-b— : Vojakova osveta.                                         775
začuje veseli glas svojega tisovskega služabnika in brata: Slava! Sveti puščavnik Feliks, dovolj si se trudil! Zdaj se slobodno ozri. Jaz in Belica te čakava, da poj demo domov. Feliks leže na zemljo in pogleda po strani v dolino, če ga ne moti s tujim glasom Hudobec. Po zeleni suknjiči in rudeči kapici spozna precej Gugljaja in zdaj se brez straha dvigne in obrne. Gugljaj je sedel na suhem hrastu in mu se kakor za pozdrav odkril in zavihtil grohotaje se kapico proti njemu. Iz glave mu je štrlela cela gruča ostrih rogov. Zraven njega je čepela na veji Belica. Tisti trenutek, ko jo ljubi zagleda, izpremeni se v pošastno, belo kačo in začne srdito sikati. Zaslepljeni Feliks uvidi še le zdaj, da njegov pobratim Gugljaj ni bil rajski poslanec, nego — prekanjeni Hudobec! Od neskončne groze in obupnosti ga mine zavest, truplo mu se zruši po strmogla-vici. Priletelo je v dolino krvavo, razmesarjeno in mrtvo. V bližnjih gozdih pa je zabučal vihar in ruval in lomil stoletne dobe in bukve. Prestrašeni Podgorci so hoteli Feliksa vzeti in odnesti s sabo, ali besen plane med nje Hudobec in zakriči: Pustite ga, ta je moj! Po vaši misli bi ga moral jaz zastonj pasti in ženiti. Njega sem si bogme pošteno zaslužil. To rekši vrže mrliča na ramo in odvrši v goščavo. Za njim šine kača — Belica in dolga jata pogrebcev — sov, čukov in krokarjev! Križaje se pobegnejo možje proti domu in še tisti dan je zvedelo vse Podgorje strašno smrt svojega rojaka, glasovitega puščavnika Feliksa*).
%                      Vojakova osveta.
sJaCončan je boj, krvavi boj,                                      Oj hiti, hiti moj konjič! . . .
'^ S premago slavno je dovršen,                             Naprej urno v temine pozne!
In vstašev roj, uporni roj                                    Naprej samo, kot krilat ptič,
Razbit strašno je in razpršen.                             Naprej, naprej iz bitve grozne!
Pa kaj zato, če boj besneč                                  Če nosim v srci svojem smrt,
Poguben bil je vragom ljntim?                          Če nosim jezo ž njo neznano, —
Saj bolj kot prej jaz boj hrumeč                       Dovolj ima vračila srd
In bolj kot prej vihar jaz čutim!                       Dovolj gorje mi je plačano!
*) Tiskarji so naredili v mojem puščavniku Feliksu razne napake. Naj bolj mastne so: na strani 684. „pobožni (!) cesti" mesto ,,položni". Na str. 685. izpuščeno je ,,usedel na breg in" beseda „zaspal". Na str. 686. (zdolaj) mora biti mesto „po mizi (!)" se ve da „po zimi".                                                 Pis.
776
Dr. Aliasverus: Tri Gracije.
Plačilo zanj je —¦ ta mrlič, Zaklad mi drag je v srčni bedi . Naprej urno, naprej konjič, Po snegu tja   naprej po ledi! . . .
Tako mu de in glasno v led S pošastnim smehom še zavrisne In krvaveč in smrtno bled Krepkeje trup nase pritisne . . .
Mar čuješ smeh, dekle mlado, Bedeče v nizki, borni hiši? Da! Čuješ ga! . . . Uže strašno Pred vratmi tvojimi se sliši.
In pred teboj na bornih tleh Zdaj on sloni poleg mrliča; Pogled srdit in zlobni smeh Osvete sta njegove priča.
„Up6rnik bil je to drzan, Sovražnik bil je meni dvojen, In njega le denašnji dan Iskal sem v bitvi nepokojen!
Sinoči še ljubeč ko prej Prijahal k tebi čez polje sem Pred bojem še počitka, — glej! Privoščil udom trudnim nesem!
A ti tedaj okušala Ljubezni nove si sladkosti! In ti tedaj poslušala Prisege večne si zvestosti! . . .
Na meč dejal sem jaz roko, Da njega bi srdit pokoril; A glej dekle, dekle bledo, Tako sem v srci tem govoril:
„Naj bode večni Bog s teboj Naj bodo ti nebesa mila! Ko jutri pride divji boj Usoda sama bo sodila!"
„Sodila je! . . . Čez sneg in led Prihitel ž njim sem na konjiči A skoro, skoro trd in bled Slonel mrlič bom pri mrliči!"
Tako še de in vzdihajoč Na njo pogleda neprijazno. In čuje spev, drhteč, tresoč In gleda, gleda — devo blazno!
—b-
Tri Graeije.
Slika iz stoliee madjarske. Spisal dr. Ahasverus.
V.
otovaje po zapadu Evrope nisem več mislil na Budapešto, na Schwabenberg, na tri Gracije in njihovo mater; še prijatelja Milinskega sem med tem pozabil, akoprem sem mu obečal časih s pota pisati. Naravno je torej bilo, da tudi jaz nisem nikakeršnega glasu dobil, kaj se je v tem času v ogerski metropoli godilo,   ker tudi  dotičnih  žurnalov  nisem   čital.    V Budapešto sem