Piskrovezec Janko 
Janko je bil sin uboge vdove v nekej vasi ne daleč od raesta Trenčina na Ograkem. Izpolnivši deseto let-o sroje starosti. sklene, podati se v daljni svet, da bi si z ?ezanjem starih loncev zaslužil po kak krajcar, ter bi tako uboLaej itt bolehnej mafceri vaaj nekoliko pomagal. S težkim srcem je odhaj&l iz donia, ne?edoč, je-li se Se kedaj vrne, da vidi svojo preljubo mater. Pri odhodu mu rečejo mati: nBog s teboj, ljnbi moj Janko! Nimam ničesar, da bi ti dala za popotnico. Ono malo, kar mi je še ostalo po smrti trojega ofSeta, pobrala mi je moja dolga bolezen. Ali nekaj ti hočem vendar d.iti, da vzameš s seboj na pot, nekaj, kar je moogo več vredno nego uajvečje blag6 in bogastvo, intoje— materin blagoslov. Bodi redno poSten, imej zmirom Boga pred oSmi, in kadar bi te skaSajav« napadale, spomni se vsekj svojega pokojnega očeta, ki te zdaj gotofo tudi blagoslavlja, kakor te blagoslovim jaz, tvoja dobra mati!"
Tako je govorila mati z žaloitnim glasom, a Janko jej je 3 solzami v o<S4h obljnbil, da neče nikoli pozabiti njenih lepih naukov, katere UoCe globoko v STOJem srci ohraiiiti ia se ves čas svojega življenja po njih ravuati.
Janko je bil res priden deček ter 91 je z vezanjem in krpanjem starih lonceT zaslužil kmalu uekaj krajcarjev, katere je takAj poslal materi dom6v, prosžfi jot da si naj kupi, česar najbolj potrebuje. To se zna, da je moral Janko, ako je hotel materi kaj poslati, dosti gladii prestajatt ia le ob 8ub.em kruhu Liyeti-
Na svojem potovanji pride Janko tudi na Dunaj, kjer bo se zanj zafeli zel6 hudi dueTi. Kamor koli je pogledal siromak, vse mu je bilo tuje in nihže ni razumel njegovega jezika. Ker ui mogel nikjer dobiti dela, zatorej tudi ni bilo nobenega zaslužka. Lačen je bil, da se Bogu nsmili; že tri dni ni imel skorjice kruha v ustih. Da bi prosjačil po hišah, bilo ga je sram, in uikakor ae ni mogel pripvaviti k temu, da-si ga je glad Se tako hntlo pritiskal.
Necega due sedf lačen pred vrati prekrasno zidane hiše, ter prosi Boga, da bi se ga usoiilil in mu pomagal bodi si že tak6 ali tak6. Zdajfi zasliši svoj preljubi niaterni jezik. Takčj skoči na aoge ter gleda, odkod so ti pre-sladki glasori. Kmalu zapazi dva častaika, ki se pogovarjata v slovaškem jeziku. Ko se mu približata, sname klobnk z glave ter ju nagovori: nOh uamilita se me, dobra človeka, drnga<5e pogiaem od gladd !u častuika po-gledata ubozega dečka, pa menda že "vajena tacib m]adih prosjakov, ne zme-aita 96 zanj ter gresta dalje. Dečku se vlij6 debele solze po licu in joka tako milo, da bi se ga najtrji kame.n usmiliti moral. Zdaj sa jeden eastnikov obrae, pogleda dečka bolj resno v lice, vzame goldinar iz listuice, pomoli ga dečku in mu ref,H: nNa, vzemi goldinar, izmeni ga, obdrži sebi 10 kr., a ostanek mi priaesi v gostiluico taiu ph <5aej velikej bj^i.
1«
Janko vzame goldinar ter gre, da bi ga izmenjal. Ali na poto mu pride tako slabo, da ne more dalje; raeie se, da malo počine. Ko zopet vsUne, gre menjat goldinar, obdrži sebi 10 kr., a ostalib 90 nese čaatniku v gostilnieo, kakor inu je bilo naročeno. Ali glej, častnika ni bilo vef tam. Sirom&k prehodi vse bližoje olice, ali o častuiku ni bilo več nikjer dnha ne sloiia. Vrae se v gostilnico ter vpraša, kje bi mogel dobiti eastnika: ali nihSe mn ni mogel odgcreoriti, ker ni aihčc znal njegovega jezika.
Kaj ran je storiti f Kje naj išče svojega dobrotnika ? Po dolgem pre-mišljevanji sklene vsak dan ga pričakovati pred gostiluico. In r6s, čakal g& je vsak dan po dve celi uri, včasili ža tako lačen, da je komaj etal, ali zaman y- bilo vse, častnika ni bilo od nikoder.
Ko je ubogi Janko Se dljž časa stradal ter v{asih po ves dan niS jedel ui, izbudi se v njera iiek gl&s, ki ga nagovarja, da naj bi malo po malo trofitl od ouib 90 kr., ker gotOTO nikoli več ne dobi častuika, ki mu je dal goldinar. Ali pošteoi deček, da-si je glad zel6 pritiakal nanj, premagal je vendar do sib dob še vsako skuSnjaro.
nKaj bi rek]i moj pokojai ofe?11 r"6e sam v sebi mali Janko. rAli nisem cbljubil materi doma, da hočem globoko v sTOjem grci obraniti njene nauke, ter po njih tudi živeti ?  Nečem, nikakor nečem, da bi trošU tuje blagfi!"
Ko se Janko sam s seboj tako bori, ugleda najedenkrat svojega dobrot-njka. VeseJo hiti k fljemu ter mu izroči njegove deDarje. častnik je bil že pozabil na tai dogodek, zatorej vpraSa de8ka, oimu so ti denarji ? Janko mu pripoveduje vse, kako ga je ie dljž časa iskal, kako je povsod povpi-aSeval po njem, in kako se bm je bilo treba boriti, ko ga je skuSnjaTa napadala. da si ustj kupi kEuba z& tuji denar, in to ravuo takrat, ko je bil uajbolj l&čen.
častniku ae dečkova poštenost zel6 dopade, in ker je bil bogat, vzame ga k Hebi ter ga pošUja v šolo. Jaoko je t Soli dobro napredoval, in kmal* je bil prvi med svojimi součenci. Njegov dobrotnik, yidfe<5, da je deček bi-strega ama ter ima reselje do učenja, poSlje ga pozaeje y latinske šole in potem na vsenčilišče.
Fo doTrSenih šolah stopi Janko t di&vno slnžbo. Tudi tukaj se je odlikoval ter je stopal od jednega častnega mesta do druzega, dokler ne po-8tane naposled vladni sovetovalec v Peati, kjer Se dandanes služi. Da-si T visokej alužbi, vendar ni uikoli pozabil na SToje nekdanje siromaštvo; vsako leto si je izbral iz svojega rojstnega kraja po tri uboge dijake, katerim je akrbel za stanovanje, hrano, obleko, knjige in rse, česar jim je bilo treba. Skrbel ijj pazil je nauje, kakor bi jiin biJ pravi oče, da bi ne zflbredli v slabe tovarišije ter bi se ne izueverili svojemu narodu, kateri je že toliko hudega prestai. In res, — vsak, katerega koli jo Janko v srojo skrb in Tarstvo vzel, bil je pozneje pošten slovaški domoljub, ki si je po rseh svojih moč& pri-zadeval, da se tudi sloTaški narod popae do naobraženosti, narodnega blago-stanja iu sreče,
Veselits se velike sreče, dobri otroci, ako četrto božjo zapoved natanko izpolnujete. Ooeta in mater Tam iz bJSe ponesd, a blagoslo? četrte zapoved ostane pri vašej hiši,                                                                            V. M..