LJUBEZEN. JEDNODEJANKA. ZOFKA KVEDER. PRAGA. OSEBE : Stari Koder. Gospa Koder, njcrjova žena. Dušan, njun sin, žurnalist. Jelva, njcfjova zaručnica. Branko, Dušanov prijatelj. l)ejanje se vrsi v dunajskem jiredmestju po zimi. A'elika soba z raznim .starim pohištvom, kateremu se vidi, da je ostanek boljših časov. Zadaj v sredini vrata,- na levo dalje visoka omara z;i obleko, dalje vclik.a španska stena {/.n katero stojita dve postelji), pred špan- sko steno stai", širok divan, pred njim miza in stoli. Xa levi sti'ani okno. Na desno v ozadju železna peč z • cevmi, dalje v kotu postelja, na desni strani polej; po- stelje nočna omarica, dalje velika, nizka omara za perilo, na desni v ospredju pisalna mizica. Po stenali slike, nad liivanom na španski steni stare rodbinske folo^n-a- lije, na omari za |)erilo vaze, svečniki, stara porcelanasta posoda, na steni velika sveta ])odoba, pred katero ^ori hičica. Stoli in drobnarija. Mrači se. Prvi prizor. .Stari Koder in nje<;ova žena. Stari Koder (siv, vulik, lep starcCj nekoliko iipoj^njcii, se sprehaja po sobi) : Ivako je Du.šau zadnji čas nervozen. Se ti ne zdi? Gospa Koder (mala, simpatična starka, plete uo>,'avice ; njena hoja je drs.ajoča in počasna) : Ni Čuda, ni Čuda! Leta in leta v ti g'onji. Stari Koder: Da, da taka gonja za vsal< kos krulia posebej. Gospa Koder: In .še midva sva mu v nadlogo. Koliko ga bode zopet doktor stal zaradi teh mojih nog. (Vstane in zloži pletenje.) Kako hitro je tema, jaz že nič več ne vi- dim ! — In rekla sem mu, da nič ne po- maga, ali on ne sli.ši in ne sliši. Stari Koder: On nas ima rad. Gospa Koder: Rad, rad. To mi je še težje. Tako srce, kakor g-a ima on ! Ah, ali kaj, revež! Xe more, ne more! Fvaj se naj pretrga? Kako izgleda! Cisto postaral se je že. Stari Koder: To življenje ga muči. On ni za to. Gospa Koder: Seveda ni. Kako smo ga odgojili, veš ? Nobena sapica ni smela priti do njega. In potem nakrat oni polom. Trcj vsega preveč, potem berači. Oh ! Stari Koder: Ne g-ovorr vedno o tem. Jaz ne morem slišati. Saj niscin kriv. Ka) sem jaz mogel zato, da je banka krahirala ! In nismo bili mi sami. Stotine drugih so postali z nami vred kar v noč berači. Gospa Koder <:;a ustavi in j.[a foladi po suknji: Ne, ne, saj ne mislim tako. Meni je samo zaradi Dušana. Veš, kako lepo prihodnjost smo mu hoteli pripraviti ! In zdaj mu jo zastavljamo. Stari Koder : Nikdar nisem mislil, da bom komu na potu. Pomagal bi rad liu- šanu kvišku, pa g'a tiščim nizdol. Gospa Koder : In tak sin, kakor je on ! Tak človek, tako srce ! Zaslužil bi kaj boljšega ! Stari Koder: On nas ima zelo rad, ali jaz nečem, da bi mu vse življenje skvaril. 288 Tako ne gre več dalje ! Veš, jaz vem, kako je.^AIi smo stari, on je pa mlad. On bi se že obrnil, da je' sam, ali tako smo vedno mi zraven, pa se ne more ganiti. (.Mrači .se, da je sl<()r(i čisto tema v sol)i.) Gospa Koder: Ko bi se mu mogli umakniti ! Stari Koder : Kolikokrat sem že o tem premišljeval. Jaz bi že . . . (pavza.) Gospa Koder : Kaj bi ti ... ? Tudi jaz sem že mislila . . . Ko bi . . . {pavza, zunaj po- zvoni.) Stari Koder se trgne: ])ušan! (Odhaja ven.) Prižgi luč ! Gospa Koder: Dušan ! Oh, ti moj iz- veličar ! Vsa se tresem, (ide z drsajočimi I;oraki k omari \)0 svetill^o, nese jo na mizo in prižiga.) Drugi prizor. Stari Koder, gospa Koder, Branko. Stari Koder: Le naprej, prosim ! Takoj prižgemo luč ! Mama, veš, kdo je prišel k nam? (i^ospod P)ranko ! Saj vam smem še tako reči ? Branko (26 leten, eleganten mož): Ah, tO se razume ! Gospa Koder mu stiska roko: Ah, vendar zopet enkrat ! Mislila sva, da je Dušan . . . Kako dolgo vas že nismo videli ! Ah, in kako dobro izgledate ! Fino, elegantno ! Niliče bi si ne mislil ... Branko: ... da je to nekdanji raztr- gani in umazani vratarjev sin, kaj ne ? Ha, ha! Stari Koder šaljivo : Ne, to pa ne ! Ali mislim vsekal-cor. da ste na svojo karijero laliko l)olj i)onosi)i, kakor mi. Branko: Kako to? Stari Koder : No, vi ste šli kvišku, mi nizdol. Gospa Koder : I.)a, da, le glejte, kdo bi si l'Cedaj mislil, da bomo tako le sta- novali ? Branko : Pred desetimi leti gotovo ne, gospa. Ali sedaj bo že lepše. Dušan bo v tej službi lahl-co precej \eč zaslužil, kakor sedaj, in potem ima tam tudi lepo bodočnost. Stari Koder: Kako to? O kaki služ.bt govorite ! Mi ne vemo ničesar. Branko : Pri nekem liamburškem listu je dobil mesto sourednika. Slišal sem to od jednega njegovih koleg-ov. Gospa Koder: Mesto sourednika? Hvala P)0gu, to je vendar malo bolje, kakor da ostane reoorter. Branko : To se razume. Jaz se sploh čudim, da je tako dolgo zdržal v taki službi. Kaj pa je reporter? Hlapec žurna- listike ! On z njegovim talentom bi bil za kaj boljšega. Stari Koder: Kako ne! Ali težko vam je dandanes v svetu. Vse je polno, v.sako me.sto je zasedeno, in brez protekcije se že celo nič ne dobi. Gospa Koder: O, iskal je on dovelj. Ali kaj, ko jih je za vsako mesto petdeset in še več. Samo, da je sedaj enkrat kaj dobil! Samo daleč je to, Hamburg! Stari Koder: Kaj bo to za mladega človeka ! Nič ! Mlad človek je povsod doma, kjer najde delo. Na starost se pač vsaki rad doma oddnhne, prej je pa še bolje in lepše, kolikor več sveta se vidi. Gospa Koder: Samo, da nam ni nič povedal ! Branko : Morda vas je hotel presene- titi. Sicer pa, ali ne veste, kedaj pride domov? Nekaj bi rad ž njim govoril. Stari Koder: Vsak čas ima priti. Branko : Dolg-o ga že nisem videl, kako se pa ima ? Gospa Koder: Po starem. Ce nima opravka, je doma. Saj se dovelj nateče, pa je vesel, če si more malo oddahniti. Ob nedeljah popoldne pride še Jelva, pa se razgovarjamo. Branko: Kaj je še zaročen? Gospa Koder: Kaj pa da. Vzeti se šc ne moreta, ali jedenkrat st; že dočakata. Ce bo ono mesto v Hamburgu kaj bolje, pa pojde. Branko: Zadnjič sem jo videl na ulici. Ali sedaj ni nič več tako lepa. 289 Gospa Koder: Leta teko, kaj se hoče. Ah dobra je, jako je dobra. Mi jo imamo zelo radi. Stari Koder: Kakor da je naša last- na hči. Gospa Koder: Da, sedaj imamo samo ta dva. Ali prej nekdaj je bilo veselo pri nas, kaj ne ? Se še spominjate ? Branko : Kako bi se ne spominjal, saj sem bil skoro vedno zgoraj pri vas, pa smo se igrali in stepli tudi, če je bilo treba. Stari Koder: .Sami dečki ste bili, pa je bil včasih hrup in vrišč, joj ! Vse doli v komptoar se je čulo. Gospa Koder : In potem so nam vsi pomrli, kar jeden za drugim. Štirje v dveh letih ! Stari Koder: Samo Dušan je ostal. Gospa Koder : Naš najmlajši. Stari Koder: Kje je vendar? Sedaj bi moral biti že davno doma. Znabiti se je kje zadržal. — (Zunaj pozvoni.) Na, tu ga imamo. (Odide.) Tretji prizor. Prejšnji, Dušan. Stari Koder: Obisk imaš. Branko je tu. IDuŠan (30 leten mož z ostrimi potezami v obrazu, prilično nervozen) : Tako. Ti tU ? (Podaje P.ranku roko. Materi) ; Nu, kako se imamo ? Kaj dela revma ? Gospa Koder : Nič mi ni. Ali čakaj, jaz se jako srdim. Stari Koder : To res ni bilo lepo. Dušan : Kaj pa ? Gospa Koder: Da tako molčiš! Se le od gxispoda Branka smo zvedeli. Dušan : Kaj vendar ? ! Branko : Ah, oprosti, jaz sem povedal, da si dobil mesto v Hamburgu. Mislil sem, da že vedo. Dušan : Ah, to ! O tem ni vredno, da se govori. Stari Koder : Kako to ? Dušan: Ker ni vse skupaj nič. Ker ne mislim tja iti. Branko: Zakaj ne? To bi bilo nespa- metno. Kaj tacega se ne pripeti vsak dan. Stari Koder : Ne ravnaj nepremišljeno. Gospod Branko pravi, da je dobro mesto in neodvisno, vsaj kolikor toliko. Boljše bo že, kakor da tu hlapčuješ. Dušan: Oče, vi ne veste, kako je vsa stvar. Hamburg ni na Dunaju. Stari Koder : Kaj bo ta dalja! To ni nič! Dušan : In vi in mama ? Gospa Koder: Na nas nikar ne inisli. Bo že kako. Lahko nas pustiš tu. Ako nam kaj pošlješ, bomo že živeli. Dušan: Bomo že živeli! Hm, radove- den sem, kako. Kaj bi bili tako lahko brez mene, mama ? Gospa Koder : Ah, moj Bog, kako mo- reš kaj tacega vprašati ! Niti misliti ne smem. Dušan: Torej ! Takoj jutri odpišem, da ne sprejmem. Kaj vem, kaj me je do tega dovedlo, da sem pisal tja. Niti na kraj pameti nisem inislil da dobim; a glej, tu, kjer mi ni do tega, dobim. Ali na Dunaju, né doblin nič, to se ve. Stari Koder : Meni se pa vendar-le zdi, da bi bilo dobro, da sprejmeš. Morda je cela tvoja prihodnost na kocki. Dušan: Prihodnost?! Ha, ha! Kakor, da še verujem v svojo prihodnost ! Ba, to me je minilo. Ne, ne pojdem. Kaj bo pa z Jelvo? Gospa Koder: Vzameta se, in potem gre lahko s teboj. Dušan : Prosim te, mama, nikar se ne smeši. Vzameta se ! Tudi v to danes že nič več nc verujem. Neumen sem bil, da je nisem takoj pred osmimi leti vzel, ko sem nastopil to svojo žurnalistiško karijero. Se- daj sem že skoro prestar. Takrat sem imel še nekaj ciljev, idealov in nadej, danes sem pa suh in gol, kakor trta po zimi. Branko : Treba ti je tožiti, da ! Saj si sam kriv. Glej mene. K pošti sem šel, pa sem danes gospod. 290 Dušan; K pošti?! Sedaj sem prestar, takrat sem pa moral takoj zaslužiti. Branko : In koliko si napredoval ? Dušan: Tam sem, kjer j sem bil. — Prosim te, mama, ali bo kaj kmalu večerja? Lačen sem in potem moram nocoj še oditi. Stari Koder: Kam pa greš? Dušan : Na neki ples. Poročati moram o toaletah... Hm! Oj, Branko, kje so časi, ko smo še noreli po plesih za zabavo? Veš ti si bil še v gimnaziji. Branko: Ti si bil takrat že na univerz'. Dušan: Prvo in zadnje leto. Nu, mama, zakaj tako molčiš ? Gospa Koder: Nekako tesno mi je. Jaz pa vendar še nekaj verujem in upam na boljše čase. Dušan : Jaz nič več. Nis.no vsi odbrani za boljše čase. Kaj praviš ti k temu. Branko? Ni naša mama optimistkinja ? In danes je tretji dan, kar je vstala revmatizem jo je držal. Branko : Gospa ima že prav. Ti pre- več črno gledaš. Nekaj si si pa tudi sam kriv. Glej, to_mesto v Hamburgu ... Dušan: Ne vsprejmem, to je gotova stvar. Sicer pa ni tako sijajno, kakor mi- slite. Zvedel sem, da je negotovo, da . . . nu, sploh, ni zame, res ne. Branko ; Jaz ne verujem, ali naredi, kakor ti je drago. Samo . . . skoro bi bil pozabil, nekaj imam s teboj govoriti. Daj, malo me spremi. Gospa Koder : Ah, da res. In čisto sem pozabila. Kar tu se pogovorita, Dušan se vsaj malo odpočije. Nima skoro nič časa. Jaz pa skuham zunaj večerjo med tem. Pojdi, stari ! Branko : Ne, ne, prosim ! Ne mudi se, lahko drugič, ali mu pa pišem . . . Stari Koder : Ali, ne, zakaj ! Jaz sem vedno v kuhinji,, kadar se kaj kuha, kaj ne mama ? Gledam. Človek ne ve, kako bi ubijal čas. Mi starci ga imamo vse preveč. (Odhaja za ženo.) Četrti prizor. Dušan in Braidio. Dušan: Kaj mi imaš reči ? (Hodi po .soIm.) Branko : Ah, veš, — ne zameri, tistih petdeset goldinarjev bi potreboval, ktere sem ti pred dvema letoma posodil. Dušan : Nimam. Branko : Veš, potreboval bi jih. Že- nim se. Dušan : Ženiš se ? Branko : Lepa je in denar ima. Ali zaradi onih petdesetih goldinarjev, kaj sem hotel reči ... Dušan : Ah, pusti me, jaz nimam nič. Branko : Da bi mi saj vsak mesec nekaj dal. Saj veš do sedaj te nisem terjal, ali, če se oženim ... In pote-m ti bo sedaj laglje. V Hamburgu . . . . Dušan : Rekel sem ti že, da ne mislim na Hamburg. Tisti denar ti vrnem, kakor hitro morem. Ali vsak mesec ne morem več, kakor dva goldinarja. Kar morem pri sebi odtrgati. Branko: Pa zakaj nečeš v Hamburg? Dušan: Ne morem. Branko : In zakaj ne ? Dušan: Kiko naj se selim ? Trije smo. In zdaj je tudi zima. Mama bi še bolj obo- lela. In potem Jelva. Branko: Ah, kaj selitev? In Jelva gre res lahko z vami. Dušan : Pusti me ! Če nimam denarja ! Če komaj dalje potiskam, komaj od dne do dne. Tebi sem dolžan, pri listu imam predujem, zdaj pride najemnina, a jaz nimam nič. (Sede.) Čisto sem že proč. Kakor da me nekdo z bičem podi in jaz tečem, te- čem, bežim . . Nakrat bom omagal in pai. Tako mi je ! Ne morem proč. Nekaj me drži na vajetih, in jaz morem samo po tem tiru, samo po tem edinem, strmem tiru težko, težko v breg. In brez cilja samo dalje, samo naprej, ah ! Branko : Žal mi je. Nisem vedel, da ti je tako. Obišči me kedaj. Veš, in tistih 291 petdeset goldinarjev, - jaz bi t' jih dal, ali ženim se, veš in . . . Dušan hripavo ; Hvala, nečem! Vrnil jih bom, le še malo potrpi. Branko: Potem pojdem. Dušan : Idi srečno. Pri nas je žalostno in pusto. Branko: Xu, jaz sem zadovoljen. Jaz, vašega vratarja sin, in ti, pa smo zdaj tako, kaj Dušan, kdo l^i si bil mislil?! Dušan: Da, kdo! Ne bom pozabil, vsak mesec ... Ce bi mi bil že prej kaj rekel. .. jaz sem vedno mislil, dam mu, kadar bo bolje. Ali neČe biti . . . (Spremlja ira U vrallm ili skozi kuhinjo, vidi se skozi vrata, kako se poslavljajo.) Peti prizor. Dušan, stari Koder, gosjKi Koder: vrata v kuliinjo ostanejo odprta. Dušan pride z očetom v sobo: Tako, SCdaj bi se moral preobleči. Vesel sem, da je odšel. Stari Koder: Kaj nista bila prijatelja? Dušan : Kakor se že to prijateljstvo vzame. Znanca, ali prijatelja . . . ne, pre- več sva različna. Stari Koder : Dobro »e mu godi. Dušan: Nisem mu zavidcn. (Odpira omaro in jemlje obleko iz nje ; vrže vse na svojo posteljo.) Čevlje moram tudi preobuti. (Odide v kuhinjo iu se vrne z jednim ])arom lahkih stillet v roki.) Gospa Koder ide za njim ; Perilo imaš še čisto, samo drugi ovratnik vzemi in kak lepši naprsnik. (Daje iz nizke omare za pe- rilo vse te stvaii ven.) Kako je Branko ele- ganten. Stari Koder : Prav za prav je bil nek- daj jako zabit. Gospa Koder : A danes je gospod, glej. Vsi so tako srečni, vsi, ki niti ne zaslu- žijo, samo Dušan, revež . . . Dušan : Kaj zopet tožite ! (Preobuva čovljc.i Podplati celi. glace-rokavice in cilinder ! To je tudi dovelj elagance in sreče ! (.sleče suknjo in odide v kuliinjo, kjer si umiva roke.) Gospa Koder ide za njim : Tu imaš svežo brisačo. Oh, kaj bi dala, sin . . . Dušan: Oh, oh, kaj ste tako jokavi! Na ! (Vrže ji ovratnik okrog vratu iu odide v sobo.) Pozabil sem ti prinesti tobak, saj se ne jeziš. Stari Koder: Nič se ne jezim. Ali reci mi, zakaj nečeš v Hamburg. Dušan : Oh, moj Bog, že zopet ta Hain- burg, sedaj mi bodete vsak dan nastavljali revolver na prsa. Povej ! reci ! govori ! Naj- bolje, da takoj naredim križ in amen. (Sede golorok k mizi in piše.) Stari Koder : Samo ne tako vihravo. Ti nekaj skrivaš. Tako si čuden; kaj t; je? Dušan : Sedaj zopet skrivam ! Pa da bi človek ne postal nervozen. Na, čitajte, tu sem napisal, da nečem. Stari Koder: Ne, ne to. Ali zakaj ne? Dušan : Ker je plača slaba, ker je služba za nič, ker je vse za nič! Oh! (Hodi po sobi, potem se ustavi pri postelji in se začne oblačiti.) Gospa Koder prihaja z krožniki ; Takoj bo gotovo. Dušan, danes imam nekaj za tebe. Salato, veš. Dušan: Vedno imate kaj ekstra za me. Veš mama, če bi ti ne bila tako dobra, ti in oče, pa bi se še danes obesil. Gospa Koder sode in se zagrabi za prsa : Za božjo voljo, kako govoriš ! Kako sem se prestrašila. Stari Koder, ki se sjirehajii po sobi : Kaj imaš vendar, daj no, reci ! Dušan : Ah, nič, jezil sem se malo, pa sem sedaj nekoliko siten. Pa nikari se ne bojte. To ni nič. Bo že prešlo na plesu. Gledal bom iz galerije doli v dvorano, kjer bodo krasne dame v svili plesale z dekorirano gospodo. Pa preide. Gospa Koder gre v kuhinjo po večjijo, kije zelo skromna: Ne, dancs se mi pa ne dopa- deš, danes se mi pa nc dopadeš. Dušan, ki si je med tem oblekel frak, slojii v sredo sobe: Ne dopadem ? ! če pa danes ni- sem kavalir, potem pa ne morem pomagati. Stari Koder : Eh. Dušan, Kaj se hliniš pred nama. Nekaj ti je težko. Zakaj nečeš v Hamburg? Ako je res kaj bolje, bi .se 292 lahko vzela z Jelvo. Na naju starca ne misli. ; Gospa Koder: Ne, na naju ne misli. Ah, Dušan, srce bi ti dala iz prsij . . . Dušan: Kaj me hočete res po vsej sili ujeziti ? ! O Hamburgu nobene besede več ! Tn ti, mama, ne bodi tako neumna ! Kaj bom s tvojim srcem, raje te imam celo. (Potisne jo na divan, potem prime še očeta in ga posadi poleg nje, sam sede na stol.) In SCdaj bo- dimo pridni in pametni. (Nalaga si na krožnik in je.) Stari Koder: Meni danes kar ne diši. Gospa Koder: Meni tudi ne. Dušan : Pa še jaz ne bom. (porine krož- nik od sel)C.) Gospa Koder : Ne, ne ! .Saj bova mi- dva tudi jela, glej ! (Nalaga sebi in možu, potem gladi Dušanu roko, tiho in nežno) : Oh, ta naš Dušan ! Dušan: To se mi zdi: naš Dušan, a vi ga vedno jezite. Gospa Koder : Iver bi radi, da bi bil sreče i\ ! Dušan : Ah ! Ah ! Ah ! (Pavza, zun.aj po- zvoni.) Keko je neki to ? (Odide ven.) Šesti prizor. Prejšnji in Jelva. Dušan kliče še zunaj : Jelva je ! Jelva (28 letna blond ina, že nekoliko ostarela in starodeviska, ali jako mila) : Če nihče k meni ne pride, moram pa jaz k vam. (Pozdravlja se z vsemi.) Dušan : In zdaj na večer. Zakaj nisi prišla prej ? Jelva: (Hava me je bolela, a zdaj imam uro, pa sem morala ozdraveti in potgredoč sem se zglasila še pri vas. Gospa Koder pospravlja po mizi : Že tri dni te ni bilo ! Jelva : Tako sem bila nervozna, da se niti upala nisem priti. Utepati francoščino ljudem v glavo, zato bi se moraio imeti železne živce. Dušan : Ah, in reporter še le, tak re- porter, kakor sem jaz, kake bi moral imeti ta, no ! Jelva : Oh, ti ! ti samo molči ! Nate se jezim ! Dušan : Na mene se pa res ves svet jezi. Stari Koder : In po pravici. Veš, Jelva jaz ti bom nekaj povedal . . . Dušan : Uh, že zopet ! . . . potem, po- tem ! Nu, zakaj se jeziš ? (Prime njeno desnico in jo poljubi ) Jelva: Danes je moj god, in tisi čisto pozabil na me ! Dušan : Danes ? ! Gospa Koder: Ni mogoče! .Še oni te- den sem gledala v koledar. Stari Koder : Mama ti plete zimske nogavice, veš. In jaz sem tudi mislil na te. Dušan: Kaj se res jeziš? (Objame jo.) Glej, toliko imam dela in skrbij, da že nisem .skoro nič več človek. Stroj, vidiš, stroj! Jelva, Jelva, draga Jelva! Pozabil sem, glej, dati ti nimam nič, niti voščiti ti nič ne upam, tako sem ubog. Nič se ne bi spolnilo, kar bi želel in voščil... (Odtrga se in hodi ])0 sobi.) Gospa Koder jo gladi po licih : Ti, ti Jel- vica ! Kako mi je žal. Ali jutri bom gotova. Jelva : Nič ne potrebujem. .Saj vem, da me imate radi. Stari Koder : Jaz sem sicer tudi popol- noma pozabil na danes, ali pripravil sem se pa že bolje. (Odide za špansko steno in prinese nizko, ovalno posodo za cvetlice ) To je pa moj dar. In to sem sam naslikal. Jelva : Ti sam ? Stari Koder: Eh, enkrat, ko sem še v šolo hodil, sem že znal, danes gre pa težko, in niti ne vidim več, ali mislil sem si, to kar človek sam naredi, to kaj pomeni. Kaj kupljeno ! . . . Gospa Koder: Pol leta je že to slikal! Jelva: Ah, oče, prav lepo se vam za- hvaljujem. Jaz vas imam v resnici zelo rada, to veste. (Ga poljubi) Gospa Koder : In mi tebe še bolj. Jelva : Sedaj sem pa res vesela, (stopi pred Dušana in ga objame: DuŠan, kaj si tako Žalosten ? Kaj me nimaš nič rad ? 293 Dušan: Imam, o, imam! Jelva : Vidiš, in če imam jaz tebe rada in ti mene, in če se imamo vsi radi, zakaj bi ne bili zadovoljni in srečni. Kaj za vse drugo! . . . Sedaj nam mama napravi čaj, pa bomo veseli, potem pa grem na svojo instrukcijo, in ti me spremiš. Dušan: Saj jaz itak ne ostanem doma. Moram iti na neki ples. (Trpko.) Glej, kako smo srečni, zadovoljni, kako smo pro'šti in svoji ! Kaj bi ne bilo lepo, da cel večer sedimo skupaj in praznujemo ? Ali ne, vse moramo meriti na minute ! (Sede ) Jelva : Ah, pojdi ! Nečem biti senti- mentalna. Mama, dajte, požurite se ! Jaz vam pomagam. In midva z Dušanom bova nocoj še pela. One lepe Mendelsohnove pesmi, ktere vi tako radi poslušate. Dušan: Hm, ravno do petja ml je! Gospa Koder : Vse napravimo praznič- no, Jelva. Moje fine šalice vam dam, one iz kitajskega porcelana, in oni lepi prt po- grnemo, kterega si mi ti vezla. Samo pe- civa nimamo. Jelva: Jaz skočim doli k sladčičarju. Saj ni daleč. Dušan pojde z menoj. Dušan : Ah, jaz sem tako zmučen, Jelva, in glava me boli. Jelva stojji od zadaj k njegovemu stolu in mu gladi lase : Saj idem ludi sama lahko. Ti, ti moj ! (Poljubi ga v čelo.) Stari Koder: Čakaj, Jelva, pojdem jaz s teboj. Pojdem še po tobak. (Odide za špan- sko steno in se takoj vrne v zimski suknji in čepici.) Dušan : Ah, ne, oče, prehladili se boste. Saj smo lahko brez peciva. Kaj nam če pecivo ! Jelva : Ne, ne, pecivo mora biti ! In potem moram nekoliko ven. Mene kar nekaj v grlu tišči. Tako si čuden, Dušan. Stari Koder: O, jaz že vem, zakaj, pojdi, povem ti ! Dušan : Saj bi tako nič ne pomagalo, če bi vam tudi branil. Doraišljujete si ne- kaj, in pri tem ostanete. Kako me mučite! (Jelva iu stari Koder odhajata.) Sedmi prizor. (ios])a Koder in Dušan. Gospa Koder popravlja po mizi, jiuteni pri- laga v peč : Nekako mraz je. Dušan hodi pO .SO bi : Kar srce se mi stiska. Gospa Koder : Ko bi vsaj vedela, kaj ti je. Ali si bolan ? Dušan : O, bolan, mama, jako bolan ! Ali pustite me, nič mini. Čudne volje sem, sam ne vem, zakaj. Gospa Koder: Ostani nocoj doina. Morda si se prehladil ? Dušan : Nisem se prehladil, zdrav sem, samo v srcu ml je čudno. Kako je bila Jelva nocoj upadena, se ti ne zdi ? Gospa Koder: O ne, ona vedno tako izgleda, Dušan : jSIeni je tako hudo zadnji čas, kadar jo pogledam. Kako je bila lepa, a sedaj je vse od nje odpalo. Njene vrstnice so srečne, ona pa se suši in čaka. Kako je vse to neumno! Ča kava, čakava, in leta teko. Ljudje se že norčujejo iz nje, to vem. »Večna nevesta«, je zadnjič neki paglavec kričal za njo, ko sva šla skupaj po ulici. Gospa Koder : Vidiš Dušan, če bi šel v Hamburg, pa bi se vzela . . . Dušan : Neumnost ! To ni vse skupaj nič ! Ne pojdem, nečem ! Če bi bil že sam. Oh ! Ali, ko vidim, kako mi Jelva gine, tako pred očmi, zaradi mene, veš mama, ne vem kaj bi . . . In drugi, drugi delajo, kar hočejo ... Večji tepci, kakor sem jaz!... Branko se ženi. Gospa Koder s pridušenim glasom : Branko se ženi . . . Tako je eleganten, da . . . Du- šan, ali ta Hamburg ... ne gre mi iz glave. (Pogrinja po mizi, in vzame ono porcelanasto posodo za cvetlice.) Glej, kaj je moj stari naslikal. Re- vež. (Z nasmehom.) Rekel je, da bo poskusil s tem kaj zaslužiti. Pravi, da se priuči. Dušan vzame vazo v roke : Nič ne bo iz tega. Jaz ne pustim. Ali :;em res že tako daleč, da ničesar več ne morem. Vse se drobi pod menoj. Vse se mi pred očmi poloini in razbije. Vsa sreča, vsi cilji, vsi 294 napon. (Hoče postaviti posodo na svojo pisalno pistnO, nakrat se obrne in jo vrže na tla, da se razleti v kosce.) Čemu tO?! Naj še to gre! Gospa Koder zastrašena: Diišan! Dušan se spusti na tla, nasloni ol)raz na stol in nervozno ])ridušeno zaplače: Kaj se godi Z me- noj ! Oh ! Gospa Koder pride k njemu in mu gladi glavo: Dušan ! Dušan ! Kaj ti je ? Moj edini ! Dragi! Reci mi! O jaz, sirota! Dušan : Tako sem zmučen ! Vse je prišlo nad me. In to je življenje! To naj bo življenje?! (Zaihti.i Gospa Koder si briše oči : Dušan, dragi moj Dušan! Moje d(,'te ! Moje edino, zlato! (Pritiska njegovo glavo na svoja prsa.) Dušan : Oh, mama ! (Objame jo strastno, potem vstane, olnipano) : Tako mi Še nikdar ni bilo. Kakor da sem nekje pod zemljo. Nekaj svitlega je bliščalo k meni, in jaz sem se trudil : tja, tja k svitlobi. In zdaj sem tu, a pot je zagrajena, zaprta. Pod zemljo ostanem, pod življenjem! Gospa Koder: Oh, sin, Dušan, ko bi mogla ! . . . Zadnjo kapljo krvi bi dala . . . Zadnjo kapljo . . . (Skloni se in s težavo poliira črepinje.) Kaj je prišlo nad te, Dušan ? Saj si vedno tako dober in miren ? Dušan : To je ravno. Jaz ne morem nič več molčati. Kričal bi, kričal, oh ! Vsa mladost je prešla, in kaj imam od nje?! Midva olja z Jelvo?! Vse je izgubljeno in zapravljeno. Trudim .se, delam. .Svojo mla- dost, svojo srečo prodajam za kruh. Vse so mi uničili, vse so mi izjeli. Za kos kruha so me kupili. Kaj so naredili iz mene ? ! Mama, ali sem jaz še tisti vaš Dušan, cisti veseli Dušan, kteremu je bil svet premajhen za njegove osnove ? ! Kaj sem zdaj ? ! Izžet in onemogel. Zdaj vem, da ne bo nikdar bolje, nikdar ! Gospa Koder sede na stol in se joče : O, moj Bog, kako smo nesrečni ! Dušan : Glejte, mama, jaz samega sebe ne poznam več. Vse je nekako otrpnilo v meni. Imam-li Jelvo rad? Jaz res ne vem. Mene samo vse boli. (Poklekne jired :nater in nasloni glavo v njeno naročje.) Kar Ila Sredo ulice bi bil legel danes, da bi ljudje hodili čez me in me teptali. Komaj sem se vlekel naprej. In potem pride še Branko, in Jelva pride in pove, da je njen god, a jaz se nisem na njo spomnil. Nisem mogel misliti na njo. Vse me je ubilo. Gospa Koder: Moj Dušan! Umiri se! Alorda bo bolje . . . Dušan : Nikdar ! Gospa Koder : Ro, o bo, mora biti bolje ! Boš videl. (Briše mu obraz in popravlja lase. Zunaj se zaslišijo koraki): Vstani,Dušan, Onadva prihajata. Dušan : Mama, ne pripovedujte jima ničesar, prosim vas ! Gospa Koder: Ne, ne bom! (S tresočo roko ga |)Ogladi po obrazu, obrise si oči in ide k omari, kjer pripravlja |Mt in skudelice za čaj.) Osmi prizor. Prejšnja, Jelva in stari Koder. Jelva prihaja in položi najprvo paket na mizo, potem sleče jaket in odloži klobuk : Hitro smO prišli, ne ? Stari Koder: Hotela je še po dve bu- teljki vina, pa nisem pustil. Ona bi ves denar kar tako za nič izdala. Jelva : Ah, enkrat v letu ! Ali kako je to, vi še niste čisto nič pripravili, mama, in tako ste nekako razburjeni ? Kaj se je zgodilo ? Dušan stopi k očetu : Odpusti, razbil sem vazo. Prišlo je tako čudno. Razburil sem se ... Jelva : Ti si razbil ... ? ! Kako je to škoda ! Gospa Koder: Po nesreči, le po ne- sreči. Dušan prime očeta za roko : .Saj mi od- pustiš ? Gospod Koder : Naj se razbije. .Saj morda ni bilo za druzega. Jelva : Kaj si vendar delal ? ! Meni je tako žal. Kako si razburjen ! Kaj ti je ? (Pogleda mu od blizu v oči, nežno) : Zakaj neČeŠ 295 v Hamburg-, Dušan ? Tam bi morda tudi jaz lažje našla kaj zaslužka. Dušan bolestno: Xe morem! Kaj hočeš, da se raziđemo ? ! Mama je bolna. In po- tem, jaz sem tu dolžan, vsi ne moremo . . . Gospa Koder: In vidva sama? Dušan ji pokrije /. roko ust:i : IMi moramo ostati skupaj. Jelva, bi hotela, da odideva sama ? Jelva : Ne. Mi moramo ostati skupaj. Uilo je sploh smešno od mene, da sem rekla. Ti že vjš. A jaz sem mislila, moj god je, in zazdelo se mije, kakor da so se vrata odprla pred menoj, in tam je lepo in krasno. Kar za drhtela sem sreče. (Ovije mu roke krog vratu.) Ah, Dušan, ali se kedaj do- čakava ? ! Tako si želiin ven, ven iz tega mojega življenja. In sreča uteka. (Zaihti.) Dušan prisilj eno veselo ; Ali Jelva, kdo bo jokal ! Saj še lahko počakamo ! Kako zlati so tvoji lasje ! (Poljubi jib.) Gospa Koder svojemu mt)/.u ; Meni se srce trga. Stari Koder jo na hip objame : Oh ! Jelva se skuša umiriti: Saj mije Že dobro, ženske solze ! Križ čeznje. (Pogrinja mizo.) Gospa Koder : .Samo veselo, otroci ! Mladi ste še ! (Otiide v kuhinjo in se kmalu vrne s samovarom.) Dušan : Kaj ti je oče, da tako molčiš in niti ne pušiš ? Stari Koder piipravija ])ipo: Ker ti nisi vesel, pa še jaz ne morem biti. Dušan : Oh jaz ! Jaz sem nekoliko ner- vozen, to je vse. Pel bi. Hočeš Jelva? Jelva: Zakaj ne? (intonira (irisiijeno.) -Megli- meglica z jezera . . . Dušan jo s])renilja, a takoj v začetku zastaneta oba: Ne gre. Hripave glasove imava nocoj. Stari Koder : Mraz je tu notri. (Nalaga premoga v peč.) Gospa Koder: Jelva, sedi k meni. Za- kaj si tako žalostna? Vse bo še dobro. In potem bomo vsi srečni. Ali ti mi moraš Dušana vedno rada imeti ! Jelva : Ah, kako g-ovorite. Včasih mi- slim, da mi je že srce izgorelo, tako ga imam rada. Ali bojim se, jaz nisem že nič več lepa in stara sem že. In jaz bi hotela biti tako krasna, mlada in sveža. Za Du- šana, maina, samo za Dušana. Meni ni nič, kako izgledam. Gospa Koder: Za njega si vedno naj- lepša. Niti ne veš, kako te ima rad. Dušan: Jaz vas imam rad! Če bi mo- gel vse storiti za vas, kar bi hotel! (Trpko): Ali kaj morem?! Toliko da ne gladujete. Stari Koder: Mi smo srečni, sin. Jaz bi si nikdar ne želel lepše starosti, samo, da se ti toliko ne mučiš. Jelva: Morala bova iti, Dušan. Gospa Koder: Čaj bodeta vendar po- pila. Hotela sta ga, a zdaj bi odšla brez njega. (Naliva čaj.) Jelva: Jaz nič ne vera, kaj nam je nocoj, kakor da smo si tuji. Dušan: Pridejo trenotki, ko mora vsak sam nositi svoje misli. Stari Koder popravlja pipo: ^[eni danes ne vleče, ivrtane in hodi po sobi.) Dušan: Ne jezi se, prosim, zaradi vaze. Stari Koder : Ah, jaz sem že pozabil na to. Razbije se prej ali pozneje. Kakor mi ljudje. (Zastavi se pri sinu in se igra z njegovimi lasmi.) Jelva vstane in se odpravlja: A zdaj Zopet ^" tir. Če bi vsaj ne bilo vedno jedno in isto. Ali, kakor včeraj, tako danes in jutri. Dušan oblači vrhnjo suknjo: Jaz pridem naj- brž še le jutri rano domov. Ob kakih pe- tih, šestih. Moral bom še v redakcijo. (Po- slavlja se.) Jelva že med vrati: In odpritc okno, predno idete spat, tu je čisto Zadušljivo. (Odhaja z Duša- nom, Stari Koder ju spremlja v kuhinjo, u se takoj vrne.) Deveti Prizor. Stari Koder, gospa Koder. Gospa Koder sede k mizi in ihti: Moj Bog, kako ja to žalostno. Stari Koder stoji zamišljen pri vratih: In zdaj. kaj zdaj? (Hipno.) Zadušljivo jo, je rekla... 296 Ha . . . (Oblile »e l< peči, zavrti zgoraj za regulator in od]ire vratica.) Gospa Koder elas ? Vsa žrjavica se bo sesula ven. Stari Koder: Xe bo se. ne. Glej, ko- liko je je .... Veš,, kaj sva se menila da- nes popoldne ?... Morala bi se umakniti Dušanu . . . Gospa Koder tilio; Ti misliš? Stari Koder: Tako ne gre več ... Ce nečeš, da ga končamo... V Hamburgu ima lepo službo .... Gospa Koder : Pa zakaj noče ? .... Stari Koder: Ne more!... Denarja nima, in potem sva midva. On nas ne more vzeti seboj .. . Tako daleč je, in ti si bolna, in denarja nima .. . Gospa Koder : Ti misliš ? Stari Koder kaže na peč: Zaprl sem cevi, in ta žrjavica .. . Človek se zaduši... In ni težko . .. Gospa Koder: O, l>og! Samo greh je... Stari Koder: Bog je pravičen! Pomisli na Dušana ! .. . . On je naš edinec in dober. Kaj hočeš, da se zaradi nas uniči?... On tega nič več nc prenese. Gospa Koder: Ne on tega nič več ne prenese. Jokal je nocoj pred menoj ! Oo ! In ves iz sebe je bil... Pred menoj je kle- čal in tako strašno je govoril ! Stari Koder: Potem je zadnji čas. Veš, kako je bilo nama lepo, ko sva bila mlada, a on nima nič od svoje inladosti. Gospa Koder: Ali to mu bo strašno... iKaže na peč.) Oli nas ima tako rad ... Stari Koder: On ne sme nič vedeti. Vse naredimo, kakor vsak večer. (Zloži po- sodo na mizi in jo nese v kuliinjo, 'k1 koder se takoj vrne.) Gospa Koder: Ko bi samo Bog vedel, kako ga imain rada! (Zamišljeno stopi k postelji in gladi odejo.) Do zadnjc kaplje krvi, do zadnje ... Stari Koder zia<'a l)eli |>rt in pogrinja navad- nega : Nič ne sme vedeti... Drugače bi bilo vse zastonj. Gospa koder: In ti v resnici misliš? Stari Koder: Ne more biti drugače. Kako dolgo naj še vse trajL.? On ves pro- pada in Jelva tudi. Ce ga imamo kaj radi... Gospa Koder: Oh, ti moj ljubi Bogi (Odgrinja in pri|iravlja posteljo. Potem pomoči prst v blagoslovljeno vodo v mali pOsodiei pod sveto podobo na steni in poškropi.) Svcta trojica in svcta mati božja naj ga blagoslovijo ! Stari Koder: .Saj to ni težko... Člo- vek omedli ... In Bog je pravičen, ver- jemi, Bog je pravičen ! Gospa Koder vzame svečo iz pisalne mize in jo postavi na nočno omarico: Da bo jutri zjutraj lahko prižgal .. . Oh, ko bi samo Bog ve- del, kako mi je ta okrok pri srcu! (Napravi znamenje križa preko zglavlja.) Stari Koder : In saj nama je že čas. .Stara sva. Zadosti imava od sveta. Gospa Koder: Oh, zadosti! Ali samo, da bi nas bil Bog sam k sebi vzel. fako____ to je težko . . . (Pride k možu, nasloni se na njega in zaihti.) Stari Koder: Ni drugače, ljuba moja. Bog je na naju pozabil, pa morava sama priti k njemu. On nas bo vodil. (Držita se nek.aj časa v objemu, potem ide stari Koder k mizi vzame svetilko in oba odideta za špansko steno, sliši se, kako se slačita.) Saj ne grešiva za-sc, za Du- šana . .. Gospa Koder: Oh, kako sem si vse drugače mislila. Da bomo srečno živeli, da se l)odo unuki igrali pred našimi očmi. Stari Koder: Mnogo si človek misli... Vse ne more priti, kakor si želimo. Na Dušana misli. Temu se slabje godi, kakor se je nnnia. Gospa Koder : Ne ugašaj ! Mene je strah ! Stari Koder : Moram ! .Nastane tema, da se vidi na odru le žareča žrjavica v |)eči in luč pred podobo.) Gospa Koder: In bo kaj pomagalo Dušanu ? Stari Koder : Vsaka žrtva obrodi sad. Ne, boj se. božja pravica .. . Gospa Koder: Mene strah!... (Zakriči.) Oh Dušan ! Dušan ! 297 Stari Koder j)Ocasi, glasno vzneseno: Moliva, žena !. . . Oče naš . . . kateri si v nebesih ... posvečeno bodi tvoje .. . iine, pridi k nam tvoje kraljestvo . . . odpusti nam .. . (Lučica pred sveto liodoljo se };asi, ragrinjalo pad;u Ves čas se čuje močni, prelresujoči j;las starega Kodia.) Konec. 298