsega pridelanega. Poudarek mora biti na kakovosti, ne na količini! V takšnem smislu ima Kras možnost, da še bolj razvija pridelavo nekaterih pridelkov in proizvodnjo izdelkov visoke kakovosti, česar drugje ni mogoče doseči, in jih tržiti po višjih cenah. In to čim več kar doma, saj je tako najbolje! Mislim na teran, na nekatere vrste sadja, na živinorejske proizvode, kot so goveje mesojagnetina kozje meso, kozji in ovčji sir, pa tudi proizvodi iz predelave mesa, na primer pršut. In še kaj bi se našlo..! Torej je treba vse tisto, kar je oblikovalo in oblikuje način življenja Kraševcev, v primernem kakovostnem okolju pridelati in ponuditi ter prodati. Kmetijstvo in gozdarstvo morata biti na krasu v sožitju Varovalni gozd na krasu se širi; številne senožeti ostajajo nepokošene ali nepopašene in podrast jih počasi, a zanesljivo zarašča. Kako bo država spodbujala zaustavitev nekontroliranega širjenja gozda, zaraščanje travnikov s podrastjo, z grmičevjem in navsezadnje tudi z gozdom ter uveljavljanje tistih kmetijskih dejavnost, ki bi omogočale ohranjanje ustreznega ravnovesja med gozdovi in travniki? Če naj bi kras ostal poseljen in kultiviran, potem je treba ohraniti gozd v primernem ravnovesju s kmetijskimi površinami... K sreči danes o pravem, golem krasu ne moremo več govoriti, ker ga je prizadevanim gozdarjem uspelo pogozditi in narediti prijaznejšega. Pogozdovanje oziroma širjenje gozda pa se ne sme nadaljevati v nedogled, ker bi ms to izrinilo človeka... To lahko postane problem. Se zlasti, če se travnikov ne kosi ali popase! Človek se ne sme umakniti; razviti mora take oblike kmetovanja, ki so primerne za kras, in so hkrati v sozvočju z gozdom. Gozd ima za kras izredno varovalno vlogo, tako na nizkem kakor tudi na visokem krasu. Pametno gozdarjenje na krasu gozd ohranja in krepi, opuščanje kmetovanja in zlasti paše ter košnje pa širi območja s suho travo, povečuje nevarnosti požarov, ki vse prevečkrat uničijo velike gozdne površine in povzročajo nepopravljivo škodo. Če pa gozda ni, ni njegove varovalne funkcije. Gozd namreč s svojim koreninskim sistemom zadržuje vodo iz oborin, da prehitro ne ponikne. Njegova hidrološka vloga je nenadomestljiva, saj stalno napaja podzemske rezervoarje pitne vode. Brez gozda bi ta voda bistveno hitreje odtekla v podzemlje. Zaradi vsega tega morata biti na krasu kmetijstvo in gozdarstvo v pravi simbiozi ali sožitju. Nadvlada katerega koli nad drugim je za kras škodljiva! Država bo tudi v bodoče poskušala spodbujati dejavnosti, ki bodo prispevale k ohranjanju in izboljševanju kakovosti gozda ter s tem tudi k temu, da bo gozd uspešno opravljal svoje varovalne naloge. Kras je po svojih talnih in klimatskih lastnostih zelo občutljiv in prenese le naravovarne oblike kmetovanja in gozdarjenja. Narava na krasu človekove napake v okolju le počasi ter zelo težko odpravi in ozdravi. Zato so zanj sprejemljive le tiste oblike kmetovanja in gozdarjenja, ki čim manj posegajo po zaščitnih sredstvih za varstvo rastlin in zdravil za varovanje živali. Na revijo se bomo zanesljivo oprli... Če ste vsaj bežno prelistali revijo Kras, ste razpoznali njeno vsebinsko naravnanost in ekološko ter naravovarstveno zavzetost. Kakšen vtis je naredila na Vas? Kako bi z njo vsaj na območjih s kraškimi značilnostmi spodbujali uresničevanje kmetijske politike, za katero se zavzemate v ministrstvu, ki ga vodite? Revija ima, kolikor sem jo utegnil pregledati in prebrati, zelo prikupen videz. Tudi vsebinsko je zelo bogata. Njen uspeh pa je odvisen predvsem od tega, kako jo bodo sprejeli prebivalci Krasa. Če bodo v njej in v njenih vsebinah prepoznali sebe, če jo bodo sprejeli za svojo, potem se ne bojim za njeno bodočnost. Ker je revija Kras vendarle regionalno orientirana in se obrača predvsem k prebivalstvu, ki živi na Krasu in na kraški zemlji, jo bomo pritegnili k sodelovanju pri uresničevanju tistih prvin kmetijske politike, ki jo bomo uveljavljali na kraških območjih. V takih primerih se bomo nanjo zanesljivo oprli! Ministru za kmetijstvo dr. Jožetu Ostercu se zahvaljujemo za pogovor in izčrpne odgovore! Uredništvo ‘5 PRIVATIZACIJSKI CERTIFIKATI PRIVATIZACIJSKI CERTIFIKATI Pomembno vprašanje: KAKO S CERTIIKATOM DO DENARJA? Andrej Grims, Nacionalna finančna družba Kljub temu, da je certifikatska mrzlica dosegla vrhunec in da se včasih zdi, kot da je bilo o privatizacijskih certifikatih povedano že vse, kar je možno o njih povedati, ljudi še vedno tarejo številne dileme in nerešena vprašanja. S tem, ko je država ljudem razdelila certifikate, jih je postavila pred odgovorno dejanje. Če certifikata ne vložijo ali ga vložijo napačno, izgubijo soliden zaslužek, kakršnega bo deležen tisti, ki bo certifikat vložil premišljeno. Očitno je, da bi morala država ljudem poslati hkrati s certifikatom tudi bolj izčrpne informacije o tem, kaj certifikat sploh je, s kakšnim namenom je bil izdan, kakšne so možnosti njegove uporabe in kakšne bodo posledice ob njegovi pravilni ali nepravilni naložbi! Kaj je razlog za certifikatski cirkus? Vse se je pričelo z odločitvijo države, da je treba najti družbeni lastnini znane lastnike. Torej nekoga, ki bo kot lastnik ob dobrem gospodarjenju s tem premoženjem deležen tudi ustreznega dobička, ob slabem gospodarjenju z njim pa tudi sam trpel izgubo. Vse družbeno premoženje, ki je podvrženo procesu privatizacije, je bilo ovrednoteno na dan 1.januarja 1993. V tej vrednosti je država izdala tudi tako imenovane privatizacijske certifikate, s kateremi je mogoče kupovati delnice (lastninske deleže) družbenega premoženja. Vrednost družbenega premoženja in certifikatov se do konca procesa lastninskega preoblikovanja ne spreminja, zato vam pripada enaka vrednost družbenega premoženja neglede na to, kako hitro vložite svoj certifikat. Seveda pa ga morate vložiti do konca privatizacijskega procesa, to je do 30. junija 1995. Kdor do takrat ne bo izkoristil sredstev na svojem certifikatskem računu, se mu bodo ta izničila. Pa tudi sicer ni smotrno z naložbo certifikata čakati na zadnje dni, saj se lahko zgodi, da ga takrat ne bo več mogoče dobro, ugodno naložiti oziroma vložiti. Kaj je torej privatizacijski certifikat? Certifikat je potrdilo o sredstvih na določenem računu. Vse račune (na katere se privatizacijski certifikati nanašajo) vodi Služba družbenega knjigovodstva (SDK). Na svojem certifikatskem računu imate toliko sredstev, kolikor vam jih pripada glede na vašo starost 5. decembra 1992. Sredstva s tega računa pa lahko uporabite samo za nakup delnic (lastninskih deležev) družbenega premoženja. Pri tem velja še posebej poudariti, da so ti certifikati neprenosljivi. To pomeni, da jih ni mogoče niti podariti, trgovati z njimi pa je nezakonito! Certifikat torej ni denar, je pa v procesu privatizacije izenačen z denarjem do te mere, da je možno v vseh prime rih, ko kupujemo delnice s certifikati, te delnice vplačati tudi z denarjem-Vrednost na certifikatu velja toliko kot v denarju. Kam je možno vložiti certifikat? Za vlogo ali naložbo certifikata imate dve možnosti: neposredna naložba v podjetje ali posredna naložba v pooblaščeno investicijsko družbo. Kako vložiti certifikat neposredno v podjetje? V družbenih podjetjih zaposleni oziroma upokojeni delavci teh podjetij (v nekaterih primerih tudi njihovi ožji družinski člani) lahko vložijo certifikate v svoje podjetje, če se vodstvo podjetja odloči za lastninjenje po metodi interne razdelitve delnic ali po metodi notranjega odkupa delnic (pri katerem so delavci lahko deležni tudi 50 % popusta). Če certifikata ne morete ali ne želite vložiti v podjetje, v katerem ste zaposleni oziroma ste bili zaposleni, odločili pa ste se ga vložiti neposredno v podjetje, lahko izbirate med tistimi podjetji, ki se odločijo za javno lastninjenje in ponudijo določen delež svojih delnic širši javnosti. Komu so namenjene investicijske družbe? Investicijske družbe niso iznajdba naše države z namenom, da zbirajo certifikate, kot se včasih napačno sliši ali bere v javnosti. Investicijske družbe so na razvitih finančnih trgih že dolgo časa. V investicijske družbe združujejo finančna sredstva ljudje, ki: - imajo premalo znanja, da bi sami investirali ali vlagali in upravljali s svojimi naložbami; - jim druge obveznosti onemogočajo sproti, vsak dan spremljati dogodke na trgu kapitala, kar je nujno za zagotavljan- je varnosti naložbe; - se preprosto ne želijo ukvarjati s tem finančnim poslom in skrb za upravljanje s svojimi sredstvi prepuščajo drugim. Vsem tem so namenjene investicijske družbe - tako v tujini kakor tudi pri nas. Pooblaščene investicijske družbe se od navadnih po svoji vlogi praktično ne razlikujejo; pridevnik pooblaščena pove le, da ima taka družba ustrezno pooblastilo za zbiranje certifikatov. Zakaj na splošno velja, da je naložba (certifikata ali manjših zneskov denarja) v investicijsko družbo bolj varna od neposredne naložbe v podjetje? Je nekaj neizpodbitnih dejstev, ki potrjujejo trditev v vprašanju! 1. Če vložite ali vlagate neposredno v podjetje, ste v praksi samo njegov mali delničar, ki praviloma lahko le od daleč spremlja, kaj se v podjetju dogaja. Svoje nezadovoljstvo z njegovim poslovanjem lahko običajno izrazite le tako, da delnico podjetja prodate; in še to, seveda, le pod pogojem, če neuspešno poslovanje podjetja zaznate dovolj zgodaj, daje delnico sploh še možno prodati... Investicijske družbe so ponavadi v podjetjih pomembne delničarke, ki neprestano in skrbno bdijo nad njihovim poslovanjem ter se zato lahko praviloma pravočasno odločajo za prodajo rizičnih delnic. Certifikat vložite v pooblaščeno investicijsko družbo Nacionalne finančne družbe -ADRIATIC 0l INVESTICIJSKI SKLAD d.d„ Koper. Ste imetnik lastninskega certifikata. Tako bo Vaš certifikat postal Vaš denar. Vaš certifikat Vaš denar Z Nacionalna finančna družba vam izda ustrezno potrdilo o vpisu vašega certifikata. O Vpisno mesto X Vaša delnica Pooblaščena investicijska družba Nacionalne finančne družbe - ADRIATIC INVESTICIJSKI SKLAD d.d., Vam po zaključku vpisa certifikatov izda vplačane delnice. Delnice Adriatic investicijskega sklada d.d. boste lahko prodali za denar. Borza X Z naložbo zbranih certifikatov in denarja v perspektivna in dobra podjetja bodo delnice Adriatic investicijskega sklada d.d. lahko pričele kotirati na borzi. PRIVATIZACIJSKI CERTIFIKATI 2. Tisti, ki sami investirajo ali vlagajo, usmerjajo svoje naložbe v manjše število podjetij. Pogosto celo samo v eno. In kaj se zgodi, če to propade, najbrž ni treba posebej pisati!... Investicijske družbe delijo svoje naložbe v večje število podjetij, zato morebiten propad enega podjetja investitorja ne more močno prizadeti. 3. Ni dovolj le premišljeno investirati. Večina investicij ali naložb zahteva tudi njihov nenehen nadzor in ustrezno ukrepanje, čemur pravimo upravljanje s sredstvi. Velikemu riziku ali tveganju se izpostavlja tisti, ki se z upravljanjem svojih investicij ukvarja ljubiteljsko oziroma priložnostno... Za upravljanje sredstev, zbranih v investicijskih družbah, skrbijo profesionalne skupine strokovnjakov. 4. S tem, ko investirate ali vložite svoja finančna sredstva v podjetje, katerega delnice še ne kotirajo na borzi, se izpostavljate nevarnosti, da te delnice morda na borzi sploh nikdar na bodo kotirale. Ko boste hoteli delnice takega podjetja prodati, ostanete lahko praznih rok... Za delnice investicijskih družb je že z zakonom določeno, da morajo kotirati na borzi. To pomeni, da jih je mogoče na borzi kadarkoli prodati. Kam torej investirati? Končna odločitev je seveda prepuščena vsakemu posamezniku, ki ima morda pri investiranju tudi neke svoje, drugačne kriterije... Iz dosedanje prakse o vlaganju certifikatov lahko ugotovimo, da certifikat marsikdo vloži v svoje podjetje zgolj zato, ker se boji, kaj se bo zgodilo, če ga bo vložil drugam, čeprav se mu zaradi tega ne sme nič zgoditi! In podobno se dogaja pri vlaganju v investicijske družbe, ki vabijo ljudi z različnimi reklamami, določena družba pa se jim prikupi zgolj zato, ker jo propagira simpatična punca ali simpatičen fant. Čeprav smo navedli nekaj nevarnosti neposredne naložbe certifikata v podjetje, pa to nikakor ne pomeni, da je edina pametna naložba v investicijsko družbo! Če se nekdo dovolj spozna na finance, da lahko preceni, katero podjetje je ne samo danes temveč tudi dolgoročno perspektivno ali obetajoče, se mu naložba v tako podjetje vsekakor lahko obnese bolje, kot če bi ga zaupal kakšni družbi. Se posebno zanimiva je naložba v tako podjetje na podlagi notranjega odkupa, če je možno pri tem doseči pri nakupu delnic 50 % popusta. In velja upoštevati pravilo, da ne gre staviti zgolj na enega konja... Seveda pa naložbo certifikata v investicijsko družbo priporočamo predvsem tistim, ki se uvrščajo v eno izmed skupin, opisanih v odgovorih na vprašanje, komu so namenjene investicijske družbe. Kako med številnimi investicijskimi družbami prepoznati tiste, ki so vredne zaupanja? Ker so vse investicijske družbe na novo ustanovljene, jih ne moremo ločiti po njihovem dosedanjem poslovanju. Zato je toliko bolj pomembno, da vsakdo, ki ima namen zaupati certifikat eni izmed družb, preveri: 1. Kdo stoji za investicijskimi družbami? - Nekatere družbe imajo za ustanovitelje oziroma družbenike močne in uspešne finančne hiše, ki so v preteklosti že dokazale, da znajo skrbno gospodariti z zbranimi sredstvi. S precejšnjo verjetnostjo lahko previdevamo, da bodo ta znanja prenesle tudi na upravljanje s certifikati. Seveda pa je umestna previdnost pri družbah, za katerimi stojijo malo poznana ali celo nepoznana podjetja ter fizične osebe, ki se še niso uveljavile na področju financ. 2. Kakšno je vodstvo družbe? - Uspešno upravljanje vaših sredstev je v veliki meri odvisno od izkušenosti in strokovnosti vodstva družbe, ki bo upravljala zbrana sredstva. Informirajte se, kdo je v vodstvu družbe in kakšne so dosedanje izkušnje tega vodstva! 3. S kakšnimi informacijami o podjetjih razpolaga družba? - Uspešnost naložbe bo v veliki meri odvisna od dosedanjega poznavanja slovenskega gospodarstva. Pri tem bodo imele prednost družbe, v katerih so zaposleni ljudje, ki so se že v preteklosti ukvarjali z analiziranjem podjetij, in družbe, katerih ustanovitelji (npr. banke) so že v pretek- losti spremljali poslovanje slovenskega gospodarstva. Če boste torej zaupali svoj privatizacijski certifikat eni izmed investicijskih družb, vam lahko zbiranje informacij o naštetih dejavnikih prihrani precejšnje izgube oziroma zagotovi boljše donose. Seveda morate za pravilno odločitev primerjati podatke med več različnimi družbami! Veliko bi lahko napisali o privatizaciji, certifikatu in možnostih za njegovo naložbo. Vendar upamo, da bo tudi ta sestavek marsikomu olajšal odločitev in pomagal, da bo izbral čim bolj pravilno in si s tem zagotovil njeno nadpovprečno donosnost. Sodelavci Nacionalne finančne vam bomo z veseljem poskušali odgovoriti na vsa morebitna vprašanja, ki se vam zastavljajo. Vsi vaši telefonski klici in vprašanja na št. 061/131-10-88 bodo dobrodošli! Lahko pa se zglasite kar sami pri katerem koli izmed naših svetovalcev, ki so v vseh poslovnih enotah naših družbenikov. Ti pa so: Abanka, Zavarovalna družba Adriatic, Banka Celje, Dolenjska banka in Gorenjska banka! Nacionalna Finančna Družba Finančna stabilnost in neposreden dostop do vseh potrebnih informacij zagotavljata, da varnost vaše naložbe ni zgolj obljuba, temveč dejstvo." Stanislav Valant, direktor družbe Vpis certifikatov poteka na okencih ekspozitur in poslovalnic naslednjih bank in zavarovalnice, ki so tudi ustanovitelji Nacionalne finančne družbe: B d.d. Ljubi ,au. n. Adriatic <1 banka celje Banka Celje d.d., Celje 0 DOLENJSKA zavarovalna družba d.d. BANKA Gorenjska ^ Banka * ” d.d. Kr Ani v v ZAŠČITA KRASA IN TURIST KDAJ dr.France I Iabe IH JAM- Naš kras med Ljubljanskim barjem in Tržaškim zalivom ne nosi zastonj imena klasični kras. Tod je na tisoče kraških jam, znanih po svojem kapniškem bogastvu, drugih posebnostih in lepoti... Ob spoznavanju kraškega površja in podzemlja je nastala nova veda - speleologija ali jamoslovje, nauk o podzemeljskih jamah. Da bi zavarovali bogastvo podzemskih jam, so Postojnsko jamo že ob njenem odkritju zavarovali pred vsakršnimi poskusi ropanja njenega kapniškega bogastva z njenim zaprtjem. Tako je jamska komisija (Grottenkommission) Postojnske jame že leta 1824 sestavila poseben statut, v katerem je med drugimi tudi člen o varstvu kapnikov. Kljub temu pa so se na stojnicah pred jamo vse do prihoda I.A.Perka leta 1909 za njenega direktorja prodajali v kraških jamah nalomljene kapnike. Pravo družbeno skrb za zaščito kapnikov poznamo šele od leta 1910, ko so v Ljubljani ustanovili Društvo za raziskovanje jam. Notranjski regijski park Naš kraški svet doživlja z vedno večjo urbanizacijo in industrializacijo zlasti po drugi svetovni vojni ter z naraščanjem turizma škodljive posege na površini in v podzemlju. Zato je Zavod za varstvo narave Slovenije že leta 1961 predstavil zamisel za ustanovitev Notranjskega kraškega parka v porečju Ljubljanice in Kraškega parka na Divaško-sežanskem krasu okrog Škocjanskih jam, toda Dr. France Habe zamisel o ustanovitvi teh dveh kraških parkov je ostala na papirju. Šele po letu 1983 so zaznavni prvi začetki organiziranja Notranjskega regijskega parka v zavodu AREA, ki ga je ministrstvo za znanost in tehnologijo registriralo leta 1992 kot raziskovalno podjetje. Tako je bil s soglasjem vseh kraških občin na območju porečja Ljubljanice ustanovljen Notranjski regijski park, ki obsega vsa tri kraška polja (Cerkniško, Planinsko in Loško), Rakov Škocjan in kraški svet Pivške kotline. Poleg strožjega varovanega območja spada k parku še biosfemo območje (življenjsko območje živih bitij), ki s svojimi naravnimi procesi vpliva na zavarovano območje. Seveda Notranjskega regijskega parka ne moremo primerjati s Triglavskim narodnim parkom. Notranjski regijski (pokrajinski) park je močno poseljen, razteza se na območju več občin, turistično je zelo obiskan - zlasti Cerkniško jezero, Postojnska jama in Predjama - in prepreden je s številnimi prometnicami, ki vodijo proti morju. Podzemeljsko bogastvo tega območja pa je izredno, saj je pod samo kakšnimi 20 kvadratnimi kilometri površine med Postojno in Planino kar 40 kilometrov podzemeljskih prostorov. V vsem parku je še na tisoče jam in brezen ter povrhu še ponikalnica Ljubljanica, ki se v svojem toku skozi kraški svet pojavlja pod sedmimi imeni. In vendar to izredno bogastvo podzemeljskega sveta čaka v novi državi Sloveniji že tri leta na zakon o jamah, pa tudi zakon o parku še vedno čaka na sprejetje v državnem zboru. Prav tako Ves ta kraški prostor od roba Ljubljanskega barja do slovensko-itali-Janske meje na Sežanskem krasu še vedno čaka na pravo, urejeno deponijo Za odpadke, s katero se bo nehalo dosedanje škodljivo uničevanje Površinskega kraškega sveta, zlasti še Podzemlja s kraški mi vodotoki, ki predstavljajo vir življenja. Pred podjetjem AREA iz Cerknice je Pr' varovanju tega prostora še marsika- tera nevšečnost, saj bodo vsi posegi v zvezi s tem zadevali ob interese gosto naseljenega prebivalstva. Kraški regijski park Medtem ko ima Notranjski regijski park že svoje ustaljene in priznane oblike, je tako imenovani Kraški regijski park okrog Škocjanskih jam na območju Divaško-sežanskega krasa šele v osnutku. Njegovo središče naj bi bile Škocjanske jame, ki so bile kot edina evropska turistična jama leta 1989 sprejete v seznam naravne in kulturne dediščine Unesca. Ta slovenski pokrajinski park naj bi obsegal poleg zaščitenega škocjanskega podzemlja tudi 2,5 kilometra dolg Vremski kanjon pred jamo in območje Krasa, na katerem je na kvadratni kilometer površine do sto kraških vrtač in veliko število jam ter brezen. Med take jame vsekakor sodi kapniško bogata Vilenica, turistično poznana že od leta 1633, ki je zadnje čase tudi simbol mednarodne literarne nagreade. Seveda bo treba nosilcu Kraškega regijskega parka priznati status samostojne ustanove, neodvisno od podjetja HTG -hoteli, turizem in gostinstvo iz Sežane. Še prav posebno varstveno nalogo lahko pripišemo bodočemu Kraškemu regijskemu (pokrajinskemu) parku zaradi podzemnih voda, ki oskrbujejo z vodo podjetje Kraški vodovod iz Sežane, in lahko onesnažujejo hkrati vse vodne izvire Tržaškega zaliva. Zamisli o mednarodnem kraškem parku Po pobudi "Ekološki gradbeni kamni za naš skupni dom Evropa" (Ecological Bricks for our common House of Europe) je Mednarodna speleološka unija (združuje 6o kraških držav, med njimi tudi Slovenijo, ki je bila sprejeta v njeno članstvo leta 1993) prevzela organizacijo mednarodnega kraškega parka na območju matičnega in Tržaškega krasa na območjih Slovenije in Italije. Že pred dvema letoma se je njena komisija za zaščito krasa in turistične jame (vodi jo član Jamarske zveze Slovenije) večkrat pogovarjala s tržaško sekcijo Wide Fund for Natur v Trstu in Miramaru o ustanovitvi takšnega parka. Žal pa so mednarodne politične razmere v zadnjem času pretrgale snovanje mednarodnega kraškega parka, ki bi bil prav gotovo zelo koristen za klasični kras pri nas, v Sloveniji, in onstran meje, v Italiji! Priporočamo, da si ogledate: BOTANIČNI VRT "CARSIANA' Na kraški planoti ob pokrajinski cesti med Gabrovcem in Zgonikom, 18 kilometrov zahodno od Trsta, je botanični vrt Carsiana. Ustanovili so ga leta 1964 na pobudo skupinice strokovnjakov in ljubiteljev kraške flore. Tako ime so izbrali, da bi ohranili in zbrali najznačilnejše kraške idealno vez z botaničnim vrtom Juliana v Trenti, kjer je predstavljena flora Julijskih Alp. Z botaničnim vrtom Carsiana upravlja pokrajina Trst. Njegov lastnik je Gianfranco Gioitti. Botanični vrt Carsiana je odprt od 1. maja do 30. septembra vsak dan od torka do petka med 10. in 12. uro, s tem da je treba pozvoniti pri vhodu. Ob sobotah, nedeljah in praznikih je odprt od 10. do 18. ure. Te tri dni v tednu ob 10.30., 15,00. in 16,00. uri nudijo tudi vodene obiske. Te organizirajo tudi za predhodno po telefonu na št. 040/229-573 dogovorjene skupine, ki štejejo najmanj deset oseb. Vstopnica za ogled botaničnega vrta Carsiana je 3.000 lir, s popustom 2.000 lir. Pobudniki in organizatorji botaničnega vrta Carsiana so se odpovedali tradicionalnemu kriteriju urejanja zbirk živečih vrst rastlin na podlagi botanične sistematike. Taka ureditev, ki se praviloma uporablja v skoraj vseh botaničnih vrtovih, ima svojo didaktično ali poučno vlogo v velikih ustanovah, medtem ko je danes vse bolj pomembno obračati se k širšemu občinstvu z organizacijo lahko spoznavnih naravnih življenjskih okolij. Zato je bila njihova glavna skrb v ohranitvi in poudarjanju najznačilnejših potez kraške pokrajine, kot so: gmajna, goščava in podrast, doline, vegetacija po skalah in meliščih. V parku prikazano področje približno ustreza tistemu, ki ga obravnava klasično delo tržaškega botanika Marche-settija z naslovom Flora Trsta in njegove okolice (Flora di Trieste e de’ suoi dintomi) iz let 1896-1897, to je: izliv Timave - Vipava - Vremščica - Slavnik - izliv Dragonje. Da bi se odpovedali nekaterim zelo značilnim vrstam visokega Krasa, se je ta meja premaknila čez Vipavsko dolino do prvih vzpetin Trnovskega gozda, Hrušice in Nanoške planote. Obiskovalec se srečuje z dvojno označitvijo. Prva opisuje značilnosti kraške pokrajine, ki si sledijo ob ogledu, druga pa označuje posamezne vrste rastlin z znanstvenima imenoma, in kjer je bilo mogoče, tudi z ljudskim imenom, rastlinsko družino, zemljepisno razširjenostjo ter dobo cvetenja. Vloga Zaradi posebnih ureditvenih kriterijev je botanični vrt Carsiana pripomoček za tolmačenje in razumevanje glavnih kraških rastlinskih ambientov ali okolij ter hkrati priložnost za prikazovanje njihovih najznačilnejših vrst. Namen vrta je, da podčrtuje stalno ponavljajoče se sestavine kompleksne naravne resničnosti območja. Vrt Carsiana je tudi inštument za ambientalno vzgojo, ki naj se poglobi v zavest prebivalstva, ter tako pripomore k pravilnemu odnosu do ozemlja in uporabe njegovih naravnih virov. Ustanovitelji in lastnik vrta želijo, da bi vse kulturne pobude na Krasu (jama pri Briščikih, Kraška hiša, Kraški muzej, ostanki starodavnih gradišč pri Slivnem itn.) med seboj povezali, ker bi tako nudile stalno mrežo storitev na področju ambientalne rastline ter ustvarili Ureditveni kriteriji PRI ZGONIKU NA TRŽAŠKEM vzgoje za uresničitev večdis-ciplinarnega etnološko-na-ravovarstvenega pristopa. Ambienti V botaničnem vrtu Carsiana Predstavljeni rastlinski ambi-enti niso urejeni na podlagi dinamizmov, ki jih povezujejo v naravi, temveč tako, kakor si sledijo ob ogledu. Flora melišč Apnenčasta melišča se tvorijo ob vznožjih kraških Planot. Na našem območju so najizrazitejša v dolini Glinščice, na Nanosu in na območju Trnovske planote. Na meliščih v parku Srečamo skupino rastlinskih vrst, ki so se prilagodile temu izredno negostoljubnemu okolju. Pri nas so te vrste flo-Gostična redkost. Njihova ""azširjenost je omejena na dinarsko območje. Kraški gozd in podrast Splošno mnenje je, da je Kras v bronasti dobi in v neolitiku prekrival hrastov gozd. Ker ga je človek sčasoma posekal, je tako povzročil njegovo degradacijo ali opustošenje. Hrastovo mesto je do današnjih dni prevzela na Krasu najbolj razširjena drevesna vrsta, to je črni gaber (Ostrya carpinifolia Scop.) skupaj s prav tako pogostim malim jesenom (.Fraxinus ornus L.). V podrasti srečamo brin (Juniperus communis L.), navadni ruj (Cotinus coggy-gria Scop.), enovratni glog (Crataegus monogyna Jacq.) ter nekaj drugih grmovnatih vrst. Travnato odejo tvori zvečine jesenska vilovina (Sesleria autumnalis Kern.). Zaradi stalne prisotnosti te trave in črnega gabra je dobila ta združba ime "Seslerio-Ostryetum carpinifoliae". Med ostalimi vrstami te združbe se pojavljajo ostrolistni beluš (Asparagus acutifolius L.), navadna /- flora melišč, 2- kraški gozd in podrast, 3- kraška gmajna, 4- medite-ransko-ilirske stene, 5- higrofilna in jezerska flora, 6- visoka kraška planota, 7- doline, 8- kraško brezno, 9- zdravilne rastline Mediteransko-ilirske stene Dolina Na stenah skalnega nabrežja srečamo zanimive vegetacijske združbe, katerih značilnost je, da vsebujejo številne vrste z dalmatinske in kvarnerske obale, ki imajo na našem območju skrajno severno mejo svoje razsežnosti. Značilnosti mediteranskega ambienta dajejo žajbelj (Salvia officinalis L.), Wulfenov mleček (Euphorbia Wulfen.il Hoppe ex Koch), terebint (Pistacia terebinthus L.), navadna mirta (Myrtus communis L.), črničevje (Quercus ilex L.) ozki smilaks (Smilax aspera L.) in divji brošč (Rubia Peregrina L.). Ker je to naravno združbo zelo težko reproducirati ali umetno ustvariti, so v vrtu zbrani le njeni najznačilnejši predstavniki. V globljih kraških dolinah je zanimiv pojav toplotna inverzija ali toplotni preobrat, zaradi katerega v njih zastaja hladen in vlažen zrak... Tudi v dolini vrta Carsianana lahko obiskovalec spozna ta zelo razširjeni kraški fenomen ali nenavadni pojav! Na pobočju doline, ki je obrnjena proti severu, rastejo številne vrste bukovega gozda, le da med njimi ni bukve. Iz tega sklepajo, da so v stoletjih spreminjajoče se klimatske ali podnebne razmere potisnile to drevo v notranjost ali v višine, kjer ima boljše pogoje za svoje potrebe, kar se temperature in vlage tiče. Bukev nadomešča beli gaber (Carpinus betulus L.), ki se ponavadi ne pojavlja na obzorju kraške planote, potonika (Paeonia officinalis L.), navadni kokoševec (Vincetoxicum hirundinaria Med.), dlakava relika (Chamaecytisus hirsutus (L.) Lk.) ter kozja detelja (Lembotropis nigricans (L.) Griseb.). Kraška gmajna Izginotje gozdov je nekatere kraške predele spremenilo v burji izpostavljeno kamnito gmajno, kjer le najmanj zahtevne rastline lahko prenašajo hudo poletno sušo in nekoliko poživljajo golo pokrajino. Kljub svoji degradaciji je ta ambient med najbolj reprezentativnimi na Krasu. Pomladno cvetenje kipi v razkošju barv zaradi nekaterih izredno lepih rastlinskih vrst. Na gmajni srečamo skalni in češljati glavinec (Centaurea rupestris L., C. cristata Bartl.), ilirsko peruniko (Iris illyrica Tomm.), Tommasi-nijev petoprstnik (Potentilla tommasiniana F.W.Schultz), tržaški svišč (Gentiana tergestina (Beck) Fritsch), mehkodlakavo jurjevino (Jurinea mollis Rchb.), Javorkin rdeči koren (Onosma Javorkae Simk.) ter druge. V travnati odeji prevladuje ostričnica, nizki šaš (Carex humilis Leys.), ki je skupaj s skalnim glavincem dal ime združbi kraškega pašnika: "Carici-Centaureetum rupestris". Zemljišče, na katerem je botanični vrt Carsiana, so izbrali zaradi njegovih naravnih značilnosti. Je že samo po sebi primerek kraškega okolja z obsežno vrtačo, z naravnimi brezni in s površinskimi kraškimi pojavi (griže in škrapljišča) ob robovih. V vrtači s svojevrstno mikroklimo, ki jo povzroča termična inverzija, rastejo tudi vrste, ki so značilne za ves gorski Kras. Botanični vrt Carsiana meri 5.000 kvadratnih metrov površine in prikazuje kar 600 rastlinskih vrst, izbranih z območja izliv Timave - Vipava -Vremščica - Slavnik - izliv Dragonje (po slovitem delu Carla Marchesettija (1850-1929) "Flora Trsta in njegove okolice (Flora di Trieste e de’ suoi din-torni) iz let 1986-1987. To je območje, ki meri 1.100 kvadratnih kilometrov površine in se ponaša s približno 1.600 rastlinskimi vrstami! V*'- ~ -a-H ft*r0 '-Wv ir := -/.'Si EdfaršlS ; |a&'~ / .K •111 kjer ne more kljubovati suši, najde pa zase ugodne pogoje v nekaterih dolinah. V podrasti bomo opazili številne evropske gorske vrste, med katerimi raste v Precejšnji množini navadni kopitnik (Asarum europaeum £••)■ Prisotnost obeh omenjenih vrst daje ime gozdnati združbi doline: "Asaro-Carpinetum betuli". V tej združbi, kakor je omenjeno Pri podrasti, uspevajo številne vrste, ki so praviloma vezane na prisotnost bukve, med njimi: pasji zob (Erythronium dens-canis L.), navadna vijolica (Viola mirabilis L.), Podlesna vetrnica (Anemone nemorosa L.), navadna Polžarka (Isopyrum thalic-troides L.), dvolistna morska čebulica (Scilla bifolia L.), votli petelinček (Corydalis Cava (L.) Schvveigg. & Koerte), kraška meteljka (Medicago carstiensis Jacq.). Deloma so bile te vrste že prisotne v naravnem okolju, druge pa, ki spadajo v združbo, so pozneje čimbolj izpopolnile vegetacijo doline. Sploh je mogoče trditi, da so doline kontinentalni ali celinski ambient, ki se vključuje v submediteransko podnebje planote. Visoke kraške planote Del južnega pobočja doline, ki je obrnjeno proti severu, je poraščen z nekaterimi značilnimi vrstami notranjega gorskega Krasa. Ta predel vrta je zahteval res posebno ureditev... Dovolj je, če pomislimo na toplo in suho poletno podnebje našega Krasa, pa takoj razumemo, da bi te rastlinske vrste kaj kmalu shirale, če bi ne bile našle primernih pogojev, kar se hladu in vlage tiče... Potem, ko so zemljo izkopali do spodaj ležeče skalnate podlage, so uredili vrsto med seboj povezanih jarkov in vdolbin ter jih prekrili s kamenjem, gruščem in zemljo. Izhlapevanje spodaj ohlaja zgornje plasti, zato imajo presajene rastline dobre vegetacijske pogoje in dobro uspevajo. Med drugimi manj znanimi rastlinskimi vrstami srečamo med obhodom dlakavi sleč (Rhododendron hirsutum L.), navadni slečnik (Rhodotha-mnus chamaecistus (L.) Rchb.), alpsko veleso (Drjas octopetala L.) ter nekatere zanimive ali endemične, udomačene vrste, med katerimi so: kranjska bunika (Scopolia carniolica Jacq.), kranjski jeglič (Primula carniolica Jacq.) ter rebrinčevolistna hladnikija (Hladnikia pastinacifolia Rchb.) Higrofilna in jezerska flora Ker je Kras zaradi propustnosti tal skoraj popolnoma brez površinskih voda, je bilo treba za prikaz higrofdnih ali vlage željnih in jezerskih rastlinskih vrst v botaničnem vrtu Carsiana urediti sistem bazenčkov. Vanje so postavili vodne rastline, katerih večji del je iz dveh kraških jezer pri nas - iz Doberdobskega jezera in iz Moščeniškega. Med takimi rastlinami so širokolistni rogoz (Typha latifolia L.), previsni šaš (Carex pendula Huds.), vodna perunika (Iris pseudoacorus L.), okroglolistna pijavčnica (Lysimachia nummularia L.), kobulasta vodoljuba (Butomus umbella-tus L.) in beli lokvanj (Nymphaea alba L.) Vpliv gozda na sprenminjanje krajine... Evgenij Azarov Predstaviti črni bor v celotnem spektru pomenov, ki jih ima ta drevesna vrsta v svoji geografski, ekološki, gospodarski, socialni, krajinski, prostorski in zgodovinski razsežnosti za Kras in Kraševce, je vse prej kot lahka naloga. Tako temeljitih in usodnih degradacijskih ali slabšalnih procesov na tako velikih površinah, kot jih predstavlja Kras, namreč pri nas še nikjer ni bilo. Celotno območje od morja do obronkov gora je bilo še v prejšnjem stoletju gola kamnita puščava. Če pa je bilo območje Krasa nekdaj res lesno surovinsko zaledje priobalnega pasu, kot trdi več avtorjev, ki so proučevali to območje, so morale pred tem tod prevladovati bistveno ugodnejše razmere za rast drevja in za uspevanje kmetijskih kultur... Evgenij Azarov, diplint gozdarstva -zaposlen na Gozdarskem inštitutu Slovenije v Ljubljani Vzroki za opustošenje gozdov na Krasu Po analizi redkih fragmentov ali ostankov ohranjenih gozdov sklepamo, da so na Krasu prevladovali hrastovi gozdovi vse do dobe kovin in gradišč (Poldini, 1972). Vse močnejša človekova prisotnost, posebej še njegova usmeritev v pašništvo (ovce, koze), ki je bilo zaradi omejenih kmetijskih tal nujno, je vodilo v postopno degradacijo, pustošenje gozda in kraških tal. Gozd, kolikor se je ša ohranil, se je iz prvotne srednjeevropske vegetacije postopno spreminjal v ilirsko-kraško vegetacijo s prevlado črnega gabra in malega jesena (Poldini, 1972). Dokazano je, da je bilo območje Krasa že zelo zgodaj poseljeno, vendar vse do 16. stoletja na njem ni bilo prekomernih sečenj ali devastacij, to je opustošenj (Prebevšek, 1991). Že J.V.Valvasor (1689) pa je pri opisovanju Krasa omenil "veliko pomanjkanje lesa". Tudi H.Guttemberga, gozdarskega svetnika v Trstu, je v 19. stoletju presunil "žalostni" videz pokrajine. "...Povsod kamnite površine brez vegetacije, iz katerih, podobno kot v puščavi, le tu in tam izstopajo male zelene oaze" (povzel Udovič, 1993) Pri širjenju pašnikov je bila primarna uporaba ognja, saj se je s tem površina očistila drevja in grmovja, pa tudi pognojila z mineralnimi gnojili.. Ogenj -namerni ali nenamerni - je v tej občutljivi krajini gotovo pripomogel k njeni degradaciji vsaj toliko, kot je k temu pripomoglo prekomerno izkoriščanje gozdov. Vse te procese je pospeševalo vse hujše pomanjkanje lesa za kurjavo, za kuhanje oglja, za nosilne stavbne pilote, za stavbni les in za les, namenjen gradnji trgovskih in vojnih ladij. Z izsuševanjem zemlje in z zakraše-vanjem (izpiranjem v globine, površinsko erozijo, erozijo zaradi vetra) se je degradacijski proces navsezadnje končal. In vse gostejša poselitev, vse večje število ovac in koz je privedlo do končnih razmer, v katerih naravi ni bilo mogoče nič več vzeti. Vzroki za zaščito gozdov in prvi poskusi ogozditve Ob prelomu stoletja (okrog leta 1900) pa se je pričel povratni proces, ki ga je kot pionir pričel prav črni bor. Z njim so dosegli izredne pogozdovalne uspehe in korenito spremenili dotedanji ekološki in gospodarski razvoj kraške pokrajine. Deželni vladarji so že zelo zgodaj Poskušali zaščititi gozdove pred uničenjem. Za Vojvodinjo Kranjsko, ki je nekdaj obsegala tudi velik del Primorske, je pomemben gozdni red iz leta 1771, ki je prvi vseboval - poleg Policijskih - tudi gozdnogojitvene ukrepe in smotrna navodila za gospodarjenje z gozdom in lesom (v slovenščini!). V 16. 'n 42. členu predpisuje obnovo goličav na Krasu. Vendar je bila do njegove sistematične in trajne ogozditve pot še dolga. Zanimivo je, da so bili že prvotni razlogi za ogozditev razgaljene pokrajine, "v kateri je gospodarila orkanska burja, suša in neznosna poletna pripeka", predvsem ekološko-socialni in manj lesnoproizvod-ui- Jože Apih v knjigi "Naš cesar", ki jo Je izdala Mohorjeva družba v Celovcu leta 1889, piše: "Gozd ima neizmeren vpliv na podnebje, na vreme in gospodarstvo po gorah, kakor po dolinah; kajti v gorah izvirajo potoki in reke in te so tem rednejše, čim več je gozdov". Ko so se pričele resne razprave med izobraženci in strokovnjaki v prizadetih občinah in v deželnih zborih (1865), so bila osnovna vprašanja o nujnosti pogozdovanja krasa naslednja: 1. Ali je kras sploh mogoče ogozditi? 2. Kako kras ogozditi? 3. Kakšen svet naj bi pogozdili? 4. Kako naj bi oblast pogozdovanje pospešila? Glede prvega vprašanja so bila tedanja mnenja soglasna: Kras je mogoče ogozditi, če "vse, kar zraste, v miru ostane, in da zrasla trava in odpadlo listje v pomnoženje na tleh segnije; ako se samoraščenemu lesu pridruži borovje..., ktero veliko pripomore zboljšanju tal,... čvrsto raste in obilo koristnega lesa donaša za kurjavo in brodovje... Odgojeni gozdi...bodo krojili burji silno moč in zavetje delali polju; solnce ne bo zemlje prehudo prepekalo in sušilo; na vlažni zemlji se bo več poljskega pridelka in krme dobivalo; hlad po gozdih bo oblake na se vlekel, da več dežja pade"(Apih, 1889). Glede drugega vprašanja je bilo dogovorjeno, da se mora "svet, namenjen za pogozdovanje, ograditi, paša v njem in vsaka druga raba prenehati, da se kolikor mogoče sam zaraste, in koder ni les gosto pognal, naj se pomaga s sadikami. Za zboljšanje in pomnoženje zemlje seje priporočal posebni črni bor, čegar les je posebne vrednosti za brodovje". Za ogozdovanje so določili v okolici tržaških pašnikov tretjino, za ostale Kraševce, "ki svoj živež vlečejo z njiv, travnikov in spašnikov", pa naj njihove soseske določijo del svojih skupnih pašnikov (gmajn), "kar mogoče po vrhu ležeče kamenje potrebijo, s suhim zidom ogradijo in v njem pasti prenehajo" (Anko, 1985). Pogozdovalna akcija 1881-1910 Leta 1880 je bila gozdnatost Postojnskega okraja, kamor so spadale sedanji občini Postojna in Ilirska Bistrica ter deli občin Sežana in Ajdovščina, 26 %, ekstenzivnih pašnikov in nerodovitnih zemljišč pa je bilo 29 % (Udovič, 1993). Delež kmečkega prebivalstva je bil v začetku prejšnjega stoletja 90 %, v začetku tega stoletja pa je bil še zmeraj 75 %. Živinoreja je bila eksis- tenčnega pomena za preživljanje tedanjega prenaseljenega Krasa (Gašperšič; Winkler, 1986). Po neštetih poskusih sadnje in setve avtohtonih drevesnih vrst listavcev, ki so vsi propadli, je Josip Koller leta 1859 prvič v praksi dokazal, da je naš kras možno ogozditi, saj mu je uspela ogozditev manjšega kompleksa kraškega zemljišča pri Bazovici nad Trstom s sad-njo črnega bora (Pinus nigra var. austria-ca Arnold). Sicer je imel Koller že nekatere izkušnje, ki si jih je pridobil na svojem prejšnjem službenem mestu v državnih gozdovih Cornerja pri Bujah (Udovič, 1993). Prve izvedbene načrte za ponovno ogozditev Istrskega (1842) in Tržaško-goriškega (1850) Krasa je sestavil daljnovidni tehnični in gozdarski veleum Josef Ressel, ko je bil leta 1821 premeščen v Trst. Njegova glavna naloga je sicer bila, kako preskrbeti dovolj potrebnega lesa za gradnjo avstrijskega trgovskega in vojnega ladjevja. Ob tem je pravilno ocenil, da problem krasa ni samo gozdnotehnični in gozdno-gospo-darski, temveč da je to še bolj socialnoekonomski problem kraških pokrajin. Zanimivo je, da je za predkulturo na golem kamenju priporočal brin (Sevnik, 1975). Zakon o pogozdovanju Krasa za deželo Kranjsko je bil sprejet leta 1885. Prva pogozdovanja po tem zakonu so bila opravljena leta 1889. In v naslednjih triindvajsetih letih je bilo ogozdenih 2.657,06 hektarjev golega sveta predvsem s črnim borom. Četrtina vseh posajenih sadik se je posušila zaradi poletnih suš - kljub temu, da so v sadilne jamice prinašali rodovitno zemljo. Vse posušene sadike so nadomestili z novimi, kar je prvotno število sadik skoraj podvojilo. Skupaj je bilo posajenih in podsajenih 45,710.727 sadik ali kakšnih dva milijona vsako leto. Sodelovalo je 56.835 ljudi, ki so delali 289.440 delovnih ur. Celotna ogozdovalna akcija je stala več kot milijon takratnih kron (Za primerjavo: en par moških čevljev je stal 6 kron!) ali 389 kron na en hektar (900.000 sedanjih naših SIT na en hektar!). Sadike so dobavljale takratne državne drevesnice po režijski ceni. Prevoz je opravila železnica brezplačno. Tudi sicer Odmor med pogozdovanjem nad Juršičem je država krila kar tri četrtine vseh stroškov pogozdovanja (Udovič, 1993). Pogozdovanje je uspešno napredovalo vse do prve svetovne vojne. Ponoven razmah je doživelo šele po drugi svetovni vojni (1947-1955), vendar je tedaj že močno napredovalo tudi naravno širjenje črnega bora iz starejših nasadov. Leta 1952 so tudi prvič uspeli s setvijo semena, s čimer se je uveljavil nov, cenejši način ogozdovanja Krasa. Težnje povojnega razvoja Krasa in njegove perspektive... Opuščanje kmetovanja, strukturne spremembe v zaposlovanju, koncentracija ljudi v večjih naselitvenih centrih in naravno širjenje bora ima v zadnjih desetletjih za posledico izredno naglo napredovanje gozda. Danes je polovica kraškega sveta že pod gozdno odejo, tretjino od tega zavzemajo sestoji črnega bora, dve tretjini pa zavzemajo listavci. Po vseh nakazovalcih sodeč se bo proces zaraščanja krasa še nadaljeval. In to vse hitreje! V perspektivi bo Kras verjetno ena izmed najbolj gozdnatih pokrajin v Sloveniji. Seveda bo tudi gospodarjenje s temi gozdovi vse manj donosno od gospodarjenja v drugih gozdovih. Nevarnost požarov bo stalna. Borove sestoje bodo nenehno ogrožali škodljivci in bolezni. Tudi burja bo nevarna predvsem nenegovanim sestojem. Kakor kaže dosedanji razvoj, bodo čiste borove sestoje, nastale s sadnjo ali z naravno nase-menitvijo, sčasoma po naravni poti nadomestili mešani gozdovi prevladujočih listavcev. Dolgoročnih sprememb v tako divje preoblikovani krajini ni mogoče v celoti predvideti. Vsekakor bo ta manj privlačna za oko, če se ne bo zanimanje družbe (s potrebno denarno podporo) pravočasno preusmerilo v načrtno oblikovanje krajine. Kmetovanje bo tako odrinjeno le še na najbolj kakovostne Površine. Usmerjeno bo bodisi na vinogradništvo, specializirano pridelovanje Poljščin, bodisi na ekstenzivno živinorejo, na posebno ponudbo (pršut, jagnetina, kozlički, ovčji in kozji sir, itn.), v bližini Potrošniških središč pa na pridelovanje Povrtnin in sadja. Najverjetneje bi kazalo perspektivo gospodarskega razvoja staviti na razvoj turizma in kmečkega turizma, s čemer bi (spet) uspešno oprli obmorsko turistično ponudbo na svoje naravno kraško zaledju, na njegove privlačne nadzemne in Podzemne danosti, na klenega kraškega človeka, ki že stoletja vztraja na tej Zemlji in bo na njej vztrajal tudi poslej. Na Krasu pa je in ostaja največji problem - čista voda. Z nadaljnjo ogozditvijo Se bo sedanji vodni režim vsekakor sprejemnik Že doslej je nekaj strokovnjakov ugotovilo, da se zaradi več gozda pršut nič več ne osuši prav (dr. Stritar). Drevje bo zaradi evapotranspiracije (izhlapevanja in izpuhtevanja) porabilo precejšen del padavin za lastne potrebe in manj se jih bo odtekalo v podtalnico. Seveda jih bo tudi manj izhlapelo, s čimer bodo vlažnostni ekstremi ali skrajnosti omiljeni. Čeprav je končna vodna bilanca takega procesa za sedaj še nejasna, bodo končne možnosti za večje izkoriščanje sicer izdatnih podzemnih vodnih tokov še bolj omejene, saj je voda zaradi večjih prepustnosti kraških tal že sedaj dodobra onesnažena. V gozdovih je zrak čist. Gozd je naravni zračni filter, ki zrak pravilno vlaži, iglavci pa ga še dodatno plemenitijo z eteričnimi olji ter s tem omogočajo sproščeno dihanje. Razmišljanje o življenjski povezanosti gozdov s Krasom, z njegovo preteklostjo in z njegovim prihodnjim razvojem, z usodo vseh dosedanjih rodov in s prihodnjim obstojem slovenskega človeka v pokrajini končujem z izrazi optimizma o njeni prihodnosti. Ta prevladuje tudi med Kraševci, ki bodo gotovo znali ohraniti identiteto ali istovetnost svojega Krasa, na njem živeti in preživeti, izkoristiti možnosti, ki jih ta pokrajina ponuja, in ji pomagati k njenemu gospodarskemu in kulturnemu napredku! LITERATURA Anko,B..1985: Kresničke iz gozdarske zgodovine, Iz zborne seje avstrijskega gozdnega društva 6.sept. t.l. v Trstu. Umni gospodar, 15.10.1 865, GV, XLIII, 5, 217 Gašperšič,?.;Winkler,I„ 1986: Ponovna ozelenitev slovenskega krasa, GV, XLIV, 5,169-183 Poldini.L.,1972: Gozdovi na Krasu včeraj, danes in jutri, GV, XXX, 9-10, 267-273 Sevnik,F.,1957: Ressel kot gozdar, GV, XV, 10, 296-311 Udovič,M.,1993: Poskus ovrednotenja stroškov ogozditve Krasa na Kranjskem v obdobju 1886-1911, GV 51, 1, 18-26 Prebevšek,W.,1991: Gozdarski zakoni v tržaški mestni državi v letih od 1150 do 1550, GV, XLIX, 4, 207-211 Dolgoročnih sprememb v tako divje preoblikovani krajini ni mogoče v celoti predvideti. Vsekakor bo ta manj privlačna za oko, če se ne bo zanimanje družbe (s potrebno denarno podporo) pravočasno preusmerilo v načrtno oblikovanje krajine. Kmetovanje bo tako odrinjeno le še na najbolj kakovostne površine. Usmerjeno bo bodisi na vinogradništvo, specializirano pridelovanje poljščin, bodisi na ekstenzivno Živinorejo, na posebno ponudbo (pršut, jagnetina, kozlički, ovčji in kozji sir, itn.), v bližini potrošniških središč pa na pridelovanje povrtnin in sadja. Najverjetneje bi kazalo perspektivo gospodarskega razvoja staviti na razvoj turizma in kmečkega turizma, s čemer bi (spet) uspešno oprli obmorsko turistično ponudbo na svoje naravno kraško zaledje, na njegove privlačne nadzemne in podzemne danosti, na klenega kraškega človeka, ki že stoletja vztraja na tej zemlji in bo na njej vztrajal tudi poslej. KAMNINE NA KRASU Nekaj geoloških zanimivosti Trstelja GORA KI SE JE DVIGNILA IZ MORJA Dr. Rajko Pavlovec Priljubljena izletniška točka z imenitnim razgledom, 643 metrov visoki Trstelj na severnem obrobju Tržaško-komenskega Krasa, skriva vrsto geoloških zanimivosti. V kamninah je zapisana njegova zgodovina od časov, ko je na Krasu valovilo morje in so v njem živeli različni organizmi, do močnih gorotvornih premikanj, med katerim se je to ozemlje dvignilo iz morja. Trstelj gradijo kamnine, ki so nastajale v mezozoiku ali srednjem zemeljskem veku in v kenozoiku ali novem zemeljskem veku. In da se boste lažje znašli v nadaljevanju tega sestavka o geoloških zanimivostih Trstelja, si poglejte imena časovnih obdobij in njihovo približno trajanje v milijonih let. Obdobja, iz katerih so kamnine na Trstelju, so v preglednici označena z *. Naj starejše kamnine na Trstelju so kredne starosti. Takrat je bilo na tem ozemlju plitvo morje, v katerem so živele številne školjke iz skupine rudistov. Imele so kravjim rogovom podobne lupine, katerih prečne ali podolžne prereze zelo lahko najdemo na severnih pobočjih in okrog vrha. Plitvo morje je bilo tudi v naslednji, paleocenski in eocenski dobi. Deloma v lagunah, deloma zelo blizu obale so živele alge in druge morske rastline; veliko je bilo praži vali. Njihovi skeleti so se pogosto ohranili v sivih do temnosivih apnencih. Največkrat so zelo majhni, da jih dobro vidimo šele z lupo ali pod mikroskopom. Najmanj v eocenski dobi, najbrž pa že tudi prej, so začele delovati gorotvorne sile. Nekateri deli plitvega morja so se poglobili, drugod je prišlo do dviganja ozemlja. V globljih delih morja se je kopičil material, iz katerega so nastale flišne kamnine. To so največkrat hitro menjavajoče se plasti laporjev in peščenjakov. Včasih se je nakopičilo vmes več laporja, ki mu pravimo opoka. Hitro menjavajoče se laporne in peščenjakove plasti imenujejo geologi sovdan. Ta izraz poznajo tudi domačini v raznih delih Primorske. Flišne kamnine namreč gradijo večji del Vipavske doline in segajo tudi daleč v pobočja Trstelja. kvartar holocen (geološka sedanjost)* 0,01 milj.let pleistocen 1,8 milj.let KENOZOIK terciar pliocen* miocen oligocen eocen* paleocen* 65 milj.let kreda* MEZOZOIK jura trias 230 milj.let * Iz teh obdobij so kamenine na Trstelju Flišne kamnine so zadnje morske usedline na Trstelju in v njegovi širši okolici. Potem so gorotvorne sile to ozemlje močno dvignile in morje se je umaknilo. Ob dviganju so nastali prelomi, gube, premiki večjih blokov in podobno. Takrat se je velik blok zapeljal nekje od idrijske strani proti Vipavski dolini. Temu Pojavu pravimo nariv. Tako je celoten Čaven narinjen na flišne kamnine Vipavske doline. Morje se na ozemlje okrog Trstelja ni več vrnilo. Delovale pa so sile, ki so v geološki preteklosti preoblikovale in še danes preoblikujejo Zemljino površje. Reke so zarezovale svoje doline, površine so razjedali kraški pojavi, strma pobočja so se krušila in pod njimi se je nabiral grušč... Vse to dobimo tudi na Trstelju in njegovih Pobočjih! Nekaj takih geoloških zani-ttttvosti ali zanimivosti o zemeljski skorji in njenem nastanku s Trstelja prikazujejo tudi objavljene slike! Zgoraj levo: V apnenčevih skalah malo pod vrhom Trstelja je polno ostankov školjk rudistov. Zgoraj v sredini: Na severnih pobočjih Trstelja so eocenski alveolinsko-numulitski apnenci. Ime so dobili po ostankih praživali iz skupine foraminijer (luknjičark) alveolin in numulitov. Na sliki je posnetek pod mikroskopom. Večina fosilnih ali okamenelih ostankov pripada numulitom, veliko skeletov pa so morski valovi zdrobili. Največji numulit je dolg približno 6 milimetrov. Zgoraj desno: Menjavajoče se plasti laporjev in peščenjakov imenujemo fliš, z domačo besedo sovdan. Slika je posneta na poti iz Prvačine na Trstelj. Desno: Čudne vzbokline v flišitih peščenjakih so odlitki sledov, ki so jih naredili morski tokovi. V sovdanu dobimo pogosto tudi sledove plazenja različnih organizmov. Spodaj: Gorotvorne sile so mnoge plasti nagubale, tako tudi sovdan ob cesti iz Prvačine na Trstelj. on m KAMNITA DEDIŠČINA MOJEGA KRAJA rSS Zlato Priznanje RAZISKOVALCEM KAMNITE DEDIŠČINE Pod naslovom "Kamnita dediščina mojega kraja" smo v 3. številki revije Kras na 42. in 43. strani predstavili vsebino in soavtorje raziskovalne naloge učencev osnovne šole Antona Šibelja-Stjenka iz Komna, razloge za njen izbor in uvodno besedo. Lotili so se evidentiranja, popisovanja, fotografiranja in opisovanja kamnite dediščine svojih krajev in se z njo prijavili v skupini mladih geologov na natečaj Zveze prijateljev mladine. Ob spodbujanju ravnateljice šole Nade Lozej in svetovanju mentorice Zdenke Jerant-Ličen so pripravili 170 strani obsežno pisno in slikovno gradivo, ki so ga strokovnjaki zelo ugodno ocenili. Osnovni šoli Komen so 27. junija letos na 2. geološkem taboru na Javorniškem Rovtu za raziskovalno nalogo podelili najvišje možno - zlato priznanje komisije za delo geoloških krožkov Zveze prijateljev mladine Slovenije. Mentorici Zdenki Jerant-Ličen pa so za delo z mladimi geologi pri njihovi raziskovalni nalogi podelili priznanje te komisije. V tem nadaljevanju predstavljamo kratko poročilo "O mojstrih, ki so oblikovali kamen", izbor fotografij tipične kraške kamnite dediščine s komentarjem "Kamen, samo kamen, kamen..." ter poglavje "Vodnjaki". Za lažje razumevanje besedila bralcem, ki niso s Krasa, pa objavljamo še enkrat slovarček uporabljenih narečnih izrazov... Seveda nismo mogli objaviti vseh v nalogi predloženih fotografij. Izbrali smo le najbolj tipične in zgovorne! O MOJSTRIH, KI SO OBLIKOVALI KAMEN Kamna je bilo na Krasu več kot dovolj že od nekdaj... Znano je, da je skoraj vsaka vas nekoč imela svoj kamnolom in svoje kamnoseke. Res je, da je še dandanes najbolj poznan nabrežinski kamnolom z nabrežinskimi kamnoseki, a ta kamen so začeli vgrajevati v svoje hiše dokaj pozno. Zakaj bi pred dvesto, tristo leti domačini hodili ponj daleč, ko pa so ga imeli pri roki!? Kamnolomi so bili na Krasu torej pogosti. Najbližji je bil v Gabrovici, najbolj znani kamnoseki v teh krajih pa so bilo doma v Volčjem Gradu. Iz kamna so izklesali najboljši kanmnoseki vse mogoče - žlebove, stopnice, balkonske nosilce, okenske okvire in kamnite vhode pa nosilne in podporne stebre za ostrešja, varovalne ali odbojne vogelne kamne in najrazličnejšo posodo, da nadzemeljskih delov vodnjakov posebej ne omenjamo. In vhode ter različne druge klesane predmete so začeli tudi krasiti. Najprej bogatejšim furmanskim gostilnam, pozneje seveda tudi sebi! Zato prav v Volčjem Gradu naj- demo številne zelo lepe primerke kamnoseških mojstrov. Iz 18., predvsem pa iz 19. stoletja je tudi večina vseh kamnitih hiš in predmetov okrog njih. Takrat so krasili svoja bivališča s kamnom že tudi širši, manj premožni sloji. Najbolj poznan kamnosek v takratnem času je bil doma SLOVARČEK borjač - dvorišče gank - balkon hram - klet kamin - dimnik kantina - klet kalona/kolona - portal; kamnit vhod, zgoraj obokan ali raven; vedno le kot vhod na dvorišče pred hišo, ne pa kot vhod v samo hišo. parton/porton -1) v nekaterih vaseh vhod na dvorišče (borjač), le da je zgrajen iz dveh stebrov in zaprt z železno ograjo; 2) v nekaterih vaseh lesena vrata v zaprti kaloni/koloni. Pilj - sakralno ali ruralno vaško znamenje (drugod po Sloveniji: pil) •or - žleb škure - polkna špiljete - klesani kamni, ki tvorijo okenski okvir Štirna - vodnjak Prav iz Volčjega Grada. To je Frančišek Štolfa. Poleg Stolfovih so bili znani tudi kamnoseki Jurca. Vse to navajamo zato, ker za večino evidentirane, popisane, ‘M m Vaški ali komunski vodnjak v Volčjem Gradu fotografirane in opisane kamnite dediščine nismo dobili imen oblikovalcev in krajev, od koder naj bi kamniti spomeniki prišli. Zvečine pa so delo domačih, ljudskih oblikovalcev! Kamnoseška tradicija je do današnjih dni v glavnem zamrla. Sedaj kleše na našem območju edini kamnosek Alojz Tragin v Brju pri Komnu. KAMEN, SAMO KAMEN, KAMEN... To poglavje mladih raziskovalcev iz komenske osnovne šole sestoji iz pesniških verzov, knjižnih navedkov, pregovorov in komentarjev k obilici priloženih fotografij in risb... Za označbo Krasa kot pokrajine ostrega kamenja so si izposodili Gradnikov verz; Če bi odnašal jih dan in noč, in tisočkrat sto let in oberoč, ne bi odnesli jih milijoni ramen. V kamniti hiši V' Gorjanskem je upodobljen fantiček. Domačini trdijo, da je star najmanj tristo let! In v poduk: Ker je bil fantiček nag in je kazal lulčka, seje nona Bistrova lepega dne razjezila in mu ga s kladivom odbila..! In še misel iz knjige Prgišče Krasa: Čemu obup? Še črv prezira skalo, še stebelce jo razkroji pomalo, še skoraj brez prsti duše jo trave. In potem nizajo svoje ugotovitve: Tod so se ljudje srečevali s kamnom že od prazgodovine dalje (ostanki gradišč, Debela griža...)... Kras pa je ostajal kamnita pokrajina in skopo meril plačilo žuljavim dlanem. Zato so tukajšnji prebivalci upoštevali pregovor: "Če sovražnika ne moreš premagati, mu postani prijatelj!". In s kamnom so začeli živeti... V senci so pri kamniti mizi jedli, pili ali pa počivali...; ...gledali skozi kamnita okna in se za njimi skrivali, kadar je zunaj brila burja...; ...si na vhode na svoja dvorišča in v kamnita domovanja postavljali kamnite portale - portone in kolone...; ...se pod težo vsakdanjih skrbi, kako na pustem krasu preživeti družino, vzpenjali po kamnitih stopnicah. ...So se pa Kraševci tudi jezili, smejali in ljubili..., ...vozili z vozovi na njive, k ohceti, na pokopališče..., ...se zahvaljevali in molili k materi božji..., ...molili in umirali..., ...kljubovali, se rojevali in spet in spet delali! VODNJAKI Na Krasu je bilo obilo kamenja že od nekdaj; in od nekdaj je tudi primanjkovalo vode. Do 18. stoletja so ljudje hodili po vodo k vaškim vodnjakom. Ti so bili sredi vasi, na trgu ali ob cerkvi. Tam so se žene lahko malo pomenile, predno so odnesle domov to bogastvo skopega sveta. Konec 18. in v začetku 19. stoletja so si predvsem bogatejši prebivalci že postavljali lastne vodnjake. Najlepše so si privoščili lastniki furmanskih gostiln (tak je v Gorjanskem) in najbolj premožni. To niso bili navadni vodnjaki, ampak so bili vodnjaki z "dodatki", z reliefnimi upodobitvami svetopisemskih dogodkov. KAMNITA DEDIŠČINA MOJEGA KRAJA PP Zgoraj levo: Vaški ali komunski vodnjak v Volčjem Gradu iz leta 1630, ki je bil dodelan pozneje, v 19. stoletju... Kamnita skledica, v katero se je deževnica stekala s strehe in odtekala v vodnjak, je podobna školjki. Zgoraj desno: Vaški vodnjak v Brju pri Komnu, izdelan 20. maja 1827. Last vseh vaščanov. Krasi ga imenitna svetopisemska podoba z Jezusom in Samaritankama, ki mu dajeta piti... Občudovanja vreden dokaz ustvarjalnosti naših prednikov! Spodaj levo: Zasebni vodnjak iz leta 1866 v Gabrovici pri hišni št.17. Na kamnitem zgodnjem delu je medaljon iz svetlega kamna z upodobljenim Janezom Krstnikom, ki ob Jordanu krščuje Kristusa... Vodnjak je trebušaste oblike in je nekoliko dvignjen. Spodaj desno: Vodnjak pri Štrancarjevih v Komnu št.53 iz leta 1876 še vedno služi svojemu namenu. Vodo dvigujejo iz njega z vrtenjem ročice in lesenega valja. Nanj se navija vrv, na koncu katere je pripeto vedro... Sedanji lastnik Zvonko Gec vodnjak in njegovo okolico - dvorišče obnavlja! Naj lepši vodnjaki so iz 19. stoletja. To so tisti, ki so trebušaste oblike. Je pa tudi veliko navadnih okroglih vodnjakov in vodnjakov kvadrataste oblike. Ti so mlajšega datuma. Okrog vodnjakov so bile tudi stopnice ali vsaj širši kamniti robovi. V zadnjem času pa so stopnice marsikje pokrili, razdrli, zato se tak kamniti del vodnjaka začenja tik nad zemljo. Vaške vodnjake so uporabljali, dokler vasi pred nekaj leti niso dobile vodovoda. Zato večina vodnjakov sedaj sameva. Le nekateri njihovi lastniki jih še vzdržujejo in vodo iz njih poleti uporabljajo za zalivanje vrtov. Zelo redki pa so, ki jo še uportabljajo za pitje. Še vedno pa so, posebno nekateri vodnjaki, zelo lepi in ostajajo neme priče nekdanje- ga človekovega boja za preživetje in drugačnih časov... KNJIGA Počastitev petdesete obletnice pesnika Toneta Kuntnerja Prizadevanja Kosovelove knjižnice KLJUB POMANJKANJU DENARJA OSTATI ZA OBISKOVALCE ZANIMIVI Lučka Čehovin V začetku februarja je knjižnica počastila petdesetletnico pesnika in gledališkega igralca Toneta Kuntnerja in posebej opozorila na njegovo jubilejno knjigo z izborom poezije "Moje bregače". Ker je knjigo opremil znani slovenski slikar Rudi Španzel, je literarni večer pospremila razstava njegovih faksimiliranih listov iz knjige, ki jo je v oštevilčenih izvodih izdala Mladinska knjiga. Kuntner je sam predstavil slikarja kot svojega prijatelja, ki imata kot umetnika tudi mnogo skupnega. Povedal je, kako sta s Španzlom obiskala Kuntnerjev rojstni kraj Slovenske gorice, predno se je slikar lotil knjižne opreme, in kako sta oba tenkočutno doživljala pokrajino, ki je za vselej zaznamovala pesnika in o čemer govorijo tudi njegove številne pesmi. Pesnik je tudi na svojevrsten način predstavil Spanzlovo likovno ustvarjanje; v jeziku, kije bil ljudem gotovo bolj razumljiv, kot je razumljiv jezik marsikaterega umetnostnega zgodovinarja. Posebej je opozoril na razkošno ročno tiskano faksimilirano izdajo "Moje bregače", hkrati pa med glasbeno spremljavo obračal njene liste in bral izbor pesmi. V sproščenem pogovoru je pesnik povedal tudi vrsto zanimivih stvari iz svojega bogatega kulturnega življenja, tako literarnega kot igralskega, pa tudi sicer... Med drugim, da se ima za srečnega človeka in da svoje delo opravlja z ljubeznijo. Kosovelova knjižnica v Sežani je pripravila v prvi polovici tega leta vrsto zanimivih srečanj s pesniki in pisatelji, ki jih je obogatila s priložnostnimi razstavami in glasbenimi nastopi. Počastila je petdesetletnico pesnika Toneta Kuntnerja, pripravila večer s pesnikom, prevajalcem in dolgoletnim urednikom mladinskih knjižnih izdaj Ivanom Minattijem, predstavila tržaške književnike in revijo "Pretoki”, v svoji knjižnici v Hrpeljah pripravila večer s pisateljem Marjanom Tomšičem, postavila razstavo knjig pisateljice Branke Jurca ob njeni osemdesetletnici in pripravila srečanje s tržaškim pisateljem Alojzom Rebulo ob njegovi sedemdesetletnici. Kljub velikemu pomanjkanju denarja si knjižnica prizadeva ostati za obiskovalce zanimiva... Večer s sedemdesetletnikom Ivanom Minattijem V začetku marca je knjižnica povabila med svoje bralce priljubljenega pesnika, prevajalca in dolgoletnega urednika mladinskih knjižnih izdaj Ivana Minattija, ki je 22. marca letos praznoval svojo sedemdesetletnico. Pospremila pa je večer z otvoritvijo razstave slikarja Bojana Klančarja iz Cerknice, saj bi bolj ustreznega likovnega ustvarjalca k Minattijevi poeziji le težko našli. Minatti je svojevrsten pesnik, ki ga bralci dobro poznajo predvsem po njegovi priljubljeni pesmi "Nekoga moraš imeti rad", pa tudi sicer si je s svojo poezijo pridobil ugled in priljubljenost, dasi-ravno je po značaju bolj samotar in se izogiblje literarnim večerom in sploh prireditvam. Tudi na povabilo v Sežano je prišel le pod pogojem, da mu ne bo treba nič govoriti. Fi*i s a »» J*Sst Srečanje s pisateljem Marjanom Tomšičem Na lastno željo je Minattijev literarno in uredniško delo lepo predstavil prof. Janez Mušič. Ta je med drugim dejal, da slavljenčeva poezija nikoli ni bila bombastična, nikoli pisana za množice, vendar je tako globoka in prepričljiva, da si je z njo pridobil nešteto prijateljev. Njegova pesem je namreč vselej razumljiva, topla in človeška ter tesno povezana z naravo, katere del je tudi človek sam. Razstavljene Klančarjeve jedkanice s motivi trav in bilk so bile ob branju pesmi Aleksija Pregarca, kakor da jih je ta cerkniški umetnik upodobil prav za to priložnost. Prve dni aprila so bili gostje knjižnice tržaški književniki, ki so v nekem pogledu že kar nekakšni njeni zunanji sodelavci. Tokratni povod za srečanje z Marijem Čukom. Borisom Pangercem in Acijem Mermoljo so dali pesniški zbirki "Sledovi Peska" in "Bližanja" ter revija "Pretoki", ki je začela izhajati v začetku tega leta v Gorici in ua katero smo želeli obiskovalce knjižnice še posebej opozoriti. Knjižni zbirki Marija Čuka Sledovi peska in Borisa Pangerca Bližanja je Poglobljeno predstavil Miran Košuta, ki ni pozabil poudariti tudi dolgoletnega sodelovanja Kosovelove knjižnice z zamejskimi književniki. Aci Mermolja pa je kot glavni urednik revije Pretoki orisal Obiskovalci vrečera so obžalovali, ker si niso mogli kupiti nobene Minattijeve knjige, saj so starejše že vse razprodane, jubilejna pa še ni bila natisnjena. Minattijev večer, ki je v knjižnico privabil veliko ljudi tudi iz oddaljenejših krajev, s Tržaškega in okolice, je pospremila ubrana glasba ansambla kljunastih flavt Glasbene šole Kranj. Večer je sklenil z nekaj lepimi mislimi pesnik Minatti sam. V sproščenem vzdušju je kar pozabil na predhodni dogovor in obiskovalcem tudi zaupal, kako, kdaj in zakaj ustvarja, pa tudi svojih zanimivih pogledov na življenje ni zamolčal. njen koncept in razloge, ki so narekovali, da je brez kakršnih koli sredstev prišlo med slovenskimi intelektualci do odločitve za njeno izdajanje, kar je nedvomno pogumno, veliko in tudi potrebno dejanje. Še zlasti ob dejstvu, da zaradi ukinitve ne deluje več založba Tržaškega tiska...In prav bi bilo, da bi ta literarna revija dobila podporo - tudi finančno - v matični domovini! Ob literarnem srečanju smo v knjižnici pripravili še razstavo likovnih del tržaškega slikarja Borisa Zuljana, ki je vrsto let delal kot šolski pedagog, poznan pa je tudi kot dober opremljevalec knjig in revij, med njimi tudi revije Pretoki. Njegovi motivi se navezujejo na kras. V sodelovanju s kulturnim klubom Istra je knjižnica za svoje bralce v Hrpeljah pripravila zanimiv kulturni večer v tamkajšnji knjižnici s pisateljem Marjanom Tomšičem. Srečanje je bilo osredotočeno na predstavitev njegove zadnje knjige "Zrno od frmentona". Sodi med najboljša literarna dela, ki jih je Tomšič posvetil Istri in tamkajšnjim Šavrinkam. Knjigo je predstavila dobra poznavalka Tomšičevih del prof. Jasna Čebron, ki je opozorila na vse posebnosti in vrednote njegove literature. Seveda se je zaustavila predvsem pri zadnji njegovi knjigi in njeni glavni osebi - ženi Toni, ki je ostala ob vseh življenjskih težavah, krivicah in bedi pokončna, poštena, pa tudi svojevrstnega načina življenja vsemu navkljub ni spremenila. Ob vsem, kar je morala doživljati in prestajati, se je le krepila. In vedno močnejša se je vračala po svojih ustaljenih poteh. Večera so se udeležili tudi predstavniki kluba in vsak je dodal še kakšno zanimivo življenjsko drobtinico, ki je sodila k večeru. V knjižnici smo poskrbeli tudi za ustrezno likovno razstavo in tokrat povabili slikarko samorastnico Greto Pečnik iz Pirana. Z glasbo so večer pospremili Istrski muzikanti, kar je bilo gotovo nekaj posebnega. Ne le zaradi svojevrstne glasbe, ki so jo predstavili, ampak tudi zaradi posebnih ljudskih glasbil. Predstavitev tržaških književnikov in revije "Pretoki" KNJIGA Razstava v počastitev osemdesetletnice pisateljice Branke Jurca Da je bil april resnično poln dogajanja v sežanski knjižnici, dokazuje še v maj podaljšana razstava v mladinskem oddelku, namenjena osemdesetletnici pisateljice Branke Jurca, rojene v Koprivi na Krasu. S svojim bogatim literarnim ustvarjanjem - napisala je več kot osemdeset knjig - se je zapisala globoko v srca mladih bralcev, saj bi težko našli med mladimi koga, ki ne bi poznal in vedel, kdo je napisal knjige, kot so: Ko zorijo jagode, Žrebiček brez potnega lista, Anča Pomaranča, itn... V knjižnici je nastala kar prostorska težava, ko smo vse knjige zbrali in jih razstavili. V zadregi smo bili tudi, ko se je bilo treba odločiti za spremljajočo likovno razsta- vo, saj smo vse tiste ilustratorke, ki so opremljale njene knjige, v knjižnici že večkrat predstavili. Mislim na primer na Lidijo Osterc in Marjanco Jemec-Božič... Pa smo se odločili za štirideset let mlajšega slikarja Danijela Demšarja. In izkazalo se je, daje bila odločitev posrečena, saj je njegova razstava ilustracij, sicer razumljivo povsem stilno drugačna od omenjenih ilustratork, barvno pravo razkošje in fantazijsko bogastvo, ki so se mu čudili ne samo mlajši obiskovalci razstave ampak tudi starejši. Ker je maj mesec šolskih ekskurzij, smo razstavo podaljšali do 15. maja, da so si jo lahko ogledali tudi šolarji iz drugih krajev, ki so prihajali v Sežano. Predstavitev Rebulove najnovejše knjige "Kačja roža" Konec maja je knjižnica sklenila svoj polletni prireditveni program s srečanjem s tržaškim pisateljem Alojzom Rebulo. Namenjeno je bilo počastitvi njegove sedemdesetletnice in predstavitvi jubilejne knjige "Kačja roža". Tudi ob tej priložnosti je z razstavo knjig knjižnica svoje bralce opozorila na obsežno literarno delo tega tržaškega pisatelja, ki prispeva dragocen delež k slovenski literaturi. O Rebulovem delu je govoril Miran Košuta, ki je tudi predstavil njegovo najnovejšo knjigo ter opozoril, da je za nas še posebno zanimiva, ker pisatelj opisuje predvojne razmere na Primorskem in fašistično zatiranje Slovencev. V knjigi pa je mogoče prepoznati tudi Kosovelovo družino. Odlomek iz knjige Kačja roža je interpretiral gledališki igralec Anton Petje, za glasbeno spremljavo pa je poskrbel Marko Feri z Opčin. Litararno srečanje je pospremila razstava oblikovalca Jurija Kocbeka, ki je dal na ogled izbor svojih knjižnih oprem in nekaj mojstrskih fotografij. Med obiskovalci so vzbudile veliko pozornosti. ff.i ‘WA, Sl Razglednica s Kosovelovo pesmijo "Destrukcije" Na koncu naj dodam, da je knjižnica ob letošnji 90. obletnici rojstva Srečka Kosovela izdala razglednico z njegovo še vedno aktualno pesmijo "Destrukcije". Oblikovali jo je skupina Novi kolektivizem. Izšla je v štirih jezikih - v slovenskem, italijanskem, angleškem in nemškem. Ob tej priložnosti se knjižnica zahvaljuje podjetjem in ustanovam, ki so omogočile njen natis! To so: Casino Portorož, Kraški zidar, HTG - hotelsko, tur- istično in gostinsko podjetje ter Mitol iz Sežane, krajevna skupnost Sežana in skupščina občine Sežana ter Krasopre-ma iz Dutovelj. V juliju in avgustu v Kosovelovi knjižnici v Sežani ni prireditev, pač pa je skrb njenega kolektiva usmerjena v adaptacijo skladiščnih prostorov, kjer se pod veliko težo revij in časopisov šibijo tla in se vsak dan bojimo, da ne bi počila kakšna preperela greda! - M 1 I Pokrajinski arhiv deluje tudi za Maruša Zagradnik E IŠČETE Podatke, Resnico • •• Arhivska dejavnost je javnosti dokaj nepoznana, čeprav hranimo arhivi gradivo neprecenljive vrednosti; gradivo, ki priča o preteklosti naroda in kraja, o narodovi identiteti. Pisni viri, ki jih Arhivi sistematično zbiramo, urejamo, popisujemo in dajemo v uporabo vsem zainteresiranim, so temeljni vir za raziskave političnih, kulturnih, gospodarskih dogajanj v preteklosti. V zadnjem času se poglabljajo vanje strokovnjaki, ki raziskujejo vsakdanje življenje vseh slojev prebivalstva preteklih in polpreteklih dni; podatke iščejo v njih etnologi, umetnostni zgodovinarji, arheologi. In še bi lahko našteli nekaj znanstvenih panog, ki pri svojih študijah ne morejo zaobiti Arhivov. Pokrajinski arhiv Koper deluje za območje šestih občin - Sežana, Postojna, Ilirska Bistrica ter Koper, Izola in Piran. Za to območje hrani arhiv 2200 tekočih metrov gradiva različnih ustvarjalcev s področja uprave, pravosodja, gospodarstva, bančništva, kulture in prosvete, nadalje gradivo družbenopolitičnih organizacij ter socialnih in zdravstvenih ustanov. Glavnina gradiva je iz obdobja po drugi svetovni vojni, manj in slabše je ohranjeno gradivo, ki je nastalo med obema vojnama, medtem ko je gradivo 19.stoletja le fragmentarno ohranjeno. Izjema je občina Piran, za katero hranimo v Sloveniji naj starejše dokaj popolno ohranjeno gradivo (od 1173.leta dalje). Zaradi prostorske utesnjenosti je prevzem gradiva dolga leta zaostajal za željami, potrebami in zakonskimi določili, ki predpisujejo roke za prevzeme arhivskega gradiva v arhiv. V zadnjem času, ko je arhiv dobil prostore v bivšem samostanu sv.Klare v Kopru, smo pospešili prevzemanje, vendar nam še vedno ostaja težak dolg do prevzema zelo pomembnih upravnih fondov zlasti v občini Sežana in Ilirska Bistrica. To gradivo, ki priča o slovenski državnosti, je toliko pomembnejše, ker je po drugi svetovni vojni to območje doživljalo specifičen družbenopolitičen razvoj in je bilo priključeno k matični republiki Sloveniji šele septembra 1947, obalni del pa oktobra 1954. Tudi te zakasnitve so eden izmed razlogov, da se raziskave sicer priznanih strokovnjakov skoraj praviloma izognejo obravnavi tega območja za obdobje po drugi svetovni vojni pa do priključitve. Drugi, zelo pomemben razlog pa je, da je gradivo Vojaške uprave Jugoslovanske armade, pod upravo katere je bilo to območje v omenjenem času, v Beogradu na Vojnozgodovinskem inštitutu in nam ga v preteklosti ni uspelo pridobiti kljub silnim prizadevanjem. Danes je ta fond poleg drugega za Slovenijo pomembnega arhivskega gradiva predmet pogajanj v okviru delitve premoženja nekdanje Jugoslavije. Arhivski delavci ugotavljamo, da je zanimanje strokovne in širše javnosti za arhive nerazumljivo majhno, zlasti ker smo v zadnjem času, natančneje po osamosvojitvi Slovenije in uveljavitvi demokracije, vse pogosteje priča tendencioznim pisanjem in javnim nastopom "za" ali "proti" v zvezi z nekaterimi polpreteklimi dogajanjem, zahtevam italijanskih iridentistov po ozemlju, ki je med svetovnima vojnama pripadalo Italiji, s "poučevanjem" javnosti, kje in zakaj bi morala potekati meja med Slovenijo in sosednjo Hrvatsko... In še bi lahko naštevali! Le redki pa se obrnejo na arhive, da bi v gradivu poiskali objektivno resnico. Tako delo je pač zamudno, natančno in dolgotrajno, pa morda zanj zmanjka potrpljenja in časa. Morda pa smo malo krivi tudi Arhivi, ki se premalo predstavljamo v javnosti. Morda tudi premalo obveščamo, da je v arhivu odprta čitalnica vsak dan od 8. do 14. ure in da lahko v njej dobijo obiskovalci zaželeno gradivo. Poleg kultumo-zgodovinskega poslanstva velja omeniti tudi za občane zelo pomembno upravno delovanje arhiva - to je izdajo potrdil na osnovi dokumentov Pokrajinski arhiv Koper deluje vsak dan med 8. in 14. uro na Goriški 6 v Kopru Adaptacijska dela potekajo sedaj na zahodnem traktu in bodo v letošnjem letu končana, v naslednjih letih pa je v načrtu obnova južnega in vzhodnega trakta. Vsi pritlični prostori bodo namenjeni skladiščenju arhivskega gradiva, v nadstropju pa bodo čitalnica, knjižnica ter delovni in upravni prostori. Po dolgih letih prostorske stiske, ki je onemogočala normalno delovanje Pokrajinskega arhiva, so sedaj dani pogoji, da svoje delovanje izboljšamo, nadoknadimo zamujeno, prevzamemo gradivo, ki bi že zdavnaj sodilo v arhiv in ki je na terenu skoraj praviloma v neustreznih, kletnih ali podstrešnih prostorih. Pogoji delovanja so izboljšani v zadnjih letih tudi zato, ker Ministrstvo za kulturo, kot naš glavni financer, kaže razumevanje za modernizacijo arhivskih ustanov in sistematično opremlja arhive z računalniško opremo. To nam daje možnost, da hitreje in boljše delamo evidence in popise arhivskega gradiva, s čemer je tudi uporabnikom olajšano iskanje zaželenih vsebin. arhivskega gradiva, hranjenih v arhivih, s katerimi občani uveljavljajo določene osebne pravice. Ta potrdila se nanašajo na delovno dobo, na opravljanje obrti, na Prepise šolskih spričeval ali potrdil o šolski izobrazbi, v zadnjem času pa prihajajo zlasti zahtevki za izdajo potrdil o nacionalizaciji, zaplembi ali kaki drugi obliki odvzema premoženja. Vse Pogosteje opažamo, da občani ne vedo, kako in kam naj se obrnejo za želene Podatke, zlasti tisti iz bolj oddaljenih kra- jev. Pogosto prihajajo osebno, čeprav ni nič manj učinkovit pisni zahtevek, naslovljen na POKRAJINSKI ARHIV KOPER, Goriška 6, 66000 Koper. Informacije se lahko dobi tudi na telefon (066) 21-824. Pokrajinski arhiv Koper deluje v prostorih nekdanjega samostana Sv.Klare v Kopru, na Goriški ulici 6. Arhivsko skladišče s 3000 tekočimi metri arhivskih polic je v cerkvi, ki je že obnovljena. Zavedamo se, da smo Arhivi ustanovljeni za javnost in zaradi javnosti, zato ji poskušamo tudi s tem prispevkom naše delovanje približati. Pričujoča predstavitev naj torej izzveni kot vabilo vsem zaineresiranim, naj se obrnejo na nas! KRAŠKE ETUDE Marjanu Rožancu SAMO NA SE LAHKO SKORAf DOTAKNEM NEBA Ne moreš sam izbirati prostora. Prostor izbere tebe. Mene je izbral Kras... /. Sanjala sem. Ko sem sanjala, sem vedela, da so to poklicane sanje. Take, ki človeka po-kličejo k spoznanju. Ga napotijo, usmerjajo. Sanjal se mi je čas potem. Nisem več Živela, a mrtva tudi nisem bila. Ker smrti sploh ni, so mi govorile tudi te sanje. A to ni bilo temeljno sporočilo. Sanje so mi hotele nekaj povedati o prostoru, v katerem domujemo potem. Najprej me je pritegnila barva. Zelena. Posebna zele- Manca Košir na. Zelena, ki jo osvetljuje zlat odtenek. A zlate ni videti, le čutiti je odsev neke Luči. Ta luč obsije zeleni prostor s posebno milino. Z mirom, ki napolni dušo do roba. Sedela sem na tisti zeleni barvi. Bil je travnik. Pa ne tak, kot sem jih vajena iz otroštva, ko smo se otroci kobacali po njem in uživali na pozno poletnih nagrabljenih kopicah. Travnik mojega otroštva ima čisto drugačno travo, kot sem jo sanjala, drugačen vonj, predvsem pa drugačno barvo prostora, ki me je v sanjah ovijal s svojo milino. Vedela sem, da je raj samo metafora. A do teh sanj nisem vedela, metafora česa je. V sanjah se mi je razkrilo: raj je metafora prostora. Prostora, v katerem se duša umiri, v katerem se vse mehko pretaka, kjer ni robov, kjer ni meja med znotraj in zunaj. Kjer vse je, kakor je. Kjer domuje bližina. Ko sem se prebudila, sem bila napolnjena z neko posebno lepoto. Z lepim, ki je zunaj mene, a je hkrati že ves čas tudi v meni. Sanje so me prebudile, poklicale so me v prostor raja. In potem sem začela iskati sanjani prostor... Ko sem se nekega dne sprehajala po Krasu, v okolici Voljčjega Grada, me je potegnilo s poti. Hodila sem le kratek čas, ko sem zagledala...sanjani prostor! Zame so Kras predvsem jase, ki me vedno znova kličejo v svoje naročje. Zaprte z grmovjem in drevesi, tudi s kamnito ograjo, pa hkrati odprte v neskončnost, tja čez, v transcedenco... Ob določenem času imajo tisto zeleno barvo in se napolnijo z božjo milino, da si sam sredi njih, pa nisi osamljen. Sredi jase, sredi zelenega prostora te poboža Njegova luč in ustvari bližino, ta vrhovni smisel našega bivanja. Kraška jasa je prostor, na katerem se zavedam, da vse JE, a hkrati tudi ničesar AU. Je prostor praznine, ki izpolni človeka do optimalne polnine. II. Kras so poti mimo jas, skozi gozdove, mimo vinogradov, do majhnih kraških Pokopališč in cerkva, skozi grmovja, poti naprej in nazaj, levo in desno... Vesolje ne ve za zgoraj in spodaj, tudi Krasu je Vseeno, kaj je sem in kaj tja. Poti peljejo, Poti vodijo... Kam vodijo, kam peljejo? Kraške potke vedno v eno smer: vase. K Sebi. In morda kdaj pa kdaj od sebe še k tebi, sopotnik ali sosed kraški... Kras je preveč trd, da bi dovoljeval fuzije, in hkrati tako mehak, da ne boli, ko ti pogled usmerja vase. Hoče, da se Srečaš sam s seboj. Prisili te. Kras je prostor brez središča. Ne moreš reči, kot v Ljubljani, tu pa smo v središču ljubljanske kotline. Ko hodim po kraških poteh, nosim središče s seboj. Vsak korak je centriran iz tega notranjega središča, pa naj grem le na bežen sprehod ali pohajam dolge ure, da se zgubim v večernem mraku... Kraške poti nimajo konca. Vse pa imajo isti začetek. Moje lastno središče. Ko je mestni hrup pregost, ko je preveč telefonskih klicev in drugih pozivov, ko me svet vleče na vse strani, da sem samo še iz kosov in koščkov, takrat stopim na kakšno kraško pot in se spet najdem. Ko podplat začuti mehkobo borovih iglic, ko dlani pobožajo trave in mi veter prinese slani pozdrav z morja, takrat se zavem, kje sem doma. Tu. Na izhodišču. Pri sebi. Zato tudi na Krasu, ki mi vedno znova pokaže to edino središče. III. Samo na Krasu se lahko skoraj dotaknem neba. Štejem zvezde. Vidim jasno, čeprav je noč. Zakaj so kraške zvezde bliže? Zakaj so tako velike, tako svetle? Podeljujem jim imena. Se pogovarjam z njimi. One pa mi niti ne mižikajo nagajivo, kot včasih na morju, ne skrivajo se za oblaki, kot v Ljubljani, ne zakrije jih veter, kot kje v gorah. Zvezde na kraškem nebu kar SO. SO. Ko so prisotne, so tudi odsotne. Lahko jim dajem različna imena, jih kličem, a zato niso nič bliže, pa tudi dlje od mene niso. So tam, kjer pač so; to, kar so. Ne dovolijo si pridevnikov, moti jih moje vzdihovanje. Tako trdovratno molčijo tam na nebu kraškem, da obmolčim tudi sama. In čez čas, čez veliko časa ali pa morda že čez hip, ne vem, sem tudi jaz kot zvezde. Kar SEM. Samo SEM. In drevesa so, in so hiše, vinogradi so, so njive... In so drugi ljudje. Kar SO. Vse samo JE, me vedno znova učijo zvezde kraške. Pusti nas pri miru, pusti pri miru ljudi in svet in zgodovino in... Bodi, kar si! Mar ni dovolj, da TI SI? IV. Samo na Krasu vem, da je morje, četudi ga ne vidim. Voham ga, čutim ga, slutim ga. In ob posebnih urah določenih dni ga še vidim. Morje. Z neke določene točke v vasi tej in tej, za katero vedno znova vprašam, kako se ji reče, in vedno znova pozabim, kako ji je ime. Ker ni pomembno. Pomembno je, da vidim horizont. Kjer ni razlike med morjem in nebom. Kjer je vse ENO, CELOTA. EP /fo moj pogled objame to ENO, izgubim tla pod nogami. Kras naredi, da letim, čeprav trdno stojim na tistem razglednem mestu te in te vasi. Stojim, ko lebdim, da je zgoraj spodaj in se spodnje dvigne v nebesni lok, glave se obrnejo, noge pogledajo, krila nastanejo, veter zapiha... Letiiiim! Ko se vrnem domov v Ljubljano, še kar lebdim. S knjižne police potegnem Marca Chagalla: Die Grossen Gemalde der Biblischen Botschfat in pogledam njegovo Stvarjenje. Ni zemlje in ni neba, vse je eno, živali so v zraku, angel na tleh drži mrtvo Telo v naročju, je Sonce, je Zemlja, je Luč... Kaj se vrti v vesolju in poganja večno zgodbo Življenja ? Raj: Adam in Eva lebdita. Na nebu? Na zemlji? Okoli njiju v brezčasnem in brezkončnem prostoru lebdijo grmi rož, živali, angeli... V Raju ni definiranega prostora in ni linearnega časa. Vse kroži, ker je vse ENO. Na Krasu teče čas spiralno, v krožnicah se godi čutenje sveta, kar je zgoraj, je tudi spodaj, in obratno. Morje ni meja, morje ni črta, morje je izhodišče za enost in celostnost. Ko na Krasu vdihnem morje in vidim horizont, me potegne, me raztegne, me zavrti...da me ni. Izgubim se v neskončnosti in ko me ni nikjer več, ko sem na tistem srečanju morja z nebom in nad jasami kraškimi in zvijugana po potkah, poteh, ko me tako zelo ni, me ni ... takrat spet čisto SEM. Zdaj in tu. Na Krasu. V. Nekoč sem se sprehajala s Tino po kraških poteh mimo jas in vinogradov, skozi gozd. Tudi Tina na Krasu veliko sanja. Pripovedovala mi je, da je to noč sanjala podobne poti. Hodila je in hodi- la, gozd je bil vedno bolj gost in tema vse bolj črna. Izgubila se je. Bila je strašno lačna, lačna, lačna. Ni je toliko skrbelo, da se je izgubila v gozdu, kot to, da je tako strahotno lačna. Po dolgem času je našla. Nek prostor. Kraj, kjer je vedela, da ni več izgubljena. Stala je pred nekim obrazom, ki ga ni videla, a je vedela, da stoji pred Njegovim obličjem. "Kdor mene gleda v oči, ta ne bo nikoli lačen". Tine ni bilo več strah. In ko mi je pripovedovala svoje sanje, je spregovorila o Bogu. Ne vem, koliko let je imela, ko ga je tako srečala v sanjah. Morda je hodila v prvi razred osnovne šole, morda še v vrtec? A je sanje popolnoma rezumela. In ko sva hodili po tistih kraških potkah in poteh, je vedela več o Bogu kot nekateri, ki o njem pridigajo vse življenje. VI. Nas lahko razdalja loči? Če bi bil rad Z nekom, ki ga imaš rad, kaj nisi že tam? sprašuje Richard Bach v Darilu z.a rojstni dan. Na Kras ne hitim vsak konec tedna. Pravzaprav ne grem dostikrat tja. Ker mi ni (več) treba. Kaj nisem pravzaprav ves čas tam? Na Krasu! Zgovornost številnih podatkov V CEM JE "DRUGAČNOST" KRAŠKE DEKANIJE? Matej Kobal Katoliška cerkev je največja verska skupnost v Sloveniji. Tako zatrjujejo javnomnenjske raziskave; na to nas navaja tradicija; o tem nam govorijo številne cerkve, kapelice in znamenja, ki so gosto posejane po naši deželi. Kras glede tega ni nobena izjema. Kljub temu pa Cerkev na Krasu živi in diha nekoliko drugače kot drugje po Sloveniji. Sežanska občina spada cerkvenoupravno v koprsko škofijo. Ozemlje občine se približno pokriva z mejami kraške dekanije (poleg sežanske občine spada v kraško dekanijo še nekaj župnij s kraškega dela občine Nova Gorica). Tako lahko rečemo, da skrbi za "dušni blagor" kraških katoličanov kraška dekanija s svojimi petintridesetimi župnijami s trinajstimi duhovniki, ki jim pomagajo še trije upokojeni duhovniki. V čem je "drugačnost" kraške dekanije? Preprost račun nam pove, da en duhovnik na Krasu skrbi za 2,4 župnije. In če ta podatek primerjamo s podatki o tem drugje po koprski škofiji, v kateri je to povprečje 1,45 župnije na duhovnika, vidimo, da se števili zelo razlikujeta. Župnije so v kraški dekaniji manjše kot drugje v škofiji. Ker duhovniki upravljajo več župnij, je njihovo delo bolj razpršeno in zahteva več njihovega časa ter truda. Pa tudi njihova uspešnost je zaradi tega manjša, saj jim ostaja manj časa za vsako župnijo in za njene Potrebe. Niso pa samo majhne, razpršene župnije tisto, kar dela kraško dekanijo drugačno od drugih. Ko sem pred tremi leti prišel na Kras, sem se čudil, ker so kraške cerkve tako prazne. Številke so moje čudenje še okrepile... Res je, da je v kraških vaseh manj kristjanov, ki naj bi cerkve napolnili, ker so vasi pač manjše in bolj prazne kot druge. A tudi med tistimi kristjani, ki v teh vaseh živijo, je manj takih, ki ob nedeljah redno prihajajo v cerkev. Če za koprsko škofijo velja, da ob nedeljah prihaja k maši 23 % tistih kristjanov, ki to zmorejo (v ostalih dveh slovenskih škofijah je ta delež še večji), "polni" kraške cerkve vsako nedeljo samo 14,6 % tistih, ki jim je namenjeno nedeljsko bogoslužje. Povedano drugače: v škofiji prihaja ob nedeljah k maši 15,9 % prebivalcev, v kraški dekaniji pa je ta delež za tretjino manjši- samo 9,7%! Če ne bo kmalu prišlo do velikih sprememb, se krščanstvu v naših krajih bližajo črni dnevi. Za koprsko škofijo velja, da se v njej število katoličanov zmanjšuje letno za 0,12 % (v ostalih dveh škofijah število katoličanov raste!), v kraški dekaniji pa je ta delež trikrat večji. Število katoličanov se je v kraški dekaniji lani zmanjšalo za 71 ali za 0,36 %. Katoličani torej na Krasu izumiramo trikrat hitreje kot drugje v škofiji. Pri nas na Krasu je nekoliko večji delež otrok tako imenovanih civilnih zakonov, torej otrok, katerih starši sicer še dajo svoje otroke krstiti, a so od Cerkve že toliko oddaljeni, da se jim ne zdi potrebno urediti svojega zakona v skladu s cerkvenimi normami. Zelo velik je tudi delež tistih otrok, ki jih starši dajejo krstiti šele leto ali več po rojstvu. Vse to nam odstira pogled v prihodnost krščanstva na Krasu. In vzrokov za to, da vitalna moč krščanstva na Krasu tako upada, je najbrž več. Mednje bi gotovo lahko prišteli ateistično propagando, ki je bila v povojnih letih zelo močna. Še močnejši je vpliv materializma. Kljub številkam pa bi si upal trditi, da je na Krasu pravih ateistov ali nevernih ljudi malo, oziroma da njihovo število ni večje, kot je drugje v Sloveniji. Dosti večje je število tistih, ki v svojem življenju na prvo mesto postavljajo "čim več imeti" in zato enostavno nimajo več časa za Boga, za duhovno dimenzijo ali razsežnost svojega življenja. Ne peša pa samo krščanstvo. Tudi kulturne dejavnosti žanjejo na Krasu bolj pičlo bero. Izgublja se za človekovo življenje in njegovo kakovost pomembna dimenzija - področje duha. Vendar si o posledicah izgube te dimenzije, o posledicah duhovne otopelosti na tem mestu ne upam razmišljati, saj bi moral pisati o izgubi smisla za življenje, o brezciljnosti, o samomorih, o narkomaniji, o alkoholizmu, o razbitih družinah,... Vse to je namreč zelo povezano s človekovo duhovno dimenzijo! Vprašajmo se: Kaj naj storimo? Ni čas za obupavanje! Je pa skrajni čas, da nekaj storimo, da v svojem življenju nekaj premaknemo! "Gospodje govoril Mojzesu v Sinajski puščavi v shodnem šotoru prvi dan drugega meseca, v drugem letu, odkar so odšli iz egiptovske dežele: Preštejte vso občino Izraelovih sinov po njihovih rodovinah in družinah. Od dvajsetih let in više preštejte, ti in Aron, vse, ki morejo iti na vojsko v Izraelu, po njihovih krdelih!" (4 MZ, 1-3). FFi |P% Malokdo ne pozna štanjelskega griča, ki nenavadno izzivalno štrli nad robom kraške planote. Tudi ni običajno, da mesto ne stoji na vrhu hriba, kot bi človek pričakoval, ampak se v spirali ovija okrog njegovih strmin. A vse te posebnosti se da razumeti, če spoznamo njegovo energijsko ozadje... Energijsko ozadje štanjelskega griča V Po moji izkušnji obstaja dežela ne samo na materialni ravni, ampak biva predvsem tudi kot splet nevidnih energijskih sistemov, ki predstavljajo njen življenjski temelj. Na njem se svet utemeljuje, da bi se navsezadnje pokazal človeškim čutom kot Živa krajina. Zavedam se, da je znanost poznega 18. stoletja s pomočjo svojih mehanističnih pogledov na svet vtisnila v človekov pogled določen vzorec resničnosti. Ta še po dvestotih letih deluje podzavestno kot filter, ki človeku ne dovoljuje, da bi videl kaj drugega, kot tisto, kar lahko preveri s svojimi vnanjimi čuti in si z razumom razloži. S tem so bile v človekovi zavesti dokončno tabuizirane ali prepovedane duhovno-ener-gijske razsežnosti resničnosti. Proces tabuiziranja seje začel že Z antičnim racionalizmom, za nekaj časa zamrl v mističnem srednjem veku in spet vzniknil z renesanso. Isti filtri še dandanes s svojim železnim okvirom obvladujejo človekov pogled, čeprav jih je znanost s pomočjo kvantne fizike že davno prerasla.. Tarnanje ne pomaga! Če se hočemo osvoboditi zastarelih vzorcev, se bomo morali pošteno potruditi - vsak zase, seveda -in v sebi prebuditi občutljivost za nevidne razsežnosti; občutljivost, ki smo jo bili v sebi zatrli takrat, ko smo se iz senzibilnega, občutljivega otročička prelevili v razumnega šolarja ali šolarko... Poti nazaj seveda ni! Pač pa srečujem po Evropi vedno več žena in mož, ki se učijo umetnosti notranjega združevanja razumskega mišljenja z intuicijo, to je z onkrajčutnim zaznavanjem. V tej sintezi ali združitvi vidim pot naprej in se je veselim kot upanja, da se bodo človeštvu obzorja zjasnila. Če poskušam s takšnim, s kakovostjo sinteze prepojenim očesom pogledati na štanjelski grič, potem opazim, da grič sam ni zgolj materialna gmota kamenja in prsti, ampak da s svojo dominantno ali prevladujočo obliko tudi koncentrira, zgošča energijo, da žari... Seveda to ni merljiva fizična moč, ampak je bolj prefinjena energija, ki omogoča življenje v vseh možnih oblikah. Žarenje štajelskega griča je najmočnejše na njegovem vrhu; tam, kjer se dotika nekakšen svetlobni steber - navpična energijska os, ki določeno - meni še neznano - točko vesolja, morda neko zvezdo, povezuje s sredico Zemlje in pri tem teče prav skozi vrh hriba. Prepojen s sijajem energijskega stebra zgošča štanjelski grič v svoji kamniti gmoti več življenjske energije kot kateri koli drug okoliški grič. STANEL - HARMONIJA NARAVNIH SIL IN ČLOVEKOVE KULTURE Marko Pogačnik XI -