Mag. Andreja Hrovat Bukovšek, dr. Bojana Filej Linearni edukacijski model za opolnomočenje pacientov Pr ejeto 1 1.02.2022 / Spr ejeto 10.07.2022 Znanstveni članek UDK 613:37:614.253.8 KLJUČNE BESEDE: edukacija, zdravstvena vzgoja, opolnomočenje, samokontr ola, samovodenje POVZETEK – Pacienti z višjo stopnjo opolnomo- čenosti, ki so si jo pridobili v pr ocesu edukacije, so usposobljeni za izvajanje samokontr ole in samovode- nja antikoagulacijskega zdravljenja na domu. Z raz- iskavo smo želeli ugotoviti stopnjo opolnomočenosti pacientov o antikoagulacijskem zdravljenju pr ed in po izvedeni edukaciji. Edukacijo smo izvajali po na novo razvitem edukacijskem modelu, ki temelji na štirih fa- zah linearnega edukacijskega modela. Uporabljena je bila kvantitativna metoda raziskovanja s tehniko anke- tiranja. Vprašalnik smo pripravili na osnovi pr egleda tuje in domače znanstvene literatur e. V raziskavo smo vključili 37 pacientov (62,2 % moških in 37,8 % žensk, starih od 31 do 70 let) z antifosfolipidnim sindr omom, ki so bili vodeni v antikoagulacijski ambulanti. Raz- iskava je pokazala, da so pacienti po edukaciji stati- stično pomembno bolj opolnomočeni in dosegajo višjo kategorijo opolnomočenja, kar jim omogoča izvajanje samokontrole in samovodenja antikoagulacijskega zdravljenja na domu. Received 1 1.02.2022 / Accepted 10.07.2022 Scientific paper UDC 613:37:614.253.8 KEYWORDS: education, health education, empower - ment, self-contr ol, self-management ABSTRACT – Patients with a higher level of empower - ment acquir ed in the pr ocess of education ar e trained to perform self-contr ol and self-management of anti- coagulant therapy at home. The aim of the r esear ch was to determine the level of empowerment of patients on anticoagulant tr eatment befor e and after the train- ing. W e conducted the training accor ding to the newly developed educational model, which is based on four phases of the linear educational model. A quantitative r esear ch method with a survey technique was used. The questionnair e was pr epar ed on the basis of a r eview of for eign and domestic scientific literatur e. The study in- cluded 37 patients (62.2 % wer e men and 37.8 % wer e women aged 31 to 70) with antiphospholipid syndr ome managed at the anticoagulation clinic. Research has shown that patients ar e statistically significantly mor e empower ed after the training and achieve a higher cat- egory of empowerment, which allows them to exer cise self-contr ol and self-management of anticoagulant treatment at home. 1 Uvod Strokovnjaki z različnih področij, kot npr. psihologije, sociologije, andragogike in pedagogike, si términ edukacija različno razlagajo. Enim pomeni vzgojo in izobraže- vanje, drugim samo vzgojo, tretjim samo izobraževanje, četrtim zdravstveno vzgojo. Términ edukacija pacientov vedno pogosteje uporabljajo tudi zdravstveni delavci na vseh treh ravneh zdravstvenega varstva. Najpogosteje ga uporabljajo kot sinonim za zdravstveno vzgojo, za nekatere pa pomeni celo več kot le zdravstveno vzgojo (razu- mejo ga kot nadpomenko) (Kvas, 2011). Edukacija je torej del zdravstvene vzgoje, ki ozavesti pacienta o njegovem zdra- vstvenem stanju (Janjoš idr., 2012). Je proces, pri katerem gre za načrtno poučevanje, izkušenjsko učenje, svetovanje, informiranje o bolezni, učenje veščin in pridobivanje spretnosti z namenom, da bi pacienti pridobili teoretično in praktično znanje (Lesar 144 Didactica Slovenica – Pedagoška obzorja (3–4, 2022) in Peček-Čuk, 2008; Ambrož, 2010; Ministrstvo za zdravje, 2016). Z eksplicitnim in implicitnim znanjem kot rezultatom učenja posameznik obvladuje spremembe, rešuje probleme in ustvarja novo znanje (Blažič in Starc, 2006, str. 20). Gianini idr. (2018) ugotavljajo, da je edukacija ključnega pomena za nemoten potek obvladovanja bolezni, pri kateri ima pomembno vlogo celoten tim, ki sodeluje pri zdra- vljenju, ter interakcija s pacientom in njegovimi svojci. Stanojević (2013, str. 41) meni, da sodelovalno učenje po navadi zahteva skupno rešitev, pri čemer se razvijata osebna odgovornost za doseganje skupnih ciljev in medsebojna solidarnost. Ne le zdravstvena vzgoja, temveč še posebej edukacija je pomembna za paciente z antifosfolipidnim sindromom, ki se zdravijo v antikoagulacijski ambulanti. Antifos- folipidni sindrom je sicer redka sistemska avtoimunska motnja in hkrati najpogostejša avtoimunska motnja, ki povzroča tromboze. Pacienti se lahko zdravijo na tri načine. Prva možnost je, da je pacient obravnavan v antikoagulacijski ambulanti, kjer mu po- sebej izobražen zdravnik na osnovi vrednosti INR (iz angl. International Normalized Ratio – mednarodno umerjeno razmerje; venski ali kapilarni odvzem krvi), ki je bila izmerjena v laboratoriju, določi terapevtski odmerek zdravila. Druga možnost je, da pa- cient na domu izvaja samokontrolo (self-monitoring) kot alternativno metodo, kar pome- ni, da uporablja prenosni krvni monitor in pripomočke, s pomočjo katerih meri INR iz kapljice kapilarne krvi (Grogan idr., 2017). Pacient si sam izmeri INR, nato pa kontaktira izbranega zdravnika, najpogosteje po telefonu, da mu ta prilagodi odmerke zdravila. Tretja možnost pa je, da si pacienti sami izmerijo INR in si sami z ustreznimi algoritmi prilagodijo dnevne odmerke antikoagulacijskega zdravila (Connock idr., 2007; Grogan idr., 2017). Tak način zdravljenja imenujemo samovodenje (self-management), pacientu ni potrebno obiskovati antikoagulacijske ambulante, zdravljenje poteka na domu. V primeru, ko pride pacient v antikoagulacijsko ambulanto, ga medicinska sestra zdravstveno vzgaja na način, da ga seznani z načinom jemanja zdravil, ukrepi v primeru izpuščenih odmerkov, spremljanjem in nadzorovanjem vrednosti INR, vplivom prehra- ne, alkohola in drugih zdravil na učinek antikoagulacijskega zdravila in z možnimi zapleti in ukrepi ob zapletih ter priporočenimi telesnimi dejavnostmi. Za samokontrolo in samovodenje antikoagulacijskega zdravljenja pa morajo biti pacienti bolj opolnomočeni, saj morajo razumeti svojo vlogo, ko jim izvajalec zdra- vstvene oskrbe nudi znanje in veščine za izvajanje nalog in jih spodbuja k sodelova- nju (WHO, 2009), pridobiti morajo znanje in veščine za zdravljenje bolezni ter graditi odnos in samozavedanje o pomenu spreminjanja neugodnih vedenjskih vzorcev, da bi si s tem izboljšali kakovost življenja z boleznijo (Asimakopoulou idr., 2012). Zato je edukacija pacientov zelo pomembna, saj bodo pacienti le tako sodelovali pri zdravljenju in bo le-to za njih uspešnejše (Marjanovič, 2016). Izobraževanje odraslih je posledica interesov in potreb posameznikov, organizacij ali družbe v celoti po dodatnih znanjih (Mohorič idr., 2021). Temelji na andragoškem ciklu, uveljavljenem modelu, ki predstavlja enega izmed možnih modelov za načrtova- nje in izvedbo izobraževalnega procesa. Gre za postopke, ki nam pomagajo pripraviti, voditi in evalvirati izobraževalni program in s tem izpolniti cilje izobraževanja odraslih. Zurc (2013, str. 78) je z empirično kvalitativno pilotno raziskavo ugotovila, da so za didaktiko zdravstvene vzgoje pomembne različne učne metode, kot so metoda demonstri- ranja, praktično delo in metoda razlaganja ter uporaba ustreznega didaktičnega modela. 145 Mag. H r ovat Bukovš ek, dr . Filej: Linearni edukacijski model za opolnomočenje... Poznamo različne modele izobraževanja, kot so npr. linearni, ciklični in interaktivni model. Najbolj razširjen je linearni model, ker je preprost za uporabo in predstavlja za- dostno stopnjo zanesljivosti za izvajalca. Model vključuje naslednje faze: ugotavljanje potreb, načrtovanje, izvedbo in evalvacijo. Ciklični model je krožni model, zadnja faza (evalvacija) predstavlja prehod v nov ciklus (Ličen, 2008). Interaktivni model omogoča fleksibilnost, saj se faze med seboj prepletajo, želeno fazo pa lahko uporabimo kadar koli v procesu načrtovanja edukacijskega programa (Misja, 2012). Med najbolj znanimi interaktivnimi modeli je model avtorice Caffarelle (2002), ki nima pravega začetka in ne konca ter je zasnovan tako, da spodbuja načrtovalce edukacijskega programa, da uporabljajo tisto fazo modela, ki jo potrebujejo glede na specifiko situacije. Da bi izboljšali stopnjo opolnomočenja pacientov z antifosfolipidnim sindromom, smo za potrebe naše raziskave razvili nov edukacijski model ter uporabili različne me- tode dela (Hoyer, 2005; Ličen idr., 2015; Resnik Planinc, 2020): metodo ustnega razla- ganja, metodo pogovora, demonstracijsko metodo, metodo praktičnega dela in metodo izkustvenega učenja. Z edukacijo po novem edukacijskem modelu smo želeli doseči izboljšanje opol- nomočenja pacientov z antifosfolipidnim sindromom z namenom, da bi pacienti sami izvajali samokontrolo in samovodenje na domu. 2 Razvoj edukacijskega modela Pri edukacijskem modelu, ki smo ga razvili, smo kot osnovo uporabili linearni edu- kacijski model, ki ga sestavljajo štiri faze: analiza potreb, načrtovanje izobraževanja, izvajanje edukacije in evalvacija. V prvi fazi smo kritično proučili program zdravstvene vzgoje, ki smo ga izvajali ob obisku pacienta v antikoagulacijski ambulanti, ter z vprašalnikom ugotavljali stopnjo opolnomočenosti pacientov z antifosfolipidnim sindromom (pretest). Ugotovili smo, da vsebina in način izvedbe zdravstvene vzgoje ne omogočata, da bi pacienti dosegli tako stopnjo opolnomočenosti, ki bi omogočala izvajanje samokontrole ali samovode- nja antikoagulacijskega zdravljenja na domu. V tej fazi smo si postavili tudi cilj eduka- cije – opolnomočen pacient za izvajanje samokontrole in samovodenja antikoagulacij- skega zdravljenja na domu. V fazi načrtovanja smo določili udeležence in izvajalce edukacije, prostor, čas in način izvajanja edukacije ter določili način preverjanja doseganja cilja. Določili smo vsebine in učne metode ter pripravili gradiva za udeležence edukacije in določili način obveščanja pacientov. Edukacija je potekala v prostorih bolnišnice. Izvajalca edukacije sta bila zdravnik (specialist oz. specializant interne medicine) in diplomirana medicinska sestra (medi- cinska sestra za področje izobraževanja). Paciente smo najprej seznanili z namenom in vsebino edukacije ter jim podali ustna in pisna navodila ter priporočila o antikoagula- cijskem zdravljenju. Praktičen primer izvedbe celotnega postopka samokontrole je de- monstriral pacient z izkušnjami, ki že vrši samokontrolo v domačem okolju. Za izvaja- nje samokontrole in samovodenja antikoagulacijskega zdravljenja mora pacient razviti 146 Didactica Slovenica – Pedagoška obzorja (3–4, 2022) veščine in pridobiti spretnosti, da lahko pravilno rokuje z merilnikom in pripomočki. Pacient, ki se je odločil za samokontrolo oz. za samovodenje, je opravil še individualno edukacijo oz. individualno usposabljanje za kakovostni kapilarni odvzem krvi. Preden so pacienti pričeli uporabljati merilnik in izvajati samokontrole oziroma samovodenje, so opravili še praktičen preizkus usposobljenosti na merilniku, kar pomeni, da so samo- stojno izvedli kapilarni odvzem krvi in celotno meritev na aparatu. Pacienti so bili tudi poučeni o varnem shranjevanju aparata in odstranjevanju uporabljenih pripomočkov. Zdravnik in medicinska sestra pa sta paciente tudi poučila o izračunavanju dnevnih odmerkov antikoagulacijskega zdravila. Pacienti so poleg ustnih navodil in priporočil prejeli še pisna navodila – informativ- no knjižico APS – Navodila in priporočila pacientom za varno in učinkovito antikoagu- lacijsko zdravljenje (Hrovat Bukovšek, 2021), ki smo jo pripravili izključno za paciente z antifosfolipidnim sindromom. Teoretično znanje pacientov in stopnja opolnomočenja sta bila ponovno preverjena v zadnji fazi edukacijskega procesa, v fazi evalvacije, in to z enakim anketnim vpra- šalnikom (posttest). Praktično usposobljenost pa smo ocenjevali sproti v fazi izvajanja edukacije. 3 Metodologija V raziskavi smo uporabili kvantitativni raziskovalni pristop, metodo deskripcije in tehniko anketiranja. Za izvedbo raziskave smo uporabili strukturiran instrument v obliki anketnega vprašalnika, ki smo ga oblikovali na osnovi pregleda tuje (Taylor idr., 1994; Hibbard idr., 2005; Obamiro, Chalmers in Bereznicki, 2016) in domače literature (Tratnik in Kvas, 2014; Mavri, 2015; Hrovat Bukovšek, 2015; Hrovat Bukovšek, 2017). Vprašanja smo razvrstili v vsebinske sklope. Prvi sklop je zajemal demografske podat- ke o anketirancih (spol, starost, stopnja izobrazbe, zaposlitev, zakonski stan, lokacija bivanja), vprašanja drugega sklopa so se nanašala na poznavanje antikoagulacijskega zdravljenja, vprašanja tretjega na skrb za varno in učinkovito antikoagulacijsko zdra- vljenje in vprašanja četrtega sklopa na možne zaplete in ukrepe ob zapletih. Vprašalnik je obsegal 30 vprašanj zaprtega tipa ter 30 trditev. Stopnjo strinjanja s trditvami so vključeni v raziskavo izrazili na petstopenjski Likertovi lestvici. V raziskavi smo uporabili neslučajnostni namenski vzorec in v edukacijo vključili 37 pacientov z antifosfolipidnim sindromom, ki so vodeni v antikoagulacijski ambulan- ti v Splošni bolnišnici Celje. V raziskavi je sodelovalo več moških (62,2 %) kot žensk (37,8 %), večina vključenih je starih od 51 do 60 let (37,8 %), ima srednjo strokovno izobrazbo (29,7 %), je zaposlena (62,2 %), poročena (75,7 %), s prebivališčem na deželi (62,2 %) in oddaljena od antikoagulacijske ambulante do 10 kilometrov (40,5 %). Anketne vprašalnike smo razdelili pacientom z diagnozo antifosfolipidni sindrom, in sicer ne glede na spol, starost in trajanje antikoagulacijskega zdravljenja. Vprašalni- ke so sodelujoči v raziskavi izpolnjevali med čakanjem na pregled v antikoagulacijski ambulanti (pretest) in po izvedeni edukaciji (posttest). Na osnovi rezultatov smo paci- entom določili kategorijo opolnomočenosti. 147 Mag. H r ovat Bukovš ek, dr . Filej: Linearni edukacijski model za opolnomočenje... Rezultate smo kot statistično značilne vrednotili pri vrednostih p < 0,05. Statistično pomembno razliko v številu opolnomočenih pacientov pred in po izvedeni edukaciji smo testirali še z ustreznimi statističnimi testi: hi-kvadrat test, Mann Whitney U-test in McNemara s test. Za izvedbo raziskave smo pridobili pisno soglasje Etične komisije v Splošni bolni- šnici Celje. Anketirancem smo zagotovili zaupnost, varnost, pravico do popolne poja- snitve, anonimnost in zasebnost. Upoštevali smo tudi načela Kodeksa etike v zdravstve- ni negi in oskrbi Slovenije (2014) in Oviedsko konvencijo. 4 Rezultati Paciente smo razdelili (Hibbard idr., 2005) v naslednje kategorije opolnomočenosti: neaktivni pacienti (pacienti ne prevzemajo aktivne vloge v zdravstveni oskrbi, imajo ne- gativne emocije), pristop pacientov k aktivnosti (pacienti imajo premalo znanja in zaupa- nja, vendar razumejo svoje zdravstveno stanje), aktivacija pacientov (pacienti imajo zna- nje, nimajo pa zaupanja vase, pojavlja se pripravljenost za vključitev), velika vključenost pacientov (pacienti prevzamejo nov način življenja, imajo določene cilje, samozaupanje, aktivno komunicirajo z zdravstvenim osebjem, kritično in razumsko pristopajo k navodi- lom zdravstvenega osebja). Ocenjevalno lestvico (od 0 do 18 možnih točk) smo razdelili na 4 enake kategorije. Pacienti, ki so dosegli do 4,5 točke (do 25 % pravilnih odgovorov), so se uvrstili v prvo kategorijo (neaktivni pacienti), tisti s 4,6 do vključno 9 točk (od 26 pa do 50 % pravilnih odgovorov) v drugo kategorijo (pristop pacientov k aktivnosti), tisti z 9,1 pa do vključno 13,2 točke (od 51 pa do 75 % pravilnih odgovorov) so se uvrstili v tre- tjo kategorijo (aktivacija pacientov) in tisti s 13,6 točke in več (od 76 do 100 % pravilnih odgovorov) pa so se uvrstili v četrto kategorijo (velika vključenost pacientov). Tabela 1 Opolnomočenje – povpr ečno število zbranih točk pr ed in po edukaciji Pred edukacijo (n = 46) Po edukaciji (n = 37) Mann Whitney U (p-vr ednost) Minimum 8,05 14,00 299,000 (0,000) Maksimum 17,56 18,00 Aritmetična sredina 14,53 16,80 Standardni odklon 2,17 1,13 Legenda: n = število anketiranih, p = statistična pomembnost/značilnost Rezultati Mann Whitney U-testa so potrdili statistično značilno razliko med skupinama (p = 0,000), povprečno število doseženih točk znaša pri merjenju pred edukacijo 14,53 toč- ke, po izvedeni edukaciji pa je ta statistično značilno višja in znaša 16,80 točke (tabela 1). Pred edukacijo nihče od vključenih v raziskavo ni dosegel maksimalnega števila možnih točk (18 točk), prav tako se nihče ni uvrstil v prvo kategorijo (neaktiven pa- 148 Didactica Slovenica – Pedagoška obzorja (3–4, 2022) cient). 2,2 % pacientov se je uvrstilo v drugo kategorijo, 30,4 % v tretjo kategorijo. Večina, 67,4 % pacientov, se je uvrstila v četrto kategorijo (velika vključenost pacienta). Po izvedeni edukaciji se je vseh 37 pacientov uvrstilo v četrto kategorijo. Razlike med merjenjem pred edukacijo in po njej so statistično značilne (p = 0,000) (tabela 2). Tabela 2 Opolnomočenje – število pacientov , uvrščenih v posamezno kategorijo Opolnomočenje – kategorije SB Celje Hi-kvadrat statistika oz. Likelihood ratio (p-vr ednost) Pred edukacijo (n = 46) Po edukaciji (n = 37) f f % f f % Kategorija 1 do 25 % 0 0,0 % 0 0,0 % 20,347 (0,000) Kategorija 2 od 26 do 50 % 1 2,2 % 0 0,0 % Kategorija 3 od 51 do 75 % 14 30,4 % 0 0,0 % Kategorija 4 76 % ali več 31 67,4 % 37 100,0 % Skupaj 46 100,0 % 37 100,0 % Legenda: n = število anketiranih, f = število pacientov Za dodatno primerjavo smo pripravili še dihotomno razdelitev anketiranih, ki so sodelovali v obeh fazah raziskave (n = 37), in sicer smo v prvi razred uvrstili vse, ki so pri vprašanjih o opolnomočenju dosegli do 75 % vseh točk, v drugi razred pa tiste, ki so dosegli več kot 75 % vseh točk. Z McNemar testom smo preverili, ali prihaja med obema merjenjema do statistično značilne razlike v porazdelitvi anketirancev v oba ra- zreda, kar tudi potrdimo. V fazi merjenja pred edukacijo je bilo namreč 12 anketirancev v kategoriji do 75 % ter 25 anketirancev v kategoriji več kot 75 %. V fazi merjenja po edukaciji pa so vsi pacienti dosegli rezultat več kot 75 % (p < 0,01) (tabela 3). Tabela 3 Opolnomočenje – testiranje razlik v stopnji opolnomočenosti pri pacientih, ki so bili udeleženi v edukaciji Opolnomočenje Opolnomočenje – kategorije po edukaciji p-vr ednost McNemar test f f % f f % Do 75 % 12 32,4 0 0,0 0,000 Več kot 75 % 25 67,6 37 100,0 Skupaj 37 100,0 37 100,0 Legenda: f = število pacientov, p = statistična pomembnost/značilnost 149 Mag. H r ovat Bukovš ek, dr . Filej: Linearni edukacijski model za opolnomočenje... 5 Razprava Z našo raziskavo smo ugotovili, da se je statistično pomembno spremenilo znanje pacientov, ki so bili vključeni v program edukacije, kar pomeni, da se je povečala sto- pnja opolnomočenja in s tem usposobljenost pacientov za samokontrolo in samovode- nje antikoagulacijskega zdravljenja na domu. Mnoge raziskave potrjujejo naše ugotovitve (Ortiz idr., 2015; Chang idr., 2012; Moghadam idr., 2018). Tudi MacLachlan idr. (2016), ki so izvedli kvalitativno razi- skavo, so v 10 poglobljenih intervjujih s pacienti in s pregledom dokumentacije oce- njevanja ugotovili, da je edukacija bistveno povečala stopnjo znanja ter opolnomočila vključene v raziskavo za lastno oskrbo in zdravljenje. Huang idr. (2017) so v raziskavo vključili 108 pacientov z namenom ugotavljanja učinkovitosti edukacije pri izvajanju vsakodnevnih aktivnosti, mobilnosti, depresivnem razpoloženju in kakovosti življenja. Ugotovili so, da je edukacija pripomogla k večji kompetentnosti in učinkovitosti samo- oskrbe, zmanjšala stopnjo depresivnosti, povečala mobilnost ter s tem izboljšala kako- vost življenja. Tudi Lane idr. (2006) so v pilotni študiji proučevali znanje 93 pacientov o atrijski fibrilaciji in antikoagulacijskem zdravljenju pred in po izvedbi edukacije. Pred edukacijo je le 49 % pacientov menilo, da je atrijska fibrilacija resno stanje in da lahko povzroča trombembolijo, po edukaciji pa se je s to trditvijo strinjalo 70 % pacientov. Nasprotno pa Clarkesmith idr. (2017), ko so proučevali 11 raziskav, v katere je bilo vključenih 2246 pacientov z atrijsko fibrilacijo z enim ali več dejavniki tveganja za možgansko kap, ugotavljajo, da ni dovolj dokazov, da bi edukacija bistveno spremenila znanje pacientov o učinkih antikoagulacijske terapije. Učinkovita edukacija o antikoagulacijskem zdravljenju vključuje osebno interakci- jo z usposobljenim edukatorjem, ki zagotavlja, da pacient razume tveganja, varnostne ukrepe, ki jih je treba sprejeti, in potrebo po rednem nadzoru (Hawes, 2018). Temeljna dejavnika edukacije sta empatija in brezpogojna pozitivna naravnanost v procesu obrav- nave pacienta. Edukator mora spodbujati pacienta k spreminjanju, in sicer od odvisnosti k avtonomnosti, od pasivnega sprejemanja k aktivni vlogi, od njegove subjektivnosti k objektivnosti (Ambrož, 2010; Ministrstvo za zdravje, 2016). Janjoš idr. (2012) kot globalni cilj edukacije izpostavljajo opolnomočenje pacien- ta. To pomeni, da je pacient sposoben sprejemanja in odločanja za izboljšanje poteka svoje bolezni, ne glede na različne priložnosti in dogodke v življenju. Dolinar (2016) ugotavlja, da opolnomočen pacient v procesu edukacije pridobiva znanje in izkušnje za dobro vodenje bolezni. Pri tem je zelo pomembna vloga medicinske sestre – edukator- ke, ki pacienta vse od odkritja bolezni usmerja skozi proces opolnomočenja k cilju – da postane opolnomočen pacient, ki doseže kar najvišjo stopnjo samooskrbe glede na svoje (z)možnosti. Naša raziskava je bila omejena na relativno majhen namenski vzorec, izsledki ve- ljajo za populacijo ozkega geografskega področja s podobnimi socialnoekonomskimi značilnostmi in življenjskim slogom, kar izključuje medkulturni vpliv na odnos do sa- mozdravljenja in samokontrole. 150 Didactica Slovenica – Pedagoška obzorja (3–4, 2022) 6 Zaključek Na podlagi dobljenih rezultatov raziskave, ugotovljenega teoretičnega in praktič- nega znanja pacientov, smo izoblikovali edukacijski model za izboljšanje opolnomoče- nosti pacientov z antifosfolipidnim sindromom. Pri usposabljanju pacienta je potreben poleg skupinskega še individualni pristop, ki upošteva številne dejavnike: multimorbi- dnost, socialno in ekonomsko stanje in psihološko-osebnostne lastnosti posameznika. Edukacijski model temelji na teoriji opolnomočenja, pri čemer smo upoštevali analizo dobljenih rezultatov in ugotovljeno stopnjo opolnomočenosti pacientov. V edukacij- skem modelu smo predstavili vsebine edukacije ter ustrezne edukacijske metode. Po uvedbi na novo razvitega edukacijskega modela je ugotovljena višja stopnja opolnomo- čenosti pacientov. Učinkovitost edukacijskega modela smo z našo raziskavo testirali samo na sekun- darni ravni, zato bodočim raziskovalcem priporočamo, da še preverijo učinkovitost edukacijskega modela pri pacientih z antifosfolipidnim sindromom na primarni ravni. S takšno raziskavo bi prišli do optimalnega edukacijskega modela za opolnomočenost pacientov na primarni in sekundarni ravni zdravstvenega varstva. Andreja Hrovat Bukovšek, MSc, Bojana Filej, PhD Linear Educational Model for Empowerment of Patients Experts fr om differ ent fields (psychology , sociology , andragogy and pedagogy) in - terpr et the term “education” differ ently . T o some, it means upbringing and education, to others only upbringing, to some only education, and to others only health education. Education is a part of health instruction that makes the patient awar e of their health condition (Janjoš et al., 2012). It is a pr ocess that involves systematic teaching, expe - riential learning, counselling, information on illness, learning and acquiring skills in or der to pr ovide patients with theor etical and practical knowledge (Lesar & Peček-Čuk, 2008; Ambr ož, 2010; Ministry of Health, 2016). In Slovenia, a patient with antiphospholipid syndr ome can be tr eated at an antico - agulation clinic at the primary or secondary level. As stated by Gr ogan et al. (2017), another option is that the patient performs self-monitoring at home (measuring their INR – International Normalised Ratio – fr om a dr op of capillary blood and then con - tacting their chosen doctor to adjust the dose). The thir d option is self-management (the patient measur es their INR at home and adjusts their daily doses of anticoagu - lant medication using appr opriate algorithms). In or der to carry out self-monitoring and self-management of anticoagulant tr eatment, patients need to be mor e empower ed, which they achieve by participating in educational pr ogrammes. W e developed a new educational model for the needs of our r esear ch using a linear educational model as the basis. The model consists of four phases: analysis of needs, training planning, training implementation, and evaluation. 151 Mag. H r ovat Bukovš ek, dr . Filej: Linearni edukacijski model za opolnomočenje... In the needs analysis phase, we critically examined the health education pr ogramme, which was carried out during the patient’ s visit to the anticoagulation clinic, and a ques - tionnair e was used to determine the level of empowerment of patients with antiphospho - lipid syndr ome (pr e-test). In the second phase of planning, we selected the participants of the training, the pr oviders of the training, the space, time and manner of conducting the training. W e determined the contents and teaching methods, and we pr epar ed materials which wer e then distributed among those participating in the training. This was followed by the implementation of training in the thir d phase of the educational model. The pr o - viders of the training wer e a physician (a specialist or specialty trainee in internal medi - cine) and a graduate nurse (a nurse in training). W e first informed the patients about the purpose and content of the training, and gave them oral and written instructions and r ecommendations r egar ding anticoagulant tr eatment. A practical example of implement - ing the entir e self-contr ol pr ocedur e was demonstrated by an experienced patient who is alr eady performing self-contr ol in their home envir onment. The patient who decided to undertake self-contr ol or self-management has also completed an individual train - ing pr ogramme for quality capillary blood collection. Befor e patients began to use the measuring device and perform self-monitoring or self-management, they also performed a practical aptitude test on the device, which means that they independently performed capillary blood sampling and all the measur ements using the device. Patients wer e also instructed r egar ding the safe storage of the device and the disposal of used devices, as well as about the calculation of daily doses of the anticoagulant drug. In addition to oral instructions and r ecommendations, patients also r eceived written instructions – an in - formation booklet titled “Patient Instructions and Recommendations for Safe and Effec - tive Anticoagulant T r eatment” (Hr ovat Bukovšek, 2021), which was issued exclusively for patients with antiphospholipid syndr ome. In the evaluation phase – the last phase of the educational pr ocess – we tested the theor etical knowledge of patients again with the same questionnair e (post-test). Practical qualifications wer e assessed on an ongoing basis during the implementation phase of the training. W e used a quantitative r esear ch appr oach, a description method and a survey tech - nique. The questionnair e was designed on the basis of a r eview of for eign (T aylor et al., 1994; Hibbar d et al., 2005; Obamir o et al., 2016) and domestic (T ratnik & Kvas, 2014; Mavri, 2015; Hr ovat Bukovšek, 2015; Hr ovat Bukovšek, 2017) literatur e. The questions wer e divided into four sets of content – demographic data of r espondents (gender , age, education level, employment, marital status, place of r esidence), knowledge of anti - coagulant tr eatment, car e for safe and effective anticoagulant tr eatment and possible complications and measur es in the event of complications. W e used a non-random, purpose-oriented sample in the study and included 37 pa - tients with antiphospholipid syndr ome in the training, who ar e being tr eated at the anticoagulation clinic of the Celje General Hospital. The survey involved mor e men (62.2 %), most aged 51–60 (37.8 %), with secondary vocational education (29.7 %), who ar e employed (62.2 %), married (75.7 %), r eside in the countryside (62.2 %), and live up to 10 kilometr es away fr om the anticoagulation clinic (40.5 %). W e obtained written consent fr om the Ethics Commission at the Celje General Hos - pital to carry out the r esear ch. Questionnair es wer e distributed to patients with antiphospholipid syndr ome r e - gar dless of gender , age, and duration of anticoagulant therapy . Questionnair es wer e 152 Didactica Slovenica – Pedagoška obzorja (3–4, 2022) filled out while waiting for an examination at the anticoagulation clinic (pr e-test) and after the training (post-test). Based on the r esults, we determined the categories of patient empowerment, which, in accor dance with Hibbar d et al. (2005), wer e divided as follows: inactive patients – patients who do not take an active r ole in health car e and have negative attitudes; patients’ appr oach to activity – patients lack knowledge and confidence, but understand their state of health; activation of patients – patients have knowledge but lack self-confidence, though a willingness to become involved is demonstrated; high patient involvement – the patient has taken on a new way of life, has certain goals, self-confidence, actively communicates with the medical staff, and takes a critical and rational appr oach to the instructions of the medical staff. The rating scale (fr om 0 to 18 points) was divided into 4 equal categories (up to 25 % of corr ect answers – inactive patients; 26 % to 50 % of corr ect answers – patients’ appr oach to activity; 51 % to 75 % of corr ect answers – patient activation; 76 % to 100 % of corr ect answers – high patient involvement). The r esults wer e evaluated as statistically significant at p < 0.05. A statistically sig - nificant differ ence in the number of empower ed patients was also tested befor e and after the training with appr opriate statistical tests: the hi-squar e test, the Mann-Whitney U test and McNemar ’ s test. W e found a statistically significantly higher number of points achieved after the training and consequently a higher category of empowerment (T a - ble 1). After the training, all 37 patients wer e placed in the category “high patient in - volvement”. In the measuring phase befor e the training, 12 r espondents wer e classified in the category of up to 75 % of corr ect answers, and 25 of them wer e in the category of mor e than 75 % of corr ect answers. In the measuring phase after the training, all patients achieved a scor e of mor e than 75 % (p < 0.01) (T able 3). Our r esear ch has found that the differ ence in the knowledge of patients included in the education pr ogramme was statistically significant, which means that the level of empowerment and the ability of patients to self-contr ol and self-manage anticoagulant treatment at home had increased. Many studies confirm our findings (Ortiz et al., 2015; Chang et al., 2012; Mogh - adam et al., 2018). MacLachlan et al. (2016), who conducted qualitative r esear ch and 10 in-depth interviews with patients, found after r eviewing the assessment documen - tation that the education pr ogramme significantly incr eased the participants’ level of knowledge and empowerment for self-car e and tr eatment. Huang et al. (2017) included 108 patients in their study in or der to determine the effectiveness of education on the im - plementation of daily activities, mobility , depr ession and quality of life. They found that education helped them to incr ease the competence and efficiency of self-car e, r educed the level of depr ession, incr eased their mobility , and impr oved their quality of life. In a pilot study , Lane et al. (2006) also examined the knowledge of 93 patients r egar d - ing atrial fibrillation and anticoagulant therapy befor e and after training. Prior to the training, only 49 % of patients consider ed atrial fibrillation to be a serious condition and that it may cause thr omboembolism, while after the training 70 % of the patients agr eed with this statement. Dolinar (2016) finds that a patient empower ed thr ough the pr ocess of education ac - quir es knowledge and experience for good disease management. The r ole of the nurse- educator is very important, as they ar e guiding the patient thr ough the pr ocess of empow - 153 Mag. H r ovat Bukovš ek, dr . Filej: Linearni edukacijski model za opolnomočenje... erment, fr om the diagnosis of the disease towar ds the goal of the empower ed patient and to achieving the highest possible level of self-car e in accor dance with their abilities. Our r esear ch was limited to a r elatively small dedicated sample, and the findings apply to the population of a narr ow geographical ar ea with similar socioeconomic characteristics and lifestyles, which excludes the inter cultural impact on attitudes to - war d self-medication and self-contr ol. LITERATURA 1. Ambrož, A. (2010). Diabetično stopalo. V: Kavaš M. (ur.). Medicinske sestre zagotavljamo varnost in uvajamo novosti pri obravnavi pacientov s kroničnimi obolenji. Strokovni seminar, Murska sobota, 19. April 2010 (str. 49–51). Murska sobota: Strokovno društvo medicinskih sester, babic in zdravstvenih tehnikov Pomurja. 2. Asimakopoulou, K., Newton, P., Sinclair, A. J. idr. (2012). Health Care Professionals Under- standing and Day-to-Day Practice of Patient Empowerment in Diabetes: Time to Pause for Thought? Diabetes Research and Clinical Practice, 95, 224–229. 3. Blažič, M. in Starc, J. (2006). Učenje za znanje. Didactica Slovenica – Pedagoška obzorja, 21(1), 20–33. 4. Caffarella, R. S. (2002). Planning Programs for Adult Learners: a Practical Guide for Educators, Trainers, and Staff Developers. Second edition. San Francisco: Jossey-Bass. 5. Chang, A. K., Fritschi, C. in Kim, M. J. (2012). Nurse-led Empowerment Strategies for Hyper- tensive Patients with Metabolic Syndrome. Contemporary Nurse, 42(1), 118–128. 6. Clarkesmith, D. E., Pattison, H. M., Khaing, P. H. idr. (2017). Izobraževalni in vedenjski po- segi za antikoagulantno terapijo pri bolnikih z atrijsko fibrilacijo. Cochrane Database of Sys- tematic Reviews. Dostopno na: https://www.cochranelibrary.com/cdsr/doi/10.1002/14651858. CD008600.pub3/full (pridobljeno 16.12.2021). 7. Connock, M., Stevens, C., Fry-Smith, A. idr. (2007). Clinical Effectiveness and Cost-Effective - ness of different Models of Managing Long-term Oral Anticoagulation Therapy: a Systematic Review and Economic Modelling. Health Technology Assessment, 11(38), 1–6. 8. Dolinar, Š. (2016). Proces opolnomočenja bolnika s sladkorno boleznijo skozi oči medicinske sestre. V: Peklaj, K. (ur.). Razvoj znanja je nenehno napredovanje proti cilju, čeprav se ves čas izmika. Zbornik predavanj 5. endokrinološki kongres zdravstvene nege, Portorož, 6. do 8. oktober 2016 (str. 23–26). Ljubljana: Zbornica zdravstvene in babiške nege Slovenije – Zveza strokovnih društev medicinskih sester, babic in zdravstvenih tehnikov Slovenije, Sekcija medi- cinskih sester in zdravstvenih tehnikov v endokrinologiji. 9. Gianini, A., Bratina, N., Zurc, J. idr. (2018). Uspešnost edukacijskega programa pri otrocih in mladostnikih s sladkorno boleznijo na Pediatrični kliniki v Ljubljani. V: Kvas, A. (ur.). Javno zdravje. Zbornik prispevkov z recenzijo. 10. študentska konferenca zdravstvenih ved z medna- rodno udeležbo 18. maj, 2018 (str. 184–192). Ljubljana: Zdravstvena fakulteta. 10. Grogan, A., Coughlan, M., Prizeman, G. idr. (2017). The Patients’ Perspective of Internatio- nal Normalized Ratio Self-testing, Remote Communication of Test Results and Confidence to move to Self-management. Journal of Clinical Nursing, 26, 4379–4389. Dostopno na: https:// doi.org/10.1111/jocn.13767 (pridobljeno 04.04.2018). 11. Hawes, E. M. (2018). Patient Education on Oral Anticoagulation. Pharmacy, 6(2), 34. Dostopno na: https://www.ncbi.nlm.nih.gov/pmc/articles/PMC6025075/ (pridobljeno 12.04.2019). 12. Hibbard, J. H., Mahoney, E. R., Stockard, J. idr. (2005). Development and Testing of a Short Form of the Patient Activation Measure. Health Services Research, 40(6), 1918–1930. Dosto- pno na: https://pubmed.ncbi.nlm.nih.gov/16336556/ (pridobljeno 12.04.2018). 13. Hoyer, S. (2005). Pristopi in metode v zdravstveni vzgoji. Ljubljana: Visoka šola za zdravstvo. 14. Hrovat Bukovšek, A. (2015). Priporočila in nasveti medicinske sestre za učinkovito jemanje novejših antikoagulacijskih zdravil in varno antikoagulacijsko zdravljenje. V: Žontar, T. (ur.). Bolnik z miokardnim infarktom. Zbornik predavanj z recenzijo, XXXIII. Strokovno srečanje, 154 Didactica Slovenica – Pedagoška obzorja (3–4, 2022) Šmarješke toplice, 22. maj 2015 (str. 105–118). Ljubljana: Zbornica zdravstvene in babiške nege Slovenije, Sekcija medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov v kardiologiji in angiologiji. 15. Hrovat Bukovšek, A. (2017). Osveščenost pacientov o antikoagulacijskem zdravljenju. Journal of Health Sciences, 4(1), 108–126. 16. Hrovat Bukovšek, A. (2021). Antifosfolipidni sindrom. Navodila in priporočila pacientom za varno in učinkovito AKZ. Celje: Društvo internistov savinjske regije in Celje (DISC). 17. Huang, T. T., Sung, C. C., Wang, W. S. idr. (2017). The Effects of the Empowerment Education Program in older Adults with total Hip Replacement Surgery. Journal of Advanced Nursing, 73(8), 1848–1861. 18. Janjoš, T., Klavs, J., Kosmlina Novak, V . idr. (2012). Kurikulum za edukacijo o oskrbi odra- slih bolnikov s sladkorno boleznijo. Ljubljana: Zbornica zdravstvene in babiške nege Slove- nije – veza strokovnih društev medicinskih sester, babic in zdravstvenih tehnikov Slovenije, Sekcija medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov v endokrinologiji. 19. Kodeks etike medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov Slovenije. (2014). Ljubljana: Zborni- ca zdravstvene in babiške nege Slovenije – Zveza strokovnih društev medicinskih sester, babic in zdravstvenih tehnikov Slovenije. 20. Kvas, A. (2011). Medicinska sestre na področju promocije zdravja in zdravstvene vzgoje: kje smo, kam gremo? V: Kvas, A. (ur.). Zdravstvena vzgoja – moč medicinskih sester. Zbornik prispevkov z recenzijo (str. 33–45). Ljubljana: Društvo medicinskih sester, babic in zdravstvenih tehnikov. 21. Lane, D. A., Ponsford, J., Shelley, A. idr. (2006). Patient Knowledge and Perceptions of atrial Fibrillation and Anticoagulant Therapy: Effects of an Educational Intervention Programme. The West Birmingham Atrial Fibrillation Project. International Journal of Cardiology, 110, 354–358. Dostopno na: https://www.internationaljournalofcardiology.com/article/S0167-5273(05)01072-7/ fulltext (pridobljeno 27.06.2019). 22. Lesar, I. in Peček-Čuk, M. (2008). Pojem “edukacija” – rešitev ali poglobitev zadreg pri opre- deljevanju vzgoje in izobraževanja. V: Javrh, P. (ur.). Vseživljenjsko učenje in strokovno izrazje (str. 95–107). Ljubljana: Pedagoški inštitut. 23. Ličen, N. (2008). Uvod v izobraževanje odraslih. Ljubljana: Filozofska fakulteta, Oddelek za pedagogiko in andragogiko. 24. Ličen, N., Fakin Bajec, J., Ličen, M. (2015). Katero metodo naj izberem, da bo “zeleno izobra- ževanje” učinkovito? Izbrane metode za delo v skupini. Ajdovščina: Ljudska univerza. 25. MacLachlan, E. W., Potter, K., Hamunime, N. idr. (2016). We Are Now Free to Speak: Qua- litative Evaluation of an Education and Empowerment Training for HIV Patients in Namibia. PLoS One, 11(4), 1–15. 26. Marjanović, I. (2016). Sistematični pregled in metaanaliza samovodenja in samokontrole antikoagu- lacijskega zdravljenja z antagonisti vitamina K. [Magistrsko delo]. Ljubljana: Fakulteta za farmacijo. 27. Mavri, A. (2015). Edukacija bolnikov pred uvedbo zdravila Marevan, Sintrom. Dostopno na: http://www.trombo.net/index.php/edukacija (pridobljeno 15.03.2018). 28. Ministrstvo za zdravje. (2016). Predlog modela edukacije za sladkorno bolezen. V: Peklaj, K. (ur.). Razvoj znanja je nenehno napredovanje proti cilju, čeprav se ves čas izmika. Zbornik predavanj 5. endokrinološki kongres zdravstvene nege, Portorož, 6. do 8. oktober 2016 (str. 11–22). Ljubljana: Zbornica zdravstvene in babiške nege Slovenije – Zveza strokovnih društev medicinskih sester, babic in zdravstvenih tehnikov Slovenije, Sekcija medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov v endokrinologiji. 29. Misja, T. (2012). Načrtovanje neformalnih izobraževalnih programov za računalniške progra- me: študija primera: podjetje B2. [Diplomsko delo]. Ljubljana: Filozofska fakulteta, Oddelek za pedagogiko. 30. Moghadam, Z. B., Rezaei, E., Sharifi, B. idr. (2018). The Effect of Empowerment and Educati- onal Programs on the Quality of Life in Iranian Women with HIV . Journal of the International Association of Providers AIDS Care, 17, 1–9. 31. Mohorič, M., Rogan, L., Prigl, M. idr. (2021). Andragoški ciklus. Dostopno na: https://prezi. com/dyc_edgs0oc4/andragoski-cikel/ (pridobljeno 15.12.2021). 32. Obamiro, K. O., Chalmers, L. in Bereznicki, L. R. E. (2016). Development and Validation of an Oral Anticoagulation Knowledge Tool (AKT). PLoS ONE, 11(6). Dostopno na: https://doi. org/10.1371/journal.pone.0158071 (pridobljeno 09.03.2018). 155 Mag. H r ovat Bukovš ek, dr . Filej: Linearni edukacijski model za opolnomočenje... 33. Ortiz, J., Wang, S., Elayda, M. A. idr. (2015). Preoperative patient education: can we improve satisfaction and reduce anxiety?. Revista Brasileira de Anestesiologia, 65(1), 7–13. 34. Resnik Planinc, T. (2020). Učne oblike in učne metode. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Fi- lozofska fakulteta. Dostopno na: https://cpi.si/wp-content/uploads/2020/11/Ucne_oblike_in_ ucne_metode.pdf (pridobljeno 03.07.2021). 35. Stanojević, D. (2013). Sodelovalno učenje kot motivacijski dejavnik učne uspešnosti. Didactica Slovenica – Pedagoška obzorja, 28(3–4), 32–42. 36. Taylor, F. C., Ramsay, M. E., Tan, G. idr. (1994). Evaluation of Patients’ Knowledge about An- ticoagulant Treatment. Quaity in Health Care, 3(2), 79–85. 37. Tratnik, M. in Kvas, A. (2014). Zdravstvena vzgoja pacientov v Trombotični ambulanti Ajdovšči- na: V: Štemberger Kolnik, T. (ur.). Zdravstvena nega v javnem zdravju. Zbornik prispevkov z re- cenzijo 2. Znanstvena konferenca z mednarodno udeležbo, Izola, 31. januar, 2014 (str. 225–233). Koper: Založba Univerze na Primorskem. 38. World Health Organization. (2009). Patient Empowerment and Health Care. WHO Guidelines on Hand Hygiene in Health Care: First Global Patient Safety Challenge Clean Care Is Safer Care. 39. Zurc, J. (2013). Didaktični vidiki poučevanja zdravstvene vzgoje. Didactica Slovenica – Peda- goška obzorja, 28(2), 67–80. Mag. Andr eja Hr ovat Bukovšek (1976), doktorska študentka na Fakulte ti za zdravstvene vede Uni- verze v Novem mestu. Naslov / Addr ess: Gor enje pri Zr ečah 17 b, 3214 Zr eče, Slovenija / Slovenia T elefon / T elephone: (+386) 041 209 087 E-mail: andr ejahr ovatbukovsek@gmail.com Dr . Bojana Filej (1953), izr edna pr ofesorica na Fakulteti za zdravstvene vede Univerze v Novem mestu. Naslov / Addr ess: T r g vstaje 8, 2342 Ruše, Slovenija / Slovenia T elefon / T elephone: (+386) 040 262 452 E-mail: bojana.filej@gmail.com