XLV. LETNIK LJUBLJANSKI MESEČNIK 1925 *-V -\ J f\ \T KNJIŽEVNOST u. STEVJLKA /T, V V J W iN PROSVETO UREJUJE FRAN ALBRECHT / LAST IN ZALOŽBA «TlSKOVNE ZADRUGE* V LJUBLJANI Fran Eller / Pesmi Na Karavankah Počijem na grebenu, ki razdvaja, kar eno je od juga h Gospi Sveti, do koder mi obzorje da dozreti, ki s sinjim nebom sinjo zemljo spaja. Z menoj temena skalnatih vršičev, pa niže smrek in hoj zeleno morje, a doli na ravnici par voličev obrača kmet in dolge brazde orje. Borno mravljince na razpeti dlani se zde prostrani kmet in plug in voli... Bog s tabo, kmet, o vojvodskem prestoli dosanjal si... zdaj orji, zdaj tlačani! — V daljavi Drave trak se bledi riše: Poljanci tam so, više sem Gorjanci, za selom selo, zraven cerkvic hiše, ceste vijo srebrne se med klanci. Kaj nisi dom moj bila, zemlja lepa? O tiha vas nad Žilo šumotavo, o jezero z otočkom za Dobravo, na poldnu kršna stražila si, Jepa! Naj oče mi naspi tam pod zvonikom se belim ... grob je širno vsa planjava: pod snežnega Dobrača spomenikom živ narod moj mrtvaško spanje spava. In mi, prebedni, nismo razkleniti si znali teh grobov? Ko nam prerobil tesno igo, verig nam lance zdrobil spasitelj meč je v borbi zmagoviti, prižeti brate na srce si nismo z besedo mogli bratsko, vsepremožno? Steptano v prah jim pravde nove pismo in tišje ko kedaj molčanje tožno ... 41 641 Fran Eller / Pesmi V ta molk le hrepenenje še izteza šibke roke, če starega še doma drži se krov iz dalje gledat roma in po robeh strmo za njim opreza. Ni čudo mar, da vihri še kljubuje? Z ledenih Tur v odprte se poljane vali njen besni srd in ne miruje, da, kar bilo je naše, k tlom se zgane. Kaj v puhlih upov trobite rogove? Matjaž nam kralj je klical, nismo culi, nazaj ga v dno smo palčnjaki podsuli, pa čakajmo, da zopet nas pozove! — In vztrepetala iz globin ujeda, pradavna bol mi, temna, težkokrila, na vse vrhove senca njena seda, nebo in zemljo v mrak mi je zavila... Pesem o svitnici Koroška zima. Sren zamrzli škriplje v trdo, brezzvezdnato adventno noč, z dobrave lučka se za lučko tipi je previdno iz vasic in samnih koč. Seljaki grejo k svitnici na,faro, poraslo jih je ivje čez in čez, možje vodniki, mlado vprek in staro, v debelih plaščih, v bundah do ušes. Trpeči narod, s tiho vero v duši, neurja vajen, vstaja iz temnic in ni ga, da vabilu se ogluši, ko v noč veli zvonov jim rani klic: «0 dolga noč... kdo jutra še naj čaka v dremavici... na pot, na budno pot! Pogum naj z vami, plamen živ, koraka, da spelje v dan iz robstva vas mrakot. «0 dolga zima... sever jezno viha, gazi je vse, že srca vsa zamel. Kdaj spone razkopnijo, kdaj zapiha zeleni jug iz bratovskih dežel? Fran Eller / Pesmi — Karlo Kocjančič / Iz zbirke «Večna plamenica» «V sovraštva črno ste nebo zajeti, daleč ljubezni vam in pravde Bog, le nada ko drhteča lučka sveti pa v cerkvi žar skoz oken tenki lok.» — Pojo zvonovi... Strmo nad zadolji se vzpenja Karavank mogočni zid. A bajna noč... Kresnice v zimskem polji! — Tako gredo v adventni plahi svit... Bil trd si . . . Bil trd si oče mi, Gospod, Ni bilo mi ljubezni god gladil me nisi ne mehkužil, življenje, z gnevom si ga družil, in kar naneslo krivd in zmot, v osojen zasejal me kot, vse plačal mi, kot sem zaslužil. ki v žarku Tvojem ni se južil.— A jaz pognal sem — in stojim, Ko Ti pred lice padem strt, viharjev strah me ni ne zim povije v grob me majka Smrt. in nič ne trepetam: doklej še... Ah majke, te so vse milejše ... Kaj trkaš . . .? Kaj trkaš ob tej pozni uri, ljubav, poslanka daljnih meni zvezd? Zatvoril davno že sem težke duri popotnikom z večernih cest. Nikomur nočem več odpreti in tudi tebi vrat odprl ne bom: nemir prinašaš, nesi ga po sveti, pokojen je in tih moj dom ...! a Karlo Kocjančič / Iz zbirke „Večna plamenica Jaz bom umrl . . . Jaz bom umrl. In senca mojega telesa se napoti v vinograde na Sabotnjaku. Tam bom zasanjal blazno4epe sanje. Potihoma bo trkal mi v pokoj škržatov spev. Po svetem nebu krožijo ognjene krogle. Kako tvoj sladki vonj, vešelik, žge! Jaz bom tam sanjal dolge, dolge sanje ... 41* 643