Tradicija,
množičnost,
organizacija
Vloga Ljubljane v naši revoluciji, v obo-roženi borbi, je bobro znana. Ni slučaj, da je bila Ljubljana eno prvih mest pri nas, ki se ponaša z oznako mesta heroja. Posebna značilnost, bolje rečeno, njena specifičnost v borbi proti okupatorju, je bila prav gotovo VOS. Varnostna-ob-veščevalna služba Osvobodilne fronte. Ali povedano nekoliko natančneje var-nostna in obveščevalna služba.
Danes je od konca vojne minilo 33 let. Kljub temu vojne in njenih izkušenj ni-smo pozabili. Povsod, v organizacijah, družbenopolitičnih skupnostih, krajevnih skupnostih, skratka povsod, kjersezdru-žujemo, se vedno bolj uveljavlja koncept splošnega družbenega odpora, družbene samozaščite.
Kako je bilo med vojno, kako je danes? Kje so vzporednice nadaljevanje tradici-je, iskanje novega in kakšni so rezultati? Pripovedi dveh mož: Franca Stadlerja, ki nam je pripovedoval o VOS in Janeza Učakarja, ki je razgrnil sedanji trenutek razvoja koncepta splošnega Ijudskega odpora, smo strnili v celoto, iz katere je tudi razviden odgovor na zastavljena vprašanja.
Franc Stadler:
»V Ljubljani je bila skoncentrirana cela vrsta pomembnih okupatorjevih ustanov in seveda oboroženih sil. Zlasti italijan-skih pa tudi nemških. Nemci so imeli že v začetku vojne posebne obveščevalne agenture, tako vojaške kot strankine, pa tudi povsem legalno mrežo.
Poleg tega je bila y Ljubljani, vsaj v prvem obdobju, koncentracija politič-nega in vojaškega vodstva NOB; CK KPS, IOOF z vrhovnim plenumom in Glavno poveljstvo slovenskih partizanskih čet. Prav tako so se začele formirati ostale pomembne službe, predvsem propagan-da in zveze. Čim bolj se je krepilo naro-dnoosvobodilno gibanje bolj je rasla or-ganiziranost, tako v političnem kot v ma-terialnem pogledu. Naštejmo le nekaj teh
oblik organiziranosti - Osvobodilna fron-ta, Delavska encrtnost, Mladina, borbene grupe, finančno-gospodarski sektor, in-tendanca itd. Popolnoma normalno je, da so tako okupator kot domači izdajalci okrepili svojo aktivnost, da bi vsaj zavrli, če že ne uničili, ta nagli razvoj narodnoo-svobodilnega gibanja.
Zato je bilo razumljivo, da se je po-stavila zahteva po zaščiti slovenskega naroda in njegovih osvobodilnih inštitu-cij. Kajti v poletju 1941 se je začel odpor slovenskega naroda kazati tudi v odkri-tem odporu proti okupatorju. Počila je prva partizanska puška, grupe skojevcev, komunistov in drugih zavednih domo-Ijubov so pričele izvajati v Ljubljani prve akcije. Razobešali so zastave na vidnih mestih v bližini sovražnih postojank, ra-zoroževali sovražne vojake in oficirje, re-zali telefonske žice, sledile so mine na železniških prograh in objektih, organizi-rali so sabotaže v raznih ustanovah in tovarnah.
Tako je prišlo do formiranja zaščite slovenskega naroda. 15. avgusta 1941. leta je bila organizirana varnostna ob-veščevalna služba OF in 1. 10. 1941 je Slovenski poročevalec objavil tudi odlok Slovenskega narodnoosvobodilnega od-bora o ustanovitvi VOS. Že 17. oktobra 1941. pa je bil izdan odlok o ustanovitvi narodne zaščite in se je tako razširila borbena organiziranost v Ljubljani.
Janez Učakar:
»Če hočemo razumeti osnovne značil-nosti splošne Ijudske obrambe in druž-bene samozaščite, se moramo povrniti v leto 1968. Dogodki tega leta so tudi nam pokazali, da so naši dotedanji obrambni sistemi premalo učinkoviti. Da niso niti sami sebi dovolj, kaj šele, da bi zagotovili kompleksno varnost. To pa je precej več, kot sama in čista obramba. V tem kon-
ceptu dobiva tudi naš koncept revolucije svojo dokončno obiiko. Nekako tak, kot ga imamo danes, ko je ta koncept sploš-ne Ijudske obrambe in družbene samoza-ščite realiziran že skoraj v celoti.«
»Vendar še zdaleč nismo končali naše-ga dela. Pojavljajo se še slabosti, napač-no bi bilo, če bi jih ne priznavali in se trudili, da jih odpravimo. Koncept sploš-nega Ijudskega odpora mora zajeti vse naše delovne Ijudi. Potrebna je širina, potrebna je osveščenost vsakega posa-meznika. Vsakdo mora dojeti svoje pravi-ce glede obrambe in seveda tudi svoje dolžnosti, ki mu jih nalaga obrambna dolžnost.
Po drugi strani pa so tudi sadovi dose-danjih naporov na področju splošnega Ijudskega odpora presenetljivo vidni. Na vsakem koraku. Velik del delovnih Ijudi je že toliko osveščen, da ni potrebnih več tistih sunkov, da bi posamezne stvari ste-kle, ampak se v vščini primerov ti procesi odvijajo avtomatsko ob vsestranski za-vestni akciji večine delovnih Ijudi. V veči-ni Ijudi se je zasidrala zavest, da mora opozarjati, javno ali kako drugače, na vse tiste pojave, ki lahko v kakršnikoli obliki vplivajo na našo varnost. Čeprav se pre-mnogokrat niti ne zavedamo vseh po-sledic, nosimo pa to zavest vsebi. In to je najpomembnejše. Spoznati in opozoriti moramo na nevarnost, pa naj to preti naši imovini, našim medsebojnim od-nosom in vsem drugim pomembnim pri-dobitvam.
Skratka, bistvo je v tem, da vsak najde svoje mesto v organiziranem sistemu, kajti le organizirana in množična obram--ba je sposobna zagotoviti tisto, kar od nje pričakujemo.
Franc Stadler:
Tako je \z jedra, ki so ga sestavljali predvojni komunisti in skojevci in okoli katerega so se zbrali OF, DE, Mladina in
pod neposrednim vodstvom KP, nastal eden najbofj borbenih in znamenitih odredov NOB v Ljubljani - VOS.
VOS v Ljubljani je po navodilih in s pomočjo Centralnega vodstva VOS OF Slovenije prodrla v vse važnejše centre sovražnega delovanja v Ljubljani. Teh pa seveda ni bilo v Ljubljani ravno malo. Naj naštejem samo nekaj najvažnejših: itali-janska policija (kvestura), italijansko vo-jaško poveljstvo, vojaška obveščevalna služba (SIM), fašistična tajna policija (OVRA), sedež karabinjerjev, Visoki ko-misariat Ljubljanske pokrajine, zapori, vodstvo bele in plave garde, Ijubljanska škofija, center »Slovenske legije«, center plavogardistične obveščevalne službe, sedež Gestapa, poveljstvo protikomuni-stične milice (MVAC), poveljstvo domo-brancev itd.
Seveda pa je bila obveščevalna vloga VOS le ena od njenih nalog. Tako je uni-čila nekaj najbolj znanih voditeljev naro-dnih izdajalcev, plenila je sovražniku orožje, reševala zaprte voditelje NOB in še druge nič manj pomembne naloge.
Govoriti o posameznih akcijah je prak-tično nemogoče, saj jih je bilo toliko, da se niti ne da vseh opisati. Spomnimo se samo likvidacij nekaterih najbolj nevar-nih denunciantov in narodnih izdajalcev kot so bili Emmer, Praprotnik, Erlich, Majdič in Natlačen. Obenem je zbrala izredno veliko obremenilnega materiala s hišnimi preiskavami pri voditeljih bele in plave garde in drugih narodnih izdajal-cih.
Pred padcem fašizma je VOS izredno natančno sledila skoraj vsem dogovorom in izdajstvom med Nemci, gestapom in slovenskimi izdajalci vseh mogočih me-ščanskih strank. V tem času je bilo od-poslanega centralni komisiji VOS OF ve-iiko obtežilnega materiala, ki je bil v letu in pol zbran proti belo in plavogardistom. Urejena je bila podrobna kartoteka z vse-mi podatki vseh sovražnih postojank in izdajalcev v Ljubljani za primer napada ali prihoda partizanov.
JanezUčakar:
Še tako majhna dežela se lahko uspešno upre še tako močnemu sovraž-niku, če pravočasno spozna, da se je treba pripraviti na določene stvari. Leto 1968 nas je izučilo in poučilo, kaj mora-mo narediti. Da bi to dosegti je treba marsikaj žrtvovati. Če bi ne vlagali takih naporov v močno armado, v široko za-snovo splošnega Ijudskega odpora, tudi ne bi bilo, na primer, vprašanja izgradnje novih cest. Vprašanje pa je, kdo bi se vozil po teh cestah in če že hočete, kdo bi pobiral cestnino na vseh teh silnih av-tocestah. Spet bi bili hlapci, kot smo že bili. Kdorkoli te pomaga osvoboditi, tega ne dela zastonj in za hvala lepa.
Obramba ima izreden strateški pomen, ne samo za nas, ampak tudi za druge narode. Zlasti svet neuvrščenih se, koli-kor so nam znani podatki, v večini prime-rov, odvisno je seveda tudi od konkretnih družbenih okoliščin v posamezni državi, orientira na kompleksno obrambno stra-tegijo. Pri nas je. pomen splošnega Ijud-skega odpora jasen - zaščita revolucio-narnih pridobitev, nemotenega razvoja samoupravnih socialističnih odnosov, za neuvrščenost, blagostanje, za naš sreč-nejši jutri. Skratka paleta je izredno širo-ka in verjetno je ni pore našega življenja, kamor ne bi segel tud/ ta naš koncept.
Če gledamo na današnjo mednarodno situacijo z odprtimi očmi in znamo po-tegniti iz posameznih primerovtudi nau-ke, lahko vidimo, da do takih intervencij od zunaj dejansko prihaja čez noč. In mora biti taka intervencija, ne glede na formalno opravičilo, tudi hitro končana. Kajti sicer napadalec ne doseže namena, saj ima proti sebi tako svetovno mnenje kjit tudi naraščajočo opozicijo v lastnih vrstah. To nam kažajo konkretni primeri. Napadalcu je torej treba preprečiti prese-nečenje, ki je prav gotovo strategija vsa-kega napadalca. Množičnost mora biti organizirana torej tako, da v sleherni sre-dini, v sleherni ulici, krajevni skupnosti obrambno delujemo. In da kljub pritis-kom odpor v najhujših razmerah vsaj tli. Kajti agresor bo povzel vse možnosti, da že v kali zatre vsak odpor. To pa se ne sme dogoditi. Tudi če agresorju uspe uničiti objekte, floro in favno, kot se je to
dogajalo v Vietnamu in še kje drugje, zavesti Ijudi ne more in ne sme uničiti. To verovanje v lastne moči, da lahko Ijudem, četudi so na kolenih, nove moči.poraja nove oblike odpora, skratka, pomaga premagati ali celo izločiti pasivnost in vdanost v usodo, ki je vedno začetek in konec poraza.
Obrambne priprave, razvoj družbene samozaščite morajo biti sestavni del na-še vsakdanje družbene prakse. Povsod, v zasebnem življenju, v hiši, na delovnem mestu, v krajevni skupnosti. Povsod je potrebna določena pripravljenost, v kate-ri sodelujemo vsi. Ce že ne sodelujemo organizirano, pa sodelujemo vsaj misel-no. Vzemimo za primer delovno organi-zacijo. Nosilec obrambnih priprav so de-lavci. Seveda določene naloge opravljajo posamezniki in ti so dolžni pojasniti vsak stadij priprav in mesto vsakega posamez-nika v celotnem sistemu. Sleherni košček naše domovine mora biti pokrit, pa če-prav gre za najbolj samotno kmetijo nek-je v hribih. Kajti nikjer ne smemo dopu-stiti, da bi se nekdo »vsidral« in si po-stavil izhodišče za kakršnokoli delovanje proti našem sistemu in našim pridobi-tvam. Če bomo to dosegli, so vsi napori bogato poplačani.
Franc Stadler:
VOS je delala izključno na patriotski bazi. Nihče ni za to dobil nobenega plači-la, ni bilo nobene prisile, zlorabe ali po-dobnih stvari. Naša osnova je bila mno-žičnost. V vsaki hiši, v vsaki ulici smo imeli svoje Ijudi. Iz te množice sodelav-cev pa so bile posamezne osebe zadol-žene za posebne naloge. Tako smo imeli sodelavce v vseh centrih sovražnikove moči. Tu moram še zlasti poudariti vlo-go žena in deklet v VOS, saj so opravile celo vrsto izredno odgovornih in po-membnih nalog v okupirani Ljubljani.
Seveda je morala biti vsa ta množica dobro organizirana in vodena. Prva in glavna naloga je bila konspirativnost. Član VOS je moral opustiti brez obra-
zložitve vse dosedanje naloge in se po-svetiti izključno delu v VOS. Prihajalo je do mučnih situacij, ko niti najboljšemu prijatelju nisi mogel povedati, zakaj si nenadoma prenehal delati na terenu. Po vojni mi je dober prijatelj, sam sem ga povezal na terenu, pripovedoval, da je mislil, da sem gestapovec, ko sem od-klanjal vsakršno delo. Da se razumemo, delo na terenu bi me lahko kompromitiralo in mi onemogočilo opravljati osnovno nalogo v VOS.
Organizacija je bila res izredna. Ljub-Ijanski VOS je bil sposoben v slabih dveh urah dostaviti vodstvu podatke o sleher-nem človeku, ki je živel ali prišel v Ljub-Ijano. To nam je uspevalo zato, ker smo se lahko zanesli na Ijudi in ker so Ijudje imeli zaupanje v nas. Naj navedem nekaj primerov. V VVolfovi ulici je bila tiskarna, v kateri so tiskali plavogardističen propa-gandni material. Dobili smo nalogo, da tiskarski stroj zaplenemo, literaturo pa uničimo. Stroj je »čuval« plavogardist. Medtem, ko smo stroj demontirali in ga odnesli v avto, malo je manjkalo, da bi nas zasačili karabinjerji, smo moža »pre-parirali« in \e postal naš. Skratka prik-Ijučil se je OF.
Pri Šempetrski cerkvi smo preiskovali stanovanje nekega izdajalca. Stal sem pri vežnih vratih in imel nalogo, da zadržim vsakega, ki bi skušal oditi iz hiše ali priti v hišo. Pa je vstopila mlekarica. Prijazno sem ji dejal, seveda s pištolo v roki, naj le malo potrpi, da se ji ne bo nič zgodilo. Ženska je bila res malo preplašena, ko pa smo odhajali in sem jo lepo vljudno poz-dravil pa je vzkliknila: »No, to pa je or-ganizacija!«
Tako smo pridobivali zaupanje Ijudi. In prav množičnost in zaupanje sta pripo-mogli, da je VOS dosegel v izjemno hu-dih razmerah tako dobre rezultate.
V tem prvem obdobju ne moremo pre-zreti dveh izjemnih okoliščin, ki so oka-rakterizirale delo v Ljubljani. Od 1400 dni okupacije Ljubljane je bilo mesto 1170 dni obdano z bodečo žico in bilo prak-tično največje koncentracijsko taborišče v Evropi. Kljub temu so udarni odredi predvsem VOS nenehno prebijali to blo-
kado in ostali ves čas okupacije tesno povezani z bojem vsega slovenskega naroda.
Poleg tega je moralnopolitično moč OF, ki jo je inspirirala, organizirala in vodila KP, vplivala na celotni bivši jugo-slovanski policijski aparat v Ljubljani, na vrsto bivših aktivnih orožnikov in aktivnih oficirjev. Samo za primer naj navedem, da je skoraj celotni politični oddelek poli-cije in domala 300 Ijudi v policijskem zboru aktivno sodelovalo z OF. Preko njih so bili kmalu odkriti sovražni ob-veščevalci nemške, angleške, italijanske in francoske obveščevalne službe. Naj-bolje nam vlogo VOS OF karakterizira Kardeljevo pismo tov. Titu od 29. marca 1942, v katerem med drugim pravi: »Po zaslugi tega, v resnici dobrega aparata, smo o vsem odlično obveščeni in pre-prečili so že celo vrsto poskusov, da bi se provokatorji vrinili v KP in OF. Ta aparat danes funkcionira bolje od OVRE ali ge-stapa v Ljubljani. Dobili so že dragocene vojaške podatke (italijanska in nemška letališča, municijska skladišča, utrjene točke)...
Varnostne službe se vsi bojijo kot hudi-ča, prav to pa daje poleg Narodnezaščite in partizanov OF značaj resnične oblasti...«
Janez Učakar:
Ena bistvenih komponent splošnega Ijudskega odpora je seveda množičnost. Splošna Ijudska obramba in samozaščita postajata gibanje. To ni več delokrog do-ločenega kroga Ijudi, naj bo ta krog na kateremkoli nivoju, ampak postaja last vseh delovnih Ijudi. Prepričanje in zaupa-nje v učinkovitost je bistvenega pomena za to naše gibanje. Je skupek vseh vre-dnot, ki smo jih dosegli doslej. Pomeni izredno visoko raven zavesti naših delov-nih Ijudi, politične, ideološke ali kakršne koli druge. Ta množičnost seveda sploh ni slučajna, saj imamo bogate tradicije na področju splošnega Ijudskega od-pora, tako iz oborožene borbe kot naše-ga družbenopolitičnega koncepta in to v najkonkretnejših oblikah.
Ta množica pa mora biti mobilna. Or-ganizacija mora biti na tako visokem ni-voju, da lahko zagotovi hiter prehod iz normalnega stanja v bolj ali celo najbolj nevarno stanje in se je obenem sposobna prilagajati posebnostim posamezne faze, posebnostim dela tistega, proti kateremu se borimo. Zato ni dovolj le hotenje, am-pak tudi natančna in sposobna organiza-cija, da bi vse te naloge potekale organi-zirano in bi se preprečila steherna panika ali dezorganizacija, ki ima lahko narav-nost katastrofalne posledice.
Narodna zaščita je prav tako stvar nas vseh. Ne glede na formalni razpored, na leta, na spol. V vojni so dekleta in fantje desetih, dvanajstih let pokazali taka ju-naštva, kakršnih ni bil sposoben noben odrasel človek. Bili so kurirji, naredili so vse, kar je bilo treba. Zato ne vidim ra-zloga, da bi bilo danes drugače. Z zaščito in samozaščito je treba zato začeti že v osnovni šoli.
Imamo torej izredno široko področje delovanja. Česa se le spomnimo in hoče-mo delati.
Napori, ki jih vlagamo v to področje delovanja, se nam vračajo že danes, kaj šele v vojnih razmerah. Sicer pa imamo dragocene izkušnje na tem področju. Vzemimo samo za primer leto 1948, In-formbiro, pa obe tržaški krizi, ko so naši Ijudje pokazali izredno visoko zavest in je prav ta pripomogla, da smo prebrodili vse krize. Krize, v katerih bi pokleknile tudi večje in bogatejše države, kot je na-ša. In te izkušnje kažejo, kako pomem-ben je prav ta faktor v preprečevanju namer sovražnika. Zato je vsak naš ob-čan dolžan sodelovati v obrambi in druž-beni samozaščiti v vseh njenih oblikah. Še zlasti družbenopolitične organizacije od ZK, preko mladine, kot najbolj mno-žične osnove odpora in zaščite, preko SZDL kot nosilca fronte, sindikatov in drugih organizacij. Te organizacije imajo že same po sebi veliko moč, kot oblike organiziranega delovanja naših Ijudi.
Resolucija VIII. kongresa ZKS in pred-log resolucije 11. kongresa ZKJ posveča-ta veliko pozornost, natančneje poveda-no, temeljno poanto pravici delovnega človeka, da razvija svojo varnostno kul-
turo. Splošni Ijudski odpor pomeni re-snično združevanje vsega; moralnih kva-litet, materialnih možnosti, uma in te-hnike itd. Da se organizirano združuje in pripravlja na obrambo. To je tudi varova-nje pravic delovnega človeka, na podlagi katerih odloča o vseh pomembnih stva-reh na samoupraven način. To je boj pro-ti razsipanju, prilaščanju, proti nesamo-upravnim in drugim pritiskom.
Čeprav smo še daleč od tistega, kar bi bilo idealno, pa je mnogo narejenega. V organizacijah združenega dela, krajevnih skupnostih, občinah, povsod. Je pa že tako, da se včasih trudimo, vlagamo ogromne napore, da bi dosegli nek cilj, pa nikamor ne krene. Potem se nenado-ma premakne, pa gre. In ko bomo nekega dne dosegli, da bodo naši Ijudje na vsa dogajanja okoli sebe gledali s stališča družbenega interesa in nekih lokalnih osebnih interesov, ali, povedano z dru-gimi besedami, ko bodo družbeni in in-dividualni interesi postali nerazdružljiva celota, potem smo dosegli vse.
Srečam znanca, pa mi ta reče, kaj za vraga pa naj delam, če pa nimam voja-škega razporeda. In kaj, to pa res ni pro-blem. Saj ni vse, čeprav je veliko, v obo-roženih silah. Marsikdo lahko pomaga na delovnem mestu, saj vsi pa tudi ne more-mo biti junaki. In prav nikomur ni težko najti svojega mesta v našem gibanju splošnega Ijudskega odpora in družbene samozaščite. Če le hoče in takih je iz dneva v dan več.
Franc Stadler:
Po kapitulaciji Italije so se razmere v Ljubljani bistveno spremenile. Nemci so že vhaprej pripravili domače izdajalce, sodelavce in kvizlinge na uničevanje osvobodilnega gibanja v Ljubljani. V pa-rtizane je odšlo približno 6000 Ljub-Ijančanov, od tega preko 100 preizkuše-nih borcev iz vrst VOS in je zato bilo delo v Ljubljani ohromljeno. Le redki izkušeni borci od leta 1941 so ostali v Ljubljani. Delo se je prenašalo na mlajše kadre, zlasti na ženske, ki so bili res manj kom-promitirani, toda tudi mnogo manj iz-kušeni in usposobljeni za ilegalno delo. Obveščevalne službe grupacij domačih izdajalcev so delale sistematične spiske pripadnikov OF in po teh spiskih so se vrstile aretacije.
Pogoji ilegalnega dela so se seveda bistveno spremenili in postali še težji. Nemški okupator je z organizacijami do-mobranstva, nove kvizlinške policije (PP) na čelu z zloglasnim Hacjnom, s prvimi pojavi zločinskega delovanja posamez-nih področnih komandantov domobran-cev - Črne roke - novimi vrinjenci in provokatorji z Gorenjske, Štajerske in ce-lo Primorske, ki so se dnevno pojavljali v vrstah OF in drugih organizacijah in sek-torjih dela, je znatno oteževalo, po-glabljalo in razširjalo obveščevalno delo. Tako je bila množična obveščevalna služba oslabljena, specialni sektorji so zaradi aretacij izgubljali vodilne usmerje-valce. Kljub temu je obveščevalna služba ostala pomemben dejavnik pri oblikova-nju in usmerjanju NOB v Ljubljani.
Kako daleč so segale te organizirane tipalke v sovražno dejavnost pove že dej-stvo, da smo dobivali skoraj popolne po-datke iz organizacijskega štaba domo-brancev, da smo imeli sodelavca v ge-stapu, da je Ijubljanska policija (PP) še vedno delala po navodilih OF in VOS. Pomagala je odkrivati izdajalce in prila-gajati se spremenjenim razmeram v Ljub-Ijani. Posebno pomembni viri podatkov so bili na železnici, sodišču in v zaporih.
19. februarja 1944. leta je SNOS z od-lokom ukinil VOS OF. V Ljubljani je ob-veščevalna služba kot nekdanji del VOS po preizkušenih metodah nadaljevala de-lo z mlajšim kadrom. Poleti 1944 so po-novno oživele borbene grupe. Tako je obveščevalna in varnostna služba v Ljub-Ijani delovala do konca vojne.«
Janez Učakar:
Pri nas veliko dajemo na izobraževa-nje, vse premalo pa na vzgojo. Naj neko-liko natančneje razmejim oba pojma. Teoretično imamo vse stvari lepo raz-čiščene, dosegljive. Pri konkretni izvedbi
pa se.včasih zatakne. Premalo je iz-kušenj. Povedano z drugimi besedami, nekdo je lahko dober teoretik splošnega Ijudskega odpora, prežet z zavestjo in predanostjo, v konkretni realizaciji posa-meznih konceptov pa odpove, ker mu manjka prakse. Vse prevečkrat smo v dvomu, kako ukrepati v konkretnih pri-merih. Organizacija in orožje sta strah agresorja. Kot sem že omenil se noben agresor danes ne bo spustil v močvirje dolgotrajnih vojn. Če pride pod osvobo-dilno zastavo k nam, to se običajno do-gaja, mora dati politični motiv svojim vo-jakom. Ali je to v imenu 2000 letne kul-ture, ali v imenu novega reda, ali v imenu reševanja demokratičnega sveta ali v imenu rešitve koncepta internacional-nosti. Paleta teh osvobodilnih parol je izredno široka. Vse to objavi, toda nena-doma naleti na odpor. Odpor, ko suženj noče dati svojezasužnjenosti, če mislimo tako kot agresor. Čim delj časa je tam, čim bolj se pogreza v blato, bolj se ra-zmišljanja prenašajo na vojsko, pa na zaledje.
Več pozornosti moramo torej posvetiti vežbanju, urjenju. In razumevanju yar-nostne in samozaščitne kulture. Vendar včasih naletimo na naravnost neverjente odpore. Na primer, v organizaciji nekdo odkrije zlorabo, goljufijo ali kaj podob-nega. Začne se široka kampanja proti njemu, češ, ta nam odžira visoke osebne dohodke, ta je zmešan in podobno. V nekaterih organizacijah, da se ra-zumemo.
Sploh je varnostna kultura in njeno ra-zvijanje bistvenega pomena za naše gibanje.
Vzemimo na primer cesto. Nesreča, 200 firbcev, pomaga nihče. Če bi bila 2 firbca, 198 pa bi jih pomagalo, v redu. Srečam prijatelja, hiti mi pripovedovati o pretepu v gostilni. Z noži. Tisti, ki je šti-hal, pa je bil tako pijan, tako pripoveduje prijatelj, da bi se ga le s prstom dotaknil, pa bi padel. Toda, zavraga, zakaj se ga potem nisi, dragi prijatelj.
Bistveno je.da vsa dogajanja, vsepov-sod, v vsaki priliki, opazujemo z realnimi očmi in da na podlagi tega tudi ukrepa-
mo. Kajti pasivnost je smrt že v nor-malnih okoliščinah, kaj šele v izjemnih, kjer se taka zadržanost takoj .kaznuje. Zato jo moramo izkoreniniti.
Samozaščita naj bo torej sestavni del uresničevanja samoupravnih interesov. Vedno znova moramo analizirati var-nostne razmere. Povsod, kjer živimo in delamo. Opazovati moramo svet in ukre-pati v skladu z izkušnjami. Čeprav je v Evropi trenutno morda malo bolj mirno in se delovanje velikih sil prenaša na Afriko.
Varnostna kultura je del našega vsak-danjega življenja in naših vsakdanjih pri-zadevanj.
Sem izredno realen. Toda sodobni agresor je pripravljen uporabiti sleherno sredstvo, da bi kar najhitreje dosegel svoj cilj. Pobija Ijudi, uničuje zemljo, skratka naredi vse, da bi opravičil svoj »politični« cilj. Vzemimo za primer najnovejšo inter-vencijo zapadnih sil v šabi. Ko upornikov ni bilo več, so začeli pobijati civilno pre-bivalstvo. To jim je obrt. Konkretnim izvajalcem, ki uveljavljajo politični in ekonomski koncept, je popolnoma vsee-no, kakšnih sredstev se poslužujejo.
Obrambne priprave morajo biti vgraje-ne v vse družbene načrte. V načrte eko-nomike, gospodarstva, v družbenopoli-tičnih skupnostih, skratka, v vseh sredi-nah. Če je nekje praznina, se v določenih trenutkih prav gotovo pokaže. To so nam pokazale tudi dosedanje vaje. Čeprav so take vaje drage, pa nam pomagajo za-nesljivo odkrivati vse slabosti v naših na-črtih ali konkretnih izvedbah načrtov. To pa je dragoceno, kajti odkriti napako ali pomanjkljivost šele v razmerah velike ne-varnosti, je mnogo dražje in neprimerno bolj tvegano.
Vse se spreminja
»Mnoge naše tovariše danes moti, da ni več pravega tovarištva, pravega, člove-škega razumevanja med Ijudmi. To je
verjetno res, toda ob takih razmišljanjih vse prevečkrat pozabljamo, da se časi spreminjajo. Seveda takega tovarištva, kot smo ga bili vajeni v vojnih časih, danes ne more biti več, saj tudi izjemnih razmer, kot so bile v tistem času, danes na vso srečo ni več. Poleg tega pa se tudi sami spreminjamo, saj ne bomo nikdar več mladi.«
Mirana Šubica ne poznajo samo kot neumornega delavca v krajevni skupno-sti Gradišče, poznajo ga tudi v Trebnjem in Krškem in še kje širom Slovenije, kot komandanta Gubčeve brigade. Pred-vsem pa kot človeka, ki je vedno priprav-Ijen posvetiti svoj čas sotovarišu.
»Koliko slabega lahko danes slišimo o naši mladini. Vprašajmo se v kakšnih ra-zmerah danes mladi živijo, na primer, v mestu. Podlegli smo potrošništvu, mar-sikdo nudi, tudi borci, svojim otrokom v materialnem smislu več kot potrebujejo. Da bi, kot pravijo, živeli bolje kot mi v naši mladosti. Pri tem pozabljamo, da smo se ukvarjali z velikimi sfvarmi, pri tem potisnili ob strah drobne, človeške odnose med seboj, ki jih iz dneva v dan bolj pogrešamo.
Pomislimo samo nato, koliko časa je trajalo, da smo ponovno oživili mladin-ske delovne brigade. Koiiko časa'smo se morali prepričevati, da ekonomičnost ni vse, da so brigade tista oblika dela z mladino, kjer se lahko razvija tisto ele-mentarno tovarištvo, ki smo ga bili mi deležni med vojno. In da te vrednote, to šolanje mladih, odtehta vse ekonomske in neekonomske izračune.
Prepričan sem, da bi se tudi današnja mladina v izjemnih okoliščinah obnašala ravno tako, kot smo se mi, ko je bilo treba prijeti puško v roke.
Zato smo tudi lahko optimisti. Še zlasti, če se bomo odvadili v Ijudeh iskati le slabe lastnosti, kot smo danes tega vaje-ni. V partizanih je bilo obratno, iskali smo v vsakem našem tovarišu dobre lastnosti. Prenesimo to dragoceno izkušnjo v da-našnji čas in videli boste, kako bo nam vsem laže in bolje.«
Novi predpisi - nove oblike pomoči
Skupščina občine Ljubljana Center je 23. februarja letos sprejela odlok o druž-beni skrbi za udeležence NOV in drugih vojn ter za njihove družinske člane. O glavnih značilnostih tega odloka je pove-dala nekaj besed tovarišica Zora Kastelic.
»Odlok pomeni precejšnjo razširitev doslej veljavnih oblik pomoči borcem. Čeprav pretežna večina pomoči še vedno ostaja vezana na, vsaj za moje pojme, izredno nizek cenzus, katerega pred-stavlja skupni mesečni dohodek upravi-čenca in članov skupnega gospodinjstva in ki na člana gospodinjstva ne sme pre-segati vsakokratnega mejnega zneska najnižjih pokojninskih prejemkov, Sicer pa naj raje naštejem oblike pomoči. To so stalna in občasna priznavalnina, en-kratna družbena pomoč, pomoč za šola-nje otrok, pomoč za zdravljenje, zdrav-stveno varstvo, sosedska pomoč in po-moč pri reševanju stanovanjskih vpra-šanj. Sosedska pomoč je zaenkrat bolj deklarativna kot dejanska, saj smo dokaj pozno pristopili k reševanju tega, vedno bolj aktualnega vprašanja.
Odlok je precej razširil oblike pomoči borcev, ki v 15. in 16. členu opredeljuje pogoje za zdravljenje v naravnih zdravili-ščih in denarno pomoč za 10-dnevno preventivo ali okrevanje.
Še enkrat pa moram povedati, da so skoraj vse oblike pomoči vezane na izre-dno nizek cenzus, ki pa bi ga po mojem globokem prepričanju vsak moral prese-gati.
Zato je toliko bolj razveseljivo, da smo z republiško zdravstveno skupnostjo našli skupen jezik in dosegli, da bodo določenemu številu naših zdravstveno najbolj ogroženih članov, omogočili 21-dnevno zdravljenje v naravnih zdravili-ščih. To ugodnost bo lahko uživalo v letošnjem letu 69 naših članov.«
Aktivnost
na
vseh področjih
V  krajevni skupnosti Poljane je v or-ganizacijo ZZB včlanjenih okoli 700 bor-cev, aktivistov in drugih sodelavcev NOB. O tem, kako delujejo borci v krajevni skupnosti, s kakšnimi problemi se sreču-jejo in kako jih rešujejo, smo se pogovar-jali s predsednico krajevne organizacije ZZB.tovarišico Dano Bravničar.
»Med našimi člani jih ima približno po-iovica status borca, ostala polovica pa te pravice iz tega ali onega razloga ni uve-Ijavljala. Naša organizacija ima 25-član-ski odbor in še celo vrsto komisij, ki se ukvarjajo s posebnimi področji, tako da nas je 60 članov stalno angažiranih za delo v odboru in komisijah. Seveda pa se aktivnost naših članov ne neha pri delu v naši organizaciji, saj je naše delo tesno povezano z delom drugih družbenopoli-tičnih organizacij na našem terenu, od SZDL do mladinske organizacije. Tako je v raznih delegacijah, od občinskih do republiških, 18 našihxčlanov. Poleg tega sodelujemo pri vseh ostalih akcijah, ki so v naši krajevni skupnosti, od volitev do hišne samouprave in še kaj.
V naši krajevni skupnosti je v šolskem obdobju približno 7000 mladink in mla-dincev. Seveda je tistih »stalnih«, ki ima-jo stalno bivališče v naši krajevni skup-nosti, precej manj. Naša organizacija, še zlasti komisija za prenašanje tradicij, ima z mladimi dobre stike, posebno z učenci osnovne šole Toneta Tomšiča. Ker smo tipično mestno naselje, ima seveda mla-dina precejšnje probleme. Nima svojih prostorov,  kjer bi se sestajali, manjka prostora in možnosti za športno aktiv-nost in še marsikaj. Kljub vsem tem teža-vam, kjer skušamo seveda mladim poma-gati, pa najdemo skupni jezik še pri celi vrsti dejavnosti. Kajti mladi kljub vsemu ne izgubljajo poguma. Pravi užitek je na primer pogledati na volišče, kjer vidimo v glavnem mladino. No, poleg tega obi-skujemo šole, pripovedujemo o naši re-voluciji, sodelujemo na raznih proslavah, naši člani pa tudi spremljajo mlade, ka-dar obiščejo  katerega od partizanskih krajev. Seveda ne smem pozabiti na našo pohodno enoto, s katero smo šli na pri-mer na Pugled in še kam drugam.
Naša krajevna skupnost Ima nekaj zna-čilnosti, ki pogojujejo tudi naše delo. Predvsem je to dokaj staro naselje, kjer prevladujejo stari Ijudje. Zato postaja iz dneva v dan bolj aktualno vprašanje po-moči tem ostarelim Ijudem, še zlasti bor-cem. Del te pomoči je seveda lahko ma-terialne narave. Tako smo dali v zadnjem letu 21 predlogov za dodelitev zimske pomoči, omogočili 36 našim članom ce-nejše letovanje v Portorožu, dali 10 pred-logov za zdravljenje naših članov, 13 predlogov za pomoč pred dopustom, za dodelitev denarne pomoči, dodelitev šti-pendije otrokom naših članov ipd.
Vedno bolj aktualna pa postaja druga oblika pomoči našim članom, tako ime-novana sosedska pomoč. Mnogi naši čla-ni namreč potrebujejo posebno nego, pomoč pri vsakdanjih opravilih, ki jih sa-mi niso več sposobni opraviti, za mnoge pa mnogo pomeni že prijazna beseda. Gre torej za neposredno obliko pomoči, ki terja mnogo truda in angažiranja.
Doslej smo te probleme reševali na na-jrazličnejše načine. Tako smo s pomočjo šole za višje medicinske sestre organizi-rali osnovno zdravstveno pomoč našim obolelim članom. Vendar je to le izhod v sili, saj tako lahko nudimo le osnovno pomoč, pa še to ne redno, saj moramo upoštevati, da je zaradi šolskih počitnic, učenja in priprave na izpite, dokaj skopo odmerjen čas študentk.
Seveda je tu še pomoč šolarjev, ki na-šim članom pomagajo pri raznih vsako-dnevnih opravilih, vendar je tudi ta po-moč bistveno omejena. Na prvem mestu je prav gotovo pomoč nas samih našim tovarišem, saj je naša socialno-zdrav-stvena komisija izredno delavna. Ne le v krajevni skupnosti ampak tudi v občini in seveda v terenskih odborih.
Kl/ub vsem tem prizadevanjem pa je to področje našega delovanja še vedno med bolj perečimi vprašanji. Verjetno bo treba v krajevni skupnosti zbrati določe-na finančna sredstva, s katerimi bomo
lahko pospeševali to pomoč našim bol-nim in ostarelim članom.
Že od lanskega leta imamo v naši kra-jevni skupnosti tudi terenske odbore, ki pokrivajo območja volilnih enot. Tako bomo lahko naše delo prenesli še bolj neposredno med naše člane in dosegli še večje uspehe na vseh področjih našega dela. Kajti nesporno je dejstvo, da so prav naši člani med najbolj aktivnimi ob-čani v naši krajevni skupnosti.
Narodni heroj Majda Šilc
Majda Šilc se je rodila 17. marca 1923 v Kržetih pri Sodražici, v družini, kjerse pri hiši še danes po domače reče pri Ta-mladih. Bila je najstarejši otrok, za njo se jih je rodilo še pet. Ko se je rodila, ni bila Majda ampak Marija ali Micka, kot je bilo takrat najbolj razširjeno ime za punčke na Dolenjskem. Majda je njeno partizan-sko ime.
Zemlja na Gori je bila siromašna. Maj-din oče, kmet, ki se je k Tamladim priže-nil iz Slatnika pri Ribnici, je moral za številno družino iskati še postranski -za-služek. Po takratnem običaju je hodil da-leč po svetu kot zdomar. Majda je bila drzen otrok. Nekoč so jo pustili samo v stari leseni hiši, zidani vrh hleva in kleti. Tedaj je imela dobri dve leti. Splazila se je s posteljice na tla in nato k odprtemu oknu. Sklanjala se je skozenj, tedaj pa ji je iz ust padel cucelj. Mala Majda ni dol-go premišljevala, ampak je skočila kake tri metre globoko in pobrala svoj »instru-ment«. Kmalu se je znašla pri materi v kleti, ki je prebirala semenski krompir. Vsa prestrašena jo je mati vzela v naroč-je, a si je kmalu oddahnila, ko je slišala, da otrok čeblja kot po navadi in da se ni nič zgodilo.
Ko je dobila bratca in sestrice, je bila večinoma doma za varuha. Pravijo, da je bila zelo spretna pri otrocih. Tako se jih je navadila, da je včasih popazila še ka-
kega sosedovega. Okrog Majde je bilo vedno tudi polno kokoši. Zmerom jim je trosila zrnje. Kadar se je oče kot zdomar vrnil z vrečami žita, je Majda vedno po-skrila nekaj zrnja, da je imela zalogo za svoje Ijubljene živali. Ob nedeljah, ko je bila prosta, se je Majda spravila za hišo in se zatopila v igro. Njena najljubša igra je bila trgovina. Na leseno polico, ki jo je oče pritrdil na kotliček, je navezala škat-Ijice, vanje natresla kamenčkov, zemlje, peska in tehtala, tehtala...
V šoli je bila pridna učenka, vedno je skrbno pisala domače naloge. Če je le
mogla, jih je napisala takoj po šoli. Zju-traj je odšla v šolo navadno brez zajtrka. Materi je rekla, da če se naje, v šoli ne zna najbolje. Tudi med sošolci je bila zelo priljubljena. Ko je končala osnovno šolo je pregovorila starše in se vpisala v meščansko šolo v Ribnici. Starši pa je niso zmogli dolgo šolati, zato si je morala poiskati delo. Sla je za trgovko in trdo delala, saj se ni smela izogniti še tako težki vreči. Bila pa je poštena, bistra in Ijubezniva.
9. aprila 1941 je Majda zagledala na Ijubljanskih ulicah kolone zelenih voja-kov. Zavedla se je, da je vojna. Že na začetku se je vključila v Osvobodilno fronto in pomagala pri akcijah. Spomladi leta 1942 je bila sprejeta v Zvezo komuni-stičhe mladine. OF je Majdi zaupala ve-dno težje in odgovornejše naloge. Našel se je tudi nekdo, ki je Majdo izdal policiji. Niso je dobili. Postala je bolničarka in ko je zvedela, da so ji Nemci ubili brata, se je junaštvo mlade skojevke še stopnjevalo. Le redki pratizani so vedeli, da Majda skrivaj piše tudi pesmi. Ko bi bili mirni časi, bi najbrž pisala Ijubezenske pesmi. A pisala je o boju in revoluciji; znana je njena »Vstani mladina in stoj kot hrast«.
14. julija je Majda na čelu skojevcev jurišala na nove položaje. Tedaj je ob cesti nad vasjo Težka voda pri Novem mestu eksplodirala zadnja sovražnikova granata tistega dne» Majda je bila mrtva.
Po vojni je bila odlikovana z redom narodnega heroja in 22. aprila 1949 pre-peljana v grobnico narodnih herojev v Ljubljani.
Andreja Šilc
1. ¦ Vzgojiteljske ftole,
nočakinja Majde Silc
Skrb za borce
Čeprav se naša družba nenehoma tru-di, da bi uredila življenjske pogoje bor-cev, pa seveda še niso rešena vsa vpraša-nja materialnega položaja udeležencev NOV. Iz poročila komisije za zadeve bor-cev in invalidov NOV skupščine občine Ljubljana-Center za lansko leto smo pov-zeli nekaj številk in ugotovitev, ki nam bodo prikazale obseg tega dela v naši občini.
Lani je bila dodeljena stalna družbena pomoč - priznavalnina - 223 upravičen-cem. Med prejemniki te pomoči je največ upokojenih udeležencev NOV, borcev za severno mejo in slovenskih prostovoljcev iz vojn 1912-1918.
Zanimivo je, da se število upravičencev do priznavalnine iz leta v leto bistveno ne spreminja, spreminjajo se le upravičenci.
Poprečna družbena pomoč je v lan-skem letu znašala 721 din. Najnižja je znašala 200 dinarjev, najvišja pa 2300 din. To najvišjo prejema borec pred 9. 9. 1943, pljučni bolnik, kateremu je priz-navalnina edini dohodek. Skupna vsota družbene pomoči v lanskem letu pa je znašala 1,755.600 dinarjev.
545 borcem je bila lani dodeljena en-kratna denarna pomoč, ki je v poprečju v naši občini znašala 1080 di-narjev.
Poleg navedenih oblik pomoči je prav gotovo najpomembnejša pomoč za pre-ventivno zdravljenje in okrevanje, čeprav te oblike zakoniti predpisi lani še niso predvidevali. Očitno pa je, da so težki medvojni in povojni napori načeli zdravje številnim borcem. Slabo zdravje zapo-slenim onemogoča doseganje večje de-lovne storilnosti, hkrati pa pogojuje predčasno upokojevanje. Te težave se kažejo zlasti pri borcih, ki tudi sami niso dovolj skrbeli za svoje zdravje \z tega ali onega razloga. Tako je komisija lani po-slala na 21-dnevno zdravljenje 128 bor-cev, nadaljnjim 108 borcem pa je bila plačana delna oskrba v zdraviliščih. Te-mu moramo prišteti še 10-dnevno okre-vanje v portoroških hotelih v pred in po-sezoni, o čemer so sklenili dogovor s hoteli Riviera-Portorož in Adriatic-Umag in seveda okrevanje v Banjolah, Stru-njanu in Mojstrani za 123 borcev.
Poleg navedenih sredstev je bilo dode-Ijenih še 100.000,00 dinarjev krajevnim organizacijam ZZB za sosedsko pomoč, torej za pomoč in obiske na domu ostarelih in onemoglih borcev. To obliko pomoči so krajevne organizacije razvile že v precejšnji meri, treba pa ji bo tudi v bodoče posvečati veliko pozornost.
Poleg nekaterih drugih oblik pomoči pa se je komisija posvetila tudi aktivne-mu delu pri dokončnem oblikovanju »Družbenega dogovora o skupnih osno-vah in merilih za podeljevanje priznaval-nine udeležencem NOV in drugih vojn« in občinskega odloka o družbeni skrbi za udeležence NOV in drugih vojn in njihove družinske člane.